Odvetnica Nuša Maček: »Za spolne zlorabe otrok ni nikoli opravičil. Ampak res nikoli!«

Otrok potrebuje brezpogojno ljubezen

»Včasih me vprašajo, kaj razmišljajo žrtve zlorab pred prijavo storilca. To je tako: nekdo nekoga vpraša, ‘koliko je spolnih zlorab’ in mu ta odgovori ‘koga pa to sploh zanima’. Tako razmišljajo žrtve. Bojijo se odklonilnega odnosa ustanov, hladnega odnosa delavk centrov za socialno delo, bojijo se tega, kdo jim bo sploh verjel.«

*

»Vedno sem želela narediti nekaj več, delati kot prostovoljka. To se mi je uresničilo, ko mi je Unicef dodelil Varno točko, ki je odprta za vse žrtve. 24 ur sem jim na voljo. Tudi sredi noči. Pričakujem, da se bo za Varno točko odločil še kak odvetnik, ker ima znanje, ki ga žrtev potrebuje.«

*

Hvala Nuši Maček za ta intervju, ki je bil objavljen tudi v Novem tedniku. Vseh svojih člankov ne morem objaviti tudi na blogu, ampak njene Besede enostavno mora slišati in začutiti čim več ljudi.  

*

“Nasilje je največja žalost sodobnega otroka,« začne pogovor celjska odvetnica Nuša Maček. Že 20 let se posveča predvsem delu z otroki, žrtvami nasilja in spolnih zlorab. »Otrok je najbolj ranljivo bitje,« pove, nato umolkne. Čeprav pozna mnogo bolečih zgodb, so še vedno prehude, da bi o njih govorila neprizadeto. Tolerance do nasilja nima. Pravi, da ga še nikoli ni bilo toliko kot danes. In nasilje nad otrokom nikakor ni le fizično.

»Nasilje je, ko starši rečejo otroku, da je len, grd, da iz njega ne bo nikoli nič. Psihično nasilje ostane v otroku vse življenje. Najbolj zavrženo pa je spolno nasilje. Je najhujše, kar lahko kdo stori otroku. Nasilje se dogaja na spletu, tudi v razveznih postopkih, ko starši strahotno manipulirajo z otrokom, da ta ne ve več, kam spada, kje je njegov dom in kako se bo končalo njegovo otroštvo. Vse več je tihega nasilja, ko so starši ne po svoji krivdi brezposelni, nimajo denarja, otroci pa trpijo. Ne morejo na maturantski ples, ne morejo na izvenšolske dejavnosti. Čutijo stisko staršev. Sodobni otroci so stigmatizirani, pri tem pa skrivajo resnico. Vse to so skrajne oblike nasilja.«

Vaša slika nasilja nad otroki ni samo »statistika« Kakšna je po vašem mnenju stopnja nasilja nad otroki pri nas in kje se znajde celjsko območje?

Statistiko vodi samo policija. Leta 2000 je bilo 3800 primerov nasilja v družini, v zadnjih desetih letih se je številka podvojila. V Celju, ki je za Ljubljano in Mariborom, je vedno več tega. Uradno pa na Celjskem policija obravnava okoli 900 primerov nasilja v družini letno.

Konvencija o otrokovih pravicah, zakon o preprečevanju nasilja v družini, kazenski zakonik, od maja novi zakon o nalogah in pooblastilih, ki bi naj še bolj dorekel prepoved približevanja žrtvi. Kakšna je posledica vseh teh predpisov pri odkrivanju, ukrepanju pri nasilju nad otroki? Je to vse dovolj ali premalo?

Zakon o preprečevanju nasilja v družini je res korak k reševanju tega problema. Nadgradnja tega je Nacionalni program za preprečevanje nasilja v družini. To je petletni program, ki je naloge razdelil ustanovam znotraj ministrstev, od šol, vrtcev, policije do centrov za socialno delo. S tem naj bi se videli konkretni učinki zakona o preprečevanju nasilja. Ne glede na to pa za otroka ni storjeno vse! Manjka zakon o zagovorništvu otroka. Zagovornišvo se izvaja samo in le v okviru pilotskega projekta varuha človekovih pravic, čeprav ga Konvencija o otrokovih pravicah predvideva. Zelo redko se zgodi, da center za socialno delo z našega območja prosi varuha človekovih pravic za dodelitev zagovornika otroku, ki je žrtev.

Zagovornik otroka je neke vrste varuh, ne odvetnik?

Med zagovornikom otroka in pooblaščencem je razlika. Vsak otrok, žrtev nasilja ali spolne zlorabe, ima po Zakonu o kazenskem postopku pravico do pooblaščenca. To je odvetnik, ki ga otroku določijo vodstva sodišč glede na sezname odvetnikov, ki jih imajo. Zagovornik pa je zaupna oseba otroku. Vsak otrok bi moral imeti v postopkih – tudi v razveznih in ko se odloča, ali gre otrok v rejništvo, krizni center – zagovornika. Ker otrok sam ne more izražati volje.

Kdaj se zagovornik vključi v te postopke?

Dodelijo ga v soglasju s starši. Ko in če sta starša toliko ozaveščena, da se otroku dogaja nekaj hudega, lahko sami zaprosijo zanj pri varuhu človekovih pravic. Kadar pa se odvija v družini nek postopek, v rešitev katerega se vključi center za socialno delo, je lahko center pobudnik za dodelitev zagovornika otroku in takrat soglasje staršev ni potrebno. Toda centri se tega ne poslužujejo, pa bi se lahko od leta 2007.

Torej institut je, ni pa zakonsko predpisan.

Da. Uvedli so ga v času prejšnje varuhinje. V Sloveniji je trenutno 88 zagovornikov …

… ki jih ne izkoristijo za pomoč otrokom.

Izkoristijo jih premalo. Projekt je zaživel na Gorenjskem, nikakor pa ne na Celjskem.

Zakaj ste rekli, da sodišče pooblaščenca otroku, ki je žrtev, določi po seznamu? Mar ne dodelijo odvetnikov, ki se za to dodatno usposabljajo?

To se žal ne upošteva. Policisti in tožilci so dali na okrajna in okrožna sodišča pobudo, da naj v tako občutljivih primerih za pooblaščence otrok vendarle postavijo odvetnike, ki imajo – dovolite izraz – srce za to delo, ne samo interesa. Ni pomembno samo, da bo odvetnik otroka pravočasno pripravil na zaslišanje in obravnavo, ampak, da si bo vzel čas. Za pogovor z otrokom, čas, da mu prisluhne, čas, da si pridobi otrokovo zaupanje. Če zaupanja ni, smo pred vsako obravnavo v strahu, da otrok ne bo zmogel spregovoriti. Odvetnik mu stoji ob strani, posreduje tudi pri sodniku, če je treba obravnavo zaradi bolečih izjav morda prekiniti.

Togost sodstva

Vsaka žrtev, stara do 18. let, dobi pooblaščenca na sodišču. Toda tu se spet pokaže, kako tog je naš sistem zaščite žrtev.

Prepogosto se zgodi, da žrtev že dopolni 18 let, sojenje pa še ni končano. Z osemnajstim letom pa preneha funkcija pooblaščenca in takrat zagotovo ne boš zapustil žrtev sredi obravnave! Žrtvi, ki vmes postane polnoletna, vedno ne dodelijo niti brezplačne pravne pomoči. To je nezaslišano, saj polnoletnost ne spremeni ničesar, travme so enake. Zato poudarjam, centri za socialno delo morajo predlagati dodelitev zagovornika žrtvi. Nujno.

Kako birokratom pojasniti, da žrtve od doma zbežijo pred storilci tudi sredi noči v pidžamah … V minuti ostanejo brez dokumentov, brez vsega. Je takrat pomoč dovolj hitra?

Kljub zakonodaji so v praksi številne pomankljivosti. V vsaki tretji družini, kjer je nasilje, mora mama z otroki sredi noči zapustiti dom. Takrat manjka še bolj konkretna takojšnja pomoč. Nujne so informacije, kako otroke vpisati v drugo šolo, kam se skriti, kako steče razveza, določitev stikov, preživnine. Moral bi obstajati poseben fond, kot je preživninski sklad, da bi iz tega črpali vsaj nujno pomoč zanje. Pri centrih za socialno delo je treba čez cel protokol za 230 evrov! Nujna je takojšnja pravna pomoč, ki še vedno ni učinkovita kljub brezplačni pravni pomoči. Varne hiše in krizni centri so dobrodošli, a so te oblike namenjene žrtvam, ki se odločijo, da nasilneža zapustijo. Nimamo pa učinkovite pomoči žrtvam, ki zbežijo zdaj, ta trenutek ali sredi noči.

Ste pooblaščenka žrtve spolne zlorabe, za katero so se sodni postopki končali šele po 17-ih letih. Vsi govorijo o ničelni toleranci do zlorab. Takšni postopki kažejo, da ni tako. Kakšno sporočilo je to vsem žrtvam?

Ta postopek je bil nerazumno dolg. Začel se je, ko je imela deklica 13 let in končal pri njenih 30 letih. Si predstavljate, kaj vse je vmes pretrpela? Kako je živela s travmo in s tem, da je morala v postopkih neštetokrat spregovoriti o eni in isti zgodbi? Za njo pa je v sodni dvorani sedel obtoženec in se posmihal. Nikoli ni slišala njegovega opravičila. Toda borila se je in postopek zmogla speljati do konca. Kakšno sporočilo so dolgi postopki? Nikakršni. Postopki bi morali biti kot so pri tistih z ‘rdečo mapo’, kjer so obtoženci v priporu: prednostni.

Koliko v povprečju sploh trajajo ti postopki, kadar je govora o otroku, ki je žrtev zlorabe, verjetno ne vedno 17 let?

Srčno upam, da takega postopka res ni nikjer več. Povprečno gre za okoli 5 let, kar je še vedno predlogo. Treba je vedeti, da je dokazovanje zelo težko, gre za pričanja družinskih članov, svojcev, neposredni dokaz pa vedno sloni na žrtvi. Ta mora dati izjavo na policiji, v sodni preiskavi, na sodišču in to je travma. Žal se niso uresničile napovedi, da bi žrtve bile zaslišane samo enkrat. Zakon o kazenskem postopku je tak, da se izvaja neposredni dokaz z zasliševanjem oškodovancev in obtoženi ima tu več pravice kot žrtev. Lahko zahteva večkratno zaslišanje žrtve! Ob tem se vmes zamenjajo sodniki, minejo trije meseci med obravnavami in spet smo na začetku …

Ali je tudi v teh postopkih »časovna oddaljenost od dogodka« za obtoženca olajševalna okoliščina?

Skorajda v vsaki sodbi je med olajševalnimi okoliščinami tudi to, da. Sodišče kaj takega pri zlorabah otrok ne bi smelo nikoli in nikdar upoštevati. Tu ni milosti. To bi morala biti oteževalna okoliščina. Nihče ne vpraša, kaj pa je dolg postopek pomenil za žrtev! Med olajševalnimi slišimo še, da se je ‘obtoženec formiral v dobro osebo’, ‘da je dober sosed’, ‘da je v službi priljubljen’. Absurd! Pri zlorabah si kaznovan ali si oproščen. Pravica ne sme biti za nikogar krivica, če si spoznan za krivega, moraš dobiti primerno kazen tudi zaradi preventive.

Zlorabljeni pri 4 letih

Družba pozablja, da je pred to »dolžino postopkov« še čas, ko otrok trpi zlorabo. Glede na vaše primere, kako dolgo otroci trpijo, preden o tem spregovorijo?

Manjši je otrok in dlje kot je žrtev, težje spregovori. Opažam, da žrtve, ki so bile zlorabljene pri 4 ali 5 letih, ne spregovorijo pred vstopom v srednjo šolo. Takrat pridejo v novo okolje, začutijo, da izhod obstaja. Ali pa dekle najde fanta, se mu zaupa. Mladi so senzibilni, žrtev pripravijo na prijavo. Dekleta o tem spregovorijo prej, fantje pa znajo zlorabo potisniti globoko vase in je nikoli ne ubesedijo. Zato je več prijav deklet.

Pri 4, 5 letih?!

Zlorabljeni so otroci vseh starosti, njihova povprečna starost pa je od 9 do 10 let. Vsako četrto dekle do 18. leta je že imelo izkušnjo spolne zlorabe.

Pa storilci sploh kdaj priznajo krivdo?

V 20 letih še nisem slišala niti enega priznanja. Zagovarjajo se, da niso storili ničesar, da otrok laže, da je ›pod vplivom mame‹. Vztrajno zanikajo. Ko pa na prvi pogled morda priznajo, dogodek minimalizirajo. Češ, da so se otroka ›mimogrede dotaknili‹ in da je bil ›le običajen očetovski poljub‹. Otrok o spolnih zlorabah nikoli ne laže, ker podrobnosti, ki jih pove, ne bi smel in niti mogel poznati. Otrok nikoli ne išče zlorabe, išče samo brezpogojno ljubezen. Za takšno dejanje je vedno kriv storilec, nikoli, ampak nikoli otrok.

Se kak obtoženi kdaj zlomi in reče, da je bil tudi sam žrtev zlorabe? Vzorec …

Ko jih gledam na sodišču, razmišljam, kaj se jim je zgodilo, da nosijo vzorec nesprejemljivega obnašanja. Toda vsak odrasel mora vedeti, kaj je dopustno in kaj ni. Da se mi nekdo tak zasmili? Nikoli. Ne obstaja opravičilo iz preteklosti. Ko zaključiš primer, vidiš, da ni opravičila.

Kje je danes stereotip, da se to dogaja samo v nižjih slojih?

Ni ga več. Zlorabe se dogajajo pri revnih in tudi v lepih hišah z velikimi avtomobili. Bolj pomembno je, kakšna je družina, kjer se zlorabe dogajajo.

Kako to mislite?

Dva tipa družine sta. V prvem so disfunkcionalni odnosi. Mama in oče živita drug mimo drugega, sta ambiciozna, uspešna, otroci so prepuščeni računalniku, prijateljem, igrišču. Ni družinskih vezi. Takšna mama ni pasivna, ampak zaradi zaposlenosti ne vidi, da se nekaj dogaja med možem in otrokom. V drugih družinah so odnosi rigidni, oče je dominanten, abosolutist, je ›car družine‹, oblikuje odnose. Tu je mama pasivna, očetu podrejena in takšni so otroci. Tak oče lažje kot oče iz prvega tipa družine stori zlorabo otroka.

Ko otrok ostane sam

Veliko pri preprečevanju zlorab naredijo nevladne organizacije. So že prehitele državo pri tem? Kako občutite njihov trud?

Nevladne organizacije so naredile največ že z uvedbo SOS telefona za žrtve. Naredile so, da se je v državi končno nekaj premaknilo. Leta 1985 je bilo v Jugoslaviji stališče, da niti ena ženska ni žrtev nasilnega moža. Nato smo potrebovali 20 let, da smo sprejeli zakon o preprečevanju nasilja. Zdaj smo pri dejstvu, da je nasilje v vsaki peti družini. Storiti bo treba še veliko.

Toda kaj?

Ozaveščanje ljudi, spreminjanje miselnosti. Še vedno preveč ljudi misli, da ni nič čudnega, če mož reče ženi, da je debela, lena. To je nasilje in to smo tolerirali.

Še vedno velja sindrom razpršene odgovornosti, ko je nekdo, ki ve za nasilje tiho, ker misli, da bo prijavil nekdo drug?

Aboslutno. Ljudje ne smejo biti tiho, če vedo, da se pri sosedih vrsti nasilje. Tudi družine si zatiskajo oči. Brat ve, da oče zlorablja sestro, najhuje pa je, če mama ve, da mož nekaj počne otroku, a ne odreagira. Grozno je, ko mama obrne hrbet otroku. Na sodišču – vmes je žrtev že bila v kriznem centru, zavodu ali v rejniški družini – vidiš to družino na hodniku v dveh skupinah. V prvi je odvetnik z žrtvijo, v drugi mama s partnerjem, ki je zlorabljal. Mama, ki hčerke ni zaščitila, ga zdaj objema, poljublja … Sploh si ne morem misliti, kaj takrat čuti žrtev! Oči si zatiskajo tudi babice, dedki, strici, tete. Prevečkrat skrivajo družinsko skrivnost.

Ste imeli veliko primerov, kjer se je mati postavila na stran storilca?

Veliko. To je dodatna bolečina žrtvi. Ko mati ne zaščiti otroka, ga za vedno izgubi. Otrok se počuti krivega za razbitje družine, ne upa si vzpostaviti stika z njo. Zanj ni več skupnih rojstnih dni, družinskih praznovanj božiča, novega leta, ničesar. Ostane sam.

V teh postopkih se žrtvam vračajo travme. Kaj se dogaja v njih, kaj doživljajo?

Izredno so travmatizirane. Poleg zlorabe doživijo še eno tragiko. Žrtev po zlorabi ne more ostati doma. Če mama otroka ne zaščiti in z njim ne odide, se ga iz družine odstrani. Čez noč se otrok znajde v kriznem centru, kjer ostane do 21 dni, vmes se išče rejniška družina ali zavodska namestitev. Žrtev je tako kaznovana še z odstranitvijo iz družine.

Opazite kdaj, da postanejo zlorabljeni otroci v mladosti morda nasilni?

Nasilje prevečkrat rodi nasilje. Otroci iz nasilnih družin v odrasli dobi tudi kdaj ponovijo vzorec. Ali ženska, ki je v otroštvu trpela spolno nasilje, zaide v partnerski odnos, kjer je spet žrtev.

Zakaj je tako?

Otrok, žrtev nasilja, doživlja tako hudo bolečino, zapre se vase, in ko se sreča z izkušnjo nasilja v šoli ali kjerkoli, naenkrat izbruhe vse, kar je zadrževal v sebi. Dekle, ki zaide v nasilne partnerske odnose in spet postane žrtev, pa se ne zna obnašati drugače kot se je v matični družini.

Kako to preprečiti?

V šolah ali v centrih za socialno delo ne spremljajo dovolj teh žrtev v fazi postopka. Ustrezna rešitev bi bila takojšnja terapevska pomoč.

Vse to, kar vidite, slišite, čutite ob teh zgodbah mladih ljudi … kako vpliva na vas? Tudi vi ste mama.

Zelo težko in hudo je včasih. Zgodb teh ranljivih bitij ne moreš kar odmisliti … Pomislim nato, da sem za nekoga vendarle nekaj naredila, a še vedno to ni dovolj. Sprašujem se, kaj naj še naredim, kako naj še pomagam. Potisniti pa to v pozabo ne moreš. Ne.

SIMONA ŠOLINIČ

info.grupa@gmail.com

 Nuša Maček je odvetnica že 20 let. Številni pravijo, da največjo sled pušča ravno s prostovoljno pomočjo malčkom in otrokom, ki so bili zlorabljeni. Kot da je bilo to nevidno, pa je njeno ime dvignilo lani največ prahu čisto drugje. V primeru Branka Mačka, povzročitelja cestne tragedije v Arji vasi leta 2009. Toda marsikdo ni opazil, da ga Mačkova do konca postopka ni zastopala. Pravi, da mora vsak odvetnik zagovarjati stranko, ne kaznivega dejanja, po najboljših močeh in znanju. Toda tokrat prvič prizna:.»Odvetnik si lahko do konca postopka samo, če ti uspe čustva podrediti načelu zakonitosti postopka in poštenosti sojenja, mene pa so čustva izdala. Moj umik ni bil poraz ampak korektnost.« Doda še, da bi glede na težo izkušnje v prihodnosti tak primer »absolutno odklonila«.

*

»Otroci, ki sem jim bila pooblaščenka, se me spomnijo za praznike. Mi pišejo. Postaneš pomemben del njihovega življenja.«

 *

»Zgodbe se me dotaknejo. Kolegi pravijo, da sem bolj socialni delavec kot pa odvetnica.«

 *

»Otrok je posebna vrsta človek, ne more biti slišan tako kot odrasla oseba, ker ne pozna svojih pravic, ne ve, kako naj uveljavi svoje mnenje.«

 NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko/ novinarsko delo. Ker so se ponekod že nedovoljeno (in brez navedbe vira, zaradi česar so bili že nekateri ukrepi) pojavili podatki, ki so bili dokazano pridobljeni izključno za na tem blogu objavljeno delo, velja naslednje: tukaj zapisano je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo avtorica/medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo tudi v prihodnje. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih. Komentarji so »odklenjeni« le prvi dan objave članka.

 

O iztirjencih, ki uničujejo Otroštva

“Za njo je v sodni dvorani sedel obtoženec in se posmihal. Nikoli ni slišala njegovega opravičila.”

V četrtek, 21. marca, bom v Novem tedniku objavila intervju z odvetnico Nušo Maček.

Tisto, kar javnost morda ne ve, je, da je Mačkova ena redkih slovenskih odvetnic, ki je 24 ur na voljo za pomoč otrokom, žrtvam spolnih zlorab in nasilja. Kadarkoli, tudi sredi noči in če je treba na drug konec Slovenije, jim bo nudila pomoč. Prostovoljno.

Nikoli doslej v svoji karieri nisem srečala takšnega odvetnika, ki je Človek Srca.

To je intervju, kjer so mi med pogovorom tekle solze zaradi bolečih izkušenj, skozi katere morajo te žrtve.

To je pogovor, ki govori o bolečini, ki jo doživljajo otroci, ko jim nasilneži in najbližji z najbolj zavrženim dejanjem odvzamejo Otroštvo, Ljubezen, Družino.

To je pogovor o otrocih, ki so zlorabljeni že pri 4 ali 5 letih.

To je pogovor, ki bo morda luč v temi nekomu, ki so ga pahnili v zlorabe.

Je pa ime Nuše Maček bilo lani odmevno zaradi primera Branka Mačka, povzročitelja tragedije pri Arji vasi s tremi mrtvimi. Marsikdo pa verjetno ni opazil, da ga sploh ni zastopala do konca postopka. V Novem tedniku je tokrat prvič javno povedala, zakaj ne. 

Hvala ga. Maček, da je privolila v intervju. Bilo mi je v čast.

Simona

 

Kdo jo je skozi moje oči videl vklenjeno …

To je malo nevsakdanje besedilo. Nenovinarsko. Pa se mi zdi,da ga moram zapisati tu. Čeprav se bo komu morda zdelo smešno. A meni ni.

Danes sem pred Okrožnim sodiščem fotografirala Hildo Tovšak. Na rokah je imela torej lisice. Ne vem, ampak mislim, da je to do zdaj (11.marec) prva taka fotka, na kateri ima lisice. No, vsaj jaz sem jo zdaj prvič videla vklenjeno. Bila je le priča v enem od postopkov na področju gospodarskega kriminala. Tovšakova je, kot je znano v priporu. Dokler ne bo pravnomočno obsojena za vse zadeve, velja za nedolžno. V Celju se eno izmed sojenj zanjo začne 19. marca.

Zakaj tole pišem?

Pred leti smo s pomočjo Facebook frendi le v štirih dneh zbrali 700 evrov in nakupili živila ter jih odpeljali v Vegradov samski dom. Zgodbe z delavci poznamo vsi. Ko so nekateri na FB videli, da sem napisala, da bi vsak doniral nekaj denarja (in da se pri tem požvižgamo na inšpektorje, saj tako denarja ne bi smeli zbirati in tudi če nas bi kdo imel jajca kaznovati zato, bi tisto kazen že plačala) so se mi odzivali tudi tisti, ki sami niso imeli za preživetje. A so prinašali po 2, 5, 10 evrov samo zato, da bi delavcem vsaj malo pomagali. Zbrali smo nato skupaj 700 evrov. Nakupili živila in s tremi polnimi avtomobili odpeljali v Velenje in sami razdelili delavcem.

NIKOLI ne bom pozabila njihovih pogledov. Ostali so brez vsega. Brez dela. Brez denarja. Brez Dostojanstva. NIKOLI ne bom pozabila njihove hvaležnosti za tisto malo, kar smo jim dali.

Skupaj z njimi smo, ko smo delili kupljeno, jokali.

Takrat sem si obljubila – DO KONCA bom spremljala to, kaj se bo dogajalo s tistimi, ki naj bi jim to naredili. Do konca!

In danes, kljub pravicam, ki jih ga. Tovšak kot osumljena oziroma obtožena ima in ki moramo vsi upoštevati, se mi je na nek način sklenil krog.

Kot da bi bila v sebi že obsojena. Tako sem jo začutila, ko sem jo videla.

Kot da bi jo, vklenjeno, brez dostojanstva v danem trenutku, ko je šla mimo mene, skozi moje oči videle oči tistih delavcev. Tako sem se počutila.

Zato ta zapis.

Hvala, ker spremljate moj blog. Ker imam komentarje izklopljene, bom vesela Vaših mnenj, predlogov tudi na mail simona.solinic@radiocelje.com

Za Vas,

Simona

 

Prava Ljubezen ne sme nikoli Boleti!

Spoštovani!

Včeraj sem poslušala razpravo o nasilju nad Ženskami, ki je bila v Celju.

Ženska je danes še posebej ranljiva zaradi družinskega, ekonomskega, verbalnega, psihičnega in političnega nasilja.

Mnogi še vedno mislijo, da je “klofuta vzgojna” in da je družinsko nasilje samo stvar družine. Kako zgrešeno! Nasilje je kršenje vseh temeljnih človekovih pravic!

Medtem ko se slepimo, da smo država Svobode, je Ženska pogosto deležna javnih seksističnih opazk iz ust tistih, ki si tega nikoli ne bi smeli dovoliti – a družba, ki bo danes in vsakega 8. marca zlorabila “Dan žena”, pogosto ne odreagira in tolerira nasilje.

Kdor ne ve, da bi se dan žena moral VSAK DAN izražati v Spoštovanju, Ljubezni, Hvaležnosti, Prijateljstvu, Simpatiji – ta ni vreden dotika/pogleda Ženske.

Zato – samo Ljubezen do Sebe in Drugih je tista, ki boža dušo vsakega Človeka. ♥ ♥ ♥ ♥

Simona

SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja je 080 11 55, številka je dosegljiva vsak delavnik od 12. do 22. ure, med vikendom tudi od 18. do 22. ure. Klic je brezplačen, strokovno usposobljene svetovalke pa so na voljo za anonimni, zaupni in informativni pogovor.

 

 

 

Slaba zakonodaja omogoča suženjsko beračenje!

Bodite previdni pri tem,komu dajete denar …

Medtem ko so kazniva dejanja vsem na očem, posredniki z berači mastno služijo

“Mimoidoči naj berača vprašajo, od kod je, preden mu podarijo denar. Prosijo naj ga, če se berač seveda s tem strinja, naj jim pokaže osebni dokument oziroma potni list. Če berač govori v romunskem, bolgarskem ali slovaškem jeziku in če namesto originala osebnega dokumenta pokaže kopijo le-tega, je zagotovo žrtev organizirane mreže siljenja k beračenju. Denar, ki ga v tem primeru dobi od občanov, ne ostane njemu, ampak ga mora izročiti posredniku. Če kdo med pogovorom morda pristopi, obstaja možnost, da gre za posrednika. Pri pripravi članka so nam tudi na policiji svetovali previdnost pri fotografiranju beračev, če bi prežali nanje z namenom, da bi dokazali predajo denarja posrednikom, saj ne izključujejo možnosti, da bi bili posredniki nasilni tudi do nas, če bi nas opazili.”

Trgovski centri in centri mest, vedno bolj pa tudi okolice cerkva in podeželje, so v zadnjih mesecih že ustaljena »delovna mesta« za berače. Ponavadi beračijo predvsem mlajši moški, ki prosijo za nekaj centov ali evrov. Če imajo v rokah slike »svojih« otrok, še toliko bolj potrkajo na sočutje mimoidočih, ki – četudi imajo skoraj prazne denarnice – najdejo zanje vedno kakšen evro. Velika verjetnost pa je, da evro, ki ga mimoidoči iz usmiljenja podarijo beračem, nikakor ne gre njim, temveč v veliko vrečo denarja dobro organizirane mednarodne mreže, imenovane – trgovina z ljudmi.

Medtem ko smo pretekli teden pisali o prostituciji kot o eni izmed najbolj razširjenih oblik trgovine z ljudmi, ji tesno sledi ravno beračenje. Že uvodoma je treba pojasniti, da vsak berač vendarle ni člen oziroma žrtev organizirane kriminalne združbe. Trenutna situacija v družbi in visoka stopnja brezposelnosti je v beraštvo potisnila marsikoga, ki dejansko potrebuje denar. Toda, kako ločiti pravega berača, ki bo zbrani denar porabil za hrano, od nekoga, ki bo moral naberačeni denar izročiti vodji združbe, ki ponavadi živi bolje kot vsi tisti, ki so beraču darovali denar? Prvi in najbolj očiten znak, da bi lahko šlo za sum kaznivega dejanje pri beračenju, ki je pravzaprav pri nas »le« prekršek je, da berači sploh ne govorijo slovensko.

Red po ulicah bi pri beračenju morala narediti policija, ki je za to najbolj pristojna, a več kot očitno je, da se trgovina z ljudmi na Celjskem dogaja vsem na očem – in zaenkrat nihče učinkovito ne odreagira. Iste berače namreč gledamo na ulicah že več dni, potem odidejo v tuje države, pri nas pa jih »nadomestijo« drugi. V tem času pa so v svojih lončkih in vrečkah zbrali toliko denarja, ki bi ga mimoidoči lahko darovali tistim, ki pomoč dejansko potrebujejo. Toda reda se pri beračenju ne more narediti zaradi slabe zakonodaje. S tem se strinjajo tudi policisti. Ti – razen preverjanja identitete beračev ne morejo storiti skoraj nič več, da bi z ulic pregnali enega najhujših kaznivih dejanj – spravljanje v suženjstvo. Beračenje je namreč po slovenski zakonodaji samo prekršek.

Do nagega!

Famozni 9. člen Zakona o varstvu javnega reda in miru predpisuje borih 41 evrov kazni za nekoga, ki »na vsiljiv ali žaljiv način koga nadleguje z beračenjem za denar ali druge materialne dobrine«. V praksi to pomeni, da mora nekdo prijaviti, da ga beračenje moti, šele takrat ukrepa policija. Toda kaj je »vsiljivi način beračenja«? »Tekanje za ljudmi, cukanje za rokav, groba prošnja za denar,« so nam že pred leti, ko so sestavljali tak zakon, dejali tisti, ki so ga spisali. Gledano širše, pa so berači žrtve kriminalcev, ki so do njih pogosto tudi fizično nasilni. Največ beračev prihaja iz Romunije, Bolgarije in Slovaške. Tam jih posameznik, ki je ponavadi vodja skupine beračev, pod pretvezo, da jim bo uredil delo, prepriča, da gredo z njim v tujino. Morda jim sprva za to najprej tudi plača manjši znesek, da jih laže premami. Nato odidejo. V suženjstvo. V tujini jim posrednik vzame potne liste, pusti jim le kopije »za vsak slučaj, če pride policija«. Slovenija velja predvsem za tranzitno državo, zato enega berača na ulicah ne boste videvali več mesecev, ker bo čez čas beračil v Italiji, Avstriji in Franciji. Tja namreč najpogosteje odhajajo, na naših ulicah pa jih zamenjajo drugi. Na določeno lokaciji bodisi pred trgovski center bodisi v center mesta jih (praviloma pred ali takoj za odpiralnim časom trgovin) z avtomobilom dostavi vodja skupine, torej posrednik. Ta jih med »delovnim časom« tudi večkrat preverja ali z obhodi ali preko mobilnih telefonov. Ko se dan beračenja konča, pride ponje in takrat mu morajo izročiti dnevni »izkupiček«. Nekateri posredniki so do beračev nasilni, gredo celo tako daleč, da se morajo sleči do popolnosti, da bi posrednik lahko preveril, da kdo ni skril kakšnega evra. Do novega dne, ko z beračenjem nadaljujejo, ponavadi prenočujejo v avtomobilu, v poletnih mesecih kar na prostem. Otroci, ki jih imajo na slikah, ponavadi niso njihovi otroci, berači pa so velikokrat tudi invalidi pod pretvezo, čeprav se v zadnjem času dogaja, da posredniki v revnih soseščinah za berače izbirajo ravno invalidne osebe, saj vedo, da bodo z njimi pobrali največ denarja.

Ne morejo ukrepati

Berači so žrtve. Več kot očitno je torej, da se za prekrškom skriva kaznivo dejanje, vendar imajo policisti zaradi slabe zakonodaje zvezane roke. Posrednike ne morejo poloviti na podlagi prijave prekrška, saj če gre za prekršek, lahko kaznujejo samo berača. Zato smo preverili naslednje: kaj če bi na policijo, zatem ko v mestu opazimo nekoga, ki berači, podali sum kaznivega dejanja spravljanja v suženjstvo.

To kaznivo dejanje je povezano ravno s prisilnim beračenjem. Neverjetno, ampak tudi takrat kriminalisti ne bi mogli stvar popolnoma preiskati! »Zagotovo bi začeli preverjati. Najprej identiteto berača, od kod prihaja in kako dolgo je v naši državi. Vendar nastopi težava že pri tem, da mnogim zaradi prostega pretoka med državami Evropske unije, ne bi mogli dokazati, kako dolgo so že pri nas. Če berač sam ne bi spregovoril, da posrednik z njim ravna nasilno, ne moremo niti dokazati, da posrednik sploh obstaja. Četudi bi čakali v zasedi in videli, da ob koncu dneva nekdo pride do berača, bi prišlo do izgovorov, da so sorodniki in da ga je zdaj samo prišel iskat. Tudi berači živijo v strahu pred posredniki, zato samo potrdijo njihove zgodbe,« so nam povedali na policiji. Pot v uspešno kaznovanje posrednikov in rešitev mnogih, ki se kot žrtve znajdejo v prosjačenju, bi bila po mnenju preiskovalcev spremenjena zakonodaja. »Lahko bi samo črtali besedo vsiljivo iz zakona,« so nam povedali. Tako bi beračenje v trenutku postalo prepovedano, policija pa bi imela več možnosti posredovanja.

SIMONA ŠOLINIČ

Na Celjskem v zadnjem času ni bilo nobene ovadbe zoper posrednika pri beračenju, je pa bila ena v Mariboru, kjer so ovadili moškega, ki je bil do beračev skrajno nasilen. Po vsej verjetnosti je ta deloval tudi na našem območju.

Policija pa ne ukrepa proti osebam, ki so ulični igralci na instrumente, ker to ni kršenje javnega reda in miru in to ni enako beračenju. Lahko pa bi jih kaznovala, če bi koga motila preglasna glasba …

 Nemočni tudi redarji

V zadnjih letih so za ukrepanje po Zakonu o varstvu javnega reda in miru pristojni tudi občinski redarji, torej tudi za kaznovanje vsiljivih beračev. Do zdaj redarji niso prijeli nobene prijave, da bi berači koga motili, zatorej niso napisali niti nobene kazni. Se pa zavedajo suma, da gre za problem večje razsežnosti.

»Pri terenskem delu občasno opažamo povečano število ljudi, ki s svojim obnašanjem ali simuliranjem invalidnosti nakazujejo svoje uboštvo in od mimoidočih s pogledi in mimiko, ter nastavljenimi klobuki, čepicami ali kartonskimi škatlami izvabljajo denar. Praviloma do ljudi niso vsiljivi ali žaljivi, torej s svojim početjem predpisov ne kršijo. Pojavljajo se v mestnem jedru, ob večjih trgovskih centrih in drugih javnih objektih,« so nam odgovorili. Vprašali smo jih še, ali sodelujejo s policijo, ker so ves čas na terenu in stvari opazijo, saj je berače nemogoče spregledati. »Sodelovanje s policisti poteka na vseh področjih dela redarjev, tako v smislu obveščanja o dogodkih na terenu kot tudi pomoči pri ukrepanju. V primerih beračenja bi, če bi bilo to potrebno, policisti sodelovali pri identifikaciji oseb, ki storijo prekršek ali zaradi nasilnega vedenja, če ukrepi redarjev ne bi zalegli,« so nam še odgovorili.

Glede na pogovore s policisti in redarji, le-ti vidijo ob takšni zakonodaji, kot je trenutno spisana v Sloveniji, v svojem delo bolj preventivno kot pa ukrepanje. Vendar pa je preventiva, kadar se beračenje že zgodi, pravzaprav že prepozna. Ko človek berači je to namreč že lahko sum, da je že žrtev kaznivega dejanja. Dokler pa se zakonodaja ne bo spremenila in dala policiji in redarjem možnost, da bodo lažje začeli preiskovati, bo žal stanje očitno še naprej takšno kot je.

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko/ novinarsko delo. Ker so se ponekod že nedovoljeno (in brez navedbe vira, zaradi česar so bili že nekateri ukrepi) pojavili podatki, ki so bili dokazano pridobljeni izključno za na tem blogu objavljeno delo, velja naslednje: tukaj zapisano je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo avtorica/medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo tudi v prihodnje. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih. Komentarji so »odklenjeni« le prvi dan objave članka.

 

Hvala iz Srca vsem za Vašo dobroto!

Spoštovani,

Od 1. februarja do danes smo (Novi tednik) skupaj s Splošno bolnišnico Celje za nakup ultrazvočnega aparata zbrali 5.770 evrov!!!

Vse to IZKLJUČNO s pomočjo Vas, ki ste morda v tem času darovali svoj prispevek. Naj se Vam vse dobro DVAKRAT POVRNE. ♥ ♥ ♥.

Akcija se nadaljuje, zato objavljam podatke (kliknete na spodnjo slikico), kam še lahko nakažemo denar za ultrazvok, ki bo v pomoč vsem nam, ki se bomo kdaj znašli v protibolečinski ambulanti SBC.

Hvala VSEM, ki boste na podlagi spremljanja mojega bloga donirali kakšen evro.

In še obvestilo uredništva Novega tednika: Z veseljem bomo objavili vse, ki ste donirali po svojih močeh in se Vam tudi tako zahvalili. Vendar po slovenski zakonodaji nam morate objavo dovoliti. Če želite, da Vas objavimo kot donatorja, nam kopijo vplačila posredujte na tednik@nt-rc.si.

♥ ♥ ♥ Hvala. Naj Vas in Vašo dobroto spremlja Ljubezen.

Simona

 

“Napadi na novinarje in medije prešli vsako mejo dobrega okusa”

Odziv Društva novinarjev Slovenije o govoru Janeza Janše na Zboru za republiko.

08.02.2013

“V DNS ugotavljamo, da so napadi na novinarje in medije z  govorom predsednika vlade na shodu Zbora za republiko prešli vsako mejo dobrega okusa.

Postavljanje medijev v tabor “tovarišijskega kapitala, večinoma tistega, ki manjka v državnih bankah”, in verbalno poniževanje novinarjev, kritičnih do vlade, na “Forum 571, ki pri rušenju naredi veliko posla”, je ne le nedostojno nosilca javne funkcije, ki za svoje delo odgovarja vsem državljanom, ampak skregano z vsako logiko.

Če bi bili v ozadju medijev res stotine milijonov kapitala, velika večina medijskih hiš ne bi zmanjševala stroškov prav na plečih novinarjev, ki jih predsednik vlade vidi kot izpostavo tega istega kapitala. V državah z razvito demokratično tradicijo je pač jasno, da je kritično novinarstvo eden od mehanizmov, ki jih ima družba pri nadzoru oblasti, in da je dolžnost novinarjev razkrivanje dejstev, ki jih nosilci oblasti želijo prikriti. Vse ostalo je demagogija, namenjena sprevračanju pozornosti in iskanju notranjih sovražnikov, pri čemer ne bomo dopustili, da se to počne na hrbtih novinarjev, ki opravljajo svoje delo.”

DNS

 

Novi tednik. :)

Spoštovani,

NOVI TEDNIK zdaj vsak ČETRTEK. Novice in zgodbe s Celjskega na 56 straneh. Če bi se kdorkoli morda želel naročiti nanj in tako vsak četrtek izvedeti, kaj se dogaja v njegovem lokalnem okolju, mi lahko piše na simona.solinic@radiocelje.com

Hvala, ker nas berete. Skupaj lahko spreminjamo tole družbo na bolje. ♥ ♥ ♥

 

Jedilnik v zaporu: tudi dušen kunec, oslič in boranja

Kaj jedo v zaporniški jedilnici? – Za krizne čase jim ne gre slabo

Članek je bil objavljen v Novem tedniku v začetku januarja. Na zahtevo smo pridobili tudi jedilnik celjskega zapora (del je objavljen pod člankom). Naj zapišem, da so bili v Upravi RS za izvrševanje kazenskih sankcij in tudi v celjskem zaporu izredno korektni pri odgovorih na naša vprašanja, tudi odgovorili so izčrpno na vsa. To je zanimivo glede na primerjavo z ostalimi institucijami, kjer pogosto znajo odgovoriti na način, da ne odgovorijo pravzaprav nič  …

Hvala, da spremljate moje delo.

Simona

…

Decembra smo poročali o celjski javni kuhinji, kjer občina, center za socialno delo in podjetje Sodexo olajšajo ljudem s socialnega dna težke vsakdanjike. Puranji paprikaš, sesekljana pečenka, pašta fižol so bili takrat na jedilniku v treh zaporednih dneh. Dobijo lahko le en topel obrok dnevno. Mi pa smo ob tem preverili, kakšne jedilnike imajo v celjskem zaporu. Tam dobijo štiri tople obroke hrane na dan, tri dni v tednu pa večerjo zamenja suhi obrok hrane, ki ga zaporniki lahko odnesejo tudi v sobe.

Za preverjanje in pregled zaporniških jedilnikov v Celju, ki smo ga zahtevali od Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij, smo se odločili tudi zato, ker je ravno v celjskem zaporu pred časom nekaj zapornikov celo odklonilo hrano, ker naj bi se kuhar zmotil (in se kasneje opravičil in napako popravil) pri pripravi jedi za osebe, ki zaradi verske pripadnosti določenih izdelkov ne jedo. Nekaj zapornikov je nato tudi gladovno stavkalo, vendar je bila gladovna stavka povezana še z drugimi zahtevami, ki so jih zaporniki javno izpostavili, o čemer smo pisali že lani jeseni. Tokrat smo le pregledali jedilnike in od Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij zahtevali med drugim podatke, koliko hrane oziroma bioloških odpadkov odvržejo, kaj vse upoštevajo pri pripravi hrane oziroma obrokov in kdo vse v zaporu sploh pripravlja hrano.

Tudi slivovi cmoki

Vpogled v jedilnike da slutiti, da celjskim zapornikov pri hrani ne gre slabo, še posebej, če upoštevamo čas krize v državi. Sadni čaj, sirni namaz in sadje za zajtrk, puranji zrezek v omaki, dušen riž in solata za malico (do nje so upravičeni tisti, ki delajo v zavodskem podjetju), dušena govedina, kuhan krompir, zeljna prikuha in jogurt za kosilo, ter slivovi cmoki s kompotom za večerjo. To je jedilnik le za en dan. Normative za prehrano zaprtih oseb je leta 1999 pripravilo podjetje Diet iz Ljubljane in v zaporih morajo temu slediti. V prakso so jih začeli uvajati leta 2000.

Medtem ko si marsikdo v današnji krizi zaradi pomanjkanja denarja in tudi hitrega tempa življenja na dan ne more privoščiti niti dva topla obroka hrane, pa je treba vedeti, da je tudi življenje izza zaporniških zidov drugačno kot zunaj. Zapornikom je onemogočeno normalno življenje, s tem so delno povezani tudi normativi za hrano, s katero morajo dobiti ustrezno energijsko vrednost. Normative je zato pregledal Inštitut za varovanje zdravja RS in jih ocenil kot zelo dobre z dovolj visoko energijsko vrednostjo. »V normativih so upoštevane dnevne potrebe za neaktivne odrasle osebe ter dodaten obrok za fizično aktivno osebo (za tistega, ki v zaporu dela v delavnici o.p.) v energijski vrednosti do 2100 kJ za polni delovni čas in je odvisna od zahtevnosti dela, ki ga oseba opravlja. Za fizično neaktivne mladostnike velja enaka dnevna potreba kot za odrasle moške, to je dnevno od 9500 kJ do 11500 kJ,« so nam odgovorili na Upravi za izvrševanje kazenskih sankcij na vprašanje, od česa vse je odvisno število obrokov hrane v zaporih.

Kam z ostanki hrane?

Medtem ko smo se na lastne oči pred tedni v javni kuhinji prepričali, da za ljudmi, ki se prehranjujejo tam, ne ostane niti drobtinica hrane, ampak domov odnesejo tudi delno pojeden kos kruha, ki ga je morda pustil nekdo drug, pa v zaporih ostane kar nekaj hrane, ki se ne poje. Zato smo želeli tudi podatke o tem. Točne teže ostankov hrane iz zaporov ne morejo posredovati, kar je razumljivo, saj gre za biološke odpadke, kamor poleg hrane vštejejo še druge zaporniške biološke odpadke (tudi od zaposlenih). V teži gledano, pa je situacija sledeča: denimo lanskega maja je bilo bioloških odpadkov v celjskem zaporu 50 sodov (1836 kilogramov), maja 52 sodov (1808 kilogramov), junija 44 sodov (1562 kilogramov). To je tudi nekakšno povprečje gledano na podatke za vse leto.

Upoštevajo tudi diete

V zaporu upoštevajo tudi prehranjevalne navade, ki izhajajo iz verskih prepričanj ali zdravstvenega stanja zaprtih oseb. To so vodstva zaporov dolžna upoštevati glede na 24. člen Hišnega reda, ki velja v zaporih. Tam piše, da dietno prehrano na podlagi bolezenskega stanja zapornikom predpiše zavodski zdravnik po pregledu, o možnosti drugačnega prehranjevanja na podlagi verskih razlogov pa dokončno odloči direktor zavoda. Do sedaj težav v celjskem zaporu s tem ni bilo, razen v primeru, ko naj bi se enkrat kuhar zmotil, vendar je šlo za popolnoma nenamerno napako, ki jo je tudi odpravil.

Kuhinja, noži in obsojenci

Tisto, kar morda javnost ne ve, je, da v zaporniški kuhinji v Celju, kuhajo tudi zaporniki in priporniki. Glavni kuhar ni zaprta oseba, je delavec celjskega zapora, ki pa ima veliko odgovornost. Poleg svojega dela mora imeti tudi nadzor nad delom vseh zaprtih oseb, ki mu pomagajo v kuhinji. Tam namreč pripravljajo tudi malice za zaposlene v zaporu (ti stroške obrokov poravnajo sami).

Ko smo direktorico celjskega zapora Edito Mejač vprašali, ali je morda že prišlo kdaj do težav, saj se nikoli ne ve, kaj bi lahko obsojenci tudi za najhujša kazniva dejanja lahko v kuhinji naredili. Nenazadnje, tam imajo dostop do nožev, raznih čistil in podobno. Vendar Mejačeva pravi, da je ne glede na situacijo in razloge, zaradi katerih so se ljudje znašli za zapahi, v teh zadevah treba imeti stopnjo zaupanja. Tudi do zapornikov in pripornikov.

»V zaporniški kuhinji v Celju je razporejenih največ 9 zaprtih oseb, med njimi so zaporniki in priporniki, ki imajo večinoma osnovnošolsko izobrazbo. Predhodno morajo opraviti živilski pregled za kuhinjsko delo. V zadnjih treh letih v Celju ni bilo zaprte osebe na delu v kuhinji, ki bi imela gostinsko izobrazbo, zato jih je bilo vse treba naučiti kuhati. Uvajanje je dolgotrajno, še posebej pri obsojencih, ki so mlajši, lažje je uvajanje pripornikov, ki so običajno starejši in zrelejše osebnosti, posledično so tudi bolj odgovorni,« pravi Mejačeva.

 Ne ven!

Zaporniki in priporniki morajo hrano pojesti v jedilnici, odnašanje obrokov v sobe ali druge dnevne prostore ni dovoljeno. V sobe lahko odnesejo le suhi obrok hrane, ki trikrat na teden zamenja večerjo, ker se takrat izvaja generalno čiščenje kuhinje, jedilnice in ostalih prostorov. V sobe lahko odnesejo tudi priboljške, ki jih kupijo v zavodski trgovini.

 So mar izbirčni?

V jedilnici celjskega zapora je tudi knjiga pritožb in pohval, kjer so obsojenci lani štirikrat pohvalili delo kuharja inštruktorja (delavec zapora in vodja kuhinje). Med zapiski je nekaj tudi pritožb. Te se nanašajo predvsem na malice, češ, da so bile premajhne porcije, da je bilo premalo mesa ali pa da je bila hrana premastna. Vendar v zaporu velja, da do dodatnega kosa mesa zapornik/pripornik ni upravičen pri obroku hrane, lahko pa dobi dodatno solato ali zahteva še več priloge.

Zgodi se tudi, da kdo od zaprtih oseb ne sprejme vsake hrane. »Res je, da so mnogi, preden pridejo v zapor, najpogosteje navajeni na pice, sendviče, pommes frittes, dunajske zrezke in enolončnice. Vendar se moramo v zaporu držati normativov in zagotavljati prehrano, predvsem zdravo in z določeno energijsko vrednostjo,« pojasni Mejačeva. Na Upravi RS za izvrševanje kazenskih sankcij pravijo, da imajo na splošno v vseh zaporih v Sloveniji malo pritožb na račun hrane: »V večini primerov gre za neutemeljene pritožbe. Prehrana v zaporih je tudi pod stalnim nadzorom zunanjih inšpekcijskih služb, ki večjih pomanjkljivosti ne ugotavljajo.«

Glede na predpise pa normativi in jedilniki predstavljajo zaključeno celoto in se lahko uporabljajo le kot taki, torej dopolnjevanje jedilnikov ni možno. »Jedilniki so namreč strokovna odločitev, v katero laični posegi niso dovoljeni. Vsake zahteve po sodelovanju pri sestavi jedilnikov je potrebno strokovno in odločno zavrniti,« še dodajajo na upravi.

 Samooskrba?

Pred pripravo teme smo se sami pri sebi tudi vprašali, ali ne bi morda ljudje na prestajanju zaporne kazni z lastnim delom poskrbeli za kakšno obliko samooskrbe, na primer s prevozom na delo na neobdelane njive?! Medtem ko so lani zaporniki Zavoda za prestajanje kazni zapora na Povšetovi v Ljubljani imeli možnost vrtičkarstva, saj so na vrtu ob zaporu pridelovali tudi zelenjavo, ki so jo uporabili v kuhinji, pa te možnosti zaenkrat v Celju ni. Če se izrazimo ironično, bi rekli, da je zelenjava celjskemu zaporu najbližja samo na tržnici, kamor tako ali tako zaporniki nimajo dostopa.

Celjski zapor je znan po tem, na kar že desetletja opozarja njegovo vodstvo: zaradi lokacije v centru mesta zaporniki nimajo ne zelenja ne možnosti dostopa do narave, kar na dolgi rok vpliva tudi na njihovo počutje. Sprehodi so možni le po zaporniškem dvorišču, kjer ni niti enega samega drevesa. O samooskrbi v Celju je tako zaenkrat nemogoče govoriti. Zaenkrat imajo zaprte osebe možnost zaposlitve v zavodski delavnici ali pa v kuhinji in pralnici. Tudi če kdo poprime za manjša vzdrževalna dela (npr. pleskanje) jim vodstvo to upošteva pri podeljevanju ugodnosti, s čimer zaprte osebe tudi motivirajo za nadaljnje delo.

Da pa bi morda zapornike naložili na kakšen delovni avtobus in jih odpeljali na posebej za to namenjeno kmetijo, kjer bi si pridelovali hrano, pa je, vsaj za zdaj, menda misija nemogoče.

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko/ novinarsko delo. Ker so se ponekod že nedovoljeno (in brez navedbe vira, zaradi česar so bili že nekateri ukrepi) pojavili podatki, ki so bili dokazano pridobljeni izključno za na tem blogu objavljeno delo, velja naslednje: tukaj zapisano je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo avtorica/medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo tudi v prihodnje. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih. Komentarji so »odklenjeni« le prvi dan objave članka.

 

Bravo!

Na celjskem sodišču so (16. januarja) na 2 meseca zapora (pogojno na dve leti) obsodili moškega, ki je z bombo in maščevanjem grozil celjski novinarki. Zanj je bil sporen članek, v katerem je le povzemala izjave uradnih sogovornikov. “Novinarji obveščajo javnost. To je njihova dolžnost. Če se s čim niste strinjali, ste imeli možnost uporabiti vsa pravna sredstva. Najbolj neprimeren pa je bil vaš klic z grožnjo z bombo in maščevanjem,” mu je dejala sodnica Saša Kovačič.

Bravo!

p.s. Preden bo kdo “obsojal” novinarje, ki smo pogosto krivci za marsikaj, naj se dobro prepriča na podlagi njihovih del, ali so “mrhovinarji” ali pa so novinarji s SRCEM!

Simona

 

Celjski okrožni sodnik Milko Škoberne: ujetnik »lastnega« sistema

Intervju s sodnikom Milkom Škobernetom je bil objavljen v Novem tedniku, 14. decembra. Na blogu ga objavljam v celoti, saj je 20. decembra v Ljubljani predobravnavni narok za njegov primer. Intervju bo v tej obliki na blogu ostal tudi po tem datumu in v času, ko se bo sodni postopek začel. Takrat je treba vedeti, da bodo morda nekatere stvari javnosti že preko spremljanj sojenja pojasnjene, ki jih Škoberne v tem intervjuju še ni mogel.

Intervju je naletel predvsem v “sodnih vrstah” na velik odziv, za kar sem v bistvu hvaležna, glede na to, da smo regionalni medij, ki je v vrhu sodstva v primerjavi z ostalimi večjimi mediji, velikokrat postavljen na stranski tir.  Pa mislim, da je prav, da to naši bralci vedo. Nenazadnje so naši bralci tudi stranke sodišča. Na splošno že več let opažam, da nekateri sodniki delajo s srcem in dušo, da so pa žal ujeti v totalno zbirokratiziran sistem in nerazumevajoče nadrejene.

Zahvaljujem se g. Škobernetu, da se je odločil dati intervju meni in za naš medij.

Ves tekst je last Novega tednika, zato velja posebno opozorilo, da je citiranje ali povzemanje dovoljeno izključno z navedbo vira.

Hvala vsem, ki me berete.

S spoštovanjem,

Simona

O donkihotovski bitki s sodišči in sodniki – Škoberne poudarja: »Meni niti policija niti tajni policijski sodelavci niso nikdar izročili 18 tisoč evrov!«

20. decembra se bo v Ljubljani nadaljeval predobravnavni narok zoper celjskega okrožnega sodnika Milka Škoberneta. Na nasprotni strani od tiste, kjer je v sodni dvorani sedel vrsto let kot sodnik, se je zdaj znašel zaradi obtožb o jemanju podkupnine. Poleg domnevnih posrednikov (Esada Ramića in Marjana Salobirja) naj bi prejel denar od Esada Čehajića v zameno, da mu v sodnem postopku zaradi posredovanja pri prostituciji odpravi pripor in tiralico. Govori se o več tisoč evrih. Škoberne krivde ne prizna. Čeprav po 27. členu Ustave RS velja, da je nedolžen, dokler ni pravnomočno obsojen, pravi, da so ga obsodili že vnaprej. Tudi sistem, kateremu je vrsto let služil.

»Niti predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša se lani, zatem ko sem bil neustavno in nezakonito pridržan in priprt, ni zavzel stališča, češ, morda je sodnik nedolžen, morda mu tega ne bomo dokazali, ampak je izhajal s stališča: kriv je. Policija je namreč informacije oblikovala tako, kot da je stvar končana. Povsem jasno je, da ljudje na sodišče gledajo potem le kot na neko nepotrebno, vmesno fazo, torej med tistim, kar ugotovi policija, in med sodbo. To se dogaja ves čas in to se je dogajalo tudi v času, ko sem še sodil.«

Kako se je lahko sploh zgodil primer Čehajić, v katerem naj bi prestopili mejo med sodnikom in obtožencem?

Ko sem bil vodja kazenskega oddelka sodišča, sem videl, da je zadeva Čehajić ena najstarejših, in ponudila se je možnost, da obtoženec, ki takrat ni bil v Sloveniji, pride nazaj, da mu odpravimo pripor in vendarle začnemo soditi. Na sodišču so dobro vedeli, da če bo kdo našel človeka, za katerega se sprva ne ve, kje je, da ga bom našel jaz. Samo to se je zgodilo – našel sem ga. Očitno je to nekoga zmotilo.

Toda ali ste prejeli podkupnino od Čehajića?

Nisem dobil nobene podkupnine, niti enega samega centa! Nikoli nisem od njega zahteval denarja.

Ste se kdaj sestali z njim izven sodne dvorane?

Da.

V zvezi s čim?

Z njegovim sodnim postopkom. Sestala sva se dvakrat ali trikrat, na Hrvaškem in potem v hotelu Hum v Laškem.

Ali je to praksa, da se sodnik dobi z obdolžencem izven sodišča na tak način?

Čehajić je bil zame navaden državljan, ki je bil v kazenskem postopku in zoper katerega je bila razpisana tiralica. Ljudje namreč ne vedo, da nisem bil jaz sodnik v tem sodnem postopku. Čehajića sem zaslišal le kot dežurni preiskovalni sodnik in niti nisem zoper njega odredil pripora. Pripor je odredil izvenobravnavni senat, zato sem bil iz sojenja izločen. Torej srečanje na Hrvaškem, kjer ni naša jurisdikcija, ni noben problem.

Toda očitajo vam, da ste na podlagi podkupnine ravno vi poskrbeli za odpravo tiralice in pripora. Ali ste posredovali pri tem?

Predlog za njegov pripor je podal tožilec, odredil ga je torej izvenobravnavni senat sodišča. Razlog je bil begosumnost. Toda Čehajić je obljubil, da se bo sodnih obravnav redno udeleževal, da se ne bo skrival in da se bo odzival na vabila. Na tej osnovi je bil predlog o odpravi pripora podan, tožilstvo ga je preučilo in dalo soglasje. Izvenobravnavni senat v tem primeru dejansko ni imel druge možnosti, kot da pripor odpravi. Tiralica pa sama po sebi ne more biti odpravljena, ampak je za to potrebno predhodno dejanje, kar je odprava pripora bila. O tem primeru so odločali trije poklicni sodniki, torej izvenobravnavni senat, kar pomeni, da sta bili poleg mene v senatu še dve sodnici, torej o zadevi nisem odločal sam. Kot predsednik senata sem imel samo vlogo glasovalca. Nihče doslej ni pojasnil javnosti, da dobi zadevo v obravnavo sodnik poročevalec, in tako se je zgodilo tudi v tem primeru. Z odpravo pripora je bila avtomatično odpravljena tiralica. Razen da sem prikimal, nisem na tem senatu niti odprl ust. Ker sem bil predsednik senata, je bil na sklepu o odpravi tiralice seveda moj podpis, čeprav nobenega sklepa nisem sam sestavil. Tudi za zakonitost in pravilnost tega sklepa odgovarja sodnik poročevalec.

Ste vplivali na koga?

Ni bilo nobenega posredovanja, nikakršnega vplivanja ne na tožilca ne na sodnici. Pregledovalec višjega sodišča, ki je izvajal služben nadzor mojih spisov, je ugotovil, da naša odločitev ni bila niti sporna niti nezakonita. Omogočila je sodišču, da vendarle začne soditi. Drugače pa meni vrhovno državno tožilstvo, ki mi očita, da je bila naša presoja nepravilna. Vendar je za presojanje, ali je šlo za pravilnost odločitve, pristojno višje sodišče, ne pa tožilstvo, ki je stranka v postopku.

Torej je bila odprava tiralice izvedena zakonito ali ne?

Zakonito. Pri tiralici je bila problem napaka, ki jo je storila sodnica, ki dela na tej zadevi. Zdaj lahko povem, da disciplinskega postopka zoper njo ne morejo uvesti, ker je zadeva že zastarala. Meni torej očitajo, da sem posredoval na hrvaško-bosanski meji, da Čehajića ne bi pridržali, dokazov o tem pa ni. Sodnica pa – ko je razpisovala mednarodno tiralico in ko je pisala, do kdaj je tiralica v evidenci – je namesto 2019 napisala 2009. Tiralica je bila 30. marca 2009 v evidenci, od takrat pa ne več. Se pravi, da so imeli na meji podatek, da je tiralica bila, niso pa imeli podatka, da je v evidenci, kajti njega so na meji ustavili oktobra. In človeka so spustili. To je to.

Policija je lani dejala, da ste prejeli 9000 evrov, nato skupaj z Ramićem in s Salobirjem zahtevali še 50.000 evrov od Čehajića. Kasneje naj bi prejeli 18.000 evrov navidezne podkupnine, si jo razdelili, vi naj bi svoj del denarja položili na svoj bančni račun. Ste res položili kakšen denar in od kod denar izvira?

To je ena tistih informacij, ki je prirejena in delno izmišljena, je pa oblikovala javno mnenje. Še enkrat: Čehajić mi nikoli ni dal nobenega denarja in nikoli se nismo pogovarjali o denarju. Da bi zahteval še 50 tisoč evrov, sem izvedel, ko je k meni prišla policija. Tudi v prisluhih (tajno posnetih pogovorih, o. p.) ni bilo nikoli govora o denarju. Ne z njim ne z ostalima dvema obtožencema. Neumnost je, da bi jaz zahteval 50 tisoč evrov od nekoga, ki je kot obtoženi večkrat prišel do mene na sodišče, me vabil na kavo, želel, da mu pomagam pri drugih postopkih, in poskušal izsiliti, da bi ga oprostili plačila taks in podobno. To so potrdile tudi zapisničarke, ki so bile zaslišane. In še: meni niti policija niti tajni policijski delavci niso nikdar izročili 18 tisoč evrov.

Torej policija laže?

Ne bom rekel, da laže, ampak meni nihče ni izročil 18 tisoč evrov! Če policija trdi tako, naj pove, kdaj in kje. Na transakcijski račun sem položil denar, ki izhaja iz čisto drugih poslov. Gre za 8 tisoč evrov. Policija je dan po pologu in dan kasneje povsem neupravičeno in brez odredbe preiskovalnega sodnika preiskala banko, zahtevala podatke o mojem depozitu, čeprav je jasno, da gre za bančno tajnost. Dva dni so preiskovali ta polog, opravili razgovore z bančnimi uslužbenkami, nakar so šele tretji dan zahtevali odredbo in jo čez tri dni dobili. Ves ta del je nezakonit, toda več o tem ne morem govoriti, ker bom to dokazoval na sojenju.

Policija zdaj verjetno ne bo vzela svojih besed o kriminalistični preiskavi nazaj.

V vseh člankih o meni so se ves čas ponavljale ravno trditve, izrečene na prvi novinarski konferenci kriminalistov: »Dobil je toliko in toliko denarja, mi smo naredili vse.« Zanima me, kako bi zdaj, ko sem predložil svoje dokaze, isti policisti pred kamerami povedali, kdaj in kje sem dobil 9 tisoč evrov, kdaj in kje naj bi mi dali 18 tisoč in iz česa sklepajo, da sem izsiljeval še 50 tisoč evrov!

Od kod je potem izviral denar, ki ste ga položili na račun?

To bom povedal na glavni obravnavi v svojem zagovoru. Prej ne morem.

Torej imate dokazilo o izvoru tega zneska? 8 tisoč evrov je vendarle velik znesek.

Se strinjam, da je morda ta znesek za nekoga visok. Ampak ta denar sploh ni v povezavi s tem primerom.

Po vaše je torej to, da naj bi vas zalotili z roko v vreči denarja, le konstrukt?

Da.

Kaj je v ozadju?

Obstajajo dokazi, da je Čehajić sodeloval s policijo že, ko je bil na Hrvaškem. Pismo, ki ga je poslal ustanovam in medijem, je napisano tako, da se vidi, da ga ni pisal sam, kar je tudi priznal. Bilo je tudi zakodirano, da ga niso mogli odpreti vsi naslovniki. Če je on poslal pismo, zakaj bi mu bilo v interesu, da ga ne morejo odpreti? Morda ima interes kdo drug, ki bi dejal, na toliko naslovov je šlo, a nihče ni reagiral.

Pismo je bilo poslano decembra 2010. Vi ste bili aretirani mesec kasneje. Ali res niste vedeli, da vas preiskujejo?

Dobil sem nekaj anonimnih neuradnih namigov, predvsem v pisni obliki, da se dogajajo neke stvari in da mi prisluškujejo. Toda nisem počel nič takšnega, da bi moral biti na to pazljiv. Pred časom je moški, ki sem ga obsodil, na različne naslove pošiljal namigovanja, da naj bi prejemal podkupnine, kar se je izkazalo za neutemeljeno. Zato se mi tudi tokrat ni zdelo vse to nič posebnega.

Na sodišču so vedeli, da ste v postopku. Vam je tam kdo kaj namignil?

Zdaj vem, da so vsaj nekateri na sodišču za preiskavo vedeli, saj so morali v skladu z zakonom dati določene informacije. Nihče pa mi ni nič namignil, ne. Kar pa se pa tiče odnosov z delodajalci, bom rekel le, da so nikakršni. Sploh jih ni.

Predsednik celjskega okrožnega sodišča Miran Jazbinšek se javno ni oglasil niti tako niti drugače lani, ko so vas aretirali. Bi se moral?

Poznava se vsaj že 25 let, jaz sem bil 18 let vodja kazenskega oddelka, bil sem podpredsednik okrožnega sodišča, on pa moj namestnik. Vedno sva dobro sodelovala, se tudi družila. Ko je postal predsednik sodišča, pa so se stvari spremenile. Kot vodja oddelka bi moral po njegovih navodilih na sodnike vplivati na zame nesprejemljiv način, da bi se povišala njihova storilnost. Ker se nisem strinjal z Jazbinškovim načinom vodenja, sem odstopil. Gre za to, da se je v zadnjem času v Celju in Sloveniji vzpostavil sistem nadzorovanja sodnikov, ki presega vse meje in je že na meji mobinga. Sodniki bi se morali po mojem mnenju ukvarjati s sojenjem in ne s pisanjem na primer raznih poročil o razlogih za preložitev obravnav.

Se kot obtoženec lahko opredelite za to, da je sodstvu mar za človeka ali mu je mar predvsem za hitrost postopkov?

To je moralna dilema, s katero sem se ukvarjal tudi, ko sem sodil. Eno je reševati kazenske spise zaradi norme, drugo pa je način, kako boš to dosegel. Ujet si v zakonodajo in v dejansko stanje, ki ga vidiš na glavni obravnavi. Umetnost pa je najti srednjo pot in tu se izkaže, kdo je in kdo ni za sodnika.

In kaj vam pomeni biti sodnik?

Trenutno pravzaprav zelo malo.

Toda na začetku sodniškega dela ste vendarle imeli neko začrtano pot.

Moja kariera je bila bliskovita. Sodnik sem postal zelo mlad in sistem je bil drugačen. Pri 38 letih sem prišel v najvišji razred, nato pa do 45. leta čakal, da sem izpolnil starostni pogoj za prvo izredno napredovanje. Spominjam se, kako smo včasih na kazenskem oddelku dobro sodelovali, naredili tudi 300-odstotno normo. Nato so se odnosi spremenili na slabše in dogajalo se je, da je kolega na koncu leta naredil 98-odstotno normo, jaz pa 150- ali 170-odstotno. Delala sva za isto plačo, s tem, da sem jaz za nagrado dobil v reševanje njegove stare kazenske spise, ki jih on ni rešil v razumnem roku.

Če se vrnemo k očitkom o podkupnini. Precej je odmeval vaš nezakonit pripor, saj je o vaši imuniteti odločala mandatno volilna komisija, moral pa bi državni zbor.

Imamo preiskovalnega sodnika in tri sodnike, ki so bili v izvenobravnavnem senatu. Preiskovalni sodnik je odredil pripor, izvenobravnavni senat pa je bil tisti, ki je zavrnil mojo pritožbo in pritožbo mojega zagovornika na pripor. Kasneje se je izkazalo, da je bil pripor nezakonit, torej gre za kršitev ustave. Nikomur od teh štirih sodnikov se ni zgodilo nič. Nihče ni predlagal njihove razrešitve. Z odvetnikom tega (še) nisva storila. Toda 132. člen Ustave pravi, če sodnik huje krši zakon oziroma ustavo, se ga razreši. Najbolj smešno pa je, da je prav sodnica Vladislava Lunder, ki je bila v tem izvenobravnavnem senatu, dobila zadevo v sojenje. Se pravi, nekdo, ki je že kršil ustavo in zakone, bo zdaj sodil v isti zadevi? Še več, ta sodnica je celo napredovala.

Kaj ta »kiks« z imuniteto pomeni za sojenje?

Predlagatelj odvzema imunitete je bilo vrhovno državno tožilstvo. Po zakonu o sodniški službi je predlagatelj lahko samo sodišče. Ta napačni postopek ima za posledico nezakonitost dokazov. Koncept kazenskega postopka je, da moraš najprej presoditi zakonitost dokazov, šele potem podaš zagovor. In dokler ne bodo te zadeve razčiščene, ne morem podati zagovora. Ko mi je preiskovalni sodnik na moje besede, da mi imuniteta ni bila odvzeta, dejal da je o tem odločila mandatno-volilna komisija in da je to dovolj, sta možnosti dve: ali ni poznal ustave ali je ›ni smel‹ poznati. In senat, ki je potem o priporu odločal, je imel že odziv strokovne javnosti, da delajo nekaj, kar je nezakonito in v neskladju z ustavo. Dokler imuniteta sodniku ni odvzeta, ne bi smeli zoper njega uporabljati nobenih posebnih metod in sredstev niti ga ne bi smeli zasliševati. Od tu naprej se podre cela vrsta stvari, vse to bo treba zdaj pojasniti in razčistiti, vključno z izločitvijo sodnice, ker je dokazano kršila ustavo in zakone, ter izločitvijo tožilke, ker zanjo veljajo enaka določila kot za sodnike.

Toda predlog za izločitev sodnice in tožilke so zavrnili. Kaj ste še predlagali v izločitev?

Teh dokazov je kar za nekaj strani. Predlog za izločitev sodnice bo ponovljen. Zdaj je šlo za predlog zaradi okuženosti z vsebino izločenih listin.

Nanašajo se na tajne metode dela policije?

V glavnem. Pa tudi na druge nezakonite dokaze.

Če jih izločijo, pade cel postopek. Balkanski bojevnik torej, vendar z drugačno vsebino.

Postopek pade tudi, če izločijo samo tretjino teh dokazov.

Vse to daje nestrokovni javnosti sporočilo, da lahko svoj primer zrušite z dokazovanjem o nezakonitih dokazih. Ali ne bi bilo bolje, da čim prej dokažete svojo nedolžnost?

Najprej je treba skozi zakonitost delovanja. Če bo dokazano, da je bilo vse zakonito, bom z veseljem podal zagovor. Takrat bom vse pojasnil, popolnoma nobenega razloga ni, da bi to držal v sebi.

Še kar upate na oprostilno sodbo?

Vanjo sem prepričan.

In potem? Pridete nazaj na celjsko sodišče?

To je najtežje vprašanje. Ko bo izrečena oprostilna sodba, se bom vrnil kot sodnik. Potem si bom vzel dva ali tri mesece časa, da bom razmislil, ali je sistem vreden, da še delam tam.

Ljudje ne zaupajo več v sodni sistem. Vi ste lahko celo žrtveno jagnje. Obsodba bi slovenskemu sodstvu prišla prav. Kaznovali bi sodnika, ki naj bi bil koruptiven in s tem popravili ugled sodstva. Vas je tega strah?

Obsodilna sodba je zelo verjetna ravno iz razloga, ki ste ga navedli. Čeprav takega razmišljanja v pravosodju ne bi smelo biti. Moralo bi si prizadevati za zakonito in korektno sojenje in če ne bi bil obsojen, da bi dokazalo, da v sodstvu korupcije ni, ne pa da bi rekli, ›zdaj pa imamo enega koruptivnega‹. Da, možno je, da bom žrtveno jagnje. Je pa tudi res, da se zadeva v tem primeru ne bo končala niti na okrožnem niti samo na višjem sodišču, ampak verjetno še kje drugje.

Imate znanje, moč, denar. 90 odstotkov ljudi, ki so obtoženci ali oškodovanci, pa teh prednosti nimajo. Postopkov ne poznajo, nihče jim ne svetuje. Ali odvetniki ne opravijo svojega dela ali je sodni sistem nerazumljiv za navadne smrtnike … jih zmelje?

Dan pred aretacijo sem še sodil. Naslednji dan pa tisto, kar sem sodil in vedel, ni več veljalo. Res sem morda zaradi znanja v prednosti pred drugimi obtoženci, toda vse moje znanje in znanje mojega odvetnika, ki sva ga uporabila v tej preiskavi, je bilo povoženo in pospremljeno s ciničnimi nasmehi. Zato bi rad, da se do podrobnosti razjasni o nezakonitosti dokazov. Poglejte, očitajo mi, da sem za Čehajića posredoval nekje na meji med Hrvaško in BIH zato, da ga niso pridržali. Toda hrvaška policija in Interpol pravita, da nihče ni komuniciral z mano. Kako? Če pa sem na podlagi nekih kavarniških govoric obtožen, da sem posredoval. Torej naj najdejo telefonski klic, telefonsko številko, faks, karkoli, kar bo dokazovalo to, kar mi očitajo. Seveda se sprašujem, ali to moje znanje res toliko velja ali pa sem si samo mislil, da je tako.

Človeška dimenzija – kaj vas je kdaj zrušilo v teh dveh letih?

Ko so se zjutraj pojavili kriminalisti pred hišo, sem pomislil, da so se zmotili. Potem sem videl, da je stvar resna. Vprašal sem se, kaj je narobe, a vedel sem, da nisem nič takega storil. Hišna preiskava je bila zmešnjava, ker sploh ni bila opravljena, saj sem jim izročil vse, kar so hoteli. Več ur smo nato čakali priče, ki naj bi bile navzoče na preiskavi in pojavile so se istočasno z novinarji oziroma snemalci. Potem snemajo, kako te nek kriminalist vodi sem in tja. Taisti kriminalist nato sprašuje, če pravilno dela. Jaz sem osumljenec in mene sprašuje, če pravilno dela? Nato so me odpeljali v Šmarje pri Jelšah, v Celje in še v Ljubljano. Podre se svet, ker v trenutku končaš na neki drugi strani in te obravnavajo kot polpismenega prekupčevalca z drogami. Nihče te ne gleda kot človeka, ki je včeraj odrejal stvari, ki so zdaj odrejene proti meni, in kot človeka, ki ima praktično več strokovnega znanja kot oni, ki so na drugi strani. Ampak v teh dveh letih zaradi tega nisem imel psihičnih težav, nisem užival uspaval, nisem začel pretepati žene, nisem se zlomil preprosto zato, ker, če so že hoteli to doseči, se tega niso lotili na pravem človeku.

Poleg vas sta obtožena Esad Ramić in Marjan Salobir. Ste v času postopka bili z njima v stiku?

Ne. Srečali smo se le na predobravnavnem naroku.

Kaj če priznata krivdo?

Težko govorim o tem, ker se ne pogovarjam z njima. Vendar ne pričakujem, da bi kateri priznal krivdo.

Če priznata, vas lahko obremenita, saj bosta potem vabljena kot priči.

Ne moreta reči nič kaj takega, kar bi mi škodovalo. Naši pogovori so bili posneti in ni nobenih dokazov, da bi komurkoli rekel za denar ali koga napeljeval k podkupnini.

Leskovca pod Vrhom nad Laškem. Tam ste doma. Kako vas gledajo krajani? Je res možno, da bi kandidirali za župana?

To so govorice. Nekdo je ob pivu rekel, zdaj pa lahko kandidiraš za župana, saj te bomo izvolili.

Pa bi kandidirali?

Nisem še razmišljal o tem. Sem pa o tem, kaj mislijo ljudje o meni, razmišljal v priporu. Veliko sem razmišljal tudi o družini.

Kako je sprejela vse to?

Moja družina ve, s kom živi, ve, kdo je njihov oče, mož. Družina me absolutno podpira.

Kaj pa prijatelji? So se te karte močno premešale?

Ne. Nisem izgubil nobenega prijatelja, sem pa dobil celo vrsto novih. V zadnjem času se dogaja, da mi kdo, ki ga ne poznam, pristopi in izrazi podporo. Pravi prijatelji so ostali, morda so samo, ko sem prišel iz pripora, malo tipali, kaj je res in kaj ni. Bolj v smislu ›če si se za ta mali denar prodal, je to tvoj problem, če se nisi, boš pa to dokazal‹. Odnos ljudi do mene je pozitiven, v kraju sem še vedno tudi aktiven.

Ampak v Laškem od februarja lani ne vodite več okrajno volilne komisije, od Državne volilne komisiji (DVK) pa ste zahtevali polovico nagrade za vodenje postopkov ob referendumih, volitvah. Mislite tudi, da vam je država dolžna izplačati 250 tisoč evrov odškodnine za nezakonit pripor. Ob takšnih informacijah se vsiljuje neka prispodoba: sodnik za zapahi, domnevno vpleten v korupcijo, željan denarja.

Še vedno sem predsednik okrajne volilne komisije v Laškem, s tem da po sklepu DVK tega dela ne opravljam, ker ga opravlja moja namestnica. Stališče države je, da mi polovica nagrade ne pripada, ker svojega dela nisem opravil. Ampak dela nisem opravil zato, ker mi ne pustijo, čeprav bi ga z veseljem. Ko bom spisal nov odškodninski zahtevek, bom zahteval vse, ne samo polovico! Ne bom popuščal. Odškodninski zahtevek zaradi nezakonitega pripora pa še ni vložen, bo pa, ko bo čas. Znesek je bil izračunan po evropskih vzorcih, glede na število dni v priporu in škodo, ki mi je bila s tem povzročena in kdo je bil nezakonito v priporu. Sem verjetno edini sodnik v Evropi, ki je bil priprt s kršenjem ustave. Tega ne boste našli nikjer. Če so imeli toliko ›jajc‹, da so me zaprli, potem bodo imeli toliko poguma, da bodo plačali ustrezno odškodnino. To ni materializem! Ko bo zadeva končana tako kot pričakujem, bom ukrepal zoper vse, ki so bili kakorkoli vmešani v to.

Razočaranje veje iz vas.

Seveda. Ob koncu primera ne bo šlo samo za to, da bom oproščen in bom šel nekaj drugega delat. Enako kot prej – vprašanje, ali bom šel nazaj na sodišče. Ta sistem je zelo podcenjevalen do mene, nimam nobenih odnosov z vodstvom sodišča, vsak mesec mi pošljejo plačo domov, ker ne želijo, da pridem jaz ponjo …

… kolikšen del plače vam pripada v suspenzu?

Polovica. To je po Zakonu o sodniški službi. Ampak ne gre samo za denar. Doma imam še nekaj službenih stvari. Vodstvu sodišča sem rekel, da bi jih rad vrnil, pa ni nobenega odziva. Nihče ne kontaktira z menoj. Na sodišču imam še vedno svojo pisarno, pa so že sneli tablico z imenom. Sem pa dobil obvestilo, naj vrnem kartico za parkiranje, za kar ni nobene zakonske osnove. Vse te stvari bi lahko rešili le, če bi v vodstvu rekli ›Škoberne, pridite sem‹. In to so ljudje, s katerimi sem 10, tudi 20 let delal …

Kje se vidite čez nekaj let?

Kot rečeno, bom šel najprej nazaj na sodišče, potem se bom morda lotil svetovalno pravne službe. Ves ta čas ohranjam tudi stik s sodno prakso prek IUS INFA. Sem pa prišel do prepričanja, da je bitka s sodišči in sodniki donkihotovska. To je zaprt klan, v katerega zelo težko prideš z idejami, ki bi bile izven okvirja, ki so ga začrtali na vrhovnem sodišču ali izven tega, kar je bilo dogovorjeno na kakšni pravni šoli. To, kar v zadnjem času opažam v nekaterih sodbah, pa je aroganca. In to je škodljivo za sistem! Ne more se nekdo, samo zato, ker je sodnik, postaviti nad nekoga drugega, ki ima isto znanje, isto šolo in morda več izkušenj.

Se za ›sodbo v imenu ljudstva« skriva odgovornost sodnikov?

Da sodiš v imenu ljudstva, je izgubljena zadeva. To bi morali že zdavnaj odpraviti. Gre za konflikt, ki sem ga imel tudi jaz kot sodnik. Ko pride do pravnega problema, vsi iščejo pravno prakso, neko odločitev vrhovnega tožilstva. In če prideš do nečesa, kar ne obstaja – in moj cel primer je takšen, ker ničesar ni – pa vsi ›zmrznejo‹. Potem potrebujejo čas za neko svetovanje, ne vem s kom in iščejo neke variante, ki bi bile takšne, da bi ugajale javnosti. Moj primer: če bi rekli, da me zaradi ustave ne morejo pripreti, bi bila reakcija javnosti ›vaš je, zato ste ga izpustili‹. V tem primeru pa so vseeno odredili neustaven pripor in mislili ›bomo že nekako plačali tisto odškodnino‹.

Ampak niti odškodnina niti morebitna oprostilna sodba vam ne bosta oprali imena.

Bosta pa zadoščenje. Pa saj meni ni treba oprati imena. Tu bo šlo za osebno zadoščenje in povratne poteze, ki bodo imele za posledico še neke postopke, če se bova z odvetnikom za to odločila.

Tožbe?
Ne, tožbe bi nas spet potegnile nazaj v pravosodje. In bi bili spet v dolgotrajnih postopkih … Kot zdaj …

SIMONA ŠOLINIČ

 

O vrednotah, denarju, lepih avtomobilih in ženskah

Vrednote si postavlja vsak sam in to mu predstavlja svet, v katerem živi. Denar mi ne predstavlja neke posebne vrednote. Pride in gre. Avtomobili – vedno sem si kupil tistega, ki sem si ga lahko. Ženske – že dolga leta sem srečno poročen. Večino je to, kar imam, motilo. Ampak jaz sem delal in sodil po svojih najboljših močeh, čeprav sem ugotovil, da bi bil mogoče srečnejši v kakšnem drugem poklicu. Potem je spet nekoga motilo, če sem bil na mednarodni konferenci o človekovih pravicah v Bakuju ali če sem kot mednarodni opazovalec spremljal nekje neke volitve! Ko sem kupil nov avto, je bilo to spet narobe. Nikoli nisem trpel pomanjkanja in ga tudi ne bom, tudi ta sodni postopek na to ne bo vplival.

Počistiti v sodniških vrstah

Glede na število prebivalcev imamo toliko sodnikov kot nikjer na svetu. Že na številnih strokovnih seminarjih sem poudarjal, da je formula zelo enostavna: število sodnikov prepoloviti, zakonodajo minimalno spremeniti, preostalim zvišati plače in zvišati norme za polovico. Tako bi izoblikovali skupino sodnikov, ki bi res znala soditi. V tem sistemu niso vsi za sodnike, so zaposleni kot sodniki, ampak nimajo te naravne danosti! Dobra rešitev v sodstvu je mediacija, je pa vprašanje, ali je primerna za naše okolje. V skandinavskih deželah rešijo z mediacijo več kot 90 odstotkov primerov, odvetniki so tam stimulirani za tak način reševanja. Pri nas pa je ravno obratno. Cokla razvoja so višja sodišča. Dokler bodo imela možnost razveljavljati zadeve in jih neskončno vračati nazaj na prvostopenjsko sodišče, bo stanje takšno kot je.

Sodnik, kako je, če si v priporu?

Podrediti se moraš sistemu, ki ga sicer poznam, ker sem kot sodnik prej opravljal pregled celjskih priporov. Kot pripornik pa … če želiš nekaj, moraš pozvoniti, prositi … Ne veš, kaj se dogaja zunaj. Si izoliran. Edini stik je odvetnik. Imaš možnost napisati pritožbo. Kot sodnik sem imel računalnik, knjige, sodno prakso, tu pa nimaš nič, imaš papir in pisalo. Imaš možnost telefonirati. Prideš do telefona, pa vidiš, da je na kartice. Kje pa naj kartico dobim? ›Ja, jo boste kupili, ko se bo trgovina odprla čez dva dni‹ rečejo. Vse, kar se ti dogaja, je beda. Prosiš za vsako stvar, za knjigo, za sprehod, za televizor … Toda zaradi razumevanja tam zaposlenih je to dosti lažje.

O protestih … tudi proti sodstvu

»Ljudje so nezadovoljni s stanjem v državi, po drugi strani pa je že v prejšnjem sistemu vseskozi slaba luč padala na pravosodje. In pravosodje je tisto, ki kreira politiko, kar se tiče pravne države in vsega, kar je s tem povezano. Če smo kot pravosodje nekatere stvari reševali zelo počasi, je seveda del krivde na naši strani. Zato povsem razumem protestnike. Konec koncev, samo moja zadeva traja že dve leti. Lahko bi bilo zelo hitro končano, ampak so v bistvu vsi roki, ki so zakonsko določeni, prekoračeni, pa še ni na vidiku, da bi se lahko zadeva začela odvijati na normalen način.«

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko/ novinarsko delo. Ker so se ponekod že nedovoljeno (in brez navedbe vira, zaradi česar so bili že nekateri ukrepi) pojavili podatki, ki so bili dokazano pridobljeni izključno za na tem blogu objavljeno delo, velja naslednje: tukaj zapisano je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo avtorica/medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo tudi v prihodnje. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih. Komentarji so »odklenjeni« le prvi dan objave članka.

 

Zakaj 13. decembra 2012 ne bom NIKOLI pozabila?

13. decembra sem bila v celjski javni kuhinji/jedilnici. To je prostor, kjer gredo na (po) en obrok dnevno Ljudje, ki za hrano nimajo denarja. Ki brez tega obroka morda ne bi niti preživeli.

V svojem novinarskem delu sem poročala iz prizorišč tragičnih prometnih nesreč, družinskih tragedij, sodišč …, vendar je 13. december bolj kot vse to … najbolj zarezal vame. In ves dan sem imela solzne oči.

Zakaj?

Pred leti, ko se mi je sesul svet, mi je Življenje dalo priložnost naučiti se dojemati taisti Svet, ki se mi je podrl, drugače. Lestvica prioritet se je spremenila. Razmišljati sem začela o vrednotah v vsakodnevnih odnosih, bivanju, šele nato o okoliščinah, ki mi te odnose in bivanje gradijo. Med drugim sem dojela, da je SOČUTJE vedno povezano z Ljubeznijo, (U)SMILJENJE pa s skritim neodobravanjem, morda celo prezirom, tudi jezo.

13. decembra sem začutila oboje. Sočutje do Ljudi, ki sem jih srečala ta dan in Usmiljenje do ljudi, ki so jih skozi kreiranje in vodenje te družbe potisnili v takšno situacijo.

NE gre za ene in iste ljudi. Prvi imajo veliko začetnico.

Tisti Ljudje, ki sem jih srečala 13. decembra, premorejo Moč, Voljo, Pogum. S tem so svoje Dostojanstvo, ki so jim ga poteptali, dvignili z dna. Za Preživetje. Kljub temu, da nimajo denarja, so njihova Srca bogatejša od tistih ljudi z malo začetnico. Od tistih, ki vladajo, čeprav ne znajo vladati. In nikoli ne bodo znali.

Tistih ljudi … z vrha države … pa se sramujem. Ne sramujem se Slovenije. Ampak ljudi, ki jo vodijo. Vodijo v stanje, kjer je iz dneva v dan več skrušenih pogledov kot sem jih videla 13. decembra.

ljudje namreč nikoli ne bodo vedeli, kako je Ljudem, ki svojim otrokom ne morejo skuhati ničesar … in kako je, ko pridejo po topel obrok nekam najprej z občutkom kot da “prosijo” … potem pa … sčasoma ta občutek izgubijo. “Ker ti drugega ne preostane,” mi je dejala neka gospa. Njenega pogleda, ko je prišla po obrok hrane, ne bom nikoli pozabila. Nikoli.

ljudje z vrha tudi nikoli ne bodo razumeli Ljudi z dna. Ne zato, ker jih ne bi hoteli razumeti. Ampak zato, ker je lestev vzpenjanja na vrh tako gnila, da se tem ljudem pokvari jedro njihovega bistva. In tega se zavedajo že ob prvem koraku vzpenjanja po lestvi pomembnosti. Čeprav se sami sebi zdijo vredni, so pravzprav ničvredni. Dobra beseda. Ničvredni. No, ni res. Vredni so usmiljenja. Pomilovanja.

Ljudje, ki pa sem jih srečala 13. decembra, pa so zame Zmagovalci. Zmagajo vsak dan, ki ga preživijo.

Tem Ljudem želim Blagoslova. Če bi lahko ustvarjala čudeže, bi želela samo, da se v njihovih očeh in očeh njihovih otrok spet pokaže iskra Sreče.

Simona

 

Respect!

Zanj.

 

Alkohol daje pogum, a vodi v pogubo …

Hvala dr. Simoni Šramek – Zatler za pomoč pri članku. Poleg tega, da mi je razložila, kakšen vpliv ima alkohol na telo voznika, je tudi pojasnila nekaj (ne)resnic o alkoholu in izračunala, koliko smo pijani, če ob večerji spijemo tri kozarce vina …

Ob praznovanjih in radostnih trenutkih je alkohol resda marsikomu družba .. dokler se ne zgodi prometna nesreča … To pa je trenutek, ko »veselje ob kozarčku« v življenju takega človeka izgubi svoj pomen.

Takrat je pomembno samo, koliko škode in kakšno škodo je tak človek povzročil – ne le sebi, predvsem drugemu, ki ni imel izbire. Besede iz sodnih dvoran, kjer alkoholizirani povzročitelji tragedij trdijo, da so se »čutili sposobne« za vožnjo, so prazne. Tako so se počutili zaradi alkohola.

»Znanje vožnje je priučeno, tudi podzavestno, morda so res sposobni voziti avto ali tovornjak. Ni pa alkoholiziran voznik sposoben pravočasno zaznati novonastalih razmer v prometu. Ni sposoben odreagirati pravilno. In to je razlika,« pravi predstojnica Oddelka za patologijo in citologijo v Splošni bolnišnici Celje Simona Šramek – Zatler, dr. med., spec. patologije in spec. sodne medicine. Vsak izmed nas je absolutno nesposoben za varno vožnjo, kadar imamo v telesu več kot od 1,1 grama alkohola na kilogram telesne teže (v nadaljevanju g/kg). »Vozniki pri tej stopnji alkoholiziranosti slabše zaznavajo okolico, prizadeta sta vid in sluh, imajo motnje koordinacije, podaljša se njihov reakcijski čas,« dodaja Šramek – Zatlerjeva.

Alkohol vpliva na mišljenje, predvidevanje in pijani vozniki se ne zavedajo posledic svojih dejanj. So hitreje utrujeni, niso zmožni biti dlje časa pozorni. »Najprej se pojavijo motnje vida, ki so izrazitejše v temi. Včasih že pri 0.3 g/kg, pri večini pa nad 0,8 g/kg, kar pomeni, da imajo takšni vozniki t.i. tunelski vid. Zaradi zožanega vidnega polja ne vidijo predmetov ali oseb, ki se jim približujejo s strani. Imajo motnje globinskega vida, zato ne morejo natančno oceniti oddaljenosti od predmetov. Takšni vozniki ne bodo pravočasno zavili v levi ali desni ovinek, ampak bodo zapeljali naravnost,« razlaga izvedenka. »Alkoholizirani vozniki zaradi slabšega vida in sluha prepozno zaznajo spremembe v prometu in zaradi prepoznega odziva se podaljša reakcijski čas, kar povzroči trčenje, saj prepozno zavirajo …« pojasnjuje Šramek – Zatlerjeva. Vsi znaki veljajo tudi za pešce in kolesarje. Alkoholizirani so v prometu nevarni sebi in drugim.

S pitjem v smeh ali nasilje

Enaka zaužita količina alkohola pa pri isti osebi ne spodbudi vedno enakih odzivov. Ampak to, da je vsak s 1,1 grama alkohola na kilogram telesne teže absolutno nesposoben za varno vožnjo, nesporno drži in stavek o učinkih ni povezan s tem. »Ista koncentracija alkohola pri eni osebi, ki je trenutno v takšnem psihičnem stanju, da je groba, nagnjena k nasilju, lahko povzroči še dodatno stopnjevanje takšnega stanja. Medtem ko ima ista stopnja alkoholiziranosti pri tej osebi v drugačnem razpoloženju lahko drugačen učinek. Gre torej za to, da se osnovno psihično stanje pod vplivom alkohola v različnih razmerah različno izrazi,« pojasni izvedenka.

Kadar se zgodi prometna nesreča, policisti pri povzročitelju (če ni hudo poškodovan oz. preizkusa ne odkloni) preverijo stopnjo alkoholiziranosti z alkotesti. Danes so te naprave ne glede na število pritožb nanje izredno natančne. Alkotesti izmerijo stopnjo alkoholiziranosti v izdihanem zraku. »Nato pa s posebnim retrogradnim izračunom izračunamo še koncentracijo alkohola v času dogodka na podlagi rezultatov pregleda odvzetih telesnih tekočin, torej krvi in urina pri povzročitelju. Rezultati so zelo primerljivi. V teh preiskavah upoštevamo tudi čas od nesreče do preizkusa alkoholiziranosti,« dodaja Šramek – Zatlerjeva. Tako imenovani retrogradni izračun – kot ga poznajo medicinci – pokaže stopnjo alkoholiziranosti nekega povzročitelja v trenutku, ko je povzročil nesrečo. Upoštevanje tega dejstva je zelo pomembno, saj vemo, da nekega povzročitelja s kraja nesreče morda ne pripeljejo takoj v bolnišnico na odvzem krvi in urina.

Znanost pametnejša

Kot pravi naša sogovornica, telo odrasle osebe izloči v eni uri 8 gramov čistega alkohola. Koncentracija alkohola se potem v telesu v eni uri zmanjša za 0,1 g/kg. Drugače povedano: če je oseba zvečer pila in dosegla koncentracijo 1 g/kg, bo trezna šele čez 10 ur … Kronični alkoholiki lahko iz telesa izločijo več alkohola kot nekdo, ki ni vajen rednega pitja. Zakaj? »Ker je aktiviran večji odstotek encimov, ki razgrajujejo alkohol v jetrih. V eni uri lahko izločijo 0,2 g/kg alkohola, lahko tudi več,« doda Šramek – Zatlerjeva. Laično bi rekli, da kronični alkoholiki postanejo prej trezni. Preveč huda izjava, da bi se kdo z njo tolažil. Saj to, da postanejo hitreje trezni za alkoholike pomeni, da je potreba po alkoholu še večja. Ob takem delovanju jeter pa je njihova odpoved neizogibna … .

Na sodiščih slišimo izjave pijanih povzročiteljev nesreč, da so pili, nato pa dve uri spali in šele nato sedli za volan, torej so bili že »malo manj pijani«. Slab izgovor. »Če je nekdo imel stopnjo alkoholiziranosti 1 g/kg, nato dve uri spal, se je koncentracija zmanjšala za 0,2 g/kg. Torej je imel še vedno 0,8 grama alkohola na kilogram telesne teže! To pomeni, da je kot voznik imel še vedno moten vid, sluh, bil pa je morda nekoliko manj utrujen,« se ne zmede izvedenka. Sodni izvedenci lahko na podlagi stopnje alkoholiziranosti natančno izračunajo, koliko kozarcev alkohola je nekdo spil. Znanosti so torej le ne da ogoljufati …

Romantična večerja in vino. Ste pijani?

Ženska, težka 54 kilogramov, in moški, težak 90 kilogramov, gresta na večerjo. Vsak spije tri dcl belega vina. Na večerji sta dve uri. Vsak se je pripeljal na zmenek s svojim vozilom. Simono Šramek – Zatler, dr. med., spec. patologije in spec. sodne medicine smo prosili, naj izračuna, kako alkoholizirana sta ob koncu srečanja.

»Izračun, ki ga naredimo, je samo približen, saj se alkohol iz želodca in tankega črevesa absorbira različno, to je namreč odvisno od stanja organizma. Pomembno je, kakšno vino sta pila, ker je rdeče vino močnejše. Upoštevati moramo razporeditveni faktor za ženske in za moške. Ta pove, kako se alkohol razporedi po telesu ženske ali moškega. Ženske dosežemo višjo stopnjo alkoholiziranosti kot moški pri enaki količini pijače, saj se pri ženskah v krvi zadržuje večji delež alkohola.

Poznati je treba dinamiko pitja – ali sta spila pijačo naenkrat ali postopno, ob hrani, kajti, če je večerja trajala dve uri, bo koncentracija alkohola manjša, ker se bo med večerjo alkohol vezal na hrano, še posebej, če je bila mastna in težja. Del alkohola, ki iz prebavne cevi ne pride v kri, je torej večji. Če je večerja trajala dve uri, je treba upoštevati, da se je del alkohola, spit na začetku, že izločil iz telesa. Upoštevamo še telesno težo, saj delamo v tem primeru izračun po t.i. Widmarkovi enačbi. Vaš primer pokaže, da sta ženska in moški v telo vsak posebej vnesla 24 gramov čistega alkohola. To smo dobili, ko smo pomnožili 8 gramov čistega alkohola v 1 dcl belega vina s tremi dcl, ker sta spila tri kozarce. To nato delimo z zmnožkom porazdelitvenega faktorja (za ženske je 0,6, moške 0,7) in njuno telesno težo. Rezultat takšnega izračuna pokaže, da ima moški 0,38 g alkohola na kg telesne teže, ženska pa 0,74 g/kg. Če bi ona sedla za volan, bi že imela začetne znake pri motnji vida in sluha, pojavile bi se motnje koordinacije. Tudi moški bi pri tej stopnji že kazal začetne znake motenj vida in sluha.

Smrt

Kadar je stopnja alkoholiziranosti večja od 3,5 g/kg, se pojavi zastrupitev z alkoholom. Zaradi odpovedi centralnega živčnega sistema lahko nastane koma ali pa osebe umrejo zaradi zadušitve, saj vdihavajo izbruhano tekočino. Zadušijo se lahko z večjim kosom hrane, ker kot navaja dr. Šramek – Zatlerjeva, so refleksi upočasnjeni, osebe se ne morejo izkašljati, hrana jim zamaši dihalne poti in ljudje umrejo dobesedno pri mizi. Kronično pitje alkohola vodi v odpoved jeter, ledvic, srca, nastanejo tumorji na jetrih, v požiralniku, ustni votlini, na dojkah, črevesju. Izvedenka, ki je tudi patologinja, opozori še na spremembe v možganih, ki jih povzroči alkohol.

Da se ne bi slepili ….

Odgovori dr. Simone Šramek – Zatler na človeške zmote

Ali obstaja zdravilo za streznitev?

»Nekatera zdravila lahko pospešijo izločanje etanola iz telesa, vendar to minimalno vpliva na celotno koncentracijo alkohola. Zato lahko rečemo, da ni zdravila, ki bi nekomu znižalo stopnjo alkoholiziranosti.«

Ali kofein pospeši razgradnjo alkohola?

»Ne. Kofein nas zbudi, poveča pozornost, ampak to je minljiv in le začasen občutek. Na vozniške sposobnosti še vedno negativno vpliva alkohol.«

Pijemo in plešemo. Se znojenjem poveča izločanje alkohola?

»Alkohol se pretežno izloči z urinom, razgrajuje pa preko jetrnih encimov. Z znojenjem se iz telesa izloči le 5 odstotkov alkohola. Če plešete in se potite, se manjši del res izloči, vendar to še ne pomeni, da ste manj alkoholizirani.«

Alkohol ogreje telo?

»Trenutno da, vendar povzroči širjenje žil v perifernem krvnem obtoku. Lahko pride celo do podhladitve.«

Alkohol pomaga pri trdnem spanju?

»Nikakor. Povzroča težave na centralnem živčnem sistemu, zato opite osebe spijo slabo, imajo težave z želodcem in glavobole zaradi dehidracije.«

Ali s pitjem vode ob žganju znižamo alkoholiziranost?

»Ne. V 1 dcl žganja, ki vsebuje 40 volumskih odstotkov alkohola, je približno 36 gramov čistega alkohola. Ob tem voda nima učinka. S pitjem vode sicer lahko preprečimo dehidracijo in s tem povezan glavobol. Koncentracije alkohola pa ne moremo znižati.

Alkohol je antidepresiv.

» Na kratek rok pivec morda res pozabi na težave, vendar na daljši rok to ne velja.«

Zakaj pijanec vozi po sredi ceste?

»Ker nepravilno oceni oddaljenost od bankine, saj je zaradi zoženega vidnega polja sploh ne vidi. Drži se sredinske črte. Lovi svojo smer. Občutek je, kot da bi vozil s podvodno masko. Vijuga pa zaradi motnje koordinacije,« razloži sodna izvedenka. Ve, da se pijani vozniki izgovarjajo, da voznik, v katerega so trčili, ni imel vključenega smerokaza. Ni nujno. »Pijan povzročitelj zaradi vpliva alkohola sploh ni pozoren nanj. Včasih navajajo, da so jih zaslepile dolge luči. Ni res. Ker so alkoholizirani, njihove zenice prepočasi odreagirajo na svetlobo. Pogosto se tudi izgovarjajo, da so drugi vozili prehitro, češ ›kar naenkrat je bil pred menoj‹. Ampak do tega občutka pride, ker je zaradi alkohola moten globinski vid in njihova ocena oddaljenosti od predmeta je napačna.«

Pri stopnji alkoholiziranosti 2 g/kg oziroma 2,5 g/kg se pri voznikih pojavi možnost motenj zavesti, spomina in spanja za volanom.

Voznik s stopnjo alkoholiziranosti nad 1,5 g/kg se počuti pogumnega, ima željo po potrjevanju, praviloma tak voznik povzroči prometno nesrečo pri izredno visoki hitrosti. Verjetnost, da bo nesreča smrtna, je 16-krat večja kot pri treznem vozniku.

 Zdravila, ki delujejo na centralni živčni sistem, povečajo učinke alkohola. Zato morajo biti bolniki, ki redno jemljejo zdravila, na to še posebej pozorni. Predvsem v začetku terapije, ko so še vedno prisotni tudi znaki bolezni in tudi ob koncu terapije. V zdravstveni stroki je znano, da takšna opozorila veljajo tudi za odvisnike, ki se odvajajo od mamil z metadonom.

Alkohol je droga. Povzroča odvisnost. Vpliva na celoten organizem. Je vzrok različnim kroničnim boleznim. Slabi delovanje možganov. Kljub temu pa se je treba zavedati, da zmerno pitje (ženska do 1 dcl rdečega vina, moški do 2 dcl) lahko zmanjša možnost srčnožilnih bolezni.

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko/ novinarsko delo. Ker so se ponekod že nedovoljeno (in brez navedbe vira, zaradi česar so bili že nekateri ukrepi) pojavili podatki, ki so bili dokazano pridobljeni izključno za na tem blogu objavljeno delo, velja naslednje: tukaj zapisano je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo avtorica/medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo tudi v prihodnje. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih. Komentarji so »odklenjeni« le prvi dan objave članka.

 

Tonski intervju s tožilko Aleksandro Štiblar: “Ravnala sem po svoji vesti!”

Na blogu objavljam tonski posnetek radijskega intervjuja z velenjsko okrožno državno tožilko Aleksandro Štiblar. Kot edina tožilka v Sloveniji je javno in glasno opozorila na nepravilnosti lastnega sistema v primeru “koroške deklice”.V pogovoru sva se dotaknili njenega pogleda na vse dogajanje v zadnjih mesecih; ali ima kot tožilka tudi kakršne koli pritiske iz lastnih krogov; kdo jo najbolj podpira; ali je razočarana nad tožilstvom in med drugim tudi … kje se vidi čez pet let.

Je kandidatka za varuhinjo človekovih pravic z ogromno podporo javnosti … Ali ji bo uspelo?

Intervju lahko poslušate na SPODNJEM LINKU. V primeru, da se vam ne odpre na klik in če se vam izpiše naslov spletne strani, jo lahko skopirate in vneste v brskalnik (vrstico, kjer vnašamo naslove spletnih strani) in se vam odpre. 

INTERVJU JE LAST MEDIJSKE HIŠE NOVI TEDNIK IN RADIO CELJE. AVTOR: SIMONA ŠOLINIČ, TONSKA IZVEDBA ALJOŠA BONČINA, BRANKO OGRIZEK

KAKRŠNO KOLI PREDVAJANJE/OBJAVLJANJE IZSEKOV/NAVAJANJE V DRUGIH MEDIJIH JE PREPOVEDANO. DOVOLJENO JE LE Z NAVEDBO VIRA: RADIO CELJE.

TONSKI POSNETEK:

Simona

 

Kako lahko nekdo primaže klofuto svojim staršem?

Ta članek sem za Novi tednik pisala že pred časom. Žal je še vedno aktualna tema. Grozljivo je, kako so ljudje sposobni škodovati svojim staršem. To je reportaža, ki je tudi mene osebno zelo pretresla. 

….

Z nasiljem nad nepokretne starše tudi na Celjskem – Letno tudi primeri posilstev ostarelih

Zakon o preprečevanju nasilja v družini: »Nasilje je vsaka uporaba fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja enega družinskega člana proti drugemu oziroma zanemarjanje družinskega člana. Posebne skrbi pri obravnavanju nasilja in nudenju pomoči žrtvam deležne starejše osebe in invalidi ter osebe, ki zaradi osebnih okoliščin niso sposobne skrbeti zase.«

Trpljenje starejših, ki je zaradi strahu in nasilja skrito izza štirih zidov njihovih domov, je včasih tako hudo, da tudi policisti in uradniki ne morejo mimo misli, kako so do svojih ljubljenih bližnji sploh lahko tako nasilni. »Vedno te prizadenejo te stvari, ko vidiš, kaj se dogaja,« pravi Romana Tominšek univ. dipl. soc. del., ki v Centru za socialno delo Celje deluje na področju varstva odraslih. Do starejših so najbolj nasilni ravno njihovi otroci, vnuki, tudi snahe in zeti jim znajo primazati klofuto ali so do njih verbalno nasilni. Fizičnega nasilja do starejših je na Celjskem vedno več, več je tudi prijav, še vedno pa obstaja toleranca do psihičnega nasilja.

Grozljiv primer nasilja prihaja ravno z našega območja, kjer je storilec starejšo žensko vlekel za ušesa, jo udarjal po glavi, ji celo potiskal prste v oči. Ženska se je k sreči s pomočjo policije in centra za socialno delo rešila pred nasilnežem in je zdaj na varnem. Nešteto takšnih zgodb je še prikritih. Žrtve zaradi strahu še vedno težko spregovorijo. Ravno celjski center za socialno delo je na tem področju sprožil hvalevreden projekt. Povezali so se z ekipo, ki deluje v projektu Starejši za starejše in z vsemi krajevnimi skupnostmi in mestnimi četrtmi v Celju, tudi z občinami Vojnik, Dobrna, Štore ter s predstavniki društev upokojencev. Starejši si namreč med seboj zaupajo hude zgodbe in izkušnje in tako skozi povezavo s centrom za socialno delo lažje odkrijejo kakšen primer zlorabe in nasilja nad starejšimi. V tem projektu pomagajo tudi tistim, ki so žrtve drugih kaznivih dejanj ali kršitev. To torej pomeni, da ukrepajo.

»Domnevno žrtev nasilja obiščemo, mu skušamo v pogovoru pomagati, svetovati. Nekateri priznajo, da do nasilja res prihaja, nekateri vse omilijo, so tudi takšni, ki zanikajo. Pogovore nato opravimo še s storilci, tudi njim ponudimo pomoč v skupini za nenasilno komunikacijo. Nekateri so pripravljeni sodelovati, prevzamejo odgovornost, spet drugi nasilje povezujejo s situacijskimi dogodki,« razlaga Tominškova. Toda CSD ima zvezane roke, če žrtev nasilje zanika in če zavrne pomoč. Kljub temu se zanje primer ne konča, saj zadevo spremljajo še naprej, poskušajo najti rešitev za žrtev, poiščejo tudi pomoč med žrtvinimi drugimi svojci, ki bi lahko prevzeli skrb za svojega starša. Svoje tu opravi še policija, ki mora sum nasilja nad komerkoli preiskati.

»V letu 2008 je bilo na našem območju zaradi nasilja nad starejšimi storilcem izrečeno 11 ukrepov prepovedi približevanja žrtvi ali določenemu kraju, v letu 2009 kar 38, lani 25,« razlaga regijska koordinatorka za obravnavo nasilja v družini iz CSD Celje Gabi Čoklc. »Policija lahko povzročitelju nasilju izreče ukrep prepovedi približevanja določenemu kraju ali osebi za 48 ur. To pomeni, da se mora povzročitelj nasilja nemudoma odstraniti iz skupnega bivališča in policiji takoj izročiti ključe stanovanja. Ukrep prepovedi približevanja lahko preiskovalni sodnik podaljša za čas do 10 dni. Če so zaznane kršitve tega ukrepa, se ukrep prepovedi približevanja lahko podaljša do dveh mesecev. Sočasno teče tudi kazenski postopek zaradi povzročenega kaznivega dejanja nasilja v družini. Prepoved približevanja lahko na predlog žrtve izreče tudi sodišče za obdobje od 6 mesecev do enega leta,« še dodaja Gabi Čoklc.

Tudi nad invalide

Najbolj pretresljive zgodbe so tiste, kjer so bližnji nasilni do starejših, ki so onemogli, nepokretni ali invalidni. Ti namreč zaradi svojega zdravstvenega stanja ne zmorejo poiskati pomoč ali sploh izraziti, da je kaj narobe. Na našem območju se tudi dogaja, da otroci (odrasli) sploh ne skrbijo za starše, jim ne menjujejo plenic, jih zanemarjajo. V tem primeru gre prav tako za kaznivo dejanje opuščanja dolžnosti skrbi. Pogoste so tudi brce in odrivanja starejših, pretepanje z dlanmi po očeh in s pestmi po obrazu. Odrasli svojim staršem grozijo, na Celjskem so v porastu tudi odvzemi denarja upokojencem, saj so nasilneži pogosto brezposelni in v težkem finančnem stanju. Ker pri hiši ni denarja, staršem vzamejo pokojnino ali pa prihajajo v spore zaradi zapuščine. Grozijo jim tudi z uboji!

»Nasilju so izpostavljeni predvsem starejši od 80. leta, ravno ti so najbolj podvrženi oskrbi in najtežje povedo, da so žrtve nasilja. Letno obravnavamo tudi enega ali dva posilstva starejših, kot storilci se pojavljajo sinovi ali morda njihovi znanci, ki naj bi starejšim pomagali pri oskrbi,« so nam povedali na Generalni policijski upravi. Pri starejših se zaradi zdravstvenega stanja, največkrat zaradi demence, pojavijo odkloni v vedenju. Bolniki lahko postanejo nasilni. Nekaj prijav je tudi lažnih, saj imajo starejši zaradi bolezni občutek, da jim skrbniki (otroci) jemljejo denar, jim ne dajo jesti in podobno, toda vsaka taka prijava morajo na policiji vzeti resno. »Zato je toliko bolj pomembno, da so ljudje, tudi zdravstveno osebje zelo dobro osveščeni o pojavu nasilja in vzrokih zanj,« dodajajo na policiji. Do nasilja pa prihaja tudi v ustanovah, kjer so starejši nastanjeni, na Celjskem so tako že obravnavali nasilje med dvema starejšima v enem izmed domov za upokojence.

Številka Centra za socialno delo Celje je 4256300. Center odreagira tudi na anonimne prijave, zelo dobro pa v teh zadevah sodeluje s policijo. Nasilje nad starejšimi lahko prijavijo tudi znanci, sosedje, ki morda sumijo, da se to dogaja pri ljudeh, ki jih poznajo. Povratne informacije, koliko primerov nasilja se je končalo na sodiščih z obsodbo storilcev, centri za socialno delo ne dobijo. Policija pa jim o svojih ukrepih pošlje poročilo. Trenutno potekajo pogovori, da centri te podatke vendarle dobili in bi bili o tem obveščeni tudi s strani sodišč in tožilstev.

  »Nad starejšimi je največ fizičnih zlorab (klofutanje, lasanje, udarci, porivanje, stresanje), psihična ali čustvena zloraba (zmerjanje, poniževanje, žaljenje, grožnje, zaklepanje v stanovanje oz. hišo, odrekanje stikov z ljudmi zunaj doma), finančna zloraba (kraja denarja, zloraba bančne kartice starejše osebe, ponarejanje podpisa starejše osebe, prisila k podpisu oporoke), zanemarjanje (odtegovanje življenjsko nujnih stvari, zdravil, hrane, oblačil). Povzročitelji nasilja nad starejšimi so najpogosteje zakonci, zunajzakonski partnerji, otroci in vnuki. Med glavne vzroke za nasilje nad starejšimi so slabi odnosi v družini, medgeneracijski konflikti, brezposelni odrasli otroci, alkoholizem, revščina, preobremenjenost in izčrpanost osebe, ki izvaja oskrbo starejše osebe (po navadi staršev) in tudi maščevanje otrok zaradi slabih preteklih izkušenj,« razlagajo v CSD Celje.

Med starejšimi je največ osamljenosti. To je tudi razlog, da v Sloveniji letno od 110 do 120 starejših od 65. leta stori samomor. Osamljenost ljudi vodi tudi v naivnost, zato so starejši lahka tarča storilcev različnih kaznivih dejanj, tudi goljufij.

 NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko/ novinarsko delo. Ker so se ponekod že nedovoljeno (in brez navedbe vira, zaradi česar so bili že nekateri ukrepi) pojavili podatki, ki so bili dokazano pridobljeni izključno za na tem blogu objavljeno delo, velja naslednje: tukaj zapisano je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo avtorica/medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo tudi v prihodnje. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih. Komentarji so »odklenjeni« le prvi dan objave članka.

 

»Na naši šoli nasilja ni!« A res?

 

Ta članek je bil objavljen v Novem tedniku v začetku septembra. Razlog za pisanje? Zatiskanje oči pred dejstvom, da je nasilja med mladimi veliko. Na prvi šolski dan so sredi dneva v središču(!) Celja do nezavesti pretepli 17-letnika … To – je le en primer. Nekaterim, ko pišem o nasilju, so moja vprašanja odveč, ker bi radi govorili samo o lepih rečeh in “uspehih”. Bullshit!

 

Kot sem v članku zapisala, mlad človek, ki je žrtev nasilja, nima toliko možnosti, da bi uspeh sploh doživel. Zato bom VEDNO spraševala tudi o rečeh, ki so vsem na očeh, pa tako “skrite” … 

 

Mimogrede (o tem spodaj v članku Brskanje po spletnih straneh šol),vsi govorijo o pravicah in dolžnostih … Toda šole (itak morajo) na spletu šolarjem in dijakom ponudijo več pravilnikov, hišnih redov …. Zakaj pa ne bi svojim šolarjem/dijakom ponudili še več spletnih strani, ki nudijo mladim, ki so v stiski, pomoč? 

 

V šolah bi raje govorili o uspehih kot o preprečevanju nasilja …

Čeprav se šole trudijo spopasti s problemom medvrstniškega nasilja in ga preprečevati ter šolarje in dijake ozavestiti, da kakršno koli nasilje ne rešuje sporov, pa je velik del (takoj za starši) uspešnega preprečevanja nasilja ravno na profesorjih in učiteljih. Ni več skrivnost, da marsikdo še vedno raje pogleda stran, ko opazi fizično obračunavanje med mladimi in takšne zgodbe vsa ta leta, ko poročamo o teh primerih, prihajajo tudi iz celjskih šol, nihče pa si ne upa javno izpostaviti.

»Pometanje pod preprogo vzgaja povzročitelje nasilja in žrtve, ki ostajajo v teh vlogah tudi na drugih področjih življenja. Pomembno je, da se šola odzove – da deluje tako preventivno kot tudi, da ustavi nasilje, ga poimenuje in ustvarja klimo, v kateri nasilje ni dopustno. Če se ve, da se nasilje dogaja na poti v šolo in nazaj, se je šola dolžna vključiti v reševanje tega problema,« nam je dejala predsednica Društva SOS za ženske in otroke žrtve nasilja Maja Plaz. In ravno njen zadnji stavek odpira enega od vidikov, katerega se menda vsa vodstva šol ne zavedajo dobro. Pri pripravi člankov na to temo v zadnjih letih smo bili večkrat opozorjeni ravno na to: da šole sicer odreagirajo, kadar se nasilni primer med šolarji ali dijaki zgodi na »šolskem prostoru«, ko pa se nasilje dogaja na »šolski poti«, torej na poti dijakov in šolarjev v šolo ali iz nje, pa se šole rade od problema distancirajo. Ob tem je treba dodati, da vseh šol ali profesorjev ne moremo zmetati v isti koš, dejstvo pa je – kar se profesorji tudi zavedajo, ko se z njimi neuradno pogovarjamo – da skoraj vsak pozna primer, ko je kakšen spor, pretep ali šikaniranje med dijaki minil brez reakcije pristojnih …

Pregledali smo nekaj spletnih strani celjskih osnovnih in srednjih šol, njihovim vodstvom poslali tudi nekaj novinarskih vprašanj, vezanih predvsem na to, kako ukrepajo, če izvedo ali vidijo, da se je neko nasilje med njihovimi dijaki/šolarji zgodilo na »šolski poti« in ne le na »šolskem prostoru«. Zakaj smo se vpičili v ta dva termina? Zato, ker ima večina šol v svojem hišnem redu natančno napisano, kaj je to šolski prostor. In ponavadi se na to območje skoncentrirajo tudi šolski ukrepi, kadar se nasilje pojavi. Toda, kaj če se dijaki sprejo ali fizično obračunajo med seboj 30 metrov stran od šole? Je takrat to problem samo in le policije?

Famozni termin »šolska pot«

Naše vprašanje vodstvom šol, kaj je »šolska pot« ni bilo plod neresnega ali laičnega novinarstva oziroma »hec«, kot so ga sodeč po odgovorih morda nekateri vprašani dojeli … Glede na informacije, do katerih prihajamo, ko je govora o medvrstniškem nasilju ali tudi izsiljevanju mladih, je ta termin še kako pomemben. »Tega pojma nimamo nikjer posebej definiranega, ga pa razumemo kot ›pot‹ od doma do šole in nazaj. Na naši šoli ni nasilja, ne verbalnega ne fizičnega, zato tudi ne potrebujemo varnostnikov, nimamo tudi dežurnih učiteljev,« nam je odgovoril ravnatelj Gimnazije Celje – Center Igor Majerle. So pa na taisti gimnaziji dokaj pogumno odgovorili tudi, da »ker telesnega nasilja na naši šoli praktično ni, nimamo izdelanega protokola, po katerem bi reagirali v opisanem primeru. Vsekakor bi se v najkrajšem času pogovorili z vpletenimi dijaki in starši.« Tako nam je odgovorila mag. Helena Maher Resinovič, univ. dipl. psihologinja. In še: »Doslej potrebe po prisotnosti učiteljev na hodnikih in drugih prostorih šole izven učilnic zaradi preprečevanja nasilja ni bilo. Kadar organiziramo večje glasbene ali druge dogodke, sodelujemo s profesionalnimi varnostniki, učitelji pa pomagajo pri prepoznavanju mladostnikov, ki niso naši dijaki. V času plesnih vaj za maturantski ples je prisoten eden od razrednikov ali članov organizacijskega odbora za maturantski ples, najbolj zaradi identifikacije dijakov.« Maher Resinovičeva še pripiše, da se seminarjev za usposabljanje pri preprečevanju nasilja »naši učitelji redko udeležujejo, večina pa ima za seboj vsaj en seminar ali delavnico na to temo.«

Zakaj smo o tem spraševali? Zato ker je Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport Republike Slovenije že pred časom pripravilo Smernice za analizo, preprečevanje in obravnavo nasilja v šolskem prostoru (2004). Tako so nam namreč odgovorili na ministrstvu. V tem dokumentu, ki naj bi bil tudi vodilo zaposlenim v šolah, je med drugim zapisano: »Pri odzivnem delovanju šole (pri preprečevanju nasilja op.p.) na vseh ravneh je še posebej pomembna prisotnost učiteljev in drugih delavcev na hodnikih, v jedilnicah in njihovo stalno odzivanje na morebitno nasilno reševanje konfliktov. V šole bi bilo treba bolj prepoznavno vključiti starše, ki pristopijo k podpisu protokola proti nasilju.« Smernice jasno priporočajo tudi »strokovno izpopolnjevanje zaposlenih na šoli« pri preprečevanju nasilja. Tudi Plazova iz Društva SOS opozarja podobno: »Vsekakor je treba strokovne delavke in delavce okrepiti za sodelovanje z drugimi institucijami, kar je mogoče edino z močno podporo njihovih nadrejenih in jasnimi usmeritvami šole za primere tako nasilja v družini kot nasilja v šoli in nasilja na njihovih delovnih mestih. Pri tem mislim na jasne usmeritve o prijavljanju nasilja in o postopkih, ki jih bo šola izvedla. O vsem morajo biti seveda informirani tudi starši.«

Vprašanja o nasilju odveč?

Kadar je govora o nasilju med mladimi, je v Celju najbolj na udaru Šolski center Celje, saj ta združuje največ srednjih šol in največ dijakov. Tam priznavajo, da se sicer »dogajajo tudi zadeve, ki si jih ne želimo, vendar so sorazmerno redke in jih urejamo v skladu s šolskimi pravili, kjer skušamo dijake predvsem ozaveščati o (ne)primernosti posameznih dejanj. Ob pojavu dogajanj, ki jih ne želimo in jih ne toleriramo, dosledno ukrepamo, tudi z obveščanjem staršev in s prijavo na ustrezne institucije,« nam je pojasnil direktor Šolskega centra Celje Igor Dosedla. O preprečevanju medvrstniškega nasilja govorijo na učiteljskih konferencah, v dijaških in oddelčnih skupnostih. »Tudi na izobraževanjih strokovnih delavcev, ki jih izvajamo na posameznih šolah in s študijem literature, ki jo je v zadnjem času na tem področju sorazmerno veliko. Na šolah se dogaja izjemno veliko na področju mednarodnega sodelovanja, raziskovalnega dela, športa, krožkov …, v katere skušamo v čim večji meri vključiti naše dijake in jih tako usmerjati v pozitivno oblikovane osebnosti,« nam je še pojasnil. So pa nas na Šolskem centru Celje poskušali tudi podučiti: »… da si že dolgo čas prizadevamo, da bi v javnost pošiljali predvsem o uspehih in dosežkih naših dijakov, ki so prisotni mnogo pogosteje kot tematika, o kateri nas sprašujete …« Seveda jih razumemo, vendar je žal medvrstniško nasilje tema, ki prizadene ponavadi najbolj ranljive, ki so jim zaradi teh težav možnosti za uspeh dokaj okrnjene, zato si pred tem nikoli ne bomo zatiskali oči in naša vprašanja o tem bodo – če bo treba – tudi neskončna.

Več preventive na zdravstveni

Da takoj odreagirajo, če izvedo, da se je nasilje zgodilo na šolski poti, pravijo tudi v Zdravstveni šoli Celje. »Najprej zberemo informacije od dijakov naše šole, ki so bili vpleteni. V kolikor dobimo informacijo, da so bili vpleteni tudi dijaki iz drugih šol, o tem obvestimo svetovalno službo te šole. Po potrebi vključimo tudi starše, ali pa žrtve seznanimo z možnostjo, da same prijavijo dogodek. Na šoli imamo skozi celoten šolski proces organizirano dežurstvo učiteljev, imamo pa tudi varnostnika, ki je prisoten v šoli in njeni okolici. V primeru nasilja sproti rešujemo konfliktne situacije tako, da se z udeleženimi v konfliktu najprej pogovori učitelj, ki je prvi prisoten na kraju dogodka, nato se pogovori še razrednik, po potrebi se vključi tudi svetovalno službo. Vedno se pogovorimo z vsemi udeleženci. Če je potrebno, obvestimo starše, kadar gre za težje kršitve pa izrekamo tudi vzgojne ukrepe. V primeru suma nasilja v družini obvestimo pristojni center za socialno delo. V prvi vrsti skušamo delovati preventivno, zato izvajamo delavnice o nenasilni komunikaciji v okviru obveznih interesnih dejavnosti. Sicer se pa pogosteje pojavlja verbalno nasilje, fizično nasilje se dogaja zelo redko,« nam je dejala ravnateljica Srednje zdravstvene šole Celje Katja Pogelšek Žilavec.

Svetovalne delavke te šole so se lani udeležile izobraževanja o obravnavi nasilja v družini za vzgojno-izobraževalne zavode in vsebino štiridnevnega seminarja predstavile tudi celotnemu učiteljskemu zboru. »Drugače se pa vsak posameznik sam odloči za temo dodatnega izobraževanja oziroma usposabljanja. Med drugim so se zaposleni udeležili izobraževanja o ne/nasilju, ki ga je organizirala Pedagoška fakulteta v Ljubljani, izobraževanja na temo mediacije in izobraževanja o nenasilnem komuniciranju,« je še dodala ravnateljica. Ravno na tej šoli nevladne organizacije tudi pogosto izvedejo svoja predavanja o preprečevanju nasilju.

SIMONA ŠOLINIČ

Več odgovorov na en mah!

Vprašanja o medvrstniškem nasilju smo poslali tudi na I. Gimnazijo Celje (od koder sploh nismo prejeli odgovorov) ter na I.,II., III.,IV. Osnovno šolo ter na OŠ Frana Kranjca in OŠ Frana Roša. Odgovore smo želeli dobili od vsake šole posebej, a so ga poslali kot skupen odgovor na podlagi sestanka ravnateljev osnovnih šol, ki je bil ravno te dni v Celju.

»V letnih delovnih načrtih šol imamo prometno varnostne načrte, ki opredeljujejo najbolj varne poti v šolo. S tem seznanimo učence na razrednih urah, njihove starše pa na roditeljskih sestankih. Te aktivnosti so na šolah še posebej poudarjene na začetku šolskega leta,« so nam pojasnili. »Če smo obveščeni o nasilju med učenci na poti v šolo ali domov, se vedno pogovorimo z vpletenimi učenci, po potrebi pa tudi z njihovimi starši. Hišni red šol pa smo sestavljali strokovni delavci šol z upoštevanjem interesov staršev in učencev. Osnovni namen skupnega dogovora je bil, da omogočimo varno in umirjeno šolsko okolje, ki bo vsem omogočalo učinkovito šolsko delo,« so še dodali.

Glede na izkušnje vseh ravnateljev, je v ospredju verbalno nasilje. »Resnega fizičnega nasilja pa je bilo zelo malo,« so zapisali v izjavi. »Naš osnovni ukrep v teh primerih je bil razgovor z učenci na različnih organizacijskih nivojih šole: učitelj, razrednik, svetovalni delavec, ravnatelj – odvisno od teže dogodka. Pri ›težjih‹ dogodkih smo opravili tudi razgovore s starši. Naš cilj je bil vedno pomiriti vpletene in jim svetovati, kako naj se v bodoče vedejo, da ne bo prišlo do ponavljanja neprilagojenih vedenjskih reakcij.«

Poseben odgovor so nam poslali le iz II. osnovne šole Celje, kjer nam je tamkajšnji ravnatelj Igor Topole odpisal, da imajo na šoli »… letna izobraževanja za strokovne delavce, kamor enkrat povabimo zunanje strokovnjake. Nazadnje smo dvakrat gostili dr. Aleksandra Zadela, poleg tega je vzgojna problematika, ki seveda vključuje tudi nasilje, redno na mesečnih pedagoških konferencah.« In Topole je edini ravnatelj, ki je odgovoril na vprašanje, kolikokrat se srečujejo s primeri nasilja med mladimi z »ogromnokrat«. »Na šoli velja pravilo, po katerem se po nekajkratnih opozorilih učitelja med uro ali na hodnikih med odmori in razrednika – če se stvari ne izboljšajo pri določenem učencu – le-tega pokliče k meni v pisarno, kjer skupaj ali ob prisotnosti učiteljev in svetovalne delavke ›obdelamo‹ primer in se odločim za vzgojni ukrep. Le-ta je lahko samo ustni opomin, klic staršev v šolo ali pa ustrezni ukrepi po zakonu.«

Nasilja med mladimi in nad njimi je na Celjskem manj kot pretekla leta. O tem smo poročali pretekli teden. A je treba vedeti, da to kaže policijska statistika, ne pa realno stanje, v katerem je kar nekaj primerov psihičnega in tudi fizičnega nasilja med mladimi skritih.

Brskanje po spletu celjskih šol

Ko smo pregledovali spletne strani celjskih šol, smo pogrešali jasen in pregleden dostop predvsem do spletnih strani, ki omogočajo mladim možnost pomoči, če se sami odločijo prijaviti nasilje nad njimi. Je pa treba omeniti, da imajo učenci in dijaki na šolah možnost številke za pomoč dobiti tudi na številnih plakatih, ki jih imajo šole nalepljene v svojih prostorih. Kljub temu je ravno splet tisti, ki je mladim privlačen in ki ga večina izkoristi tudi za iskanje pomoči. Saj na tak način lažje ostanejo anonimni.

Medtem ko ima vsaka osnovna in srednja šola na spletnih straneh različne pravilnike, šolske in hišne rede, pa je manj povezav na strani nevladnih organizacij, ki lahko mladim v stiski pomagajo. I. osnovna šola Celje spletne strani še dopolnjuje, ni objavljenega niti hišnega reda, obljubljajo pa, da bodo to storili do konca septembra. II. osnovna šola Celje ima objavljen zemljevid z natančno označeno varno ulično potjo v šolo, našli smo tudi povezave na članke o stresu in vzgoji otrok. III. osnovna šola posebnih spletnih povezav svojim učencem o preprečevanju nasilja ne ponuja, razen, ko pravila o tem zapišejo v hišnem redu. Na povezavi »ne spreglej, pomembno« je sicer tekst »Ravnatelj predstavlja vzgojne aktivnosti«. Kaj bi to bilo, ni jasno, saj povezava ne deluje. Med spletnimi povezavami pa šola ponudi iskalnika google in yahoo, ne pa na primer spletne strani tosemjaz.net, ki je namenjena mladim in iskanju rešitev njihovih težav. IV. osnovna šola Celje je pri spletni »ponudbi« svojim učencem nekoliko bolj širokogrudna. Poleg hišnega in šolskega reda in vzgojnega načrta ponuja tudi »načrt varnosti ob izletih ter v različnih tehničnih učilnicah« in »prometno varnostni načrt«. Predvsem slednji je dobrodošel, saj so v njem natančno zapisane najbolj nevarne prometne točke v šolski okolici. Med spletnimi povezavami pa je tudi stran, ki govori o varni rabi interneta. Na internetni strani OŠ Frana Roša Celje smo poleg navodil za ravnanje ob pojavu naglavnih uši in o ogroženih živalskih vrstah našli tudi povezavo na spletno stran, ki je namenjena evropski številki za klic v sili 112, žal pa je ta seveda v angleškem jeziku. So pa učencem na voljo povezave na splet, kjer najdejo informacije o varnem delu na internetu, celo povezavo na stran Spletno oko imajo, kjer lahko prijavijo otroško pornografijo, če jo zaznajo na spletu. Osnovna šola Frana Kranjca pa ima na svojih spletnih straneh (ki bi za otroke morda bile lahko bolj pregledne) povezavo do zloženk Policija svetuje – o izsiljevanju in drogah. Eni redkih imajo tudi objavljeno besedilo o varnih točkah v mestu, pojavi se povezava na spletne strani o varnosti interneta in na stran tosemjaz.net. Več povezav na strani, namenjene pomoči mladim, je pogrešati tudi na spletnih straneh celjskih srednjih šol.

»Objavljajte številke!«

V smernicah, ki veljajo kot priporočila zaposlenim v vzgoji in izobraževanju za preprečevanje nasilja, je zapisano tudi, da bi bilo »smiselno ob že navedenih telefonskih številkah oseb in organizacij, ki delajo z mladimi in za mlade (npr. svetovalni centri in posvetovalnice, telefoni za otroke in mladostnike), dopolniti še z elektronskimi naslovi, preko katerih lahko komunicirajo s strokovnjaki oz. dobijo ustrezne nasvete in pomoč«. Tega žal na spletnih straneh celjskih šol kaj veliko nismo zaznali oziroma jih opazili. Internetni strokovnjaki namreč dobro vedo, da so tudi osnovnošolci že redni uporabniki interneta, da 43 odstotkov slovenskih otrok zna že pri 6 letih uporabljati splet. Za mlade je značilno, da je povprečen čas, v katerem želijo poiskati informacijo, ki jo potrebujejo na eni strani, 7 sekund! Bi morale potem šole na svojih straneh dodati strani za pomoč mladim bolj pregledno in številke organizacij oziroma povezave spletnih strani, namenjenim pomoči mladim, ne zakriti tako, da mora oseba klikati kar nekaj časa, preden pride do podatkov, ki bi ji pomagali?

Smernice za analizo, preprečevanje in obravnavo nasilja v šolskem prostoru (2004)predlagajo tudi večjo vključenost učencev pri sestavi hišnega reda. Na naše vprašanje šolam, kdo je sestavljal njihov hišni red, so nam v večini primerov potrdili, da so v debato o hišnem redu vključeni tudi učenci ali dijaki.

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko/ novinarsko delo. Ker so se ponekod že nedovoljeno (in brez navedbe vira, zaradi česar so bili že nekateri ukrepi) pojavili podatki, ki so bili dokazano pridobljeni izključno za na tem blogu objavljeno delo, velja naslednje: tukaj zapisano je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo avtorica/medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo tudi v prihodnje. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih. Komentarji so »odklenjeni« le prvi dan objave članka.

 

Lahko še brezpogojno ljubiš, a vedno s strahom

Slike usodnega septembra se ji pogosto rišejo pred očmi: »Pride trenutek, ko ne vem, ali naj nož, s katerim si želim odrezati kruh, odvržem stran … Boli. Dotolče me in jočem … Globoko v sebi si poskušam oprostiti, a vem, da bo to trajalo še dolgo časa.«

Ta članek sem napisala za Novi tednik konec maja, ko so tožilci umaknili obtožnico zoper Sonjo Smodiš, ki so ji očitali kaznivo dejanje umora svojega partnerja. Smodiševa je pred usodnim dogodkom 15 let trpela fizično in psihično nasilje. Izvedenci so pojasnili, da je Smodiševa bila v času usodnega dogodka in napada partnerja zaradi izjemnega strahu za svoje življenje neprištevna. To pomeni, da za svoje dejanje ni kriva.

Umik takšne obtožnice je prelomnica v slovenskem sodnem sistemu, saj je sodišče zavzelo prelomno stališče – “žrtev se ima pravico braniti”.

Hvala Sonji Smodiš, da je svojo zgodbo in bolečino delila z menoj in da sem jo lahko objavila.

Simona

»Včasih ga sanjam … Zbudim se nato v solzah in strahu, v enakih občutjih kot takrat, ko je udaril …, ko je zmerjal …,« nam je z bolečino zaupala Sonja Smodiš. 15 let se je zaradi udarcev in klofut bala za svoje življenje, skoraj vsak sleherni dan. Nato se je zgodil 28. september 2001, ko jo je strah nadvladal. Ne spominja se, kdaj ga je zabodla z nožem, saj se je borila za svoje življenje. Nasilni partner se je, zatem ko ji je z brcami in klofutami znova uničil upanje v to, da ›ne bo več udaril‹, zgrudil. 11 let sodnih postopkov je bilo treba, da so v Sloveniji sodniki in tožilci dojeli in odločili, da se je Smodiševa kot žrtev dolgotrajnega nasilja imela pravico braniti in – ostati živa.

Ob njeni zgodbi človek dojame, da je vprašanje ›zakaj ga nisi pustila takoj‹ pravzaprav neumno. Nihče tega ne razume bolj kot žrtev nasilja sama. Ljubezen je bila premočna in v brezpogojni ljubezni daješ nove priložnosti. Dokler se krog ne sklene in ne dojameš, da udarec ni spodrsljaj ali izraz ljubezni, ampak izraz fizične premoči. Kljub temu, da umaknjena obtožnica za umor po vseh teh letih pomeni, da ni kriva, da ni morila, ampak da se je borila za svoje življenje, Smodiševa pravi, da tu zanjo zgodba še zdaleč ni končana. »Sčasoma začneš spet ljubiti, doživljati čustva, zaupati, a vedno je v ozadju strah. Vedno sta nekje spet besedi ›kaj če …‹,« nam razloži v solzah.

Modrice, ki jih puder ne skrije

Najprej je bilo le besedno nasilje, nato je padel prvi udarec. Takrat je doživela osebni šok. »Ne moreš verjeti, da kaj takega lahko zgodi tebi kljub trudu, da želiš ustreči željam osebe, ki jo imaš rad. Vedno sem verjela, da se da vse rešiti z besedo in da normalno družinsko življenje obstaja. Ni mi bilo jasno, zakaj nekdo napake išče samo pri drugem in zakaj vsi ti fizični napadi,« začne o svoji izkušnji.

Kaj se je v njej dogajajo vsa ta leta, ko je trpela nasilje? »Sram, strah. Če modrice ni uspel prekriti puder, sem jih pred prijatelji vedno opravičevala s padci po stopnicah ali nesrečnem zaletavanjem v mize, kuhinjske elemente … Zjutraj, ko sem odšla v službo, sem zaklenila svoje stanovanje. S tem sem v njem zaklenila tudi svoje osebno življenje, svojo bolečino pustila doma, za štirimi zidovi … Niti prijateljev s tem nisem želela obremenjevati. Mislila sem, da nihče ne ve, kaj se je doma dogajalo, šele na sodišču, ko so pričali sosedje, pa sem doumela, da so vedeli vsi …,« doda s tresočim glasom.

Včasih je bil normalen dan, pravi in se nekoliko nasmehne. In to je njen prvi nasmeh med najinim pogovorom. Kot da bi se spomnila na nekaj ljubečega v vseh tej hudi življenjski izkušnji. »A kaj, ko je bilo več dni, ko sem se spraševala, kaj bo spet, ko pride domov … Način njegovih korakov, njegov pogled ali le glas so mi dali vedeti, da se bo spet začelo …«

Krik!

Redko kdo od tistih, ki so sumili, kakšno gorje preživlja, je odreagiral. Krik po pomoči je ves ta čas v njej tlačil občutek nevrednosti, nesposobnosti. »In njegovih besed, da ne morem živeti brez njega ter ponovno upanje, da je vsak udarec vendarle morda zadnji.« Prizna, da takrat ni imela dovolj informacij, kako poiskati pomoč, kako se izviti iz objema nasilja. Z védenjem, ki ga ima danes, drugo klofuto ne bi čakala.

Ko so jo na celjskem sodišču celo obsodili, je tik pred božičnimi prazniki morala na Ig. »Do vrat sta me pospremila prijatelja in do vhoda sem bila močna, potem sem želela, da čim prej odideta, saj nisem hotela, da vidita, kako me bo spet zlomilo. Najhuje je bilo, ko se se za njima vrata zapora zaprla,« razlaga. Tam je preživela devet dni, ko je izvedela, da je vrhovno sodišče sodbo razveljavilo, sojenje vrnilo na začetek in zapisalo za Slovenijo prelomne besede »žrtev se ima pravico braniti«. Takrat je odkorakala na prostost. »Ne vem, ali bi zdržala v zaporu. Zelo veliko sem jokala, saj sem vedela, da ne sodim tja in čutila sem, da moja okolica misli podobno. Nihče me nikoli ni obsojal,« doda.

»Kriminalisti in tudi vsi na sodišču so bili ves čas z menoj korektni. A dodatno bolečino na rane mi je povzročala dolgotrajnost vseh teh postopkov. Kar enajst let! Niti v sanjah si nisem predstavljala, da bo trajalo tako zelo dolgo. Zakaj kar enajst let,« se sprašuje Smodiševa. Vsako čakanje na pošto s sodišča, vsak prihod skozi sodna vrata jo je v mislih potisnil v 28. september. A takšna čutenja sodno birokracijo niso zanimala. V sodni dvorani nikoli ni manjkala, odzivala se je na vsa vabila in sojenje spremljala pogosto v joku. Trenutki na obravnavah so bili zanjo prehudi, kot tisti, ko je glasno zaihtela, ko je sodni senat odločil, da bo morala znova na pogovor psihiatričnem izvedencu. Toda ravno ta pogovor je ves proces ustavil. Psihiatrični izvedenec je odločil: Smodiševa je bila v času kaznivega dejanja neprištevna. »Ne vem, kako bi vse to zdržala brez svoje odvetnice Nuše Maček. Spominjam se, ko sem jo prvič srečala na hodniku policije, kjer so me zasliševali po dogodku. Začutila sem ogromno zaupanje do nje. Zdaj, ko gledam nazaj, vidim, koliko mi je to pomenilo in koliko je tak odnos vreden. Ter – kako sem ji hvaležna,« še pojasni.

Njeno sporočilo žrtvam

»Kaj vse sem vsa ta leta držala v sebi … Naj žrtve nasilja ne počnejo enako! Naj povedo, naj se nekomu zaupajo, vedno je nekje nekdo, ki bo pomagal … Vsaj z besedami,« zaključi. V solzah.

SIMONA ŠOLINIČ

»Nikoli se nisem postavila na stran partnerja, sem pa sinu vedno poskušala razložiti, da bo enkrat tega nasilja konec, saj ne bo pretepal vedno. Dokler nato ni poškodoval še njega. To je bila zame prelomnica. Takrat sem prvič poskušala zvezo končati.«

»Prosim, ne fotografirajte me, samo to prosim. Vsa ta leta je bilo tega na sodišču dovolj,« nam je dejala ob dogovoru za pogovor za Novi Tednik. Njeno željo smo upoštevali.

 26 let kalvarije

Smodiševo, ki je fizično in psihično nasilje trpela 15 let, so kriminalisti zaradi umora ovadili takoj po dogodku leta 2001. Sodna preiskava se je nato začela naslednje leto, obtožnica pa je bila na okrožno sodišče vložena šele leta 2003.

Kar štiri leta po dogodku so Smodiševi začeli soditi prvič, senat je takrat vodil zdajšnji predsednik Okrožnega sodišča Celje Miran Jazbinšek, vendar se je sojenje ustavilo sredi procesa. Nato je primer prevzel sodnik Milko Škoberne, ki je Smodiševo leta 2009 obsodil na tri leta zapora in se ob izreku kazni obtoženi tudi opravičil, da se je sojenje začelo tako pozno, kar je pri višini kazni tudi upošteval. Kazen je vmes potrdilo tudi celjsko višje sodišče, toda ob tem jo znižalo za šest mesecev. Ob začetku prestajanja kazni v zapora pa je Vrhovno sodišče sodbo razveljavilo in postopek vrnilo na začetek, češ, da mora sodišče v ponovnem sojenju bolj pojasniti dejstvo, da se je obtožena branila. Sojenje pod novim sodnim senatom, ki ga je vodila Jožica Arh Petrovič je ustavljeno, ker so tožilci pred slabimi štirinajstimi dnevi obtožnico umaknili na podlagi psihiatričnih izvedenskih mnenj. Ta – kot smo že poročali – so pokazala, da je bil njen strah pred nasilnim partnerjem v trenutku njegovega ponovnega izbruha tako močan, da se ni zavedala svojih dejanj. Takšen razplet je prelomnica v pravni zgodovini in dojemanju nasilja in bo zagotovo podlaga za podobne sodne primere.

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko/ novinarsko delo. Ker so se ponekod že nedovoljeno (in brez navedbe vira, zaradi česar so bili že nekateri ukrepi) pojavili podatki, ki so bili dokazano pridobljeni izključno za na tem blogu objavljeno delo, velja naslednje: tukaj zapisano je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo avtorica/medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo tudi v prihodnje. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih. Komentarji so »odklenjeni« le prvi dan objave članka.

 

Obdukcija: kaj nam pove o življenju pove smrt?

Celjski bolnišnici, še posebej pa patologinji dr. Simoni Šramek – Zatler in njenim sodelavcem gre zahvala, da smo lani bili del njihovega vsakdanjika in bralcem Novega tednika približali delo na patologiji. V zadnjih letih smo bili edini novinarji, ki jim je bolnišnica dovolila opazovati obdukcijo. Gre za svojevrstno izkušnjo, ki je na nek način premaknila tudi moj pogled na Življenje in kako ga ceniti.

Fotografija je avtorsko zaščitena.

–

Patologi, pomemben del našega zdravja, bivanja in minljivosti …

Življenje, del česa si? Vprašanje v mislih, medtem ko hodim proti Oddelku za patomorfologijo in citologijo Splošne bolnišnice Celje. Težko je. Še nikoli nisem opazovala obdukcije … »Življenje mrtvih je v spominu živih,« je napis ob vhodu na oddelek, ki v ljudeh vzbuja strah, tistim, ki so se tam poslovili od najdražjih, tudi bolečino. A bolj kot strah se v meni pojavi spoštovanje. Začutiš ga, ko stopiš skozi tista vrata … Sprejme me predstojnica oddelka Simona Šramek – Zatler, dr. med., spec. patologije in spec. sodne medicine. Ni lik iz knjižnih ali televizijskih kriminalk, kjer je smrt le fikcija, njeno delo je realnost. In njena realnost je za en dan postala moja. Tudi vaša.

Spoznam Matjaža in Jožeta, sta obdukcijska pomočnika. Na celjski patologiji so štirje obdukcijski pomočniki, ki so pri obdukcijah nepogrešljivi. Vsi pokojni, ki jih pripeljejo na patologijo, so pred obdukcijo v prostorih hladilnice, nato jih ravno pomočniki pripravijo na obdukcijo. Tako je tudi s pokojno osebo, ki je že v obdukcijski sobi. Šramek – Zatlerjeva se medtem že pripravlja na začetek posega. Nujni so primerna obleka, obutev, rokavice, zato tudi meni ni dovoljeno v obdukcijsko sobo kar tako. Spoštovati moram pravila, dobim haljo in masko za obraz. Šramek – Zatlerjeva zahteva od vseh, ki ji pomagajo ali opazujejo njeno delo, spoštljiv odnos, v obdukcijski sobi ni prostora za neprimerno vedenje: »Obdukcijo opravimo v večini primerov več kot 6 ur po smrti, jo pa opravimo še isti ali naslednji dan. Glavni namen je ugotoviti osnovni vzrok smrti, spremljajoče bolezni, posebnosti organizma. In seveda poškodbe, ki so vplivale na smrt, če je bila ta posledica kaznivega dejanja,« pojasni sogovornica in začne z delom.

Sumljivo?

Zatem ko obdukcijski pomočnik odpre lobanjo s pomočjo za to namenjene krožne žage, odstranijo možgane, pomočniki jih stehtajo, patologinja začne s pregledom arterij na bazi možganov in vseh sprememb, ki morda kažejo na stare možganske kapi, krvavitve ali obtolčenine, odlušči možganske ovojnice … »Odstopanja od standardne teže posameznih organov pomenijo bolezenske spremembe in na to moramo biti pozorni. Če so povečani možgani in pljuča, lahko to nakazuje na kronične bolezni ali na zastrupitev,« mi razlaga patologinja. »V nekaterih ameriških zveznih državah glave ne odpirajo, saj verjamejo, da so možgani najpomembnejši del telesa, kjer je shranjena duša,« še doda. Sledi rez na trupu, ki gre lahko po sredini trupa ali v obliki črke Y, kot ga lahko vidimo v dokumentarcih ali nadaljevankah. Bistvene razlike ni. Zdravnica razloži, da bo od vseh pomembnih organov in od organov, kjer bo opazila kakšne spremembe, odvzela vzorce tkiv, ki jih bodo kasneje pregledali pod mikroskopom in podali diagnozo. To je namreč ključnega pomena. Ti podatki se vnesejo v obdukciji zapisnik.

Medtem ko opazujem njeno natančnost pri delu, ugotovim, da je izredno spoštljiva do pokojnikov, ki jih obducira: »Ni mi ravno všeč, veste, če me kdo pri delu opazuje, saj sem vseskozi skoncentrirana na poseg in vse okoli nekako pozabim …« Nato pa vendarle opazi moj izraz, ko zaznam poseben vonj trupla. »Pravkar ste začutili vonj po razgradnji, gre tudi za pline, ki nastajajo v človeku po smrti,« in nadaljuje s pregledom organov v prsni votlini. Izvem, da so poškodbe ščitastega hrustanca prisotne pri obešanju, prelom podjezične kosti pa lahko kaže na zadušitev. Na vrsti je srce. Prvič v življenju vidim najpomembnejši del človeka … Težko je natančno 405 gramov. Patologinja izmeri debelino srčne mišice, odpre arterije, išče krvne strdke … Nadaljuje z jetri in vranico. Za dlje časa se ustavi pri pljučih, kjer je še posebej pozorna na dihalne poti … Sprašujem se, ali je morda opazila kaj nenavadnega.

Zakaj je skrivnostna?

Neverjetno, kaj vse lahko pove truplo … Ker vidim, da ima posebne rokavice in ostro orodje, skušam izvedeti, ali je nevarnost, da bi se kdaj med obdukcijo urezala ali okužila. »Pokojni, ki so okuženi s virusom HIV, morajo biti praviloma obducirani v Ljubljani, kjer je temu namenjena posebna obducirna soba. Nevarnosti okužbe so velike, ne poznamo vseh infekcij pokojnega, še zlasti, če gre za nenadno smrt ali neznano osebo. Pomembna je zaščita vseh pri posegu, patologi in laboranti smo izpostavljeni tudi strupenim hlapom formalina in ksilola, ki se uporablja pri preparatih,« mi pojasni Šramek – Zatlerjeva, ki je, medtem ko minute obdukcije tečejo, že pri opazovanju želodca in prebavil. Želodec razkrije številne razjede, kaže že posmrtne spremembe, saj se najprej pojavijo ravno na prebavilih. Vse pri obdukciji pregledane organe patologi vrnejo v trupla, prerezane dele kože zašijejo in pokojnike pripravijo na prevzem pogrebnih služb. Tako se zgodi tudi pri pravkar obducirani osebi. Če pokojnike na patologijo pripeljejo od drugod (s kraja nesreče, kaznivega dejanja), morajo biti ti v posebni prenosni krsti in vrečkah … Toda nekaj me je še posebej zanimalo. Tik preden je Šramek – Zatlerjeva zaključila z obdukcijo, se je namreč dlje časa zadržala pri odvzemu urina in krvi. Vprašam, zakaj je bila na to tako pozorna. »To pa vam morda odgovorim kasneje,« je skrivnostna …

Ne le obdukcije …

Obdukcija je končana, toda pozor! Te predstavljajo le okoli 30 odstotkov dela patologov! Vsi vzorci tkiv, ki jih je med obdukcijo patologinja skrbno shranila, romajo v laboratorije. »Po sprejemu tkiv jih naši patologi pregledajo, opišejo in postavijo v t.i. kaseto za vklapljanje v parafin,« razloži Šramek – Zatlerjeva, medtem ko se iz obdukcijske sobe odpravljava v njihove laboratorije. Laično povedano: vsa tkiva morajo zdaj pripraviti za narezovanje oziroma izdelavo preparatov, ki jih pregledajo pod mikroskopom. Od tu dalje je postopek enak tudi za tkiva, ki jih na patologijo pošljejo iz oddelkov za diagnostične namene z napotnico. Torej, za tkiva vseh nas, ki gremo kdaj na kakšen specialističen pregled ali pa tkiva, odvzeta pri večjih operacijah, ne le pri obdukcijah. Ravno pregledi tkiv predstavljajo največji del dela patologov! Vsakemu izmed nas je kdaj zdravnik že odvzel kakšen vzorec tkiva (kožna znamenja, odščipe želodcev, črevesja, materničnega vratu) in ga poslal v pregled. K patologom! Dojamem, da so patologi še kako pomembni za naše zdravje.

»Ko so vzorci pripravljeni za analizo pod mikroskopom, jih pregleda patolog in postavi diagnozo. Če je pri tem v kakršnem koli dvomu, tkiva pregledamo pod diskusijskim mikroskopom,« še doda patologinja. Diskusijski mikroskop je sila zanimiva zadeva ugotovim, en vzorec namreč lahko pogleda hkrati več strokovnjakov. Letno denimo 3 patologi postavijo diagnozo 12 tisoč pacientom. Pokažejo mi, kako je to v praksi. Prisluhnem, kako se patologi med seboj posvetujejo, o osebnih podatkih ne govorijo. Le o diagnozah, ki jim jih pokažejo vzorci.

Zmrazi me …. V kratkem bo nekaj ljudi, ki so bili na specialističnih pregledih, od koder so poslali vzorce v pregled, izvedelo slabo novico …

»Pri obdukcijah, kjer sumimo, da je oseba umrla zaradi zastrupitve, pa tudi sicer pri številnih obdukcijah, odvzamemo še kri in urin. Če je sum utemeljen, pošljemo vzorce tega v toksikološko preiskavo na Inštitut za sodno medicino. Včasih kri in urin vzamemo za arhiv, pri določenih primerih vzamemo tudi likvor (možganska tekočina), očesno steklovino, žolč, skratka čim več telesnih tekočin za toksikološko analizo. Te tekočine je namreč za določene zastrupitve možno analizirati še dve leti po smrti,« nam pojasni Šramek – Zatlerjeva. In takrat mi je jasno. »Pri obdukciji ste bili posebej pozorni na nekatere povečane organe, skrivnostni ste bili tudi pri odvzemu tekočin! Mar sumite, da je bila oseba, pri čigar obdukciji sem bila, zastrupljena,« jo vprašam. Šramek – Zatlerjeva me pogleda, toda ne odgovori, ker se pri svojem delu profesionalno drži pravil varovanja osebnih podatkov in spoštovanja pokojnikov. Toda njen pogled nam je povedal veliko. Sem imela prav?

Življenje

Realnost, katere del sem bila na celjski patologiji, mi je odprla novo obzorje. Življenje je še vedno ljudem povsem nedoumljivo, minljivost pa nosi v sebi vsak izmed nas. Toliko vprašanj o tem … Mislim, da je prav, da nikoli ne bomo točno izvedeli, del česa smo. Morda je smrt celo del življenja. Večna uganka … A nekaj zdaj zagotovo še bolje čutim: pomembnejše od »zakaj živim« je »kako živim« …

SIMONA ŠOLINIČ

sherpa@t-1.si

 Klinična obdukcija je obdukcija pacientov, ki umrejo v bolnišnici in pri katerih ni znan osnovni vzrok smrti. Sanitarno obdukcijo odredijo mrliški pregledniki, če pacient umre nenadoma, sam ali stori samomor. Sodno obdukcijo pa odredijo preiskovalni sodniki, kadar sumijo, da je oseba umrla zaradi kaznivega dejanja. Takrat mora biti patolog pozoren na vse sledove in dokaze na truplih, pogosto se odpravi tudi na kraj zločina. V Celju letno opravijo okoli 560 obdukcij, od tega je od 20 do 40 sodnih. Odstop od sodne obdukcije ni mogoč, drugače je pri kliničnih obdukcijah, kjer lahko svojci izrazijo željo po odstopu od obdukcije, če je vzrok smrti jasen. Odstotek kliničnih obdukcij je v Sloveniji v primerjavi z drugimi državami visok, medtem ko je sodnih obdukcij nekoliko manj, saj je pri nas manj kaznivih dejanj.

Vsa tkiva, ki so odvzeta pri diagnostiki in operacijah pacientov se v parafinu na celjski patologiji arhivirajo trajno za kasnejšo analizo. Pred 20 leti niso določali hormonskih receptorjev, kar danes že počnejo. Ko se je pacientki ponovil rak dojke, so s tkivom iz arhiva določili status hormonskih receptorjev in ji določili terapijo.

 Na patološkem oddelku zaenkrat še nimajo sobe za slovo svojcev od umrlih, zato predstojnica oddelka Simona Šramek – Zatler želi, da bi jo v kratkem uredili. Upa, da bo obnova oddelčnih prostorov kmalu.

 Na določitev točnega časa smrti vpliva veliko dejavnikov. Patologi upoštevajo podatke o kraju smrti, posmrtne spremembe organov, padec temperature, mrliške lise, okorelost, tudi vpliv okolja, kjer je ležalo truplo. Ključna je lahko koncentracija kalija v očesni steklovini.

 Na celjskem oddelku za patologijo in citologijo pregledujejo tudi vzorce brisov materničnega vratu, ki jih dobijo od ginekologov iz celjske in drugih regij. Letno v citološkem laboratoriju pregledajo več kot 43 tisoč brisov in več kot 3500 kliničnih citoloških preiskav. So del največjega citološkega laboratorjia v državi, ki ga vodi prim. doc. dr. Alenka Repše Fokter, dr. med.

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko/ novinarsko delo. Ker so se ponekod že nedovoljeno (in brez navedbe vira, zaradi česar so bili že nekateri ukrepi) pojavili podatki, ki so bili dokazano pridobljeni izključno za na tem blogu objavljeno delo, velja naslednje: tukaj zapisano je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo avtorica/medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo tudi v prihodnje. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih. Komentarji so »odklenjeni« le prvi dan objave članka.

 

Zakaj žrtev pristaja na nasilje?

Dr. Martino Tomori srečujem predvsem na sodnih obravnavah, saj opravlja tudi delo psihiatrične sodne izvedenke. Za eno izmed številk Novega tednika v marcu sem z njo opravila tudi intervju.

—

Nasilje v družini ni dogodek. Je proces.

Lani so se na Celjskem zgodili trije umori v družini, v vseh je roko nad žensko povzdignil njen partner, tudi pred očmi otroka. Umori so bili brutalni in posledica dolgotrajnega nasilja. Leta prej je naše območje slovelo po tem, da so večletno nasilje nad materami z umorom očeta »prekinili« sinovi. Tudi mladoletni. Medtem ko se v javnosti danes bolj kot včasih govori o nasilju in predvsem o tem, kako ga preprečiti, pa je nasilje še vedno tihi spremljevalec marsikatere slovenske družine. Klofute, brce in modrice je pred drugimi res možno zakriti, a notranje rane v žrtvah se skriti ne morejo. »Pred očmi tistih, ki delamo tudi terapevtsko z žrtvami, se nizajo uničujoče posledice nasilja v družini,« pravi prof. dr. Martina Tomori, dr. med., specialistka psihiatrije, družinska terapevtka in profesorica na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani.

Tomorijeva je v psihiatrični stroki poznana kot strokovnjakinja, ki se ukvarja s težavami otrok in mladostnikov, kot psihiatrično izvedenko pa jo srečujemo tudi v sodnih postopkih, kjer oceni duševno stanje storilcev najhujših nasilnih kaznivih dejanj, včasih tudi njihovih žrtev. Ne glede na to, da že vrsto let pomaga žrtvam nasilja, jo vedno znova preseneti, kako dolgo nekdo sploh zdrži v nasilnem odnosu. Nasilje v družini ni dogodek, pravi, ampak proces.

»In tak proces lahko traja iz enega partnerstva v drugega. Torej se ne dogaja samo v nekem konkretnem odnosu, ampak se je dogajalo že prej, morda celo v žrtvinem otroštvu. Morda je bila žrtev že takrat kronično postavljena v vlogo nekoga, ki se je  moral podrediti, prepustiti volji in potrebam ter razumu druge osebe. Zato je težko oceniti, kdaj se je nasilje sploh začelo. Mogoče je bil nekdo v otroštvu sprejel le, če se je prilagajal drugim, morda ima nizko samovrednotenje in kot tak postane na nek način ›vreden‹ samo v odnosih, ki so močno nasilni. Marsikdaj se vdanost v vlogo žrtve in pristajanje na tak odnos prenašata iz generacije v generacijo. Hkrati s to predstavo pa se prenaša tudi pomanjkanja zgledov za kakršne koli obrambne strategije, ki bi krog nasilja ustavile ali ga prekinile.

Zakaj omenjate da žrtev »pristaja« na nasilje?

Pojem »pristajati« je širok. Pristajanje je že to, da je žrtev prisotna v okoliščinah, kjer je nasilje možno. Če nasilne dogodke v partnerstvih pogledamo bližje, vidimo, da so ta dogajanja dokaj predvidljiva. Dve osebi približno vesta, kako bo potekal spor, ki ga sprožita. Besedni dvoboj se stopnjuje do vrhunca, kjer se patološka bližina zrahlja, gre torej za nekakšen predviden scenarij. Vemo, da je pri družinskem nasilju pogosto prisoten alkohol. Ta zmanjša sposobnost samokontrole, samonadzora, zoži usmerjeno pozornost. In eden izmed partnerjev ponavadi točno ve, pri kakšni stopnji alkoholiziranosti bo drug partner grozil, zmerjal, žalil in kdaj bo nato postal tudi fizično agresiven. In pristajanje pomeni ravno to: pustiti, da do tega pride.

Toda, kako se upreti in se ne več vdajati klofutam?

Prepričanje, da »tako pač mora biti« in da je vloga žrtvam usojena, ne spodbuja k odporu. Zavora je tudi bojazen pred izgubo socialne varnosti, pred označenostjo v okolju, ki je kdaj za žrtev hujša kot prenašanje mučenja za družinskimi zidovi. Žrtev pred izhodom iz nasilja ustavijo tudi grožnje partnerja o odvzemu otrok, diskreditaciji, sramoti … Med najpogostejšimi razlogi za pomanjkanje odpora pa je strah pred izgubo samospoštovanja. Gre za dolgotrajne in mučne procese skrivanja nekega bolečega dejstva, ki bi človeku ogrozile ravno njegovo občutljivo samospoštovanje.

Opozarjate tudi, je med žrtvami nasilja tudi veliko moških.

Bistveno več kot si ljudje mislijo. Niso le žrtve psihičnega, ampak tudi telesnega nasilja. Vloga žrtve pa je ponižujoča. Z njo je povezan sram zaradi nemoči in nevrednosti. Prav strah pred ponižanjem in izgubo vrednosti je najpogostejši razlog pri moških, da ne povedo, da so žrtve nasilja. Ne le, da ne povedo in ne gredo iz nekega odnosa, ampak sami sebi zanikajo, da so žrtve.

V družinskem nasilju pa so najbolj na udaru otroci.

Nasilje, ki v njihovi prisotnosti zadene njihove najbližje, jih spravi v strah in negotovost, poruši njihovo notranje ravnovesje, jih zbega in spravi v stisko.

Se otrok potem počuti krivega?

Pogosto. Takšna občutja so za otrokovo doživljanje lahko še bolj razdiralna kot strah za svojo varnost. V njegovo samopodobo se vtisne občutje nevrednosti in ponižanosti. Nezaupanje vase poveže z nezaupanjem v ljudi, ta pa se nadgradi v občutja ogroženosti, izpostavljenosti in ranljivosti. Otrok, ki se med najbližjimi ne počuti varnega, lahko začne razvijati splošno sovražnost do sveta in že zgodaj prevzema kljubovalne ali pa izogibalne vzorce vedenja.

Ali vse to pomeni, da se v slovenskih družinah premalo pogovarjamo?

To ne velja le za slovenske družine, čeprav je zanje res značilno, da se čustva težko izražajo, da nekdo nekaj zelo težko pove na način, ki je sprejemljiv za drugega. Močno čustveno vzburjenje lahko pripelje do agresivne komunikacije. Pravilne komunikacije bi se morali otroci učiti že v vzgoji … Negativna čustva oziroma govoriti o njih v slovenskih družinah niso čisto dovoljena in to je slabo.

Ali vam to mladostniki zaupajo v terapijah?

Tega ne povedo z besedami. Pogosto pa to opažam, da. Otroka, ki v družini pokaže razočaranje ali jezo, starši ponavadi hitro omejijo in zaustavijo, češ ›če boš tak, bo mama žalostna‹. To je obremenitev otroka oziroma prenos odgovornosti nanj za čustva odraslih. Ker otrok torej ne želi povzročiti negativnih občutij ljudem, ki jih ima rad, začne svoja čustva skrivati in jih zadrževati v sebi. In ko se tega navadi, ni več vešč izražanja le-teh na način, da bodo drugim razumljiva. Morda pove nekaj na agresiven način, ker se ne zna, ne zmore ali ne upa izražati jasno in neposredno.

Na Celjskem je bilo pred leti več umorov, kjer je sin zabodel nasilnega očeta. Zaščita matere?

Ne moremo posploševati, to je odvisno od vsakega primera posebej. Lahko pa je to tudi motiv, seveda. Zaščita matere in prekinitev dolgotrajnega doživljanja nasilja s strani očeta, ki ga je psihično ali fizično spravljal v vlogo žrtve.

Nekaj je bilo tudi primerov, ko ženska v vrtincu nasilja ni več zdržala in je edino pot videla v umoru moža. Kdaj v žrtvi nastane takšna odločitev?

Tu ne gre za odločitev, kajti odločitev je nekaj razumskega. Največkrat gre za to, da se oseba, ki je bila že dolgo žrtev nasilja, odzove impulzivno, ker neko situacijo dojema kot hudo nevarnost ali ker čuti, da se mora braniti. Še posebej, če je bila že večkrat telesno in tudi psihično dominirana, čuti potrebo po obrambi. Po dolgotrajnem procesu nasilja in neizpolnjenem pričakovanju v smislu »saj bo boljše, saj ne bo več udaril«, žrtev v stiski ogroženega preživetja čuti, da mora na vsak način ustaviti nasilje tako, da se to na njej ne dogaja več. V nekem trenutku in v hudi čustveni napetosti reagira impulzivno in temu ne moremo reči odločitev.

K vam prihajajo tudi moški, ki so nasilni in ki včasih sami poiščejo pomoč. Ali lahko pogovor s psihiatrom prepreči, da se nasilje stopnjuje tudi do umora žrtve?

Nasilje je kompleksen pojav, ki vključuje socialne, sociokulturne dejavnike, vpliv alkohola ali drugih snovi. Torej ne gre vedno za nekaj, kar bi psihiater lahko preprečil. V določenih primerih pa lahko tudi prepreči. Obiski psihiatra so v naši družbi še vedno stigmatizirani, res pa je, da vedno manj. Ravno to, da pomoč poiščejo tudi osebe, ki so nasilne, je dokaz temu. V takem primeru je pomoč lahko učinkovita.

Toda kako nasilne osebe razlagajo svojo nasilnost?

Pri večini ne gre za to, da bi razloge za nasilnost videli pri sebi, ampak v stvareh, ki jih vidijo kot usmerjene proti njim …

… ali to pomeni, da se vidijo kot žrtve?

Kot žrtev ali kot tistega, ki se mu godi krivica. Svet doživljajo kot, da mu želi slabo. Za osebe, ki so izrazito nasilne, pa je značilno, da so njihov vpogled vase, uvid in samokritičnost večinoma odsotni.

In ko se kot psihiatrična izvedenka pogovarjate s storilci najhujših nasilnih kaznivih dejanj, kako se na teh pogovorih ›odprejo‹?

To je široko zastavljeno vprašanje. Da preiskovanca zares spoznam, se moram pogovarjati o njegovem življenju, doživljanju, odnosih, ki so mu pomembni, o načinu čustvovanja. In to presoditi ter oceniti v neposredni in posredni povezavi z nekim dejanjem, ki naj bi ga storil. Tisti, ki imajo vpogled vase, v svoje vedenje in so motivirani, da bi kaj spremenili, ter ne menijo, da so vsega krivi drugi, ampak so pripravljeni razmišljati o sebi, v teh pogovorih lažje sodelujejo. Nekateri so kritični, nekateri dejanje obžalujejo.

Kdaj se pojavi obžalovanje?

Različno. Ko se soočijo s posledicami dejanja, ob izgubi osebe, včasih tudi, ko začne posameznik razmišljati o kazni.

SIMONA ŠOLINIČ

Foto: info.grupa@gmail.com

Prof. dr. Martina Tomori, dr. med., specialistka psihiatrije

Objavljeno je avtorsko/ novinarsko delo in je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo avtorica/medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo tudi v prihodnje. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih. Komentarji so »odklenjeni« le prvi dan objave članka.

 

Minister za notranje zadeve Vinko Gorenak: “Plače bodo šle dol, ne gor!”

Intervju z notranjim ministrom je bil objavljen v Novem tedniku 30. aprila. Pogovor sva s kolegico Ivano Stamejčič pri njemu doma. 

»V policiji potrebujemo vljudnost in človeški bonton, ne pa vsa ta pravila,« meni minister za notranje zadeve dr. Vinko Gorenak in obljublja, da bo na očeh javnosti vse njegovo ravnanje na relaciji do državnega tožilstva

Varčevanje, zategovanje pasu in racionalizacija, prenos tožilstva pod okrilje notranjega ministrstva ter reorganizacija slovenske policije je nekaj tem, ki smo jih napovedali v torkovi številki. A ker smo ministra za notranje zadeve dr. Vinka Gorenaka namesto v kabinetu v Ljubljani obiskali v domači Vršni vasi, seveda ni šlo tudi brez lokalnih in regionalnih tem.

Nekateri v Obsotelju se pritožujejo zaradi šengenske meje, češ da je preveč stroga, drugi so takšnemu načinu varovanja naklonjeni. Katerim, zadovoljnim ali nezadovoljnim, dajete kot minister bolj prav?

Na Kozjanskem je bilo okrog leta 1990 kakšnih 50 policistov, danes jih je 250 in več. To veliko razliko ljudje čutijo in žal mi je za vse tiste neprijetnosti, ki jih v zvezi s tem tudi imajo. Ko pa pridem v Bruselj, mi tuji kolegi zelo jasno povedo, da je ta meja tudi njihova. In imajo prav. Mi ne varujemo meje le zaradi Slovenije, ampak zaradi cele Evrope. Zato je tako, kot je. Nasprotujejo podjetniki in gostilničarji, ki imajo mogoče kaj manj prometa. Zaradi domnevnega nezadovoljstva ljudi sem kot profesor na to temo razpisal diplomsko nalogo. Študent, doma iz teh koncev, je za vzorec vzel vse vasi od Bistrice ob Sotli do Rogatca, dvokilometrski obmejni pas, in s temeljnimi vprašanji, kako ljudje čutijo to mejo, kakšne težave imajo in kako ocenjujejo policijsko delo na lestvici od 1 do 5 dobil za delo policije oceno med 3 in 3,5. To pomeni, da na splošno gledano ljudje nimajo tolikšnih težav, kot se to kdaj zdi.

Po skoraj 30 letih, kar ste bili komandir Policijske postaje Celje, je po mestu še vedno slišati, da je bil to čas, ko so bile izterjane oziroma plačane res vse kazni, da niste znali pogledati »skozi prste«. Prošenj za usluge menda ni bilo malo. Zdaj so tudi, čeprav najbrž za večje usluge?

Mislim, da je obratno, kot pravite. Včasih se je glede izterjav kar dalo pogovoriti ali s policistom ali s komandirjem. Policija je imela pred letom 1990 izdelan sistem, ko je kdo lahko tudi po uradni poti dobil nazaj vozniško dovoljenje, če je sodeloval pri preiskavi kakšnega ropa ali dal pomembno informacijo. To je bilo čisto legalno; danes ni tako in v to sem prepričan. Po letu 1992 je policija te zadeve izjemno zaostrila in spregledov, da bo nekdo dobil vozniško dovoljenje nazaj, da ne bo kaznovan, da bo nek šef nekaj uredil za nekoga … tega, mislim, ni več. Sam zadnje desetletje nisem dobil niti enega klica na to temo.

A najbrž vas zdaj …

Ne.

Se res ni nihče obrnil na vas za kakšno uslugo?

Ne! Kar se tiče prometnih prekrškov, lahko mirne duše rečem, da ne.

Usluge so zdaj verjetno večje?

Ne, ne … Kar se tiče prometa, nisem imel v tem času nobenega telefonskega klica za posredovanje. In tudi če bi hotel posredovati, danes sistem to preprečuje. Policist zadeve vnese v informacijski sistem in s tem je zadeva popolnoma končana. Tisti, ki bi skušal posredovati, bi storil kaznivo dejanje.

Realne napovedi ali »jurišnik«

Znani ste po ostrem in hitrem jeziku. Za opozicijskega poslanca je bila to prednost, za ministra najbrž ne več. A vseeno, koliko je bila realna napoved zmanjševanja zaposlenih v policiji, ker bi sicer zmanjkalo denarja za plače, koliko pa gre bolj za to, da kot »jurišnik« utirate pot na drugih področjih? Češ, če se bo odpuščalo celo policiste, potem ne bo problem, če se bo tudi učitelje …

Sam sem šel morda v javnost malo prehitro s tem, da bo treba varčevati, premeščati, tudi kaj odpuščati, krajšati ali nižati kilometrine in potne stroške. A to je dejstvo in mislim, da bo še malo huje, kot sem napovedal. Napaka je morda bila, da sem najprej začel govoriti o tem, ker se je potem zdelo, da bo to počela le policija. Tudi zato so bili sindikati pri nas malo na nogah. A to bo počela cela država. Zdaj so bili na ekonomsko-socialnem svetu predstavljeni ti ukrepi, ki so zaenkrat še predlog in pred usklajevanjem s sindikati. Toda sredi aprila gredo predlogi varčevanja v parlament v obliki zakonov. Naslednje dni bodo sindikati še lahko kaj rekli – tu znižati, tu se ne strinjamo, tole bi drugače, to ni pravično – ostati pa bo moral generalni okvir, koliko milijonov evrov bo znašal prihranek. Moje napovedi so bile morda le malo prehitre …

… utiranje poti, torej?

Mogoče lahko temu tako rečete. Ostali ministri so bili bolj tiho, to je res. Ampak v to smer gredo zadeve, nič ni bilo napačno povedano.

Kljub temu se zdi, da se ob vsaki zamenjavi vlade začne najprej govoriti o varčevanju v policiji. Zakaj?

Saj ne gre le za policijo, res pa je, da so policisti bolj na udaru. Že Kresalova je kar precej zmanjševala število zaposlenih, česar sam v prvi fazi ne mislim storiti. Gre za »ploščenje« organizacijske piramide v policiji. Zdaj je na lokalni ravni premalo ljudi, na regionalni jih je nekaj, na državni pa je že kar malo tesno. Vse te ljudi, ki zasedajo umetno ustvarjena delovna mesta, ki so bila dobro plačana – v zadnjem desetletju se je to zelo razširilo – moramo spraviti tja, kamor spadajo! Če imajo fakultetno izobrazbo, naj gredo v kriminalistično policijo. V Ljubljani so takšni zaostanki, da je neverjetno! Policija zaseže računalnik in ima dve leti »čakalno dobo«, da ga pregleda. Tudi na regionalni ravni bodo nekateri morali iz policijskih uprav v kriminalistično policijo ali na policijske postaje, zlasti v prekrškovne organe, kjer so tudi veliki zaostanki.

Nekdanja ministrica Kresalova je za Novi tednik dejala, da je »tretjina zaposlenih v policiji zasedenih in da morajo na teren«. Ali lahko zatrdite, da varčevanje ne bo udarilo po policistih, ki so že na terenu?

110-odstotno! Kar se tiče teh policistov, ne bo nihče oškodovan niti za en evro – a če bodo plače nižje v celi javni upravi, potem bodo tudi v policiji. Kar se tiče elementarne ravni, zanjo ostane enako, tudi število policistov. Razlika bo le ta, da jih bomo zelo razbremenili administrativnih opravil. Saj se spomnite tiste paštete in papirjev, ki jih policisti morajo napisati, če jo kdo ukrade? Če malo pretiravam, imajo policisti za preiskavo umora in za tatvino paštete enaka administrativna opravila.

Kje v želeni policijski piramidi je »odlagališče kadrov«, nekdanjih vodilnih delavcev policije? Bodo šli na teren?

To je moj cilj. V vrhu imamo veliko delovnih mest, ki so umetno ustvarjena. Imamo direktorja neke službe, ki ima svoje pomočnike, pa svetovalce …, pa enako plačo kot nekoč. Prepričan sem, da obstajajo v sistemu ljudje, ki že šest let niso napisali nobenega dokumenta! Tako ne gre več! Šli bodo raziskovat gospodarski kriminal! Tisti, ki tega ne bo hotel, bo lahko šel na cesto. To lahko jasno zatrdim!

Zakaj ti ljudje ne bi šli za mentorje mlajšim policistom, kot naj bi vam predlagali sindikati?

Ker se bojim, da je med njimi vrsta takšnih, ki vedo pravzaprav manj kot policisti. Zato jih v vlogi mentorjev ne vidim. Ti ljudje bodo preprosto šli delat in se priučili kriminalistične dejavnosti. In kot rečeno – za tiste, ki ne bodo delali, po zakonskih normativnih ostaja zavod za zaposlovanje.

Če bodo raziskovali gospodarski kriminal, bodo na terenu. Pred časom ste dejali, da bi več policistov na terenu pomenilo policijsko državo.

Če bomo tako počistili vse zaostanke, ki jih ima samo PU Ljubljana, za tem pa tudi druge policijske uprave na nekaterih področjih dela, potem zaradi tega ne bomo mogli govoriti o policijski državi. Ko govorimo o policijski državi, je treba vedeti, da ima Slovenija večje število policistov na število prebivalcev v primerjavi z drugimi državami. A to je povsem normalno glede na šengensko mejo. Ko jo bomo opustili, odide 3.068 policistov z meje. Ko bo Hrvaška v Evropski uniji, bo to dejansko višek policistov.

Kaj boste storili z njimi? Jih boste preusmerili v notranje enote?

Tega ne bom več počel jaz, ker takrat ne bom več minister …

Denarja komaj za elektriko in vodo

Na Celjskem so obnove potrebni številni policijski objekti, ki so v res slabem stanju, a denarja ni. Nekaj službenih vozil je tako uničenih, da sploh ne bi smela biti na cestah. Policija krši predpise, po katerih kaznuje druge. Bo kdaj denar za obnovo, popravila? In kdaj?

Tu sem v težkem položaju in začnem kar malo jecljati … Pred petimi leti je policija imela za materialne stroške in vse naložbe okrog 55 do 60 milijonov evrov, mi bomo imeli 40 milijonov. Zato zaenkrat ni mogoče pričakovati izboljšav, denarja ni, lahko bomo le krpali. Toliko, da bodo vozila tehnično brezhibna. Komaj bomo poravnavali stroške za elektriko in vodo, ne pa da bi kupovali karkoli novega. Žal.

Je še aktualna tista pobuda sindikata policistov za stare računalnike iz državnega zbora?

Da, v tem času sem podpisal že tri pogodbe o prenosu.

Kar nekaj trenj je med sindikatoma v policiji …

Policija ima dva sindikata in zadnje čase imam občutek, da med seboj tekmujeta v obveščanju delavcev in javnosti o tem, kakšne zahteve sta postavila. Ko se pogovarjam s predstavnikoma sindikatov, pa vidim, da stvari niso tako »radikalne«. So pa sindikalni predlogi zelo pogosto izjemno koristna zadeva in zato jih bom skušal upoštevati tudi v zakonu o organizaciji in delu policije. Za primer: lani sem nasprotoval, da bi bili komandirji in direktorji v policiji imenovani samo za pet let. Sindikati so me prepričali, naj to pustim v zakonu, čeprav bom morda v parlamentu izpadel smešen, ker sem lani govoril eno, zdaj drugo.

Pri sindikalistih je pogosto v zraku grožnja s stavkami. Vaša predhodnica je doživela protest oziroma policiste na ulici. Jih pričakujete tudi vi?

Brez tega verjetno ne bo šlo. Če bodo sindikati vztrajali pri višanju plač samo za policiste, je moj odgovor ne, kljub temu da se zavedam, da dobijo policisti z najnižjimi plačami le 60 evrov več, kot je minimalna plača. Vem, da je to hudo in grozno. Toda če nimamo denarja, ne moremo povišati plač.

Kakšna je plača zaposlenega v Nacionalnem preiskovalnem uradu in plača kriminalista v policijski upravi Celje?

Številk ne poznam. A če ima nekdo v NPU 6.800 evrov bruto plače ali 400 evrov več kot predsednik republike, potem je v tem sistemu nekaj hudo narobe.

In kaj potem reči kriminalistu, ki v Celju dela za 800 evrov mesečno?

Če plače znižam na raven, kakršna je v Celju, boste lahko v parlamentu slišali, da bom kriv za manjšo raziskanost kriminala. Zato nimam namena nižati plače, a ljudem v NPU je treba dati najzahtevnejše primere! Ne pa tako, kot se dogaja zdaj, da primer Vegrad rešujejo Celjani, v NPU pa kaj drugega in manj pomembnega! Prevzeti morajo najhujšo kriminaliteto in konec je s tistimi dodatki, ki so si jih pisali kar na pamet. Če si nekdo napiše, da je 8 ur v službi in potem še 16 ur v pripravljenosti na delovnem mestu ali doma, je tukaj spet nekaj narobe. Tako se pride do 6.800 evrov. Od takih zneskov iz omenjenih razlogov so se že poslovili.

Meja na Trojanah

Največ zanimanja za delo policista je na Štajerskem in v Prekmurju. Pravite, da so Trojane na nek način meja. A potem so takoj problem prevozi, dragi potni stroški, ko v končni fazi policista država plača manj kot znašajo njegovi potni stroški. Je videti kakšno rešitev?

Do trajne rešitve po mojem ne bomo prišli. Za zadnjih 20 ali 25 let poznam kadrovska gibanja in Primorska ter Ljubljana praktično nimata »svojih« policistov. Kako rešiti problem? Pri zaposlovanju bodo imeli absolutno prednost domačini, a znano je, da se ta pogoj tudi izkorišča. Kandidati za službo se na primer preselijo k teti, stricu na Primorsko in postanejo za dva meseca Primorci, potem ko dobijo službo pa gredo nazaj na Štajersko in so vozači. S premeščanji skušamo porezati vsaj skrajnosti, ko ima nekdo plačo 800 evrov, potnih stroškov pa čez tisočaka. A šlo bo počasi in postopno. Je pa med policisti velika razlika. Nekdo, ki so ga ob ukinitvi meje s Holmeca poslali v Metliko, je zame drugačen policist kot tisti, ki se je kot Mariborčan zavestno prijavil za službo in šel v Koper. Zlasti pa bomo ves zapleten postopek obračunavanja potnih stroškov čim bolj poenostavili. Šli bomo tudi v smeri plačevanja kilometrine in močnega znižanja priznane kilometrine od deleža vrednosti bencina, ki danes znaša 15 odstotkov, vlada pa predlaga naj bi v prihodnje bil le 4 odstotke.

Bolje iz levega v desni žep

Selitev ministrstva in vseh njegovih služb, vključno z NPU, precej vznemirja tudi javnost. Ključno vprašanje je, ali je to na kratek rok res potrebno in razumno početje? Ne bo to preseljevanje predrago?

Zagotovo boste v tem letu lahko s številkami dokazali, da so bili stroški zaradi selitev povečani. Že zato, ker bomo nekje prostore najeli, stari pa bodo v fazi odpovedi in dva meseca bomo plačevati stroške za oboje. Zato bodo stroški letos, v fazi selitev, večji. Ampak ministrstvo deluje na šestih lokacijah v Ljubljani v najetih prostorih in še v svojih prostorih na Štefanovi in Beethovnovi. Vse najete plačujemo že desetletja in za vse te lokacije gre več kot 2,5 milijona evrov na letni ravni. Ko bomo vse službe preselili na Litostrojsko – v t.i. Matejevo palačo, za katero zdaj pravijo, da bo Gorenakova, kar je malo smešno – ki je izvorno bila grajena za naše ministrstvo in ko bomo enkrat vsi tam ter bodo odpovedane vse najemne pogodbe, bomo zagotovo izjemno veliko prihranili. V tem letu pa nikakor.

Kakšni bodo potem spomladi 2013 prihranki? Imate te številke?

Te številke so okvirne in se še zbirajo, zlasti zaradi stroškov selitev nekaterih vitalnih delov, ki lahko izjemno podražijo stvari. Zato tudi še niso sprejete vse odločitve in ostaja eno temeljnih vprašanj, ali seliti tudi računalniški informacijski center. Odgovoril pa bom takole: ne bomo plačevali privatnikom. Zakaj? Ker je stavba na Litostrojski v lasti državi. Ne vem, če razumete …

Bolje je, da gre iz levega v desni žep …

Ja, ja …

… da torej denar kroži …

Seveda, ampak ne v privatne žepe. Potem je vse v redu za mene, če ne bo šel v privatne žepe. Če damo denar iz državnega proračuna državni firmi, ostanejo vse stavbe v lasti države in nenazadnje tudi ves denar.

Manj hierarhije, zadošča človeški bonton

Lanski projekt Libra, združevanje PU Celje in PU Slovenj Gradec, je med policiste vnesel veliko jeze. Policija mesečno plačuje do 6 tisoč evrov za najem prostorov v Tehnopolisu za tisti del zaposlenih, ki se zdaj vozijo v Celje, več deset tisoč evrov pa še za potne stroške. Kakšen učinek ima Libra oziroma ga je že mogoče finančno ovrednotiti?

Na Koroškem so ostali čisto vsi policisti policijskih postaj. Projektu Libra sem nasprotoval še kot opozicijski poslanec. Situacija je pač takšna, da je bila ta selitev narejena zelo na hitro in na način, za katerega nisem prepričan, da je najboljši. Kot minister v tako združitev ne bi šel. Dolgoročno vidim rešitev v tem, da je policijskih uprav toliko, kot je regij. Mislim da bo prva analiza tega projekta narejena do 1. julija in takrat bomo videli, kaj je plus in kaj minus.

Kaj je potem največja napaka v današnji organizaciji policije?

Globoko sem prepričan, da je naša policija preveč hierarhična, vse je vezano na centralo. Če banaliziramo: na mejnem prehodu ali zeleni meji izsledijo ilegalca, ki govori nek tuj jezik. V končni fazi ugotovimo, da ta jezik pozna nekdo, ki je zaposlen v Kopru, potem pa v Ljubljani odločijo, kako bo šel prevajalec tja, kjer so prijeli ilegalca. Vse skupaj je preveč centralizirano. Verjamem, da se v tem mandatu to še ne bo bistveno spremenilo, a policijo vidim v prihodnosti dosti bolj decentralizirano.

Idealni model poznam iz Švice v letu 1992. Velik poudarek imajo na policijskih postajah in t.i. »one man police station«, kar sem prevedel v »policijsko postajo z enim policistom«. Tam je bila bistveno večja razpršenost policistov po terenu in tudi večja odgovornost ter vezanost na regijsko politično strukturo, ki je pri nas sicer nimamo, ker ni regij. Večja je bila tudi povezanost med občinami in komandirji. Strokovno se temu reče »community policing« ali policijsko delo v skupnosti, močna je povezava med prebivalci in policisti, ki imajo en skupen cilj: zagotavljati njihovo varnost. Mi pa smo preveč zbirokratizirani in podvrženi vodenju z enega mesta. Me kar moti, ko pridem do policista, potem pa ta stopi mirno, me pozdravi z dvignjeno roko ali pa, ko pridem na policijsko postajo in paradirajo tam ali stojijo mirno! Tega ne potrebujemo, potrebujemo pa policista, ki bo rekel dober dan in se bo rokoval z menoj. Preprosto vljudnost in človeški bonton, ne pa vsa ta pravila …

Kako si torej predstavljate policijsko reorganizacijo? Kot pošteno piramido?

Že na vseh prejšnjih delovnih mestih sem si prizadeval za to piramido, ampak doslej nikomur ni uspelo tega izpeljati. Sam sem trdno odločen, da jo izpeljem. Tik pred osamosvojitvijo sta se v Maximarketu, v tisti znameniti slaščičarni, srečala Milan Domadenik in Pavle Čelik – vedela sta, kaj bosta počela v bodoče, prvi je postal namestnik notranjega ministra Igorja Bavčarja in drugi načelnik uniformirane policije – in pogovarjala sta se, kako bosta naredila to piramido. Delovala sta v vojnih razmerah, ampak to jima ni uspelo. Vse od takrat naprej pa je ta piramida postajala samo še širša na vrhu. Zato bo vsaj 150 ljudi z vrha razporejenih v operativno delo.

Na očeh javnosti

Direktorat za tožilstvo v okviru vašega ministrstva bo zaživel 1. aprila. Zakaj mislite, da je takšna ureditev boljša od prejšnje? Tožilec je bil tudi doslej v vseh postopkih, vključno s sodno preiskavo, ves čas vpleten.

Tudi zdaj bo.

Kaj bo potem drugače?

Na to vprašanje bi dejansko lažje odgovoril Gregor Virant, kajti to je bila njegova ideja. Sam sem to, da se tožilstvo podredi notranjim zadevam, prvič slišal v koalicijskih pogajanjih. Za Listo Virant je bil to eden temeljnih pogojev za nadaljevanje pogajanj o koaliciji. Na to sem pristal, ker je vseeno kje je tožilstvo. Že prvi generalni državni tožilec Anton Drobnič je dejal, da je povsem vseeno, kam prislonite tožilstvo; pomembno je, kdo tam dela in kako dela.

Tožilstvo je popolnoma neodvisna državna služba za pregon kriminala, ki jo vodi državni tožilec. Ministrstvo, katerokoli – pravosodno ali notranje – ima določene pristojnosti do njega in je čisto vseeno, kateri minister jih izvaja. Seveda pa je zdaj halo, ker je to slučajno Gorenak, če bi bil kdo drug minister, bi bilo pa vse v redu. Problem je, da zdaj med tožilci, kar precej vre. Sami lahko preverite, da ne zaradi mene in te premestitve, ampak zaradi zakona o državnem tožilstvu, ki ga je spisal nekdanji pravosodni minister Aleš Zalar in je trikrat daljši od prejšnjega. Tožilci pravijo, da tega zakona in državnega tožilskega reda ni mogoče izvajati tako, kot je napisano.

Eden prvih korakov bo torej sprememba tega zakona?

Ja, ampak bom zelo pazljiv. Da ne bi kdo rekel, da zakon spreminjam zato, da bi kakorkoli politično spreminjal. Tudi vse na relaciji do državnega tožilstva – z izjemo varovanja osebnih podatkov – bo na voljo javnosti. To je zelo pomembno že iz temeljnega razloga, ker je povsem jasna politična situacija. Na tožilstvu se je postavil nek obrambni zid pred menoj, generalni državni tožilec se je postavil »na zadnje noge«, kot bi lahko temu rekli, in pričakujem težave. Zato bom posloval tako, da bo na voljo javnosti vsak dokument. Moj prvi predlog, ki sem ga že dvakrat ponovil, pa je bil, naj generalni državni tožilec dr. Zvonko Fišer pripravi predlog sprememb tega zakona, kakršne si želijo in potrebujejo tožilci. Do danes ni odgovoril, na obisku pa sem bil 12. februarja.

Torej, takoj na začetku?

Takoj.

Večkrat pravite, da sodstvo ni doraslo času. A tožilci, ki bodo zdaj pod vašim ministrstvom, so tudi del sodnih postopkov. Kaj točno pomeni ta združitev za ljudi v sodni dvorani? Bodo postopki tam »stali«, se bo čas do vložitve obtožnice kaj skrajšal? Bodo zdaj dokazi bolj trdni, kajti postopki padajo, ker odvetniki uspejo dokazati, da so dokazi nezakoniti?

To so vprašanja za generalnega tožilca Fišerja, sam mu ponujam rešitve v okviru spremembe zakona – da bodo postopki boljši, hitrejši, da bodo obtožnice kvalitetnejše. Tega ne morem izpeljati jaz, ampak on, ki mi naj pove, kakšne spremembe zakona potrebuje.

So ta vajina trenja dobra popotnica za iskanje rešitve?

Saj trenj še ni, ker mi sploh ne odgovarja … Se bomo pa pogovarjali javno, da se bo videlo, da ni kakšnih političnih pritiskov.

IVANA STAMEJČIČ

SIMONA ŠOLINIČ

Foto: foto-sherpa.si

Objavljeno je avtorsko/ novinarsko delo in je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo avtorica/medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo tudi v prihodnje. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih. Komentarji so »odklenjeni« le prvi dan objave članka.

 

Celje: tempirana plinska bomba?

Članke objavljam na blogu po objavi v Novem tedniku. Tole sem pisala pred meseci. Še vedno je aktualna tema. 

Kdo se norčuje iz celjskih gasilcev in dimnikarjev? – Lastnikom malo mar za svojo varnost

Skoraj polovica plinskih trošil (peči, bojlerjev …) v celjskem središču naj bi bila v preteklosti v Celju neustrezno vgrajena, nekateri lastniki – kljub temu, da po predpisih morajo – ne spuščajo v prostore dimnikarjev, da bi peči očistili in izvedli ustrezne meritve dimnih misij. Noseča ženska, ki pred meseci dimnikarja ni spustila v hišo, da bi opravil čiščenje plinske peči, se je le nekaj dni zatem skupaj še s svojim nekajletnim otrokom zastrupila s plinom in skoraj umrla. Medtem ko gasilci in reševalci na leto rešijo nekaj življenj ob zastrupitvah s monoksidom, je na mestu vprašanje, kdo ne opravlja svojega dela. Upravniki? Policija? Inšpektorji? Kdo drug? V Celju je prišlo do eksplozije v zračniku stanovanja v Podjavorškovi ulici, toda o tem ni nihče od policije in tistih, ki so bili na kraju dogodka, obvestil niti gasilcev niti dimnikarjev, da bi z ustrezno opremo prostore pregledali! Gasilci ne izključujejo možnosti, da je eksplozija nastala zaradi plina, toda do danes jim točnega vzroka ni sporočil še nihče!

Poveljnik Poklicne gasilske enote Celje je zgrožen: »Celje je prava tempirana plinska bomba! Letno posredujemo do štirikrat zaradi zastrupitve z monoksidom, vendar predvidevamo, da je primerov, ko nas niti ne obvestijo, do deset!« Plinske jeklenke danes Celjani uporabljajo v manjši meri, toda jeklenke niso pogosti vzrok nesreč. Nevarnejši je zemeljski plin, ki ga občani uporabljajo za gospodinjstvo, ogrevanje in sanitarno vodo. Ampak pozor: ne gre za napake na glavnem vodu, ta naj bi bil s strani Energetike ustrezno pregledan in takoj saniran, če pride po poškodb. Poškodbe na glavnem plinovodu ponavadi nastanejo zaradi kakšnih gradbenih del in takrat komunikacija »steče« hitro. Bolj nemarni so lastniki hiš oziroma stanovanj. Plinske peči imajo vgrajene v prostorih, kjer ni urejenega pravilnega prezračevanja. Katastrofa se zgodi pogosto v kopalnicah, kjer zaradi tega prihaja do nepopolnega izgorevanja in se tvori ogljikov monoksid. Tega vsi poznajo kot »tihega ubijalca«, saj je plin smrtno nevaren. V Celju se je že zgodilo, da je do zastrupitve s tem plinom prišlo dvakrat v istem stanovanju, saj lastnik ni poskrbel za nadzor in popravilo plinskega trošila. »Servisi so včasih neustrezno opravljeni, ni ustreznega vzdrževanja, ljudje varčujejo na teh stvareh, kjer ne bi smeli, saj gre za njihova življenja,« razlaga vodja 2. izmene PGE Celje Zdenko Gorenšek! Dodaja, da mora lastnik poklicati serviserja sam, saj – če se kaj zgodi – odgovornost nosi pooblaščeni serviser.

Groza!

Ogorčeni so tudi v podjetju Celjski dimnikarji. Ti morajo namreč enkrat letno opraviti pregled in meritev dimnih emisij plinskih trošil ter pregled dimovodnih in prezračevalnih naprav. Kje nastane problem? Pri tistih lastnikih, ki ne dovolijo opraviti nadzora, saj dimnikarji v stanovanja ali hiše ne morejo vstopiti na silo. Nekateri lastniki podpišejo pisno opozorilo, da so pregled/čiščenje odklonili, nekateri se temu izognejo. Dimnikarji so dolžni takšne lastnike prijaviti pristojnim inšpekcijam. Tako se je zgodilo z nosečo žensko, ki dimnikarju ni dovolila opraviti meritve – nadzor nad plinskim trošilom in povedala, da naj pride čez 14 dni. Žal se je po devetih dnevih skupaj z nekajletnim otrokom zastrupila z monoksidom. »Pa še več zastrupitev se je zgodilo, o katerih se ni nič pisalo! Obstajajo dokumenti,« pravi Veronika Županek iz podjetja Celjski dimnikarji! Kljub takojšnji prijavi zgoraj omenjenega primera z žensko, inšpekcija menda še ni ukrepala, dodaja Županekova. Zanimivo je še naslednje. Ko smo na Inšpektorat za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami v torek poslali vprašanje, kolikokrat posredujejo in kolikokrat so že ukrepali proti komu, številk ukrepov nismo dobili. Izrecno smo jih vprašali, kako sodelujejo z gasilci, dimnikarji, policijo in, ali med njimi poteka komunikacija v primerih nesreč. »Na inšpektoratu v zadnjem letu nismo dobili prijav glede nestrokovno urejene plinske napeljave ali plinskih jeklenk. Tudi pri rednem delu nismo opazili povečanja tovrstnih nepravilnosti. Naše pristojnosti so omejene, saj ne izvajamo direktnega nadzora nad plinskimi napeljavami in plinskimi jeklenkami, opravljamo nadzor le še nad uporabo plina UNP (utekočinjeni naftni plin). Posredno izvajamo nadzor nad uporabo in vzdrževanjem plinske napeljave in jeklenk plina v obsegu nadzora požarnega reda ter ukrepe za varstvo pred požarom ter nadzor dimovodnih naprav, kadar gre za požarno varnost. Glede uhajanja plina so vključeni tudi zdravstveni inšpektorji, če gre le za težave z zastrupitvami. Glede sodelovanja med navedenimi službami, sporočamo, da sodelovanje seveda poteka, vendar ne za vsak primer nesreče posamično. Če posamezna institucija oceni, da je potrebno naše sodelovanje ali ukrepanje, nas o tem obvesti, mi pa potem v okviru svojih pristojnosti ukrepamo,« so nam odgovorili ›požarni inšpektorji‹. Kaj pa pravijo pri podjetju Celjski dimnikarji? »Do zdaj smo požarni inšpekciji prijavili kar nekaj primerov, kjer lastniki niso ustrezno poskrbeli za plinska trošila v Celju, toda pošto inšpektorji sploh ne dvigujejo, saj dobimo vse nazaj,« je jezna Županekova. Da je komunikacija med ustreznimi službami zelo slaba, je neuradno slišati tudi od drugod. »Vsem upravnikom smo na primer predlagali, da bi pregledali zračnike in rezerve dimnike v stanovanjskih blokih. Toda tudi odziv upravnikov je mlačen, saj pravijo, da gre za nenačrtovane stroške. Pregleda ni naročil še nihče v Celju, čeprav so zakonsko predpisani,« dodaja vodja celjskih dimnikarjev Matej Drakšič.

Problem, ki ga izpostavljata Županekova in Drakšič je tudi ta, da preglede plinskih trošil in čiščenja kurilnih in dimovodnih naprav na trdno in tekoče gorivo opravljajo še nekatere druge dimnikarske službe, ki pa koncesije za to nimajo. Lastniki morajo biti zato previdni, saj v tem primeru nastane težava, če pride do nesreče. Šteje namreč le pregled in meritev, ki ga opravi dimnikarsko podjetje s podeljeno koncesijo …

SIMONA ŠOLINIČ

 Zaradi neustrezno vzdrževalnih in montiranih plinskih peči naj bi bila še posebej nevarna stanovanja v Stanetovi ulici, tudi v Kersnikovi. V Veselovi ulici naj bi gasilci posredovali najmanj trikrat v zadnjem obdobju.

 Spomnimo na primer pred leti, ko je v kuhinji enega izmed večjih celjskih podjetjih prišlo do zastrupitve več kuharic s ogljikovim monoksidom. Samo celjskim gasilcem in reševalcem je šla zahvala, da so s hitrim posredovanjem preprečili tragedijo. Problem s plinom lahko nastane tudi pri večjih kuhinjah, ki na primer zaradi dopustov dlje časa ne obratujejo, nato pa – brez preventivnega pregleda – začnejo z delom. Takrat se namreč kaj hitro zgodi nesreča.

 Celjske poklicne gasilce pogosto pokličejo tudi občani le za pomoč pri montiranju plinskih jeklenk. »Klicev, ko ljudje želijo le pomoč, ker morda zavonjajo plin in prosijo, če lahko preverimo, ali je kaj narobe, je kar nekaj. Takrat seveda posredujemo in opravimo ustrezne meritve,« pojasnjuje  vodja 2. izmene Zdenko Gorenšek. »Pri vsaki menjavi jeklenke je treba menjati še tesnilo,« še svetuje Gorenšek.

 Ogljikov monoksid je brezbarven plin brez vonja, gorljiv in zelo toksičen plin. Je produkt nepopolnega izgorevanja ogljika in spojin, ki vsebujejo ogljik. Je najpogostejši vzrok smrti pri zastrupitvah, saj ponesrečenci pogosto umrejo še pred prihodom v bolnišnico.

Objavljeno je avtorsko/ novinarsko delo in je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo avtorica/medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo tudi v prihodnje. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih. Komentarji so »odklenjeni« le prvi dan objave članka.

 

Alkoholizem: ubijanje na dolge proge!

Tale članek sem za Novi tednik pisala že pred časom, a ker v Sloveniji te dni poteka akcija 40 dni brez alkohola, se mi zdi prav, da ga objavim.

Stavek ›danes še bom, jutri pa ne več‹ in kozarček jutranjega žganja lahko z voljo in močjo postaneta preteklost

Na Celjskem ne mine dan, da policisti ne bi ustavili pijane voznike; ne mine dan, da ne bi v vsaj eni družini padla klofuta pijanega nasilneža; ne mine dan, da alkohol ne bi bil razlog za psihično nasilje. Slovenska družba ima do alkohola še vedno previsoko toleranco, čeprav je alkohol »morilec« na cesti, v družini, v odnosih in v službi. »Nikoli ne bom pozabil bolečih sinovih besed, ko mi je dejal, da sem resda užival v pijani vožnji, ampak da nikoli nisem opazil njega in hčerke, kako sta na zadnjem sedežu jokala in trepetala od strahu,« je začel svojo zgodbo sogovornik, zdravljeni alkoholik. Pil je 20 let, iz dneva v dan več! Dokler ni padel čisto na dno. Treznost mu je prenovila življenje. »S pitjem sem najbolj prizadel otroke. Nisem tepel, bil pa sem verbalno in psihično zelo nasilen …«

Najprej je pil trikrat na leto, potem vsak mesec enkrat, nato vsak petek, saj se čez vikend človek tako ali tako že strezni … Nazadnje brez alkohola ni mogel preživeti dneva. Izkušnja, ki je razlog, da si človek prizna, da je – alkoholik. »Čeprav sem najprej pogumno mislil, da bom lahko sam prenehal s pitjem, ni šlo. Ko sem dobil zdravila, sem brez alkohola nekako preživel tri mesece. Dokler mi znanec ni ponudil piva. Prvič sem ga zavrnil, drugič nisem mogel. Po popitem pivu sem odšel naravnost v bife in se ga ›do konca‹ zapil. Od takrat sem pil vedno več. Kozarec piva ni bil dovolj, zraven sem moral spiti še žganje,« pojasnjuje svoj padec v brezno alkohola moški, ki je že od srede 90 let trezen, a še vedno je alkoholik. »To je bolezen in zanjo ni zdravila. Bolezen je le zazdravljena,« nam razloži. Svoje izkušnje deli v skupnosti Anonimnih alkoholikov, ki je že mnogim rešila življenja in jim dala moči v neizprosni borbi z morilcem sodobne družbe. Z morilcem, ki ubija vsako dano obljubo, da »bom nehal piti naslednji teden« …

»Postaneš manipulator. Izmikaš se. Izmišljuješ si nove in nove prijeme, kako priti do pijače, jo na skrivaj spiti. Veste, kolikokrat sem želel, da ne bi več pil, pa sem moral, saj drugače nisem mogel funkcionirati! Kolikokrat sem zaradi tega jokal … Ob poslabšanju zdravstvenega stanja pa sem se enostavno ustrašil. ›Umrl pa ne bi rad‹ mi je šinilo v glavo, saj sem imel takrat otroke. Uvidel sem, da je alkoholizem ubijanje na dolge proge,« nam še pojasni. Za njim je zdravljenje v psihiatrični bolnišnici. Danes živi popolnoma drugačno življenje. »Seveda me je strah. Včasih sanjam, da pijem. Dobim občutek, da bi mi prijalo hladno pivo … Toda moral sem si priznati, da z alkoholom ne rešim nobenega problema. Čudovito je, ko začneš živeti trezno,« zaključuje svojo zgodbo.

Samo to še spijem …

Med anonimnimi alkoholiki je ogromno pretresljivih zgodb, povezanih s stvarmi, ki bi jim uničile življenja, če se ne bi v nekem trenutku odločili za pot zdravljenja. »V službi nisem imel problemov, čeprav so zagotovo opazili, da sem pil. Imel pa sem probleme doma, žena mi je grozila tudi z ločitvijo. Vedno sem ji obljubil, da bom nehal piti. Obljuba je bila iskrena, toda ko sem prišel do šanka, sem nanjo pozabil,« nam je dejal drugi sogovornik, ki je zbral toliko moči, da je nehal piti tudi brez zdravljenja. Ob šanku je bil njegov najpogostejši odgovor ženi, ki ga je klicala: »Samo to še spijem in pridem.«

»Najbolj žal mi je, ko vidim, koliko bolečine sem povzročil svoji družini,« nam pove. Včasih je pil toliko, da se ni niti spomnil, kako se je pripeljal domov. »Ustavili so me tudi policisti, napihal sem skoraj dva promila. Prišel sem domov in seveda obljubil, da ne bom več pil. Toda sankcij za prekršek ni bilo, saj sodišča delajo počasi. Potem se je le stopnjevalo, znova sem začel piti. Vedno več. Dokler me niso ponovno ustavili še bolj pijanega,« dodaja. Za srečanja anonimnih alkoholikov se je odločil ob razmisleku, da lahko ostane brez vsega. Vedel je, da bo ostal brez vozniškega dovoljenja, to bi ga lahko stalo službe, saj je delal v Ljubljani. Če bi ostal brez službe, bi ostali nepoplačani tudi krediti. Krog bi se sklenil. Družina bi razpadla.

»Ta srečanja so mi vrnila voljo do življenja. Če bi s pitjem nadaljeval, ne vem, če ne bi storil samomora … Takrat se mi je zdelo, da pijejo le brezdomci, klošarji, da je za moje težave krivo vse ostalo, le jaz ne. Toda še zdaleč ni tako. V skupini anonimnih alkoholikov nam veliko pomeni zaupanje, torej, da se pove, če nekdo doživi recidiv (ponovitev bolezni/pitja). Tega zaupanja ne bi nikoli prelomil,« še doda.

»En ›pir‹ boš pa že spil«

Naš tretji sogovornik se je za zdravljenje odločil zaradi težav v službi. Tudi on je prepozno videl, kako je pitje udarilo po njegovi družini: »Čez teden sem pil, v soboto in nedeljo sem se treznil, da sem lahko v ponedeljek spet pil. Naša družina se je izolirala od prijateljev, žena je podzavestno prevzela vajeti v družini, domov sem nosil plačo, kot mož in oče pa sem zatajil. Še na govorilne ure za otroke me je bilo sram iti, iskal sem 100 razlogov, da nisem opravljal nalog, ki bi jih moral.« Razlaga, da je kroničnemu alkoholiku piti pravzaprav muka in nikakor veselje. »Pil sem sam, da sem sploh lahko deloval. Mislil sem, da brez alkohola ne morem živeti. Pri 18 letih sem pil, da sem osvojil kakšno deklico, pri kronični obliki pri 34 letih pa sem moral zjutraj spiti pol deci ali deci žganja, da sem se lahko sploh pripeljal v službo. Policisti so me sicer ustavili, vendar nikoli preizkusili z alkotestom,« nam pove.

Vsi, s katerimi smo se pogovarjali, poudarjajo, da je najtežje v družini. Prehoditi skupno pot zdravljenja alkoholika zahteva izjemno moč cele družine. »Alkoholizem je družinska bolezen, saj poleg alkoholika trpijo vsi družinski člani. Z zdravljenjem se njihov trud ne sme končati. Zdravljenemu alkoholiku je treba stati ob strani, ne smejo mu prepustiti, da se bori sam. Če se ne zdravi cela družina, je ta pot težja in daljša,« nam še razložijo. Vsak od njih podvomi vase. Najhujši je strah pred tem, da bi začeli ponovno piti: »V prenovo svojega življenja smo vložili veliko. Če bi začeli piti, bi se vse, kar se nam je v tem ›novem‹ življenju zgodilo, podrlo.«

Njihov vsakodnevni boj s samim seboj in svojimi željami je hud, a volja zaenkrat premaguje željo. Volja premaguje tudi slabo slovensko navado, ko jim ob obisku ljudje na vsak način ponujajo alkoholno pijačo. »No, en pir boš pa že spil!« Se kdaj kdo vpraša, koliko gorja lahko povzroči tak stavek?

SIMONA ŠOLINIČ

V skupnosti Anonimni alkoholiki (AA) so združeni moški in ženske, ki delijo izkušnje, moč in upanje tistim, ki bi se radi rešili iz objema alkoholizma. Ne pobirajo nobenih članarin, delujejo izključno na podlagi prostovoljnih prispevkov.
Njihova skupnost ni povezana z nobeno veroizpovedjo, organizacijo ali ustanovo. Naslov spletne strani je www.aa-drustvo.si, elektronski naslov je aa.slo@amis.net, številka telefonskega odzivnika pa 01/433 8225. Na spletni strani je moč najti tudi razporede in kraje njihovih srečanj in še več kontaktnih številk članov, ki srečanja organizirajo tudi na Celjskem. Na spletu je povezava še do skupnosti Al-Anon, ki nudi program za samopomoč pri okrevanju, ki je osnovan na dvanajstih korakih Anonimnih Alkoholikov za svojce oseb, ki imajo težave z alkoholizmom. Tudi zanje so namreč organizirana srečanja in pogovori.

NUUUUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko/ novinarsko delo. Ker so se ponekod že nedovoljeno (in brez navedbe vira, zaradi česar so bili že nekateri ukrepi) pojavili podatki, ki so bili dokazano pridobljeni izključno za na tem blogu objavljeno delo, velja naslednje: tukaj zapisano je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo avtorica/medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo tudi v prihodnje. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih. Komentarji so »odklenjeni« le prvi dan objave članka.

 

Še vedno ni konca: 17 tisoč evrov mora plačati, ker so mu zaradi napačne diagnoze odstranili del pljuč! Nihče ni kriv …

Tale članek sem pisala pred časom za Novi tednik. Pravzaprav sem o tem pisala že večkrat, ker so takšne zgodbe prevečkrat preslišane v naši družbi …

Zato, da je danes invalid, menda ni kriv nihče. So vsi v tej državi gluhi?

O Celjanu Osmanu Lutolliju smo v Novem tedniku že večkrat pisali. Leta 1996 so mu zaradi napačno ugotovljene diagnoze, saj so mu dejali, da ima raka, odstranili del pljuč. Po operaciji so v celjski bolnišnici ugotovili, da raka sploh ni imel. Trinajst let je bil primer na sodiščih, njegova družina je ostala že skorajda brez volje in moči biti boj s sodnimi mlini, ko je udarila odločitev sodišča, da za to, da je Lutolli danes praktično invalid, ni kriv nihče. In to še ni vse. Zdaj mora plačati skoraj 17 tisoč evrov zaradi nastalih sodnih stroškov.

Lutolli izhoda ne vidi. Prizna, da je v najhujši stiski in razmišlja, da je smrt edini izhod. Toda ima otroke, ki jih vseh še ni spravil do kruha, in to ga drži pokonci. Vse, kar se je v zadnjih letih dogajalo, je strlo tudi njegovo ženo. Enostavno ne more verjeti, da nekomu lahko postavijo napačno diagnozo, mu odstranijo del pomembnega organa, nato pa nihče ne odgovarja, ampak mora bolnik plačati vse stroške. Do zdaj se je obrnil že na vse naslove, ponekod naletel na besede, ki nikoli niso postale dejanja, drugod še na besede ne.
»Bil sem tudi pri varuhinji človekovih pravic. Ko sem želel vstopiti v stavbo, so me klicali, da me varuhinja ne more sprejeti, ker je odsotna. Z menoj se je pogovarjala neka druga ženska, menda njena namestnica, mi obljubljala neke stvari, vendar me zatem ni nihče več poklical,« trdi Lutolli. Potem je varuhinjo ponovno poiskal, ko je bila na svojih rednih obiskih v Celju. »Vprašal sem jo, če je ona varuhinja tudi mojih pravic. In če je, naj mi pomaga. Po tem srečanju sem vendarle dobil odgovor, da pri vseh postopkih nisem izčrpal vseh možnosti,« še dodaja Lutolli. »Vendar kam naj se še obrnem? Zaradi invalidnosti imam težave tudi v službi. Pomoč sem iskal tudi pri inšpektorjih, sindikatu … Vsepovsod.«

Sogovornik je že več let na bolniški, v podjetju, kjer je zaposlen, ne more opravljati dela, na katerega je bil sicer premeščen po operaciji, čeprav mu plače zaradi premestitve niso spremenili. Na srečo se je uspel dogovoriti z Zavarovalnico Triglav in bolnišnico v Topolšici, da mu trenutno ustavijo plačevanje pravdnih stroškov, na katere se je »nabilo« že kar nekaj obresti. 4.676 evrov bo moral plačati kasneje, saj jih zdaj nikakor ne more. Od plače, ki jo dobi, in dodatkov za otroke mu ne ostane nič, ostajajo pa položnice, ki jih plača, ko lahko. Center za socialno delo ne stoji križem rok, pomagali so mu že večkrat, tudi s plačilom položnic. Prosili so še za odpis terjatve, ki jo ima Lutolli do mariborske bolnišnice (12.300 evrov), ali vsaj za odlog plačila, vendar niso uspeli. Tako mu vsak mesec z računa že jemljejo obrok plačila.
»Ne vem, kaj naj še storim,« nemočno pripomni. »Včasih pomislim, da sanjam. Pravijo, da lepa beseda lepo mesto najde. Seveda najde, le če imaš denar in položaj. Jaz pa te sreče očitno nimam …«

SIMONA ŠOLINIČ
Foto: sherpa@t-1.si

Lutollijev primer, ki se je trinajst let kotalil po sodiščih in mu na koncu prinesel hladen tuš s 17 tisočaki, ki jih mora zdaj plačati tudi zaradi vseh stroškov, nastalih med sojenjem, trenutno preučuje vrhovno sodišče. Čaka namreč rezultate revizije vsega postopka.

NUUUUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko/ novinarsko delo. Ker so se ponekod že nedovoljeno (in brez navedbe vira, zaradi česar so bili že nekateri ukrepi) pojavili podatki, ki so bili dokazano pridobljeni izključno za na tem blogu objavljeno delo, velja naslednje: tukaj zapisano je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo avtorica/medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo tudi v prihodnje. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih. Komentarji so »odklenjeni« le prvi dan objave članka.

 

Nasilje je že prva klofuta!

Tole je intervju, ki je bil pred dnevi objavljen v Novem tedniku. Nastal je na podlagi treh družinskih umorov, ki so se zgodili na Celjskem v zadnjih mesecih.

 

Direktor PU Celje mag. Karol Turk: »Žrtev je prevečkrat prepuščena sama sebi! Največje žrtve nasilja v družini so otroci!«

Slovenci imajo doma še kar veliko orožja. Kot da bi orožje čakalo le na trenutek nerazsodnosti, jeze ali vrhunec ljubosumja … V slovenskih družinah so nevarni tudi noži. Pot v nasilje tlakujejo že narobe izrečena beseda, premalo kuhana večerja ali sumljiv telefonski klic. Na Celjskem je letno okoli 400 kaznivih dejanj zoper življenje in telo, od 500 do 600 kaznivih dejanj zoper zakonsko zvezo. Tudi prekrškov je okoli 500 na leto takšnih, ki se zgodijo za družinskimi zidovi. Kaj se dogaja s slovensko družbo in družino, ki sta tolikokrat postavljeni za zgled? »Temeljni problem je slaba komunikacija v družbi, ki se nato prenaša še v družino. Odnosi v družini pa se odražajo v družbi. Saj vidimo, kakšne so vrednote danes,« pravi direktor Policijske uprave Celje mag. Karol Turk. Njegovi kriminalisti so morali letos že trikrat preiskovati družinske tragedije.

Ali smo Slovenci še vedno preveč tolerantni do nasilja?
Da. Pogled v preteklost postavi vprašanje, kaj če smo nasilje celo spodbujali. Kdo so tisti, ki so imeli včasih oblast, moč? Vsi govorijo o »tajkunizaciji«, tudi to je na nek način nasilje nad družbo. In s to družbo se nekaj dogaja. Ali je zatajil imunski sistem ali pa se družba ni dovolj hitro odzvala na nasilje.

Bo še huje?
Bojim se, da. Hude oblike nasilja, ki se zdaj dogajajo v tujini, so prihajajoči deviantni pojavi. Včasih ropov z umori ni bilo, danes se tudi pri nas že dogajajo. Vse to lahko postane stalnica. Poglejte umore v šolah v tujini. Jutri bodo lahko že pri nas! Treba bi bilo oceniti, kaj se dogaja z ljudmi, ali so to problemi družbene krize, pogojeni s socialno ekonomskimi razmerami, ali je družba ves čas spodbujala moč posameznikov, nasilje, tekmovalnost, ali pa ljudje v stresnih in težkih situacijah enostavno ne vidijo izhoda. Ta vprašanja moramo razčistiti.

Kako? Kje začeti?
Ključen je najšibkejši člen. Žrtev. Prvi korak mora vedno narediti žrtev! Niti policija niti centri za socialno delo ne morejo prestopiti praga zasebnosti in začeti postopkov, če žrtev ni pripravljena sodelovati. Mora dati znak, da želi, da se to konča. Pogosto imamo primere, kjer okoliščine kažejo na nasilje, vendar žrtev ne želi sodelovati. Potem se nasilje stopnjuje in šele po daljšem obdobju, ko pride do kritične točke, je žrtev pripravljena zadevo prijaviti. Predolgo čakajo! Upajo, da se bo zadeva normalizirala, mislijo, da so same doprinesle k nasilju, morda so v ozadju finančni razlogi ali želja po ohranitvi družine. Že majhen problem povzroči večji spor. Ljudje ne znajo popustiti in najti rešitve na pravi način. Že prva klofuta je nasilje in treba je odgovoriti že ob prvem takem pojavu!

Prevečkrat je videti, da je bolj kot žrtev zaščiten nasilnež …
Ne bi rekel. Bi pa dejal, da žrtev prevečkrat »ostane sama«, prepuščena sama sebi. Družba ne ščiti storilca, verjemite, da policija stori vse, ko dobi prijavo o nasilju v družini. Bila je sprejeta nova zakonodaja na področju preprečevanja nasilja in to kaže, da se je nekaj vendarle zganilo. Ampak z vidika žrtve je res, da ta pogosto ostane sama.

Policija v zadnjih letih ogromno dela preventivno. Je to dovolj? Kaj pa centri za socialno delo, sodišča?
Na Celjskem dokaj dobro sodelujemo s centri za socialno delo in z ostalimi ustanovami, enako tudi z nevladnimi organizacijami, za nami je nekaj primerov dobrih praks. Uspemo lahko le skupaj. Morda bodo centri za socialno delo sčasoma morali ustvariti sodobnejši pristop dela z družino. Tudi postopki pri razvezi partnerjev in delitvi premoženja so dolgotrajni. Ko se žrtev odloči, da se bo s težavami soočila tako, da jih bo naposled tudi odpravila, potem bi morali postopke speljati hitro in učinkovito. Ravno v tem prehodnem obdobju namreč prihaja do konfliktov med partnerji. Policija običajno nastopi, ko so že posledice, torej ko se nasilje že zgodi. Naše delo je, da ugotovimo dejstva, podamo ovadbo ali poročilo na tožilstvo. Zadnja leta se ustanavljajo številne agencije. Če imamo agencijo za varnost v prometu, zakaj država ne ustanovi agencije za preprečevanje nasilja? V Sloveniji je veliko strokovnjakov, ki se ukvarjajo s tem in bi lahko pomagali, dajmo jih združiti, saj bomo le tako lahko zagotovili sinergijske učinke. Obdelajmo, analizirajmo nasilje kot splošen pojav, da bomo dobili celovito sliko in celovito rešili problem.

Želite reči, da se s preprečevanjem nasilja ukvarjamo vsak zase in ne skupno?
Delno reševanje problema nasilja je stopicanje na mestu. Nasilje je bolezen družbe, ki jo bo treba zdraviti sistematično. Treba je videti gozd, ne le drevo. Prihod policije na kraj, izrek ukrepa prepovedi približevanja, plačilni nalog – to ni dovolj! Nekdo še mora vstopiti v ta krog in poskrbeti, da se odnosi v družini uredijo, zagotoviti žrtvi varno življenje. Konec koncev ne gre le za družinsko nasilje. To je napaka, veste, ker ko se v družbi kaj zgodi, se vsi »fokusiramo« na ta dogodek in naredimo sceno. Nasilje pa je globalni pojav.

Kaj mislite s tem?
Obstajajo različne vrste nasilja, od nasilja na športnih prizoriščih do nasilja med vrstniki, spolnega nasilja, nasilja v prometu … Ampak nasilje je globalen družbeni pojav in ima skupni imenovalec. In tako prideva na točko, o kateri sva govorila prej: dokler bomo težave reševali delno, ne bo premika. Nasilja bo vedno več, zato mora družba nanj odgovoriti zdaj, v tem trenutku. Da v prihodnosti preprečimo dogodek, kot je bil poleti na Norveškem.

Ampak ko sem pred leti – pred gospodarsko krizo – vašega kolega iz kriminalističnih vrst vprašala, ali lahko pričakujemo porast nasilja zaradi vseh posledic krize, je dejal, da ne in da če bomo o tem pisali, bo nasilja še več …
Čas je, da si nalijemo čistega vina in da se ne sprenevedamo! Socialno-ekonomske razmere pogojujejo nasilje, to je dejstvo. Ko je v življenju vse v redu, potem praviloma tudi nasilja ni. Ko pride kriza, pa se ljudje ne znajo spopasti s težavami in takrat komu tudi prekipi. Tu je še alkoholizem, ki ga je v času krize največ. Nihče me ne bo prepričal nasprotno, saj to vidim pri delu.

Res je tudi, da se ustanove zapirajo. V primeru enega letošnjih umorov je CSD s sodiščem celo dosegel, da nekateri mediji sploh niso smeli o tragediji poročati!
Mediji imate lahko pozitivno ali negativno vlogo. Pozitivna je preventiva. Ozaveščate javnost, žrtve, tudi družba se odzove in ponudi rešitev žrtvi. Po drugi strani nekateri mediji želijo kri, pompozne novice. Javne objave podrobnosti o kakšnem primeru imajo za žrtve lahko še hujše posledice. Tudi mi pogosto skušamo zadržati informacije o dogodkih v družinskem krogu, da ne bi izpostavljali žrtev. Gre za občutljive zadeve in morajo se rešiti v ožjem krogu. Otrok, ki je žrtev, je lahko deležen še psihičnega nasilja med vrstniki, zbadljivk. Ko sva ravno pri medijih, je treba izpostaviti tudi nenehno nasilje, ki ga mediji predvajajo. To ni dobro, saj negativno vpliva na mlade, ki se enačijo s temi liki in nasilje se samo še stopnjuje.

Toda policija ima možnost reakcije. Na spletu je kup sovražnega govora, neprimernih fotografij. Tudi to je nasilje. Kdaj se zgane policija?
Policija je dolžna reagirati, ko kjerkoli in kadarkoli v medijih ali na spletu zazna elemente kaznivega dejanja. Ali je to sovražni govor ali kaj drugega. Takrat vedno začnemo zbirati informacije in se glede na okoliščine odločimo, kako naprej. Veste pa sami, kako je z mejo pri sovražnem govoru. Elektronske komunikacije so šele tema! Ljudje so se zaprli med štiri stene, živijo v nekem namišljenem svetu, komunicirajo samo še preko skypa, e-pošte … preko ekrana! Manjkajo nam osebna komunikacija, pristni odnosi, pogovori, ne pa da iščemo prijatelje preko spleta! Vidite, tudi to vpliva na razvoj nasilja.

SIMONA ŠOLINIČ
Foto: info.grupa@gmail.com

 

NUUUUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko/ novinarsko delo. Ker so se ponekod že nedovoljeno (in brez navedbe vira, zaradi česar so bili že nekateri ukrepi) pojavili podatki, ki so bili dokazano pridobljeni izključno za na tem blogu objavljeno delo, velja naslednje: tukaj zapisano je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo avtorica/medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo tudi v prihodnje. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih. Komentarji so »odklenjeni« le prvi dan objave članka.

 

V dveh nesrečah sta izgubila oba otroka

To je članek, ki sem ga za Novi tednik pisala že aprila.

Tjaž je leta 1997 imel komaj 14 let. S kolesom se je vračal domov s treninga košarke, ko ga je v Laškem do smrti zbil voznik avtomobila. Manja je bila leta 1999 18-letno dekle, v dobi, ko so se ji odpirala vrata v odraslost. V Košnici je umrla kot sopotnica v zveriženi pločevini, ko je voznik zapeljal s ceste. Tjaž in Manja sta bila brat in sestra. Njuna starša Matjaž in Cirila Suša sta v dveh letih v dveh nesrečah izgubila dva otroka! Nič na svetu njuni življenji ne more več postaviti v normalne tirnice. Nihče, ki ni doživel česa podobnega, ne more razumeti njune bolečine. To je zgodba, ki bi jo morali prebrati vsi uradniki, ki so jim nesreče le številke na papirju ali »neprednostne zadeve na sodišču«.

Šele pet let po vsaki nesreči sta starša dočakala sojenji povzročiteljema nesreč. Voznik, ki je trčil v Tjaža, je bil celo vinjen, a so ga na sodišču oprostili! Moški, ki je vozil avtomobil, v katerem je umrla Manja, je bil pogojno obsojen. Vsa ta leta, ko so se papirji o nesrečah premetavali po uradniških mizah, sta starša vsak dan in vsako minuto doživljala kruto bolečino ob izgubi dveh otrok. Vsak klic na sodišče je v njuno žalost še dodatno zarezal. »Vseskozi si v napetosti, vedno te kdo spominja na to, ne moreš se nikakor vrniti v normalno življenje, ne moreš ›urediti samega sebe, svojo notranjost‹. In kadar je to onemogočeno in je ta doba, ko čakaš na sojenje, dolga, te to vodi v trajne psihične posledice,« nam je razlagal Matjaž Suša. »Ob vsaki malenkosti si nervozen. Po Manjini nesreči, leta 2000, se nama je rodil še Januš, vsakič si nemiren, če ga spustiš ven … Ko gre na kolo, razmišljaš, kaj se bo zgodilo … Čeprav v sebi veš in razumsko dojameš, da otrok mora živeti, se igrati, da morava živeti dalje tudi midva, ne gre …« dodaja Suša. Z ženo menita, da bi se moral postopek sojenja po takšnih tragedijah začeti najkasneje v šestih mesecih po nesreči. Toda, ali je kazen pri tako hudi izkušnji staršem lahko zadoščenje? Je kaj takšnega možno sploh kdaj oprostiti? »Mislim, da je to odvisno od vsakega posameznika. Če gledaš na to s stališča vere, pomeni, da zbrišeš tisto jezo v sebi, ki jo čutiš do osebe, ki je povzročila smrt tvojega otroka, ne moreš pa tega pozabiti … Kazen je ureditev, ki mora veljati za družbo. Reši ugled v družbi, je neke vrste ›pravičnost‹. Tistemu, ki je doživel to, kar sva midva, pa ne more biti nobena kazen zadoščenje. Niti misel na maščevanje ne prinese nič dobrega …«

Nagraditi vestne voznike!

Sistem izreka zaporne kazni ali določa izplačila odškodnin. Vse to po njunem mnenju še vedno ni dovolj učinkovito. Pogrešata vzgojno kazen. »To pa je le takrat, ko se bo tak povzročitelj osebno srečal z ljudmi in posledicami, kot jih je sam povzročil drugim. Če bo moral pomagati nekomu, ki se znova uči hoditi, govoriti, ker je nekdo povzročil nesrečo, v kateri ga je poškodoval. To je vzgojno,« nam je razlagal Suša. Misli na delo, ki bi ga morali povzročitelji opravljati prostovoljno predvsem v rehabilitacijskih centrih. Ima prav. Pri nas se še vedno dogaja, da se povzročitelj tragedije iz svojega početja ne nauči skorajda nič. Le toliko, kolikor mu pride prav na sojenjih kot olajševalna okoliščina …

»Takšna pomoč pri rehabilitacijah žrtev bi precej pomagala, ne pa tudi izučila. Veste, to ni dovolj, saj se je pred tem tragedija že zgodila. Tragedije pa je treba preprečevati. Ljudi je treba vzgajati od malega, če jim ne daješ pozitivnih vrednot, so nagnjeni k temu, kar ugotavljajo sami. Danes sta pri vsaki hiši že dva avtomobila, prometa je več, mi pa se vozimo po nekaterih cestah, ki se niso spremenile že dvajset let. In še vedno je nekdo frajer, če pelje skozi naselje 100 …« dodaja Matjaž. Ni mu vseeno. »Zakaj ne bi v svoji okolici poiskali in javno pohvalili dobre in vestne voznike? Zakaj ne bi vpeljali priznanja zanje? Imamo priznanja za marsikaj, zakaj jih zanje nimamo? Zakaj ne bi z brezplačnim parkiranjem za določen čas nagradili vestnega voznika? Zgledi vlečejo. Takrat bi se začelo spreminjati v glavi,« razlaga Suša. Ne razume, zakaj v letu 2011 prometna vzgoja še vedno ni pomemben in sestavni del pouka, ne le del neke splošne učne snovi in krožkov. »Takšno izobraževanje bi dalo mladim vrednote,« sta mnenja Matjaž in Cirila. »Včasih so bili policisti med ljudmi, danes jih vidim le ob nesrečah ali pri merjenju hitrosti z radarjem. Dober primer je Anglija. Ko se zgodijo spremembe v prometu, so med ljudmi tudi policisti, ki jih na to opozarjajo, se z njimi pogovarjajo. Za takšno svetovanje in za to, da bi bilo med ljudmi več policistov, niso potrebne velike kadrovske spremembe …,« pravita naša sogovornika. Toda praksa kaže, da smo daleč daleč za tistimi, ki se zavedajo, kaj je prometna kultura.

Hudo je. Še vedno.

O nesrečah je Matjažu in Cirili še vedno težko govoriti. Tudi nas sta prosila, da ju ne sprašujemo o tem, kaj vse se je dogajalo na usodna dneva, v katerih sta izgubila ljubljena otroka. Čeprav nikoli več ne bosta enaka kot pred tragedijama, vso svojo energijo zdaj predajata 11-letnemu Janušu. »Ve, kaj se je zgodilo bratu in sestri, ki ju sicer nikoli ni imel možnosti spoznati …«

NUUUUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko/ novinarsko delo. Ker so se ponekod že nedovoljeno (in brez navedbe vira, zaradi česar so bili že nekateri ukrepi) pojavili podatki, ki so bili dokazano pridobljeni izključno za na tem blogu objavljeno delo, velja naslednje: tukaj zapisano je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo avtorica/medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo tudi v prihodnje. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih. Komentarji so »odklenjeni« le prvi dan objave članka.

 

Kdo zavlačuje sojenja povzročiteljem tragičnih nesreč, komu ni jasno, da je tu nekaj hudo narobe? Ali je treba sodnikom potrkati na vest?!

Tole so članki, ki sem jih za Novi tednik o dolgotrajnih sodnih postopkih v primerih tragičnih prometnih nesreč pisala pred tedni. Vse sem objavila naenkrat, da javnost dobi čim bolj celovito sliko. Čisto spodaj je tudi odgovor Ministrstva za pravosodje RS, v katerem so pravzaprav podprli moje navedbe in to, da so zaradi »domnevno prepočasnega reševanja kazenske zadeve Maček« večkrat posredovali na celjskem okrožnem sodišču. Odzvali so se po objavi članka, torej potem, ko s celjskega sodišča sploh nisem dobila odgovor na svoje dodatno vprašanje.

Za vsako svojo zapisano besedo stoodstotno stojim.

Hvala, ker me berete! 

Simona

 …

»Ne gre le za našo žalost zaradi izgube ljubljenih v prometni nesreči, gre za to, da je čas, da se tej družbi nastavi ogledalo in v njem vidi vso to apatijo ljudi. V Sloveniji se pač ščitijo storilci! Kdo so ti izvedenci, ki presojajo, v kakšnem stanju je nekdo storil kaznivo dejanje? Sistem nam, svojcem žrtev, namreč ne ponuja nobenega izvedenca, ki bi presodil, kako so naša življenja uničena …« pravi Nataša Kračun. Njen brat Peter, star 24 let, je umrl skupaj z 21-letno Tjašo Koštomaj in 22-letno Natašo Godec v vozilu 2. oktobra predlani na avtocesti pri Arji vasi. Eno dekle je bilo hudo poškodovano. Nesrečo je povzročil Branko Maček, ki je na avtocesto zapeljal v napačni smeri.
Maček bo 8. julija vendarle stopil pred sodnico. Skoraj dve leti po nesreči! Zagotovo se to sojenje sploh še ne bi začelo, če ne bi bilo tolikšnega odmeva po tragediji, ki je ena najhujših na slovenskih cestah. Po neuradnih podatkih dobivajo na sodiščih že sive lase, ker jim novinarji zastavljamo vprašanja, kdaj se bo vendarle začelo sojenje (dvakrat je že bil preložen začetek) in vsako naše vprašanje ter glas svojcev v javnosti dojemajo kot pritisk. »Seveda je pritisk,« trdi Kračunova. »Vse to je na nek način poniževalno, da se moramo svojci žrtev prometnih nesreč tako angažirati, da se v sistemu sploh kaj zgane. To se ne dogaja nikjer v razvitih državah! Koliko sojenj povzročiteljem tragedij je bilo, ki so se končala šele po sedmih letih in več! To je sramota!« Kar naenkrat je za družbo normalno, da starši ozaveščajo, kako je, če izgubiš otroka, namesto da bi se povzdignil glas družbe zaradi sistema, ki še vedno dopušča, da se sojenja za tako boleče zadeve začenjajo tudi po več kot pet let po dogodku, opozarjajo družine Kračun, Koštomaj in Godec.

»Če bi se država res zavzemala za državljane, bi javno stopila na stran svojcev žrtve nesreč. Ker pa imajo ti občutek, da temu ni tako, se umaknejo, ker se ne želijo izpostavljati. V tujini sistem najprej zaščiti svojce, na koncu jih celo vprašajo, ali so zadovoljni s kaznijo za povzročitelja, ampak ne s kaznijo, ki je izrečena 7 ali 10 let po dogodku, ampak v letu dni! Obsodba je le formalni zaključek postopka,« še dodaja Nataša Kračun. »Vse to nam onemogoča naravni proces žalovanja. Izveš, da naj bi se sojenje začelo, svoje stvari daš ob rob, padeš spet v te občutke …, potem izveš, da sojenja ne bo. In tako še drugič. To je nerazumljivo, onemogoča nam naravni potek žalovanja, kako ne morejo tega razumeti? Ampak ni treba zdaj govoriti o naših čustvih, kajti ta bolečina ostaja v naši notranjosti sleherni trenutek,« pravi Marjana Kračun, Petrova mama. Družine umrlih otrok želijo, da bi se spremenila miselnost ljudi.

Kriza bolne družbe
»Vsak, ki vidi, kaj preživljaš, reče ›zdrži‹. Ne potrebujemo tega, mi potrebujemo ljudi, ki nas bodo podprli, da se sistem v Sloveniji zbudi. Sodniki, odvetniki, tožilci govorijo o tem primeru, po kuloarjih se pogovarjajo, kaj vse bi se moralo že zgoditi, potem pa nenadoma vsi potihnejo,« razlaga Karmen Hrastnik Koštomaj, ki je v nesreči izgubila hčerko. Od koga pričakujejo glas podpore? »Od ljudi, ki imajo danes otroke ali jih bodo imeli jutri. Njihovi otroci so v nevarnosti. Jaz sem bil za svojo hčerko sveto prepričan, da se ji nesreča ne more zgoditi. Pa se je. Vsi čakajo. Mislijo, da se to njim ne more zgoditi …,« dodaja Branko Koštomaj. Dokler se ne zgodi. »Takrat bodo svojci novih žrtev čutili popolnoma enako kot mi,« še konča.
Solze ob izgubi otrok vsak dan najdejo svojo pot na obrazu. Družine imajo na trenutek občutek, kot da je v slovenski družbi narobe opozarjati na »narobe družbo«. »Kot da smo edini vpijoči v državi,« dodajo. »Pravijo, da pritiskamo na sodišče. Greš mimo sodišča, pogledaš gor in to že dojamejo kot pritisk? Pijani povzročitelj nesreče pravi, da se to, kar se je zgodilo njemu, lahko zgodi vsakomur. Ne drži. Ker alkohola ne pijejo vsi! Za koga sodijo? Za ljudstvo! Kakšno je sporočilo temu ljudstvu? Nesreča se je zgodila pred dvema letoma, pa me kdo vpraša, kaj je z zadevo in rečem, da ne vem … V tujini se zadeva konča v nekaj mesecih in tisto je pozitivno sporočilo ljudem. Mi nismo spregovorili le zaradi sebe, ampak zaradi mladih, ki morajo vedeti, v kakšni državi živijo in kaj jim ta država nudi! Če je v državi v preteklih letih umrlo nekaj tisoč ljudi v prometu, postopki pa se vlečejo do 10 let, komu zdaj ni jasno, da je tu nekaj narobe?« se sprašuje Petrov oče Alojz Kračun.

Vsa ta sojenja, ki se začenjajo leta in leta po tragedijah, v svojcih žrtev vedno znova odpirajo nikoli zaceljene rane. »In ko se začne sojenje, se sodi drugačnemu človeku, saj to po vseh letih ni več isti človek, kot je bil na dan tragedije. Prepričana sem, da tudi on živi s posledicami, šele ko človek prizna krivdo, se začne proces spreobrnjenja. In šele ko to doseže, lahko začne s svojo izkušnjo vplivati na druge ljudi, da ne počenjajo podobnega. Šele z razsodbo povzročitelj prometne nesreče spozna, kaj je v resnici storil. Naši otroci so mrtvi in nihče jih ne more pripeljati nazaj. Kriza, v kateri živimo, je globoka, ampak to ni samo naša kriza. Je kriza več družin, sorodstva, družbe, ki te stvari dopušča. Je kriza bolne družbe,« pravi Marjana Kračun.

Je treba sodnikom potrkati na vest?

Prometne nesreče so hud udarec svojcem žrtev. Leta tečejo in ko se zdi, da so preživeli najhujše, se s sodnimi procesi najhuje šele začne. »Podaljševanje sodnih postopkov ni v prid ne povzročiteljem ne oškodovancem,« opozarja Robert Štaba, predsednik Zavoda Varna pot, ki že nekaj let pomaga svojcem žrtev prometnih nesreč. Ministrstvu za pravosodje je Zavod Varna pot predlagal, naj vendarle zmanjša čas sodnih postopkov, katerih dolgotrajnost za svojce žrtev pomeni »podoživljanje pogreba svojega bližnjega.«

Sojenje Branku Mačku za tragedijo pri Arji vasi se še ni začelo. Na sojenje čaka Branko Žnidarec, ki je predlani pijan povzročil smrt mame dveh otrok. Še vedno ni sojenja Andreju Gombocu, ki je vinjen leta 2007 v Tolstem Vrhu do smrti zbil 10-letnico. Ni še sojenja Marjanu Ojsteršku, ki je leta 2008 v Prožinski vasi do smrti zbil 17-letnika in pobegnil. Štiri leta po nesreči so začeli soditi tudi Simeonu Januzoviču, ki je trčil v kolesarja, bil pri tem vinjen, s kraja nesreče pobegnil, vozil je avto, ki ni bil brezhiben.

Želite, da bi se v Sloveniji sojenje za tragedije začelo »v razumnem roku, ki ne sme biti daljši od 18 mesecev«. Je to sploh realno?

Pred leti je bila Slovenija med najbolj nevarnimi evropskimi državami v prometu. Če bi takrat vprašali, ali lahko naša država postane varnejša, bi rekli, da je to nemogoče. Danes vidimo, da smo predvsem pri varnosti otrok v prometu med prvimi v EU. Če smo uspeli pri varnosti otrok – zakaj ne bi mogli še na ostalih področjih cestnega prometa?

Kdo je naredil največji »premik«?

Številna ministrstva in novo ustanovljena Javna agencija za varnost cestnega prometa. Sodstvo pa je zaostalo. Želimo, da se pravosodje pridruži temu tempu in da speljejo sojenja v razumnem roku, kajti današnja praksa, ko se sodi 5 ali 10 let za povzročitev prometne nesreče, je s človeškega vidika popolnoma nesprejemljiva. Dolgotrajni sodni postopki svojcem žrtev povzročajo škodo, državi pa nerazumne stroške.

Predlagate prednostno obravnavo teh zadev na sodiščih. Staršem pokojnih otrok pri Arji vasi so na sodišču dejali, da primer ni prednosten, čeprav jim je pravosodni minister Aleš Zalar na sestanku po nesreči obljubil drugače.

Ko sem namestnika ministra za pravosodje v Veliki Britaniji vprašal, zakaj so se odločili, da tam zaključijo postopke do enega leta, mi je odvrnil, da iz čisto humanega razloga: ker razumejo stisko svojcev žrtev in tudi povzročitelja nesreče. Izjav celjskega sodišča ne morem komentirati, želel pa bi, da pogledajo čez mejo, da bodo razumeli, zakaj se trudimo, da bi tem ljudem pomagali. Za seboj imamo psihologe, psihiatre in primere evropske dobre prakse. Na ljubljanskem sodišču je sodnik sojenje končal v 10 dneh! Šlo je za nesrečo, v kateri je umrla deklica. Sodnik je razpisal tri obravnave, soočil vse udeležence, izvedence in na koncu izrekel sodbo ..

.. torej se da.

Seveda. Če sodnik suvereno pelje postopek ne glede na razne pravice obrambe, lahko zaključi postopek v kratkem času. Vse ostalo ni vredno komentarja. Pri tako odmevnem primeru, ko izgubijo življenje tri osebe in v dveh letih ne speljejo postopka, potem lahko – kot davkoplačevalec, predsednik Zavoda Varna pot in kot član Upravnega odbora Evropskega združenja žrtev prometnih nesreč – potrkam na vest teh sodnikov in organizatorjev dela na takšnih sodiščih z vprašanjem: so sodniki pozabili na človeško plat v teh postopkih?

Vi ste tudi bili s starši teh otrok pri ministru Zalarju …

… ker smo kot organizacija poskušali premikati sistem. Želimo, da bi bil to primer dobre prakse. Starši, ki so pri Arji vasi izgubili otroke, so v javnosti delili svojo bolečino, državi so dali čustven naboj, ki je premaknil določene inštitucije. Sistem si zasluži, da se ta zadeva zaključi.

Govorite, kot da se bo sojenje (julija) začelo »hitro« in ne »prepozno«. Želite povedati, da se to sojenje sploh še ne bi začelo, če ne bi bilo »pritiska« javnosti?

Ne verjamem, da bi se začelo, če takega odmeva ne bi bilo. Sodišče dokazuje svojo neodvisnost, kar je prav. Je pa žalostno, da s to neodvisnostjo potrebuje kar dve leti za tak primer. Pogovori s tujimi strokovnjaki pokažejo, da je tak način žaljiv in nizkoten.

Svojci žrtev nesreč pogosto nimajo pojma, kaj se s postopki dogaja. Res je, da se o tem lahko pozanima njihov pooblaščenec, odvetnik. Toda ministrstvo navaja, da izobražujejo svoje zaposlene, da bi svojce nesreč obveščali o postopkih. Zakaj se to ne izvaja?

Izobraževanja za sodnike in tožilce so res bila, povabili so tudi nas. Vsi vpleteni morajo biti obveščeni, v kateri fazi je postopek. To je izrednega pomena za žrtve nesreč in njihove svojce čisto iz človeške plati in osnovnega bontona, vsi priznani psihologi in psihiatri na to opozarjajo. Zamislite si: nekdo izgubi ljubljenega v nesreči in potem ne ve, kaj se dogaja z zadevo. Brez zaključka zgodbe ne morejo normalno žalovati, ne morejo začeti živeti dalje. To je vsa poanta.

Kje je sploh Slovenija v primerjavi z ostalimi državami?

Francija zaključi sodne postopke v 15 mesecih, v Belgiji se sodni postopki začnejo najkasneje v 12 mesecih po nesreči, trajajo do treh let. Podobno kot v Sloveniji, kjer postopki trajajo 5 do 10 let, je na Portugalskem.

Pred leti sva se za Novi tednik že spraševala, mar bo treba kdaj povzročitev smrtne nesreče spremeniti v naklepni uboj, če je bil povzročitelj vinjen … Tako je v ponekod v ZDA.

Že dolgo časa se v evropski praksi ne uporablja več termin »prometna nesreča« , ampak »trčenje«. Na izobraževanju v ZDA sem opazil, da kazen tam ne prinaša pričakovanih ciljev. Uvideli so, da bo treba veliko več delati na preventivi, izobraževanju in na celovitih ukrepih in rehabilitaciji teh ljudi. Nekdo, ki je alkoholik, potrebuje drugačno pomoč, če pa je ne sprejme in na cesti še vedno ogroža ljudi, potem mora nastopiti strog zakon in takega človeka spraviti iz prometa.

S celjskega sodišča pa …

uradni odgovor.

Poskušali smo priti tudi do pogovora s predsednikom Okrožnega sodišča v Celju Miranom Jazbinškom, da bi skupaj javnosti pojasnili, zakaj sodna preiskava in sojenja v primerih nesreč trajajo dolgo. Tako bi javnost seznanili, kaj vse je treba storiti, dodatno preiskati pri tako občutljivih primerih. Vendar so nam s sodišča poslali le pisni odgovor.

»Tukajšnje sodišče ne vodi statistike o trajanju kazenskih postopkov za tovrstna kazniva dejanja. Mislim, da takšne statistike v Sloveniji ne vodi nihče. Torej vam ne morem povedati, koliko znaša povprečni čas reševanja tovrstnih kaznivih dejanj. Ravno tako vam ne morem odgovoriti na vaše splošno vprašanje o zahtevnosti obravnavanja tovrstnih kaznivih dejanj v preiskavi in na glavni obravnavi. Vsaka zadeva je namreč primer zase. Tudi v strokovni javnosti velja ocena, da je sojenje v kazenskih postopkih na okrožnih sodiščih najtežja oblika sojenja. Trajanje kazenskih postopkov za kazniva dejanja zoper varnost javnega prometa je odvisno še od izvedencev. Praktično v vseh primerih sta angažirana izvedenca cestnoprometne in sodnomedicinske stroke. Če je treba ugotavljati še prisotnost alkohola pri obdolžencu, to zahteva še druge izvedence,« so nam odgovorili. Seveda jim nismo postavili »splošnega vprašanja« o zahtevnosti postopkov, saj smo želeli odgovor na to vprašanje za naše bralce še bolje razložiti, če bi do pogovora na sodišču prišli. Zanimalo nas je še, zakaj na celjskem sodišču primer Maček ne vodijo prednostno, če so na pravosodnem ministrstvu to obljubili staršem umrlih otrok. Od nas so nato zahtevali »fotokopije dokumentov, ki ste jih imeli v mislih.« Pa smo jim poslali besede pravosodnega ministrstva in Zavoda Varna pot (obljubo ministra o prednosti tega primera so nam potrdili tudi starši umrlih otrok): »Nobenih resnih ovir ni, da tožilstva in sodišča teh primerov ne bi obravnavala prednostno «, »Ministrstvo je Vrhovnemu državnemu tožilstvu predlagalo, da v vseh primerih nesreč s smrtnim izidom sodišču predlagajo prednostno obravnavo«, »Na pogovoru Zavoda Varna pot in staršev z ministrom Zalarjem je ta obljubil, da bo primer obravnavan prednostno«.

  Odgovor ministrstva za pravosodje, zatem ko je bil članek v časopisu pač objavljen brez dodatnega pojasnila, ki smo ga brez uspeha prosili na celjskem sodišču …

V Novem tedniku je bilo 10. junija 2011 objavljenih več člankov avtorice Simone Šolinič v zvezi s tragično prometno nesrečo pri Arji vasi, ki terjajo nekatera dodatna pojasnila. Ministrstvo za pravosodje je nemudoma od tragičnega dogodka zelo pozorno obravnavalo vse pobude in pritožbe svojcev treh žrtev nesreče ter skrbno spremljalo dinamiko reševanja omenjene zadeve. Med drugim se je minister za pravosodje Aleš Zalar večkrat sestal s svojci in predstavniki Zavoda Varna pot, bodisi sam ali skupaj z ministrico za notranje zadeve in ministrom za promet. Tudi na osnovi predlogov svojcev žrtev prometnih nesreč in Zavoda Varna pot so vsa navedena ministrstva pripravila obsežne spremembe predpisov s ciljem zagotoviti večjo varnost na cestah.

Poleg omenjenega je ministrstvo ob obravnavi nadzorstvene pritožbe svojcev glede domnevno prepočasnega reševanja kazenske zadeve pri Okrožnem sodišču v Celju predsednika sodišča zaprosilo za poročilo o časovnem reševanju zadeve. 4. maja 2010 je ministrstvo prejelo odgovor podpredsednice okrožnega sodišča, »da iz spisa in poročila sodnika izhaja, da se zadeva rešuje prednostno, da ves postopek poteka hitro.«. Tudi Okrožno državno tožilstvo v Celju je avgusta 2010 ministrstvu zagotovilo, da bo s pomočjo pospešitvenih pravnih sredstev, ki jih imajo na voljo, poskušalo zagotoviti nadaljnje hitro reševanje zadeve. Na podlagi ponovnega zaprosila ministrstva iz marca 2011 glede dinamike reševanja zadeve pa je predsednik Okrožnega sodišča v Celju ministrstvu sporočil, da je bilo s tem odgovorom mišljeno »sodnikovo tekoče delo na zadevi ter da bo v okviru sodne uprave spremljal dinamiko dela na zadevi in v primeru zastojev ustrezno ukrepal«. Sodišče je tudi pojasnilo, da je dinamika reševanja zadeve po njihovi oceni večja kot pri drugih zadevah, vendar zaradi zdravstvenega stanja obdolženca obravnave ni bilo mogoče prej začeti, saj ni bilo izpolnjenih procesnih pogojev za sojenje. Iz zadnjega dopisa predsednika Okrožnega sodišča v Celju izhaja, da so procesni pogoji izpolnjeni ter da je sodnica razpisala glavno obravnavo 29. aprila 2011 in 20. maja 2011.

Sicer pa si ministrstvo ves čas prizadeva za pospešitev in skrajšanje vseh postopkov na sodiščih, zato je v okviru pristojnosti izvedlo vrsto ukrepov, ki bodo omogočili hitrejše sodne postopke. S spremembami Sodnega reda se uvaja možnost podaljšanja poslovnega časa sodišč, ki je namenjen za naroke in glavne obravnave, uvaja se sistem zvočnega snemanja glavnih obravnav ter vzpostavlja uporaba videokonferenčnih sistemov. Hkrati je ministrstvo v predlogu novele kazenskega zakonika na novo uredilo (dopolnilo) kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti in nevarne vožnje v cestnem prometu (prej: predrzna vožnja v cestnem prometu), že prej pa je v noveli Zakona o prekrških uredilo dva nova inštituta – začasen odvzem vozniškega dovoljenja in odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja – ter zaostrilo stransko sankcijo prepovedi vožnje motornega vozila, ko gre za povratnike, vse z namenom zagotovitve večje varnosti v cestnem prometu in kot del t. i. »paketa« nove prometne zakonodaje. Zakon tudi določa, da se primeri, v katerih je bilo storilcu začasno odvzeto vozniško dovoljenje ali zaseženo motorno vozilo, obravnavajo prednostno in hitro.

V okviru sodelovanja z Zavodom Varna pot je ministrstvo za pravosodje organiziralo tudi izobraževanja za sodnike in tožilce prav z namenom, da bi se v večji meri v kazenske postopke vključilo tudi svojce žrtev in bi se jim tako zagotovila ustrezna informiranost o poteku reševanja zadeve.

VANJA REŽONJA UTENKAR,

vodja služba za odnose z javnostmi

                                                                        Ministrstvo za pravosodje RS

NUUUUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko/ novinarsko delo. Ker so se ponekod že nedovoljeno (in brez navedbe vira, zaradi česar so bili že nekateri ukrepi) pojavili podatki, ki so bili dokazano pridobljeni izključno za na tem blogu objavljeno delo, velja naslednje: tukaj zapisano je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo avtorica/medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo tudi v prihodnje. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih. Komentarji so »odklenjeni« le prvi dan objave članka.

 

Celjske prostitutke zaslužijo tudi do tisočaka na dan?

»Stanovanjska« prostitucija: od 50 do 120 evrov za seks, ostale želje stanejo še več

 Študentke, mlade mamice, zrele ženske – te lahko dobite na Celjskem, če zavrtite kakšno od ponujenih telefonskih številk, ki v oglasih vabijo k popestritvi spolnega življenja. Prostitucija je zdaj dekriminalizirana, kar pomeni, da ženska, ki prodaja spolne usluge, s tem ne stori kaznivega dejanja in ni v prekršku, četudi za to »pokasira« denar. Druga stvar je, če ima posrednika, ki mu mora izročiti del zaslužka. V tem primeru gre za zlorabo prostitucije in posrednika ovadijo. Celjska prostitutka ima dnevno okrog 5 strank, ob »aktivnih« dnevih jih lahko sprejme tudi do 15. Z drugimi besedami to pomeni, da je njen realen zaslužek okrog 500 evrov, lahko pa na dan zasluži tudi do tisoč evrov!

V Celju se ponujajo ženske, stare od 18 do (tudi) 55 let! Gre predvsem za brezposelne osebe, ki v tem poslu iščejo dodaten zaslužek, redko kdaj je takšna prostitutka kje redno zaposlena, a se zgodi tudi to … Cenik? 50 evrov je cena za trideset minut (spolni odnos), ena ura posteljne aktivnosti stane od 120 do 130 evrov. Če si stranka zaželi dodatne usluge (dominanco in ostale spolne igrice), se to ne všteje v te cene, ampak se le-te zvišajo. »Ponudba je v Celju ogromna,« so nam povedali poznavalci celjske seks scene. Med prostitutkami je po naših podatkih tudi nekaj odvisnic od drog. To bi sicer lahko predstavljalo nevarnost za moške, ki si jih zaželijo, saj obstaja možnost kakšnih okužb. Kdo se ne spomni Olene, ki je pred leti v Celju povzročila splošno paniko in množično testiranje na okužbo z virusom HIV, sama je bila namreč okužena …

»Mobitel« prostitucija

Med tistimi, ki si privoščijo prostitutke so navadni delavci in podjetniki z debelimi denarnicami. Tudi politiki … Ti (če niso »solisti«, ki plačajo seks le »tu in tam«) se ponavadi med seboj pogovarjajo in na tak način delajo reklamo od ust do ust. Prostitutke namreč svojih slik v oglasih praviloma ne objavljajo, ob obisku pa marsikdo ugotovi, da so do 10 let starejše kot navajajo v prvem pogovoru oziroma dogovoru za stik. Svoje kliente sprejemajo v stanovanjih (nekaj jih je v centru Celja in bližnji okolici, ponavadi v stanovanjskih blokih), ki so najeta. V tem delu govorimo torej o tako imenovani »stanovanjski« ali »mobitel« prostituciji. Velika ponudba pa sili v večjo konkurenco. Po naših podatkih naj bi se tega zavedale tudi prostitutke v knežjem mestu, ki se kar hitro lotijo tudi posebnih prijemov, če zaslutijo, da je v mesto prišla nova konkurenca … V Celju boste denimo redko srečali prostitutko, ki je »s srcem« Celjanka, te namreč bolj ordinirajo v drugih mestih, predvsem zato, da jih kdo od znancev ne prepozna.

Takšno početje torej ni kaznivo. Bi pa bilo, če bi ženska imela posrednika, ki bi zahteval del njenega zaslužka pod pretvezo, da ji nudi varovanje. Vendar takšnih podatkov za (stanovanjske) prostitutke v Celju ni. Imamo pa informacijo, da naj bi se na Konjiškem zgodilo tudi to, da je žensko v prostitucijo silil kar njen mož. Primer naj bi že obravnavali policisti.

Zakonodaja, ki je pred leti dekriminalizirala prostitucijo, ni je pa legalizirala, je pravzaprav dokaj pomešala štrene na trgu. Kako je to v praksi videti? Prostitutka se lahko oglašuje, ne more pa odpreti svojo obrt. Ker je ne odpre, od svojega zaslužka seveda ne odvaja davkov. Ne izstavi niti računa … Kakorkoli ironično že to zveni, ampak delovna inšpekcija jo naj ne bi mogla kaznovati, lahko pa bi to storili tržni inšpektorji. A bi se tudi takrat zapletlo, predvsem pri dokazovanju.

Pri zlorabah stari fantje!

Pri drugi veji prostitucije pa že diši po kaznivih dejanjih. Gre za prostitucijo, ki je skrita v nočnih lokalih. Na Celjskem je po podatkih Novega tednika okoli 8 tovrstnih lokalov, v vsakem je trenutno nastanjenih od 9 do 20 deklet, ki so povečini iz vzhodnoevropskih in azijskih dežel. Tem dekletom seveda nihče ne more preprečiti spolnih užitkov, za policijo pa nastane problem, ko je treba dokazati, da morajo dekleta 50, 60 ali morda 70 odstotkov od seks-zaslužka izročiti lastniku lokala. Ne dogaja se več, da bi tujim delavkam lastniki pobirali potne liste, te stvari so že »za časom«. Jim pa računajo nastanitev v sobah, za hrano, tuš …, kar pa nanese kar nekaj denarja. In pogosto se del plačila, ki naj bi ga lastniki lokalov od njih pobrali za seks, skriva tudi v tem računu. Zato je te stvari težko dokazati na sodišču. In sramotno je, da se je redko katera zadeva od odmevnih aretacij vidnejših »fantov« s Celjskega, ki so jih zaradi zvodništva ovadili v 90-ih letih, končala na sodišču.

Stranke, ki preživljajo spolne užitke s temi ženskami, pa morajo za seks plačati od 70 (pol ure) do 140 evrov (ena ura). V to ceno naj bi bil vštet tudi šampanjec. V zadnjih petih letih ni bilo na Celjskem podane nobene prijave, ki bi kazala na zlorabo prostitucije, torej, da bi posrednik od deklet zahteval denar, čeprav se to nedvomno dogaja, pravijo na policiji. Težava je tudi v tem, da bi morali prijavo dobiti od deklet, vendar se za to ne odloči nobena. Dejstvo je še, da so tujke, ki opravljajo takšna dela pri nas v lokalih, dokaj svobodne, njihovi nadrejeni jih ne omejujejo preveč. Si jih pa menda izmenjujejo, kar je videti tako, da gre nekaj plesalk pač v drug lokal in obratno. Vse z namenom, da se standardni gostje ne bi naveličali enih in istih obrazov … Tak način delovanja lastnikov (če bi imela policija o tem prijavo) lahko kaže na kaznivo dejanje trgovanja z ljudmi (suženjstvo) in to je že trenutek, ko policija lahko posreduje.

S tem, ko so prostitucijo dekriminalizirali, so želeli doseči, da bi se za prijavo ženske, ki so izkoriščene, odločale v večji meri, hkrati pa so s tem politiki dali zaušnico policistom, ki zdaj pravzaprav še težje dokažejo, da je neka ženska izkoriščena na tak način. Prijav žensk, da bi jih posredniki ali lastniki lokalov izsiljevali za denar, zdaj sploh ni! Vsaka se namreč še vedno boji pričanja in maščevanja. Nepredstavljivo in nedopustno pa je, da bi se kriminalisti v tajnih metodah dela lotili spolnega občevanja s prostitutkami! In tudi, če bi to (službeno) bilo dovoljeno, ne bi bilo s tem dokazano kaznivo dejanje! Dokazati bi bilo treba, kako in koliko je neka prostitutka lastniku lokala dala del zaslužka! Izkoriščanje se torej nanaša na poslovni odnos med prostitutko in delodajalcem! Gostinci so izredno pazljivi in dobro vedo, na kaj morajo biti pozorni in kakšne sledi morajo za seboj zabrisati. Drugače pa na Celjskem nič novega: med tistimi, ki naj bi se ukvarjali z domnevno zlorabo prostitucije, ki jim verjetno nikoli ne bo dokazana, so še vedno isti »fantje« kot v 90-ih letih. Le da so danes že zreli možje ali že celo dedki …

SIMONA ŠOLINIČ

 Dekle, ki denimo pride k nam iz vzhodnih držav, bi morala za stroške prihoda na Celjsko plačati več tisoč evrov. Ta denar nato »odsluži« z delom. Marsikatero dekle se nato pri nas zaljubi in tudi poroči. Čeprav nekatere govorice kažejo, da mora ženin (ki je prej bil njena stalna stranka in se je nato vanjo zaljubil) lastniku lokala plačati »kupnino«, policija o tem nima podatkov. Dopušča pa možnost, da se to dogaja v smislu, da mora več tisoč evrov visok dolg zaradi stroška s prihodom v Slovenijo poplačati ženin, če ga ni že dekle z delom.

 V Celju prostitutk kot jih je moč videti v ameriških filmih ni. Torej, ne boste jih videli v neosvetljenih ulicah, skritih kotičkih mesta ali na železniški postaji. Takšnih radodajk v Celju ni. Prostitucija je varno skrita v stanovanjih in nočnih lokalih.

NUUUUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko/ novinarsko delo. Ker so se ponekod že nedovoljeno (in brez navedbe vira, zaradi česar so bili že nekateri ukrepi) pojavili podatki, ki so bili dokazano pridobljeni izključno za na tem blogu objavljeno delo, velja naslednje: tukaj zapisano je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo avtorica/medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo tudi v prihodnje. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih. Komentarji so »odklenjeni« le prvi dan objave članka.

 

Jureta so umorile štiri osebe! Bodo kdaj spregovorile?

To je eden izmed člankov (prilagam ga v celoti), ki se mi je najbolj vtisnil v spomin. Pisala sem ga pred časom o primeru izginulega Jureta Plevnika iz Celja.

Tokrat dajem ta članek spet v ospredje, za Novi tednik – novi članek lahko preberete v številki, ki je izšla ta torek, 5. 4. 2011 – pa smo znova preverili, kaj je s primerom in ugotovili še en dokaz, ki kaže, da kriminalistična preiskava v začetku vendarle ni bila takšna kot bi morala biti …Več torej v tiskani izdaji Novega tednika.

Ta članek, ki ga berete zdaj, pa je eden vidnejših mojih v preteklosti o tem primeru.

Plevnik je izginil v izredno sumljivih okoliščinah, njegova mati do danes ni obupala pri iskanju. Hoče izvedeti, kaj se je zgodilo z njim. Kdo ga je ubil. Celjski kriminalisti so namreč vložili kazensko ovadbo proti neznanemu storilcu zaradi umora.

Trdno verjamem, da bo mati izvedela, kaj se je zgodilo s sinom.

Presodite pa sami, ali verjamete jasnovidkinim besedam. Lahko pa le povem, da se ponavadi nimam navade naslanjati na mnenja jasnovidcev, a naša pot v Osijek je bila na trenutke tudi grozljiva. Tisto, kar smo slišali in potem povezali z nekaterimi uradnimi in neuradnimi podatki o preiskavi, še posebej en dogodek, ki se mi je nato zgodil – priznam – je bilo srhljivo.

Njegova duša ne bo mirna …

Medtem ko se mora kriminalistična preiskava izginotja 18-letnega Jureta Plevnika Goloba, ki je izginil 7. aprila 2000, oklepati dejstev, smo se mi skupaj z Juretovo mamo Iko Plevnik odpravili v Osijek. Pogovarjali smo se z jasnovidko Jasminko Čosić, o kateri so tamkajšnji mediji že pisali, saj naj bi njena videnja bila zelo blizu resnice. Če je v njenih pretresljivih besedah vsaj malo resničnega, je Jure umrl v izjemnih bolečinah, saj naj bi ga umorili na brutalen način.

Čosićeva ob našem obisku ni poznala ozadja Juretovega izginotja, zahtevala je osebni pogovor z njegovo materjo, ni pa nasprotovala našemu prisostvovanju. Nasprotno, sama je zahtevala, da vse njene izjave posnamemo, da jih lahko citiramo do potankosti, poudarila pa je, da če bodo policisti želeli, se lahko posnetek posreduje tudi njim, čeprav iz izkušenj ve, da ji policija uradno ne sme verjeti. Čosićeva, ki dela po svoji intuiciji, pomaga pa si z nihalom, je začela hitro nizati neverjetne podrobnosti domnevnega umora!

Pravi, da vidi Jureta 7. aprila leta 2000 živega do 21.08, navaja tudi vzrok smrti. Srčni infarkt! Ta naj bi bil posledica stresa zaradi nasilja, ki naj bi mu ga zadale štiri osebe. »Kritičen čas zanj se je začel ob 16. uri tistega dne, Jure se je v bližini svojega doma najprej dobil z dvema prijateljema, ki jima je zaupal, nato sta se jim pridružili še dve osebi, a to sta le znanca. To naj bi se dogajalo največ 500 metrov od Juretovega doma. Ne gre za gostinski lokal … mogoče za kakšen klub, kjer se zbira določen krog ljudi … Vidim prepir in nato daljšo vožnjo v vozilu, vendar to ni tisto vozilo, v katerem se je peljal iz šole, hkrati pa se mi pred očmi pojavlja določen odsev na vozilu …, ne kot luči, ampak odsev mogoče kakšne reklame ob cesti …« je govorila Čosićeva. »Dve osebi od teh sta rojeni v znamenju tehtnice, dve v dvojčku. Prav tako sta dve osebi starejši, dve sta bili stari približno kot Jure. Ena oseba od teh ima nekaj na obrazu, brazgotino ali bolj izrazito čeljust …«

Kljub temu, da gre le še za eno iz vrst jasnovidcev, ki so »želeli pomagati« Juretovi mami v iskanju sina in da je verjeti Čosićevi enako kot da ji ne bi verjeli, smo bili presenečeni, da se je lotila zastrašujočih podrobnosti. Trdi, da mu četverica namignila, da ga peljejo na železniško postajo, a so zavili proti objektu, ki naj bi stal na dokaj samotnem območju, toda lokacije ni znala določiti, le to, da se nahaja na severozahodu, gledano iz Celja.
Dodaja, da naj bi med vožnjo Juretu iz avtomobila skoraj uspelo pobegniti, saj naj bi se nekje ustavili in ravno tam naj bi nekdo sumljivo dogajanje v avtomobilu tudi opazil. Kje naj bi to bilo, ne more določiti, vendar pravi, da to ni bencinski servis. »Mogoče cestninska postaja ali kaj podobnega.«

»Objekt, kamor so ga pripeljali. ni kmetija, ni vikend hišica, je pa zelo specifičen in povezan z eno izmed teh štirih oseb, objekt se ne uporablja vsak dan, je dokaj izoliran od ostale okolice … je na območju, kjer ›se živi in se ne živi‹ …« je nadaljevala Čošićeva.

Tam naj bi se » … nad njim dogajalo fizično nasilje, Jureta pa vidim živega do 21.08, takrat se ni zmogel več upirati …«. Toda to še zdaleč ni vse, saj nam je Čosićeva podrobno opisala tudi svoje videnje, s čim naj bi bil Jure umorjen. »Ni šlo za strelno orožje …«, opisuje Čosićeva, »tudi za hladno orožje ne, predmet ima zvezo z električno energijo …«

Zakaj?
In kakšen je njen odgovor na vprašanje, zakaj je moral Jure umreti? »Ni šlo za kaznivo dejanje, ki bi bilo povezano z orožjem ali kaj podobnega, niti niso bila razlog čustva …« nato se je na kratko zamislila in nadaljevala: »Bolj mislim, da je šlo za različna mišljenja o neki določeni stvari, v tem krogu ljudi je zaznal nekaj, kar je bilo v nasprotju z njegovimi načeli, zato si upam trditi, da bi Jure, če ne bi poznal četverice, preživel …« Ali je bil nečemu priča in ko se je hotel umakniti iz tega kroga, se enostavno ni mogel?

Čosićeva pa omenja še nekaj. Policija naj bi se v preiskavi pogovarjala vsaj z dvema od četverice in oba naj bi spreminjala svoji izjavi. »To mora biti zapisano in razvidno v policijskih papirjih,« trdi jasnovidka in dodaja, da naj bi se eden od vpletenih v minulih letih večkrat zanimal za potek preiskave in da je ta oseba na nek način povezana z nekim poslom, ki se opravlja v uniformi, vendar pravi, da ni bil policist, možno pa je, da je imel določene zveze s policijo. Na policiji so nam ravno minuli teden potrdili, da je v preiskavi resnično prišlo do spreminjanja izjav.

Kljub temu, da se je Plevnikova sama odločila oditi z nami v Osijek, so jasnovidkine besede še bolj odprle že tako boleče rane ob sinovem izginotju, vendar Plevnikova njenih besed ne želi komentirati. Toda Čosićeva še naprej vztraja pri svojem videnju: »Izvedeli boste, da so resnično vpletene štiri osebe. Preveč jih je vpletenih, da bi lahko njihovo dejanje ostalo skrivnost. Naredili so že napake. Ključno obdobje za preiskavo Juretovega izginotja je bilo med 14. in 29. marcem leta 2006 in od 7. do 22. septembra istega leta. In da, Jureta bodo našli,« je odločna naša sogovornica, čeprav na vprašanje, kdaj, ni imela točnega odgovora. Morda nekoliko grozljivo, a po naših informacijah se je ravno v tistem času na celjski policiji v tem primeru delalo veliko …

Denar, pomoči vladar!

Pri pripravi tega članka smo se obrnili na številne jasnovidce, iskali smo jih predvsem na območju nekdanje Jugoslavije s predpogojem, da je za njimi že kakšna uspešna akcija iskanja pogrešanih oseb in seveda, da bi pomagali v čimkrajšem času in brezplačno. Zanimivo pa je, da je bila Jasminka Čosić edina, ki je bila pripravljena povedati toliko in za to ni hotela vzeti niti tolarja.
Pogovarjali smo se tudi z Ivanom Trobokom iz Orebiča, možakarjem, ki je s pomočjo svoje jasnovidnosti v 90 letih našel več pogrešanih oseb, policiji pa naj bi pomagal najti tudi truplo neke 16-letne deklice, ki je bila umorjena. »Vidim ga ob vodi, na severozahodu,« je bil kratek Trobok. Kljub svoji prijaznosti, nam več ni mogel povedati, nam je pa razložil, kako nekateri lahko živijo v različnih dimenzijah …

Poklicali smo tudi na Hrvaškem dobro znano jasnovidko Branko Romer, ki naj bi imela za seboj kar nekaj uspešnih videnj, ko je šlo za pogrešane osebe, vendar dlje od dogovora, da bi se morali obrniti predhodno na neko podjetje, pošiljati telefakse s prošnjami in vprašanji ter urediti vse uradne zadeve, nismo prišli. Zatem smo poklicali še tudi v Sloveniji izjemno priljubljenega Bracota, kot ga imenujejo. Mladenič, sprejema pri nas, največkrat pa v Zagrebu, številne ljudi in jim pomaga pri različnih težavah, tako pravi večina, ki ima z njim dobre izkušnje. Njegovi najožji sodelavci, ki smo jim zadevo razložili v upanju, da bi si omenjeni za nas vzel nekaj časa, so odklonili sodelovanje z nami, saj naj bi na tak način menda ne delal, so pa dejali, da so za Juretovo mamo vrata vedno odprta na skupnih srečanjih.

Poskusili smo se obrniti tudi na Nancy Orlen Weber, jasnovidko iz Denvilla iz New Jerseya, o kateri so bile posnete oddaje tudi na Discoveryju. Uspelo nam je vzpostaviti stik z njenimi sodelavci, ki so nam prijazno odgovorili, da so pripravljeni pomagati le, če se vnaprej dogovorimo za termin in seveda – za primerno ceno!

Sicer pa so vsi do zadnjega le členi že tako dolge materine večletne agonije iskanja 18-letnega sina. »Prevelikokrat sem se obračala na jasnovidce, toda to mi sina ni vrnilo,« je kratka v svoji izjavi. In ob koncu še ena podrobnost. Jure je izginil 7. aprila, Čosićeva (ki je doživela klinično smrt 7. junija leta 1989) napoveduje ključno obdobje za njegov primer od 7. septembra dalje. Ali bo za preiskavo enega najbolj skrivnostnih izginotij v Sloveniji prelomno letošnje leto?

Doživela klinično smrt
Jasminka Čosić je leta 1989 na lokalni cesti pri Slavonskem Brodu imela hudo prometno nesrečo. Zaradi poškodbe hrbtenice je danes invalidka, v dolgotrajnem zdravljenju je preživela kar tri mesece v intenzivni negi v ljubljanskem Kliničnem centru, nato še šest mesecev rehabilitacije. Med eno od treh težkih operacij je doživela klinično smrt. Da ima jasnovidno sposobnost, je čutila že od malih nog, vendar je bil občutek močnejši od zanjo skoraj usodne operacije. Da so njena videnja upoštevali kriminalisti pri svojem delu, uradno nihče ne more potrditi, neuradno pa smo izvedeli, da naj bi bile nekatere podrobnosti v njenih videnjih točne. Najbolj znan primer naj bi bil iz leta 2003 o pogrešani 23-letni Luciji Topalović iz Velike Gorice pri Zagrebu. Bratu pokojne so vsi jasnovidci, ki jih je obiskal, povedali, da obstaja možnost, da je Lucija živa, le Čosićeva mu je dejala, da je dekle mrtvo, in nanizala številne podrobnosti o lokaciji trupla, ki so se izkazale za točne. Dekle je namreč umoril njen fant in truplo skril. »Poznam primer in lahko povem, da je Čosićeva govorila o stvareh, ki jih o primeru nikakor ni mogla nikjer slišati in so bile točne,« nam je povedala Lora Dizdar, novinarka hrvaške RTL, ki je primer spremljala.

SIMONA ŠOLINIČ

NUUUUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko/ novinarsko delo. Ker so se ponekod že nedovoljeno (in brez navedbe vira, zaradi česar so bili že nekateri ukrepi) pojavili podatki, ki so bili dokazano pridobljeni izključno za na tem blogu objavljeno delo, velja naslednje: tukaj zapisano je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo avtorica/medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo tudi v prihodnje. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih. Komentarji so »odklenjeni« le prvi dan objave članka.

 

Spolnost: ni dobro, da si pomagajo s plastiko?

Tole je članek, ki je bil v Novem tedniku objavljen januarja.

V intimi pokažemo svoj pravi jaz – Antistresni gugalnik za ženske z nastavki

Spolnost je od nekdaj tabu tema ali pa tudi ne. Zgodovina sama kaže, kako različne odnose do pojmovanja intime so imeli narodi. Stari Grki so bili do spolnosti zelo odprti. Nič nenavadnega ni bilo, če se je za skupen intimni odnos odločilo več ljudi ali če si je moški zaželel moškega, čeprav je imel doma ženo. Taiste želje bi danes v kakšni drugi deželi koga stale glave! Čeprav se na glas ne govori, je pa že skoraj javna skrivnost, da se tudi kar nekaj vidnejših Celjanov zna poveseliti skupinsko ali pa kako drugače izven »družinskih okvirjev« …

Nemalo pa je danes takšnih, ki se zgražajo, kadar je tudi v medijih govora o spolnosti. In ne glede na vse: članki o spolnosti so na spletu med najbolj branimi. Medtem ko so se nekateri zgražali tudi nad decembrskim erotičnim sejmom v Celju, je tja samo v treh dneh drlo kar 12 tisoč ljudi. Večina le-teh ima popolnoma urejeno družinsko življenje. Nek par, ki smo ga srečali na sejmu nam je dejal, da si svojo intimo pač rad popestri, saj partnerja to še bolj združuje tako v spolnosti kot v zaupanju: »Varanje ni, če se zavestno odločiva za to, da imava odprt odnos in tega ne tajiva drug pred drugim. Varanje je, ko človek partnerju/ici ne izrazi svojih želja, potešitev pa išče drugje!« Da bi odkrili čas takšne popestritev smo se odpravili k poznavalcem trgovskega trga za intimo odraslih in preverili, na kak način si torej partnerji naredijo svojo spolnost še pestrejšo.

Pripomočki

Najpopularnejši so spolni pripomočki. Teh so zdaj (za to specializirane trgovine seveda) že polne. Da eksotičnih stvari ne naštevamo, zapišimo le, da so gredo za med vibratorji. Različnih velikosti in vrst. »Popularno je tudi spodnje perilo, predvsem mrežasto, in filmi,« nam je razložil Celjan Boris Korošec, lastnik spletne strani diskretno.com Slovenci najraje pogledajo filme s slovenskimi podnapisi, čeprav je vprašanje, koliko lahko vmes podnapise sploh spremljajo … Največkrat iščejo filme s posebnimi vsebinami, prvi na lestvici so filmi s homoseksualno tematiko. Jure Grajzar iz trgovine Venera Shop opaža, da je starost tistih, ki si radi popestrijo svoje intimne odnose, od 40 do 55 let. Medtem ko je včasih veljalo, da so pri njih kupovali moški, so zdaj pogumnejše ženske. Te najbolj kupujejo ženske spolne pripomočke ter masažna olja. Pogosto se za nakup pri njih odločijo tudi tisti, ki iščejo darila za partnerje ali prijatelje.

Skoraj vsako leto pa se na trgu najde kakšna novost, ki gre kar hitro v promet. Ena izmed teh je denimo antistresni gugalnik za ženske s posebnim nastavkom, ki je domače proizvodnje in celo ekološki proizvod. Stolček ni ravno poceni, saj stane skoraj 500 evrov, cene pa se – preverjeno – zbijati ne da … Ponuja ga gorenjsko podjetje, tudi edino v Sloveniji, kjer je moč filme za intimno zabavo odraslih pogledati celo v 3D tehniki. Nataša Turnšek, ki je s sodelavci omenjeni stolček postavila na tržišče, pravi, da so Slovenci vedno bolj sproščeni v pogledu na spolnost. »Na nek način je to tudi stvar splošne razgledanosti, celo tisti, ki so bili nekoliko zafrustrirani, so začeli bolj odprto razmišljati in začeli ugotavljati, da se morajo bolj posvečati sebi, ne pa raznim neumnostim, ki povzročajo stres! Če bi si ljudje privoščili več sprostitve v intimi, bi bilo manj gorja.«

Več pogovora!

Tabuji okoli spolnosti se rušijo, trdi pornorežiser in poznavalec (trdo)erotične scene pri nas Max Modic. »Marsikdo obsoja spolnost, ker je ne pozna, v njej ne zna uživati ali je ne razume. Tako bo, dokler se ne bo obveščenost o spolnosti preko vzgojno-izobraževalnega sistema, ki je še vedno šepava, spremenila. Opažam pa, da so mlajše generacije svobodnejše, le če niso ideološko ›zadrte‹ zaradi kakšnega prepričanja.« Kakorkoli lahko vrtamo v Slovence, pa tega, kaj se čisto res dogaja v spalnicah in pod rjuhami ali brez njih, ne bomo nikoli izvedeli. In tudi prav je tako, v kolikor ne gre za deviantna ali celo kazniva početja. Toda, kje so meje? Največje afere, ki se dogajajo (spomnimo na primer Baričevič in naše pisanje, da je podobnih primerov tudi na Celjskem kar nekaj) so bile povezane s spolnostjo. »Spolnost je močna energija, ki jo je treba znati obvladovati, če tega človek ne zmore, lahko nastane problem. Mejo med erotiko in pornografijo si postavlja vsak sam. Vprašanje je, kdo kje vidi pornografijo in kdo erotiko, sam pa mislim, da ni razlike in da gre za eno in isto stvar. Obstaja pa splošna definicija, ki pravi, da je normalno v spolnosti vse, kar se dogaja med dvema ali več odgovornimi odraslimi, ki nikakor ne vključuje otrok in živali,« nam odgovori Modic.

Stvari bi bile bolj dojemljive ali sprejemljive, če bi se partnerji o spolnosti medsebojno pogovarjali več, saj je takega pogovora malo, meni zakonska in družinska terapevtka in Inštituta Eteos Alenka Gabrovec. »Treba je upoštevati tudi, koliko so se ljudje o spolnosti pogovarjali v svojih primarnih družinah. Če jim taki pogovori niso tuji, potem je normalno, da v partnerski zvezi človek pove, kaj mu je ali ni všeč in kaj želi še poskusiti. Tam, kjer se ljudje o tem niso pogovarjali, pa je spolnost dejansko le opravljanje družinskih dolžnosti in ne to, kar bi morala biti – zadnje dopolnilo zvezi. Šele v intimnosti postanemo to, kar v resnici smo, šele tam pokažemo svoj pravi jaz. Ravno zato je spolnost med partnerjema zelo pomembna.« Tudi s spolnimi pripomočki ni nič narobe, dodaja Gabrovčeva in pojasni: » … dokler se uporabljajo tako, da ne raniš ne sebe ne partnerja. Nekateri imajo pač radi igrice. Spominjam se gospe, ki je dejala ›kar je za usta je za usta, kar je za dol, je za dol‹. Obsojanje uporabe spolnih pripomočkov je problem tistih, ki to obsojajo, je pa vprašanje, zakaj to obsojajo. Ali zato, ker jih je strah in si takšne želje sami ne priznajo ali pa zato, ker so bili vzgojeni po smernicah, da je spolnost zgolj za reprodukcijo.«

Čudno?

In kaj na to temo poreče v Sloveniji priznani pater Branko Cestnik? Kot »duhovni pastir« deluje v dveh zakonskih skupinah, kjer se sicer držijo načela, da se o intimnih odnosih zakoncev ne pogovarjajo, čeprav se temu ne morejo izogniti. »Spolnost v zakonskem odnosu ne sme biti tabuizirana ali banalizirana. Izgublja pa močan čustveni naboj, ki ga ima in ki bi ga po biologiji morala imeti. Očitno pač nekateri z umetno stimulacijo doživljajo tisto, kar bi morala dati narava in to ni dobro.« Je obsojanja vredno, ga še vprašamo – medtem ko smo nanj naleteli čisto po naključju med pripravo tega članka – a se zamisli, in na vprašanje ne pritrdi neposredno: »Ni dobro za ljudi, da si z neko plastiko pomagajo, da bolj čutijo drug drugega. To pa je vendarle malo čudno, a ni?« Naj presodijo bralci.

SIMONA ŠOLINIČ

V Sloveniji je odprt prvi uradno registriran swinger klub Sun Garden, kjer se medsebojno spoznavajo in kasneje morebiti tudi intimno družijo slovenski pari. Toda Marina Frančeškin iz omenjenega kluba opozarja na nekoliko napačen pogled na swingerje v Sloveniji: »Ne gre za to, da pari takoj skočijo med rjuhe. Gre za spoznavanje in druženje ljudi. Od vsakega para in dogovora med partnerji pa je odvisno, do kam se takšno druženje razvije. Večina se odloči za opazovanje drugih. Swingerstvo temelji na dobrem odnosu med partnerjema, saj si morata zelo zaupati.« Frančeškinova še dodaja, da prihaja k njim največ parov v starosti od 30 do 45 let, vseh družbenih slojev in tudi iz vseh koncev Slovenije.

Pri raziskavi nekaterih podatkov za namen tega članka, smo neuradno prišli celo do informacije, da bi se utegnili organizatorji erotičnega sejma morebiti znajti celo v kazenskem postopku. Varnostniki so na minulem sejmu Erotika v Celju bili sicer dosledni in na prireditev nikakor niso spuščali mladoletne. Zataknilo pa naj bi se zgolj pri birokraciji in urejanju dokumentov za prireditev. Ne upravna enota, ne organizatorja Celjski sejem in Zavod za kulturo pornografije naj ne bi bili dovolj pozorni pri papirologiji. Tam namreč naj ne bi bilo navedeno, da gre za prireditev z omejitvami, torej, da je prepovedan vstop za mlajše od 15 let oziroma mladoletne. Če bi naslednje leto kdo v to vtaknil nos, za organizatorje ne bi bilo ravno prijetno …

Na nekaj spletnih straneh, kjer so objavljeni erotični/pornografski posnetki, smo prav tako preverili, kateri so med najbolj gledanimi. Prednjačijo posnetki s homoseksualnimi vsebinami. Vedno več je zanimanja za posnetke, v katerih nastopajo transvestiti ter starejša ali mlajša dekleta. Pri tovrstnih videovsebinah je problematično le to, da so na spletu dostopni vsakomur, tako je nemogoče preverjati, ali pridejo do tega tudi mladoletni.

NUUUUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko/ novinarsko delo. Ker so se ponekod že nedovoljeno (in brez navedbe vira, zaradi česar so bili že nekateri ukrepi) pojavili podatki, ki so bili dokazano pridobljeni izključno za na tem blogu objavljeno delo, velja naslednje: tukaj zapisano je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo avtorica/medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo tudi v prihodnje. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih. Komentarji so »odklenjeni« le prvi dan objave članka.

 

Kdo si, Sodnik?

Tole je uvodnik iz Novega tednika, ko smo objavili zgodbo o domnevnem podkupovanju celjskega sodnika. Novico o tem smo dan prej prvi izvedeli v uredništvu Radia Celje.

–

Težko je, če so odločitve tvoje poslanstvo. Ljudje pogosto »padajo« v osebnih odločitvah, le kako ne boš padel kdaj ti, ko so odločitve tvoj vsakdan … Z njimi posegaš v življenja drugih. Temelj tvojim odločitvam naj bi bilo zaupanje. Žrtev ti zaupa, ker verjame, da boš odločil pravilno. Storilec ti zaupa, ker verjame, da boš presodil njemu v prid. Samo ti jima lahko prineseš rešitev ali pogubo, ko stojita pred teboj. V trenutku jima lahko porušiš svet. Koliko pa si v resnici zaupaš ti?

Morda te je strah. Si mogočen, a nisi vsemogočen, le včasih imaš tak občutek. Si avtoritativen, nisi pa avtoriteta. Daleč od tega. Avtoriteta je videti vsakim očem drugačna. Ta nič ne pomaga, če človeka prežema strah. Ideal vsemogočnosti in samoprevara z avtoriteto, prežeta s strahom, vodita v precenjevanje samega sebe. To pa v napačne odločitve. Strah ti da pečat poraženca že na začetku.

Sodnik, kakšna je torej tvoja resnica?

Lahko si pošten in sinonim za vrednote. Jasen, korekten in načelen. Če preživiš v sebi v tem svetu barab, dvoličnosti in umazanih iger, si zmagovalec. Takšnega te poznam in vidim, ko se srečujeva. In takšnega te spoštujem. Velikokrat te opazujem, ko odločaš. Spremljam tvoje besede, tvojo avtoriteto, tvojo strokovnost. Pišem o njej.

Lahko pa si sprehajalec po meji med zakonom in kriminalom, naveličan sam sebe iščeš izpolnitev drugje. Kot tak škodiš lastni vrsti. Toda, ko te lastna vrsta izloči, je najhuje, priznaj. Postaneš odpadnik. Oropan si dostojanstva ter vsemogočnosti. Ostane ti le strah. Ujet si v sistem, ki bi ga moral zastopati, nenadoma pa ti je taisti sistem prilepil zaušnico. Največjo in najbolj bolečo klofuto pa si si pritisnil sam. Koliko ti takrat lahko pomaga lažna avtoriteta …

Vidiš, takšnega te ne spoštujem, kvečjemu preziram. Povzročaš bolečino ljudem, ki so verjeli vate. Ljudje pa so tvoje delo. O njih odločaš. V resnici pa si enak njim.

Ampak, vse to …, to je le del tebe. Si zaradi ene temne lise pokvarjen v celoti? Ne. Zaradi enega niso krivi vsi. Kdo si?

Morda pa ti ljudje, žrtve in storilci ne bi smeli zaupati, morajo pa te spoštovati. Napačno je mišljenje tistih, ki pravijo, da je v življenju najpomembnejše zaupanje. Saj vendar ti namreč vsak dan s svojimi odločitvami kažeš drugače. Pomembna sta pravica in poštenje. Si lahko pošten do nekoga, nisi pa s tem pravičen do vseh. Tehtnica nikoli ni v ravnovesju, četudi nanjo postaviš pravičnost in poštenje. Ti pa moraš to ravnovesje najti. To je tvoja naloga. Jeza ni v ljudeh zaradi njihovega slepega (ne)zaupanja, jeza raste v ljudeh, ko ne vidijo poštenja in pravice.

Ti sodiš drugim, že v naslednjem trenutku, lahko drugi tebi. Zato, Sodnik, kaj jim sporočaš? Si zmagovalec ali odpadnik?

SIMONA ŠOLINIČ

NUUUUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko/ novinarsko delo. Ker so se ponekod že nedovoljeno (in brez navedbe vira, zaradi česar so bili že nekateri ukrepi) pojavili podatki, ki so bili dokazano pridobljeni izključno za na tem blogu objavljeno delo, velja naslednje: tukaj zapisano je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo avtorica/medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo tudi v prihodnje. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih. Komentarji so »odklenjeni« le prvi dan objave članka.

 

Kaj se mi je dogajalo na sodišču? (2.)

Članek je bil objavljen v zadnji številki Novega tednika v letu 2010. Na blogu ga objavljam z zamikom.

..

Novinarji na sodišču že drobni inventar – »Lepó raztegnjeno truplo«, pozabljive priče ter trenutki, ko kljub resnosti ne moreš ostati resen

V zadnjem tednu leta 2010 smo se lotili prav posebne statistike: letos (2010) smo na celjskih sodiščih presedeli malo več kot 150 ur, kar je približno tri ure na teden. Seveda tam nismo bili (še) kot obtoženci, temveč kot novinarji. Ob tem je treba vedeti, da so bili tudi dnevi brez sodnih obravnav, a smo to »nadoknadili« na kakšnih sojenjih, ko smo na trdih sodniških klopeh presedeli tudi po osem ur skupaj (brez pripadajoče malice). Zaradi letošnjih sojenj smo popisali več kot 14 zvezkov in »uničili« več pisal. Pri tem smo se tudi kdaj nasmejali, in to kljub resnosti vseh zadev, ki pristanejo na sodiščih.

Pred dvema letoma smo o tem že pisali, a kaj, ko se je v vmesnem času nabralo spet nekaj ocvirkov, ki si zaslužijo svoj prostor v časopisu vsaj ob koncu leta. V tem času smo tudi marsikaj spoznali, na primer to, da sodniki le niso tako grozni, da premorejo tudi smisel za humor, da se nekateri »zveneči« odvetniki precenjujejo in da so dobri tudi tisti odvetniki, ki v javnosti ravno ne nastopajo skoraj vsak dan. Spoznali smo tudi, da so klopi v dvoranah še vedno trde in da ga tudi novinarji kdaj »pobiksamo«, pa če še tako pazimo, da ne bi zapisali v za nekatere občutljivih primerih kaj napačnega. Enako mnenje kot pred leti imamo za tožilce – so še vedno bolj zadržani do novinarjev, resnejši, čeprav do nas vedno korektni. Zanimivo je, tako je pri nekaterih (a redkih) odvetnikih in tožilcih opaziti, kako se na sodniških hodnikih izmikajo novinarjem, da ne bi kaj morda privlekli na ušesa, česar ne bi smeli. Da jih potolažimo: tako ali tako ne slišimo dobro in če bi kaj želeli izvedeti, bi to zagotovo izvedeli na drugačen način … Na novinarje so se v zadnjih letih bolj navadili tudi sodniki. Vendarle skupaj v dvoranah preživimo kar nekaj časa … Zdaj nas na primer že pozdravljajo na hodnikih, zanimivo pa je, da to naredijo predvsem tisti, ki so pri svojih primerih najbolj uspešni in običajno tudi najbolj skromni.

Njeno telo zazna trdoto
Dogajanj na nekaterih obravnavah enostavno ne moremo pozabiti in so tudi pogosto debata tistih novinarjev, ki smo na sodišču zaradi spremljanj sojenj že skorajda drobni inventar. Zmagovalni policijsko-sodniški »kiks« je zagotovo zmešnjava z imeni, ki se kljub temu, da se nekateri zdaj iz tega že norčujejo, še kar dogaja. Že pred tedni smo namreč pisali o moškem, ki so ga že najmanj trikrat vabili na sodišča kot pričo in celo kot obtoženca (za kar je moral plačati tudi odvetnika). A z obravnavanimi primeri ni imel čisto nič skupnega, le enaka ime in priimek kot človek, ki bi se na sodišču moral znajti. Legendarna je bila tudi izjava znanega Celjana, ki je na vprašanje sodnice, zakaj je po domnevni poškodbi (šlo je za klofuto) odšel k zdravniku šele 16 dni po dogodku, odvrnil, da pač zato, »ker pri zdravnikih tako ali tako ne prideš prej na vrsto«. Nasmeha na obrazu niso mogli skriti niti člani senata v primeru, ko je sodnica iz dvorane za kratek čas napotila zapisnikarja, nato pa diktirala izjave prič. Dobre tri minute je trajajo, da ji je sosodnica obzirno namignila, naj ne narekuje več, saj zapisnikarja še vedno ni ob računalniku …
Svoje naredi tudi trema predvsem pri pričah, ki se znajdejo pred sodnim senatom. Tako se največkrat zgodi, da pozabijo na svoje osebne podatke, ki jih morajo povedati sodniku pred začetkom pričanja. Ogromno prič na vprašanje, koliko let imajo, sploh ni poznalo odgovora. »Rojen sem leta 1971,« je enkrat razložila neka priča. »Koliko ste potem stari?« nadaljuje sodnik. »Ne vem, izračunajte,« mu je zabrusila priča, a ji sodnik ni ostal dolžan. »Nič ne bomo računali, menda boste pa le vedeli, koliko ste stari.«
Zanimivo je bilo tudi pričanje ženske, ki so jo zaslišali, ker je naletela na moško truplo. Seveda so bili podatki, ki jih je posredovala senatu, za primer zelo resni in pomembni, je pa pri izražanju po (ne)srečeno izbirala besede … Na vprašanje, kako je vedela, da je moški mrtev, če pa ni potipala, ali ima utrip, je odgovorila: »Malo sem ga ›porukavala‹, a kaj dosti nisem ›probavala‹. Bilo je tako lepó raztegnjeno truplo, glava je bila spodaj. Veste, dovolj poznam svoje telo, da zaznam trdoto …« Ob tem je še dodala: »Moji so s Štajerske, pa sem mislila, da je omagal zaradi alkohola.« Torej še en dokaz, da nas ima preostali del Slovenije res za alkoholike …

Gospón sudíja!*
Med stvari, ki so popestrile sivino zasliševanj in prerekanj odvetnikov v sodnih dvoranah, je bil tudi naslednji primer: obtoženi za hudo kaznivo dejanje je prosil sodnika, če bi mu dovolil oditi, ker pričakuje otroka. »Ko mi bo zazvonil telefon, bi moral oditi, da bi bil ob partnerki, ki bo vsak čas rodila,« je milo prosil. In ne bodi ga len, ravno v tistem trenutku je začel zvoniti telefon enemu od porotnikov (nadaljnjega raziskovanja o očetovstvu otroka si nismo drznili opravljati).
Ker se na zatožnih klopeh znajde kar nekaj tujcev, so ob teh primerih nepogrešljivi prevajalci, a nekateri obtoženi ali priče (predvsem iz nekdanje Jugoslavije) tolmača niti ne zahtevajo. Tako je eden dejal sodniku, da s slovenščino nima težav, in ko ga je sodnik vprašal, ali res dobro razume slovenski jezik, odgovoril: »Da gospón sudíja!« (Da, gospod sodnik.*) Kakšen obtoženi sodnico/-ka tudi kdaj pa kdaj nadere, da »name pa že ne morete tako kričati, ni popolnoma nobenega razloga niti vam tega ne dovolim« ali pa poduči, če ga vprašajo, kako so lahko bili tako naivni, da so ga/jo ogoljufali: »Danes te lahko že prijatelj ›nategne‹!«
Priče znajo biti tudi preračunljive in med takšnimi je bil tudi moški, ki se je elegantno znašel na eno od vprašanj senata: »Če rečem da ali ne, potem s tem zagotovo nekaj povem in boste spraševali dalje. Zato bom rekel, da ne vem.« Obtoženi znajo začeti tudi preklinjati med sojenjem ali uporabljati besede, ki zelo slikovito opisujejo posamezne pritikline in ostale grešne dele telesa. Tu moramo vseeno pohvaliti sodnike, ki takšne govore kaj hitro prekinejo.

Dupleks ali Durex?
Zanimiva so tudi sodniška vprašanja, ne le odgovori prič in obtoženih. Tako nek sodnik sploh ni vedel, kaj je to dupleks stanovanje, kar ni nič hudega, saj so vsi ostali v dvorani dobili asociacijo na durex. Da je ironija še večja, je nato še sledil stavek: »Pa ga je s težavo dal noter?« Tu je bil mišljen ključ, mimogrede.
Ob vseh obravnavah ne moremo reči, da so utrujajoče, kar pa ne moremo trditi za enega od porotnikov, ki je med obravnavo sicer pomembnega primera zadremal. Da se je to res zgodilo, je v dvorani opazilo več kot deset oseb. Očitno so kakšna sojenja nezanimiva tudi za nekatere odvetnike, ki jih javnost verjetno bolj pozna po »imenu in priimku« kot po primerih, ki so jih uspešno pripeljali do konca, saj pogosto »visijo« na mobitelih in pišejo SMS-sporočila.
Zagotovo bo članek, ki ga pravkar berete, romal med pravne uslužbence (tudi pred leti, ko smo o tem pisali, je). Ti se pač ob takšnih zapisih ne smejo jeziti, naj bo vsaj konec leta malo nasmejan. Jeze in slabe volje je med ljudmi že vse leto dovolj, tokrat smo zapisali le tisto, kar med letom, ko resno poročamo o pomembnih zadevah, nismo. To ne pomeni, da ne spoštujemo njihovega dela. Se pa tudi sami posipamo s pepelom, saj vemo, da včasih ne zapišemo vsega, tako kot pravniki mislijo, da bi morali. Kdo ve, morda bomo dobili tudi na ta članek odgovor kakšne pravne službe. Bog ne daj kakšno tožbo. Potem bomo drugo leto res na sodišču kot obtoženci …

SIMONA ŠOLINIČ

NUUUUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko/ novinarsko delo. Ker so se ponekod že nedovoljeno (in brez navedbe vira, zaradi česar so bili že nekateri ukrepi) pojavili podatki, ki so bili dokazano pridobljeni izključno za na tem blogu objavljeno delo, velja naslednje: tukaj zapisano je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo avtorica/medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo tudi v prihodnje. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih. Komentarji so »odklenjeni« le prvi dan objave članka.

 

Nasilje med mladimi: si kdo morda zatiska oči?

To je članek, ki sem ga pripravljala v zadnjem mesecu dni. V Novem tedniku je bil objavljen pretekli teden. (sorry, na blogu je objavljen nelektoriran)

Mladoletniki na celjskih ulicah z nevarnim orožjem … – Pohvalna pobuda celjskih mam

Novembra smo v Novem tedniku pisali o drogah v Velenju in o tem, da ni več skrivnost, da se nekateri mladi zbirajo v okolici tamkajšnjega šolskega centra in kadijo marsikaj. Pred dnevi smo v jutranjih urah(!) v neposredni bližini ene izmed celjskih srednjih šol opazili najstnike, ki kadijo marihuano. Če so zatem odšli k pouku, ali so bili potemtakem »zadeti«? Kdo nas bo prepričal, da tega res nihče ne opazi? V začetku decembra smo nato pisali še o primeru nasilja na Šolskem centru Celje, kjer so premikastili mladoletnika, da je ta potreboval zdravniško pomoč. Letos prvič, odkar na policijo naslavljamo vprašanja o nasilju med mladimi, so kriminalisti priznali, da je teh primerov nekoliko več. Na šolah povedo, da nasilja ni veliko, da pa dosledno prijavljajo posamezne primere. Neuradni podatki, ki jih imamo mi, kažejo, da je nasilja med mladimi toliko, da bi morale uradne inštitucije bolj zagristi v ta problem in ne le razmišljati samo, da mediji razširjamo paniko, ko zapišemo, da je do nasilja že prišlo.

Ker se največ podatkov o primerih nasilja nanaša na Šolski center Celje, smo se odpravili tja. Da je tam teh primerov največ ni zraslo na našem zeljniku, ampak so nam to potrdili na policijski upravi Celje. A je direktorja ŠCC Igorja Dosedlo tudi razumeti, ko razlaga, da je to logično. Samo v šolskem objektu na Lavi je dnevno več kot 2 tisoč dijakov, kar je več kot v ostalih celjskih šolah. »Vsak primer, kjer naj bi šlo za nasilje, dosledno prijavljamo. Zato ni čudno, da imajo na policiji z naše šole tega največ. Tudi danes smo opazili, da so v okolici šol prodajali petarde in smo odreagirali,« razlaga Dosedla. Primer, ko so 6. decembra pretepli njihovega dijaka označi kot »neumnost«, ki se je zgodila, kljub temu nasilja na šoli ne dopušča. Treba pa je povedati, da nasilnež, ki je stal za omenjenim pretepom, ni bil dijak njihove šole. Njihov dijak je bil tarča. Je pa moralo biti kar hudo, saj so kriminalisti takrat enega mladoletnega napadalca celo pridržali za 6 ur (to je pa je tudi edini primer na Celjskem, da so letos zaradi nasilja med mladimi sploh koga pridržali), napadeni dijak pa je bil lažje poškodovan.

Dosedla nas je nato odpeljal po šolskem objektu, naključno smo ustavili tudi nekaj dijakov in profesorjev ter povprašali, ali se ti počutijo na šoli ogroženi in ali je res veliko nasilja – odgovori so bili vsi negativni. V pogovoru direktorju ŠCC predstavimo še naše splošne informacije, ki so resda neuradne (kot so sprva bile o pretepu mladoletnika, kar se je kasneje izkazalo za resnično). »Nasilje se dogaja v večji meri, kot si šolniki priznajo, mladi so prestrašeni, ne upajo si prijavljati policiji zaradi maščevanja. Iz vrst nekaterih profesorjev – toda ne iz Šolskega centra Celje – prihajajo izjave o primerih, da prihaja med dijaki tudi do krvavih pretepov. Nekateri profesorji nato sicer obvestijo ravnatelje, a so ti preveč ›medli‹, ko je treba udariti po mizi in odreagirati,« mu povemo. »Pri nas se take zadeve morajo prijaviti in ravnatelji so dolžni narediti vse, da se to ne dogaja več. Imeli smo tudi dijake, ki smo jih, ker se niso prilagodili šolskemu redu, izključili,« nam je razložil in ob tem pojasnil, da gre za posameznike. Na šolskih hodnikih imajo tudi postavljene črke NENASILJE (gre za projekt Zveze za nenasilje, ki mlade ozavešča o tej problematiki).

Ne le ŠCC

Mimogrede, da se ne bi kdo slepil, da naj bi bili takšni primeri le in samo na Šolskem centru Celje, tja smo odšli le zato, ker se (morda po krivici) uradno omenja le ta šola kot ena bolj problematičnih. Kup informacij o nasilju prihaja tudi z drugih šol. Do sporov med dijaki naj bi prihajalo zaradi banalnih reči, ogromno naj bi bilo predvsem ustrahovanja oziroma želje po uveljavljanju, ki se sprevrže v pretepe. Ravnatelj 1. gimnazije v Celju Anton Šepetavc pravi, da so letos zaznali samo od dva do tri primere nasilja, ki je bil usmerjen proti njihovim dijakom. Je pa Šepetavc kljub temu, da pravi, da z ostalimi šolami in s policijo dobro sodelujejo, brez dlake na jeziku: »Pogrešam predvsem še večjo aktivnost s strani policije z nadaljnjimi ukrepi.« Verjetno pa je Šepetavc mislil tudi na postopke zoper nasilneže, ki bi se morali končati tudi na sodiščih s kakšno primerno kaznijo.

Kako se na nasilje med mladimi odzivajo na Srednji poslovni in komercialni šoli, smo vprašali v. d. ravnateljice Bernardo Marčeta. »Letos na šoli nismo imeli takšnega primera, bil pa je naš dijak udeležen v primeru pretepa na Šolskem centru Celje. Zlagala bi pa se, če bi rekla, da nasilja med mladimi na šoli ni. Še posebej verbalnega, ki pa včasih celo bolj boli. Večino teh primerov, ki ne zahtevajo prijave policiji, rešujemo v okviru šole. Tudi s starši, ki včasih sprejmejo dejstvo, da je otrok vpleten v te primere, včasih ne. Sodelujemo še s Centrom za varstvo in delo Golovec, kamor pošljemo dijake, ki se znajdejo v prestopkih, da pomagajo ljudem, ki potrebujejo pomoč in se iz tega kaj naučijo.«

Tolp ni?

Medtem ko z ulic dobivamo informacije tudi o manjših tolpah, kjer naj bi bili mladoletniki oboroženi s plašilkami in nekateri celo s pravim orožjem, ter o nekaterih, ki imajo strah pred maščevanjem, če bi iz tolpe izstopili, nam na policiji odgovarjajo: »V Celju zaenkrat ne beležimo organiziranih mladoletnih skupin, ki bi izvrševale nasilje med vrstniki. Sicer je organizirana navijaška skupino Celjski grofje, med katerimi je tudi določeno število mladoletnikov. Pripadniki navijaške skupine obiskujejo šole in smo jih že obravnavali v povezavi z medvrstniškim nasiljem, ki pa se navezuje predvsem na rivalstvo med to navijaško skupino in drugimi navijaškimi skupinami Viole, Green Dragons.« Toda v Celju je skupina nekega dijaka pretepla celo z nevarnim orožjem »bokserjem«. Torej orožje obstaja. Kdo se slepi, da nasilja med mladimi ni veliko?

Glas mam!

V Celju je vse glasnejša pobuda več mater učencev in dijakov, da bi na policiji zagotovili posebno mobilno številko, ki bi bila namenjena nujnim klicem mladih, ki so žrtve nasilja. Čeprav obstaja anonimna številka policije 080 12 00, zdaj že vsi vedo, da je klic vezan v Ljubljano in ne na OKC v Celju. Torej morajo policisti (če že oni ne povedo klicatelju, da naj raje pokliče 113) klicati v Celje in sporočilo prenesti celjskim policistom. Matere nekaterih dijakov pa vztrajajo, da bi bilo dobro imeti v Celju posebno številko, ki bi jo lahko dijaki v trenutku, ko kaj opazijo ali so sami žrtve nasilja, takoj anonimno poklicali in povedali, kaj se dogaja. Večina se namreč boji maščevanja, če bi morali povedati, kdo kliče, saj bi to pomenilo, da bi morali na sodišču (če bi do sojenja nasilnežu prišlo) pričati. Direktna številka, za katero je vprašanje, če bi jo policija sploh uvedla, bi več kot očitno olajšala delo policistom, za katere policija pravi, da »izvajajo obhode« v okolici šol. Po takšnem klicu bi bili namreč še prej na kraju, torej še bolj učinkoviti …

….
»Natančnega števila primerov (nasilja med dijaki o.p.) vam ne moremo posredovati, saj ne vodimo posebne evidence tovrstnih kaznivih dejanj, najverjetneje tudi vsa dejanja niso prijavljena policiji. Po naši oceni je številka teh primerov med 10 in 20 na leto, zgostitve pa se dogajajo ob zaključku pouka oz. pred počitnicami. V večini ugotovimo identiteto storilcev,« so nam povedali na policiji. Morda bi bilo dobro, da bi takšne evidence vendarle začeli »voditi« …

Skupina dijakov Srednje poslovne in komercialne šole Celje je že leta 2005 izvedla raziskovalno nalogo (našli smo jo na spletu) o nasilju med celjskimi srednješolci. In že takrat so dijaki priznali to, kar si vodstva nekaterih šol še vedno ne: da nasilja v šoli ni malo. 45 odstotkov vprašanih je na vprašanje, kje je nasilja največ, odgovorilo v šoli. 46 odstotkov dijakov je na svojih šolah takrat že opazilo nasilje, a o tem so največkrat obvestili prijatelje in ne takoj policije. Visok odstotek dijakov sploh ni vedel, kako bi odreagiral. Kar 94 odstotkov pa je že takrat menilo, da nasilneži niso dovolj kaznovani.

SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih.

 

»Nasilnež ju je pretepal in zapiral z živino«

Predsednica Društva regionalna varna hiša Celje Suzi Kvas: »Če ne bi vedela za te primere, ne bi verjela, da je nasilja toliko!«

So ljudje, ki imajo do nasilja ničelno toleranco in so ljudje, ki jim je nasilje izraz moči, čeprav so slabiči. Hkrati so ljudje, ki ne bodo čakali drugi udarec in so žrtve, ki so jih večletni udarci uničili telesno in psihično. Minili so časi, ko so ženskam vbijali v glavo, da je treba biti ponižan in ponižen. Nikomur ni treba trpeti fizičnega in psihičnega nasilja ter zlorab. Žrtvam je treba pomagati v vsakem trenutku. V Celju jim pomoč že 10 let nudi varna hiša (osrednja slovesnost ob jubileju bo v četrtek ob 18. uri v Narodnem domu). Do zdaj so pomagali že več kot 1000 ženskam s hudimi izkušnjami nasilja, ki je kdaj tudi na meji mučenja. O preprečevanju nasilja je treba govoriti, saj je to problem celotne družbe, ne le posameznika, meni predsednica in pobudnica Društva regionalna varna hiša Celje Suzi Kvas.

V oddaji Big Brother je eden sodelujočih priznal, da je udaril ženo. Tepejo tudi politiki, javne osebe, družba ne odreagira. Smo do nasilja strpni?

Nasilje je tudi za stenami znanih, ki tega ne želijo priznati, saj jih je sram, še posebej ženske. Misijo si: “Saj ne bom mogla ničesar narediti, vsi bodo verjeli njemu.« V teh družinah je ogromno psihičnega nasilja. Kljub vpitju in zaničevanju ljudje ne dojamejo, da je to zelo hudo psihično nasilje. Poglejte, kakšni izbruhi politikov se dogajajo v parlamentu! Še v prometu postanejo ljudje agresivni zaradi malenkosti. Da, družba je preveč strpna do nasilja.

Je na Celjskem veliko udarcev v družinah?

Če ne bi vedela za te primere, ne bi nikoli verjela, da je nasilja toliko. Ni pomembno, kdo si in kakšen status imaš. Nasilja je resnično veliko.

Nekateri še vedno mislijo, da je nasilje le v revnejših družinah.

Zato, ker se za pomoč hitreje odločijo žrtve, ki so revnejše, ker pač nimajo ne prihodkov ne statusa, da bi si življenje uredile drugače. So pa pri nas pomoč iskale tudi izobražene in bogatejše ženske, a v varni hiši ne ostanejo dolgo. Če je kdo naučen živeti lagodneje, je težje sprejeti način bivanja v varni hiši. Ženska, ki ima denar, si lažje poišče psihološko pomoč ali drugo stanovanje.

Ali iščejo pomoč predvsem mlade ženske?

Pri nas so bivale 18-letnice, nosečnice, ženske stare okoli 50 let, tudi starejše od 80. leta, ki so doživljale nasilje 40 let! Starejše še vedno živijo v prepričanju, da morajo potrpeti. A vedno bolj spoznavajo, da se lahko umaknejo.

Kaj pa otroci?

Večinoma so zelo majhni. Če pa gre za mladostnike, imajo že sami določene težave. Fantje predvsem z agresivnostjo, dekleta pri izbiri prijateljev, saj pogosto izberejo agresivne osebe. Vzorci se ponavljajo.

Se po vaših podatkih veliko žrtev vrne nazaj k nasilnim partnerjem?

70 odstotkov jih zaživi na novo, 30 odstotkov pa se žal vrne k njim zaradi finančne odvisnosti ali pa ugotovijo, da imajo partnerje še vedno rade. Čeprav jim povemo, da se nasilnežev ne da spremeniti kar tako, nam ne verjamejo, dokler same tega ne uvidijo in se vrnejo k nam.

Kakšne zgodbe nosijo v sebi?

Trpijo fizično, psihično in spolno nasilje. Vprašam se, kako je mogoče, da ženska, ki jo moški tako grdo zmerja, zaničuje in pretepe, lahko naslednji dan misli, da jo ta oseba ljubi. Grozljivo je, ne znam opisati drugače. Ko se žrtev odloči za odhod v varno hišo, je že na koncu z močmi, vseskozi upa, da se bo spremenilo, a se ne. Velikokrat se ženska za pomoč odloči, ko je partner nasilen tudi do otrok, ona pa jih ne more zaščititi.

Ženska naj bi trpela sedem let, preden se odloči za pomoč. Vi ste rekli 40 let!

Spominjam se dveh sester, starejših od 80 let. Nad njimi so dolgo izvajali neverjetno nasilje, ju celo zapirali v hlev z živalmi! Nobena ni znala in zmogla poiskati pomoč, dokler ju ni našla policija. Zanju je nato poskrbel sin oziroma nečak, pomagali smo jima tudi s stanovanjem. Ženski sta v varni hiši doživljali stvari, ki jih nikoli v življenju nista. Ob praznovanju rojstnega dne sta se neznansko razveselili darila, prvič v življenju sta z nami šli celo na morje!

Pretepajo tudi sinovi in vnuki?

Da. Vzrok za to sta pogosto alkohol in droge, žrtve pa so največkrat stari starši. Vnuki jih izsiljujejo, tudi pretepajo in zlorabljajo. Na žalost je teh primerov veliko.

Se žrtve sploh lahko zaupajo komu ali držijo te stvari zase?

V varni hiši je več programov in delavnic, tudi zunanjih strokovnjakov, ki se vključijo v pomoč žrtvam. Na začetku o svojih izkušnjah težko govorijo, čez tedne ali mesece pa se odprejo, zlijejo vso bolečino in trpljenje, morda pa nam tudi ne povedo vsega. Otroci imajo svetovanja, mlajši skozi igro, veliko nam pri tem pomagajo tudi šolske svetovalne službe.

Poskušajo kdaj nasilneži vzpostaviti stik z vami?

Ne, nas ne kličejo, kličejo pa svoje partnerice, jih poskušajo izslediti. Ženskam svetujemo, da zamenjajo telefonsko številko in prekinejo stik z njimi, drugače pa je, ko morajo očetje z otrokom komunicirati. Tu posreduje center za socialno delo. Kličejo pa moški, ki so tudi sami žrtve nasilja in jim svetujemo, kam se lahko obrnejo. V Sloveniji deluje tudi varna hiša za moške.

Vem, da so vam že grozili.

Imeli smo tri ali štiri primere, ko so storilci grozili, posredovali so tudi policisti. Če je ženska v hiši, nasilnež do nje ne more, saj imamo varovanje. Pogosto pa izsledi otroka in želi preko njega priti do mame. Zgodilo se je tudi, da smo morale zaposlene po žensko v mesto (ženska ne sme bežati proti varni hiši zaradi tajnosti lokacije, o. p.), ker jo je partner napadel sredi ulice. Presenečena sem, da ljudje sploh ne odreagirajo, če vidijo nasilje. Vem, težko je posegati v nek odnos, a je prav, da bi mimoidoči vsaj vprašali, ali ženska potrebuje pomoč, če ji partner grozi, še posebej, če je zraven otrok!

So v varni hiši stroga pravila?

V varni hiši je red, ki se ga morajo ženske držati. V njej mora biti najkasneje do 22. ure. Če se zgodi, da ženska dela v nočni izmeni, se dogovarjamo sproti. Večinoma pa se žrtve odločijo za bolniški stalež oziroma dopust, delodajalci so v takih primerih izredno razumevajoči. Pogosto se žrtev za čas bivanja pri nas popolnoma umakne iz okolja. Je pa pri bivanju treba upoštevati nekaj pravil pri čistoči in uporabi skupnih prostorov. Zato včasih prihaja tudi do konfliktov. A jih sproti rešujemo. Če kdo pravila krši, se lahko izreče opomin ali celo izključitev.

Kakšen je profil nasilneža na Celjskem? So to mladi, alkoholiki, odvisniki od česa? Psihično nestabilni?

Vse se prepleta. Na začetku sem mislila, da je za to kriv alkohol, zdaj vidim, da ta ni glavni razlog. To so največkrat osebe, ki imajo težave od otroštva. Ne želim, da me napak razumete, a ugotavljam, da za to, da nek fant kasneje postane nasilnež, nosijo kar nekaj krivde njihove mame. Marsikdaj slišim, kako grobo so z njimi ravnali v družini, kako so bile matere gospodovalne in podobno. Vedno je neko ozadje, vendar pa – poudarjam – to nikakor ne sme biti razlog, da nekdo postane nasilen. Doma pogosto rečemo pubertetniku: »Tako se ne boš obnašal do mene.« Torej, učimo ga, da se mora postaviti zase in izraziti mnenje, ko pa to stori, ga zatremo. Otroke bi morali že v vrtcu vzgajati, kaj v družbi je prav in kaj ni.

Kako sprejemajo žrtve vse te postopke, v katerih se znajdejo zaradi nasilja?

Žrtve nasilja, ki pridejo k nam, nasilnežev ne prijavijo vedno, jih pa prepričujemo, da to storijo. Včasih se želijo le umakniti. Nam pa povedo, da so postopki počasni, saj se še vedno odvijajo, ko žrtev že odide od nas. V pravnih postopkih veliko sodelujemo z odvetnico Nušo Maček in večina žrtev želi to pomoč. Želimo, da bi bila pri nas družinska sodišča, ki bi delala urgentno. Neki zametki sicer so, a to vse še ne deluje tako, kot bi moralo.

V celjski varni hiši lahko sprejmejo 8 žensk in do 14 otrok. Fantje, ki se z materami zatečejo vanjo, so lahko stari največ 15 let, dekleta so lahko starejša. Številka varne hiše je 03/ 492-63-57. Po klicu se svetovalka sreča z žrtvijo na skrivni lokaciji in če ženska nima možnosti nastanitve kje drugje, jo sprejmejo. Istočasno z njo začnejo individualni program pomoči. V varni hiši so lahko eno leto, povprečna doba nastanitve je 4 do 5 mesecev. Možna je tudi vrnitev.

V preteklem obdobju se je večkrat zgodilo, da so posamezniki neupravičeno zbirali denar za varno hišo. Kvasova pravi, da denarja nikoli ne zbirajo po domovih, v primeru, da se to zgodi, gre zagotovo za goljufijo. Lahko pa občani prispevajo denar s klicem na številko 090 93 30 95 in tako podarijo 1,25 evra oziroma 1 evro s sms-om VARNA na številko 1919.

Stanovalke varne hiše v Celju imajo (edine v Sloveniji) enkrat dnevno brezplačen obrok. Povprečno mora uporabnica mesečno bivanje v varni hiši plačati okoli 50 evrov, če gre za mater z dvema otrokoma, ta znesek znaša okoli 80 evrov. Če je ženska brez denarja, ji omogočijo brezplačno bivanje, dokler si ne uredi socialne pomoči, zatem se višina plačila odmeri glede na višino pomoči.

Suzi Kvas je tudi predsednica sekcije varnih hiš, materinskih domov in sorodnih organizacij pri Socialni zbornici Slovenije ter direktorica Javnega zavoda Socio Celje. Pod okrilje tega sodita tudi materinski dom in zavetišče za brezdomce. Je predšolska vzgojiteljica in profesorica razrednega pouka, a jo je kariera zapeljala iz izobraževanja v pomoč mladim in žrtvam nasilja. Pred ustanovitvijo Socia (leta 2003) je bila zaposlena tudi na celjski občini, kjer je skrbela za socialne projekte, namenjene ljudem, ki potrebujejo pomoč. Je mati dveh otrok, pri vzgoji pa jih ob strani stoji partner, ki mora biti zelo razumevajoč, saj je Kvasova pogosto tudi na poslovnih potovanjih v tujini.

SIMONA ŠOLINIČ
Foto: info.grupa@gmail.com

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče oziroma policiji. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji (dovoljeni so le prvi dan objave članka na blogu) s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih.

 

Kdaj bo ljudem prekipelo …

… in kako je lahko delavec sploh še dobre volje – Problem kot izziv

Ogromno ljudi je izgubilo službo, ogromno je bilo izigranih, veliko ljudi so v revščino pahnila početja tistih, ki so plačani desetkrat bolje kot delavci, ki so zanje garali. To, da nekdo zasluži veliko več kot navaden delavec, čeprav podjetja ne vodi uspešno, vpliva na občutek vrednosti zaposlenega, saj mu na nek način družba in država kažeta, da ni vreden. To vodi ljudi v tesnobo in še v večje osebnostne težave.
Seveda ni vse tako črno. So podjetja in vodilni, ki svoje zaposlene spoštujejo in vedo, da so delavci pot do uspeha. Vendar je zaradi velikih razlik med ljudmi v smislu plač in finančne (ne)preskrbljenosti občutek nezadovoljstva med ljudmi močan. Tudi policija previdno govori o primerih nasilja, za katerimi morda stoji jeza do nadrejenih. Spomnimo le na bombo v Vegradu in na primer, ko je na Celjskem razočaran delavec poskušal zažgati hišo nadrejenega …
Na spletu skoraj ni novice, pod katero ne bi bili zapisani komentarji, ki so več kot očitno sovražni govor. Ljudje so razočarani, ko vidijo, da si elita deli bajne honorarje, medtem ko nekateri nimajo denarja za hrano otrok. Na eni strani so ljudje, ki dobijo vsak mesec na račun več tisoč evrov plače, na drugi strani se v letu 2010 dogaja to, da se ljudje skoraj sprejo v vrsti za brezplačen obrok kosila dobrodelnih organizacij. Se je potem mogoče čuditi nezadovoljstvu v družbi?

Nevarna primerjava
Psihoterapevtka in vodja Centra za psihoterapijo Celje Damijana Voglar pravi, da nezadovoljstvo med ljudmi ne izvira iz zadnjih mesecev, zadnji dogodki so le izzvali in na dan pripeljali vse, kar se je v ljudeh nabiralo že od otroštva. Ljudje se ves čas primerjamo. V vrtcu, šoli, prvi službi … »Ves čas dobivamo informacije o sebi. Če imamo ob tem dober občutek lastne vrednosti, torej, da ›znamo, zmoremo in da smo vredni‹, potem te primerjave niso nevarne. Drugače je, če smo vajeni iz svojega okolja že od otroštva dobivati sporočila, da nismo dobri, ne zmoremo in da nismo vredni. Takrat trenutno nezadovoljstvo pade na naš notranji občutek in zbudi našo staro strukturo. In to postane boleče,« razlaga Voglarjeva. Pri ljudeh, ki izgubijo službo, stopi v ospredje občutek nemoči. Ta je zelo nevaren. »Ljudje rečejo: ›Saj nič ne morem, samo veze veljajo‹ … Nemoč lahko ljudi paralizira in mislim, da je to v tem obdobju zelo velik problem. Pokaže se tudi v sovražnem govoru, češ temu bi morali narediti to in to … Ljudje bi morali kljub občutku nemoči v sebi iskali moč. Vsak jo v sebi ima! Neverjetno je, kolikokrat pri delavnicah odkrijemo, koliko veščin, talentov imajo ljudje, a jih ne morejo realizirati v danih okoliščinah, ker vidijo samo probleme. V problemih je treba videti izziv. Tudi v brezposelnosti, zadolženosti, ker če človek v tem ne vidi izziva, se težko izvleče.«
Čeprav je te besede morda komu, ki doma nima kaj jesti, težko razumeti, Voglarjeva vztraja. »V teh primerih pride do izraza osebna opremljenost, torej kako človek ravna s seboj, s svojimi čustvi, kaj zmore in kakšna sporočila nosi v sebi že od otroštva.«

Vrednost in plača
Ali se torej ljudje ne cenijo dovolj in se v službah pustijo pohoditi? Mnogo ljudi razmišlja preprosto: kolikor me delodajalec plača, toliko me ceni. »Pogosto slišim, ko ljudje rečejo, da se počutijo nevredno, da je samoumevno, da morajo delati in da sicer delajo dobro, ampak notranji občutek jim ves čas govori, da ne bodo zmogli. Da niso vredni – vredni v očeh drugih. In spet smo pri sporočilih, ki smo jih dobili kot otroci. Nekdo, ki je v otroštvu dobival sporočila, ›kako dobro ti gre, tole ti je uspelo, nič hudega, če ti ni …‹, raste in dobi notranji občutek, da zmore in da tisto, kar naredi, opravi dobro, pri čemer ni nič hudega, če mu ni uspelo, mu bo pa drugič,« pojasnjuje Voglarjeva. Vse to so verbalna sporočila, starši pa dajejo ista sporočila tudi nebesedno. Ko se znajo nasmejati ob uspehu in otrok čuti veselje in ponos. »Tak človek se na primer na slabo plačo v odraslosti odziva drugače. Si morda reče, da je dobro, bo drugič boljše, ali odide do šefa in mu poda argumente za višjo plačo ali pa si išče drugo službo,« še razloži naša sogovornica. Hudo pa je, če so vsa sporočila iz otroštva negativna in če so otroku ves čas vtepali v glavo, da je bilo vse, kar je naredil, narobe. Tak človek ima o sebi slab občutek. Tudi ni nujno, da mu kasneje sploh kdo kaj reče, saj vsa slaba občutja pridejo na površje tudi ob nebesednih sporočilih.
»Vedno je lahko v družini, kolektivu nekje v zraku nek negativen občutek, ki je vsem znan, a ga nikoli ni nihče izrekel. Ta sporočila so še veliko hujša. Nekatere stranke povedo: ›Vem, da narobe delam, čeprav mi tega nihče ni rekel.‹ Če ima človek še to smolo, da v službi slabo ravnajo z njim, kjer je še mobing, kjer se ne spoštuje človeka in njegovega prispevka, takrat ob zatiranem nezadovoljstvu in notranji jezi ter nemoči pride do duševnih in telesnih bolezni.« Vsem je dobro znan čir na želodcu. Ta je posledica slabih občutkov in jeze, ki ju dobesedno požremo,« trdi Voglarjeva. »Tudi duševnih stisk, anksioznosti, paničnih napadov, depresij je vedno več. Ogromno ljudi skoraj ne zmore brez antidepresivov, pomirjeval, veliko je tesnobe, nemira, stiskanja v prsih, ljudje ne morejo dihati, boli jih želodec, dobivajo omotice in imajo občutek, da bodo padli v nezavest. Vse to je povezano s pomanjkanjem notranje in zunanje varnosti.«

Pogosto je mogoče slišati in brati na spletnih forumih, da s(m)o mediji tisti, ki v družbi ustvarjamo nezadovoljstvo zaradi vseh slabih novic. Vendar za to, da nekdo podjetje »zafura«, seveda nismo krivi mediji, ki to razkrijemo javnosti. Predsednik celjskega aktiva novinarjev DNS Miran Korošec: »V državi, ki se razglaša za socialno pravično in pravno, smo še toliko bolj dolžni opozarjati na kršitve zakonodaje, stiske, krivice. Že velikokrat smo pomagali rešiti marsikakšen problem in spodbodli pristojne organe, da so se vendarle zganili in ukrepali. Dosegli smo, da so se žalostne zgodbe dotaknile javnosti in vzpodbudile ljudi k solidarni pomoči. Neutemeljeni in za lase privlečeni so očitki, da bi bili novinarji krivi za to, ko ljudem ›poči film‹ zaradi stanja v družbi. Krivdo za to naj si pripišejo tisti, ki ljudi pehajo v takšno stanje, jim ne dajejo plač, ne plačujejo prispevkov za pokojninsko in drugo zavarovanje ter hodijo po njihovem dostojanstvu!«

 

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče oziroma policiji. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji (dovoljeni so le prvi dan objave članka na blogu) s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih.

SIMONA ŠOLINIČ
Foto: info.grupa@gmail.com

 

Tragedija pri Arji vasi: “Moji ljubljeni Nataši”

V soboto, 2. 10., je minilo leto dni od tragedije na avtocesti pri Arji vasi. V njej so zaradi pijanega voznika umrli trije mladi ljudje, eno dekle je bilo hudo poškodovano.

Tokrat v časopisu nisem želela objaviti običajnega članka. Do zdaj je bilo tolikokrat že napisanih ogromno besed. Pa je videti, da se birokratov ne dotaknejo ravno. Morda. Ko se je treba pokazati pred javnostjo.

Odločila sem se, da dam prednost čustvom človeka, ki je v tej nesreči izgubil Sestro, svojo Ljubljeno osebo.

Čas je, da vsi, ki so jim nesreče in ljudje le statistika, začnejo razmišljati drugače. Ljudje nismo številke!Smo lahko le žrtve ali povzročitelji.

Hvala uredništvu Novega tednika, da so moji želji sledili.

Predvsem pa hvala Simonu Godcu, ki mi je kljub svoji bolečini in žalosti dal možnost, da objavim njegove besede, posvečene njegovi ljubljeni sestri.

Tudi mene so se globoko dotaknile.

S.

——-

“Moji Nataši!

2. 7. 1987,  ko sem te spoznal, sem te vzljubil in takoj si postala moja mala štručka, ki si me razveseljevala in mi popestrila dneve. S teboj sem rasel in postajal boljši človek, prav tako ti z menoj!

Ogromno lepih in prijetnih bratsko-sestrskih trenutkov sva doživela. Zaradi starostne razlike sedmih let sva se zelo dobro ujela in očetu Martinu in mami Sonji nisva delala težav. Imela sva veliko skupnih interesov in kar nekaj neuresničenih načrtov. Vsak od naju je prisegal, da bova dobre odnose vzdrževala (tudi ob svojih družinah) do poslednjih dni.

Ponosna si bila name in jaz nate!

Nisva se zavedala, da bo »najin« zadnji dan 2. 10. 2009 … Tako kmalu … Niti prvega nečaka nisi dočakala …

Še zmeraj čutim iskro veselja, ki si jo nosila v očeh, še zmeraj te čutim. A nenazadnje je to »le« spomin, ki ni povezan s prihodnostjo! Prihodnosti ni …

… bolečina, upanje in vera …

Spomin nate prebudi pozitivne občutke in ponos. Ob pogledu začutim, kako pomembno, zabavno in prijetno sestrico sem imel in še vedno te imam!

Nataša, vem, da si blizu in da nas spremljaš …V večnosti pa si prostor deliš s Tjašo in Petrom, kar me na nek zelo čuden način pomiri.

Danes pogled nate in na vse, kar si (za)pustila ob nasilno pretrgani močni vezi z življenjem, so le še dnevi polni solz in bolečin, prazna soba knjig, športnih rekvizitov, lepih oblek in kritično pomanjkanje tvojega optimizma in smeha v naših srcih. V predalih, kamor si ne upam pogledati, so ostali tvoji foto albumi, prepolni fotografij ujetih lepih trenutkov; vsaka fotografija posebej pa pove, kako si bila srečna in zadovoljna med vsemi nami.

Oblak, ki je prekril nebo in napoj, ki je omamil človeški razum ter povzročil prekletstvo črnega petka 2. 10. 2009, ni razložljiv. Posledice so krvave in večne.

Zakaj si (ste bili) bila tistega deževnega 2. oktobra zgodaj zjutraj ob nepravem trenutku na nepravem mestu? Tega Ne vem!

Ubila te je pijana oseba, medtem ko si, upam da, spala in sanjala o zabavnih osmih dneh, ki si jih preživela s prijateljicama Tjašo in Jernejo (Nejo) na Kreti.

Si morda sanjala o klepetu z mamico, ki si jo tako oboževala, očetu in bratcu, ki si jima pred usodnim odhodom z Brnika sporočila, da si srečno prispela in da se ju zelo veseliš?

Morda si sanjala o romantičnem dogodku s fantom, ki si ga spoznala na absolventskem izletu? Tega ne bom nikoli vedel … Sporočam ti, da sem »prijetnega tujca«  kljub vsemu spoznal ( kar daje bolečini še dodatno razsežnost ). Priznam, res je prijeten, a obenem, kot mi vsi, zaznamovan!

…o povzročitelju:

Pijanega povzročitelja in njegove javne nastope preziram!

Ne razumem, kako lahko v tako hudih primerih postopki pregona dovoljujejo povzročitelju prostost?!

Se zaveda, da mi je vzel sestro in njena prijatelja?

Vzel mi je zaupnico in najboljšo prijateljico, vzel mi je osebo, ki sem jo aktivno spremljal od rojstva in me postavil v vlogo človeka, ki je moral narediti zadnjo prepoznavo na oddelku patologije v celjski bolnišnici.

Vzel mi je komaj 22 let in 3 mesece staro sestrico in me naredil edinca!

Vse, kar je ostalo po črnem petku 2. 10. 2009, je neznosno skeleča bolečina, obup, tesnoba,

želja po hitri sodbi …

… in upanje, da čudoviti spomini na vse trenutke, ki smo jih bili deležni ob tebi in naših dragih, nekoč preženejo črnino dni, v katero smo odeti …

Zate moja Taša …

brat Simon s tvojo živo podobo v žalostnem srcu

V spomin Nataši, Tjaši in Petru,

ki nas spremljajo v bolečini in trpljenju, v katerem živimo.

Če je to še sploh vredno besede – ŽIVLJENJE!

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče oziroma policiji. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji (dovoljeni so le prvi dan objave članka na blogu) s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih.

 

Neizprosen do najhujših cestnih divjakov

Mag. Elvis A. Herbaj: »Kršitelje je treba naznaniti na 113, lahko tudi anonimno!«

Ljudje, ki o prometnih nesrečah le berejo, si težko predstavljajo prizore, ki jih vidijo policisti. Mag. Elvis A. Herbaj je v policiji že 26 let, njegovo delo je skoraj ves ta čas vezano izključno na cestni promet. Njegove oči so videle najhujše cestne tragedije na Celjskem. Je vodja oddelka za cestni promet na celjski policijski upravi. Z njim smo se pogovarjali, ker vemo, da ima zamisli, ki so za vsakdanje delo v policiji morda preveč drzne, čeprav bi prinesle pozitivne učinke. Vedno pove, kar misli. Ne skriva prezira do pijanih voznikov, brez dlake na jeziku pove, da pogreša več dela vseh ustanov, ki bi morale poskrbeti za večjo prometno varnost, in izstreli, da so kazni za cestne kršitelje previsoke. Ali ne bi kot policist moral meniti drugače, ga zbodemo.

»Morda se komu res zdi čudno, ampak menim, da višje kazni ne bodo prinesle boljše prometne varnosti. Ne strinjam se niti s polovičnimi kaznimi. Imamo ene najvišjih kazni v Evropi, razen tam, kjer so urejene glede na premoženjsko stanje posameznika. Manjka nam alternativnih, vzgojnih prijemov in sankcij druge vrste, predvsem ni doslednosti pri kaznovanju. Iščejo se razlogi, da se kazen ne plača. Če nekdo naredi prekršek, mora država poskrbeti, da bo plačal! Nekaj novosti se zdaj obeta v zakonodaji, toda sam imam nekoliko drugačno vizijo o izločanju vinjenih voznikov. Stvari je treba dodelati.

Povejte več.
Zadeva je nedorečena od trenutka, ko pijanega voznika zalotimo, do časa, ko je obsojen in kaznovan. Nekdo, ki napiha nad neko določeno stopnjo, je pridržan za določen čas, nato ga izpustimo in zadeva se pelje dalje …

… on pa spet sede za volan in vozi. Želite reči, da so postopki predolgi? Tudi na sodiščih?
… govoril sem o prekrških, ne o sodnih postopkih. Teh ne morem komentirati. Kot policist jih moram sprejeti take, kot so, kot občanu, potencialni žrtvi ali morda storilci, pa se mi zdijo postopki dolgi, to je res.

Žalostno je, da je toliko pijanih voznikov na Celjskem.
Ne strinjam se, da so na Celjskem sami pijanci v primerjavi z ostalo Slovenijo. Mi smo le bolj senzibilni in smo začeli o tem govoriti. Alkohol ne naredi nič dobrega, vsaka stvar, ki se zlorabi, vodi v propad. Alkoholizem ni problem le v prometu, tudi v družinah, na delu, v odnosih. Dokler vsak pri sebi ne prizna, da mu alkohol povzroča problem, ni pripravljen narediti nič. Ko bomo sorodniki, znanci, prijatelji začeli zavračati ljudi, ki se jim ne da na lep način dopovedati, da alkohol ne spada v družbo, odnose in na delo, toliko časa ne bodo spoznali, da imajo težave. Če to spoznajo, jim je seveda treba pomagati.

Konec tedna ste na Celjskem pridržali kar 22 pijanih voznikov. To je ogromno!
Smo jih pridržali še več. Drugi konec tedna po novem letu 28, skupno smo letos med konci tedna pridržali 592 ljudi, kar povprečno pomeni 17 na en konec tedna.

Se zgodi kdaj, da te dni ne pridržite nikogar?
Ne. Najnižje število pridržanih je sedem.

So konci tedna najbolj problematični?
Pred leti smo mislili, da je takrat največ vinjenih, zdaj je zaskrbljujoče, da tudi med tednom, dopoldne, ustavimo pijane voznike. Kje so njihovi delodajalci? Če pijane voznike ustavimo sredi dneva, zagotovo pijejo alkohol tudi v času službe.

Je pridržanih veliko mladih?
Žal tudi. Ne moremo pa reči, da so mlajši problematični. Zakonsko je za pridržanje voznikov začetnikov in poklicnih voznikov določena stopnja 0,38 miligrama alkohola na liter izdihanega zraka. Za ostale voznike je ta stopnja nad 0,52 miligrama alkohola na liter izdihanega zraka.

Vedno več je vinjenih voznic. Alkohol pogosto »prilepimo« moškim.
Res je, ženske se med pridržanimi pojavljajo v kar precejšnji meri. Letos je bilo nekaj primerov, ko so vozile vinjene, v avtu pa so imele otroke.

Celjska policija letos dela drugače. Bolj ste »udarili« po najhujših kršiteljih.
Osem mesecev spremenjenega načina dela je sicer nehvaležno ocenjevati, saj je to kratko obdobje. Mislim, da se bodo pravi rezultati pokazali čez dve ali tri leta. Lahko pa rečem, da je trenutno stanje zadovoljivo. Zgodilo se je osem odstotkov manj prometnih nesreč v primerjavi z lani. Letos je umrlo osem ljudi, v enakem obdobju lani 13. 30 odstotkov je manj hudih telesnih poškodb in 25 odstotkov manj lažje poškodovanih v nesrečah.

Končno niste več le inkasanti …
Zadali smo si, da bomo delali na kvaliteti in ne na kvantiteti in da bomo ukrepali zoper hude kršitve, ki so vzrok za najhujše nesreče. Gre za visoke prekoračitve hitrosti, vožnjo pod vplivom alkohola in za izločanje večkratnih kršiteljev, objestne voznike, ki ne spoštujejo pravil, sebe in drugih. Tudi pri manjših kršitvah delamo drugače. Več je opozoril. Uvedli smo namig kot opomin, da na primer nekomu, ki ni pripet, le nakažemo, da mora to storiti.

Torej ni več tistih, ki rečejo: »Mene so kaznovali, ker sem vozil nekaj kilometrov na uro hitreje, divjakov pa ne …«
Letos smo kaznovali samo 90 voznikov, ki so vozili do 10 km/h več od dovoljene hitrosti, lani v enakem obdobju kar 1.530! To zdaj ne pomeni, da sploh ne ustavljamo takšnih prekrškarjev, seveda jih, ampak večinoma se izrekajo opozorila. Poskušamo jim dopovedati, da smo kršitev zaznali, nismo pa se odločili za kazen.

Pa smo na Celjskem res divjaki?
Letos smo v naselju, kjer je omejitev hitrosti 50 km/h, ugotovili 47 odstotkov več prekoračitev nad 20 km/h, več kot 30 km/h od dovoljene hitrosti jih je v naselju vozilo 32 odstotkov več kot lani, nekaj je tudi takšnih, ki so v naseljih hitrost prekoračili za več kot 50 km/h. Bolj pogosto ukrepamo na avtocesti. 414 je bilo takih kršiteljev, ki so vozili nad 30 km/h več od dovoljenje hitrosti, za polovico več je ukrepov za voznike, ki so vozili nad 40 km/h več od predpisane in kar za 113 odstotkov je več kazni za tiste, ki so na avtocesti predpisano hitrost prekoračili za več kot 50 km/h. Presodite sami.

Za avtoceste nekateri pravijo, da so varne. Dokler se ne zgodi tragedija …
Avtoceste so zagotovo ena najbolj varnih cestnih povezav, vendar takrat ko so sposobne sprejeti večjo količino prometa. V Nemčiji so določeni odseki – ki jih je vedno manj – kjer so le priporočene hitrosti. Te so bistvene višje kot pri nas, povprečno tam vozijo med 150 in 160 km/h in malo je takih, ki vozijo hitreje. Dejstvo pa je, da imajo v Nemčiji tripasovne avtoceste. No, tudi kultura voznikov je pri njih drugačna.

Zaradi novega načina dela se je pokazal porast hudih kršitev. Ali vas ne bodo te številke ob koncu leta morda presenetile? Ste pričakovali, da bo toliko vinjenih in kršiteljev?
Zadeva se lahko prikaže tako ali drugače. Stanje je dobro ali slabo. Aprila 2008 je novi zakon uvedel pridržanje za pijane voznike nad neko določeno mejo alkohola v krvi, kot sva omenila prej. In od takrat do danes smo izločili okoli 3 tisoč pijanih voznikov. Zagotovo bi kakšen med njimi povzročil nesrečo. Letos smo pridržali 977 pijanih voznikov, lani v enakem obdobju 795. Večkratnim kršiteljem smo zasegli 236 vozil, lani v tem času 73. K temu je pripomogla skupina policistov, ki dela izključno na nadzoru prometa. Torej smo najhujšim kršiteljem vendarle stopili na prste. Za nas ni večkratni storilec prekrškov nekdo, ki je večkrat narobe parkiral oziroma ni bil dvakrat pripet. Tisti, ki je trikrat prekoračil hitrost v naselju za 30 km/h, pa je zagotovo na našem seznamu.

V novem načinu dela ste želeli, da bi vam ljudje sporočali, kje se vozi kakšen objesten voznik. Vam sporočajo?
Klici so in s tem smo zadovoljni. Morda bo tudi ta pogovor pripomogel, da jih bo še več. Včasih imam občutek, da ljudje ne kličejo zaradi negativnih izkušenj ali posplošujejo, ko pravijo: »Zakaj bi klical, saj policija nič ne naredi, stoji tam, kjer ni treba.« To ni prav. Treba je ravnati tako, kot želim, da drugi ravnajo z mano. Treba je naznanjati – ne govorim o nepripetih ali manjših kršitvah, temveč o naznanilu o objestnih ali pijanih voznikih. Kdorkoli želi ostati anonimen, lahko pokliče na 080 12 00, a je ta številka v Ljubljani in preden pride obvestilo do nas na terenu, je kršitelj že na drugem koncu. Treba je poklicati na 113 in policisti bodo odreagirali.

Nam lahko zagotovite, da če nekdo pokliče na 113 in nekoga naznani ter želi ostati anonimen, da bo res tako?
Da. Policisti ne sprašujejo več vedno za osebne podatke. Če bo na primer nekdo poklical zaradi pijanega voznika, ne bomo vztrajali pri podatkih, saj ga bomo ustavili in ne potrebujemo pričevanj ljudi. Saj bo alkotest pokazal, da je vinjen. Če pa pri prehitevanju v škarje vozniki ogrozijo koga in očividec ni pripravljen pričati, so sicer težave pri dokazovanju, toda četudi tega ne bomo mogli dokazati, bo ustavljeni začel vseeno razmišljati. Nekdo ga je videl in opazil kršitev. Morda bo drugič ravnal drugače.

SIMONA ŠOLINIČ
Foto: info.grupa@gmail.com

Elvis A. Herbaj je v policiji že od leta 1984. Kariera ga je vodila od policista, vodje patrulje, pomočnika in namestnika komandirja na Postaji prometne policije Celje, inšpektorja v Celju do komandirja laške policijske postaje. Tam so ga občani zelo dobro sprejeli, saj je naredil velik korak naprej v odnosu z ljudmi. Končal je tudi podiplomski študij, trenutno je vodja oddelka za cestni promet na celjski policiji. Sovraži birokracijo in ni pisarniški policist. Pravijo, da je na področju preventive »… še premalo izkoriščen, saj ima zelo dobre ideje …«. Večina ga ceni. Da je kreativec, slišimo pogosto. Tudi to, da kot takšen vsem ni pogodu. Vendar je vedno tako: uspešni in kreativni ljudje pač delajo, ostali godrnjajo. Je Celjan, oče dveh otrok.

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče oziroma policiji. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji (dovoljeni so le prvi dan objave članka na blogu) s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih.

 

Ko se telica odpravi na športni dan …

… evo še nekaj drugega …, da ne bo le črna kronika …

Pravzaprav je ta telica imela kar tri športne dni! – V iskanju aktivno sodelovala polovica Vojnika in naša redakcija …

V novinarski praksi velja, da se morajo informacije dvakrat preveriti. No, če izvemo kakšen »eksotičen« podatek, se zgodi, da preverimo štirikrat, preden resnično verjamemo tistemu, kar smo slišali. Tako se je na primer zgodilo pred dnevi, ko smo poročali o kači v stanovanju, in pred leti, ko smo pisali o mucku, ki se je z glavo zataknil v neko odprtino. Da ne pišemo, kolikokrat smo spraševali, če je res, ko smo pred meseci izvedeli, da je na strehi hiše pes … Potem se je zgodilo minuli teden, ko so nas iz Vojnika poklicali, da se je izgubila – telica. Še več – da je že tri dni ni od nikoder. In smo rekli: »Gremo v iskalno akcijo.« In smo šli, saj telice vendarle novinar ne išče vsak teden!

Kako se je lahko sploh kaj takega zgodilo? Na domačiji Lebrovih v Želčah nad Vojnikom imajo več deset glav živine. Medtem ko so krave »locirane« v hlevu, so razposajene telice od spomladi do jeseni na pašnikih ponoči in podnevi. Tam jih je pretekli ponedeljek zgodaj zjutraj očitno moralo nekaj prestrašiti, saj se jih je okoli šest od 17 podalo po hribu navzgor in naravnost na cesto ter po njej v neznano! Da so šle tako hitro, kot bi galopirale, nam je razlagal gospodar na kmetiji Milan Leber. Pobegle telice je opazil sin, za eno je skočil v grmovje, jo prijel, medtem ko so jo ostale odmarširale dalje po cesti. Kot da bi imele slabo vest ali prazne želodce, so se sicer kasneje vrnile nazaj, vendar je ostro kmečko oko opazilo, da ena manjka. »Najprej smo klicali k vam, na Radio Celje, kjer nam sprva niso verjeli, da pogrešamo telico,« z nasmeškom razlaga Leber. Priznamo, da smo sprva podvomili. Toda kasneje se je izkazalo, da so obvestila o pogrešani pripeljala do srečnega konca.

Spet doma
Ko smo tretji dan pogrešanja mlade telice, ki je povrhu bila še breja, skupaj z Lebrom stali na pašniku, od koder jo je telica ucvrla, spet nismo mogli verjeti svojim ušesom. Klicali so nas iz vojniškega vrtca, kjer je Leber tudi zaposlen. Tja je namreč poklical sam vojniški župan Beno Podergajs! Na občino je namreč klicala ženska iz Straže na Gori, češ da je pri njih videti neko sumljivo telico. »Straža na Gori?!« smo se začudeno spogledali. »Saj to je ja pri Dramljah!« Medtem ko so nam po mislih švigale številke kilometrov, ki jih je kravja dama morala prehoditi do tja, smo že sedeli v vozilih in z novinarskim čutom za ekskluzivo »šibali« po podeželskih cestah proti Straži na Gori. Smo bili pa veseli, saj smo takrat vedeli, da telica vsaj ni pristala v kakšnem hlevu pri neznancu, ki bi jo lahko kaj hitro spremenil v teletino.
Da je radijsko obvestilo o telici, ki »vandra« bogsigavedi kje, dobrodošlo, je pričal še klic iz našega uredništva o še eni ženski, ki je poklicala iz Straže na Gori, da utegne biti tam videna telica morda telica iz Želč. Si morete zamisliti? Ne le vojniška občina, tamkajšnji vrtec in kmetje, ki so jo videli, še kolegi v naši redakciji so pomagali Lebru in nam na terenu, da smo to telico uspeli najti! Ko smo v Straži na Gori našli domačinko, h kateri se je telica zatekla, še ni bil čas za smeh, čeprav nam je razlagala, da so njene ovce telico zabodeno gledale, kaj le-ta počne v njihovem »becirku«. Vedeli smo, da je v tamkajšnji okolici, a ker je bila prestrašena, jo je popihala nazaj v bližnji gozd. »Prmejdun! Če smo prišli do tu, jo bomo pa ja ujeli,« smo si rekli in pogumno zakorakali v gozd. Toda vedeti je treba, da je telica pač drugačna od teletine, ki jo poznamo na mestnih krožnikih. Žival(ica) ima 450 kilogramov in če te zaradi prestrašenosti kam sune, ni ravno prijetno za človeško telo in njegove pritikline … Ob tem je bila še shirana od vročine in dolge poti. Zato so fantje telico previdno prignali do hleva, kjer so jo privezali, dokler niso ponjo iz Želč prišli s traktorjem.
Zadnja informacija, ki smo jo dobili po opravljeni iskalni akciji, je, da je telica že pri svojih kolegicah v Želčah in da se počuti dobro. Ter da se nam in vsem, ki so v iskanju pomagali, po kravje zahvaljuje, da je spet doma. A ni to super?

SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče oziroma policiji. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji (dovoljeni so le prvi dan objave članka na blogu) s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih.

 

“Ne rože! Jesti mi, prosim, prinesite!”

“Največ je osamljenosti in psihičnega nasilja, je pa prisotno tudi fizično naslije nad starejšimi, čeprav je le-tega manj, a vendar je in na to je treba opozoriti,” razlaga Ivanka Tofant iz Pokrajinske zveze društev upokojencev Celje. Starejšim so najbolj nevarni lastni otroci. Poberejo jim denar, jih zapirajo v hiše in stanovanje. Ni povsod rožnato in ni povsod spoštovanja staršev. Več nasilja je pri bogatih. Tam kjer je revščina, si revščino delijo, drugače je pri bogastvu. “Pogosto se zgodi, da so starejši pri hiši, kjer je denarja dovolj, lačni, ker nimajo hrane,” še dodaja Tofantova.

Zgodbe, ki prihajajo z vseh koncev Celjskega so v srce segajoče in izredno boleče. Namesto, da bi ljudje uživali v svoji jeseni življenja, mnogi trpijo in solze so del njihovih dnevov in noči. Mačehovska ni le država, ki jih z bornimi pokojninami dobesedno zaničuje in ne priznava leta in leta njihovega garanja. Mačehovski so tudi številni otroci, ki sramotno potiskajo starše v zanje nedostojno in nevredno življenje. Marsikdo je brezbrižen, četudi ve, da se kje za štirimi zidovi dogaja nasilje, tega ne prijavi. In to odgovornost so nase hvalevredno prevzeli prostovoljci v projektu Starejši za starejše. Obiskali so že več tisoč starejših na našem območju, se pogovarjali z njimi in izvedeli veliko. Gre za projekt, v katerem starejši od 69. leta z lastnim privoljenjem izpolnijo anketo z vprašanji o kakovosti svojega življenja, če pa potrebujejo kakšrno koli pomoč, jim to uredijo.

“Ta projekt izvaja Zveza društev upokojencev Slovenije že od leta 2004, na Celjskem je k projektu pristopilo 21 upokojenskih društev, v katerih je 9. 177 starejših nad 69 let. Od teh smo jih obiskali 6. 617,” dodaja Tofantova. “Seveda je več primerov, ko ugotovimo, da mladi skrbijo za starejše dobro, je pa res, da kar pogosto odkrijemo življenje, ki resnično ni primerno za starejšega človeka.”

Bogati bolj nasilni

Velik krivec za slabo življenje starejših je država. Ta je mnoge pahnila v brezposelnost in edini finančni vir je v nekaterih družinah pokojnina. “Tako se dogaja, da otroci iz domov za upokojence starše izpisujejo, da nato živijo doma, ker to pomeni, da lahko živijo z njihovimi pokojninami. To vse vodi v osamljenost, zapuščenost in izločanje starejših iz družbe,” pojasnjuje predsednik Pokrajinske zveze društev upokojencev Celje Emil Hedžet. Kljub temu je več psihičnega in tudi fizičnega nasilja nad starejšimi v bogatejših družinah, kar potrjuje tudi Tofantova: “Da. Veliko primerov je, da tisti, ki so bolje situirani pozabljajo na starejše.”

Prostovoljci na terenu slišijo in tudi vidijo marsikdaj. Ker se nekateri starejši svojih otrok tudi bojijo, se je že zgodilo, da so upokojenci prihod prostovoljcev čakali skriti kar v koruzi. Ko so jih videli, so se jim zaupali, saj so se bali, da otroci ne bi izvedeli, kaj se s prostovoljci pogovarjajo. Prostovoljci so v večini primerov tudi sami upokojenci, saj je vendarle jasno, da se bo nekdo, ki je žrtev kakšnega nasilja, lažje zaupal vrstniku, ki je morda imel podobno izkušnjo in je tudi sam potreboval pomoč. “Za štirimi stenami se dogaja marsikaj. Človek hodi vsak dan mimo kakšne hiše in misli, da je tam vse urejeno, da ni nobenega problema. Potem pa pride starejši do tebe in pove, da ga lastni sinovi pretepajo in da živi v pomanjkanju. Včasih nam kdo reče, da si še za pogreb ne more prihraniti,” pojasnjujeta naša sogovornika.

Vendar se vsi starejši ne zaupajo z lahkoto. Mnogi menijo, da jim je tak način življenja usojen in se sploh ne zavedajo, da obstaja rešitev. Če prostovoljci opazijo, da je starejši žrtev nasilja, o tem obvestijo center za socialno delo oziroma občinske službe, ki pomagajo naprej. “Včasih pa družino obiščemo večkrat, da tisti, ki izvajajo nasilje, vidijo, da to vemo in s svojim početjem prenehajo. Nekatere družine tako obiskujemo vsak teden ali celo vsak dan. Smo pa naleteli tudi na odpor. Mladi denimo ne pustijo prostovoljcev k hiši. Pravijo, da obiski staršev niso zaželeni ali da ‘mama spi’. Takrat vemo, da je nekaj narobe in moramo biti vztrajni. Starejši se tudi sami zaprejo vase, kar ni dobro. Ne poslušajo ne radia ne televizije, kaj šele, da bi šli v družbo. In takrat smo prostovoljci dobrodošli in že lepa beseda, nasmeh in stisk roke jim pomenijo veliko,” nam še povesta naša sogovornika. Včasih pa do prostovoljcev pridejo starejši sami in izrazijo željo po pomoči, saj društva upokojencev izdajajo kakšna glasila, kjer preberejo, da jim je omogočena pomoč.

Zaklenjeni v stanovanjih

Nekateri pomoč tudi dobijo, a kaj ko to pomoč izrabljajo mladi. So tudi primeri, kjer je doma pristoten alkohol in posledično zanemarjanje staršev. In posoda s toplim obrokom namesto na mizi lastne matere pristane kje drugje. Ne boste verjeli, toda dogaja se, da takšni starejši hrano nato iščejo po bližnjih smetnjakih. Te zgodbe so zaupne, s pisanjem nikakor ne bomo nikogar izpostavili, vendar je o tem treba govoriti, saj se to dogaja tu – med nami. “Pred kratkim me je zelo prizadel dogodek, ko sem prišla k ženički, stari več kot 90 let. Ob rojstnem dnevu sem ji prinesla rože in sladkarije. Pa mi je dejala ‘Kaj mi to nosite! Lačna sem, prinesite mi raje jesti’,” pravi Tofantova. Ob tem naj dodamo, da ženička, o kateri je bilo govora, sploh ni socialno ogrožena. Je pa očitno ogrožena v lastni družini. S Celjskega prihaja tudi zgodba o drugi ženički, ki se je pozimi grela kar pri kravah in kozah, dokler ji niso na pomoč priskočili prostovoljci in uradne inštitucije, da so ji uredili bivalne prostore.

Na podeželju je morda starejšim lažje. Tam so ljudje vendarle bolje povezani in morda hitreje opazijo, da je kaj narobe. V mestu pa jim je težje. “Ljudje so sami v stanovanjih, zaprti, nimajo stikov z nobenim, so pozabljeni od vseh. V bloku se morda niti ne poznajo med seboj. In tudi prostovoljci svoje delo v mestih opravljajo težje,”navaja Tofantova. “Neka ženska je denimo v enem izmed blokov po dolgem času ugotovila, da starejše sosede ni na spregled, pa ji je šla trkat na vrata. Potem je iz stanovanja zaslišala gospo, ki ji je dejala, da so jo otroci zaklenili in da nima ključa ter da ne more nikamor ven. Torej tudi, če bi se ji kaj zgodilo, ji ne bi mogli pomagati,” razlaga Hedžet. Ampak to je en primer. Po mestu naj bi bilo takšnih zaklepanj starejših ogromno!

Ob vsem tem je prav, da napišemo kak primer, ki kaže, da se dobro z dobrim vrača. Nek starejši moški, ki je zbolel, ni želel, da ga previja in čisti ženska, zato mu je na pomoč priskočil moški prostovoljec. “Ta je zanj skrbel vsak dan, dokler ni gospod ozdravel, nato pa je nenadoma zbolel prostovoljec. In stvar se je obrnila. Zdaj pa prvi neguje drugega. To je neke vrste priznanje,” razlaga Tofantova. Dodaja, da je lepo videti, ko mladi skrbijo za starše primerno in da živijo v sožitju: “Starejši so lahko tudi samosvoji, a jih je treba sprejeti takšne.” In mnogi so navajeni skromnosti že od otroštva in niso zahtevni. Je to tako težko razumeti otrokom?

– 

V anketi, ki jo izvajajo prostovoljci, starejši odgovarjajo na vprašanje kot so: kako živijo, kdo skrbi zanje, ali so pripravljeni sprejeti pomoč pri dnevnih opravilih, kakšno je njihovo zdravje, ali obiskujejo zdravnika, ali jemljejo zdravila, kakšna je kakovost bivanja, kako preživljajo prosti čas, ali so vključeni v kakšno skupino in podobno. Rezultati ankete so skrbno varovani.

 –

SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče oziroma policiji. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji (dovoljeni so le prvi dan objave članka na blogu) s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih.

 

“Vem, da vas bodo zanimale obdukcije …”

… in trupla,” nas je razkrinkala patologinja Simona Šramek – Zatler

Intervju s patologinjo in sodno medicinko ga. Šramek – Zatler sem objavila na Radiu Celje in v časopisu Novi tednik v začetku julija 2010.  Veseli me, da se je odzvala povabilu. Je namreč ena največjih strokovnjakinj na svojem področju dela in izredno korektna ter profesionalna. Takšne osebe sem imela v svoji karieri le redko kdaj možnost spoznati.

—

Seveda poznamo delo patologov, saj jih vidimo v nadaljevankah, bi rekli.  Ne verjemite vsega, kar vidite v NCIS in Na kraju zločina. Prostori niso tako sončni, sodni medicinci in patologi pa za mikroskopi ali pri obdukcijah niso s kokakolo in sendviči v rokah! So izredno spoštljivi do tistih, katerih pot se konča na njihovem oddelku. »Življenje mrtvih je v spominu živih,« je ob vhodu na oddelek za patologijo in citologijo v celjski bolnišnici zapisala predstojnica Simona Šramek – Zatler, dr. med., spec. patologije in spec. sodne medicine. 20 let dela na oddelku, ki se ga vsi malo bojimo in kjer bo nam ali našim svojcem nekega dne morda prav ona pomagala razumeti nerazumljivo …

Že ob dogovoru za intervju nas je zagotovo ena najzanimivejših sogovornic spregledala: “Vem, zanimale vas bodo le obdukcije in trupla!” In je imela kar prav. Toda obdukcije predstavljajo le 20 do 30 odstotkov dela patologov! “Tega laiki in mnogi zdravniki ne vedo. Večji del našega dela so pravzaprav biopsije, pregledi tkivnih drobcev, ki jih odvzamejo zdravniki pri posegih. Večino dela opravimo pri mikroskopu in se razveselimo, če diagnoza ni tumor. Pri manjših vzorcih, kot so odščipi, kjer na primer ugotavljamo razjede na želodčni sluznici, diagnozo postavimo že naslednji dan. Pri odstranitvi večjega organa, na primer črevesja, preiskava traja dlje. Po fiksaciji v formalinu sledi delo v laboratoriju. Patolog nareže organ s tumorjem, nato laboranti tkivo vklopijo v parafin, ga narežejo na rezine in pobarvajo za pregled pod mikroskopom. Nato patolog v dveh do treh dneh postavi diagnozo. Če so potrebna dodatna barvanja, traja to pet do sedem dni ali kakšen dan več, če se posvetujemo s strokovnjaki v Ljubljani.”

Delate s tako »hudimi« mikroskopi, kot jih vidimo v nadaljevankah? Jih kdaj spremljate?

Včasih pogledam in razložim družini, da ni tako enostavno, kot je prikazano. Aparature, ki jih imamo na razpolago za delo v laboratoriju, vi verjetno mislite tiste, s katerimi kriminalisti pregledujejo sledi, pa gredo res v korak s tistim, kar vidite na televiziji. Drugače je s prostori, ki so v filmih svetli, zračni, stekleni … Moti me, da mrliški preglednik že na kraju dogodka določi do minute natančno čas smrti. To je daleč od resnice. Na to, in še tu gre za časovni razpon nastanka smrti, vpliva veliko dejavnikov. Od časa od smrti do obdukcije, posmrtnih sprememb notranjih organov, vrste zastrupitev in stanja organizma pred smrtjo, predvsem pa vpliva okolja, kjer je truplo. V toplem in vlažnem razpada hitreje …

Je časovni razpon določen v urah?

Lahko. Pri truplih, ki jih najdejo nekaj ur ali dni po smrti, določimo čas smrti na podlagi posmrtnih sprememb, kot so padec temperature, mrliške lise in okorelost. Natančneje pa na podlagi koncentracije kalija v očesni steklovini. Pri starejšem truplu, ko najdejo le kosti, so razponi daljši.

Prej ste omenili obdukcijo. Pa sva le prišli do nje.

Ampak ne želim, da bi ljudje menili, da je naše delo morbidno. Pri obdukcijah moramo ugotoviti vzrok smrti in spremljajoče bolezni, ki so do nje privedle. Pri nas opravljamo klinične obdukcije pacientov, ki so umrli v bolnišnici. Zdravniki se za to odločijo, če ne poznajo osnovnega vzroka smrti ali če je prišlo do zapletov med zdravljenjem. Sanitarne obdukcije odredijo mrliški pregledniki, če pacient umre nenadoma, sam ali stori samomor. Naredimo tudi od 20 do 40 sodnih obdukcij, ki jih odredijo preiskovalni sodniki, če je smrt povezana s kaznivimi dejanji, prometnimi nesrečami ali sumljivimi samomori.

O kakšnem številu obdukcij govorite?

V Celju jih opravi patolog letno okoli 200 do 250. Trajajo od 1,5 do 2 ur, potem sledi preiskava tkiv pod mikroskopom. Se zgodi, da na dan naredimo štiri ali pet obdukcij. Tako kot tisti dan, ko ste bili pri nas vi.

Takrat v obdukcijski sobi niste bili sami.

Videli ste obdukcijske pomočnike, ki nam pomagajo in odpirajo telesne votline in lobanjo. Tkivne vzorce pa izdelajo v laboratoriju, kjer je zaradi nekaterih snovi tudi toksično okolje. Večina ljudje ne ve, da obdukcija ne more biti takoj končana. Včasih moramo odvzeti še vzorce krivi ali urina zaradi možnosti strupov ali alkohola v telesu. To analizo opravijo na Inštitutu za sodno medicino v Ljubljani.

Zgodi se krvav umor, najdejo truplo. Greste tudi vi na kraj zločina?

V primeru sumljive smrti, ko odredijo sodno obdukcijo, pridejo tja kriminalisti, preiskovalni sodnik in tožilec. V primeru dodatnih pregledov se preiskovalni sodnik in tožilec odločita poklicati še sodnega medicinca. Pri ubojih in sumljivih samomorih grem prav tako na kraj. Kriminalisti nas tudi seznanijo s predmetom, s katerim je neka poškodba nastala. Nož je na primer v naši družbi še vedno velikokrat uporabljen …

Ali samomor z obešanjem. Kaj pa, če je gre za umor?

Absolutno je treba imeti vse podatke s kraja, ker samo z ogledom ne bi prišli do zaključka. Zelo pomembne so obdukcija – treba je iskati poškodbe, ki bi jih oseba dobila pred smrtjo in po njej, če je bilo truplo prestavljeno ali obešeno – posmrtne spremembe in lega mrliških lis. To je res zelo zahteven primer in samomorov z obešanjem je veliko. Pred kratkim smo imeli samomor z ustrelitvijo, kjer to, da je bil moški levičar, ni povsem ustrezalo načinu samomora. A smo kasneje ugotovili, da ni šlo za kaznivo dejanje.

Vidite veliko stvari. Kaj vas je najbolj pretreslo?

Detomor pred leti. In mati, ki je v prometni nesreči izgubila dva otroka, in druga mama, ki je po sinovi smrti v nesreči darovala njegove organe. Občuduješ ljudi, ki zberejo ob takih dogodkih toliko poguma. Pretresljive so izpovedi staršev odvisnikov, ki so otroku poskušali na vso moč pomagati, a so se njihove zgodbe končale pri nas.

Imate kakšen primer, kjer vzroka smrti niste mogli odkriti?

Ne, ker je takrat, ko ne najdemo drugega vzroka in izključimo poškodbe, zastrupitve, evidentno kronično bolezen ali tumor, osnovni vzrok smrti nenadna srčna smrt. Včasih je svojcem zelo težko razložiti, da je prišlo do nenadne srčne smrti.

Rezultate obdukcij pogosto predstavite tudi nas sodiščih.

Da. Lahko me zaslišijo v okviru opravljenih sodnih obdukcij, ko sodišče potrebuje dodatno razlago o spremembah na truplu. Kot izvedenka sodne medicine se srečujem z oceno telesnih poškodb v medsebojnih obračunavanjih in prometnih nesrečah, z izračunavanjem koncentracije etanola v krvi v času prometne nesreče.

Ko sva pri alkoholu, vedno poudarjate …

… da laiki še vedno mislijo, da obstajajo zdravila za streznitev – a jih ni! Koncentracije alkohola v krvi z aspirinom, fluimukanom ali tako da po popivanju popijemo še pivo ali žganje, ne moremo znižati. Če voznik, ki ima v krvi več alkohola, kot je dovoljena zakonska meja, in povzroči prometno nesrečo ter nato da kri, je pregledan pri zdravniku, moramo na sodišču izračunati še t. i. retrogradni izračun koncentracije etanola v času dogodka. To pomeni, da je bila koncentracija alkohola v krvi takrat še večja, kot so jo izmerili v laboratoriju po dogodku. Telo izloča alkohol v obdobju petih ur stalno in koncentracija se znižuje od  0,1 g/kg do 0,2g /kg v eni uri.

Želite reči, da se mnogi motijo, češ da so trezni, če zadremajo za eno uro?

Da. Če nekdo popije toliko alkohola, da ima v krvi 0,5 grama alkohola na kilogram krvi, bo popolnoma brez vsebnosti etanola v roku petih ur. To so dejstva, mimo katerih se ne da! Sploh ni res, da če tak človek zaspi za eno uro, da se zbudi trezen. Ne, trezen bo čez pet ur, v eni uri pa bo njegova koncentracija nižja za 0,1 ali morda 0,2 grama alkohola na kilogram krvi!

Obtoženci poskušajo goljufati?

Tudi. Toda pri alkoholu se da dokaj natančno izračunati. Vsi vozniki so absolutno nesposobni za vožnjo, če imajo več kot 1,1 grama alkohola na kilogram krvi. Pri tej vsebnosti alkohola se kaže vpliv na vid, sluh, koordinacijo in reakcijski čas pri vseh voznikih, tudi pri tistih, ki so vajeni pitja alkoholnih pijač.

Če kdo po nesreči reče, da ni vozil on, ga »ujamete na laži«.

V nesrečah moramo ugotoviti, kje je kdo pred nesrečo sedel. Seveda se zgodi, da trdijo, da je vozil tisti, ki je po nesreči umrl. Na podlagi poškodb se da to dokaj zanesljivo potrditi ali izključiti.

Mimogrede, obstaja popoln zločin?

Verjetno, ampak ne za dolgo. To se je že pokazalo, ko je prišlo do ponovnih izkopov, obdukcij, analiz … Tkiva hranimo v arhivu trajno, kri in druge telesne tekočine več let in so še primerne za analizo, tako da je popoln zločin zahtevno opravilo … Če je truplo kremirano in je bil pokojni zastrupljen, lahko nekatere strupe še vedno najdemo v pepelu po žarnem pokopu. Ne bom pa povedala, katere lahko in katere ne …

Se pravi, da se to tudi dogaja.

Oh, seveda se.

SIMONA ŠOLINIČ

Foto: SHERPA

Celjanka Simona Šramek – Zatler se je po končani medicinski fakulteti v Ljubljani zaposlila na Oddelku za patomorfologijo in citologijo Splošne bolnišnice Celje. Strokovnjakinja na področju sodne medicine je v sodnih dvoranah znana kot zelo natančna in vedno vestno pripravljena izvedenka. Zagovornikom najhujših storilcev se nikakor ne pusti zmesti. Celjska patologija je bila zaradi afere z nepregledami vzorci nekaj časa zelo veliko v medijih,  a to je bilo še pred njenim vodstvom. Odkar je predstojnica ona, do zaostankov ne prihaja več. Aparature so dodatno posodobili, čakajo še na obnovo prostorov. Med zdravniki velja za dosledno in vedno pripravljeno svetovati in naklonjeno izobraževanju na svojem delovnem področju. Kot mama treh otrok jim je (seveda letom primerno) razložila, kakšno delo opravlja. In družina tudi razume, zakaj mora mama delati skoraj vsako soboto ali nedeljo. Ne glede na naravo svojega dela je vedno nasmejana. Čeprav se ob hudo stresnih dneh vpraša, zakaj raje ne izdeluje šopkov, po premisleku pravi, da nikoli ne bi delala česa drugega.

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče oziroma policiji. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji (dovoljeni so le prvi dan objave članka na blogu) s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih.

 

»Ljud­je kdaj v živ­lje­nju pa­de­jo!«

Di­rek­to­ri­ca celj­skih za­po­rov Edi­ta Me­jač: »Ne­kaj pre­kr­ši­jo, pla­ča­jo za to, se po­be­re­jo in ži­vi­jo zgled­no živ­lje­nje. Da se!«

Zad­njih ne­kaj let jo ima­mo »na pi­ki« v smi­slu, da jo mo­ra­mo zva­bi­ti pred mi­kro­fon in jo iz­pra­ša­ti do po­tan­ko­sti. Edi­ta Me­jač. Je di­rek­to­ri­ca Za­vo­da za pre­sta­ja­nje mla­do­let­niš­ke­ga za­po­ra in kaz­ni za­po­ra Ce­lje in je mor­da iz ne­ke­ga stra­hos­po­što­va­nja z na­še stra­ni tra­ja­lo ta­ko dol­go, da smo to ure­sni­či­li … Nje­no de­lo je po­ve­za­no z re­šet­ka­mi in s hu­di­mi pre­stop­ni­ki. Poz­na ključ ne le od za­por­niš­kih ce­lic, tem­več tu­di do do­brih od­no­sov v ko­lek­ti­vu. V po­go­vo­ru ne upo­ra­bi izra­za po­dre­je­ni, am­pak ved­no so­de­lav­ci. Do no­vi­nar­jev je ko­rekt­na, je­dr­na­ta in di­rekt­na. Zna se po­ša­li­ti. Za­to v ša­li lah­ko za­pi­še­mo, da je v za­po­ru že več kot 25 let … Ko jo vpra­ša­mo, ka­ko se je kot žen­ska znaš­la na po­lo­ža­ju še­fi­ce ne­ko­li­ko dru­gač­ne us­ta­no­ve, se ja­sno vi­di, da je že zdav­naj pre­se­gla sta­ro mi­sel­nost, da žen­ska te­ga ne bi zmo­gla. In ima prav.

»Spol na ta­kem de­lov­nem me­stu ni­ma no­be­ne vlo­ge. Po­mem­bni so oseb­nost, stil vo­de­nja in do­sled­nost. Če so­de­lav­ci za­ču­ti­jo, da ti ni vsee­no za po­droč­je de­la in za­nje, us­tva­riš ugod­no de­lov­no oko­lje. Mo­ji so­de­lav­ci in ož­ja eki­pa so stro­kov­ni, za­to jim gre vsa zah­va­la. De­lov­ni us­peh je us­peh vseh, ne le po­sa­mez­ni­ka.«

Kaj pa pri­por­ni­ki, za­por­ni­ki, so vas kdaj za­ra­di spo­la pod­ce­nje­va­li?

Lah­ko bi re­kla, da s tem ni­ma­jo te­žav. Mor­da, če so tuj­ci. To­da ko vi­di­jo, da je pr­va žo­ga ja­sno in tr­do od­bi­ta, te­ga ne po­sku­ša­jo več … V mo­ji ka­rie­ri se je zgo­di­lo že mar­si­kaj. Bi­le so tu­di grož­nje, to­da člo­vek pre­mi­sli in oce­ni, kak­šno te­žo ima­jo. A se z grož­nja­mi ne uk­var­jam pre­ti­ra­no.

Ste na sploh z za­pr­ti­mi ose­ba­mi po­go­sto v sti­ku?

Kot di­rek­to­ri­ca imam ter­min za raz­go­vo­re s ti­sti­mi, ki izra­zi­jo že­ljo za to. En­krat me­seč­no so se­stan­ki dom­ske skup­no­sti, na ka­te­rih so pri­sot­ni vsi ob­so­jen­ci. Urad­no in tu­di manj urad­no se z de­lav­ci in za­pr­ti­mi ose­ba­mi po­go­sto kaj po­go­vo­rim.

Celj­ski za­por po­go­sto po­ve­že­jo z mla­do­let­ni­ki za­ra­di urad­ne­ga na­zi­va, če­prav je ka­te­go­rij za­pr­tih oseb več.

Ta­ko je. Pri nas so pri­por­ni­ki za ce­lot­no okrož­je celj­ske­ga so­diš­ča, pri­por­ni­ce za vsa so­diš­ča vzhod­ne Slo­ve­ni­je, ob­so­jen­ci, sta­ri do 23 let, če so ob­so­je­ni na ka­zen za­po­ra do pet let, in mla­do­let­ni ob­so­jen­ci ob­so­je­ni na ka­zen mla­do­let­niš­ke­ga za­po­ra. Tu je še od­de­lek za uk­lo­nil­ni za­por. Zmog­lji­vost za­vo­da je 96 za­pr­tih oseb, la­ni smo ime­li pov­preč­no 94-od­stot­no za­se­de­nost. Prob­lem pa je pre­za­se­de­nost v pri­po­ru. La­ni smo ime­li pov­preč­no za­se­de­nost pri­po­ra 238 od­stot­kov!

Ob tem pri­manj­ku­je še pra­vo­sod­nih po­li­ci­stov. Ali to pri­po­mo­re pri kak­šne­mu po­be­gu?

Te­ga ne bi ni­ko­li opra­vi­če­va­la s tem. Za­pr­te ose­be pač iz­ko­ri­sti­jo pri­lož­nost, vča­sih se za to pri­pra­vi­jo. Po­beg ter oko­liš­či­ne ana­li­zi­ra­mo, ali gre za od­go­vor­nost so­de­lav­cev ali ne. V za­po­ru ni­so za­po­sle­ni le pra­vo­sod­ni po­li­ci­sti. Po­dat­ki vzgoj­ne­ga oseb­ja in in­štruk­tur­jev prak­tič­ne­ga pou­ka so po­mem­bni pri se­sta­vi sli­ke o za­pr­ti ose­bi. Po­be­gi so bi­li in še bo­do. Mi­slim ce­lo, da je to manj­še zlo, kot če bi za­por mak­si­mal­no teh­nič­no za­va­ro­va­li in bi se agre­si­ja, kar po­beg je, odra­zi­la navz­no­ter. To po­me­ni upor in na­si­lje nad za­po­sle­ni­mi!

Celj­ski za­por je v sre­diš­ču me­sta. Od zno­traj ga ne že­li­mo spoz­na­ti, a ven­dar bi ra­di iz­ve­de­li, ka­ko iz­gle­da …

Zgrad­ba je iz le­ta 1810. To vam po­ve do­sti, kaj­ne? Je ve­li­ka, ne­funk­cio­nal­na, za­sta­re­la, se­stav­lje­na iz ne­šte­to pro­sto­rov in so­bic. Var­nost­na pre­gled­nost je manj­ša kot v pri­me­rih no­voz­gra­je­nih pro­sto­rov, kjer je de­jav­nost vna­prej do­lo­če­na. Od­del­ki so lo­če­ni med pri­por­ni­ki in ob­so­jen­ci. Za laž­jo pred­sta­vo: v ob­so­jen­skem od­del­ku so so­be, skup­ni pro­stor s čaj­no ku­hi­njo in dnev­ni pro­stor. Na vo­ljo je te­lo­vad­ni­ca. Za­pr­te ose­be so mla­de, pol­ne ener­gi­je in s po­moč­jo ak­tiv­no­sti jo sproš­ča­jo na po­zi­ti­ven na­čin.

Iz le­ta 1810? Dol­go se že ome­nja tu­di se­li­tev za­po­ra.

Naj­manj 30 let se o tem že go­vo­ri, a se ni­ko­li ni na­šel »pri­me­ren čas« za se­li­tev. Vpra­ša­nje je, če bi dr­ža­va to zmo­gla v tem tre­nut­ku. Uvod­ni po­go­vo­ri s celj­skim žu­pa­nom so o tem bi­li. Tu­di o lo­ka­ci­jah, o ka­te­rih ne mo­rem go­vo­ri­ti. Pri nas so v za­po­ru mla­di ljud­je, a ni­ma­mo no­be­ne ze­le­ni­ce, no­be­ne učil­ni­ce več, neu­stre­zen je pro­stor za obi­ske …

Še trž­ni­ca je bli­zu, s tem več­ja go­sto­ta lju­di. In pri po­be­gu je gne­čo mo­go­če iz­ko­ri­sti­ti. Če­prav v Ce­lju ni ve­li­ko po­be­gov, je le­tos ušel ne­va­ren pri­por­nik, in to ob ku­pu ka­mer! Ka­ko je to mo­go­če?

Teh­ni­ka ne mo­re ni­ko­li na­do­me­sti­ti člo­ve­ka. Dru­go z dru­gim se mo­ra kom­bi­ni­ra­ti. V tem pri­me­ru ni bi­lo ta­ko. Še ved­no vztra­jam, da je šlo za iz­jem­no ma­lo­ma­ren pri­stop pred­vsem ene­ga so­de­lav­ca, tu­di dru­ge­ga, ven­dar obeh ne mo­re­mo ena­či­ti. To se vi­di na po­snet­kih. Pri­por­nik je sple­zal na stre­ho, se ne­kaj ča­sa gi­bal po njej, na­to se je spu­stil v Lin­har­to­vo. Šlo je pri­por­ni­ka, spret­ne­ga v ple­za­nju, to­da nam ni bi­lo zna­no, da pre­mo­re tak­šna zna­nja.

Naj­bolj spek­ta­ku­la­ren po­beg pa to ni bil, kaj­ne?

21. ju­li­ja 1982 sta se ob­so­jen­ca sko­zi ja­šek na dvo­riš­ču spu­sti­la v rim­sko ka­na­li­za­ci­jo, ker sta do­bi­la po­da­tek, da bo­sta priš­la do Sa­vi­nje. V is­ka­nju so po­leg na­ših so­de­lav­cev so­de­lo­va­li še eki­pe Pre­mo­gov­ni­ka Ve­le­nje, re­še­val­ci in po­li­ci­sti. Mor­da je prav, da ome­nim ta­krat­ne paz­ni­ke, ki si­cer ne de­la­jo več, Iva­na Mu­ši­ča, Am­bro­ža Sta­ne­ta in Fran­ca Mat­ka, ki so tve­ga­li svo­ja živ­lje­nja. Mo­ra­li so ho­di­ti v fe­ka­li­jah do pa­su in ob pli­nih, da so ob­so­jen­ca, ki sta med po­be­gom že iz­gu­bi­la za­vest, re­ši­li.

Kak­šna je pri­mer­ja­va s tu­ji­mi za­po­ri?

Je ni. Ma­te­rial­no in pro­stor­sko so bo­lje oprem­lje­ni, si­ste­mi teh­nič­ne­ga va­ro­va­nja so bolj do­de­la­ni. To­da pro­stor ne da­je vse­bi­ne in to je te­melj­na raz­li­ka. Res je, da so na­ši pro­sto­ri sta­ri in ne­funk­cio­nal­ni, a ima­jo vse­bi­no. Mi za­pr­tim ose­bam po­ma­ga­mo pri do­se­ga­nju pra­vih ci­ljev, na za­ho­du pa na pri­mer za do­lo­če­no sku­pi­no pri­pra­vi­jo te­čaj ra­ču­nal­niš­tva, ga na­to po­no­vi­jo in to je to. Pri nas je več pou­dar­ka na de­lu z ljud­mi.

Ne­ka­te­ri pra­vi­jo, da iz za­po­ra pri­de še huj­ši kri­mi­na­lec. Mor­da pre­hu­da iz­ja­va za vas kot di­rek­to­ri­co za­po­ra?

To je ta­ko kot v vsak­da­njem živ­lje­nju. Za­pr­te ose­be ima­jo mož­nost iz­bi­re. Čas v za­po­ru lah­ko kon­struk­tiv­no upo­ra­bi­jo, lah­ko se izo­bra­žu­je­jo, od­va­di­jo od­vi­sno­sti, spre­me­ni­jo od­nos do kaz­ni­ve­ga de­ja­nja in se nau­či­jo veš­čin za vr­ni­tev v nor­mal­no živ­lje­nje. Nih­če ne mo­re pri­ča­ko­va­ti od nas, da jim to vli­je­mo v gla­vo. To je nji­ho­va od­lo­či­tev. V za­por pri­de­jo ose­be, s ka­te­ri­mi so se pred na­mi neus­pe­šno uk­var­ja­li star­ši, šo­le, so­cial­ne us­ta­no­ve, ne­na­zad­nje tu­di cer­kev. Mi ni­ma­mo ča­rob­ne pa­li­či­ce, da jih zdaj kar naen­krat spre­me­ni­mo, a jim da­mo mož­nost za to in pri­lož­nost.

Ome­ni­li ste izo­bra­že­va­nje. Je kak­šen di­plo­mi­ra­nec med za­por­ni­ki?

Da. Eden je dok­tor zna­no­sti in da­nes us­pe­šen pre­da­va­telj na eni od slo­ven­skih fa­kul­tet. Ljud­je kdaj v živ­lje­nju pa­de­jo, ne­kaj pre­kr­ši­jo, po­tem pla­ča­jo za to, se po­be­re­jo in ži­vi­jo zgled­no živ­lje­nje.

V pre­da­va­nju na ne­dav­nih Dne­vih vars­tvo­slov­ja ste upra­vi­če­no opo­zo­ri­li še na praz­ni­no pri sprem­lja­nju oseb, ki pri­de­jo na pro­stost.

Da. Smo edi­na dr­ža­va v EU, ki ni­ma služ­be pro­ba­ci­je. V enem de­lu cen­ter za so­cial­no de­lo z ob­moč­ja, kjer ta ose­ba po od­ho­du iz za­po­ra ži­vi, po­nu­di po­moč, ven­dar to ni do­volj. V tu­ji­ni sprem­lja­jo za­pr­te ose­be, ki so po­goj­no ali pred­ča­sno iz­puš­če­ne ali so v hi­šnem pri­po­ru. Sprem­lja­jo tu­di po­vrat­niš­tvo. Tu­ji­na ima tu­di do­lo­če­no de­fi­ni­ci­jo po­vrat­niš­tva, pri nas se to pre­več pos­plo­šu­je.

Je ve­li­ko prob­le­mov z od­vi­snost­jo med za­pr­ti­mi ose­ba­mi? Z al­ko­ho­lom ali dro­ga­mi?

Nič manj kot na pro­sto­sti. Po­sku­ša­jo jih vna­ša­ti tu­di v za­por na raz­lič­ne na­či­ne, pred­vsem s po­moč­jo pa­ke­tov in obi­sko­val­cev, do­lo­če­ni ima­jo tu­di zu­naj­za­vod­ske ugod­no­sti, kar po­me­ni, da ni­so ves čas v na­ših pro­sto­rih. Res je tu­di, da pra­vo­sod­ni po­li­ci­sti ni­ma­jo pra­vi­ce do vpo­gle­da v te­le­sne od­pr­ti­ne. Her­me­tič­no naš ob­jekt tu­di ni za­prt, do­stop je do­kaj la­hek …

… in kdaj kaj pri­le­ti po zra­ku …

… da. Am­pak smo pri od­kri­va­nju te­ga do­kaj us­pe­šni in kar ne­kaj teh stva­ri naj­de­mo. Je pa te­ga pri nas še so­raz­mer­no ma­lo.

SIMONA ŠOLINIČ

Fo­to: SHERPA

Edi­ta Me­jač, ro­je­na Hrast­ni­čan­ka, je da­nes do­ma v Rim­skih To­pli­cah. Po kon­ča­ni Pe­da­goš­ki gim­na­zi­ji Ce­lje in ljub­ljan­ski prav­ni fa­kul­te­ti je spr­va de­la­la v Ste­klar­ni Hrast­nik. Od sep­tem­bra 1985 je nje­no de­lo ve­za­no na celj­ski za­por. 13 let je bi­la sve­to­val­ka uprav­ni­ka ozi­ro­ma ka­sne­je po­moč­ni­ca uprav­ni­ka, vod­ja služ­be za uprav­no-prav­ne za­de­ve v ta­krat­nem KPD za mla­do­let­ni­ke Ce­lje. Ta se je ka­sne­je prei­me­no­val v Za­vod za pre­sta­ja­nje mla­do­let­niš­ke­ga za­po­ra in kaz­ni za­po­ra Ce­lje. Za­por vo­di od le­ta 1998 kot di­rek­to­ri­ca. V slo­ven­ski pe­no­lo­gi­ji jo poz­na­jo kot vi­so­ko stro­kov­nja­ki­njo in čla­ni­co de­lov­ne sku­pi­ne mi­ni­strs­tva za pra­vo­sod­je za pri­pra­vo spre­memb Za­ko­na o iz­vr­še­va­nju ka­zen­skih sank­cij. O se­bi ne go­vo­ri ve­li­ko, za­to smo mo­ra­li po­dat­ke o njej pač zbr­ska­ti iz neu­rad­nih vi­rov … Je ma­ti dveh otrok in part­ne­ri­ca neu­mor­ne­ga ri­bi­ča. A na ri­bo­lov je šla le en­krat. »Ni ak­ci­je,« po­ve in v is­ti sa­pi do­da, da je tak ko­nji­ček pre­več dol­go­ča­sen. Iz­br­ska­li smo še, da ima ze­lo ra­da olj­ne sli­ke na plat­nu, vonj po Dal­ma­ci­ji, ro­že, ples in po­ho­de. Pa sme­ji se ra­da, kar je do nas priš­lo tu­di iz kro­ga nje­go­vih so­de­lav­cev, ki jo ima­jo za is­kre­no in ko­rekt­no, ki ne to­le­ri­ra na­pak. Lo­či pa de­lo od oseb­ne­ga živ­lje­nja. To tu­di ze­lo ja­sno po­ve: »V mo­jem živ­lje­nju je naj­prej dru­ži­na, še­le na­to de­lo.«

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče oziroma policiji. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji (dovoljeni so le prvi dan objave članka na blogu) s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih.

 

Po nepotrebnem ostal brez dela pljuč? Zdaj mora plačati 16 tisoč evrov!

Bolnišnice niso dolžne plačati odškodnine. Še več: ker so mu postavili napačno diagnozo (rak), ni pa mogel dokazati, da so mu po nepotrebnem odstranili del pljuč, bo moral sam poravnati vse stroške sojenja: 16 tisoč evrov …

Članek je napisan za Novi tednik, ki je izšel 18. maja.

V preteklih letih smo v Novem tedniku nekajkrat poročali o primeru Osmana Lutollija iz Celja, ki že več kot 13 let bije sodno bitko z zdravstvom. Po pregledu v bolnišnici v Topolšici in celjski bolnišnici so leta 1996 zdravniki ugotovili, da ima raka pljuč, kar pa se je kasneje izkazalo za napačno diagnozo. Vendar je bilo že prepozno, v vmesnem času so mu namreč v mariborski bolnišnici odstranili del pljuč. Po vseh vloženih tožbah in zahtevi po odškodnini pa je Okrožno sodišče v Celju odločilo, da Lutolli do odškodnine ni upravičen. Toda to še ni vse. Lutolli bo moral zdaj plačati še enormno vsoto denarja, da bo pokril vse stroške sodnega procesa.  16 tisočakov!

Sodišče je zavrnilo vse Lutollijeve navedbe o »nepotrebni operaciji«, tako ne bo dobil niti evra odškodnine. Celjska bolnišnica se je sklicevala na to, da so njeni zdravniki opravili le histopatološki pregled. »Tkivo je bilo glede na naše rezultate maligno. Celjska bolnišnica Lutollija niti ni napotila na zdravljenje niti ga ni prepričevala, naj se pusti operirati, prav tako ga ni operirala,« je zapisano v obrazložitvi sodbe. Ni bila niti možna zamenjava vzorca, so še dejali v celjski bolnišnici, ker se je sprva govorilo, da je možnost, da so vzorec zamenjali z drugim pacientom.

Nihče pa ne pojasni, kako je možno, da je nadaljnji pregled pokazal, da raka ni, če pa so v Celju videli, da je.

»Ob pregledu odstranjenega tkiva je bilo sicer ugotovljeno, da niso bile prisotne rakave celice, so pa bile ugotovljene nespecifične vnetne spremembe, ki se zdravijo le z operativnim posegom, zato ni možno govoriti o nepotrebni operaciji,« še piše v obrazložitvi sodbe. Odvetniki zavarovalnic in bolnišnic so ob tem zatrjevali, da tako ali tako ni res, da so Lutolliju »odstranili tretjino pljuč, kot se ves čas govori, ampak le šestino«!

Lutolli, ki je vero v sodni sistem izgubil, je nad takšnimi izjavami in odločitvijo sodišča ogorčen. Kot je bil nekaj let po operaciji, ko so mu v celjski bolnišnici dejali, da se mu je rak ponovil. Čeprav se je vmes že pokazalo, da raka sploh ni imel!

Sodišče tudi ni ugodilo zahtevi Lutollijevega odvetnika po tujih izvedencih medicinske stroke. Razlaga za takšno odločitev: »… le navedba, da je Slovenija majhna in da se vsi (zdravniki) med seboj poznajo, pa sodišča ne prepriča, da obstaja dvom v nepristranskost že zaslišanih izvedencev.«

Je pa v obrazložitvi sodbe zapisano še nekaj: » … bistveno je le to, ali je bila operacija potrebna ali ne. Zato je treba izhajati iz analize vzorca pljučnega tkiva, odvzetega tožniku že med zdravljenjem v Topolšici, ki ga je kasneje histološko analizirala celjska bolnišnica in ugotovila, da gre za karcinom. Poudariti je treba, da tožnik ni tožbeno zatrjeval, da bi bilo kaj narobe z opravljeno histološko analizo (da bi bila morebiti nestrokovno opravljena) …« Ali mar navedeno pomeni, da bi bil – če bi Lutolli trdil, da so »nestrokovno opravili histološko analizo« in ne »da so ga po nepotrebnem operirali« – izid na sodišču drugačen?

SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče oziroma policiji. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji (dovoljeni so le prvi dan objave članka na blogu) s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih.

 

Mati pogrešanega Jureta razmišlja o tožbi zoper policijo

7. aprila je minilo natanko deset let od skrivnostnega izginotja takrat 18-letnega Celjana Jureta Plevnika. Deset let že novinarji poslušamo iste izjave celjske policije: da na primeru delajo intenzivno. Pred tremi leti je policija vložila celo ovadbo zoper neznanega storilca zaradi umora (ker trupla niso našli, gre za specifičen primer policijske prakse), toda resnici na ljubo, za njegovo smrt in izginotje do danes ni odgovarjal nihče. Juretova mati Ika Plevnik se bo borila za resnico do konca, a ne more pozabiti, da bi se policija v prvih dneh po izginotju njenega sina lahko še bolj potrudila in bi morda bil primer zdaj rešen. Razmišlja celo o tožbi slovenske policije. To pa bil svojevrsten primer.

Vsa ta leta namreč dobivamo neuradne informacije, da bi se preiskava v prvih dneh in tednih res lahko odvijala drugače in intenzivneje. Med vrsticami je to potrdil tudi Janko Goršek, ko nam je pred štirimi leti, ko je bil še vodja celjskih kriminalistov, dejal: »Ocenjujem, da je bilo delo do zdaj sicer opravljeno dobro, toda hkrati se moramo zavedati, da dokler ne dosežemo končnega rezultata, nikakor ne moremo biti zadovoljni z dosedanjim delom.” Toda Plevnikova je neomajna: “Žalostno je, da policija dela tako birokratsko, šablonsko. V prvih dneh niso zmogli oceniti, da je šlo za sum kaznivega dejanja! Čeprav so bili kriminalisti do mene vedno prijazni, je zame bolj pomembno, da vidim rezultate njihove preiskave in da se najde resnica!” V minulih letih so se v javnosti našli celo takšni, ki so kritizirali njene moč, voljo ter pogum v iskanju resnice, saj je svoje misli vedno povedala naglas. Toda katera mama, ki izgubi svojega otroka, nato pa ne dobi odgovora, kaj se je z njim zgodilo niti mu ne more nikjer prižgati sveče, ne bi storila enako? Bi vsem res bilo vseeno? Izginotje je res skrivnostno, ni pa skrivnost več, da če ne bi Plevnikova zmogla toliko moči, da je do številnih podatkov prišla tudi sama in sodelovala z mediji, se v ta primer ne bi vlagalo morda nekoliko več pozornosti policije – pa kakorkoli so prejšnje policijske ekipe trdile, da delajo ‘intenzivno’. “Nikoli ne bom odnehala iskati svojega sina,” je odločna!

Kdaj rezultati?

Po nekaj odgovorov smo se (spet) na policijo odpravili tudi mi. Pogovarjali smo se z vodjo oddelka za splošno kriminaliteto na PU Celje Milanom Vogrincem. Je edini med vsemi s celjske policije, ki so nam v vseh teh letih dajali izjave o tem primeru in pri katerem se vidi, da mu ta primer ni le “eden izmed mnogih”. Kljub vloženi ovadbi zaradi umora, preiskujejo tudi varianto, da bi bil Jure še živ, kar pa je zelo malo verjetno. Laiku je že jasno, da je naša zakonodaja spisana pač tako, da je storilcem zelo težko kaj dokazati. Občutek, da se  tega zaveda, smo dobili tudi pri Vogrincu, zato smo ga vprašali, ali v primeru Plevnik sploh obstaja osumljenec? “O konkretnem osumljencu ne moremo govoriti, so pa določene osebe, ki bi lahko bile povezane s tem primerom ali o njem vedele kaj več, vendar vam konkretnih imen seveda ne morem povedati,” nam je dejal.

Po našem vedenju naj bi bile lani kar tri iskalne akcije za Plevnikom, z njimi naj bi nadaljevali tudi letos. “Res je. Iskali smo na težje dostopnih terenih na območju Zgornje Savinjske doline. Aktivirali smo tudi gorske policijske enote in večje število kriminalistov ter policistov. Preiskava je pokazala, da se je Jure v določenem času, tik preden je bil pogrešan, nahajal ravno na tem območju. In teren iskalnih akcij se širi, ne iščemo vedno na istem delu,” dodaja naš sogovornik. Je bilo iskanje na območju Tera nad Ljubnim? Mediji so do zdaj že večkrat pisali, da je ravno tam počitniška hišica v lasti staršev fanta, ki naj bi videl Jureta zadnji, svoje izjave večkrat spreminjal in se nato zavil v molk.

Neuradne informacije naj bi pokazale, da se policisti denimo nekaj let niso pogovarjali z nekaterimi Plevnikovimi sošolci, ki bi morda kaj vedeli. Toda to na policiji zavračajo. Pred meseci smo izvedeli, da naj bi kriminalisti v primeru Plevnik zaradi skrivnostnih okoliščin resnično vložili več truda v primerjavi z ostalimi pogrešanimi (predvsem pod vodstvom Janka Gorška, ki je iz celjske policije odšel za generalnega direktorja slovenske policije v Ljubljano), vendar – žal – oprijemljivih rezultatov ni. “Do zdaj smo v tem primeru zaslišali več kot 250 ljudi, tudi v različnih državah. Število oseb, s katerimi smo se pogovarjali je za takšno preiskavo visoko, z nekaterimi smo se pogovarjali tudi petkrat, saj so se vmes pojavili kakšni novi podatki. In tako bomo počeli vse dokler ne bomo ugotovili, kaj se je resnično zgodilo z njim,” razlaga Vogrinc. Zanimalo pa nas je še naslednje, ali so policisti lani koga povabili na test s poligrafom? In Vogrinc je kratek: “Na to pa vam ne morem dati odgovora zaradi interesa preiskave.”

SIMONA ŠOLINIČ

V nekaterih primerih, tudi v tujini, se nekaj let po takšnih dogodkih ljudje  – ki jim vest ne pusti, da bi podatke, če morda kaj vedo, držali zase – vendarle oglasijo na policiji. V Celju upajo, da bo v tem primeru podobno. Še vedno pa vsem, ki bi morda kaj vedeli in bi to radi povedali policiji, zagotavljajo stoodstotno anonimnost tako v predkazenskem postopku in kasneje.

Jureta Plevnika so mama in prijatelji zadnjič videli 7. aprila leta 2000. Sled za njim se je izgubila na poti iz šole. Domov naj bi ga odpeljal eden od njegovih prijateljev, od tu dalje pa so se izjave domnevno vpletenih začele zapletati. Do danes še ni jasno, kaj se je tistega popoldneva dogajalo, razen tega, da je ena izmed možnih zadnjih Juretovih lokacij bilo območje v Zgornji Savinjski dolini.

Člani Podvodne reševalne službe Slovenije so na Šmartinskem jezeru leta 2002 organizirali obširno iskalno akcijo, v kateri je sodelovalo več kot sto potapljačev. Preboldski jamarji pa so preiskali več jam v okolici Starih stanov na Golteh. Jureta niso našli nikjer. Tudi informacije, da so fanta, podobnega njemu, opazili v tujini, niso bile utemeljene.

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji (dovoljeni so le prvi dan objave članka na blogu) s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih.

 

Alkohol v slovenskih pesmih …

Na eni strani zavračamo alkohol, na drugi strani ga opevamo – ‘Spet trte so rodile, prijat’li, vince nam sladkó’, kdo pa domov vozil bo?

Pivo jo poživi, Vino in prijatelji, Vince rumeno, Alkopolka, Več kot spijemo, boljši smo … je le nekaj naslovov slovenskih pesmi, ki so sicer dobre in tudi pogosto oziroma zelo poslušane. So skoraj nepogrešljivi del domačih zabav in žurov. Ali mladi, ko na žuru slišijo takšno pesem, resnično ne pomislijo ‘pa dajmo še eno rundo’? Nihče od strokovnjakov, katerih delo je usmerjeno v pomoč alkoholikom, tega ne more potrditi, zanikati tudi ne. Mladi, s katerimi smo se pogovarjali, pa so nam dejali eno: “Res je večji žur ob pesmih, ki opevajo alkohol.” Težko je pričakovati, da bodo plesali na pesem, ki poje o ekološki osveščenosti ….

Na eni strani torej ljudje zavračamo alkohol, na drugi ga opevamo v pesmih. “Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo; otrók, kar ima Slava, vsi naj si v róke sežejo …” Skorajda ne verjamemo, da je ta verz enako znan kot “Spet trte so rodile, prijat’li, vince nam sladkó, ki nam oživlja žile, srcé razjasni in oko, …”. Pa gre v obeh verzih za Zdravljico. Zakaj nam torej v uho ‘bolj pade’ nekaj, kar opeva alkohol?

“Pri nas je pač tako kot drugod po svetu. Verjamem, da je res, ko nek izvajalec zapoje pesem, ki opeva alkohol, to potegne množico za seboj. Tako v petju kot v pitju,” pravi legenda v poznavanju slovenske glasbene scene in glasbeni urednik na Radiu Slovenija Dragan Bulič. “In kar nekaj naših izvajalcev se lahko ‘pohvali’, da opevajo alkohol. Lado Leskovar je posnel Glažek vinca, Agropop pesmi Ti si moj viski, Pijanski špricer, Vino ženske in rock n’ roll, Faraoni imajo pesem Pijem kar tako, Pop design Pijan, Šank rock Alkohol, potem so tu še Drinkersi, ki jih poznamo po pesmih Alkohol je moj idol, Pijemo ga radi, Žeja … Celo Helena Blagne poje Pijem isto vino, Magnet pa Pijmo ga pijmo. Vsi poznamo Navali narod na gostilne. Če bi se še bolj poglobil, bi našel tega še več,” nam je še dejal Bulič.

Raziskovanje o opevanju alkohola nam je pokazalo, da je ogromno takšnih pesmi ravno narodnozabavnih. Toda Boris Kopitar, ki ga Slovenija pozna kot velikega ljubitelja takšne glasbe pravi, da opevanje alkohola še ne pomeni, da mora voznik pijan sesti za volan. “Pravzaprav je vse v glavah posameznika, ki je dovzeten ali ne za opevanje alkohola. Do kje nam ‘znese’, je vprašanje naše zavesti in pogovora s samim seboj. Pogosto mi kdo pravi, ‘daj še spij, imam veze na policiji, če te ustavijo’. Pa jim rečem, mene ne zanimajo policisti, ampak to, da se ne smem napiti, ker se mi lahko zgodi nesreča in koga poškodujem. In če se mi kaj zgodi, mi noben policist ne more pomagati. Vsak človek mora vedeti, kaj je vabljenje k pijači in kaj pomeni ‘nažri se pijače’. Vabljenje ni nič slabega, vemo, da smo Slovenci ta čas zelo slabe volje in včasih pijača pripomore k boljši volji, vendar pa alkohol in volan ne gresta skupaj.”

Povezava je!

Kljub Kopitarjevim besedam pa je dr. Vesna Kerstin Petrič iz Direktorata za javno zdravje Ministrstva za zdravje med opevanjem alkohola v pesmih in dejanskim pitjem našla povezavo. “Seveda je povezava. Pogosto rečemo, da je slovenska kultura ‘mokra kultura’. To pomeni, da nas ne moti pretirano pitje alkohola in to se odraža v pesmih, v tem kako vozimo in kako sicer ravnamo. Gre za posledico tradicije in da smo premalo ukrepali. Ne moremo najprej spremeniti družbo ali posameznika ampak moramo začeti z ukrepi, s katerimi bomo dokazali, da alkohol ni navadna dobrina ampak da so z njim povezane konkretna škoda, izguba življenja ali invalidnost.” Nato okrca državo, saj se ta sprejema zakone v zvezi z vožnjo pod vplivom alkohola, cenami alkohola – ki so ta čas zelo nizke – , oglaševanjem alkohola in tudi z vzgojo in izobraževanjem.

Ravno oglaševanje omenja še Robert Štaba iz AMZS-ja in predsednik Zavoda Varna pot (ki pomaga žrtvam prometnih nesreč in njihovim svojcem). Za alkoholno industrijo so ogromna finančna sredstva, pri preventivcih, ki se borijo proti prevelikemu uživanju alkohola, pa je drugače, meni. “Mi težko spravimo skupaj denar za en koncert, na drugi strani pa je na stotine partijev in zabav po lokalih, kjer promovirajo alkoholne pijače. Mladi s svojim stilom pač posegajo po tem in s tem zbežijo pred dejanskim problemom naše družbe. Zavest in odgovornost do sočloveka in ‘pravico’, če jaz pijem in nekoga ogrožam, je treba strniti v neke normalne civilizacijske okvirje. Je pa alkohol prisoten ne le v pesmih, ampak na vsakem koraku, cena za življenja, ki se zgubljajo zaradi alkohola ob nasilju ali nesrečah pa je previsoka!”

Da se je treba veseliti, a vendarle voziti varno zase in za druge, meni dr. Marko Polič z Oddelka za psihologijo Filozofske fakultete Ljubljana. “Veliko teh pesmi je nastalo v nekem drugem času, morda v času, ko promet ni bil tako nevaren. Pesmi pač odražajo neko stanje duha v družbi, ampak ob tem se je treba zavedati, da smo odgovorni za druge. Ne pesmi, ki opevajo alkohol in alkohol kot tak, temveč mi pod njegovim vplivom smo nevarni.” Kaj se zgodi z ljudmi, njihovim telesi v silovitih nesrečah, kjer je posredi alkohol, pa na lastne oči pogosto vidi vodja Oddelka za cestni promet na celjski policiji mag. Elvis A. Herbaj: “Ogromno pesmi je lepih, žal pa je zadnjih 150 let alkohol sprejemljiv v vseh primerih, žalostnih in veselih. Uživanje alkohola je postalo neko gentelmensko ravnanje, ki ni v nasprotju z moralnimi vrednotami. Nimam nič proti, če nekdo uživa alkohola, me pa moti, če se te osebe vključujejo v promet.” Pa še to: vikend je tu. Boste morda na kakšni zabavi s kom zapeli Kol’kor kaplic, tol’ko let bog nam daj na svet živet? Mimogrede, če bi to besedilo držalo, na cestah zaradi alkohola sploh ne bi bilo nesreč …

SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji (dovoljeni so le prvi dan objave članka na blogu) s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih.

 

V Celje privlačnejše avtobusne linije, pa bo!

Mag. prometnih znanosti Roman Krajnc: »Javni potniški promet bi bilo treba v Celju nujno posodobiti!«

Varnostna ograja in nov prometni znak na zahodni obvoznici, ograja na Teharski cesti, kjer so vozila grmela na dvorišče stanovanjske hiše, pa prometni znak na Teharjah, kjer so več let stanovalci opozarjali na nevarnost hitrih voznikov, talna označba na Ostrožnem … Čeprav so uradniki sprva trdili, da te stvari niso nujne, so jih po objavi naših člankov vseeno uredili. Morda so to malenkosti, bi rekel nekdo, a vendar so še kako pomembne za prometno varnost. Pri pripravi vseh teh člankov nismo nikoli pisali »na pamet«, ampak smo vedno poiskali strokovno mnenje. Pri človeku, ki prav tako ne pove nič »na pamet«, ampak stvar razišče in šele nato pove svoje mnenje. Magister prometnih znanosti Roman Krajnc.

45-letni Celjan, sicer učitelj v Šolskem centru Celje, Srednji šoli za storitvene dejavnosti in logistiko Celje, gleda na promet v Celju kritično. Mnogi menijo, da je škoda, da ga ni v občinski ekipi, ki skrbi za prometno strategijo knežjega mesta. V svoji magistrski nalogi je celo na novo izdelal mrežo javnega linijskega potniškega prometa v Celju. »Trenutno v našem mestu nimamo kvalitetnega javnega prevoza,« pravi in doda, da pogosto vidi, kako po naših cestah vozijo prazni avtobusi. In kje vidi rešitev?
»Ključna rešitev za popularizacijo je v posodobitvi javnega potniškega prometa. Linije bi morale biti tam, kjer jih potniki potrebujejo. Ne smejo obiti naselja, ampak peljati skozenj, mimo blokov in stolpnic. Potniku bi skrajšali čas hoje od avtobusnega postajališča do doma. Ko gledam vozni red avtobusov, opažam, da se ta že desetletje ni bistveno spremenil. Avtobusi mestnega prometa vozijo na pol ure ali uro. S tem potnika postavijo pred dejstvo: ali se pelješ takrat, ko je avtobusna linija, ali ti ostaneta taksi in uporaba osebnega vozila.

Bi ljudje res raje uporabili avtobus kot svoj avto?
Da. Morda v začetku rezultati ne bi bil tako dobri, na daljši rok pa bi bilo zagotovo večje povpraševanje. Če se javni prevoz približa uporabniku, zakaj ga ne bi koristil? Vendar mora biti privlačen, pogost. Kot je to drugje po Evropi. Avtobusi si sledijo v nekaj minutah. Če sem enega zamudil, vem, da kmalu pride drugi. Dobra linija pomeni tudi možnost prestopanja. Torej bom koristil dve ali tri avtobusne linije in mi ne bo žal časa prestopanja, ker bom vseeno hitro prišel do cilja.

Na celjski občini pravijo, da imajo z lokalnim potniškim prometom podobne težave vsa evropska mesta, ki so podobno velika kot Celje.
Sam sem si nekatera mesta ogledal, o nekaterih sem bral. Menim, da bi Celje lahko primerjali z drugimi mesti, a se ne bi omejeval le na število prebivalcev. Javni prevoz ne more vedno dosegati zadovoljivih ekonomskih učinkov. Treba je računati tudi na slabši odziv v določenem obdobju. Naselja so se v preteklosti širila, linije pa temu enostavno niso sledile.

V Velenju imajo brezplačnega Lokalca. V Celju pa temu naj ne bi bili naklonjeni.
Tudi sam nisem temu naklonjen. Debata o ceni vozovnice je dobrodošla, vendar tudi cena ni odločujoči dejavnik. Na tem ne bi smeli graditi razvoja javnega prevoza. Meni na primer ne bi nič pomenilo, če bi bil avtobus brezplačen, če do mesta sploh nimam takšne linije, ki bi me privabila.

Prevozniki in trgovski centri naj bi bili pripravljeni sofinancirati potniški promet, ampak se menda občina z njimi še ni pogovarjala. Vi pa pravite, da je tako sodelovanje »jalovo razmišljanje«. Zakaj?
Ne bi stavil na partnerski odnos. Trgovci imajo svojo filozofijo privabljanja kupcev, podjetja in javni uradi tudi, ko se govori o prihodu delavcev v službo. Trgovci pričakujejo kupce s širšega območja in ko ti pridejo po večjih nakupih, potrebujejo osebni prevoz. V Celju so nakupovalna središča na različnih območjih in če bi vezali linije nanje, bi morali pretehtati možnost trasiranja, saj imamo cestno infrastrukturo relativno omejeno. Če damo avtobus v obstoječi promet na teh relacijah, nismo dosegli optimuma kakovostnega javnega prevoza. Kajti če avtobus stoji v gneči, potnik s tem ne pridobi ničesar.

Tramvajski promet morda? Ali je to preveč nerealno?
Slovenske prometne rešitve zaostajajo za dejanskim stanjem. Avtocestni križ se je končal nedavno, načrti zanj pa so bili izdelani leta nazaj! Avtoceste so že zasičene, infrastruktura po dimenziji in širini ter številu pasov že zaostaja za gostoto prometa! Deset nakazanih rešitev da morda eno dobro! Tramvaj je pač ta hip zgolj teorija, ne rečem jutri, morda čez deset ali več let – toda javni prevoz bo treba počasi ločiti od ostalega prometa.

So naše ceste, avtobusi sploh dovolj urejeni ali opremljeni za potniški promet, ki ne bi povzročal gneče, zastojev in ki bi bil privlačen?
Odvisno od planske dobe cest. Sedanje stanje prometnih tokov kaže na prezasičenost cest in križišč. Moja filozofija je, da je križišče kakovostno prevozno še, ko pri zelenem signalu zapelje čez križišče vsa kolona, ki je stala pri rdeči luči. Mi pa čakamo eno, dve rdeči luči! Že davno nazaj bi se morali lotili gradenj obvoznic, ki bi obvozile mestno območje.

Nova krožna križišča?
Morda ob Kidričevi, kjer je nakupovalno središče. Krožno križišče je tudi lahko večje, ovalne oblike, v katerega se lahko vključi še več cest. Razumem, da smo omejeni s prostorom. Futuristično bi rekel »krožno še na Mariborsko«! Toda vendarle bo enkrat tudi tam treba nekaj narediti. Motornih vozil je namreč vedno več.

Vsako leto se, vsaj ob evropskem dnevu brez avtomobilov, za en dan odpre vprašanje, ali bi morda mestno središče zaprli za motorna vozila.
Zakaj bi omejevali osebni promet? Poskrbeti moramo, da občanom ponudimo več alternativ, ti pa naj se odločijo, katero bodo izbrali. Nisem pristaš zapiranja ulic, saj so tu še vedno dostave in intervencijske vožnje. Motornega prometa ne moremo povsem izkoreniniti, lahko pa ga »kanaliziramo«, da je čim manj obremenjujoč.

Pogrešate na celjskih cestah več kolesarjev? Že nekaj časa ste kritični tudi do urejenosti kolesarskih stez.
Vedno se vprašam, ali je najprej kolesar ali kolesarska steza. Zagovarjam stališče, da mora biti najprej steza. Zakaj? Ker ne moremo reči: »Zdaj čakamo kolesarje, potem pa bomo steze dodatno zgradili.« Ne, ko bo kolesar videl stezo, bo varno sedel tudi na kolo.

Mislite, da bo vedno več žrtev nesreč ali svojcev, ki bodo tožili vzdrževalce, občino ali državo, ker morda neka cesta ni bila urejena?
Cesta, voznik, vozilo, okolje: ti štirje dejavniki so ključni za varnost v prometu. Leto dni nazaj sem bil na posvetu na ministrstvu za promet, kjer so vendarle začeli razmišljati, da bo treba nujno zagotoviti te dejavnike – kakovostno. Ne moremo se vedno zgovarjati, da je le voznik edini krivec za nesrečo. Infrastruktura je tudi talna signalizacija, ki je tudi v Celju problem, je pa ena od osnov varnosti v prometu. Nekateri prehodi za pešce in nekatere vzdolžne in prečne označbe so uničeni in slabo vidni. Vzdrževanje bi moralo biti intenzivnejše!

Se bomo čez deset let v Celju še vedno ubadali z istimi problemi v prometu?
Žal da. Že nekaj let nazaj sem dajal pobude, da bi mesto glede na svojo velikost imelo oddelek za promet, ki bi bil krovni organ za urejanje prometa kot celote. To je prometno načrtovanje infrastrukture za vodenje prometa, razvoj javnega potniškega prometa, urejanje mirujočega prometa, prometno svetovanje idr. Na državnem nivoju imamo ministrstvo za promet. Kako, da na lokalni ravni ne potrebujemo samostojnega organa? To bi bili zametki sistemskega razvoja lokalnega prometa v navezavi z nacionalnim in mednarodnim. Rešitve vedno so, le najboljšo je treba poiskati. In te bodo našemu mestu dale celoto.

SIMONA ŠOLINIČ

foto: GrupaA, info.grupa@gmail.com

Roman Krajnc je nekdanji inštruktor B-kategorije, po končani višji prometni šoli se je zaposlil kot učitelj v Srednji šoli za storitvene dejavnosti in logistiko Celje. Na Fakulteti za pomorstvo in promet Portorož je dobil naziv univ. dipl. inž. teh. prometa. Lani je magistriral na Gradbeni fakulteti Maribor na temo javnega potniškega prometa. Čeprav je pričakovati, da bo kmalu odšel na delo v Ljubljano, kjer bo imel več priložnosti, zaenkrat še vedno uči. »Dijaki so v odraščanju in dojemljivi za informacije,« pravi. Na oglasno desko jim ves čas daje zloženke, plakate o prometni varnosti. Je eden redkih srednješolskih učiteljev, ki se dejavno vključuje v ozaveščanje o varnosti v prometu. Lani sta njegove dijake v sklopu preventivne akcije Društva paraplegikov JZ Štajerske obiskala celo ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal in minister za promet Patrik Vlačič. Odmevna je bila tudi policijska akcija postavljanja križev v spomin žrtvam prometnih nesreč. Križi so bili postavljeni na igrišču Srednje šole za storitvene dejavnosti in logistiko Celje. Je tudi predsednik društva ZŠAM Celje.

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji (dovoljeni so le prvi dan objave članka na blogu) s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih.

 

So križci in iksi na nebu res nevarni? Slovenski metereologi: »Ne«

V naše uredništvo smo že nekajkrat dobili vprašanja bralcev o nenavadnih sledeh letal, ki od časa do časa preletavajo naše območje. Sledi naj ne bi bile takšne kot smo jih ponavadi vajeni, beli “trakovi” naj bi bile vidni še nekaj ur, nato naj bi se razpršili v meglico, ki ostane do naslednjega jutra. Le nekaj klikov na spletu je potrebnih, da lahko ugotovimo, da naj bi šlo za dobro načrtovan projekt zahoda, s katerim želijo zmanjšati UV sevanje. Državne institucije naj bi se na novinarska vprašanja o tem povsod zavijala v molk. In zanimivo – tudi v Sloveniji o tem nihče nič ne ve, čeprav naj bi takšne nenavadne sledi nad Celjskim opazili konec februarja …  Smo spet mediji tisti, ki vedno vidimo zarote?

Z vprašanjem – ali gre res za neko obliko reševanja pred globalnim segrevanjem na tak način – smo se obrnili na Ministrstva za promet, obrambo in okolje. Ko smo dobili njihove odgovore, smo se počutili kot šolarji, ki postavljajo otročja vprašanja, na katere dobijo tudi – otročje odgovore. “Nimamo informacij o izvajanju projekta The shield project, prav tako ne razpolagamo s podatki, da bi se nad območjem Celja konec februarja odvijale kakršnekoli posebne letalske aktivnosti,” so nam odgovorili na ministrstvu za promet.

Z ministrstva za obrambo so nam poslali naslednje: “Zrakoplovi, ki jih ima v uporabi Slovenska vojska, lahko puščajo za seboj kondenzacijsko sled, vendar je ta izredno šibka in nastane le v redkih pogojih ter se izredno hitro razkroji. Letalstvo Slovenske vojske z dogajanji na Celjskem, ki jih opisujete v vprašanju, ni povezano.”

Na ministrstvu za okolje so nas napotili na Slovensko meteorološko društvo. “Vsa letala za seboj puščajo navadne kondenzacijske sledi, ki v danih razmerah letijo dovolj visoko. Kondenzacijske sledi (angl. Comtrails) so oblaki, sestavljeni iz kristalčkov ledu. Nastanejo, ko se vodna para iz izpuha letalskih reaktivnih motorjev kot glavni produkt izgorevanja kerozina, zaradi mrzle okolice kondenzira na mikroskopskih delčih, ki jih je v ozračju, še posebej pa v letalskem izpuhu, dovolj. Kako hitro kondenzacijska sled izgine (sublimira) pa je odvisno od vlažnosti in temperature zraka v okolici. Znano je, da je v bližini vremenskih front zrak v višinah dovolj vlažen, da kondenzacijske sledi sploh ne sublimirajo, temveč se počasi razširijo, tudi združijo med seboj in sčasoma lahko prekrijejo velik del neba in izginejo. Nič nenavadnega tudi ni, če se sledi navidezno ali pa tudi zares križajo, saj letala ne letijo ves čas po isti poti”.

Čeprav smo vsem napisali, da so dobrodošli kakršni koli nasveti ali informacije o tem, so nam odgovorili le na kratko. Nihče nam denimo ni razložil, kaj sploh The Shield project je. Pa smo šli brskat po spletu. Skoraj nenavadno je, da bi se tisoči po svetu spraševali enako. In vsi pri raziskovanju naletijo na eno stvar – manipulacijo z vremenom, ki pa naj bi imela negativne posledice za ljudi. Letala naj bi razprševala barijevo sol, “ki naj bi oksidiral v barijev oksid, ta veže ogljikov dioksid”.

Barij in aluminijev prah, ki naj bi ga spuščali v zrak naj bi naredila “difuzno električno polje. ” S kemičnimi reakcijami in postopki naj bi se tvoril umetni ozon. “Opažamo, da se skoraj nikoli ne zgodi samo en prelet, takoj (v času 30 sekund-minute), že opazimo drugo letalo. Lahko leti vzporedno ali pod večjim kotom (križ) oz. manjšim kotom (iks). Ko tanka plast prekrije nebo, sledi drugi del akcije. Gre za močnejše pršenje. Posledica tega pršenja je, da se nebo obarva sivo. Količina pršenja je odvisna tudi od vremenskih razmer. Kadar so aktivnosti na površini sonca manjše, je pršenja manj, kadar so večje in nevarnejše, je pršenja več. Predpostavljamo, da se na ta način da prilagajati tudi vreme. Recimo, potencirati posamezne nevihte, orkanski veter, poplave,” pišejo ustvarjalci spletne strani http://www.modronebo.info. Njihov interes je o tem seznaniti ljudi: “Zakaj ne bi kdo vzel vzorcev pitne vode in preveril, ali najdemo v njih iste strupe, kot so jih v ZDA?”

Vse to naj bi namreč vplivalo na zdravje ljudi. Tudi v Sloveniji naj bi nekaj ljudi po takšnih sledeh na nebu čutilo spremembe predvsem na dihalih. Vendar dlje kot do neuradnih podatkov, ki so objavljeni na spletnih straneh, o takšnem pršenju nihče ni prišel. Nemški časopisi so pisali o nenadnih krvavitvah iz nosu, gripi, glavobilih, kronični utrujenosti in motnji v ravnotežju, celo o kratkoročni izgubi spomina pri ljudeh. In zanimivo, kako je aluminij povezan s spominom: stavek “ … raziskovalci so aluminij tu in tam našli v poškodovanih možganskih celicah ljudi z alzheimerjevo boleznijo …” smo tudi mi našli v razlagi o tej bolezni.

Oblaki, ki naj bi se naredili po takšnem pršenju, naj bi bili vedno brez robov in zapacani, poglejte v nebo, ko boste videli letala, opazujte in si razlagajte po svoje ….

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji (dovoljeni so le prvi dan objave članka na blogu) s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih.

 

“Alkohol res ubija” ali v resnici rešuje?

Tole je komentar, ki sem ga objavila v eni izmed številk Novega tednika. Nekako imam že dovolj, da vsi govorijo, da je treba pijance spraviti s cest, v bistvu pa jih sistem itak podpira …

Osebno o pijancih nimam več nobenega mnenja. Zame so bolniki. Ustvarili jih je tisti, ki se zdaj tako krvavo bori proti njim. Sistem. In kot tolikokrat doslej, še enkrat: sistem so ljudje. Pijanci se mi nikakor ne smilijo. Zakaj bi se mi? Tudi sama sem kdaj v težavah, ki so morda na videz breizhodne, pa si vedno pravim, ‘če so vhodna vrata, so nekje tudi izhodna’. In rešujem težavo z razumom, ne z “litrco” v roki.

Upam si trditi, da sistem pravzaprav ščiti pijance.

Katero koli sojenje za umor sem v zadnjem letu spremljala, je bil alkohol “olajševalna okoliščina”. Po domače rečeno: ker so bili storilci, ko so razmesarili svoje žrtve, totalno pijani in se svojega dejanja menda niso dobro zavedali, so dobili nekaj let zapora manj, kot bi ga drugače. Po možnosti takšno ‘kazen’ presedijo v psihiatrični bolnici in ne za zapahi.

Nadalje, mama, ki je izgubila svojega mladega otroka, ki ga je na cesti ubil pijani voznik, se ne more zdraviti v psihiatrični bolnišnici. Zakaj? Ker se tam zdravi povzročitelj nesreče in ne bi prenesla srečanja z njim. Kako zgrešeno! Na čigavi strani je zdaj pravica in komu se nudi večja pomoč? Sicer pa bi takega pijanca morali tja zapreti davno prej, ne pa šele, ko ubije človeka in si na psihiatriji nabira točke, da se bo na sodišču delal neprištevnega.

V Celju so pred dnevi na tri leta zapora obsodili moškega, ki je do smrti vinjen povozil kolesarja. Pogosto je bil tako vinjen, da so v službi namesto njega delali drugi in zdaj so ga odpustili. Ubožec bo zaradi tega težko našel denar za vozniško dovoljenje (sploh ga namreč nima), je trdila njegova odvetnica … V času nesreče je bil zmanjšano prišteven zaradi vinjenosti, je še med vrsticami pribila. K sreči je sodni senat imel toliko pameti ter njene izjave preslišal. Ta nesreča se je zgodila pred dobrimi štirimi leti, ker pa je tudi po nesreči še vedno večkrat vozil pijan, bi bilo lahko žrtev še več.

Glede na to, da je na sodišču kar nekaj primerov z vinjenimi povzročitelji še na čakanju, je na cesti še kar nekaj takšnih tempiranih zadetkov.

Niti se ne bi več čudila, če svojci žrtev zaradi ujetosti v tako slab sistem sploh ne bodo čakali na epilog procesov, ampak se bodo kdaj odločili enostavno storiti po svoje in hitreje …

Vsi si kar naenkrat prizadevajo izrebiti pijance s cest. Jaz pa naj verjamem, da vsi, ki delajo v bolnišnicah, policiji, sodišču, ministrstvih, medijih, preventivnih organizacijah, vedno vozijo trezni ali pa ne pod vplivom mamil morda? Seveda. Tudi sloni letijo po zraku.

SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji (dovoljeni so le prvi dan objave članka na blogu) s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih.

 

»Odnos in seks z živalmi jim pomenita varnost!«

S teologinjo Alenko Gabrovec o tem, zakaj ljudje seksajo z živalmi, in o tem, da je povpraševanja po materialu, ki to prikazuje, zelo veliko

Javno mnenje kar kriči, ko pogovor nanese na afero z bulmastifi. Čaka se vsak podatek, ki bi potrdil, da so bili psi spolno zlorabljani. Medtem ko bi več kot očitno nekateri radi naredili vse, da bi informacije potihnile, je zanimivo opazovati ljudi. Videti je, da večina še vedno misli, da se pri nas kaj takšnega že ne more zgoditi. In vendar se dogaja. Le govorilo se do zdaj o tem skorajda nikoli ni.»Pri nas še ni prostora za razpravo o tem. Morda še ni čas. Ko bo, se bo o tem pisalo veliko,« meni Alenka Gabrovec, teologinja, ki je za diplomsko nalogo raziskovala, koliko je pri nas primerov spolne zlorabe živali in zakaj do tega pride. O tem pripravlja tudi doktorsko disertacijo in gradiva ima ogromno. Če se bo kot teologinja brez dlake na jeziku odločila tudi za izdajo knjige o tem, potem bo z njo Slovencem zagotovo bolj odprla oči in pokazala, da primer, kot je bil ta v Ljubljani, še zdaleč ni edini.

»Človek v spolnosti razkrije svoj pravi obraz, takrat padajo vse maske. Bila sem presenečena nad podatki, ki sem jih dobila v slovenskih erotičnih trgovinah in videotekah. Povpraševanje po materialih, ki prikazujejo ali opisujejo seks z živalmi, je visoko, na drugem mestu v primerjavi z ostalim, kar ponujajo! V videotekah so mi dejali, da se zavedajo, da takšnega materiala ne bi smeli imeti, a ga vseeno imajo. Češ, dokler te pač ne dobijo … Držijo se nekega nenapisanega pravila, kar je absurd.«

Napisali ste, da je v Sloveniji polno takšnih tračev. Tudi mi smo pri novinarskem raziskovanju naleteli predvsem na govorice. Nekatere zagotovo držijo.

Kamorkoli sem šla, v vsaki vasi je kakšna lokalna zgodba. Najlažje je spraševati starejše prebivalce, ki poznajo kar nekaj takšnih zgodb. Ko pa sem jih prosila, če jih lahko javno objavim, so dejali, da se ne želijo izpostavljati. Drugače je z odmevnimi primeri, kot je ta, ki se je zgodil v Ljubljani. Vendar je te stvari težko dokazati: človeka moraš dobiti pri dejanju, kar je seveda nemogoče. Če ga fotografiraš, si storil celo kaznivo dejanje. Težko je to dokazati na živalih. So pa pred tremi leti na Koroškem nekega moškega vendarle obsodili …

… ker se je spravil na …

… ovco ali kozo. Največ govoric o tem je na Krasu, kjer naj bi bila tarča tudi predvsem drobnica.

Ste se kdaj pogovarjali s kom, ki to v spolnosti prakticira?

Veliko sem se sicer trudila, da bi našla nekoga, ki bi bil pripravljen spregovoriti, vendar se je zataknilo pri izvedbi pogovora. Pred kratkim sem se dogovarjala z moškim s Krasa, a ko bi morala izvesti pogovor, je rekel, da raje ne bi.

Psi, krave, svinje, konji, kokoši, plazilci in celo ptiči naj bi bili med spolnimi objekti teh ljudi. Kako izberejo žival?

Odvisno, kaj tak človek želi od živali. Večinoma izberejo pse, in to že, ko so ti majhni, nato jih vzgajajo v tej smeri, da bodo njihovi partnerji. Tistim, ki imajo živali le za spolno potešitev, pa je vseeno: kar jim pač pride pod roke …

Bestialist »uporablja žival za spolno potešitev«, zoofilist ima »seksualno razmerje z živaljo«.Kolikor razumem, oba seksata z živaljo, kakšna je torej razlika?

Oba uporabljata žival za svoje spolne potrebe. Če gledamo z vidika ljudi, ki jim je takšna spolna praksa nesprejemljiva, je to v osnovi eno in isto. Vendar bestialisti in zoofili dojemajo tako, kot ste opisali. Pravijo, da bestialist žival uporabi za spolno potešitev in obstaja realna možnost, da jo bo na koncu ubil. Zoofili pa stopijo z živaljo v neke vrste partnerski odnos, z njo ravnajo kot s partnerjem.

Kaj jih vodi k temu?

Človek je v osnovi bitje odnosa. So ljudje, ki so sposobni imeti normalen odnos s človekom in imeti partnerja. Na drugi strani so ljudje, ki tega ne zmorejo morda zaradi vzgoje, nizke samopodobe, travm in tudi naključnih stvari. Zato izberejo žival. Ne obstaja nobena logika o tem, kateri spol je temu bolj podvržen. Gre za tiste, ki pač niso sposobni odnosa s človekom. Žival jim pomeni večjo varnost, ker imajo nad njo popoln nadzor in lahko le v takem odnosu preživijo.

O kakšnih travmah govorite? O spolnih zlorabah?

Tudi. Lahko so travme povezane s kakšno izkušnjo, ki bi jo mi na primer dojeli kot pozitivno, vendar so na psiho teh posameznikov tako močno vplivale, da so se »zablokirali v sebi« in niso zmožni odnosa s človekom, ampak se raje »potegnejo vase«. Živijo v svojem svetu, zato jim žival, kot sem prej omenila, pomeni varnost. Žival ne govori in ne zahteva in z njo lahko počnejo tisto, kar želijo.

Samopodoba teh ljudi je zelo nizka. Se lahko spremenijo?

Seveda je podoba o sebi pri njih na zelo nizki ravni. Verjamem, da bi se dalo s terapijami in s pomočjo njihovega dela na sebi spremeniti tak odnos. Ampak morate vedeti, da ljudje, ki to počnejo, mislijo, da ne potrebujejo pomoči in sprememb, saj se jim zdi, da s tem ni nič narobe. Prepričani so, da je tak odnos z živaljo popolnoma normalen in da smo mi tisti, ki tega ne razumemo.

Pridejo takšne želje na plan že v mladosti ali kasneje?

Starost ni pomembna. Pogosto se zgodi, da se mlajši, ko se začnejo spolno razvijati in ne živijo v okolju, kjer bi imeli možnost za normalne stike z ljudmi, poslužijo živali. Na primer pastirčki na pašnikih se večkrat omenjajo. Toda ko pridejo v stik s človekom, nadaljujejo odnos z njim. So pa osebe, ki se striktno odločijo za odnos z živaljo, ko so že obupali, da bi našli človeka, s katerim bi lahko živeli.

So odnosi z živalmi posledica izkrivljenih odnosov s starši?

Vzrokov je veliko. Glavni temelj pa je ravno v odnosu s starši in v navezanosti nanje. Varna navezanost je tista, v kateri se izoblikuje zdrava, odgovorna oseba. Nevarna navezanost pa je ambivalentna, kjer so starši čustveno nestabilni in nezanesljivi, ali izogibajoča, kjer so starši čustveno zasedeni, neodzivni, ali dezorganizirana, kjer so starši zasvojeni, nasilni, nefunkcionalni. Nevarna navezanost pomeni, da stik s starši ljudem ne nudi varnosti, pripadnosti, zaupanja, in takšni ljudje se raje odločijo za drugačen odnos. V isti kategoriji so pedofili, čeprav je primerjava z zoofili in bestialisti sporna, ne glede na to jih lahko primerjamo. Vem, da obstajajo takšni pedofili, ki otroke celo prisilijo v odnos z živaljo.

Vsa Slovenija »melje« afero z bulmastifi. Njihov lastnik je bil prej pravzaprav lastnica. Če so bili psi resnično spolno zlorabljani, zakaj se je po vašem to zgodilo?

Glede na to, da je ta oseba spremenila spol, ni bila zadovoljna s svojo spolno identiteto in spolnostjo. Če pa je resnično za spolni objekt izbrala žival, ni bila sposobna odnosa z ljudmi. To je to: žival ji je pomenila varnost. Ob tem bi lahko to, da je bila zdravnica, pomenilo, da je bil nadzor tisti, ki jo je vodil.

Ima zakonodaja na tem področju luknje?

Naša zakonodaja je zelo ohlapna. Če jo dobro poznaš, lahko hodiš po meji. Na področju bestialnosti dejanja težko dokažeš in se pač to lahko počne brez moralnih zadržkov. Čeprav to nikakor ni moralno dejanje! Žival nikoli ne more povedati, ali ji to prija ali ne. Človek pa ne more nikogar prisiliti v odnos in pri tem ne dobiti povratne informacije, ali drugemu to ustreza.

Toda to so počeli vso zgodovino. Tudi Sveto pismo omenja odnos z živaljo.

V Svetem pismu je zapisano, da bi v enem primeru ubili žival, če dobijo koga med spolnim odnosom z njo, v drugi varianti pa bi ubili oba. Dejansko je bilo to dejanje kaznivo. V Stari zavezi je bilo to zapisano zgolj kot opozorilo, da se to ne sme početi.

Se vam zdi, da si ljudje pred tem, da se to dogaja v veliko večji meri, kot se zdi, zapirajo oči?

Definitivno. Pri nas velja, kar ni javno objavljeno, se pač ne dogaja. A se. Toda lažje se je obrniti stran in reči, da tega ni. Ljudem to bolje ustreza. Kot teologinja ravno ne »šparate« z besedami.

S temo svojega doktorskega raziskovanja, glede na teologijo, ste na spolzkih tleh?

Zagotovo sem na spolzkih tleh, ker je to nekaj novega, za družbo moralno spornega, ampak ne glede na teologijo, zakaj pa ne bi tega raziskovala, o tem pisala in govorila? Zakaj ne bi Cerkev na tem področju odkrila nekatere stvari in zapisala, kaj se dogaja? Meni je to izziv, idejo sem pravzaprav dobila na enem od predavanj na fakulteti.

Zapisali ste tudi, da je človek s takšnimi spolnimi praksami izgubil spoštovanje do sebe …

V spolnosti pokažeš, kaj si. V nemoralnih dejanjih si izgubil del sebe in del lastnega samospoštovanja. Morda se to sliši nekomu čudno ali smešno, toda spolnost je intima in nadgradnja nekega odnosa. Imeti spolnost z živaljo ni nadgradnja. Tako le zrušiš tisto, kar si kadarkoli v sebi zgradil.

SIMONA ŠOLINIČ

Foto: SHERPA

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji (dovoljeni so le prvi dan objave članka na blogu) s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih.

 

Spolna zloraba živali tudi na Celjskem

Na spletu široka ponudba DVD-jev o seksu z živalmi – Posiljevalec krav s »pručko«?

Bedarija bi bilo napisati, da se spolne zlorabe živali na našem območju ne dogajajo. Še več, v Sloveniji smo našli celo spletno stran, kjer bralcem na dolgo in široko pojasnijo vse o seksu s psom, psico, z žrebcem (konjem) in celo s pujsom! Nato bralci lahko na forumu pišejo o svojih izkušnjah, objavljajo videoposnetke in fotografije! In da se ne ustavimo samo tu: že več mesecev vemo za primer zlorabe živali na Celjskem. A ker je zakonodaja pač takšna, kot je, in ker si mnogi pred tem še vedno zatiskajo oči ali delajo usluge znanim, namesto da bi zakone spremenili, takšni storilci vedno ostanejo nekaznovani.
Že lani smo od bralcev dobili informacijo, da morajo predvsem lastniki kmetij v naselju na severu celjske občine paziti na svoje živali. Po hlevih naj bi se smukal moški, ki si želi bližnjega stika s kravami. Ker to menda ni ravno lahek opravek, naj bi s seboj nosil tudi leseni podstavek – »pručko«, ki naj bi izdala njegov namen, ko jo je moral zaradi bega pustiti na »kraju zločina«. Težko pa je pri tem dobiti kakršen koli uradni podatek – ker ga ni. V policijskih evidencah so sicer primeri mučenja živali, vendar ne gre za spolne zlorabe. Da dokazov za takšna dejanja kljub nekaterim podatkom niso mogli dobiti, nam je povedal tudi vodja oddelka za splošno kriminaliteto na celjski policiji Milan Vogrinec.

Bolj natančno raziskovanje pa pokaže na ironijo pri naših zakonih. Po Zakonu o zaščiti živali je spolna zloraba le prekršek, z drugimi besedami to pomeni, da bi policisti lahko osebo, ki seksa z živaljo, kaznovali le, če bi jo dobili v akciji. Kako so se avtorji Kazenskega zakonika posvetili tej tematiki, kaže 342. člen, kjer so mučenje živali odpravili z eno samo povedjo: »Kdor surovo ravna z živaljo ali ji po nepotrebnem povzroča trpljenje, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do treh mesecev.« In glede na vse odvetniške prijeme bi bilo prav zanimivo videti, kako bi posiljevalca zagovarjal odvetnik. Je seks s poltonsko kravo res surovo dejanje in ali to sploh žival čuti? Sliši se banalno, toda v kazenskem zakoniku spolna zloraba živali s temi besedami namreč ni omenjena.

Veterinarske izkušnje
Čeprav je glede na to, kakšne fotografije in posnetke je mogoče najti na spletu, še kako lahko verjeti, da se takšne stvari dogajajo in da je stvar resna, pa uradno ostane vse le pri govoricah. Glede na to, da so se mnogi strokovnjaki, ki drugače zelo radi nastopajo v javnosti, zaradi dogodka z bulmastifi skrivnostno zavili v molk, smo vrtali dalje. Priznanega dolgoletnega celjskega veterinarja Viktorja Štokojnika, ki je zdaj že v pokoju, a je še vedno predsednik veterinarske zbornice, smo vprašali, ali se je kdaj v svoji karieri srečal s spolno zlorabo živali. »Bile so govorice, vendar nismo dobili dokazov, ker so tisti, ki so to počeli, molčali, žrtve pa tudi … Smo pa o tem slišali po vaseh, kjer smo delali, tudi kakšni odkupovalci živali so to večkrat omenjali. Dobivali smo tudi pisma, ki smo jih vedno odstopili inšpekciji. Veterinar praktik mora namreč takoj obvestiti veterinarsko inšpekcijo, ta pa policijo, ki mora ukrepati, da se pač takšna dejanja preprečijo.«

Ali se morda da takoj ugotoviti, da je bila večja žival zlorabljena? »Neposredno po dogodku se dajo te stvari ugotoviti s pregledom, z brisom in po poškodbah organov. Po daljšem času pa praktično ne. Veliko ljudi me te dni sprašuje, ali takšne stvari živalim ugajajo ali ne. Večje živali, ki so svojim lastnikom zelo vdane, prenesejo veliko njegovih manipulacij,« še doda Štokojnik. Pogosto se zgodi, da k veterinarjem priroma kakšno pismo z lažnimi obtožbami, da nekdo spolno zlorablja psa, zgolj zaradi sosedskega nagajanja. Tudi teh primerov je kar nekaj, kar ne pomeni, da so vse govorice lažne …

Psi pogoste tarče

Tudi v tujini je zakonodaja na tem področju dokaj nedorečena, saj občevanje z živalmi ni povsod prepovedano. Na spletu je mogoče kupiti raznorazne DVD-je s to tematiko … Tuji strokovnjaki govorijo, da so najpogostejše tarče spolnih nepotešencev ravno psi in konji, da pa se ljudje, ki takšne stike želijo, ne branijo niti »divjih« živali. Do psov je najlažje priti, saj jih je po vseh zavetiščih mnogo, tam zaposleni pač ne morejo vedeti, kakšne spolne navade ima človek, ki »reši« kakšnega psa. Živali, ki so pogosto zunaj, kot so na primer ovce, koze in kokoške, pa so praktično »na voljo« mimoidočim izprijencem.

Obširnih raziskav o spolni zlorabi živali ni, kar je smešno, če le malo pobrskamo po internetu in vidimo, da je takšna spolna praksa kar razširjena. V Ameriki so na primer nekatere ankete pokazale, da je 8 odstotkov moških priznalo, da so enkrat v življenju že imeli spolni stik z živaljo. Ljudje, ki so nagnjeni k temu, imajo pogosto težave v odnosih ali so bili podvrženi zanemarjanju ali zlorabam v otroštvu. Nekateri trpijo tudi zaradi duševnih obolenj, nekateri med njimi – predvsem ženske – pa se v takšne igrice spuščajo kdaj pa kdaj na željo svojih partnerjev … Uboge živali.

SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji (dovoljeni so le prvi dan objave članka na blogu) s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih.

 

Pozor, pes na strehi!

Tole sem pisala minuli teden v Novem tedniku. In – tale dogodek je  meni zagotovo najbolj zanimiv in simpatičen v moji novinarski karieri. Vse že videla …. ampak psa na strehi še ne. )

Gasilska akcija reševanja huskyja s strehe – Ljubko pasjo damo smo obiskali na domu

V novinarski karieri doživiš marsikaj. »Pogovarjali smo se že z različnimi ljudmi, videli že nesrečne in srečne trenutke, bili tudi sami kdaj v čudnih in neverjetnih situacijah, pomagali smo že mucku, ki se je z glavo zataknil v betonsko špranjo … Toda pes na strehi …« je bil prvi komentar, ko smo z izbuljenimi očmi zrli v fotografijo celjskih poklicnih gasilcev. Sprva nismo vedeli, ali naj se smejimo ali ne, saj bi se psička lahko poškodovala, ko pa smo se vrgli v raziskovanje te nenavadne pasje avanture, so bile ugotovitve prav simpatične. Ta kosmatinka se pri svoji dogodivščini ni nič poškodovala, saj ljubi sneg in raziskovanje. Ime ji je Kira. Seveda se nismo mogli upreti želji, da jo obiščemo na domu.

Vsa nagajiva nas je z mokrim smrčkom prišla pozdravit, ko smo potrkali na vrata hiše na Ostrožnem. Tiste hiše, pred katero se je le nekaj dni prej zgodila prava gasilska akcija. Brez strahu se nam je takoj privila k nogam in se pustila božati in crkljati, kot da bi se želela odkupiti za ves strah, ki ga je za nekaj časa vnesla v kosti svojih lastnikov, a tudi gasilcem, ki so jo minuli teden hiteli reševati.

»Pravi dobrovoljček je,« rečemo Andreju Prezlju, njenemu lastniku, ki nam razloži, da je Kira stara dve leti in nekaj mesecev. Pretekli teden ga je presenetil klic njegove mame, ki mu je dejala, da je »pes na strehi«.

Ker je Kira radoživa, je znala na streho kdaj že splezati s pomočjo ograje, toda na zadnji strani hiše, kjer je streha nižja in ni nevarnosti, če se po njej tudi sprehajajo štiri tace. A zdaj je njeno raziskovanje doseglo vrh. Dobesedno: vrh strehe. »Očitno jo je zanimalo, kaj je na drugi strani. Ko je prišla do vrha, je tački verjetno naslonila na sleme strehe, a se je nagnila preveč in je zdrsnila do snegobrana,« z nasmeškom razlaga Prezelj. Ko je prišel domov, je pred hišo že stala mama Nevenka z odejo. »Za vsak slučaj, če bi Kiri morda zdrsnilo s strehe,« razloži Andrej.

Bolj je družina zrla v kosmatinko na strehi, bolj so izračuni kazali, da bo treba poprositi za gasilsko pomoč.

Gasilci so sprejeli klic, a so vseeno dvakrat vprašali, kaj oziroma kdo točno je na strehi, saj so vajeni vsega, tudi mačk na drevesih, ampak psov na strehi pa vendarle ni tolikokrat … »Reševanje ni trajalo dolgo, toda ta husky ni bil tako preplašen, točno je vedel, da sta gasilca prišla tja pomagat,« nam je povedal vodja celjskih poklicnih gasilcev Janko Požežnik. Tudi to namreč spada v njihovo delo: »Vedno pomagamo ljudem, tudi v takšnih primerih. Je pa to res eden ›eksotičnih‹ primerov. Kadar rešujemo živali, gre največkrat za mačke, ki zaradi raziskovanja ali preplašenosti kam zaidejo ali padejo, lastniki pa jim ne morejo pomagati. Zgodilo se je že, da smo reševali mačke z dreves, kdo ve, morda bomo kdaj reševali tudi kakšnega pitona …« se nasmeji Požežnik.

Menda so v Celju reševali tudi papigo z drevesa!

No, nam pa je tale strešna Kira zagotovo legendarni dogodek in fotografija pasje dame na vrhu strehe si bo zaslužila prav posebno mesto v črnokroničnem kotičku naše redakcije …

Živali na Celjskem so gasilsko pomoč predlani potrebovale sedemkrat, lani pa kar štirinajstkrat.

SIMONA ŠOLINIČ Foto: arhiv Prezljevih, Poklicna gasilska enota Celje

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji (dovoljeni so le prvi dan objave članka na blogu) s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih.