Šokantno: voznika policisti popisali, nato je povzročil tragedijo!

Pred nesrečo na Kidričevi cesti trčil še v en avto – Zakaj niso opravili testa vinjenosti? – Inšpekcijski pregled na celjski policiji

Moriji na celjskih cestah ni videti konca. V ponedeljek okoli 17.30 je na Kidričevi cesti zaradi domnevno vinjenega in prehitrega 36-letnega voznika umrla 47-letna Saša Preložnik iz Vojnika, mati dveh otrok. Po tragediji je na dan prišel šokanten podatek, o katerem na celjski policiji do včeraj niso govorili: 36-letni Branko Ž. iz Štor je dobro uro pred nesrečo na Kidričevi cesti povzročil nesrečo že v celjski Novi vasi. Policisti so prišli tja, ga popisali, a jo je odnesel brez kazni in – brez alkotesta. Odpeljal je dalje in na Kidričevi cesti povzročil takšno nesrečo, ki je pretresla tudi vsega vajene reševalce in gasilce, ki so morali odstranjevati posledice!
36-letni Branko Ž. iz Štor je z osebnim avtomobilom znamke Mercedes v ponedeljek okoli 17.30 po Kidričevi cesti vozil proti Teharjam. V neposredni bližini Baumaxa je nespametno prehiteval v škarje, kar pomeni, da mu je nasproti pripeljala kolona vozil. Nekaj voznikov naj bi se mu uspelo umakniti, 47-letni Preložnikovi iz Vojnika, drugi v koloni, ki mu je vozila nasproti, žal to ni uspelo. Čelno trčenje z žensko, ki je bila v vsej prometni situaciji nedolžna in ki je vozila pravilno, je bilo zanjo usodno. Umrla je na kraju nesreče, saj so bile poškodbe tako hude, da ni imela nobenih možnosti preživetja, četudi bi bila prva pomoč v istem trenutku na kraju nesreče. Moški naj bi z mercedesom po vsej Kidričevi cesti vozil hitro, v enem od križišč naj bi celo prevozil rdečo luč. Zaradi težav v osebnem življenju naj bi večkrat predvsem v zadnjem času pogledal v kozarec, to naj bi vedelo kar nekaj ljudi. Neuradni so tudi podatki, da je vozil vinjen, saj bodo na policiji čakali še nekaj dni, preden bodo znani uradni rezultati analize krvi. Nato se bodo odločili, ali ga bodo ovadili zaradi povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti ali zaradi predrzne vožnje, za kar je tudi zagrožena kazen višja. Še vedno ni končano policijsko preverjanje informacij, kje je Branko Ž. pred nesrečo pil.

Policija storila prav?
Dan po tragediji pa tole: »Sem mimoidoča očividka nesreče, ki jo je najverjetneje isti voznik srebrnega mercedesa povzročil okoli 16.30 na krožišču v bližini Tuša v Novi vasi. Voznici pred njim je omenjeni voznik na vhodu v krožišče priletel v zadnji del avtomobila, škoda je bila le materialna. Do oškodovanke se je neprimerno obnašal, jo glasno zmerjal. Voznik mercedesa je bil videti vinjen. Mesto nesreče si je ogledala tudi policija.« To je sporočilo, ki ga je 27. oktobra avtorica zapisala na strani 24ur.com med komentarji pod novico o prometni nesreči. Ob informaciji o tragični nesreči niti v ponedeljek niti v torek in niti v sredo policija ni povedala, da ima opravka s povzročiteljem dveh nezgod! So pa morali včeraj odgovoriti na vprašanja nekaterih novinarjev, ki smo to izvedeli neuradno. Če ne bi, je vprašanje, če bi javnost to sploh izvedela.
V odgovor na naše vprašanje, ali držijo navedbe neznane avtorice na spletu, so na policijski upravi zapisali: »Voznik osebnega avtomobila, ki je v ponedeljek povzročil prometno nesrečo na Kidričevi cesti v Celju, je bil istega dne okoli 16. ure udeležen tudi v prometni nesreči v Novi vasi v Celju. Policijska patrulja je na kraju ugotovila, da je v prometni nesreči nastala samo materialna škoda, vzrok pa je bila prekratka varnostna razdalja.« In – dva policista sta bila res na kraju dogodka, vendar sta se odrekla ogledu nesreče! Zakaj vendar? »Policist lahko v primerih, ko gre za prometno nesrečo z neznatno nevarnostjo, odstopi od ogleda kraja prometne nesreče. Prometna nesreča z neznatno nevarnostjo je nesreča, v kateri je nastala samo materialna škoda, vzrok pa je prekršek, za katerega je predpisana samo globa. Policiji v teh primerih ni treba ugotavljati dejstev in zbirati dokazov, potrebnih za odločitev o prekršku. Policista sta ugotovila, da v konkretni nesreči obstojita oba pogoja, zato sta udeležencema izdala obvestili o odstopu ogleda kraja prometne nesreče, kot je praksa v takšnih primerih.«

Inšpekcijski nadzor
Neuradno krožijo govorice, da je voznik kazal očitne znake vinjenosti, da se je s policistoma celo tikal. Vodstvo policije je v odgovoru skopo, vendar smo neuradno izvedeli, da policista moškega nista poznala. Eden od policistov, ki je bil v patrulji, menda sploh ni doma na Celjskem. Drugi – tako naši viri – pa naj bi bil znan ravno po tem, da »ne prenaša vinjenih voznikov«. V primerjavi s kolegi naj bi pisal skoraj dvakrat več plačilnih nalogov vinjenim voznikom, slovi pa menda po najvišjem številu zaseženih avtomobilov in pridržanih vinjenih voznikov. Ne glede na to so se nad primerom zamislili tudi vodilni na celjski policiji, saj so dodali: »Okoliščine tega postopka so že od 27. oktobra predmet inšpekcijskega nadzora.«
Celjski policisti so po številu preventivnih opozoril in akcij že dlje časa nekoliko bolj »aktivnejši« od ostalih kolegov drugod po Sloveniji, vendar je slišati, da so si z »zamolčanjem« podatka, da so povzročitelja obravnavali le uro pred tragedijo na Kidričevi cesti, v zaupanju prislužili minus. Čeprav spet neuradno iz policijskih vrst – tudi sami zaradi vseh birokratskih postopkov sprva menda sploh niso vedeli, da je bil isti moški povzročitelj v dveh nesrečah. Novinarji smo do informacije, da naj bi Branko Ž.  že povzročil nesrečo, prišli pravzaprav popolnoma po naključju, sicer pa se o tem že na široko razpravlja med Celjani. Če drži, da naj bi imel 1,9 promila alkohola v krvi v času nesreče na Kidričevi cesti, potem se ljudem zdi nekam čudno, da bi se v eni uri (ali še manj, če odštejemo postopke zaradi nesreče v Novi vasi) tako napil, da bi mu v tako kratkem času pokazalo toliko alkohola v krvi. Policist je namreč v Novi vasi presodil, da voznika ni treba preveriti z alkotestom, torej po njegovem ni kazal znakov vinjenosti …

Prihaja martinovo
Povzročitelj je bil hudo poškodovan, v bolnišnici naj bi ga celo oživljali, zdaj naj bi bil izven življenjske nevarnosti. In še v torkovem Novem tedniku smo poročali, da so celjski policisti v petek in soboto pridržali kar enajst vinjenih voznikov, v nedeljo pa da se je zgodil čudež, saj ta dan niso pridržali niti enega voznika, ki je vozil vinjen. Kar še zdaleč ne pomeni, da pijancev na cesti ni bilo. Kljub opozarjanju policije na problem alkohola v prometu konkretnejših projektov, razen preventivnih, še vedno ni. Številni komentarji pod spletnimi novicami o nesrečah na Celjskem pa kažejo, da ljudje po Sloveniji zdaj že dobro vedo, da naše območje slovi po vinjenih voznikih. In da se tega tudi zavedajo, ko se vozijo po celjskih cestah …
To je že peta smrtna žrtev v oktobru, trije mladi so v začetku meseca zaradi vinjenega povzročitelja umrli na avtocesti pri Arji vasi, mladoletno dekle minuli teden v Malih Braslovčah. Koliko vinjenih voznikov vsak trenutek drvi po celjskih cestah in ogroža vse v prometu, priča naslednji podatek: samo na našem območju so letos pridržali kar 976 voznikov (danes je številka že višja). Zdaj že ne verjamemo več, da ti kljub kazni vinjeni za volan ne bodo sedli. V 14 cestnih tragedijah je letos umrlo 19 ljudi, 13 (oziroma 14, če bodo tudi uradno potrdili povzročiteljevo vinjenost) od teh je po do zdaj uradnih podatkih umrlo zaradi vinjenih povzročiteljih. Povedano drugače: 64 odstotkov žrtev prometnih nesreč je umrlo zaradi voznikov, ki so, preden so sedli za volan, pili alkohol. Najbolj sta izstopala letošnji april, ko je umrlo šest ljudi, in oktober, v katerem je življenje na cesti izgubilo že pet ljudi – toda oktober še ni končan. Prihajajo pa martinovo, november in veseli december, ko se bo nazdravljalo ob praznikih. Žalovalo pa na cestah?

SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi osebno in s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

 

Ali to res ni nevarna cesta?

Sporočilo celjske policije danes, 26.10., ob 19.22:

“Okoli 17.30 ure se je na Kidričevi cesti v Celju zgodila prometna nesreča. V čelnem trčenju dveh oseb je življenje izgubila  47 letna voznica doma iz območja Vojnika.

Do prometne nesreče je prišlo, ko je 36  letni voznik doma iz Štor, ki je vozil iz smeri Celja proti Teharju,  v »škarje« prehiteval pred seboj vozečo kolono vozil ter  trčil v voznico osebnega vozila, ki  je pripeljala iz nasprotne smeri.

47 letna voznica osebnega vozila je na kraju nesreče umrla,   36 letni voznik pa je bil v nesreči hudo poškodovan.

Letos je na cestah celjske regije umrlo 19 ljudi, lani v enakem obdobju 24″

—

Pred leti na isti cesti okrog 100 m proti Teharjam smrt pešca.

Aprila letos nekaj 100 m na isti cesti v smeri Teharij smrt treh mladih ljudi.

Maja letos nekaj 100 m proti Medlogu smrt mladega motorista.

Vse ustanove so mi po prispevkih govorile, da ta cesta (Kidričeva, ki se nadaljuje v Zahodno obvoznico) ni nevarna.

Mar res? Štejemo žrtve. Do kdaj …

 

Žrtve nasilja: postavite se zase in za otroke!

Doma so nasilni, na zaslišanjih jočejo – Trnova pot se splača, žrtve lahko zaživijo na novo!

“… nadlegoval me je sosed, mislila sem, da sem sama kriva. Ko je to izvedel oče, me je pretepel, nato pa me, ko smo prespali pri znancih, sam otipaval po mednožju …, mama je to videla, a se le nasmehnila …” To je le ena izmed resničnih zgodb žrtev družinskega nasilja. Naslednji udarec so zanje postopki po prijavi policiji ali tožilstvu. Takrat se začne nova trnova pot. Toda prijaviti je treba in – kakorkoli se sliši – splača se, pravi celjska okrožna državna tožilka svetnica Marjeta Kreča. “Žrtve morajo biti ‘korajžne’! Naj prijavijo dejanja in vztrajajo pri svojih izjavah. Naj pokažejo otrokom, da so se postavile zase in zanje, da so vredne lepega življenja!” Kreča, ena boljših tožilk v primerih nasilja v družini in nad otroki v Sloveniji ima velik čut za žrtve. Do storilcev pa je v sodnih dvoranah neizprosna in hladnokrvna. Ne boji se jih, saj ve, da so v bistvu slabiči. “Morate vedeti, da se vendarle bojijo sodnih postopkov,” še doda.

Ali kdaj med postopki vplivajo na žrtve?

Seveda. Z obljubami, nekateri z grožnjami. Imajo še vedno občutek premoči nad žrtvijo in upajo, da jo bodo uspeli pregovoriti, da bo molčala, povedala drugače ali umaknila izjave. Je tudi nekaj takšnih, ki se v času postopka potuhnejo in se oddaljijo od dogajanj v družini.

Včasih žrtev kasneje nasilje zanika. Zaradi strahu?

S časovnim odmikom od dogodka nekatere žrtve minimalizirajo dejanje ali ga povsem zanikajo, a je teh vedno manj. Razlogi so različni. Neutemeljeno pričakovanje, lažno upanje, da bo boljše in da bo prijava storilce toliko spametovala, da ne bodo ponavljali dejanj. Razlog so tudi finančna odvisnost od storilca, pritiski sorodnikov, negativna stigmatizacija za vso družino.

Kako (če sploh) storilci opravičujejo nasilje? Se imajo za žrtve?

Če govoriva o nasilju v družini, to opravičujejo z izkušnjami iz otroštva, kajti drži, da se vedenjski vzorci ponavljajo. Izgovor so še vzgojne težave z otroki ali ljubosumnost. Pri spolnem nasilju pa je treba jasno povedati, da je zelo malo tistih, ki priznajo. V svoji karieri bi jih preštela na prste ene roke. Vsi zanikajo, govorijo o slučajnih dotikih, izzivanju žrtve, največkrat vidijo zaroto partnerja, sorodnikov. Vedno pa to doživljajo kot nasilje nad seboj.

Več kot 70 odstotkov žrtev naj bi pred prijavo trpelo nasilje več let. Ugotavljate enako?

Da. Ravno te dni sem morala dvakrat prebrati, ali v ovadbi vidim prav. Ženska je prenašala nasilje že od leta 1983! Včasih žrtve niso bile tako osveščene, danes so pogumnejše, povedo hitreje. Ne bi smele trpeti tako dolgo. Težko je v kriminalno količino zajeti stara dejanja, čeprav so včasih hujša od novih. Ko se fizično nasilje sprevrže v psihično, je žrtev že tako ponižana in onemogla, da že psihično nasilje – ko modric ni več – vodi do poskusov samomorov.

Poznate kak primer, kjer je žrtev moški?

Tudi. Pred mesecem dni je bil moški žrtev psihičnega nasilja. Pred časom sta bila starša obravnavana zaradi nasilja nad otrokom, nato pa smo ugotovili, da je bil tudi mož žrtev fizičnega nasilja žene. Tega ni malo, žal še vedno vlada stereotip, da moški ne sme in ne more biti žrtev.

Velja, da je ekipa ljudi, ki spremlja žrtve od prijave do sodišča, dovolj usposobljena – kaj pa življenjski čut za te boleče zgodbe?

Menim, da policisti opravljajo svoje delo v večini primerov dobro. Tudi na centrih za socialno delo so usposobljeni ljudje. Največjo vlogo pa vidim pri pooblaščencih. Pooblaščenec varuje pravice in koristi otroka, kar pomeni, da ga mora zelo dobro pripraviti na postopke in mu na pravi način pojasniti, kakšna težka pot ga čaka! Razložiti mora, da naša podrobna vprašanja niso ‘žlehtnoba’ ampak nuja, da zadevo pripeljemo do konca. Ključnega pomena so trdni dokazi, da se postopki končajo na prvem sojenju, se pravi, da se ne sodi znova.

Imajo sojenja za nasilje v družini sploh prednost?

Doslej so, glede na zagroženo kazen, ti postopki bili pred okrajnim sodiščem, kjer je manj zadev in te potekajo hitreje. Bojim pa se, da se bodo z novo zakonodajo postopki res zavlekli. Če je storilec v priporu, gredo postopki relativno hitro, če pa ob tem računate, da gre velik del teh primerov v sodno preiskavo, potem nazaj k nam, kjer sestavimo obtožnico, ki jo pošljemo nazaj na okrožno sodišče …

So te novosti v kazenskem zakoniku ključne?

Glavna novost je, da nov člen opredeljuje dejanje, ki se dogaja med družinskimi člani, kjer je vsak od članov lahko storilec. Če so to starši, pride v poštev tudi drugo zakonsko določilo. Naslednja stvar, ki je pomembna pri tem členu, je, da storilec tega dejanja žrtev spravlja v podrejen, ponižujoč položaj in da se mora dejanje ponavljati in ni enkratno. Vse to moramo dokazati, kar je ogromno dela za policijo in tožilce. Zvišana je tudi zagrožena kazen.

Temelj je trdna kazenska ovadba?

To je kompleksno delo: od izčrpnih pogovorov s žrtvijo, člani družine ali tistimi, ki o nasilju kaj vedo do pridobivanja podatkov v centrih za socialno delo, zdravnikih, šolah. V tej fazi ljudje povedo veliko: dokler boli, se izve mnogo. Bolj se zadeva oddaljuje, ljudje povedo manj. Nadalje mora biti sestavljena dobra zahteva za sodno preiskavo z natančnimi prioritetami, ki se jih mora še raziskati. Zbrati je treba dokaze, predlagati izvedence klinične psihologije in psihiatrije. In potem, ko dobimo primer nazaj iz preiskave, se mora v obtožnici vse ujemati. Pri družinskem nasilju so glavne priče priviligirane. Lahko se poslužijo pravne dobrote in se pričanju odpovedo. Tu nastopi novost, ko ta priča da svojo izjavo pred sodiščem, se lahko na to izjavo sodba opre tudi, če si priča kasneje premisli.

Vlasta Nussdorfer iz Belega obroča je v Celju omenila le dve pooblaščenki (Branka Štanc, Nuša Mačk, tretja je zdaj sodnica), ki sta tudi sredi noči pripravljeni pomagati žrtvam nasilja. Brezplačno.

Vsak odvetnik žal nima toliko posluha za žrtve kot bi želeli. V celjskem okrožju je dobrih pooblaščencev vedno več, saj se ob vsakem novem primeru naučijo česa novega, kar me veseli. Odvetnici, ki ju navajate, obiskujeta strokovna predavanja, sta tudi takšni osebnosti, ki znata žrtve pripraviti na zaslišanje in v polni meri varujeta njihove pravice. Vsaka žrtev si lahko želi takšnega pooblaščenca.

Se vam kdaj žrtve tudi po končanih postopkih oglasijo?

Da. To je darilo v tem stresnem delu. Spomnim se dveh, ki sta bili v zelo hudi stiski in sta mi prišli povedat, da sta diplomirali. V času postopkov se je namreč njuna študijska pot ustavila. Zdelo se mi je, da sta morali nekako dati iz sebe vso svojo bolečino, da sta normalno zaživeli. Včasih me kdo ustavi tudi na ulici. Obsodilna sodba, zaporna ali pogojna, je zanje konec nekega bolečega življenjskega obdobja in dokaz, da smo verjeli njim, ne storilcem.

Vam storilci kdaj grozijo?

Da.

Kako ravnate takrat?

Nisem ravno bojazljiv človek. Teh groženj ne ocenjujem kot resne, poskušam jih razložiti s položajem storilca, ki kazenski postopek jemlje kot represijo nad seboj. Bilo je veliko takšnih, ki ne razumejo, da je to moje delo. Na drugi strani so tudi takšni, ki me kljub temu, da sem jih obravnavala na sodišču, pozdravijo in nimajo osebnih zamer. Veste, sčasoma se ti vročeglavneži ohladijo in tudi takrat ko grozijo, izražajo svojo nemoč in strah. Niso sposobni dojeti, da so oni tisti, ki nad drugimi izvajajo nasilje in teror …

»Roko na srce, do zdaj sem spoznala, da so nasilneži v bistvu velike reve in šleve. Če bi žrtve teh kaznivih vedele, koliko papirnatih robčkov so ti storilci porabili na zaslišanjih, ne bi mogli prepoznati svojih tiranov …«

»Žrtve naj poiščejo strokovno pomoč. Naj dajo strokovnjakom priložnost, da jim pomagajo, saj so se zato izučili. .«

»Ti storilci so, veste, zelo zviti. Čeprav sem nam zdi, da bi matere morale kaj opaziti, izbirajo trenutke, ko se težko kaj opazi, otroci pa se iz različnih razlogov vedejo drugače.«

»Za vsakega otroka je najpomebneje, da mu verjame mama. Tudi svojci in sodišče, vendar – v prvi vrsti mama.«

Marjeta Kreča je tožilka že 22 let. Pravnica s pravosodnim izpitom je bila strokovna sodelavka pri Višjem javnem tožilstvu v Celju, nato je leta 1987 postala namestnica javnega tožilca na Temeljnem javnem tožilstvu v Celju. Okrožna državna tožilka je leta 2002 napredovala na položaj svétnice, letos je postala tudi vodja oddelka za mladoletnike in nasilje v družini. Številni pravijo, da ima visoko in zavidljivo strokovno znanje, je vzor mlajšim v tožilskih vodah, saj se tudi nenehno izobražuje. “Je predstavnik organizacije SECI – zaščita prič in na ta način kaže zelo pozitiven odnos do dodatnega dela pri izvrševanju tožilske funkcije. Njeno strokovno znanje s tega področja je pri kolegih zelo cenjeno,” še dodajajo njeni sodelavci.

Kazenski zakonik, 191. člen, Nasilje v družini

1)Kdor v družinski skupnosti z drugim grdo ravna, ga pretepa ali drugace bolece ali ponižujoce ravna, ga z grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganja iz skupnega prebivališca ali mu omejuje svobodo gibanja, ga zalezuje, ga prisiljuje k delu ali opušcanju dela ali ga kako drugace z nasilnim omejevanjem njegovih enakih pravic spravlja v skupnosti v podrejen položaj, se kaznuje z zaporom do petih let.

(2)Enako se kaznuje, kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka v kakšni drugi trajnejši življenjski skupnosti.

(3)Ce je dejanje iz prvega odstavka storjeno proti osebi, s katero je storilec živel v družinski ali drugi trajnejši skupnosti, ki je razpadla, je pa dejanje s to skupnostjo povezano, se storilec kaznuje z zaporom do treh let.

SIMONA ŠOLINIČ Foto: sherpa@t-1.si

NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi osebno in s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

 

“Bojte se ljudi, ki so izgubili vse!”

Na Radiu Celje je bila v četrtek, 15. oktobra  oddaja o nesreči 2. 10. na avtocesti pri Arji vasi, v kateri so spregovorili tudi starši umrlih otrok. Oddaja je naletela na velik odziv, saj sem dobila ogromno klicev in sporočil.  Za vse, ki sprašujete, kje lahko oddajo poslušate, sporočam, da žal posnetka ne morem objaviti na blogu, je pa celotna oddaja za poslušanje dosegljiva na moji facebook strani.  Na blogu tako objavljam samo svoj članek iz Novega tednika.

S.

Starši umrlih v tragediji v Arji vasi sprašujejo vse, ki so del počasnega sodnega sistema: »Mar vi nimate otrok?«
»Zloženke, brošure … vsepovsod le neke številke. Kje so imena? Imena vinjenih povzročiteljev, zaradi katerih ljudje umirajo? Moj otrok, ki je umrl zaradi pijanega voznika, ni številka! Ni statistika,« nam je v solzah govoril Alojz Kračun. 2. oktobra je na avtocesti pri Arji vas izgubil svojega sina, 24-letnega Petra. Sistem ne deluje, sojenja povzročiteljem nesreč, ki se začenjajo več let po dogodku, so žalitev za žrtve in njihove svojce, med ljudmi pogosto vlada apatija, opozarjajo družine Kračun, Koštomaj in Godec. 2. oktobra so na avtocesti izgubile svoje otroke.

Poleg Petra sta v silovitem trčenju z vinjenim 46-letnim voznikom Brankom Mačkom, ki je pripeljal v napačni smeri, umrli še 21-letna Tjaša Koštomaj in 22-letna Nataša Godec, Jerneja Rošer je bila huje ranjena. »Moja Tjaša je bila popolnoma iznakažena,« pravi Karmen Hrastnik Koštomaj, nato tudi njo premaga jok, ko se spomni, da so po nesreči morali svoje umrle otroke še identificirati.

–
Nataša Godec. 22 let. Izredno uspešna študentka, tako kot Tjaša bi tudi ona spomladi leta 2010 nadaljevala študij v Lizboni. Govorila je italijansko, portugalsko, inštruirala je angleščino. Da bi si plačala študij, je delala v več trgovinah. Bila je športnica, trenirala je atletiko, bila je zaljubljena v gore. Imela je sedem let starejšega brata, s katerim sta bila neizmerno povezana.
–
Maček je trenutno v psihiatrični bolnišnici. Psihično naj bi ga nesreča in dogajanje po nesreči popolnoma strli, staršem se je opravičil javno, preko kamere komercialne televizije. Nato se je vsul plaz očitkov, da je takšno opravičilo pod vsako ravnjo. »Njegovega opravičila ne sprejemamo,« mu odvračajo vse tri družine. »Če bi prišel prvi dan, bi ga verjetno sprejela. Opravičila in odpustila pa mu ne bi nikoli,« doda Hrastnik Koštomajeva. Pred leti se je borila z zahrbtno boleznijo mlajšega sina, v kateri ji je bila tudi Tjaša velika opora, zdaj je usoda udarila še močneje. Tudi družina Godec je bila zaradi bolezni pred leti že prizadeta, strah, da bi bolezen ob tragediji, ko so izgubili hčerko in sestro, vzniknila znova, je zdaj še večji. »Želimo ljudem povedati, kaj čutimo in kaj bi morala čutiti slovenska javnost in kaj bi morali v Sloveniji storiti, da se takšne nesreče ne bi dogajale,« doda Simon Godec. V nesreči je izgubil sestro. »Bila sta izjemno povezana. Vedno jo je učil, kaj je prav in kaj ne, kako se obnašati v odnosih s prijatelji in podobno,« doda oče Martin, ki zaradi bolezni težje govori. Mama Sonja več besed ne zmore: »Prehudo je.«

»Mar vi nimate svojih otrok?«

Družine, ki preživljajo najostrejšo bolečino, so zgrožene nad policijskim in sodnim sistemom. Odgovorne sprašujejo: »Mar vi nimate svojih otrok?«
»Sistem, tak kot je, omogoča prave tempirane bombe na cestah. Ampak bojte se človeka, ki izgubi vse,« je oster Kračun. Na javne kraje je nameraval nalepiti plakate s slikami svojih otrok, nanje pa naj bi jasno zapisali ime povzročitelja nesreče. Le neme slike zvite pločevine nimajo nobene teže, pravi Kračun: »Vem, vsi bodo rekli, da so bili v afektu in da govorijo neumnosti. Toda vsak starš, ki je svojega otroka vzgojil v človeka, ki je dokončal fakulteto in ni bil nikoli v prekršku, potem pa ga izgubi zaradi vinjenega voznika, bi se moral zamisliti. In to ni osamljen primer. Zato sprašujem tudi, koliko žrtev bo moralo biti zaradi vinjenih voznikov, da bodo sodišča spoznala, da morajo v takšnih primerih reagirati nemudoma, ne pa v ›razumnem roku‹. Razumni rok je za slovenska sodišča 10 let? Beseda razumni rok je pesek v oči.«

–
Tjaša Koštomaj. 21 let. Izredno uspešna študentka Mednarodne fakultete za družbene in poslovne študije. Njena povprečna ocena je bila 9. Spomladi naslednje leto bi študij nadaljevala v portugalski Lizboni. Študij si je plačevala sama z delom v eni izmed celjskih trgovin. 10 let mlajši bratec je izgubil sestro, ki mu je bila še v zgodnjem otroštvu, ko je prebolel hudo bolezen, velika opora. Rada je imela ples, prijatelje, bila je vesela, samostojna zanesljiva.
–
»Niti preventiva ne pomaga več, ljudje smo preveč apatični,« pravi Tjašina mama Karmen Hrastnik Koštomaj. »Ljudje sedajo v vozila v neprištevnem stanju, nekaj se mora spremeniti, tako ne gre več …« Simon Godec nadaljuje: »Tudi policisti ne nadzorujejo prometa vedno na najbolj kritičnih točkah, največji prekrškarji se jim izmuznejo na drugih točkah!« Včasih je iz poostrenih policijskih nadzorov ravno na avtocesti razbrati, da kaznujejo nekoga za vožnjo 147 km/h. Kje so tisti, ki divjajo po avtocestah več kot 200 km/h? Ali so kaznovani vsi, ki jih Dars posname s svojimi kamerami na avtocestah?

–
Peter Kračun. 24 let. Njegova diploma mariborske fakultete za elektrotehniko je na vidnem mestu v pisarni njegovega očeta. Zaljubljen je bil v šport, plavanje, kolesarjenje, fitnes. In v svojo 21-letno Nejo, s katero sta živela skupaj in ki je bila v nesreči hudo poškodovana. Delal je v očetovi pisarni in v petek je dobil dopust. Na letališče je odšel po dekle Nejo in prijateljici Tjašo in Natašo. Dekleta so se vračala z absolventskega izleta na Kreti.
–
Krvavi denar
Družine bodo zahtevale tudi visoke odškodnine, ampak: »Veste, ta denar bo krvavi denar, ki ga ne bomo veseli. Višja je odškodnina, višja je kazen, bolj je vzgojno za potencialne cestne morilce. Tak denar je za nas, družine žrtev, zgolj obliž. Meni to ne more vrniti sina. Če bi obstajala možnost, bi desetkrat več plačal, da bi mi pripeljali sina nazaj …« doda Kračun.
Drzna akcija, v kateri naj ne bi le prižigali sveč, ampak javno izpostavili povzročitelja, je v javnosti naletela na pozitivne in negativne odzive. Skoraj zagotovo pa je staršem v teh dneh uspelo v slovenski družbi načeti razpravo o tem.
Zanimivo je, da se vladne inštitucije (kjer se pogosto pustijo fotografirati s kakšnim kozarčkom v rokah …) sicer odzivajo, vendar zaenkrat le z besedami. (In mimogrede, medtem ko le razpravljajo: od dneva tragedije na avtocesti do danes (16.10) so samo na Celjskem pridržali že skoraj 50 vinjenih voznikov). Konkretnih projektov in resnih debat morda o spremembi zakonodaje še ni. Ogromno odziva pa smo dobili s strani bralcev. Nekateri akcijo staršev, predvsem tisti, ki so tudi sami del dolgotrajnih sodnih postopkov, podpirajo, nekateri ne razumejo odvetnikov, ki denimo zastopajo takšne povzročitelje. Vendar je treba zapisati, da v odvetniški praksi velja, da odvetniki zagovarjajo človeka, ne pa njegovih dejanj …

Odvetnica Nuša Maček, ki zastopa povzročitelja oktobrske tragedije, številne omembe klienta kot morilca ostro obsoja, ker gre po njenem zaenkrat za povzročitelja prometne nesreče, ki bo za svoje dejanje odgovarjal. »Zaveda se te tragedije in bo dostojno prenesel sojenje in kazen ter tudi plačilo odškodnine. To, kar napovedujejo starši in njihov odvetnik, da se bo objavilo ime mojega klienta, se mi zdi absolutni nesmisel. Sojenje bi moralo biti dostojno, takšno, kot zasluži to žalovanje. Žrtve so vsi, umrli otroci, starši, svojci in tudi povzročitelj. Takšni plakati bodo na dan prinesli bolečine številnim staršem, ki so svoje otroke prav tako izgubili v nesrečah. Zakaj se na domnevne nepravilnosti Darsa na avtocestah ne opozarja drugače? Morda s pozivom ljudem, naj se en dan ne vozijo po avtocesti med Arjo vasjo in Ljubljano? Morda bi bil učinek drugačen.«

Glede javnega opravičila pa: »Branko Maček se je javno opravičil, ker ni vedel, na kakšen način naj pristopi k svojcem. Na žalost je to opravičilo doživelo izredno negativen odziv družin. Njihov odvetnik Franci Matoz bi jim lahko razložil, da je bilo vendarle korektno od povzročitelja, da se je izpostavil javno. Kajti ob tako tragičnih dogodkih se marsikdo od povzročiteljev s svojci umrlih prvič sreča šele na sojenju.«
Toda starši vztrajajo pri svojem. K vsemu še dodajajo, da bi morali povzročiteljem tragičnih nesreč soditi za uboj z naklepom. Vendar je ta trenutek o tem pričakovati bolj medle debate, saj večina strokovnjakov v odprti razpravi za takšno enačenje ne bi bila. Toda, ali ni naslov največje slovenske preventivne akcije ravno Alkohol res ubija?

–
Branko Maček. 46 let. Uspešen podjetnik z Brega pri Polzeli. Domnevno zaradi razočaranja v osebnem življenju naj bi noč s 1. na 2. oktober preživel v lokalu pri Arji vasi, ki bi ga morali zapreti ob 23. uri, vendar ga več kot očitno niso, saj naj bi bil Maček tam do jutranjih ur. Pred 5. uro zjutraj je sedel v avto in zapeljal v napačno smer na avtocesti. Tam so se usode vpletenih srečale, končala pa mlada življenja.
–

Policija je v sklopu akcije Alkohol res ubija izdelala svoj jumbo plakat s fotografijo te nesreče, vendar objave imena povzročitelja nikakor niso dovolili.

SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih.

 

Re­ha­bi­li­ta­ci­ja po prometni nesreči. Za ko­ga?

Četrtek, 15. 10. ob 12.15 na Radiu Celje posebna oddaja z izjavami staršev otrok, ki so umrli v nesreči pri Arji vasi. PONOVITEV v četrtek takoj po 18. uri.

Ali se bo kdo od odgovornih vendarle  “zganil”  in s projekti, ki se bodo dotaknili ljudi, s cest pregnal vinjene voznike?

www.radiocelje.com

95.1, 100.3, 95.9 in 90.6 MHz (Štajerska)

Je čas tr­ga­tve in čas, ko se v vsa­ki pi­sar­ni kdaj naz­dra­vi s kak­šnim ko­zarč­kom al­ko­ho­la. Je čas ju­tra­njih ka­vic in če­sa žga­ne­ga za zra­ven, je čas, da se kdaj poh­va­li­mo, da na­ša poe­zi­ja ra­da ope­va al­ko­hol.

In po­tem je čas, ko al­ko­hol ubi­ja.

To pa je čas pa­me­to­va­nja, ko se ne­kaj že zgo­di, in po­tem vse po­tih­ne – do na­sled­nje ne­sre­če. Le­ta 2007, ko sem pi­sa­la, da bi mo­ra­li raz­mi­sli­ti, da bi pov­zro­či­tev naj­huj­še pro­met­ne ne­sre­če mor­da ena­či­li z ubo­jem z na­kle­pom v določenih primerih, je ne­kaj stro­kov­nja­kov ki­ma­lo, a dlje od ti­he­ga ki­ma­nja ni priš­lo. Ker pa večina itak zaničuje ali pozablja na regionalne medije, je bil moj zapis zgolj samoten krik v puščavi.

Ali sem mo­ril­ka, če spi­jem ne­kaj ko­zar­cev vi­na in že vna­prej vem, da bom vi­nje­na sed­la za vo­lan in s tem ogro­zi­la ali pov­zro­či­la smrt dru­ge­ga? Od­go­vor, vre­den te­me­lji­te­ga raz­miš­lja­nja, ne le ki­ma­nja.

Kot no­vi­nar­ka naj bi pi­sa­la o dejs­tvih. Ob­jek­tiv­no. Ne­pri­za­de­to. To­da ob zadnji nesreči na avtocesti pri Arji vasi se je v me­ni ne­kaj zga­ni­lo. Zmeč­ka­na plo­če­vi­na, tru­pla mla­dih, stva­ri raz­me­ta­ne oko­li av­to­mo­bi­lov, kovč­ki de­klet, ki so se vra­ča­la s po­čit­nic … Sli­ka, ki bi vsa­ko­mur pog­na­la srh po te­le­su. Pred oč­mi so se mi za­če­li vr­te­ti pri­zo­ri ne­sreč na av­to­ce­sti pri Lju­beč­ni, pa pri Te­pa­nju, pa na Ki­dri­če­vi in za­hod­ni ob­voz­ni­ci in ne­sre­če v Tol­stem Vr­hu, ko je pi­jan voz­nik do smr­ti zbil 10-let­no de­kli­co, ne­sre­če, v ka­te­ri je umr­la na­ša mlada no­vi­nar­ka in ne­sre­če pred le­ti, ko so v kr­sto pred mo­ji­mi oč­mi po­lo­ži­li dra­ge­ga pri­ja­te­lja …

Ne gre le za mr­tve. Gre tu­di za živ­lje­nja nji­ho­vih dru­žin. Te le­ta in le­ta ča­ka­jo, da se sploh zač­ne­jo so­je­nja pov­zro­či­te­ljem in ko si vmes ne­ka­ko us­pe­jo vsaj ma­lo ure­di­ti živ­lje­nja po iz­gu­bi, na so­je­njih spet vzkli­je bo­le­či­na. So­je­nja pov­zro­či­te­ljem cest­nih tra­ge­dij žal pri nas ni­ma­jo pred­no­sti. Če se tak­šno so­je­nje zač­ne 13 let po ne­sre­či (kot ka­že pri­mer iz Ce­lja), po­tem je ja­sno, da je si­stem mi­lo re­čeno zgre­šen.

Mor­da res dr­ži, da vi­so­ke kaz­ni vi­nje­nih voz­ni­kov ne bo­do preg­na­le s cest in da bo­do sod­ni­ki (tu­di to se je že zgo­di­lo) po 10 le­tih od do­god­ka pov­zro­či­te­lja zaradi dolgih sodnih postopkov ob­so­di­li na ne­ko­li­ko mi­lej­šo ka­zen. Svo­ji ve­sti pa povzročitelji ne bo­do ube­ža­li ni­ko­li.

Dr­ža­va že­li v pri­hod­nje do­vo­lje­no stop­njo al­ko­ho­li­zi­ra­no­sti voz­ni­kov spet zni­ža­ti na 0,0 ali 0,2 pro­mi­la, vi­nje­ne pov­zro­či­te­lje pa na­po­ti­ti na re­ha­bi­li­ta­ci­jo. Dra­gi urad­ni­ki, kak­šno re­ha­bi­li­ta­ci­jo in po­moč pa bo­do do­bi­li preživele žrtve in dru­ži­ne še 10 lju­di, ki so le­tos na Celj­skem umr­li za­ra­di vi­nje­nih voz­ni­kov?

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih.

 

Vinjen povzročitelj nesreče, v kateri so umrli trije, ne bo ostal v priporu!

Podrobna reportaža + več fotografij Novi tednik v torek

Slovensko javnost je danes (2.10) pretresla tragedija na štajerski avtocesti, ko so pri Arji vasi umrli trije mladi ljudje. Nesreča z več vozili se je zgodila okoli 5. ure zjutraj med izvozoma Šempeter – Žalec. Do trčenja je prišlo, ko je 46-letnik s Polzele zapeljal v napačno smer na avtocesti in trčil v vozilo 24-letnika, ki je pravilno prehiteval po levem pasu avtocestnega odseka. Letošnje leto je za celjsko območje po razsežnosti smrtnih nesreč katastrofalno. To je že druga prometna tragedija, v kateri so umrli trije mladi letos na našem območju zaradi vinjenega voznika.

24-letni Peter K., 21-letna Tjaša K., 22-letna Nataša G. so umrli na kraju nesreče, njihova 21-letna sopotnica ni v življenjski nevarnosti, je pa hudo poškodovana. 46-letni povzročitelj s Polzele, za katerega policisti utemeljeno sumijo, da je vozil vinjen in v napačni smeri po avtocesti, ni bil poškodovan. Ovadili ga bodo zaradi predrzne vožnje, ostal bo brez vozniškega dovoljenja. Grozi mu do 12 let zapora.

In zdaj tisto, kar je in še bo presenetilo vse – vinjen 46-letnik, ki je povzročil nesrečo, v kateri so umrli trije mladi ljudje bo danes na prostosti še preden se bo dodobra streznil. Po slovenski zakonodaji za pridržanje namreč ni razlogov! Ni begosumnosti, suma vplivanja na priče ali uničenja sledov. Tako je pač spisana slovenska zakonodaja, ki jo morajo policisti upoštevati …

Ob tem še podatek, kako se pri nas vodi statistika. Pred mesecem dni je na cesti Celje Velenje umrl 31-letni voznik. Vanj je trčil voznik, ki je zapeljal na nasprotni vozni pas in ki naj bi poskušal storiti samomor tako, da je zaradi njega pač umrl nedolžen človek. In ta primer se zdaj po slovenski statistiki sploh ne vodi kot prometna nesreča. Bodo pa moškega, ki mu samomora ni uspelo storiti, ovadili zaradi naklepne povzročitve splošne nevarnosti in ne prometne nesreče. Vprašanje je tudi, če mu sploh grozi enako visoka kazen.

Zjutraj so na prizorišču tragedije obnemeli številni, ki so morali trupla mladih ljudi vleči iz zvite pločevine in odpravljati posledice nesreče. Avtocesta proti Celju je bila zaprta kar 6 ur. Po nesreči so morali policisti več kot 100 osebnih vozil spremljati v koloni v nasprotno smer, saj bi drugače nastal prometni kaos. Skoraj 50 tovornih vozil pa je moralo vendarle več ur čakati, da so cesto odprli za promet, saj na avtocesti niso mogli obrniti vozil.

V času, ko so na kraju nesreče bile že vse ekipe, pa se je na avtocestnem odseku v smeri Ljubljane v neposredni bližini zgodila še ena nesreča. Domnevno zaradi voznika, ki je ustavil iz radovednosti, da bi videl, kaj se dogaja, je prišlo do naleta sedmih vozil. K sreči ni bil nihče poškodovan. Bi pa skoraj do podobne nesreče prišlo na Vranskem opoldne, ko se je prav tako po napačni smeri na avtocesti vozil voznik srebrnega golfa.

SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih.

 

Tri leta zapora za umor nasilnega partnerja

(objavljeno v petek, 18.9., v Novem tedniku)

49-letni Sonjo Smodiš, ki je leta 2001 v Novi vasi v Celju umorila svojega izvenzakonskega partnerja Bogdana Haceta, so na celjskem sodišču v torek izrekli triletno zaporno kazen. Haceta je štirikrat zabodla s kuhinjskim nožem zatem, ko jo je ta fizično napadel. Za umor je zagrožena od 5 do 15 petnajst let zapora, vendar se je senat s predsednikom Milkom Škobernetom odločil za omilitev kazni glede na okoliščine, v katerih je Smodiševa živela. Nasilje partnerja je trpela skoraj 15 let, imela zaradi tega tudi takšne poškodbe telesa, da so ji zaradi njegovih udarcev morali odstraniti vranico.

Smodiševa je na sodnih obravnavah tudi jokala, na prvi pa dejala, da dejanje obžaluje. Obžalovanje je tudi eden izmed razlogov, da so člani senata odločili za tako nizko kazen. Več kot očitno je na višino kazni med drugim vplivalo tudi dejstvo, da se je sojenje začelo kar osem let po dogodku! Da se je zadeva tako vlekla “ … je nesprejemljivo in neopravičljivo …”, je dejal sodnik Milko Škoberne in med vrsticami dodal, da ne gre za njegovo krivdo. Kar je – roko na srce – tudi res. Ko je zadeva prišla na njegovo mizo, je sodni postopek stekel hitro in sodba je bila izrečena po manj kot treh obravnavah. Smodiševa bi jo “lahko odnesla” morda celo s pogojno kaznijo, vendar je senat dobro slišal izjavo njenega sina. Ta je kot priča na sodišču dejal, da je mama pred tem dogodkom že dejala, da bo Haceta “enkrat zaštihala” …

To se je nato zgodilo 28. septembra 2001. Hace je prišel domov vinjen (pregled je pokazal, da je imel v krvi 1,36 g alkohola na kilogram krvi), nato prisedel k Smodiševi na kavč, jo prijel za vrat in jo boksnil v obraz. Smodiševa se mu je nekako izvila in stekla proti kuhinji, tam naj bi iz predala vzela 13 centimetrski nož. Z njim v desni roki se je branila pred njegovimi udarci, je razlagala. Vmes je uspela zbežati na hodnik in pozvoniti pri sosedi, a se ni nihče oglasil. Nato je stopila nazaj v stanovanje, kjer je Hace nadaljeval s pretepanjem. Kdaj in da ga je sploh štirikrat zabodla, se ne spominja, je trdila ves čas sojenja. Ko je na predzadnji obravnavi svoje mnenje podal medicinski izvedenec, je bilo moč predvidevati, da ji celo višja kazen od 5 let zapora nikakor ne uide. Izvedenec je namreč dejal, da je smrt povzročil četrti vbod, ko je 13-centimetrsko rezilo v celoti prodrlo naravnost v srce. Ker je to možno le z močnim zamahom, je skorajda neverjetno, da tega ne bi čutila, je nakazal. V torek pa je psihatrinja, ki je pregledala obtoženko, dopustila možnost, da Smodiševa res ni vedela, da mu je zadala smrtni vbod. V tistih trenutkih je bila zaradi razburjenosti bistveno zmanjšano prištevna. Strah po vseh teh letih trpljenja ni bil le psihični, ampak tudi telesni, je še dodala, takrat pa telo in psiha delujeta drugače. Strah je bil še toliko večji, saj je bil Hace prvak v borilnih veščinah in ker ji je dejal, da »bo on nož že preživel, ona pa ne bo več živa«.

Sodnik Škoberne ni želel razpravljati o tem, ali bi Smodiševa takrat lahko prekinila ta krog družinskega nasilja ali ne s preselitvijo ali na kakšen drug način. “O tem ne bom pametoval,” je dejal. “Dejstvo pa je, da ste odšli v kuhinjo, odprli točno določen predal in iz njega vzeli nož. In da ste ga zabodli štirikrat, ne le enkrat. Gre za umor, vendar smo ob tem upoštevali, da ste nasilje trpeli kar 15 let,” je razlagal v obrazložitvi sodbe. Je pa dejal, da ne gre za uboj na mah, kot je v zaključnem govoru namignila zagovornica Smodiševe Nuša Maček. Sodba še ni pravnomočna. Tožilka Tanja Brglez je predlagala kar sedem let zapora, saj je v storjenem kaznivem dejanju videla tudi naklep, zato se bo na sodbo tudi pritožila.

SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih.

 

Bo krvavi zločin ostal za vedno nepojasnjen?

Tekačevo – temna lisa slovenskih preiskovalcev in sodnega sistema – Sojenje za štirikratni umor miruje

Tekačevo je verjetno kraj, zaradi katerega je bilo v slovenskih medijih v preteklih letih prelitega skoraj največ črnila zaradi štirikratnih umorov marca leta 1997. Kaj se je usodni dan dogajalo v zadnjih sekundah življenja 73-letne Frančiške in 75-letnega Štefana Poharca, 17-letne Viktorje in njene 36-letne mame Helene Krušlin, je skrivnost, ki jo nosi več ljudi, so prepričani skorajda vsi, ki so s preiskavo seznanjeni, a kaj ko so dokazi bolj trhli. Kljub tolikšnemu prahu, ki so ga dvigovali preiskava, končana in znova začeta, pa spet končana sojenja in številni dokazi, ki so enkrat v prid glavnemu osumljencu, drugič ne, pa je zanimivo naslednje: redki verjamejo, da bodo umore dokazali (in sodbe ne razveljavili) zaenkrat glavnemu osumljencu. Kristijanu Kameniku.

Se pa po Tekačevem zdaj v Sloveniji imenuje tudi nov bolezenski sindrom, in sicer je to “posttekačevski sindrom”, za njim pa je zbolel ravno Kamenik. Tako je presodil zagrebški psihiater, ki ga je pregledal ob sojenju za posla z mamili na Reki. V tem obalnem hrvaškem mestu ali pa v Zagrebu bo namreč Kamenik naslednjih nekaj let v zaporu, saj so ga minuli teden spoznali za krivega preprodaje droge.

Dokler bo Kamenik onkraj meje, bo sojenje za štirikratni umor v Tekačevem mirovalo. Saj ne, da se je do zdaj kaj premikalo, saj je Kamenik bil skoraj vedno zdoma ali v priporu v Srbiji in na Hrvaškem …

Tako tožilstvo kot obramba sta se letos januarja, ko naj bi se sojenje začelo, strinjala, da se le-to pravzaprav ne more začeti, če v dvorani ni glavnega osumljenca. Glede na zdaj izrečeno kazen na Hrvaškem bi mu v Celju lahko sodili naprej le, če bi ga prepeljali na prestajanje zaporne kazni v Sloveniji. V tem primeru bi ga na obravnave vozili iz slovenskega zapora.

Čeprav je tožilstvo med vrsticami na zimskem sojenju omenjalo možnost, da bo na zatožno klop morda sedel še kdo drug, dlje od tega ni prišlo. Če pa se je na tem kaj storilo oziroma če se kaj dela, smo poskušali izvedeti na celjski policiji. Toda vsa ta leta nas ob vprašanjih, vezanih na Tekačevo, odpravijo s preprosto izjavo, da pač izjav za javnost in več podrobnosti o tem ne morejo podati. Ostali smo tudi brez odgovora na vprašanja, če je krog osumljencev kaj večji, koliko kriminalistov dela na tem primeru, ali so lani ali letos na novo oziroma ponovno koga opravili razgovore … če to, da je Kamenik v priporu na Hrvaškem, kaj vpliva na preiskavo … Bistvenih novosti naj ne bi bilo, čeprav se “na zadevi dela”. Bo zaradi Tekačevega še kdo poleg Kamenika dobil “posttekačevski sindrom”?

V Tekačevem je šlo za zelo brutalne umore, govorilo se je tudi o trpinčenju žrtev. Kot motiv se je omenjalo tudi koristoljubje, saj je bil Poharc kot polna vreča z denarjem. Hvalil naj bi se, da ima doma ogromno denarja. Kamenik velja za ključnega osumljenca od 27. aprila tistega leta, ko so ga prijeli v Slovenskih Konjicah. S prizoriščem zločina naj bi ga povezovali copati, ki naj bi bili kronski dokaz. Zadnja izvedenska mnenja pa naj bi bila Kameniku zelo v prid. Zadnja leta je preživel kar nekaj časa v priporih. Sprva zaradi umora v Sloveniji, predvsem zaradi drog pa jih je izkusil že v Srbiji, zdaj na Hrvaškem.

SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih.

 

Smola zaradi enakih črk in številk

Neljubo presenečenje ob registraciji vozila -  Težave zaradi legalno kupljenega avtomobila?

Na naše uredništvo se je obrnila bralka, ki jo je ob registraciji osebnega vozila čakalo neljubo presenečenje. Pri Avtu Celje so ji namreč ob pogledu v računalniško bazo dejali, da obstaja sum, da je njeno vozilo oziroma registrska oznaka ukradena! Avtomobil je kupila že pred šestimi leti in to popolnoma novega v eni izmed avtomobilskih trgovin na našem območju, za kar ima povsem vse dokumente. Preverili smo zakaj in kako je sploh možno, da je do takšnega zapleta prišlo.

Iz Avta Celje so jo napotili policijo, kjer so ji razložili: avto s takšnimi registrskimi oznakami so izsledili v Italiji, pred tem pa ga je nekdo ukradel na Poljskem.  In – da ji vozila v Sloveniji po vsej logiki sploh ne bi smeli registrirati, ima pa veliko srečo, ker se znamka ukradenega vozila ne ujema z registrsko oznako. Pri Avtu Celje navajajo, da že leto dni poteka ob postopku registracije vozila tudi kontrola tablic in številke šasije preko tako imenovane schengenske baze. Po domače povedano, gre za računalniški seznam vseh držav Evropske unije s podatki o prijavljenih krajah vozil in registrskih tablic. Namen je sicer dober, saj gre ob takem preverjanju za odkrivanje in preprečevanje goljufij. Pri naši poslušalki se je zgodilo naslednje: registrska tablica (na ukradenem vozilu) ni bila slovenska, ima pa popolnoma enako zaporedje številk in črk. Izdana je bila na Poljskem, kjer so jo tudi ukradli. Tatovi so vozilo nekako pretihotapili čez mejo v Italijo, kjer so naleteli na policijo. Ko so tamkajšnji policisti ugotovili, da je šlo za tatvino, so registrsko oznako vnesli v računalniško bazo. In na Avtu Celje so pri preventivnem preverjanju vozil, ki jih registrirajo, naleteli na ta zapis.

Bralki so njeno vozilo v Celju registrirali, na policiji pa izdali potrdilo, da njen avtomobil ni povezan z omenjeno tatvino na Poljskem. Lahko pa si samo predstavljamo, kakšne zaplete bi lastnica legalno kupljenega avtomobila v Sloveniji imela, če bi s poleg registrskimi oznakami popolnoma po naključju ujemala še znamka obeh vozil. Vsi so v našem primeru torej reagirali korektno, toda kaj, ko je v Sloveniji že znano, da se vedno kaj zaplete. Denimo, da se naša bralka odpravi v tujino in jo tam ustavijo policisti, jim mora pokazati omenjeno potrdilo. Na Hrvaškem se bodo morda potrudili prebrati list z besedilom, ki je napisano samo v slovenščini, bi se pa postopek po vsej verjetnosti podaljšal v drugih državah, kjer obvestila – da njeno vozilo, še manj pa tablice, ni ukradeno – policist na cesti pač ne zna prebrati v slovenskem jeziku! In to še zdaleč ni edini primer, samo na Celjskem naj bi jih vsak mesec bilo najmanj pet. Ti vozniki se lahko težavam izognejo z nakupom novih tablic, ki pa jih – ne glede na to, da niso storili nič narobe – morajo plačati iz svojega žepa …

SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih.

Če sta denimo ta avto ali italijanska registrska oznaka ukradena, vi pa imate enako zaporedje številk in črk na svojem avtu, čeprav na slovenski tablici, potem imate pač smolo …

 

Van­da­li­zem, dro­gi­ra­nje in div­ja­nje

Splet­ni po­snet­ki kr­ši­tev in kaz­ni­vih de­janj mla­dih s Celj­ske­ga – Dro­ge na Pol­ze­li in lov smr­ti na za­hod­ni ob­voz­ni­ci v Ce­lju

Na sple­tu, pred­vsem na ti­stih stra­neh, ki omo­go­ča­jo tu­di vi­deo po­snet­ke, je da­nes mo­go­če naj­ti mar­si­kaj. Šte­vil­ni po­sna­me­jo ce­lo kr­ši­tve in kaz­ni­va de­ja­nja, po­snet­ke na­to ob­ja­vi­jo sa­moi­ni­cia­tiv­no. Pre­te­pi med mla­di­mi, van­da­li­zem, zvi­ja­nje džojn­tov ter ka­je­nje ma­ri­hua­ne pred­stav­lja­jo le del te­ga, kar je do­stop­no vsem. Raz­pa­slo se je tek­mo­va­nje v tem, kdo bolj div­ja po slo­ven­skih ob­voz­ni­cah. Šte­vil­ni tak­šni po­snet­ki so tu­di s Celj­ske­ga. Nih­če se ne »se­ki­ra«, s po­snet­kov so ja­sno raz­vid­ni po­dat­ki, na pod­la­gi ka­te­rih bi po­li­ci­ja in os­ta­le in­šti­tu­ci­je lah­ko po­lo­vi­le av­tor­je po­snet­kov. Šo­kant­no je, da so po­snet­ki že dlje ča­sa na og­led in da po­pol­no­ma nih­če ne odrea­gi­ra.

Po­snet­ki, ki smo jih med dru­gim naš­li na ne­ka­te­rih splet­nih stra­neh, glad­ko po­stav­lja­jo na pri­mer na laž vse, ki so (po­leg voz­ni­kov) še ka­ko sood­go­vor­ni za var­nost na celj­ski za­hod­ni ob­voz­ni­ci. O tej smo v pre­te­klih me­se­cih, po tra­ge­di­ji mla­de­ga mo­to­ri­sta, ve­li­ko pi­sa­li. Vsi so nam (ra­zen oko­liš­kih sta­no­val­cev) na­mreč tr­di­li, da ce­sta ni ne­var­na. Kot da so neum­ni in ne poz­na­jo sple­ta. Le ne­kaj kli­kov po­ka­že, da je sa­mo vpra­ša­nje ča­sa, kdaj bo celj­ska za­hod­na ob­voz­ni­ca spet pri­zo­riš­če smr­ti. Rea­gi­ra­ti le na pod­la­gi za­pi­sov v me­di­jih ali za­tem ko ne­ko stvar ob­ja­vi­jo še­le no­vi­nar­ji, je pod­la­ga za te­me­ljit raz­mi­slek o tem, kaj poč­ne­jo ti­sti, ki bi mo­ra­li odrea­gi­ra­ti na tak­šne stva­ri, a te­ga ne sto­ri­jo.

Ali vož­nja 220 ki­lo­me­trov na uro na de­lu, kjer je ome­ji­tev »le« 70 ki­lo­me­trov na uro, res ni ne­var­na? To­li­ko je po celj­ski za­hod­ni ob­voz­ni­ci vo­zil nez­na­nec, ki ga je po­snel so­pot­nik v vo­zi­lu in na­to po­sne­tek s sa­moh­va­lo na­slo­vil 220 po ob­voz­ni­ci v Ce­lju. Div­ja­la sta v noč­nem ča­su. Če bi pred se­boj ne­na­do­ma opa­zi­la peš­ca ali ko­le­sar­ja, ne bi imel os­nov­nih mož­no­sti pre­ži­vet­ja – raz­su­lo bi ga na košč­ke. Svo­jo hi­trost na is­ti ob­voz­ni­ci sta po­sne­la tu­di mo­to­rist in nje­gov so­pot­nik. S po­snet­ka se vi­di, da ima voz­nik si­cer var­nost­no če­la­do, je pa vo­zil v majč­ki s krat­ki­mi ro­ka­vi, to­rej po­pol­no­ma ne­pri­mer­no oprem­ljen. Hi­tro­sti moč­nej­še­ga mo­tor­ja si­cer ni po­vsem mož­no raz­lo­či­ti, sko­raj za­go­to­vo pa sta vo­zi­la več, kot je do­vo­lje­no. Ko se pri­pe­lje­ta do kri­žiš­ča, je mo­go­če sli­ša­ti, ka­ko se po­go­var­ja­ta, da »slu­čaj­no ne bi kje opa­zi­la po­li­ci­stov«. Po­sne­la sta kar »dva kro­ga« po ob­voz­ni­ci.

In na­da­lje: voz­nik hon­de – av­to­mo­bi­la – dom­nev­no na celj­ski za­hod­ni ob­voz­ni­ci (da se do­ga­ja v Ce­lju, je raz­vid­no iz na­slo­va) pri­ti­sne na plin dva­krat do kon­ca. Me­ril­nik hi­tro­sti mu po­ka­že, da je vo­zil 170 ki­lo­me­trov na uro … Vsi se ob tem hva­li­jo, red­ko kdo na­pi­še pod po­snet­ke, ki so dol­gi po ne­kaj mi­nut, ko­men­tar, da je tak­šno po­čet­je ne­var­no in ne­do­pust­no. Naš­li smo še po­snet­ke mla­dih, ki vo­zi­jo po eni od glav­nih cest v Sa­vinj­ski do­li­ni. Več kot očit­no se vi­di, da kr­ši­jo šte­vil­na pra­vi­la, da vo­zi­jo z iz­jem­no vi­so­ko hi­trost­jo gle­de na ome­ji­tve. V ne­kem de­lu ome­nja­jo hi­trost, ki je viš­ja od 200 ki­lo­me­trov, v kri­žiš­če naj bi pri­pe­lja­li s hi­trost­jo 160 ki­lo­me­trov na uro …

»Pol­zel­ski đank­si«?

Za­sle­di­li smo tu­di naj­manj dva po­snet­ka sku­pi­ne mla­do­let­ni­kov ozi­ro­ma mlaj­ših pol­no­let­ni­kov s Pol­ze­le, na ka­te­rih sta vid­na van­da­li­zem in dro­gi­ra­nje. Na pr­vem po­snet­ku, dol­gem šest mi­nut, se vi­di­jo obra­zi. De­kle iz ene­ga od ko­šev z ro­ka­mi po­bi­ra sme­ti, jih raz­me­če po tra­vi, se pri tem lah­kot­no sme­ji. Na­to se od­pra­vi ne­kaj de­set me­trov stran, vmes po­ve, da bo »na­sko­či­la spo­me­nik« (kar­ko­li že to po­me­ni), pri raz­me­ta­va­nju iz dru­ge­ga ko­ša pa jo us­ta­vi pri­ja­te­lji­ca, ki jo opo­zo­ri, da jih nek­do gle­da. Z nji­ma so mla­de­ni­či, ki ju ce­lo spod­bu­ja­jo pri tem in ju kli­če­jo po ime­nih. Sli­ša­ti je tu­di ogrom­no pro­staš­kih be­sed. V dru­gem po­snet­ku, dol­gem kar osem mi­nut, so v os­pred­ju fant­je, ki zvi­ja­jo džojnt, po­go­var­ja­jo se tu­di o tem, da je Pol­ze­la kraj od­vi­sni­kov. Vse to se do­ga­ja – so­deč po oko­li­ci – v sre­diš­ču Pol­ze­le. Druž­ba je v obeh po­snet­kih is­ta. Če­prav sta po­snet­ka sta­ra že le­to dni, si ju je do da­nes og­le­da­lo že krep­ko več kot šti­ri ti­soč lju­di! In v tem ča­su ni nih­če ni­ti te­ga po­snet­ka ko­men­ti­ral v smi­slu, da je kaj tak­šne­ga vred­no ob­so­ja­nja, če se ni­so zga­ni­li že ti­sti, ki bi se mo­ra­li in mla­dim na­pi­sa­li de­nar­ne kaz­ni.

In po­glej­te še bolj neum­ne pred­pi­se: kljub te­mu, da je po­sne­tek jav­no in vsem na očem ob­jav­ljen že več kot le­to dni in da se v njem tu­di raz­loč­no sli­ši­jo ime­na (vsaj) de­klet, mi, kot ča­so­pis, nju­nih imen ne sme­mo ob­ja­vi­ti. Ne, ker bi ne­ka­te­ri star­ši ta­koj sko­či­li v zrak in to­ži­li nas, češ da smo mi ob­ja­vi­li iden­ti­te­to mla­dost­ni­kov, če­prav so nji­ho­vi po­snet­ki na sple­tu že to­li­ko ča­sa, da lah­ko že vsa ve­solj­na Slo­ve­ni­ja ve, s čim se »v pro­stem ča­su« uk­var­ja­jo nji­ho­vi otro­ci …

SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih.

 

Prvi nadzornik vrha slovenske policije

Ima­jo po­li­ci­sti pre­več ali pre­ma­lo poob­la­stil? – Spre­mem­be v po­li­ci­ji ne bo­do »di­ša­le« vsem

Dr. Mi­ro­slav Ža­berl. Ce­ljan, ki ga je ka­rie­ra »od­pe­lja­la« v pre­stol­ni­co. Vr­ši­lec dolž­no­sti ge­ne­ral­ne­ga di­rek­tor­ja di­rek­to­ra­ta za po­li­ci­jo in dru­ge var­nost­ne na­lo­ge. Bolj po do­ma­če: je med pr­vo da­mo mi­ni­strs­tva za no­tra­nje za­de­ve Ka­ta­ri­no Kre­sal in pr­vim mo­žem slo­ven­ske po­li­ci­je Jan­kom Gorš­kom. Kot sam pra­vi, je »pr­vi Gorš­kov nad­zor­nik«.

Nek­daj po­li­cist na te­re­nu in poz­na­va­lec po­li­cij­skih poob­la­stil o tem pre­da­va tu­di na Fa­kul­te­ti za var­nost­ne ve­de. Po­go­sto je bil v Brus­lju, za­to ve, »kje je« slo­ven­ska po­li­ci­ja v pri­mer­ja­vi z os­ta­li­mi dr­ža­va­mi. Ve­či­no ča­sa pre­ži­vi v Ljub­lja­ni, pri če­mer Ljub­ljan­čan ne bo ni­ko­li. Še več, mno­gi pra­vi­jo, da je »or­to­dok­sen Šta­je­rec«. Do­sle­den in do­ber re­to­rik kljub funk­ci­ji ni »za­pet« do vra­tu in v kra­va­ti. Mor­da za­to, ker je po du­ši za­gri­zen ri­bič. Na vpra­ša­nje, če bi še kdaj de­lal v Ce­lju, od­go­var­ja: »Mor­da ob kon­cu ka­rie­re.«

Pri­ja­vi­li ste se za ge­ne­ral­ne­ga di­rek­tor­ja slo­ven­ske po­li­ci­je, a so ga na­to iz­bra­li brez raz­pi­sa. Je bi­lo se­da­nje de­lov­no me­sto, če­prav ste tu že bi­li, na­gle­da­no že prej, ali gre za »to­la­žil­no« funk­ci­jo?

Če bi šlo za to­la­žil­no na­gra­do, bi spre­jel kak­šno funk­ci­jo, ki so mi jo po kan­di­da­tu­ri po­nu­di­li. Na di­rek­to­ra­tu sem bil v. d. ge­ne­ral­ne­ga di­rek­tor­ja že prej, v ča­su man­da­ta mi­ni­stra Dra­gu­ti­na Ma­te­ja, s ka­te­rim nis­va naš­la skup­ne­ga je­zi­ka. Za­to sem si ra­je poi­skal dru­ge stro­kov­ne iz­zi­ve. S po­li­ci­jo in z var­nost­ni­mi prob­le­mi se uk­var­jam že vse živ­lje­nje in za­to sem zdaj spet spre­jel to de­lo. To je po­sel, ki me za­ni­ma.

Po­nu­di­li so vam »funk­ci­je po kan­di­da­tu­ri«? Po­vej­te več.

To naj zaen­krat os­ta­ne skriv­nost.

Re­kli ste, da ni­ste naš­li skup­ne­ga je­zi­ka z Ma­te­jem. Zdaj je ves ta si­stem prev­ze­la žen­ska. Raz­li­ka?

Ne gre to­li­ko za vo­de­nje mi­ni­strs­tva, kar se ti­če spo­la, če­prav žen­ska pri­ne­se ne­ko­li­ko dru­ga­čen stil. Prob­lem Ma­te­ja je bil, da je sku­šal vo­di­ti mi­ni­strs­tvo z vo­jaš­kim raz­miš­lja­njem, av­to­kra­tič­no. Kar ne gre, mi­ni­strs­tva za no­tra­nje za­de­ve ne mo­reš ena­či­ti z obram­bo, voj­sko. To se je ču­ti­lo vsa ta le­ta.

Mno­gi po­li­ci­sti so – ob va­ši pri­ja­vi za di­rek­tor­ja po­li­ci­je – ko­men­ti­ra­li, da ste iz­vr­sten stro­kov­njak, ven­dar vam manj­ka ne­kaj iz­ku­šenj s te­re­na.

De­lo­ma so nji­ho­vi po­mi­sle­ki pra­vil­ni, to­da ne v smi­slu, da imam pre­ma­lo ki­lo­me­tri­ne v po­li­cij­ski ope­ra­ti­vi. Bil sem po­li­cist, mej­ni po­li­cist, po­li­cist na splo­šni po­li­cij­ski po­sta­ji, vod­ja te­da­nje­ga var­nost­ne­ga oko­li­ša, po­li­cij­ski sta­re­ši­na, inš­pek­tor, na­čel­nik inš­pek­to­ra­ta, ne­kaj ča­sa sem upra­vo tu­di vo­dil. Res pa je, da od le­ta 2000 ni­sem več v po­li­ci­ji, am­pak na mi­ni­strs­tvu, mo­go­če je to ta oči­tek. Ves čas sem se uk­var­jal s po­li­ci­jo, jo si­stem­sko us­mer­jal, nad­zi­ral. Poz­nam ta us­troj. Za­do­vo­ljen sem bil, ko sem imel med po­li­ci­sti vi­so­ko pod­po­ro. Za me­noj je 23 let de­la v po­li­ci­ji.

Se je de­lo po­li­ci­sta v teh le­tih ze­lo spre­me­ni­lo?

Ko sem pri­šel v po­li­ci­jo, de­lo ni bi­lo to­li­ko dru­gač­no, je pa bi­la prob­le­ma­ti­ka, s ka­te­ro se je ta­krat uk­var­ja­la po­li­ci­ja, ož­ja. Tu­di fi­lo­zo­fi­ja po­li­cij­ske­ga de­la se spre­mi­nja. Po­li­cist je da­nes ena­ko »ža­reč« po­klic, am­pak ved­no bolj te­žak.

Kje je slo­ven­ski po­li­cist v pri­mer­ja­vi z dru­gi­mi dr­ža­va­mi?

Na­ša po­li­ci­ja je ze­lo vi­so­ko. Ra­di se pri­mer­ja­mo s tu­ji­mi in oma­lo­va­žu­je­mo last­no po­li­ci­jo, če­prav nas ne sme bi­ti sram svo­je or­ga­ni­zi­ra­no­sti. Ki jo lah­ko še iz­bolj­ša­mo. Na­ša pred­nost je ena in eno­vi­ta po­li­ci­ja, če­prav so že bi­la raz­miš­lja­nja, da bi jo raz­bi­li na mej­no, splo­šno, kri­mi­na­li­stič­no … Mo­go­če nam manj­ka tra­di­ci­je in še eno po­man­klji­vost vi­dim na po­droč­ju po­li­cij­ske­ga pra­va. Tu so dru­ge po­li­ci­je pred na­mi, am­pak ima­mo do­volj ča­sa, da se jim prib­li­ža­mo. Kar se ti­če po­li­cij nek­da­nje Ju­go­sla­vi­je, lah­ko re­čem, da smo jim vzor in na mno­gih po­dro­čij iz­va­ja­mo us­po­sab­lja­nja.

Pred dne­vi je va­ru­hi­nja člo­ve­ko­vih pra­vic okr­ca­la celj­sko po­li­ci­jo, kjer so se za­ra­di na­pak po­li­ci­stov dva­krat mo­ra­li opra­vi­či­ti ob­ča­nom. Kak­šni so po­li­ci­sti pri iz­va­ja­nju poob­la­stil?

Do­bri, ven­dar še ne do­volj. Sa­mo dva pri­me­ra sta do­ber po­ka­za­telj. Je pa te­ma­ti­ka poz­na­va­nja po­li­cij­skih poob­la­stil ši­ro­ka. In prob­lem ta­ko za po­li­ci­ste kot za dr­žav­lja­ne. Po­li­ci­sti mo­ra­jo poob­la­sti­la do­bro poz­na­ti, tu­di dr­žav­lja­ni bi jih mo­ra­li. Ta­ko bi toč­no ve­de­li, kdaj lah­ko po­li­cist po­se­že v nji­ho­ve pra­vi­ce.

Je na­ša po­li­ci­ja pre­več bi­ro­krat­ska in pre­ma­lo »živ­ljenj­ska«?

So pri­me­ri, ko bi lah­ko po­li­ci­stom oči­ta­li ne­živ­ljenj­skost ali bi­ro­kra­ci­jo, am­pak to je po­go­je­no s si­ste­mom. Slo­ven­ski po­li­cist ima ma­lo ma­ne­vr­ske­ga pro­sto­ra, da se sa­mo­stoj­no od­lo­či, ka­ko in na kak­šen na­čin bo ukre­pal v ne­ki si­tua­ci­ji, ko mu je toč­no pred­pi­sa­no, ka­ko naj ukre­pa. Dr­žav­lja­ni mar­sik­daj tu­di pri­ča­ku­je­jo, da jim bo po­li­cist po­ma­gal, ta pa za to ni pri­sto­jen, za­to so ra­zo­ča­ra­ni. V teh pri­me­rih bi mar­sik­daj po­ma­gal že na­po­tek, kam se lah­ko ob­čan obr­ne.

Vča­sih se k nam og­la­si­jo ob­ča­ni, ki pra­vi­jo, da so po­li­ci­sti z nji­mi rav­na­li pre­več na­sil­no. Vi ste la­ni v dok­tor­ski na­lo­gi pi­sa­li o pri­sil­nih sreds­tvih …

Ne do­ga­ja se, da bi po­li­ci­sti si­stem­sko pre­ko­ra­če­va­li poob­la­sti­la in to pri­kri­va­li. To bi bil re­sen prob­lem. Prav go­to­vo pa je, da ne­ka­te­ri eks­ce­si so. Za to mo­ra­jo bi­ti sank­ci­je. V zad­njih le­tih ni bi­lo no­be­ne hu­de pre­ko­ra­či­tve s hu­di­mi po­sle­di­ca­mi, sta pa dve sod­bi evrop­ske­ga so­diš­ča, ki ka­že­ta, da so po­li­ci­sti z ob­ča­no­ma rav­na­li ne­ko­rekt­no in neč­lo­veš­ko.

In če že pri­de do pre­ko­ra­či­tve poob­la­stil?

Pri­tož­be­ni po­sto­pek je kot re­kla­ma­ci­ja v tr­go­vi­ni. Nek­do me­ni, da je po­li­cist kr­šil nje­go­ve pra­vi­ce ali ni ukre­pal, in pač re­kla­mi­ra to us­lu­go. Če je to re­kla­ma­ci­ja na de­lo po­li­ci­sta, je za po­li­ci­jo to si­stem no­tra­nje hi­gie­ne. Iz tak­šnih na­pak se mo­ra­mo ne­kaj nau­či­ti. Dr­žav­ljan se lah­ko pri­to­ži na po­li­cij­ski eno­ti ali v ka­te­ri­ko­li or­ga­ni­za­cij­ski eno­ti mi­ni­strs­tva. V pr­vem pri­me­ru po­moč­nik ali ko­man­dir po­li­cij­ske eno­te pre­ve­ri za­de­vo, na­to pri­tož­ni­ku pred­sta­vi ugo­to­vi­tve. Mor­da po­li­cist ni rav­nal na­ro­be, mor­da se bo­do pri­tož­ni­ku ce­lo opra­vi­či­li. Če se pri­tož­nik s tem stri­nja, se tu po­sto­pek kon­ča. Če se dr­žav­ljan te­ga po­go­vo­ra ne ude­le­ži ali se ne stri­nja z ugo­to­vi­tva­mi, to re­šu­je se­nat na rav­ni mi­ni­strs­tva in ne po­li­ci­je. V se­na­tu so poob­laš­če­nec mi­ni­stra in dva pred­stav­ni­ka jav­no­sti. To­rej ni več ti­ste­ga: vra­na vra­ni ne iz­klju­je oči.

Ima­jo po­li­ci­sti pre­več ali pre­ma­lo poob­la­stil? Ne­kaj so jih pre­lo­ži­li ce­lo na re­dar­je, ki lah­ko zdaj me­ri­jo hi­trost z ra­dar­ji.

Na vsa­ko ta­ko vpra­ša­nje od­go­vo­rim z vpra­ša­njem: ali se po­ču­ti­te var­no v svo­jem oko­lju? Če je od­go­vor da, po­me­ni, da po­li­ci­ja s tem na­bo­rom poob­la­stil, ki jih ima, us­trez­no za­go­tav­lja var­nost. Če je od­go­vor ne ali če bi bi­lo več eks­ce­snih si­tua­cij in pri­tožb, se lah­ko za­mi­sli­mo. Po­li­ci­sti si že­li­jo več poob­la­stil, ker že­li­jo bi­ti učin­ko­vi­ti. Vse to mo­ra bi­ti v so­zvoč­ju z na­ši­mi pra­vi­ca­mi. Ome­ni­li ste re­dar­je. Ne gre za to, da se spre­mi­nja var­nost­na si­tua­ci­ja, am­pak mi­sel­nost. Ni več le po­li­ci­ja ti­sta, ki skr­bi za var­nost. Var­nost je do­bri­na, za ka­te­ro mo­ra­mo naj­prej po­skr­be­ti sa­mi, po­tem so tu lo­kal­na skup­nost, za­seb­no­var­nost­ne služ­be ter dr­ža­va, v ime­nu ka­te­re ukre­pa po­li­ci­ja.

Po­li­ci­sti pra­vi­jo, da se na nji­ho­vo de­lo da­nes lah­ko pri­to­ži vsak, ki »i­ma 5 mi­nut ča­sa«. Njim in nji­ho­vim dru­ži­nam gro­zi­jo. Se vam zdi, da so po­li­ci­sti do­volj zaš­či­te­ni?

To je prob­lem, da po­li­ci­sti ču­ti­jo, da so pre­ma­lo zaš­či­te­ni. Za­ra­di svo­jih poob­la­stil ima­jo ve­li­ko od­go­vor­nost. Če jih pre­ko­ra­či­jo, od­go­var­ja­jo odš­kod­nin­sko, ka­zen­sko in dis­ci­plin­sko. Mo­ra­jo ve­de­ti, da bo služ­ba sta­la za nji­mi, če bo­do rav­na­li za­ko­ni­to in stro­kov­no. Tu se je pre­ma­lo na­re­di­lo. Vča­sih po­li­cist mor­da za­ra­di nez­na­nja ali za­ra­di stra­hu pred mo­re­bit­no sank­ci­jo ne ukre­pa. To je še slab­še, kot če ma­lo pre­ko­ra­či poob­la­sti­la, ker v tem pri­me­ru dr­žav­ljan ne do­bi var­nost­ne us­lu­ge. Rav­no za­to je mi­ni­stri­ca iz­da­la us­me­ri­tve, da je pri zaš­či­ti po­li­ci­stov tre­ba ure­di­ti vse od pra­vo­ča­sne prav­ne po­mo­či, če se po­li­cist znaj­te v po­stop­ku, rav­nal pa je učin­ko­vi­to in stro­kov­no, do us­trez­ne psi­ho­so­cial­ne po­mo­či.

Ker ste »nad­zor­nik«: je bil v zad­njem ča­su kak­šen izred­ni nad­zor na celj­ski po­li­ci­ji in za­ra­di če­sa?

Ta po­da­tek mi ni znan, za­to ga ne mo­rem po­tr­di­ti ni­ti za­ni­ka­ti. Ko­li­kor sem se po­za­ni­mal, so na­ši us­luž­ben­ci bi­li v Ce­lju, a ne v smi­slu nad­zo­ra. Go­vo­ri­li so o no­vih us­me­ri­tvah v na­sled­njem le­tu.

So te us­me­ri­tve to, kar je Gor­šek ome­njal pred me­se­ci? Da se »obe­ta­jo ve­li­ke spre­mem­be in po­li­ci­ja ne bo ni­ko­li več tak­šna, kot je bi­la«?

Tu­di. Nje­go­ve be­se­de ima­jo svo­jo te­žo. Tre­nut­no po­te­ka­ta dva ve­li­ka pro­jek­ta. Gre za reor­ga­ni­za­ci­jo, kjer se bo­do z vi­di­ka ra­cio­na­li­za­ci­je na dr­žav­ni rav­ni zdru­že­va­le do­lo­če­ne lo­gi­stič­ne služ­be. Enak pro­jekt bo na po­li­cij­skih upra­vah. Več zaen­krat o tem še ne. Vse te­ži k ra­cio­na­li­za­ci­ji in h gos­po­dar­nej­še­mu po­slo­va­nju. Naj­več pa bo­do pri­do­bi­le po­li­cij­ske po­sta­je in ope­ra­tiv­ni de­lav­ci. Dru­gi pro­jekt, ki ga pri­prav­lja­mo, je nor­ma­tiv­na pod­la­ga. Za­kon o po­li­ci­ji – ki go­vo­ri o de­lo­va­nju po­li­ci­je – bo­mo po­pol­no­ma »re­no­vi­ra­li«.

Bo­do spre­mem­be vid­ne v ro­ku ene­ga le­ta?

Že­li­mo, da bi bi­le še prej. Pi­sa­nje za­ko­nov ne gre čez noč, smo pa opra­vi­li ogrom­no de­la, šte­vil­ne ana­li­ze in an­ke­te.

In ne­ka­te­ri bo­do nad spre­mem­ba­mi ne­ga­tiv­no pre­se­ne­če­ni …

Žal da.

SIMONA ŠOLINIČ

foto: SHERPA sherpa@t-1.si

Dr. Mi­ro­slav Ža­berl je v. d. ge­ne­ral­ne­ga di­rek­tor­ja di­rek­to­ra­ta za po­li­ci­jo in dru­ge var­nost­ne na­lo­ge. Di­rek­to­rat iz­va­ja us­mer­ja­nje in nad­zor nad po­li­ci­jo. Ta služ­ba ima tu­di klju­čen po­men za nad­zor na po­droč­ju za­seb­ne­ga va­ro­va­nja. Dr. Ža­berl je iz celj­ske po­li­ci­je od­šel v Ljub­lja­no, kjer je la­ni dok­to­ri­ral na Prav­ni fa­kul­te­ti. Je do­bit­nik zla­te­ga zna­ka slo­ven­ske­ga pred­sed­ni­ka za­ra­di svo­je­ga de­la med osa­mos­vo­ji­tve­no voj­no, ko je bil na če­lu 3. če­te po­seb­ne po­li­cij­ske eno­te.

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih.

 

Kako smo preživeli dan v domu za brezdomce?

Tale članek je star že leto dni. Vedno znova ga rada preberem.  Ne vem, morda zaradi nekega občutka oziroma strahu, kako hitro lahko ostaneš brez vsega. Še bolj pa zaradi tega, ker vidim, da so lahko tisti, ki se jim sesuje življenje, kljub vsemu nasmejani.  (članek je nelektoriran). S.Šol.

Zadovoljni z malenkostmi, ker si velikih stvari ne morejo privoščiti  Ko te življenje samo postavi na rob in udari po tebi …

Pogovarjali smo se z več kot desetimi stanovalci celjskega doma za brezdomce, nekaj jih je bilo v času našega obiska zaradi šibkega zdravja tudi v bolnišnici. Videli smo, da tisti, ki omenjajo, da so v domu za brezdomce klošarji, nimajo pojma, o čem govorijo. Klošarji in brezdomci namreč še zdaleč niso eni in isti ljudje.

Omenjajo dober odnos z zaposlenimi, dežurni so z njimi 24 ur na dan. Nekateri so nanje tudi zelo navezani, kar smo se lahko sami prepričali. V delo dežurnih spadajo tudi pogovori s stanovalci, ki se seveda srečujejo tudi s težkimi trenutki zaradi situacij, v katerih so se znašli. Dežurni morajo poskrbeti za zdravstvene potrebe stanovalcev, sem spadata dajanje zdravil ali vožnja k zdravniku, tak primer je bil denimo ravno v času našega prihoda. Zaposleni vodijo tudi računalniško evidenco vsakega dogodka, obiska ali vsakega pogovora in to za vsako uro.

Dan se v domu začne okrog osme ure, ko sledi pospravljanje sob, skrb za higieno, kavica, nato prostočasne dejavnosti, ki so pogosto kakšne igre, šah ali pogovor. V času našega obiska nam je kavico skuhal  Ivan Čater, ki je v Kosovi ulici v Celju našel svoj dom pred dvema letoma. Stanovalci doma so nam razkazali tudi svoje sobe – čiste, urejene.  “Pred časom sem spala tam na hodniku, zdaj pa so mi uredili tole podstrešno sobo, da imam svoj prostor,” nam pove Fanika in nas povabi k sebi. “Naju pa je v Celje pripeljala usoda z Gorenjske. Po deložaciji so se nama začeli problemi in nisva imela kje živeti. Sprejeli so naju tu, v Celju. Zadovoljna sva,” sta nam razložila Ivana Martinčič in Lojzek Potočnik in nam pokazala tisto, kar sta lahko od svojh stvari prinesla v dom. Nekatere stvari sta zaradi težke finančne situacije morala prodajati.

Kosilo je ob pol enih, vso hrano v dom pripeljejo iz Ingrada Gostinstva, stanovalci so s hrano zadovoljni, nikoli ne ostane nič, saj imajo ob 16 tudi malico. V sobah si krajšajo čas s televizijo, branjem knjig, nekateri tudi z reševanjem križank. V skupnih prostorih je čisto, za to skrbijo vsi. V času, ko je v domu bila naša ekipa, so trli orehe.

V domu pa smo opazili tudi Milana Lorgerja. Po imenu je verjetno neznan, po svoji pojavnosti pred leti na celjskih ulicah, ko ni mogel stati na nogah, ampak se je dobesedno plazil po tleh, pa je znan marsikomu. Danes je Lorger urejen, obrit, ne pije več, ne kadi. Z nasmehom nam je povedal, da je njegovo pozitivno spremembo pohvalil celo celjski župan! In na odhodu iz doma nas je ustavil Marjan Brnik. Bolj tih gospod, ki je bil skoraj ves čas našega obiska v kuhinji, igral je tudi šah, nam je stisnil roko in nas objel:“Veste, želim vam zdravja. Samo to je pomembno!”

SIMONA ŠOLINIČ

V celjskem domu za brezdomce je trenutno 23 stanovalcev, večinoma starejših, poleg strokovne vodje zanje skrbi 6 dežurnih delavcev.

Naša ekipa je Domu za brezdomce ob obisku prinesla 24 skodelic z oznako naše medijske hiše, primernih za pitje kave ali čaja in ostalih toplih napitkov.

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih.

 

“Nategovala” vse po vrsti?

Ljudje zaradi 41-letnice puščali tudi službe – Bo sojenje kmalu ali ji bodo dovolili goljufati dalje?

41-letnici iz Laškega, ki je v zadnjih mesecih ljudi na območju Celja in v njegovi okolici naplahtala, da je ustanovila podjetje za nego in oskrbo ostarelih in jim ponujala zaposlitve, grozi tudi do tri leta zapora. Ovadili so jo zaradi goljufije, je pa glede na prakso na naših sodiščih težko pričakovati, da ji bodo začeli soditi in izrekli kazen kmalu. Čeprav bi bilo dobro, kajti le to bo morda ustavilo njeno početje in dalo tistim, ki jih je že pahnila tudi v revščino, dalo vsaj malo zadoščenja. Ženska je ljudi nesramno ogoljufala, saj je od njih pobirala tudi denar, mnogi pa so zaradi njenih obljub pustili tudi svoje službe. Pri vsej zadevi gre tudi za podobnost s primerom, o katerem smo pisali že decembra predlani, ko naj bi ženska v Celju pobirala denar od upokojencev, ker naj bi kmalu ustanovila center za pomoč ostarelim.

Kot navajajo policisti, naj bi 41-letnica (zdaj biva na območju Laškega, ime in priimek sta znana uredništvu) pod pretvezo – da je ustanovila podjetje za nego in oskrbo ostarelih, več osebam obljubljala redno zaposlitev in dobro plačilo. Nekateri so ji dajali večje količine denarja, tudi do 700 evrov, ker naj bi jim natvezila, da denar potrebuje za licenco in razna potrdila. Tako naj bi nabrala najmanj 5 tisoč evrov, več tisoč evrov škode pa naj bi povzročila – tako pravijo policisti – tistim, ki so zaradi nje pustili svoje službe in bili zaradi tega ob dohodek. Nekaterim naj bi denar celo vrnila, večini ne. Delo, ki naj bi ga opravljali naj ne bi bilo fizično, plača naj bi bila do 1500 evrov, na nastanitev v njenem domu pa naj bi čakalo okoli 250 starejših. Sprva naj bi ljudem na skupnih sestankih dejala, da bo dom najela, nato da bo prostore zanj kupila. Za interesente za delo naj bi prirejala celo piknike, začetek dela pa je obljubljala najprej v začetku lanskega novembra, nato decembra, potem je tudi njim zadeva postala sumljiva in so jo prijavili. Dovolj jim je “nategovanja”, mnogi so ji denar tudi posojali in ga nikoli več videli.

Žal pa ljudje, ki so jo (nekateri jo – po naših informacijah – še bodo)  prijavili, niso pri tem nikoli podpisali pogodb o delu. “Ko bi videli, kako prepričljiva je bila, to je nekaj neverjetnega! Vem za 14 oziroma 15 ljudi, ki so pustili svoje redne zaposlitve, ker so ji verjeli, vseh, za katere vem, pa morda službe niso pustili je 50, potem se je pojavilo še 20 novih imen naivnežev …, potem je jasno, kako lahko plačuje kosila za 500 evrov …” nam je povedala oseba, s katero smo se pogovarjali. Ker naj bi marsikomu, ki je želel svoj denar nazaj, bila 41-letnica sposobna groziti, podatke oseb, s katerimi smo se oziroma se še bomo pogovarjali, ne bomo objavljali. “Zdaj moram rešiti sebe in svojo družino s službo, ki jo bo moč normalno in z veseljem opravljati. Želim, da ne bi vsi samo buljili in ogovarjali, me spraševali, če mi je žal, ker nimam več redne službe zaradi takšnih praznih obljub o boljših pogojih dela …”

Laž o smrti otroka?

Več kot očitno se jim je ženska na trenutke tudi smilila, na sestanke je vodila vso svojo družino, enkrat celo dejala, da ima tudi četvorčke in da je en otrok hudo bolan, nakar naj bi celo umrl. Od ljudi naj bi si sposodila tudi 1.500 evrov za pogreb otroka! Nekateri so svoj denar uspeli dobiti (in še dobivajo) nazaj, ker so nastopili ostro, večina se je za denar obrisala pod nosom. Vendar bodo vztrajali do konca. 

41-letnica naj bi ljudi goljufala od avgusta lani, je pa zanimivo naslednje. Mi smo že decembra predlani pisali o ženski enakih let, ki je na območju Celja predvsem od upokojencev pobirala denar. In podobnost. Starejšim je govorila, da naj bi bil denar namenjen članstvu v nekem društvu ali za aktivnosti, v katerih se bodo na sestankih v celjski bolnišnici dogovorili za pomoč starejšim ali pri urejanju nastanitve v domovih za ostarele. Žalostno je, da so ji starejši v upanju na pomoč nasedali in ji dajali tudi po 50 evrov, kar pa za upokojene pomeni veliko! Nič od njenih navedb pa ni bilo res, saj smo takrat stvari preverjali tako v bolnišnici, policiji, Upravnem odboru skupnosti Socialnih zavodov Slovenije, na celjsko društvo upokojencev in tudi na upravni enoti. Ta mora namreč za takšno zbiranje denarja izdati posebno dovoljenje, ki ga v njenem primeru ni. Ali gre za isto osebo, policisti še preiskujejo. Primer bomo spremljali tudi v prihodnje.

Policija meni, da je marsikdo, ki ga je prepeljala žejnega čez vodo, ni prijavil, ker so vsi po vrsti morali podpisati izjavo o molčečnosti. Ker domnevajo, da se jim bo po novici v medijih, še kdo vendarle oglasil, s preiskavo še niso povsem končali. Številka policije za vse tiste, ki morda menijo, da so bili ogoljufani na tak način je 113, anonimni telefon 080 12 00.

 Policija svetuje, da oseb, ki denimo zbirajo denar po domovih, ljudje ne spuščajo v hišo ali v stanovanja. Če pa to že storijo, naj ne dajejo denarja, ampak razložijo, da se oseba oglasi naslednjič. Vmes naj od nje dobijo čim več podatkov in povedo, da bodo do naslednjega obiska stvar preverili. Zahtevajo naj tudi, da jim takšne osebe pokažejo dovoljenje upravne enote za pobiranje denarnih prispevkov. V primeru, kadar gre za zbiranje denarja za pomoč starejšim, pa so pogoji za takšno zbiranje finančnih sredstev z zakoni oziroma predpisi točno določeni. Pri pa tem ni mogoče nobeno posredovanje kakršnih koli oseb, ki bi denar zbirali po domovih.

SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih.  

 

Se v Celju nič ne dogaja za mlade?

“Stanje je katastrofalno,” pravi študent Elvis Džaferovič  – Poznavalec dogodkov v Celju Uroš Mijošek: “Ni res!” 

 “V Celju nič ne dogaja” je naslov skupine, ki jo je na spletni strani Facebook oblikoval celjski študent Elvis Džaferovič. “Nimamo Celjske noči, nobenega večjega glasbenega festivala, nobenega večjega multimedijskega festivala, nobenega alternativnega dogajanja,” je zapisal na spletu. Skupina je v 24 urah imela več kot tisoč članov, danes jih je dva tisoč. Ne glede na številčnost skupine pa se v Celju marsikaj dogaja, trdi Uroš Mijošek, ki že dolga leta deluje na področju turizma in kulture in ima dober vpogled v dogajanja v knežjem mestu.

 “Namen skupine na Facebooku je, da preverimo odziv v Celju, torej, ali je krog ljudi, ki mislimo enako, morda širši,” razlaga. Meni, da je pri zabavi v Celju  prevelik poudarek na narodnozabavni glasbi in glasbi izvajalcev, ki prihajajo iz nekdanje Jugoslavije. “Resda je tu tudi Poletje v Celju, knežjem mestu, a mislim,da je obiskanost teh prireditev zelo slaba. Mladi pričakujejo in želijo več alternativnega dogajanja, ki je z zaprtjem Kljuba popolnoma usahnil. Želijo si glasbenih festivalov, na kar bi lahko bili kot Celjani ponosni. Maribor ima močan Lent, Laško ima Pivo in cvetje, tudi Celje bi si zaslužilo večji dogodek,” pojasnjuje.

Toda po zanesljivih podatkih se je na javni razpis za sofinanciranje prireditev v sklopu Poletja v Celju prišla ena sama prijava s področja alternativne kulture za organizacijo celodnevne prireditve na Starem gradu Celje. Prijavo so odobrili. Z Džaferovičem se ne strinjajo niti v Mladinskem centru Celje: “Mi imamo letošnje poletje okrnjen program prireditev zaradi skorajšnjega začetka obnove in gradnje mladinskega hotela. Menimo, da se v Celju ves čas odvijajo prireditve, res pa je, da bi bilo mogoče izvesti več koncertov za mlade, ker tovrstnih prizorišč in prireditev primanjkuje. V atriju Celjskega mladinskega centra je zelo primerna atmosfera za izvedbo le-teh, vendar moram v prvi vrsti opozoriti na solidarnost občanov in sosedov, ki včasih niso strpni in ne pokažejo dobre volje za izvedbo več koncertov, namenjenih mladim. Rada pa bi spomnili na festival, ki smo ga letos obudili, Etno urban festival.”

Le za elito?

Džaferovič trdi, da so prireditve v sklopu Poletja namenjen zgolj eliti. “Če kdo v skupino elitnih prireditev uvršča razstave, opere in koncerte resne glasbe, se s tem nikakor ne morem strinjati. Takšna miselnost je veljala pred stoletji … Te prireditve niso namenjene nobenemu »sloju«, ampak širokemu spektru ljubiteljev,” pa navaja Mijošek.

 “Na celjski občini radi poudarjajo, da je Celje študentsko mesto, vendar to ne more, če se za mlade nič ne dogaja. Septembra bomo poskušali v Celju s klubskimi večeri in dodatnimi dogajanji,” nadaljuje Džaferovič. V mislih ima elektronsko glasbo, razmišljal naj bi tudi o kakšnih večdnevnih dogajanjih:“Je pa to, da je malo dogajanj za mlade v Celju, tudi razlog, da študentje ostajajo v mestih, kjer študirajo, tudi med vikendom. In to je za Celje velik problem, ki se ga ne zavedajo. Mladi imajo hiter tempo življenja in želijo v kratkrem času čim bolje žurati.” Dodaja, da so si mladi Celje najbolj zapomnili zaradi zabav z elektronsko glasbo v Golovcu, danes tega ni več.

Džaferovič še meni, da so prireditve slabo spromovirane. Mijošek, ki je do omenjene skupine na Facebooku kritičen, odgovarja, da je to v veliki meri “povezano s finančnimi sredstvi organizatorjev. Verjemite, da prav ti v promocijo svojega dogodka vlagajo največ, kolikor je v njihovi moči, saj nihče od njih ne želi, da bi bil dogodek slabo obiskan. Me pa preseneča, da za neko prireditev izve kopica 70-letnih interesentov, mladi ljudje, ki pa imajo dostop do vseh možnih internetnih strani, so mobilni in poznajo ogromen krog ljudi, ne najdejo podatkov o prireditvi …”

Čeprav Mijošek še dodaja, da takšne prireditve “redko obišče kakšen elitni gospodarstvenik”, pa je na drugi strani med obiskovalci (če smo odkriti) res opaziti kar nekaj samooklicanih celjskih petičnežev in snobov ter tudi nekaterih gospodarstvenikov, ki so tam bolj zaradi videza kot pa zaradi uživanja v kulturnem ozračju … Na drugi strani pa je tudi resnica, da nekateri mlajši, ki pogosto nergajo, večino časa raje presedi pred računalnikom in na Facebooku kot da bi se odpravili na kakšno prireditev …

SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v podatke o avtorjih.  

 

Se mar pobegi s kraja nesreče splačajo?

 “Nikakor,” pravijo na policiji, realna slika pa je morda drugačna – Kup povzročiteljev ne odgovarja za svoje dejanje

“Imela sem zlomljene noge, zdrobljene kosti, zlom medenice, kolka, notranje poškodbe, poškodbe obraza. Preživela sem več operacij, nekaj jih še čakam. Po vseh teh letih rehabilitacija še ni končana,” razlaga Laščanka, ki jo je skupila v prometni nesreči (ne na našem območju), katere povzročitelja nikoli niso našli. Nesreča se je zgodila pred desetimi leti! Pri 36 letih je bila invalidsko upokojena. Podobno bi končala tudi naša sodelavka, v katero se je neznanec, ki je pridivjal izza ovinka, zaletel v Škofji vasi ob tem z avtom oplazil še vozilo njene prijateljice, ki je vozila za njo. Čeprav je sama prišla do natančnih podatkov domnevnega povzročitelja, ki naj bi avto že naslednji dan zamenjal, je ta še vedno nekaznovan. In menda se je izkazalo, da ni povzročitelj on – toda kje je potem pravi storilec?

 Čeprav se glede na statistiko na Celjskem število pobegov s kraja prometnih nesreč v zadnjih letih sicer ne povečuje, je v policijskem poročilu o dnevnih dogodkih pogosto zaslediti klice za pomoč očividcev nekaterih nesreč, kjer je povzročitelj pobegnil. Novembra lani je denimo voznik v Štorah trčil v mladoletnega kolesarja, ki je na kraju nesreče umrl, povzročitelj pa je odpeljal ne da bi mu pomagal. Takratni direktor je na teren poslal ogromno policistov, ki so preverjali več tisoč vozil, za katere je obstajal sum, da so vozili v tistem času mimo – in povzročitelja izsledili.

 Ovadili so ga zaradi povzročitve smrtne nesreče iz malomarnosti, tudi zaradi pobega s kraja nesreče. Pobegnil (vsaj poskušal pobegniti) je tudi voznik, ki je pred meseci na avtocesti trčil v avtobus deklet, jih več kot 10 poškodoval, eno dekle je umrlo.

V kazenskem zakoniku je pobeg s kraja nesreče opredeljen kot “zapustitev poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči”. Kazen, ki je zapisana v zakoniku, redko pa izrečena v praksi, je od nekaj mesecev do petih let zapora. Največ pobegov je oktobra, novembra in decembra, ko je na cesti tudi največ vinjenih voznikov.

Plačati mora poškodovanka, ne povzročitelj …

Zgodba Laščanke, ki je nesrečo doživela na ljubljanskem območju, je skorajda neverjetna. Pred 10 leti ji je na glavni cesti neznani voznik izsilil prednost, zato je zapeljala s ceste in trčila v steber ob vozišču. Na kraju nesreče so jo morali oživljati, imela je številne zlome in hude poškodbe. Samo prva operacija je trajala sedem ur! V bolnišnici je bila mesec dni, nato v zdravilišču tri tedne, vmes je morala spet na operacijo. Kar k bolniški postelji so ji prinesli plačilni nalog v višini cele plače, ker naj bi kršila prometne predpise, vozila prehitro glede na vremenske razmere, zaradi česar je zletela s ceste! Ko si je vsaj malo opomogla, je sama klicala sodišče, da ni ona tista, ki je storila prekršek, ampak voznik, ki ji je izsilil prednost. Svetovali so ji iskanje prič in je šla – sama, od hiše do hiše in tri priče našla. “Toda mene so obravnavali kot lažnivko,” govori še danes ogorčena. “Na sodišču so pričam polagali besede na jezik, ena se je celo razburila, naj ji sodišče ne govori, kaj je videla!” Vsi so videli avtomobil, ki naj bi izsilil prednost, ne pa tudi registracije! Na koncu so razsodili, da si je vse izmislila in jo za piko na i kaznovali z več kot 8 tisoč evrov kazni. “Seveda sem se pritožila, saj je to neverjetno!” Danes, po desetih letih, postopek še vedno ni končan. Žensko so pri 36 letih zaradi invalidnosti upokojili.

Povzročitelj, boš plačal?

Podobno kot Laščanka bi lahko končala tudi naša sodelavka! V Škofji vasi je najprej vanjo nato še v voznico za njo trčil (ne)znani voznik in odpeljal dalje.

“V šoku sem poklicala policijo. Prvo vprašanje je bilo, ali je kdo v nesreči poškodovan in če poškodovancev ni, jih ne bo. Vztrajala sem in dejala, da je bila nesreča s pobegom, nato sta prišla policista, ki sta svoje delo opravila zelo korektno,” razlaga sodelavka. Tri dni zatem je klicala na policijo in vprašala, ali so morda izsledili voznika. Odgovor je bil “ne”. Istega dne(!) naša kolegica sama izve ime domnevnega povzročitelja, tudi njegove osebne podatke, sporoči jih policiji. Naslednji dan spet preveri in dobi odgovor, da so policisti domnevnega povzročitelja iskali doma, toda našli ga niso. Sodelavka spet sama izve, kakšen avto je voznik vozil in da se je dan po nesreči v službo pripeljal že z drugim avtom. Nato spet klic na policijo, če je kaj novega. “Dejali so mi, da naj bi avto prodal že prej in da bodo novega lastnika obiskali, toda prepis ni bil narejen. Če posodim avto prijateljici, ki jo fotografira radar, dobim sliko o prekršku jaz, kot lastnica. V kolikor ne želim plačati kazen, moram povedati, kdo je avto vozil. Kje je razlika v tem primeru,” se sprašuje kolegica. Kasneje naj bi se izkazalo, da naj ne bi moški, ki ga je izsledila, skoraj zagotovo ni bil povzročitelj, toda naključje z vozilom je še vedno sumljivo.

Vse policisti ne enači, ve, da delajo kolikor lahko, je pa razočarana nad sistemom. “Včasih sem morda pomislila, da ljudje pretiravajo, ker so prizadeti. A temu ni tako. Varovan je povzročitelj in ne žrtev. Ne gre toliko za škodo, ampak za občutek varnosti, ki ga omenjajo, češ, da je med ljudmi visok. Ne bi rekla, da je tako. Povzročitelj nesreče bo morda to še ponovil. Odlično je prišel ‘skozi’.” Ali so morda povzročitelja izsledili, smo včeraj na policiji preverili tudi mi. Odgovor je bil negativen.

 NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

 

Ko gostinec mladoletniku ponudi črno vodko!

Pomanjkljiv nadzor nad prodajo alkohola: zakonom in ukrepom se (čisto upravičeno) smejijo tudi osnovnošolci …

 »Dober dan punce, kaj boste spile,« je v nekem lokalu na Celjskem natakar vprašal tri devetošolke, ki so sedle za mizo. » Bandidos Ice,” odgovori najmlajša. “Ne morem dati. Malo prej sem imel inšpekcijo. Če pa želiš, lahko greš za pult, imam črno vodko. Čisto poceni, po en evro, jo zvrneš, pa je.« Medtem ko strokovnjaki na visokih položajih debatirajo o tem, kako v Sloveniji ljudem razložiti, kako nevarne so lahko posledice pitja alkohola, se taistim strokovnjakom zdaj smejijo tudi osnovnošolci. Ti pijačo, ne glede na svoja leta, dobijo sicer ne povsod, toda – skorajda povsod … Večina gostilničarjev in prodajalcev jim veselo toči alkohol in pri tem ostane nekaznovana.

Da ne bo kdo rekel, da si izmišljujemo, to so resnični podatki pohvalne raziskovalne naloge Kaplja čez rob treh devetošolk Osnovne šole Frankolovo, Urške Germ, Natje Jajčevič in Marise Mastnak in pod mentorstvom profesorice Suzane Šafarič. Rezultati njihovega raziskovanja na terenu so pokazali katastrofalno dejansko stanje, ki je daleč od “resnice” in leporečenja nekaterih teoretikov, kadar je govora o alkoholu. Ob pregledu izsledkov njihove naloge se postavi resno vprašanje: kaj počnejo inšpektorji, policisti? Če je njihov odgovor, da delajo kolikor lahko na podlagi zakonov, je naslednje vprašanje, kaj počnejo snovalci zakonov, ki se v praksi pokažejo za popolnoma zgrešene. Zakaj ni takšnih predpisov, da natakarju še na pamet ne bo prišlo, da bi vašemu mladoletnemu otroku ob 9. uri zjutraj ponudil črno vodko. Po znižani ceni!

“Z našo raziskavo smo ugotovile, da najstniki lahko zelo hitro in enostavno dobijo alkoholno pijačo. Pri tem ni ovira niti starost, niti zakonodaja. Nadzor sicer je, vendar je v zakonodaji in postopku dokazovanja toliko pomanjkljivosti, da je skoraj nemogoče ukrepati zoper kršitelje. V lokalih, kjer se zbirajo predvsem mladostniki, imajo tako nizke cene pijač, da menimo, da to vodi k spodbujanju uživanja alkoholnih pijač pri mladostnikih.  Pri tem mislimo tudi na razne »akcije« v dopoldanskem času,” navajajo devetošolke v svojih izsledkih.  

“Rezultati naše naloge so nas razočarali. Kaplja čez rob vsega,  nespoštovanja zakona, slabega nadzora, težavnega dokazovanja na sodiščih, pa je vsekakor indiferenten odnos staršev in šol do problema in slabe navade mladostnikov. Pričakovale smo, da bomo zlasti zaradi naročanja alkohola v lokalih,  pogosteje opozorjene na kršitev. To se ni zgodilo.” Ob petkih so se tako odpravile v različne gostinske lokale in centre v Celju in Vojniku in naročale alkohol. “V lokalih smo brez težav dobile alkohol in nikjer nas niso vprašali za osebni dokument. Enaka situacija je bila v prodajalnah,” pišejo dekleta. Ponekod jim alkohola sicer niso želeli prodati, a kaj ko v taistih trgovinah namesto mladoletnikov kupujejo alkohol starejši dijaki …

Sramotno je, da so mladoletnice alkohol dobile v lokalih, ki so ravno v bližini tistih ustanov, ki bi zoper to morale ostro ukrepati! Skoraj pred nosom policistov in inšpektorjev se mladoletniki dobesedno nacejajo z alkoholom že v dopoldanskem času. O tem smo pisali že lani, ko smo mladoletnike tudi fotografirali (jim seveda zakrili obraze) ob polni mizi alkohola že zjutraj, toda popolnoma nihče ni odreagiral!

Marsikdaj puncam, ki so raziskovale, natakarji niso želeli izstaviti računa. Pijačo so dobile tudi v skorajda v vseh trgovinah v večjih nakupovalnih centrih na našem območju! “Ko smo prišle na vrsto, je blagajničarka pogledala naokrog, če kdo gleda in zaračunala. Nikjer ni bilo težav,” pišejo v nalogi. Z akcijo naročanja alkoholnih pijač so nadaljevale tudi v Vojniku. V številnih lokalih so jim brez težav postregli! “Nihče nas ni vprašal, koliko smo stare ali zahteval osebni dokument.”

Bolj kot kdo drug so kritične do inšpektorjev: “Menimo, da svojega dela ne opravljajo dobro. Zdi se nam nemogoče, da so ob inšpekcijskih pregledih (19. in 20. 6. 2008) v prodajalnah (obiskali so jih 182) ugotovili le eno kršitev prodaje alkohola mladoletni osebi. Me smo v enem dnevu obiskale štiri prodajalne in v treh dobile alkohol!” Učenke so se pri izdelavi naloge obrnile tako na tržne kot na zdravstvene inšpektorje ter na policijo, zato so imele tudi uradne podatke. Zaznale so isto kot mi lani: medtem ko je v daljšem časovnem obdobju ukrepov in kaznovanih gostincev/prodajalcev manj kot prstov na eni roki, smo jih tudi mi v enem dnevu našteli kar nekaj. Se vam zdi, da se osnovnošolci zdaj že čisto upravičeno smejijo vsem predpisom, čeprav je stvar zelo resna?  

SIMONA ŠOLINIČ

 Alko za zabavo

Poleg vsega so med učenci od 7. do 9. razreda mlade avtorice raziskovalne naloge naredile tudi anketo. “Ugotovile smo, da je alkohol  »domač« že v 7. razredu. Staršem se ne zdi nič narobe, če 13 ali 14-letna hči ali sin spije kakšno pivo,” so razbirale iz odgovorov. Naletele so na izjave učencev, ki sami pravijo, da jim starši kupijo, zlasti poleti, pivo ali pa z vrstniki obiščejo domačo klet. Anketa je pokazala, da doma z alkoholom nazdravi več deklet kot fantov, na splošno, pa po alkoholu večkrat posežejo fantje. 50 odstotkov vprašanih deklet je že pred 14. letom poskusilo alkohol. “Najbolj jih privlači dejstvo, da so dobre volje in zabavni. Splošno znano je, da se mladostniki na Frankolovem zbirajo na edinem športnem igrišču v kraju. Čeprav je to namenjeno športnim dejavnostim, pa je prepogosto središče pijančevanja in neprimernega vedenja,” so bile kritične. Objavile so tudi fotografijo, ki so jo naredile dan po takšnem pijančevanju nekaterih. “Po rezultatih raziskave sodeč, dekleta bolje poznajo lokale, kamor zahajajo srednješolci. Vzroka za to ne poznamo. Eden izmed njih je lahko ta, da imajo dekleta že fante, ki obiskujejo srednjo šolo in starejše brate in sestre, od katerih dobijo informacije,” so sklepale.

 “Primerjale smo tudi cene pijač v celjskih in v vojniških lokalih, ki jih obiskujejo mladostniki. V Celju so cene nižje. Zlasti zanimive so akcije, kjer ponujajo v dopoldanskem času žgane pijače po 0,50 evra ali akcija, škatlica cigaret in črna vodka za dva evra. Lokali, kamor zahajajo odrasli, imajo višje cene.”

 Podatki naloge Kaplja čez rob so alarm za družbo, dekleta pa se ne pustijo ustrahovati – če bo treba, so pripravljena tudi pričati zoper tiste, ki so jim ponujali alkohol. V primeru, da se jim bo kdo po objavi tega članka oglasil, morda celo kdo iz kakšne inštutucije, ki jim je raziskava zanimiva, bomo o tem še pisali. In še to: alkoholne pijače, s katerimi so jim v lokalih in prodajalnah postregli, avtorice raziskave niso poskusile.

 NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

 

Je bolje nasilje v družini ali istospolna starša?

Ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal: “Čim hitreje in čim bolj izenačiti istospolne s heterospolnimi družinami!”

Napad zamaskiranih neznancev na aktiviste gejevskega in lezbičnega gibanja pretekli teden je v Sloveniji povzročil plaz debate o istospolno usmerjenih. Medtem ko so na kolegiju koalicije včeraj razpravljali o zakonu, ki bo popolnoma izenačeval hetero in homo partnerske zveze, hkrati pa bodo gejem in lezbijkam dovoljeval tudi posvojitve otrok, je med delom javnosti završalo. Nekdanja evropska poslanka iz vrst Nove Slovenije Ljudmila Novak pravi, da obsoja nasilje, vendar: “… se istospolno usmerjeni preveč izpostavljajo in s tem k nasilju malo tudi sami pripomorejo”. Ko je ministrica za notranje zadeve slišala te besede, v izjavi za naš medij ni skrivala ogorčenja: “Ne morem verjeti! Takšne izjave vodijo še v večjo nestrpnost!”

“V razpravi na kolegiju koalicije smo bili mnenja, da je treba položaj istospolno usmerjenih izboljšati, razmislek gre v smeri ali bomo to storili v sklopu družinskega ali posebnega zakonika, vsekakor pa je to treba urediti hitro in prednostno! Istospolne skupnosti moramo čim bolj izenačiti s herospolnimi in jim tako omogočiti normalen status bivanja v Sloveniji,” je bila ostra Kresalova. Ljudmila Novak ne nasprotuje istospolnemu partnerstvu, ne podpira pa družin, kjer bi istospolna partnerja posvojila otroka in enačitve s klasičnimi zakonskimi zvezami: “Otroci, ki jih je možno posvojiti že tako izhajajo iz težkih družinskih razmer, zato je pomembno, v kakšno družino pridejo in kakšne zglede pri tem imajo. Mož in žena sta najboljši naravni primer, kjer takšni otroci lahko rastejo.” Toda otroci, ki čakajo na posvojitev, so prišli ravno iz različnih okoliščin razbitih “normalnih” družin, kjer sta moški in ženska. Novakova gleda samo na formo družine, ne pa na vsebino, odgovarja doc. dr. Roman Kuhar, raziskovalec na Filozofski fakulteti v Ljubljani in aktivist za pravice homoseksualne skupnosti.

“Vse raziskave kažejo, da otroci v istospolnih družinah nimajo težav, morda le z nestrpnostjo v družbi. Razumevanje družine, kjer sta moški in ženska, kot boljše, je lahko problem – gleda se samo formo, ne pa “vsebino”. Pomembno je, da ima otrok dva ljubeča človeka v družini, ne pa katerega spola sta. Če oče pije, ali je to družina, kjer je za otroka najbolj varno in najboljše okolje,” razlaga Kuhar.

Se je pa v času debat o tej tematiki v zadnjih dneh v javnosti pojavilo tudi veliko sovražnega govora, trdi profesorica filozofije in pedagogike Alma Sedlar, ki je bila nekdaj naša sodelavka, danes pa je pomočnica glavne urednice revije Jana:“V Sloveniji je sovražnega govora veliko, tudi prikritega, še posebej na raznih spletnih forumih. Ljudje imajo različne poglede na svet, vendar gre naša svoboda do meje, kjer je ne prikrajšujemo drugim. Imamo torej pravico do mnenja, ne pa, da tiste, s katerimi se ne strinjamo, lahko napademo.”

Sovražni govor je nevaren, lahko pripelje do nasilja, toda vsi mediji in predvsem uredniki spletnih strani se ravno tega ne zavedajo. Tako je pod prispevkom ravno o istospolnih partnerjih na spletni strani ene največjih televizijskih postaj kup spornih neokusnih komentarjev, tudi žaljivk. Smešno je, da na podlagi zakonov policija pogosto ne najde sumov kaznivih dejanj. Celjska policija je denimo v zadnjih treh letih ravno za splet dobila 4 prijave sovražnega govora o določenih skupinah ljudi, vendar ovaden ni bil nihče. Ni dokazov … Ali je torej v Sloveniji res odprta družba ali smo ljudje s predsodki, homofobični in nam do odprte družbe manjka še veliko? Odgovor na to je pred letom dni za naš medij dal celjski koreograf Igor Jelen, znan tudi izven slovenskih meja: “Če bi se oziral na mnenje ljudi in nevoščljivost, bi se moral že zdavnaj odseliti iz Slovenije. Ko sem o svoji spolni usmerjenosti začel govoriti javno, so mi dejali, da bo konec z mojo kariero, toda moje življenje se je spremenilo na boljše! Bolj so o tem govorili, več dela sem imel! Več spoštovanja. Mnogo ljudi se skriva in lovi partnerje na spletu, meni je to smešno! Zakaj bi lagal sebi, drugim! Naj se govori! Živi se samo enkrat!

SIMONA ŠOLINIČ

 NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

 

Pomagajte Dejanu v njegovi življenjski borbi!

Od navdušenega smučarja do nemočnega invalida – Finančna pomoč je Dejanovo novo upanje

Nekdaj športnik, planinec, potapljač, smučar, kolesar, ljubitelj narave, v kateri je vedno po napornem delavniku našel varen pristan. Danes mu je od vsega ostala le ljubezen do naštetega. V gore, v vodo, na sneg ne more več. Priklenjen je na posteljo. 37-letni Dejan Stojanovič, za prijatelje Stojko. Brez pomoči ljudi bodo njegove sanje o boljšem, manj bolečem “jutri”, ostale le sanje. Prijatelji so se zato odločili speljati humanitarno akcijo (z dovoljenjem celjske upravne enote), v kateri zbirajo denar za fizioterapevta in poseben aparat za razgibavanje! Stojanovič, ki dneve preživlja daleč od svoje družine, prijateljev, v bolnišnici v Stari Gori pri Novi Gorici, ne more govoriti, toda – čuti. Čuti novo upanje, ki ga prinaša humanitarna akcija. 

Stojanoviču, nekdaj učencu 3. OŠ Celje, ki se je izučil za elektrotehnika in bil nato tudi zaposlen, se je svet spremenil 18. decembra leta 2005. S svojo partnerico je smučal na Golteh in preizkušal nove smuči. Dejal je, da se bo pred odhodom domov spustil še enkrat po smučišču, ko mu je na progi v nasprotni smeri nenadoma zapeljal voznik motornih sani. Ker je brezvestnež, ki do danes ni odgovarjal za svoje neumno početje, na saneh vozil z neprimerno hitrostjo na delu, kjer sploh ne bi smel voziti, je po trčenju s Stojanovičem, smučarja pod sanmi vlekel še skoraj 50 metrov! Dejana, ki je izgubil zavest in prenehal dihati, je na snegu oživljala njegova partnerica. Imel je več zlomov rok, nog, notranje poškodbe in poškodbe glave. Tak je na smučišču pomoč čakal uro in pol, razlagajo prijatelji, saj so takrat reševalci na Golte morali priti iz Mozirja, tudi prevoza s helikopterjem takrat ni bilo. Sledilo je zdravljenje, rehabilitacija in kalvarija, ki jo Stojanovič preživlja še danes. V celjski bolnišnici je po nesreči bil dva meseca v komi, prestal je več operacij, poškodbe so se celile hitro tudi zaradi njegove dobre fizične kondicije, toda posledice so ostale. Njegovi možgani so okvarjeni in Dejan nikoli več ne bo tak kot je bil pred usodnim 18. decembrom.

Krik po pomoči!

“Ko je bil v celjski bolnišnici, je prepoznal prijatelje in znance, a ni mogel govoriti. Pisal je in tako odgovarjal na naša vprašanje. Bil je nepokreten, kar je ubijalo njegov duh in željo po gibanju,” razlagajo njegovi prijatelji. Nato so ga prestavili v rehabilitacijski zavod Soča, kjer je bil nadaljnjih šest mesecev, potem so ga odpeljali v Novo Gorico. “Bojimo se, da ga bodo prestavili spet drugam! Ne želimo govoriti slabo čez to bolnišnico, ravno nasprotno, toda Dejan je tam deležen premalo pozornosti. Potrebuje drugačno nego …” še dodajajo.

“Težko je z besedami opisati, kako je gledati prijatelja, ki je bil tako zelo aktiven, v invalidskem vozičku, kjer je sam s seboj. Odvzeto mu je vse, kar je ljubil. Zavedajoč se tega počasi izgublja bitko,” so prizadeti. Z nakupom kakšnega pripomočka ali plačilom za fizioterapevta mu želijo omogočiti vsaj nekaj, da se bo počutil spet aktivnega, morda bolj zdravega. Stojanovič še vedno ne more govoriti, toda določenih stvari se zaveda. “V očeh vidiš, da znotraj kriči po pomoči, a tega ne zmore pokazati ….”

V BARVNI OKVIRČEK

Zbiranje prostovoljnih humanitarnih prispevkov za Dejana Stojanoviča traja samo še do 20. julija! Denar lahko nakažete na tekoči račun: 06000 199 3283 660 s pripisom: Donacija za Dejana Stojanoviča. Prostovoljne prispevke zbirajo tudi neposredno od posameznikov (po domovih in z nagovarjanjem mimoidočih na ulicah), kar je dovolila tudi Upravna enota Celje. Vse dodatne informacije o možnosti pomoči dobite na naslovu info@kpdrustvo.com ali na spletni strani www.kpdrustvo.com. Zbrani denar bodo namenili za nakup aparata za razgibavanje, ki ga je priporočilo strokovno osebje bolnišnice Stara gora. Ponudba za nakup aparata je izdana s strani Janeza Perovška s.p. (Servis in prodaja medicinske tehnike), cena tega aparata pa je 2.778,00 evrov. Bolnišnica priporoča še terapevtsko delo z Dejanom s psihologom. Terapevtska ura stane 30 evrov.

 

SIMONA ŠOLINIČ

FOTO: www.kpdrustvo.com

 

 SIMONA ŠOLINIČ NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

 

Farsa “eritropoetin”: obtoženec in oškodovanec Fakin!

Ne krivec, ampak žrtev zarote? – Celjska bolnišnica mora povrniti nastalo škodo

Na okrožnem sodišču Celje je bila v sredo prva sodna obravnava, kjer je Samo Fakin, nekdanji direktor Splošne bolnišnice Celje, v nekoliko nenavadnem položaju. Očitajo mu goljufijo, saj mu sodijo zaradi spornega predpisovanja zdravila Eritropoetin pred več kot sedmimi leti. S tem naj bi celjska bolnišnica protipravno dobila več kot 76 milijonov takratnih tolarjev in sicer predvsem na škodo Zavoda za zdravstveno zavarovanje. Da bo ironija na sojenju še večja, pa je obtoženec v tem primeru danes tudi generalni direktor zavarovalnice, torej nastopa hkrati kot obtoženec in oškodovanec …

 Fakin naj bi namreč petim zdravnikom na oddelku za ledvične bolezni s centrom za dializo v Celju zamolčal, da je v ceno dialize vključeno tudi generično zdravilo Eritropoetin. Tako je skupno pet zdravnikov navedenega oddelka napisalo skoraj 300 receptov, na podlagi katerih so nato bolniki dvigovali zdravilo v lekarnah. To je bilo torej v nasprotju z veljavnimi predpisi in v škodo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, so mu očitali številni. Takšno predpisovanje je bilo uradno tudi eden izmed osnovnih razlogov za njegovo razrešitev z mesta direktorja celjske bolnišnice oktobra 2002. Goljufija naj bi se “dogajala” od 1. aprila 1999 do 21. decembra 2001. 

Ko naj bi mu – tako navaja obtožnica – vodja oddelka za ledvične bolezni dr. Marjeta Lešnik izrazila pomisleke v zvezi s tem, je: “… prikazoval, da je takšen način pravilen in ji ponovno odredil, da naj zdravilo predpisujejo na recept.” Šlo je torej za dvojno zaračunavanje. Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije naj bi s tem storil za dobrih 57 milijonov, Vzajemni zdravstveni zavarovalnici Slovenije pa za 19 milijonov takratnih tolarjev škode. Toda Fakin se ne počuti krivega, je dejal pred sodnim senatom v svoj zagovor. Poudaril je, da je bilo vse do 27. julija 2002 to zdravilo dovoljeno pisati na recept. Predstojnike oddelkov je redno obveščal o pomembnih zadevah, ti pa so dolžni o tem obvestiti še svoje podrejene. “Ničesar nisem zavestno zamolčal,” je še dodal.

Fakin še vedno vidi izza vseh očitkov zaroto nekaterih zdravnikov. Eden izmed razlogov za njegovo razrešitev je bil tudi neustrezen način poslovodenja kolektiva, čemur pa Višje delovno in socialno sodišče po njegovi pritožbi ni pritrdilo. Kot je že pred leti komentiral Fakin, je postal nezaželen predvsem potem, ko je začel zbirati podatke o produktivnosti dela, ti pa so pokazali, da posamezni zdravniki delajo bistveno manj, kot govorijo. O eritropoetinu se je v času Fakinove odstavitve veliko govorilo, saj naj bi ga tako predpisovali v več bolnišnicah v Sloveniji. Njegov odvetnik Blaž Kovačič je sodišču predal tudi kopijo pravnomočne sodbe v primeru direktorja ptujske bolnišnice, ki so ga pri enakih obtožbah na koncu oprostili.

V sredo so kot pričo zaslišali Helenco Marijo Benkovič iz celjske območne enote ZZZS (torej trenutno Fakinovo podrejeno …), ki je govorila o nepravilnostih glede takratnega predpisovanja eritropoetina, ta mesec pa naj bi bolnišnica (ker naj bi kršila pogodbene obveznosti do zavarovalnice) dobila tudi zadnji opomin pred izvršbo. Poenostavljeno(?) rečeno: Fakinu, ki ga obtožujejo, da je kot direktor celjske bolnice le-tej protipravno pridobil visoke vsote denarja, mora taista bolnišnica zdaj denar vrniti kot direktorju Zavoda za zdravstveno zavarovanje …

 Sojenje naj bi se nadaljevalo v začetku septembra, ko bodo morali pričati tudi zdravniki, ki so se na sporne recepte podpisovali.

SIMONA ŠOLINIČ

 SIMONA ŠOLINIČ NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

 

Oster besedni dvoboj priče in obtoženca

Na sojenju se vedno bolj zapleta, medtem ko odgovora na vprašanje, zakaj je moral umreti Volk, ni.

Na celjskem okrožnem sodišču se je v ponedeljek nadaljevalo sojenje Nenadu Miroviču in Gregorju Britovšku, ki ju obtožnica bremeni umora in naročila umora 25-letnega Velenjčana Matjaža Volka leta 2002 v Ljubljani. Tam naj bi ga ustrelil Mirovič, zatem, ko je pištolo dobil od Britovška, oba pa ves čas zanikata vpletenost v umor. Po številnih zaslišanjih prič sta zadnji dve obravnavi pokazali še na nekatere skrivnostne podrobnosti o vpletenih. V ponedeljek se je v sodni dvorani vnel še oster besedni dvoboj med pričo Džemalom Kadričem in drugoobtoženim Gregorjem Britovškom.

Kadriča so k pričanju pozvali, ker naj bi v času pred Volkovim umorom posodil nekaj denarja Miranu Obrezu, ki je bil v tistem času lastnik lokala v Domžalah. Obrez, sicer Volkov znanec, je bil zaslišan na pretekli obravnavi, kjer je Kadriča tudi omenjal. Takrat je dodal, da naj bi se Volk ukvarjal celo z zavarovalniškimi goljufijami in z ilegalnim poslom z zlatom. Kadrič, v Velenju znan kot “Džemo”, je senatu povedal ogromno podrobnosti predvsem o Britovšku (kar ta zanika). Tudi o pismu, kot je dejal, “… za katerega obstaja možnost, da ga je Volkovemu očetu poslal Britovšek”. V njem je bilo namreč zapisano, da je ravno Kadrič vpleten v umor, kar je ta ostro zanikal. “Želim, da se to ‘spravi z mene in moje družine’, z Volkovim umorom nimam nič, žal mi je, da mora oče pokojnega zdaj vse to trpeti,” je razlagal.

Kmalu po “uradnem” delu zasliševanja priče s strani obrambe, tožilstva in predsednika senata je nekaj vprašanj Kadriču postavil tudi Britovšek, nakar se je kar nekaj časa v sodni dvorani med njima odvijal pravi besedni dvoboj, tudi z žaljivkami. Senat je tako slišal, da sta, kljub temu, da se Britovšek in Kadrič nista videvala pogosto, medsebojna srečanja vendarla imela kar nekaj, veliko podrobnosti o teh pa ni v neposredni povezavi s primerom umora Matjaža Volka.

Na ponedeljekovi obravnavi je pričala tudi Britovškova mama Silva Britovšek, ki nekih novih stvari, glede na svoje prvo pričanje ni povedala. Med drugim je omenila tudi to, da je pri sinu našla pištolo, na njeno vprašnje, kaj ta počne v hiši, pa jo je poleg Gregorja pomiril tudi drugi sin, češ da je pištola pokvarjena, saj z njo ni mogoče streljati. Sojenje se bo nadaljevalo 8. julija.

SIMONA ŠOLINIČ NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

 

Nevarne ceste: so žrtve le vozniki ali tudi bližnji stanovalci?

Po našem poročanju zamenjali tudi prometni znak … – Divjaki drveli mimo ekipe, ki se je javljala v živo na Radio Celje

V preteklih dneh smo o zahodni obvoznici v Celju, kjer se je zgodila tragična nesreča motorista, veliko poročali. Ne le, da bodo pristojni zdaj tam (čeprav so nam sprva trdili drugače) vendarle postavili varnostno ograjo, zatem ko smo objavili fotografijo prometnega znaka, ki tam prepoveduje promet za pešce, so spremenili tudi tega. Toda, zdaj se cinično sprašujemo, zakaj so to sploh storili, saj je hoja za pešce glede na divjanje na tej cesti, pravzaprav nevarna in bi bilo bolje, da bi prepoved ostala. Morda bi bilo priporočljivo, če bi tak znak postavili le še pri dostopu na pločnik s Kersnikove, da bi pešec tudi s tiste strani videl, da je hoja po smrtno nevarnem pločniku prepovedana. Toda mi “nismo strokovnjaki” …

Pisali smo že, da nam številni, s katerimi smo se neuradno pogovarjali, trdili, da zahodna obvoznica ni nevarna. Njim v razlago ponujamo naslednje: ko smo včeraj za Radio Celje pripravljali oddajo v živo (skupaj s policisti na terenu) o tej nevarni cesti, se je v neposredni bližini zgodila še prometna nesreča! Trčila sta kolesar in voznik osebnega vozila, pri čemer je bil kolesar lažje poškodovan. Policisti so ustavili tudi motorista, ki je vozil brez čelade, se pri tem zgovarjal, da nima službe in denarja za plačilo kazni in naj ga ne kaznujejo … Bil je problem z ustavljanjem vozil, saj ni odstavnega pasu, na katerega bi ustavljajoče vozilo policisti lahko usmerili. In medtem ko so to počeli, je skorajda spet počilo … Ne divjajo le motoristi, nevarni so vozniki avtomobilov. V času našega radijskega javljanja so ustavili voznika, ki je vozil 100 km/h, torej 30 km/h več kot je to dovoljeno.

Kot nam je razlagal pomočnik komandirja Postaje prometne policije Celje Boštjan Cugmas, so hitrosti kršiteljev tam še bistveno višje. “Istega dne, med 6. in 8. uro, smo na tem delu ustavili voznika, ki je vozil kar 137 km/h, ni imel niti vozniškega dovoljenja.” In ta cesta je varna za otroke, ki se igrajo pet metrov stran? Seveda bomo poročali tudi, ko bo “Direkcija Republike Slovenije za ceste v čim krajšem času izvedla postavitev dvojne odbojne ograje v dolžini 72 metrov in sicer od km 2.698 do km 2.770 …”, kot so nam pisali konec minulega tedna. Stanovalci okoliških blokov so sicer veseli, da ograja bo, o tem, koliko bo 72 metrov le-te dejansko zavarovalo njihove otroke in njih, pa niso ravno optimistični.

So pa nam z DRSC napisali še tole: »Hkrati zavračamo očitke o neodzivnosti Direkcije Republike Slovenije za ceste, saj vsako prispelo pobudo, vprašanje ali prošnjo oziroma vsako sporočilo preučimo in pošiljatelju tudi posredujemo odgovor.« Toda, Mohor Hudej, stanovalec bloka, v katerega je trčil motorist in ki je bil na kraju nesreče med prvimi, je ravno za to cesto že pred dvema letoma v časopisu Novi tednik opozarjal na nevarnost in tudi takrat javno pozval odgovorne naj ukrepajo. Odgovora ni bilo. Če bi bil, potem morda danes ne bi razpredali o nevarni obvoznici …

Sramota!

Zahodna obvoznica je le en tak primer, natančen pregled pokaže, da je točk, ki bi bile nujne obnov in popravil na našem območju še več. Tudi na občinskih cestah na celotnem Celjskem. A je ponavadi pač tako, da se v več primerih odgovorni zganejo, ko se že zgodi tragedija. Da pa ne bomo le kritični. Pred dobrim letom dni smo pisali o Teharski cesti. Na dvorišče ene izmed tamkajšnjih hiš je namreč skoraj vsak teden s ceste dobesedno priletelo kakšno vozilo. Vsi vozniki tega niso niti prijavljali. V tem primeru so se na prošnjo za pomoč lastnice hiše odzvali tako na Krajevni skupnosti, policiji in občini. Lastnica hiše se je obrnila tudi na nas. Varnostna ograja je zdaj tam postavljena.

Druga pesem je na cesti cesti Ivenca–Frankolovo. Leta 2005 je v Globočah 33-letni voznik z avtomobilom trčil v stanovanjsko hišo in umrl. Pred tem je z avtomobilom s ceste “priletel” v dnevno sobo po 15 metrih! Lastnica je na nujnost močnejše ograje tik ob hiši opozarjala že pred nesrečo. Šokantno je, da je ograja še vedno takšna, kot je bila leta 2005. Hitrost so omejili na 70 kilometrov, ograjo so na delu, v katerega je trčilo še eno vozilo trčilo, celo skrajšali …

Marsikdo iz “celjske prometne stroke” nas je kritiziral, ko smo pred meseci pisali o Cesti na Ostrožno in opozarjali, da so cesto uredili, niso pa jo dobro označili. So pa kasneje naredili kasneje točno takšne oznake, kot smo jih skupaj z našim takratnim sogovornikom, magistrom Romanom Krajncem, vodjo študijske skupine za promet in logistiko pri Centru za poklicno izobraževanje, predlagali …

Krajnc, ki je izdelal magistrsko nalogo o javnem potniškem prometu v Celju meni, da bi morali na lokalnih ravneh posvetiti še več pozornosti urejanju prometne infrastrukture. Bil je tudi eden redkih, ki je podprl stanovalce, da bi ograja na zahodni obvoznici bila nujna. “Pri gradnji cest in drugih prometnih površin je treba že pri načrtovanju doseči ustrezen kompromis varne udeležbe ljudi na določenem cestnem odseku. Žal smo priča tehničnim pomanjkljivostim cest, ko vodenje prometnih tokov ni vedno optimalno. Nekatera križišča so v Celju denimo ‘prezasičena’. Na območju Ostrožnega imamo ulico, kjer je dvosmerni promet, širina ceste pa je nekaj več kot širina enega avtomobila. Zanimivo je, da je bila ta ulica svoj čas enosmerna. Absurd je še, da je ulica tudi v vlogi tranzitne ceste. Problem je tudi, da se pozablja na pešce in kolesarje. Ali se naj gibljejo med bloki, hišami? Pa pravimo, da je potrebno popularizirati kolesarsko mobilnost? Prenekatera talna označba je slabo vidna. Kako naj bo kolesar na svoji površini varen, če ga ne varuje vzdolžna polna črta med motornim prometom in njim? Trenutni primer slabe prakse je Ljubljanska cesta,” je kritičen Krajnc.

Pri svojem delu smo velikokrat presenečeni, kako malo je tistim, ki bi morali takoj odreagirati, pa tega ne storijo – za varnost ljudi. Pogosto se sprašujemo, kaj čakajo, zakaj kritizirajo potem novinarje, češ, da pišemo o nečem, kar ne razumemo. Ali je torej, glede na dogajanje na zahodni obvoznici, to dokaz, da smo mimo brcnili novinarji ali kdo drug?

SIMONA ŠOLINIČ ,MATEJA JAZBEC

NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

 

Zahodna obvoznica v Celju: vendarle varnostna ograja!

Po našem poročanju in javnem pozivu Celjana Mohorja Hudeja se bodo stvari vendarle začele premikati na bolje!

Naša medijska hiša je takoj po tragični nesreči, ki se je pred slabimi 14 dnevi zgodila na zahodni obvoznici, ko je v hudi nesreči umrl mlad motorist, poročala, da je omenjena cesta izredno nevarna. Ne glede na to, da so nam na številnih uradnih naslovih trdili, da se motimo in da cesta ne spada med nevarnejše v Celju, se je izkazalo, da imamo vendarle prav. Po našem kritičnem poročanju in po javnem pismu Mohorja Hudeja, ki stanuje v bloku v Brodarjevi ulici, pri katerem je umrl  mlad motorist, smo izvedeli, da naj bi Direkcija Republike Slovenije za ceste tam vendarle postavila varnostno ograjo. In to kljub temu, da so nam le nekaj dni pred tem trdili ravno nasprotno.

Že pretekli teden smo pisali, “ … da se je na zahodni obvoznici, torej od križišča z Mariborsko do Medloga lani zgodilo 34 nesreč, v katerih se je 9 ljudi poškodovalo, letos je bilo nesreč že 13, vendar tako hudih nesreč na tem delu v zadnjih dveh letih ni bilo. Lani je bilo na tej cesti 158 kršitev, letos 102 …”  Kljub temu, da je aprila Kidričeva, v katero se zahodna obvoznica nadaljuje proti Teharjah, zahtevala kar tri mlada življenja, je zanimivo, da so nam na več naslovih – ko smo raziskovali o teh nesrečah – vztrajno trdili, da ta dva cestna odseka nista nevarna, smo bili ves čas drugačnega mnenja. Predvsem zaradi številnih izjav stanovalcev, ki so vsakodnevno v nevarnosti, saj so hitrosti voznikov – v kar smo se sami prepričali – resnično daleč od dovoljene. Vmes smo še ugotovili, da je postavljen prometni znak, ki pešcem celo prepoveduje hojo po pločniku, čeprav je dostop nanj mogoč iz vseh strani. Da je promet za pešce tam prepovedan, niso vedeli niti strokovnjaki, s katerimi smo se pogovarjali in ki so trdili, da je cesta varna.

Mohor Hudej, ki je moral poškodovancem v nesrečah na zahodni obvoznici že večkrat pomagati, se je javno izpostavil. Dovolj mu je bilo vsakodnevnega strahu zase in za otroke, ki se igrajo le pet metrov stran od ceste. Okrcal je predvsem nekatere motoriste, ki tam dobesedno divjajo in ogrožajo stanovalce. In zanimivo, ko smo minuli teden spraševali odgovorne, cesta je namreč državna, so nam ob citiranju predpisov dejali, da tam ograje zagotovo ne bo. Toda v le nekaj dneh sta Hudejev javni poziv in verjetno tudi naše poročanje obrodila sadove. Direkcija Republike Slovenije za ceste naj bi namreč v čim krajšem času postavila dvojno odbojno ograje v dolžini 72 metrov med Čopovo in Mariborsko cesto. In medtem ko so Hudeju – kot smo že pisali – pred leti, ko je ravno preko našega medija opozarjal na nevarno zahodno obvoznico, očitali, da nima pojma in da piše za nepomembni medij: več kot očitno mu je skupaj z nepomembnim medijem uspelo tisto, kar ni uspelo tistim, ki jim je za varnost voznikov in stanovalcem, vseeno. Pa jim ne bi smelo biti …

NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

  SIMONA ŠOLINIČ

 

Bo država zavarovala stanovalce? Ne!

Smrt motorista ni dovolj za postavitev varovalne ograje – Stanovalci odločeni: ograja bo!

Da sta Kidričeva ulica in zahodna obvoznica (prva se nadaljuje v drugo od križišča z Mariborsko v smeri Čopove ulice) v Celju smrtno nevarni, ni več dvoma. Sredi aprila so na Kidričevi umrli kar trije najstniki, na obvoznici pa je minuli teden umrl 30-letni motorist. Nesreči sta se zgodili v razdalji slab kilometer. Nezgoda motorista bi se končala še s kakšno smrtjo, če bi na pločniku ob cesti bil pešec ali pa če bi motor odneslo med otroška igrala, ki so le pet metrov od kraja, kjer je 30-letnik umrl. Vendar ne njegova smrt ne to, da je ob nevarni obvoznici več sto stanovanj, parkirišča, na zelenicah pogosto otroci, ni dovolj za postavitev varnostne (ne varovalne, so nas poučili) ograje. Ne – predpisi pač tega ne zahtevajo, so nam odgovorili pristojni. 

Pravzaprav niti ne pristojni, saj so več prostora v izjavi namenili pojasnilu, da smo narobe uporabljali nazive podjetij. Vprašanje smo namreč poslali podjetju DDC svetovanje inženiring, Družbi za svetovanje in inženiring, morali pa bi menda Direkciji RS za ceste (DRSC). Ko smo jih nato vprašali, ali bi nam z DRSC morda poslali drugačen odgovor, so odgovorili, da ne. V bistvu bi enak odgovor poslala ista služba za odnose z javnostjo … Ampak to je v vsej situaciji pomembno kot lanski sneg. Dejstvo je, da varovalne ograje ne bo. Vsaj zgoraj omenjeni družbi je ne bosta postavili. Ker za to ni ustreznih pogojev. “Odsek se nahaja znotraj naselja, ob robu vozišča je visok robnik in površina za pešce,” so nam odgovorili. “Je pa naselje, skozi katerega je speljana obvoznica, strnjeno. Blok, v katerega je priletelo motoristovo telo, je namreč od ceste oddaljen le tri metre! Ograja bo,” se hudujejo stanovalci, ki resno grozijo tudi z zaporo ceste. Menda se jim že ponuja nek voznik, ki je to pripravljen storiti kar z vlačilcem …

Prepovedano za pešce?

Tudi sami smo v slabi uri ugotovili, da marsikdo resnično pritisne preveč na plin. Ob tem so ogroženi tudi pešci na pločniku. »Postavitev varnostne ograje med voziščem in stranskim dvignjenim delom površine omenjenega odseka je lahko rešitev, vendar je treba paziti iz vidika voznika motornega vozila. Če je ograja tik ob vozišču, bi lahko voznik dobil »tunelski« občutek vožnje,« pravi prometni strokovnjak, mag. Roman Krajnc, vodja študijske skupine za promet in logistiko CPI RS.

»V prometu so vsi udeleženci v neposredni bližini, denimo na prehodu za pešce, kolesarski površini ob robu vozišča … Dejstvo je, da imamo pravila,  o ravnanju v prometu, a kljub temu prihaja do nesreč. Če govorimo o vodenju pešcev in kolesarjev ob vozišču je ena od rešitev ločevanje teh površin s stranskim ločilnim pasom. Ta omogoča ločeno vodenje prometa ob vozišču ali fizično odvojitev motornega prometa na vozišču od površin za kolesarje in pešce. Primer takšnega odseka je Cesta na Ostrožno, ki ima stranski ločilni pas z zelenico in drevoredom. Seveda pa takšna projektna rešitev zahteva nekoliko več razpoložljive površine,” še razmišlja Krajnc.

Ob tem smo na obvoznici opazili še prometni znak, ki predpisuje na tem delu dovoljeno hitrost 70 km/h. Nad njim pa znak, ki – kako ironično – prepoveduje promet za kolesa, kolesa z motorjem in – pešce! Torej so se naši sogovorniki iz DDC zmotili, saj ni nobene “površine za pešce”, saj po pločniku ob nevarni obvoznici pešci ne smejo hoditi. Je pa pločnik dostopen iz vseh strani, tudi s Kersnikove ulice, od koder so nanj speljane celo stopnice. Se pravi, pločnik sploh ni pločnik, ampak je tam “kar tako” in da ne bi slučajno hodili po njem. V primeru nesreče namreč utegnete biti celo kaznovani, če boste preživeli, seveda …

Vprašanje/odgovor

Glede na to, da smo novinarji večkrat tarče kritik s strani javnosti, da vtikamo svoj nos tja, kamor ni treba, objavljamo v celoti svoje vprašanje, ki smo ga poslali podjetju DDC svetovanje inženiring, Družbi za svetovanje in inženiring in njihov odgovor (kjer so, mimogrede, le citirali uradni dokument). Tako bodo bralci lažje dobili vpogled v to, kako “jasno in preprosto” nam pristojni, ki jih plačujejo davkoplačevalci, odgovarjajo in predvsem – ali nam odgovorijo na vsa vprašanja.

“Zanima nas, kako si strokovnjaki iz podjetja DDC, glede na to, da naj bi bila omenjena cesta državna, ogledujejo te nevarne odseke in ali za ta del (o.a., lokacija nesreče) predvidevate morda kakšne varovalne ograje/v kakšnem času.” Odgovor podjetja DDC svetovanje inženiring, Družbi za svetovanje in inženiring, ki za različne naročnike (med drugim tudi DRSC in DARS) opravlja svetovalne in inženiring storitve: “Postavitev varnostnih ograj je določena v Tehnični specifikaciji TSC 02.210:2008 (Varnostne ograje – pogoji in način postavitve) in sicer pod točko 4.2 varnostne ograje v naselju. V omenjenem dokumentu je jasno zapisano, da postavljanje varnostnih ograj (in ne varovalnih) v naselju ni potrebno, razen v primerih, kadar poteka cesta: vzporedno z vodotokom, z globino vode s srednjim vodostajem 2 m in več, ki je oddaljen od roba vozišča manj ali enako 6m; po visokem nasipu (upoštevajoč nagib brežine in višine), ki je oddaljen od roba vozišča manj ali enako 6 m; preko objekta, ki premošča vodotok (z globino vode s srednjim vodostajem 2m in več), železniški tir ali drugo prometno površino ter ob opornem zidu, ki je oddaljen od roba vozišča manj ali enako 6m in pri tem ob robu vozišča, robom robnega ali odstavnega pasu ni izveden robnik višine 15 cm manj ali enako h manj ali enako 18 cm. Iz zgoraj navedenega je razvidno, da postavitev varnostne ograje na tem delu odseka ni upravičena …” V nadaljevanju nas poučijo o pravilni rabi izrazov družb, ki v Sloveniji skrbijo za ceste …  

SIMONA ŠOLINIČ

foto: SHERPA

NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

 

Mobing vse pogostejši: ste krastače ali delavci?

»Če bi se o primerih na glas govorilo, bi na dan prišla razna umazanija in kurbarija …«

Pri spremljanju številnih burnih dogajanj v nekaterih podjetjih na Celjskem smo v preteklih dneh naleteli na več primerov, ki še kako smrdijo po mobingu oziroma šikaniranju na delovnem mestu. Ta izraz, kljub temu, da je že vpisan v kazenskem zakoniku kot kaznivo dejanje, je marsikomu še vedno tuj in večji del družbe še vedno molči in ne odreagira. Na drugi strani pa – kadar pride celo do nasilja, v povezavi s kakšnimi podjetnikom – ti takoj zanikajo, da bi bilo posredi maščevanje zaradi dogajanj znotraj podjetja. Kot da bi si pred pritiski, slabimi odnosi in šikaniranjem, zatiskali oči tako delodajalci kot delavci. Vendar, ko enkrat nekomu prekipi, je že prepozno. Mobing je na dolgi rok nož v hrbet tako nadrejenim in podrejenim. Niža produktivnost, kar pomeni, da niža tudi prihodke.

Za moderno in še ne preveč uveljavljeno besedo mobing se skriva nekaj čisto vsakdanjega. Sploh med proizvodnimi delavci. Ti morajo zaradi vsakdanjega kruha pretrpeti marsikatero ponižanje. Ker je denarja dovolj le za položnice in živila, jim niti na pamet ne pade, da bi svojega delodajalca tožili, kaj šele prijavili inšpektorjem za delo. Prijava namreč velikokrat pomeni tudi, da bi prijavitelj v kratkem »letel« iz službe. Če ne bi naša novinarska ekipa prav to slišala na lastna ušesa iz ust precej vase zagledanega mladega direktorja, ne bi verjeli. Direktor je namreč od nas na vse načine želel izvedeti, kdo izmed njegovih delavcev se je v stiski upal obrniti na nas. Ko smo mu jasno povedali, da tega od nas ne bo izvedel, je zaničevalno odvrnil: »Kaj? Še inšpektorica mi je povedala, kdo me je prijavil, vi pa ne bi?« Zmerjanje s krastačami Kaj se je zgodilo s tistim nesrečnim delavcem, ki se je obrnil na inšpektorico, si lahko le predstavljamo. Ravno zato je razumljivo, da tudi v primeru podjetja, kjer so delavci pred kratkim stavkali, na inšpektorat še ni prišla nobena prijava o kršitvah delodajalca. S tem dejstvom namreč uprava zavrača vse očitke o mobingu. Sami pa smo po pogovoru z delavci dobili občutek, da je na delovnem mestu tudi veliko mobinga s strani prokuristke podjetja. Delavci baje ne smejo niti na stranišče. Če gredo, to pomeni od 5 do 10 odstotkov nižjo plačo. Nanje naj bi vpila kot na male otroke, jih zmerjala s krastačami. Prokuristka naj bi v pogajanjih pred stavko nanje celo tako vpila, da ji je pobralo glas … Na dan stavke pa naj bi delavko, ki je odšla na stranišče, spravila v jok, saj naj bi ji zagrozila, da je kršila stavkovna pravila, ker ni bila na delovnem mestu.

Delavci so se prestrašeno obračali tudi na medije z vprašanji, ali jih lahko delodajalec zaradi stavke res odpusti ter na njihova delovna mesta vzame druge delavce. Takšno obvestilo naj bi namreč že nekaj časa viselo na njihovi oglasni deski. V stilu: če vam kaj ne paše, pojdite. Drugi čakajo na delo. Da so s pritiski na delavce uspeli, je razvidno tudi iz izkupička stavke. Z raznimi grožnjami o stečaju podjetja jih je delodajalec stisnil v kot, saj potem delavci niso bili več tako odločni v svojih stavkovnih zahtevah. Očitno je bolje potrpeti psihični pritisk, da le občasno dobiš kakšnih 500 evrov?

»Mobing je motena komunikacija na delovnem mestu, kje je napadena oseba v podrejenem položaju in izpostavljena sistematičnim in dlje časa trajajočim napadom ene ali več oseb z namenom, da se jo izrine iz delovne sredine,« opisuje mag. Pavla Mlinarič, svetovalka žrtvam mobinga. Če vodilni načrtno šikanirajo podrejene, to imenujemo »bossing«. »Stafing« pa je posebna oblika mobinga, kjer se združi skupina podrejenih, da bi se znebili nadrejenega. »Večina zaposlenih se prilagodi okolju, ker ne želijo težav. Celo sami izvajajo mobing, zato da bi bili del kolektiva, ne želijo biti izobčenci,« še pojasnjuje Mlinaričeva. Dodaja še, da niti strokovnjaki pri nas ne vedo dobro, kaj mobing je, češ da je premalo izobraževanj o tem.

Mobing je kaznivo dejanje, za katero je zagrožena zaporna kazen od 2 do 3 let zapora. Toda na celjski policiji trenutno ne preiskujejo nobenega primera prijavljenega mobinga … Je pa takšna kazniva dejanja težko dokazati. Dokazov, razen morebitnih izjav prič, praviloma ni. Delavci se ne želijo izpostavljati in podajajo anonimne prijave, na podlagi katerih je kršitve toliko težje ugotoviti. »Prijav je v tem času sicer nekoliko več kot prej, vendar mnogo ljudi podaja prijave, čeprav ne vedo točno, kaj mobing je,« nam je povedal mag. Borut Brezovar, glavni inšpektor Republike Slovenije za delo. Točnih podatkov o prijavljenih primerih na našem območju nam inšpektorji niso mogli posredovati, ker je statistika očitno preveč pomanjkljiva, da bi lahko iz nje potegnili te podatke. Je pa javna skrivnost, da se številni (pa ne le tovrstne primere) pač bojijo prijaviti, ker domnevni povzročitelji po čudnih okoliščinah (ali vezah in poznanstvih?) zatem izvedo, kdo jih je prijavil …

Res je tudi, da zakon natančno predpisuje, da je mobing dlje časa ponavljajoče se ali sistematično negativno vedenje. So pisci zakona žrtvi dali vedeti, da mora kar nekaj časa enostavno trpeti šikaniranje, da ga bo kasneje lahko dokazala? Zakaj so tiho? »Zato, ker so žrtve. Sprva so presenečeni, jezni, morda poskušajo rešiti nastali konflikt, ignorirajo napade ali iščejo pomoč. Toda sčasoma sprejmejo vlogo žrtve in začnejo upati, da se bodo pritiski prenehali. Ker se ti ne končajo, žrtve v stresni situaciji pregorijo. Zaradi obremenitve želijo pobegniti pred situacijo ali se začnejo nekonstruktivno obnašati, vendar to ni rešitev. Oseba v tem stanju se ne zaveda, kaj sledi takšnemu ›pobegu‹. Doživlja tako duševne in telesne posledice, socialno osamitev, zmožnost za delo je zmanjšana. Pri nekaterih se pojavi posttravmatska stresna motnja kot zapozneli odgovor na nek dogodek. Tudi po daljšem času doživljajo tesnobo in depresije,« pojasnjuje doktorica klinične psihologije Polona Selič.

Dodaja, da so pogostejše žrtve mobinga ženske in tisti, ki se ne upirajo ali se ne znajo upreti. »Pogosto gre za ljudi, ki so v popolnosti usmerjeni v delo, niso iznajdljivi z besedami, niso nasprotovalni, velikokrat so to sposobni ljudje in posamezniki, ki jih imajo v podjetju drugi sodelavci radi. Žrtve so pogosto tudi socialno šibkejši.« Po nekaterih raziskavah naj bi bil mobing »sopotnik« od 4 do 9 odstotkov vseh zaposlenih. Predvsem nesposobnim nadrejenim pa mobing pride prav pri zmanjševanju zaposlenih, saj se izognejo izplačevanju odpravnin. Delavci namreč kar sami dajo odpoved. Če končamo z zanimivo izjavo enega izmed naših znancev: »Če bi ljudje o primerih na glas govorili, bi na dan prišla razna umazanija in kurbarija, ki se dogaja v podjetjih …«

 ROZMARI PETEK SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

 

O medsebojnih odnosih, stresu, težavah z otroki, ločitvah, Trenutku resnice …

V Sloveniji je vedno več ljudi, ki zapadejo v psihične težave zaradi različnih okoliščinih v osebnem, tudi poslovnem življenju. Stres zaradi težav s partnerjem, sodelavci ali z nadrejenimi so danes že vsakdanjik v življenju marsikoga. Kam vodita napetost in zagrenjenost, ki se poznata tudi na obrazih ljudi? Ali ju je možno zaobiti ali rešiti in se tako izogniti zdravstvenim težavam? Kako si narediti življenje lažje ter kako uživati in ne trpeti v medsebojnih odnosih? O tem se bomo na Radiu Celje pogovarjali v nočnem programu iz petka, 29. maja, na soboto, 30 maja. Naša gostja bo po enem letu spet dr. kličnične psihologije in docentka za kriminalistiko Polona Selič, avtorica knjig Psihologija bolezni našega časa in Nebesedno sporazumevanje za vsakdanjo rabo. Vedno več je tudi staršev, ki se v odnosih s svojimi otroki morda ne znajdejo in vedno več je otrok, ki imajo občutek, da jih starši ne razumejo. Kam to pelje? Z našo sogovornico se bomo pogovarjali tudi o tem.  

Seličeva je ena najboljših poligrafistk v Evropi, zato se ne bo mogla izogniti tudi vprašanjem o verodostojnosti oddaje Trenutek resnice, ki je razburkala slovensko javnost … 

 Stres in problemi v osebnem življenju pa vse več ljudi pripeljejo do odločitve, da se razidejo od svojih partnerjev. Predvajali bomo tudi reportažo o ločitvenih postopkih, kako potekajo in kako dolgo trajajo,  slišali boste še, ali v Sloveniji obstajajo predporočne pogodbe in zaradi česa se slovenski zakonci najpogosteje prepirajo.

 V nočnem programu iz petka, 29. maja, na soboto, 30 maja vas bo vseskozi spremljala nostalgija, saj bomo vrteli samo glasbo 50′,60′,70′ in 80′ let.

 NOČNI PROGRAM SNOP LAHKO SPREMLJATE POSLUŠALCI:
radia Sora, radia Triglav, radia Kranj, radia Robin, radia Univox, radia Celje, radia Ptuj, radia Slovenske Gorice, radia Velenje, radia Goldi, Koroškega radia in radia Murski val.

FREKVENCE RADIA CELJE: 95.1, 100.3, 95.9 in 90.6 MHz ALI www.radiocelje.com

 Skozi majsko noč v SNOPU vas bova iz studia Radia Celje vodila Simona Šolinič in Tadej Kupec.

 

 

Nasilnež, česa te je strah?

Vem, da boš verjetno to prebral. Pišem namesto tistih, ki si jih s svojimi klofutami, brcami, zmerljivkami ujel v nemoči in strahu. Potisnil si jih v kot, kjer preživljajo nočne more, četudi so budni. Ne spregovorijo iz strahu pred teboj ali pa preprosto ne morejo zaradi premočnih udarcev … Pišem namesto njih – tvojih žrtev. Tudi tvojih otrok, ki se ponoči pretvarjajo, da spijo, a slišijo sleherni zvok nasilja iz druge sobe …

Kako jim lahko to počneš?

Ne mine teden, da ne bi izvedela, kako se spet nekdo počuti manjvreden zaradi tvojih izpadov. Vedno se sprašujem, zakaj te trpijo, zakaj ne končajo svoje agonije, zakaj ne rešijo svojih otrok …. Kaj jih vleče nazaj k tebi … Tvoje besede, da jih imaš rad, da ne boš nikoli več udaril? Da ti je žal? Pa ti je res … žal? Kako lahko udariš nekoga, ki ga imaš rad …

Ko bi vedel, koliko vprašanj imam zate!

Kako se počutiš, ko udariš prvič in ko se zlažeš, da je bilo zadnjič, kaj razmišljaš ko veš, da si kljub udarcem v sebi pravzaprav nemočen – pred samim seboj … Verjetno imaš svoj razlog. Alkohol. Stres. Trenutek nerazsodnosti. Težave zaradi službe ali pa ti večerja enostavno ni okusna. Ne verjamem. To je le pika na i vsem tvojim težavam, ki jih nosiš vsak dan s seboj, a jim ne znaš ubežati. Si ujet v svoje lastno nasilje. Ne znaš celiti svojih ran, zato jih povzročaš drugim. Uničuješ življenja drugih, ker si ujet v krog neuspešnega bega pred lastnimi strahovi. Kot takega te razumem, ne razumem in obsojam pa tvoja dejanja.

Zame nisi revež, čeprav se mi “smiliš”, toda nekoliko drugače kot tvoje žrtve. Tudi bogat nisi, ker je to, kar počneš, daleč od resničnega bogastva, ki ga človek lahko ponudi človeku, s katerim deli življenje. Si lahko razcapan, v finančni stiski, si pa tudi “kravatar”, ki se predstavljaš z močjo in imenom, doma pa si – nasilnež. Ne misli, da popolnoma nihče ne ve, kdo si v resnici. Vedno je nekje nekdo, ki ve …

Morda si imel slabo otroštvo, ki je bilo stran od brezskrbnega tekanja po travi, pihanja regratovih luč in skrivalnic. Morda si bil tudi ti tisti, ki je nemočno jokal v postelji in otroško mislil, da bo odeja ušesu prikrila mamino stokanje zaradi očetovih udarcev. Morda si tudi ti kdaj prišepal v šolo in dejal, da si med “brezskrbnim tekom” padel in zaradi tega dobil modrico na obrazu … Morda si tudi sam nekoč v sebi zadrževal jezo nad nasilnežem, ki je iz dneva v dan postopoma “ubijal” tvojo mamo … Nasilnežem, ki je s tvojim odraščanjem le spremenil osebo, toda še vedno je ostal – nasilnež …

Kako lahko to počneš?

Tekst je bil uvodnik v petkovi številki Novega tednika, kjer je bila osrednja tema nasilje v družini.

NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

 

Vas je partner že pretepel kot psa?

V ponedeljek: pismo nasilnežu …

Vedno več zmerjanja, klofut, brc v družinah – “Ubogi” nasilneži in žrtve, ki se morajo postaviti zase

Moški je svojo partnerko tako pretepel, vrgel v zid, da je bila popolnoma v modricah ne le po obrazu, tudi po ostalem telesu, nato si je poskušal soditi sam. Oba sta bila prepeljana v celjsko bolnišnico. Mlada ženska, čeprav vsa poškodovana, se v bolniškem hodniku ni mogla upreti njegovim klicem, naj ga vendarle ne zapusti, da jo ima rad, naj pride do njegove bolniške postelje, da bo naredil vse zanjo …  Bi res naredil vse? Jo tudi ubil? To je resničen dogodek izpred nekaj tednov, verjetno zelo podoben številnim primerom, ki se vsakodnevno dogajajo za zidovi “srečnih in urejenih” družin. In tega je vedno več. Ljudje ostajajo brez služb, toda za alkohol se vedno najde denar … Nato sledi prepir s partnerjem/ko zaradi popolnoma neumnih stvari, stresa, morda večerje, ki se je prismodila … In jo/ga pretepe kot psa. Zveni preostro? Tudi to je realnost.

 

Lani so na Celjskem zaradi nasilja v družini izrekli 117 ukrepov prepovedi približevanja, letos (in še nismo na polovici leta) že 78! Največ teh ukrepov je bilo na območju Velenja, Žalca in Celja, sledijo Slovenske Konjice in Šmarje pri Jelšah. Naj vas naslov ne zavede, nasilne so tudi ženske, vendar so bile v kar 88 odstotkih na Celjskem lani žrtve. Nasilni so bili največkrat moški, stari od 31 in 40 let. V krepko več kot polovici vseh primerov nasilja za družinskimi zidovi na našem območju so bile žrtve ali priča nasilju tudi mladoletni otroci. 70 odstotkov vseh žrtev v teh 117 izrekih omenjenega ukrepa (gre le za uradno prijavljene primere) je nasilje, preden je bil nasilnež naznanjen prvič, trpelo več let! Pri tem ne gre le za fizično nasilje, vse namreč spremlja še psihično, pogosto tudi spolno. Klofute in brce ne gledajo na poročne prstane, bistvene razlike med nasiljem med poročenima partnerjema in partnerjema, ki živita v izvenzakonski skupnosti, namreč ni.

 So nasilneži žrtve?

Medtem ko se povzročitelji nasilja v družini vidijo kot glava družine oziroma nekakšni junaki, saj je nad šibkejšim lahko povzdigniti glas in pesti, so v primežu policistov in uradnikov potuhnjeni. Še več, sebe vidijo celo kot žrtve. “V večini primerov je pri njih zaznan upor do izrečenega ukrepa prepovedi približevanja, zdi se jim krivičen. Rečejo, da niso vsega krivi oni. Ne uvidijo, da njihovo nasilno dejanje ni primerna komunikacija. Zelo težko jim je dopovedati, da nasilja ne sme biti, da ga ne smejo uporabljati ter da nasilje ni sprejemljivo ne v družini ne v širši socialni mreži,” razlaga Petra Rošer iz Centra za socialno delo Celje, ki se pri svojem delu srečuje tudi s povzročitelji nasilja in z njimi opravlja pogovore.

 Kljub temu, da zakon o preprečevanju nasilja v družini velja zdaj že leto dni in da so v kazenski zakonik lani vnesli tudi posebne člene o nasilju v družini in tako zaostrili zakonodajo na tem področju, je videti, da družinskemu nasilju še vedno ni in ni konca. Čeprav je bil stari kazenski zakonik spisan tako, kot da so takratni sestavljavci na eno oko zamižali pred problemom družinskega nasilja, je kljub temu možno večino prijavljenega nasilja v družini pripeljati do epiloga na sodišču. Ključno za ustrezno kaznovanje storilca je: dovolj dokazov, dobro sestavljena ovadba, vztrajno delo tožilcev ter in predvsem močna volja žrtev nasilnežev. Znana in uspešna celjska tožilka Marjeta Kreča poudarja pomen delovanja vseh inštitucij, služb, ki se ukvarjajo s preprečevanjem in z ukrepanjem ob nasilju v družini. Tudi ljudi, sosedov, znancev, ki morda vedo, kaj se dogaja v neki družini, a so prevečkrat tiho.

 Nasilje se namreč še zdaleč ne konča z ovadbo oziroma obsodbo storilca. Tudi če je obsojen, bo enkrat prišel na prostost. Vprašanje je, kako bo takrat reagiral. “Žrtve same za vključitev v kazenski postopek potrebujejo zelo veliko pomoči in morajo biti pripravljene na to. Tu nastopijo socialne službe, posvetovalnice, civilne inštitucije, ki naj s svojim delom opogumijo te žrtve in jih pripravijo na težavno pot v teh postopkih. Treba jih je utrditi, jih pripraviti na srečanje s storilcem, da so same sposobne komunicirati z njim. Žrtve morajo vedeti, še posebej, ko se približuje čas, ko bo storilec ali storilka prišel/a na prostost, kako se mu/ji zoperstaviti. Takšna žrtev, ki se bo znala postaviti za sebe, mislim, da kasneje ne bo imela več težav.”

 SIMONA ŠOLINIČ, foto: GrupaA, info.grupa@gmail.com,

 Na Centru za socialno delo Celje se vsak drugi in četrti ponedeljek v mesecu ob 16. 30 sestane skupina za pomoč in samopomoč ženskam v stiski. Informacije o tem, kako se rešiti iz nasilja, lahko žrtve dobijo na brezplačni številki 080 11 55.

 NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

 

“Realnost je drugačna kot v Na kraju zločina!”

 Z novim direktorjem celjske policije Karolom Turkom o slabi prometni varnosti, policijski papirologiji, nepreiskanih umorih in ropih

 S 1. majem celjsko policijo vodi Karol Turk. Za direktorja ga je predlagal Janko Goršek, zdaj generalni direktor slovenske policije. In kdo je 48-letni magister Turk? V policiji je več kot 20 let, vedno znova napreduje, veliko da na izobraževanje. Direktor mariborske uprave je bil 28 mesecev, zdaj se je vrnil v Celje, kjer je gradil kariero pred tem. Opisujejo ga kot strogega, pri preiskovanju kriminala zelo doslednega. Policisti ga vidijo nekoliko tradicionalnega, kljub temu mu zaupajo. Je izjemno komunikativen, nikoli ni odrekel izjave za medije četudi je bil na prizorišču umora sredi dela. Simpatičen 48-letnik živi v Žalcu, zna se pošaliti, nasmejati. Nekdaj Gorškovo pisarno ne bo na novo “zbelil” pravi, bo pa nekaj omar prestavil … Ko pogovor nanese na resne stvari, govori jasno, preudarno. Ni mu vseeno, kaj o policiji meni javnost, zato bo veliko vlagal v korekten odnos z mediji, kar pomeni tudi z ljudmi. 

“Dobri medsebojni odnosi so ključ do uspeha. Moj cilj je graditi na kakovosti le teh in naših storitev. V zadnjem času smo veliko narediti, ne smemo pa zanemariti, da je policija hierarhična organizacija. Čas je, da se v policiji postopoma uvajajo nove oblike vodenja. Te bodo pripomogle, da bomo dvignili kakovost odnosov znotraj policije in z ljudmi. Mislim, da je policija vredna zaupanja. Delamo za ljudi, tega ne smemo pozabiti!”

Prometna varnost. Aprila je na Celjskem umrlo 7 ljudi! Kaj se dogaja?

Na prometno varnost ne moremo gledati enoznačno. Realni prikaz je mogoč ob spremljanju daljšega obdobja. Je pa april res kritičen mesec. Toda skupno število prometnih nesreč se je zmanjšalo za 32 odstotkov, kar je tudi pomembno. Kaj se dogaja? Gre za nihanja. Učinek zakona je nekako ponehal. Policija je bila vedno tista, ki je bila odgovorna za prometno varnost, ostale institucije so ostale na strani.

Ste prvi, ki to javno poveste. Nihče si ne upa skritizirati drugih organizacij, čeprav je evidentno, da za prometno varnost storijo premalo …

Zdaj je sicer zaznati tudi pozive drugih ustanov, da se morija na cestah preneha. Lahko poostrimo ukrepe, vendar se stanje ne bo izboljšalo. Gre za prometno kulturo, vzgojo. Severne države so to že zdavnaj ugotovile. Učinki na dolgi rok bodo pri sodelovanju vseh institucij! Vzrokov za nesreče je več, ni le voznik, so cesta, vozila, ostali faktorji. To je treba upoštevati, narediti skupen načrt. Nesreče povzročajo pretežno mladi, neizkušeni vozniki, posredna vzroka sta alkohol in hitrost. V družbi je zdaj to problem ena? Mi smo na to opozarjali že pred desetletjem.

Ni žalostno, da lahko invalidi Društva Paraplegikov JZ Štajerske v hvalevredni akciji sami predavajo mladim, ministrstva pa imajo za to “premalo denarja”?

Njihova akcija je pohvalna! Mladi “čutijo” bolečine, ki jih ti ljudje doživljajo po nesrečah. Če govoriva o policiji, je ta z nasveti prisotna v vrtcih in osnovnih šolah, v srednjih šolah pa ne toliko. Učinki so, toda predavanja so suhoparna. V bodoče je treba več delati s srednješolci. To je to: združiti, povezati društva, inštitucije, iti v skupne akcije. Ob tem še medijska pozornost, da se prepreči alkoholizem in dvigne prometna kultura.

Ko sva že pri »premalo denarja«. So policisti in kriminalisti dobro plačani?

Provokativno vprašanje. Vsak bi rekel, da ni dobro plačan … Mislim, da si policisti glede na svoje delo, da so 24 ur na razpolago četudi je petek ali nedelja, definitivno zaslužijo višjo plačo. Hkrati je nujno vedenje, da je v obdobju recesije neracionalno pričakovati dvig plač.

Lahko poveste, koliko je bilo ponoči intervencijskih patrulj na Celjskem?

V celotni PU Celje od 15 do 16. Zadeve imamo dokaj dobro pokrite, želim pa še več policistov na terenu, med ljudmi. Ob posredovanjih ostane premalo časa za preventivo. Preobremenjeni so glede na število dogodkov. Policist je osem ur vpet v dogodke, z enega mora na drugega. Tu si malo pomagamo tudi s prerazporeditvami.

To sem vprašala zato, ker nam je ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal dejala, da je 70 odstotkov policistov v administraciji, 30 odstotkov na terenu. Če na 113 ljudem rečejo, da bodo prišli, ko bodo končali s posredovanjem na drugi lokaciji, je jasno, da je policistov še vedno premalo.

Slovenija je po številu policistov na sredini v primerjavi z ostalimi državami. Ko odštejemo policiste ob šengenski meji, smo pa na repu! Kot Anglija: 2 do 3 policisti na tisoč ljudi! Pri številki 113 pa morajo ljudje razlikovati, kaj so nujni klici in kaj so klici, ki ne zahtevajo takojšnjega posredovanja. Ko je ogroženo življenje ni dileme, policist mora čimprej na kraj. Tu ne vidim nič spornega. Kar se tiče “sedečih policistov”, drži, da je policija sistem, ki je zbirokratiziran. Bolj kot v ostalih državah, tudi če se primerjamo z Bosno, Hrvaško, Avstrijo. S tem se ravno zdaj ukvarja posebna skupina. Policiste bi radi dobili nazaj na teren.

Veliko se govori o gospodarskem kriminalu, potem nekako vse potihne. Da so pritiski morda bolj kot v Celju v Ljubljani, kjer je središče gospodarskih in političnih lobijev, ni več skrivnost. Lahko rečete, da vam – kot vodilnemu – ni nikoli nihče “svetoval”, da kakšno stvar kje založite …

Nikoli ni nihče pritiskal name. Spraševal da, kaj je s primerom, vendar je to normalno. Če bi kdo poskušal name vplivati, bi ukrepal ali odstopil. To so načela, ki se jih držim. Mimo tega ne morem.

Vsi poudarjajo izobraževanje kriminalistov, ki preiskujejo gospodarski kriminal. Zakaj potem na sodiščih številne zadeve padejo?

Preiskovanja so zahtevna. Ne trajajo dan ali dva, ampak več mesecev. Policija v predkazenskem postopku naredi največ, kar lahko. Gre tudi za odnos s tožilcem, ki usmerja preiskavo. Nisem tako črnogled, ker vem, da se stvari premikajo in da bomo na dolgi rok kriminalisti še učinkovitejši. Ne morem pa komentirati delovanja sodišč. Slovenija je pravna država in sodišče odloči, ali je nekdo kriv ali ne.

Na Celjskem je kar nekaj nepreiskanih ropov, tudi tak, ko je ropar streljal na mimoidočega. Vedno dobim odgovor, da policija zaradi interesa preiskave ne more govoriti o tem. Zdaj “ne more govoriti” že več let, storilci so še vedno na prostosti ….

Ljudje preveč gledajo Na kraju zločina. Forenziki na kraju par minut slikajo, vnesejo podatke v računalnik in v 15 minutah imajo storilce. V realnosti ni tako. Preiskanost ropov je okoli 70-odstotna, nekaj ropov vedno ostane neraziskanih. Imamo neke določene informacije o storilcih, a dokazov ni.

Večina umorov je resda preiskanih, kaj pa umora Anđe Klarič in celjskega brezdomca Petra Dornika? Pa pogrešani Jure Plevnik … Kaj sploh pomeni, da preiskava ni končana? Zbirate informacije in tudi “čakate”, da nekdo nekoč nekje naredi napako …

Tudi. Zadeve za nas niso končane, kar pomeni, da se na teh primerih dela. Za primer Plevnik ravno te dni potekajo določene aktivnosti. Pri ropih je denimo treba biti pozoren, če nekdo stori rop enkrat, ga bo morda še kdaj? Ga bo to povezalo še s kakšnim nepreiskanim? V teh primerih sodelujemo tudi s sosednjimi državimi. Skratka, primeri so odprti.

Gospodarska kriza. Kako je mogoče, da na vprašanje, ali bo kriminala več zaradi krize, policijski strokovnjak odgovori nikalno? S terena dobivam informacije, da je ogromno nasilja v družini in ostalih kaznivih dejanj?

Tu mora biti pritrdilen odgovor! Zveza med krzo in kriminalom je. Zmanjšajo se družbene vrednote in več je kriminala. Statistika kaže, da ni nekega porasta, ampak opazovati moramo daljše obdobje. Seveda pričakujemo več kriminala in smo pripravljeni. Upam, da ne bo brutalnejših ropov, poglejte, kaj se je zgodilo v Zagrebu. Kriza pogojuje tudi družinsko nasilje, več je alkoholizma. In ravno družinsko nasilje – tu je ničelna toleranca. Tega ne smemo dopuščati in to policisti vedo.

Preteklo je leto, odkar velja Zakon o preprečevanju nasilja v družini. Deluje?

Mislim da. Preprečili smo kar nekaj družinskih tragedij. V preteklosti je bilo 70 odstotkov umorov v družinah. Če smo preprečili dva, smo že naredili veliko. Je pa res vprašanje, kakšne bodo posledice krize. Nikoli ne moreš predvidevati. Na koncu se potem sprašujejo, kaj počne policija. Ne gre samo za prepoved približevanja in ovadbo, vključiti se morajo druge inštitucije. Nil ne koristi, če nekoga privedemo dvakrat, nasilje je treba preprečiti! Torej sodelovanje. Kup je vladnih in nevladnih organizacij, ko pa se policist sreča s problemom in je treba stvari reševati, je ponavadi sam …, nikogar ni. Ob skupnem delu bodo učinki večji.

SIMONA ŠOLINIČ

 Karol Turk je bil konec 80 let vodja varnostnega okoliša v Žalcu, nato komandir policijskih postaj v Mozirju, Žalcu in Celju. V Celju je prevzel referat za operativne zadeve na tedanjem inšpektoratu celjske policije, kasneje je vodil tudi skupino za javni red, oddelek za splošno kriminaliteto, nato še celotni kriminalistični oddelek. Ob delu se je nenehno izobraževal, nazadnje je končal magistrski študij na Fakulteti za podiplomske državne in evropske študije. Direktor mariborske uprave je bil od januarja 2007 do 1. maja letos.

 Intervju z novim direktorjem Policijske uprave Celje bomo objavili tudi na Radiu Celje, in sicer v torek ob 11.15 uri.

 SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

 

Vinjen povzročil tragedijo. Ne prvo.

Neuradno: je to povzročiteljeva že druga smrtna nesreča? – Minister pohvalil zdravnike, kaj pa gasilci, reševalci in policisti, ki so bili prvi na kraju?

 Več kot pet ur je bila v nedeljo zaradi silovite nesreče zaprta avtocesta med Dramljami in Celjem. Nekaj minut čez 5. uro zjutraj je 31-letni voznik osebnega vozila z območja Velenja trčil v zadnji del avtobusa, ki je vozil proti Celju. Šofer je zaradi tega izgubil oblast nad vozilom, zapeljal s ceste čez varovalno ograjo tik pred izvozom na Ljubečni, ter se prevrnil na streho. V avtobusu, ki je v jarku ob avtocesti obstal popolnoma zmečkan, je bilo poleg voznika in sovoznika še 12 mlajših potnic. Povzročitelj nesreče, ki naj bi bil tudi sam lažje poškodovan, naj bi naprej pogledal v avtobus, nato pa stekel v bližnji gozd. Policisti so ga kasneje sicer izsledili, opravili alkotest, ki naj bi pokazal krepko več kot 1 promile alkohola!

Po klicu na pomoč, so številni policisti, reševalci in gasilci organizirali in dekletom pomagali iz zvite pločevine. Vse v blatu, krvi so bile pretresene in v šoku. Reševalci naj bi prišli poleg iz Celja tudi iz Laškega in Slovenskih Konjic. Celjskih poklicnih gasilcev, ki so prvo obvestilo o nesreči dobili ob 5.14 uri, je bilo več kot 10.

Ponesrečenke so reševali tudi z rezanjem pločevine. Toda zatem ko so bila dekleta oskrbljena s prvo pomočjo že na kraju, sledil pa je prevoz v bolnišnico, kjer sta bili dve nujno operirani na hrbtenici in glavi, je sledil šok. Pogrešali so namreč še eno mlajšo žensko. Že druga smrtna? Njene znanke niso bili prepričane, ali je morda kje prej izstopila, vse pa je kazalo, da je vendarle bila na avtobusu in da jo bodo našli, toda pod pločevino in izjemno hudo poškodovano ali pa mrtvo. Žal se je uresničilo slednje. Teža avtobusa je bila prevelika, nekaj ur po nesreči je na kraj prišlo tudi dvigalo iz Maribora, s katerim so vozilo dvignili iz jarka. Dekle so takrat našli pod razbitinami. Zaradi zverinske teže avtobusa in silovitega trčenja, ni imelo možnosti, da bi preživelo. Stara je bila komaj 26 let, s kolegicami se je vračala z dekliščine. Avtobus podjetja ljubljanskega podjetja Vartour so najele ravno zato, da bi se po celonočni zabavi izognile neprijetnostim in nevarnostim na cestah. Niso želele same sesti v svoja vozila in ogrožati druge, niso pa vedele, da bodo same žrtve cestnega divjaka …

Kot po vsaki hujši prometni nesreči, so se tudi o tej na spletnih forumih začele številne debate, najbolj o vozniku črnega golfa, ki je povzročil nesrečo. Nekatera sporočila predvsem z območja Velenja pa kažejo na enako neuradno informacijo, kot jo imamo mi. Da naj bi 31-letnik pred časom že povzročil hudo prometno nesrečo, ni izključeno da prav tako s smrtnim izidom. V nedeljo zjutraj je vozil brez vozniškega dovoljenja, menda naj bi mu ga odvzeli zaradi – alkohola. Da se človek, ki ima probleme z alkoholom, številna preventiva in poročanja o tragedijah na cesti, ne “strezni”, smo pisali že minuli teden, ko je na predstavitvi nevarnosti alkohola to slikovito opisala tudi psihiatrična strokovnjakinja.

V nedeljo so v celjski bolnišnici morali nujno operirati dve dekleti. Prva je imela izjemno hudo poškodbo hrbtenice, saj ni mogla premikati nog. Drugemu dekletu so morali operirati glavo. Obe bosta morali okrevati dolgo, dekle s poškodbo glave bo v bolnišnici sigurno dva meseca, da o rehabilitaciji in uvajanju nazaj v normalno življenje niti ne govorimo. Vse zaradi prehitre vožnje brezvestnega voznika. “Prvo dekle danes lahko premika noge, stanje drugega dekleta je zdaj stabilno, vendar moramo še počakati. Pred osmo uro v nedeljo smo v bolnišnico od doma prišli štirje kirurgi, v dežurni ekipi so bili že trije. Poškodbe smo dobro oskrbeli, dekleta so imela tudi zlomljena rebra, nadlahtnice, bili so številni pretresi možganov. Vesel sem, da nam je svoje delo opraviti dobro,” je dejal specialist splošne kirurgije Miodrag Vlaovič, ki je v nedeljo koordiniral organizacijo zdravnikov.

“Od poškodovank so domov odšle štiri, dve sta na intenzivi, ostale so na poškodbenem oddelku na opazovanju, eden od poškodovancev pa je premeščen v drugo ustanovo,” je včeraj dejal nevrokirurg Andrej Strahovnik. V “drugo ustanovo” je verjetno mislil povzročitelja nesreče, tega so namreč pridržali policisti. Preiskovalni sodnik bo zdaj odločal, ali bo ostal v priporu. Kakšna bo njegova odločitev glede na to, da je vozil vinjen, brez vozniškega dovoljenja, zbežal s kraja nesreče, bomo še preverili.

To, kar se dogaja na celjskih cestah ne vodi nikamor več, so mnenja mnogi, ki te dni pobirajo trupla s cest našega območja.

Sistem deluje?

Kapo dol pred kirurgi in medicinskim osebjem, ki so opravili kljub nedelji in praznikom hvalevredno delo in reševali življenja, dejstvo pa je, da je bilo na urgenci dokaj kaotično stanje. Po neuardnih podatkih naj bi (nesreča se je zgodila ob 5.14) okoli osme uri na sprejem pred ambulantami čakalo še kar nekaj deklet iz nesreče. Resda vse niso imele hude poškodbe. Dekle z najhušjo poškodbe hrbtenice pa naj bi v bolnico pripeljali med zadnjimi, na kar ni bilo moč vplivati, saj je prej niso mogli rešiti. Večkrat smo ob zadnjih tragedijah na Celjskem v aprilu namreč slišali, da je vprašanje, ali je celjski zdravstveni sistem zmožen odreagirati v primeru, če pride do kakšne nesreče, v katerih bi bilo poškodovnih več ljudi. “Takšne stvari so težke za organizacijo, vendar nam je uspelo,” razlaga Strahovnik.

Vendar ali bi zdravnikom in kirurgom to organizacijo lahko še olajšali? Skoraj neverjetno je namreč, da je na obisk poškodovankam prišel sam minister Borut Miklavčič. Ali je res prišel “le” na obisk ponesrečenkam ali mu je morda nedeljsko stanje v celjski bolnišnici dalo temo za razmislek, da bi nekatere stvari vendarle mogoče bilo treba še izboljšati. Tako bi kirurgom, ki svoje delo opravijo dobro, še olajšali organizacijo v teh primerih.

“Celjska bolnišnica je že pred leti pokazala (ob nesreči v Podlogu, kjer je umrlo več otrok, ogromno jih je bilo v trku z vlakom tudi poškodovano, op.a.) da znajo odreagirati pravilno in da so dobro pripravljeni. To je se izkazalo tudi v nedeljo. Takoj ko sem izvedel za nezgodo, sem se pri vodstvu celjske bolnišnice pozanimal, kakšne so težave, ali potrebujejo večjo količino krvi in podobno. Vesel sem, da so zadeva dobro in strokovno izpeljali. Vedno računamo, da bi ključne bolnišnice v Sloveniji morale biti pripravljene na takšne primere. Moj obisk je zahvala ekipi, ki je delala dobro,” je pred novinarji povedal Miklavčič.

Je pa pri svoji ministrski zahvali pozabil še na nekaj ljudi, ki so pravzaprav bili pri hitrosti prevoza poškodovanih v bolnišnice ključnega pomena. To so reševalci zdravstvenih domov, ki se jim je zahvalil le Vlaovič. Pa celjski poklicni gasilci, ki so v nedeljo naredili ogromno, da so iz zvite pločevine reševali poškodovana dekleta. Nenazadnje tudi policiste iz patrulj, ki so pomagali pri reševanju, na kraj prišli prvi in pobeglega voznika tudi izsledili. Tem se ni naglas zahvalil nihče. Ekipe na terenu, predvsem pa gasilci, so namreč bili pretreseni, ker je bilo eno dekle pogrešano, vedeli pa so, da jo bodo skoraj zagotovo našli pod avtobusom. Njihovi strahovi so se žal uresničili …

31-letni voznik osebnega vozila bo po vsej verjetnosti ovaden zaradi povzročitve nesreče zaradi malomarnosti. In ko se bo sojenje – verjetno ne tako kmalu, ampak čez par let – začelo, bo za dekleta, ki bodo takrat morala vse še enkrat podoživljati, obisk politika Miklavčiča le bled spomin, ki pravzaprav ni rešil ničesar …

SIMONA ŠOLINIČ FOTO: GrupA, grupa@gmail.com

NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

 

Je bil za tragedijo na Kidričevi kriv alkohol?

V aprilu sta se na Celjskem zgodili dve tragični prometni nesreči, v kateri je umrlo kar pet ljudi, od tega trije najstniki, stari komaj 18 let. Da je tragedija še večja – ne potihnejo govorice, da je za prometno nesrečo na Kidričevi v Celju kriv alkohol. Na uradne podatke še čakamo, saj ti še niso znani. April je tako najbolj črn mesec na našem območju v zadnjih nekaj letih. Kakšno moč ima alkohol je pokazala tudi letošnja nesreča, kjer je nek moški svojega prijatelja v lokalu v Celju celo s fizično silo želel ustaviti, da ne sede za volan. Toda tega ni upošteval. Medtem ko je prvi za prevoz poklical taksi, je na poti domov opazil nesrečo. V njej se je ubil kolega, ki ga je pred tem prepričeval v lokalu, naj ne vozi vinjen …

 

Celjski policisti so skupaj s celjsko bolnico, Psihiatrično bolnico Vojnik, Šolskim centrom Celje, Združenjem Šoferjev in avtomehanikov, celjskim Zavodom za zdravstveno varstvo in Društvom paraplegikov jugozahodne Štajerske začeli projekt Alkohol res ubija. S številnimi aktivnostmi, obveščanjem in predavanji želijo letos ljudem položiti na srce, da alkohol in volan ne gresta nikakor skupaj in da je zaradi nesreč na naših cestah zdaj zadnji čas, da se miselnost ljudi spremeni. Magister Elvis Herbaj iz Sektorja uniformirane policije celjske policijske uprave opozarja, da je polovica ljudi, ki so lani umrli v nesrečah, bila vinjena ali je umrla zaradi vinjenega povzročitelja nesreče. Na našem območju je vsak sedmi povzročitelj nesreče vinjen.

 

Lani so v Splošni bolnišnici Celje sprejeli na zdravljenje 53 poškodovancev v nesrečah, ki so bili v trenutku poškodbe dokazano vinjeni. Med njimi so bili tudi trije mladoletniki. Imeli so različne poškodbe: najpogosteje poškodbe glave, prsnega koša in udov. “23 je bilo hudo poškodovanih, 16 smo jih operirali in njihovo zdravljenje je trajalo več mesecev ali pa sploh še ni zaključeno. Stroški zdravljenja teh poškodovancev so ob upoštevanju posredne škode po grobi oceni krepko presegli milijon evrov,” navaja zdravnik iz celjske bolnišnice Matej Gajšek. Vendar dodaja, da je številka 53 netočna, toliko so jih namreč le sprejeli, ne štejejo pa k temu tiste, ki se denimo k zdravniku oglasijo po nesreči zaradi morda manjših težav, ki jih zdravijo ambulantno, pa so vinjeni.

 

Med vozniki, ki vozijo pod vplivom alkohola, niso vsi odvisni. Na tiste, ki niso odvisni lahko vplivajo s preventivnimi programi in z višanjem kazni za vožnjo pod vplivom alkohola. Pri voznikih, ki pa so od alkohola odvisni, je pomembno, da se bolezen prepozna in se jih usmeri v ustrezno obravnavo. “V Sloveniji je od 8 do 10 odstotkov odraslih odvisnih od alkohola. In odvisnost je bolezen. Voznik, ki vozi pri 1,1 ali 1,5, g alkohola na kilogram krvi ni zmeren pivec, ampak gre za tvegano pitje in za odvisnost,” pravi psihiatrinja iz Psihiatrične bolnišnice Vojnik Barbara  Fidler.

 

Na Srednji šoli za storitvene dejavnosti in logistiko Celje so med dijaki osmih celjskih srednjih šol izdelali zanimivo raziskavo o alkoholu in vedenju v prometu. Avtorja sta magister Roman Krajnc in psihologinja Nina Maček. Raziskava je pokazala skrb vzbujajoče podatke o alkoholu med mladimi. Ti alkohol prvič poskusijo že v času osnovne šole. Dijaki največkrat pijejo s prijatelji, pa tudi doma – s starši. Mladoletniki sami povedo, da so alkohol dobili v gostilnah, kjer jim je zakon o prepovedo točenja alkohola mladoletnim očitno čisto tuj. Tretjina vprašanih je odgovorila, da pije vsaj enkrat mesečno, kar 15 odstotkov pa večkrat na teden. Vinjeni so večkrat na leto, zakaj pijejo pa ravno ne vedo, saj so na vprašanje, kaj je sploh namen njihovega pitja, odgovorili, da brez vzroka oziroma zaradi dobrega okusa. Dijaki, tisti, ki pač imajo izpite, po večini še niso vozili vinjeni, polovica se jih je pa že peljala s pijanim voznikom. Katastrofalen podatek, ki so ga dobili z raziskavo pa je, da kar 90 odstotkov vprašanih ne pozna kampanje za preprečevanja pitja alkohola. To je še en dokaz, da bodo vse ustanove vendarle morale stakniti glave bolj skupaj in izmisliti nekoliko drugačen način, kako s preventivo priti do mladih. Sodeč po zadnjih cestnih tragedijah na našem območju namreč alkohol ubije preveč ljudi.

 

Celje zdaj že slovi po “pijancih” na cestah. Smo čisto v slovenskem vrhu. Če se bo lanska statistika letos nadaljevala, bomo do konca leta pridržali okoli 1300 vinjenih voznikov. To je več kot tri alkoholizirane voznike na dan. Vsak od teh je potencialni cestni morilec, otroci so lahko njihove žrtve, vsak od teh lahko naredi iz človeka invalida, osebo, ki se bo zaradi poškodb, ki vam jih bo povzročil, morala učiti na novo govoriti, jesti, pisati – če se bo sploh lahko premikala. Treba je vedeti, da je pot rehabilitacije po hudi nesreči “križev pot”, da ne govorimo o sodnih postopkih, ki se vlečejo v nedogled. Maja bosta minili že dve leti, ko smo v našem uredništvu izvedeli pretresljivo novico, da je v tragični nesreči umrla naša, komaj 26 let stara sodelavka. Zdaj čakamo na sojenje vozniku, ki je takrat vozil  vinjen. O sojenju, ki ga bomo pozorno spremljali, bomo seveda poročali. Priznamo: radi bi ga vprašali, zakaj – preden je sedel vinjen za volan in sprejel v vozilo kar šest ljudi – ni pomislil, da bi lahko zaradi svoje malomarnosti povzročil smrt mladega človeka …

 

 

NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

 

SIMONA ŠOLINIČ

 

Pomagajte mu uresničiti sanje!

Najprej, hvala vsem, ki brskate namerno po mojem blogu ali Vas sem zanese na podlagi različnih terminov, ki jih vnašate v iskalnike.

Ker je v zadnjih dneh največ klikov in iskanj po mojem blogu o ločitvah in vseh postopkih, ki so s tem povezani, sem ta teden obljubila, da bom do konca tedna pripravila daljšo reportažo na to temo. Reportaža bo v radijski obliki objavljena na RADIU CELJE, točnega datuma in uro še ne vem, bom pa to in link do spletnih strani radia objavila tukaj. Ne bo pa še ta vikend, ker tokrat objavljam še nekaj podrobnosti o tragediji v Celju, ko so umrli trije najstniki. Fotoreportaža je objavljena v petkovi številki Novega tednika.

Ogromno klikov in iskanj je tudi povezanih z nasiljem v družini in zlorabo otrok. Zato bom v naslednjih 14 DNEH na blogu objavila poseben zavihek, kjer bom nanizala nekaj najboljših kontaktnih številk društev, organizacij, ljudi, ki pomagajo v takšnih primerih. Tudi svoj mejl bom napisala, kamor boste lahko pisali, če boste na uradnih naslovih naletili na mlačen odziv ali NEodziv.

  

V Planetu Tuš so v petek na velikem koncertu nastopila znana slovenska glasbena imena. Vsi nastopajoči so se odpovedali honorarju, saj so ves denar od koncerta in vstopnic namenili za nakup osebnega vozila mlademu invalidnemu režiserju Danijelu Spasojeviču iz Celja. Toda izkupiček od vstopnic žal ni dovolj visok, da bi z njim lahko kupili želen avtomobil. Zato je vsaka pomoč medijev mlademu in uspešnemu Spasojeviču velika pomoč in pot k njegovim sanjam, da bi lahko še naprej ustvarjal v svetu režije.

 

23-letnik je namreč na invalidskem vozičku, avtomobil pa nujno potrebuje za lažjo mobilnost. Vozilo naj bi stalo okoli 15 tisoč evrov, kar sicer ni majhen znesek. Vozilo bo treba še dodatno predelati, da bo Spasojevič vanj lahko zapeljal z vozičkom, kar pomeni, da bodo k prvem znesku morali še prišteti stroške predelave.

 

“Avtomobil bi mi olajšal življenje,” razlaga Spasojevič. Številni Celjani ga poznajo kot mladega režiserja, ki je do zdaj z ekipo posnel nekaj videospotov za glasbenike, med drugim tudi za Majdo Petan. Lani jeseni je bila tudi premiera njegovega filma To je on, ki je požel veliko dobrega odziva. V filmu igrajo mladi, še neuveljavljeni igralci, vse pa so posneli brez denarja, toda z veliko volje.

 

“Snemali smo v Celju, projekt in promocijo smo speljali dobro, za kar sem zadovoljen. Film prikazuje zgodbo o Sari, ki je žrtev posilstva. Želeli pa smo, kar nam je tudi uspelo, prikazati vse dogajanja čim bolj provokativno in realno, da se ljudje zamislijo in so šokirani. Pred realnostjo si marsikdo zatiska oči, čeprav je dobro stvar pogledati takšno kot je. Realnost mora biti realnost, ne pa olepšava.”

 

Spasojevič se tudi čez nekaj let vidi v produkciji videospotov in filmov, avtomobil pa bi mu omogočil in olajšal predvsem prevoze na različne lokacije. “Vedno bolj strmim k profesionalnosti. Želim vedno bolje delat, vedno bolje organizirati zadeve in imeti okoli sebe vedno več profesionalcev s tega področja,” dodaja in razlaga, da v svojem delu uživa. Režija ga je zanimala že od nekdaj. “Tisti, ki vedo, kako se snema nek film ali spot, vedo, kakšni čari so to. Pot od neke ideje na papirju do realnega snemanja in zgodbe na sliki je izredno zanimiva.”

 

»Zdaj vem, kako je, če nimaš svojega avtomobila in velikokrat sem si dejal, da ko ga bom imel, bom to izkoristil maksimalno! Težko je pri snemanjih, ker moramo biti na različnih lokacijah, težko je tudi, ko je dež ali sneg, pa ne moreš nikamor. Če si povrhu še mlad in aktiven, je še toliko težje. Saj je res, da kjerkoli si, se imaš lahko lepo, še posebej, če je družba dobro, a vseeno pridejo tudi težki dnevi,” nam je pojasnjeval Spasojevič.

 

Svojo invalidnost je sprejel in zna ceniti malenkosti.  “Človek začne razmišljati drugače, drugače si tudi zastaviš prioritete.” Invalidnost je res ovira v praksi, vendar je včasih ovira večja v glavi, še omenja Spasojevič, ki se mu življenje zaradi invalidskega vozička še zdaleč ni in ne bo ustavilo. Če bi zbrali dovolj denarja za nakup vozila, bi to pozitivno vplivalo še na njegovo motivacijo. Čeprav ima na mizi že dva nova filmska scenarija, bi – tako sam pravi – v naslednjih mesecih dal morda prednost snemanju videospotov.

 

»Kdo želi, lahko Danijelu na njegov tekoči račun: SI56 0638 4686 5420 226 (Banka Celje) nakaže dobrodelni prispevek in tako pomaga pri izpolnitvi njegove želje po nakupu vozila.

Druga opcija je nakazilo enega evra za uporabnike SiMobila, ki bodo s pošiljanjem sms sporočila: PREVOZ na številko 1919, prav tako naredili dobro delo.«

 

NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

 

SIMONA ŠOLINIČ

FOTO: GrupA, grupa@gmail.com

 

 

Grozljiva tragedija ubila tri najstnike

Najprej, hvala vsem, ki brskate namerno po mojem blogu ali Vas sem zanese na podlagi različnih terminov, ki jih vnašate v iskalnike.

Ker je v zadnjih dneh največ klikov in iskanj po mojem blogu o ločitvah in vseh postopkih, ki so s tem povezani, sem ta teden obljubila, da bom do konca tedna pripravila daljšo reportažo na to temo. Reportaža bo v radijski obliki objavljena na RADIU CELJE, točnega datuma in uro še ne vem, bom pa to in link do spletnih strani radia objavila tukaj. Ne bo pa še ta vikend, ker tokrat objavljam še nekaj podrobnosti o tragediji v Celju, ko so umrli trije najstniki. Fotoreportaža je objavljena v petkovi številki Novega tednika.

Ogromno klikov in iskanj je tudi povezanih z nasiljem v družini in zlorabo otrok. Zato bom v naslednjih 14 DNEH na blogu objavila poseben zavihek, kjer bom nanizala nekaj najboljših kontaktnih številk društev, organizacij, ljudi, ki pomagajo v takšnih primerih. Tudi svoj mejl bom napisala, kamor boste lahko pisali, če boste na uradnih naslovih naletili na mlačen odziv ali NEodziv.

 

Zdrveli v prezgodnjo smrt

 

 “Bili so polni življenja … Vedno so bili dobre volje, med sošolci priljubljeni. Imeli so radi svoj poklic,” je s solzami v očeh opisovala Andreja Lavrič, profesorica na srednji šoli Šolskega centra Šentjur. Danes imajo na šoli dan žalovanja. V prometni tragediji, ki se je zgodila v sredo v Kidričevi ulici v Celju, so namreč izgubili kar tri dijake, sošolce. V žalost so zaviti tudi Juvanje v Savinjski dolini,  Zadrže pri Šmarju pri Jelšah in Bistrica ob Sotli, od koder so bili Špela Prislan, Matic Karfik in Matjaž Kunej. Njihova pot se je končala po neprevidnem prehitevanju in silovitem trčenju v avtobus, ki jim je pripeljal nasproti. Vsem, ki so jih poznali se postavlja vprašanje: “Zakaj?” Bili so stari komaj 18 let.

 

Na prizorišču tragedije je bilo v sredinem popoldnevu kot da bi se ustavil čas tudi za tiste, ki so do policijskega traku prišli le pogledat, kaj se je zgodilo. Nekateri so nemo ali le s kakšnim komentarjem spremljali delo gasilcev, policistov in pogrebne službe, ki je prišla po mrtve najstnike. Od zelenega punta ni ostalo skorajda nič, sprednji del je bil popolnoma zmaličen. “Saj niso imeli možnosti preživeti,” je bilo slišati v skupini ljudi, ki je stala izza policijskega traku. Medtem, ko sta bili dve trupli na cesti že pokriti, so gasilci z rezanjem pločevine poskušali rešiti tretjega, a poškodbe so bile prehude …

 

“Do nesreče je prišlo, ko je 18-letni voznik osebnega vozila iz območja Šmarja pri Jelšah, vozil v smeri proti Celju in prehiteval pred seboj vozečo kolono vozil. Pri tem je čelno trčil v avtobus, ki je pripeljal nasproti,” je razlagal prometni inšpektor s celjske policije Janko Kolar. Vozil je 18-letni Karfik, ki je imel izpit slabo leto, Kunej in Prislanova sta bila sopotnika. Na cesti ni nihče opazil zavornih poti, kaj se je v vozilu najstnikov dogajalo nekaj sekund pred tragedijo, ne bo nikoli znano. 18-letnik je prehiteval v popolnoma neprimernem trenutku in preko polne črte. “Naenkrat je počilo, potem je zavladala grozljiva tišina,” je dejal krajan,  ki stanuje blizu kraja nesreče.

 

Voznik Izletnikovega avtobusa, ki je vozil pravilno, je bil lažje poškodovan, prav tako tudi dva najstnika, ki sta bila v času trčenja v avtobusu. Letos je na Celjskem v prometnih nesrečah umrlo sedem ljudi, lani v enakem obdobju štiri. Pred leti je na križišču Kidričeve in Teharske v nesreči umrl mlad motorist, le nekaj metrov od včerajšnjega prizorišča nesreče pa je pred leti umrl tudi pešec, vendar takšne tragedije na tem delu ne pomnijo niti policisti.

 

“Matjaž, Matic in Špela, počivajte v miru,” je zapisano danes na več spletnih straneh. Na kraju nesreče so danes sveče. Le spomin. Temu se bodo te dni poklonili tudi vsi dijaki Šolskega centra Šentjur. Včeraj so k pouku prihajali tiho, v solzah. Jokali so tudi profesorji. “Bili so pridni. Matjaž je rad pomagal doma na kmetiji, še sošolcu je odšel pomagat pri delu. Matic je z veseljem sodeloval pri kakšnih projektih v šoli, Špela je bila ravno v petek na tekmovanju v nemščini …”, sta razlagali profesorici Andreja Lavrič in Sonja Ravnak. Nikoli niso izstopali v negativnem smislu, pred meseci so bili skupaj na maturantskem plesu, ki ga je vodila ravno Špela. Slike z maturantskega plesa je na spletu objavil tudi Karfik, simpatičen najstnik, o katerem nihče ne najde slabe besede. Reportažo iz njihovega maturantskega plesa smo objavili tudi v našem časopisu. Danes moramo žal, še preden so dobro stopili na pot zrelosti, objaviti reportažo o njihovi smrti …

 

SIMONA ŠOLINIČ

FOTO: sherpa@t-1.si

 NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

 

 

OBVESTILO!

Najprej, hvala vsem, ki brskate namerno po mojem blogu ali Vas sem zanese na podlagi različnih terminov, ki jih vnašate v iskalnike.

Ker je v zadnjih dneh največ klikov in iskanj po mojem blogu o ločitvah in vseh postopkih, ki so s tem povezani, bom do konca tedna pripravila daljšo reportažo na to temo. Reportaža bo v radijski obliki objavljena na RADIU CELJE, točnega datuma in uro še ne vem, bom pa to in link do spletnih strani radia objavila tukaj.

Ogromno klikov in iskanj je tudi povezanih z nasiljem v družini in zlorabo otrok. Zato bom v naslednjih 14 DNEH na blogu objavila poseben zavihek, kjer bom nanizala nekaj najboljših kontaktnih številk društev, organizacij, ljudi, ki pomagajo v takšnih primerih. Tudi svoj mejl bom napisala, kamor boste lahko pisali, če boste na uradnih naslovih naletili na mlačen odziv ali NEodziv.

Hvala vsem, ki berete.

Simona Šolinič

 

Že šestdeset let na kraju zločina

Članek o celjskih forenzikih sem pisala že pred časom, je pa še vedno zanimiv …

Samo v enem dnevu smo na slovenskih televizijah našteli več kot 10 nadaljevank, ki prikazujejo delo kriminalistov v preiskavah najhujših in najtežjih kaznivih dejanj. Redkokatera nadaljevanka pa prikaže, kako so v večini primerov ključnega pomena kriminalistični tehniki ali bolj sodobno – forenzični preiskovalci. Njihovo delo je iskanje materialnih sledov, pri preiskovanju pa uporabljajo različne metode in sredstva s področja naravoslovnih in tehničnih ved. Na celjski policijski upravi deluje oddelek kriminalistične tehnike že 60 let, njihovi forenziki pa so do zdaj pregledali že več deset tisoč sledov in krajev zločinov ter kaznivih dejanj na Celjskem.

Prvi Center kriminalistične tehnike je deloval pod okriljem Oddelka za pobijanje kriminalitete v takratnem Poverjeništvu za notranje zadeve Celje. V letih po drugi svetovni vojni se je obseg dela kriminalističnih tehnikov zelo razširil, navajajo v brošuri, ki so jo izdali ob 60-letnici. Kriminalistični tehniki so prisotni pri ogledih umorov, sumljivih smrti, delovnih nezgod, železniških nesreč, vlomov, tatvin ter požarov. Včasih so se ukvarjali celo s pojavi kljukastih križev, sovražnih parol ter s ponarejenimi številkami na kolesih in orožju. Na terenu torej skrbno zberejo sledi, ki jih v laboratorijih oziroma v za to primerih prostorih obdelajo, ocenijo, pojasnijo. Tako sestavljajo koščke zapletenega mozaika, ki nazadnje pomeni dokazno gradivo, navajajo na policiji.

Tesno sodelujejo s kriminalisti, večkrat pa morajo nastopiti na sodišču, kamor jih pozovejo, da bi svoje delo zaradi posameznih primerov preiskovanja obrazložili in tudi sodišču pomagali razjasniti okoliščine pri sojenju, kadar seveda do sojenja pride. Kljub temu, da je v njihovem delovnem nazivu “tehnik”, so visoko izobraženi, bolj kot teorija pa so večkrat za njihovo delo ključnega pomena izkušnje.

“Na terenu lahko zbereš ogromno sledi, vendar so tudi izkušnje tiste, na podlagi katerih vidiš, kaj je za nek primer pomembno. In tudi ne moremo reči, kakšen primer je težji, to je odvisno od okoliščin in primera samega,” razlaga kriminalistični tehnik Igor Tauses, ki tudi sodeluje pri izobraževanju policistov za kriminalistično-tehnična opravila. Razvoj tehnologije je prinesel svoje in danes je ekipa celjske kriminalistične tehnike opremljena sodobno in je tako primerljiva z ostalimi v zahodnem svetu.

“V Celju smo dobili tudi novo kombinirano vozilo, ki je popolnoma opremljeno za zahtevnejše oglede kaznivih dejanj, posodobili smo tudi sistem za prstne odtise,” dodaja kriminalistični tehnik Zvonko Cirkulan, tudi avtor brošure, ki je izšla ob 60-letnici Oddelka kriminalistične tehnike v Celju. Že vrsto let je strokovnjak za preslikavo sledov in delo s fotografijami, ter ugotavljanje ponarejenih dokumentov in drugih listin. Tako Tauses kot Cirkulan sta bila na skorajda vseh odmevnih umorih na našem območju. Tudi v Tekačevem. Poleg njiju na oddelku za kriminalistično tehniko delajo tudi ostali strokovnjaki, ki so usposobljeni za različna področja kriminala. Tudi denimo za preiskavo manjših kaznivih dejanj do prometnih nesreč, goljufij, ponaredkov …

V zadnjih letih celjski kriminalistični tehniki opravijo okoli 500 ogledov letno in podajo tudi okoli 150 različnih strokovnih mnenj. Poleg tega pa je še tu delo v laboratorijih, kjer denimo v letu dni izvedejo me drugim okoli 450 preliminarnih testov drog oziroma substanc, ki jih zasežejo. V primeru, da se pokaže sum kaznivega dejanja, pošljejo snov tudi v Center za forenzične preiskave v Ljubljani v nadaljnje postopke, v primeru da gre “le” za prekršek, izdelajo poročilo o svoji preiskavi. Ne glede na to, da sta stopnja kriminala in število najhujših kaznivih dejanj pri nas nižja kot na zahodu, pa se tudi naši forenziki dnevno srečujejo z zapletenimi primeri. Vidijo marsikaj, od droge do trupel na kraju zločina in ob obdukciji.

SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

 

Krvave ceste – se bo poljski tovornjakar “izmazal”?

Na klancu na avtocesti Maribor – Celje, tik pred izvozom na počivališče Tepanje, sta se v ponedeljkovem jutru končali dve življenji. Umrla sta 56- in 42-letni voznik osebnih vozil. Nesreča je pokazala, da usoda vedno znova ubere čudne in nerazumljive poti. Zatem ko je 42-letnik s Ptuja ustavil, da bi pomagal 56-letnemu ponesrečenemu vozniku, je umrl skupaj z njim. Vanju je namreč trčil poljski voznik tovornjaka, ki je v nesreči ostal nepoškodovan.

Trčenje se je zgodilo ob 5. 30 uri. Tudi dve uri po nesreči, kolikor ko smo novinarji stali na prizorišču, še vedno niso bile znane vse okoliščine ene hujših nezgod na našem območju v zadnjem času. “56-letni voznik je med vožnjo po rahlem klancu navzdol iz neznanega razloga zapeljal s prehitevalnega pasu na vozni pas ter čez odstavni pas na brežino. Od tam ga je odbilo nazaj na vozišče, kjer je vozilo obstalo na boku. Nesrečo je opazil 42-letni voznik osebnega vozila, ki je obvozil ponesrečeno vozilo, ustavil pred njim (gledano v smeri vožnje), izstopil iz avtomobila in se napotil proti ponesrečencu, da bi mu pomagal,” je razlagal vodja Oddelka za cestni promet v Sektorju uniformirane policije celjske policijske uprave mag. Elvis A. Herbaj.

Takrat naj bi naletel voznik tovornega vozila in trčil najprej v podvozje poškodovanega vozila, ki je pred tem obstalo na boku. Tega je odbilo v vozilo 42-letnika. Medtem ko je 42-letnikov renault obstal na cestišču vidno poškodovan, pa je bila 56-letnikova škoda na nabrežini popolnoma uničena in zmečkana. Zaradi silovitega trčenja je 42-letnika, ki je želel pomagati in je v trenutku trčenja stal nekje med svojim in poškodovanim avtomobil, dobesedno odneslo nekaj metrov stran med drevesa na nabrežini. Truplo starejšega je ostalo ob vozilu. Oba sta umrla še pred prihodom reševalcev.

Medtem ko so policisti opravljali svoje delo, zbirali dokaze, sledove o eni hujših cestnih tragedij, je veter nenadoma razkril eno izmed trupel … Prizor, ki bi streznil marsikakšne cestne divjake …

Zakaj je 56-letnik zapeljal s ceste ne bo nikoli znano, edino, če obdukcija pokaže, da je imel morda zdravstvene težave. Je morda zaspal? Ga je kaj zmotilo in ni mogel obvladati vozila? Je bil v času nesreče že mrtev ali bi ga 42-letnik lahko rešil, če vanju ne bi trčil poljski voznik? “Vzrok nesreče še ni znan, odrejena je sodna obdukcija za oba. Počakati moramo rezultate, ki bodo pokazali, ali je bilo kaj takega, kar je vplivalo na nesrečo.

Tudi o hitrosti je še preuranjeno govoriti, zagotovo pa vsi vpleteni niso vozili prehitro,” je pojasnjeval Herbaj, ki je bil s svojo ekipo na terenu od pol šeste ure zjutraj skoraj do poldneva. Vsaka sled na travi, cesti, vsaka malenkost bo ključna za natančno razjasnitev, kaj se je usodnega jutra dogajalo. Več kot očitno je namreč, da bo to še ena nesreča, kjer bo odgovornost zanjo poljskemu vozniku zelo težko dokazati. Poljaka so na kraju nesreče tudi preizkusili z alkotestom, ki je pokazal nulo.

Voznik tovornjaka je ves čas, ko so na prizorišču svoje delo opravljali policisti, kriminalisti, gasilci, preiskovalna sodnica in tožilec, nemo hodil po avtocesti. Novinarjev se je izogibal, saj ni znal nobene slovenske besede. “Poland, Poland” nam je ponavljal, ko smo ga želeli vprašati, kaj se je pravzaprav zgodilo. Menda ne zna niti angleško.

Ne glede na to, pa ga bodo ovadili zaradi povzročitve prometne nesreče zaradi malomarnosti, kako pa bo zanjo odgovarjal, še ni jasno. Vprašanje je, če sploh bo. Sumiti je, da kot tuji državljan na začetek sodnega postopka, še manj pa na konec, ne bo čakal pri nas. Kako mu bodo sodili, ko jo bo legalno popihal čez mejo, je vprašanje, na odgovor bo treba še počakati. Vsaj par let. Toliko namreč traja, preden se sojenje pri nas sploh začne …

Na Celjskem so letos v prometnih nesrečah umrle štiri osebe, prav tako v enakem obdobju lani.

NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

SIMONA ŠOLINIČ

FOTO: sherpa@t-1.si

 

Po nepotrebnem ostal brez del pljuč, toda nihče ni kriv?!

V minulih tednih sem pogosto pisala o domnevnih zdravniških napakah, ki so se zgodile na našem območju. V javnosti je še vedno čutiti mišljenje, da je medicinsko osebje nedotakljivo. Domnevne napake zdravnikov se namreč težko dokažejo, ponavadi je na sodišču premalo dokazov ali pa zadeve enostavno zastarajo. Če se človeška roka zmoti, je kriv sistem. Zaradi napake posameznikov pade slaba luč tudi na tiste, ki svoje delo opravljajo dobro.

Pred dnevi sem izvedela, da je v vodo padel še en primer domnevne zdravniške napake na našem območju. Višje sodišče je namreč presodilo, da bolnišnice niso krive, ker je Celjan Osman Lutolli ostal po nepotrebnem brez polovice pljuč!

Pred 13-imi leti se je Lutolli zaradi pljučnice zdravil v Bolnišnici Topolšica, kjer so mu naredili bronhoskopijo, tkivo pa so nato pregledali na celjski patologiji. Diagnoza: rak na pljučih. V mariborski bolnišnici so ga pod nujno operirali in mu odstranili desni spodnji pljučni reženj, toda ni bilo ne duha ne sluha o povečanih bezgavkah in tumorju. Niti histološki pregled odvzetega tkiva ni potrdil raka. Del pljuč so mu tako odstranili popolnoma po nepotrebnem! Lutolli vsa ta leta trdi, da so iz njega naredili invalida. Z uspešnim celjskim odvetnikom Igorjem Inkretom sta že leta 1999 vložila tožbe proti mariborski, celjski bolnišnici in bolnišnici v Topolšici. Postopki so se vlekli leta in leta.

Okrožno sodišče v Celju je lani končno delno razsodilo, da so bolnišnice odškodninsko odgovorne, prav tako dve zavarovalnici. Toda letos šok: Višje sodišče to vse razveljavi. Lutolli je tako spet na začetku in – še danes ne ve, zakaj je ostal brez del pljuč in ali je imel raka ali ne. Kako je mogoče, da izvidi pri istem bolniku potrjujejo in hkrati zanikajo, da ima raka? Sodišče navaja, kolikor smo brali odločitev o razveljavitvi sodbe, da je v tistem času v bolnišnici bil njegov soimenjak in da je možno, da je prišlo do zamenjave vzorcev. Toda – nihče ni kriv?

V torek se je začelo in končalo sojenje celjskemu patologu Borisu Kavčiču, ki so mu očitali odgovornost za nepregledana tkiva in povzročitev smrti iz malomarnosti. Poleg njega je bil enakih očitkov deležen še trboveljski kirurg Miran Gala, a so – ker se je zadeva tako vlekla – ti primeri zastarali. Kavčiču pa ni zastaral primer 62-letne ženske, ki ji ni pregledal odvzetih tkiv kar šest let. V tem času je ženski rak napredoval, nakar je umrla. Toda, ker je imela poleg tega še cirozo jeter ter slabo srce, obdukcije pa ni bilo, Kavčiča ni možno obsoditi, saj ni možno govoriti o natančnem vzroku smrti. V torek so ga namreč oprostili vseh obtožb. “Seveda sem vesel oprostilne sodbe, saj sem v tem času veliko pretrpel,” je dejal novinarjem.

Njegov zagovornik Blaž Kovačič je vseskozi trdil, da je omenjen primer že zastaral. “Kriv je bil zdravstveni sistem in slaba organizacija takratnega vodstva celjske bolnišnice. Zato ni možno prevaliti krivdo na eno osebo!”

Je bilo pa v torek v ljubljanski sodni dvorani kar zanimivo. Kavčič je namreč sam dejal v svojem zagovoru, da je o zaostankih zaradi premajhnega števila patologov takratno vodstvo večkrat opozoril, vendar se je to odzvalo medlo. Še več, dejalo naj bi, da imajo prednost biopsije oziroma pregledi tkiv, ki prihajajo iz zunanjih ustanov, češ da te prinesejo pač več denarja, je razlagal obtoženi. Odgovornost je preložil poleg na vodstvo tudi na lečeče zdravnike, ker da se niso dovolj zanimali za izvide. Če poenostavimo, pacientu odvzamejo vzorec tkiv in ga pošljejo v pregled, na podlagi katerega ugotovijo ali je nek vzorec denimo rakav ali ne. Treba je torej vedeti, da je tak histološki izvid ključen za nadaljevanje zdravljenja bolnega človeka.

Na zaslišanju sta dva priznana celjska kirurga dejala, da v času zaostankov v bolnišnici sploh ni bilo sistema sledenja histoloških izvidov. Na vprašanje sodnice, kdo se je potemtakem sploh zanimal za to, kaj so pokazali izvidi, ali je neka tvorba rakasta ali ne, je eden izmed kirurgov skomignil z rameni! Tudi sodnica ni mogla skriti presenečenja nad odgovorom, da so za to bile odgovorne »glavne sestre ali administratorke, nikakor ne zdravniki«. Torej je to, ali ima pacient raka ali ne, morala preveriti admistratorka in ne zdravnik, ki je pacienta sprejel. Danes naj bi se stvari nekoliko spremenile, vendar pa ne povsod, je bilo še slišati v sodni dvorani. Praksa, ki smo jo preverili, pa kaže, da je malomarna le peščica, večina zdravnikov ali kirurgov je namreč za svoje paciente in njihove svojce dosegljiva 24 ur, torej tudi izven delovnega časa.

Na torkovem sojenju celjskemu patologu je izredno ostra sodnica Lea Habjanič zaslišala tudi dr. Ratka Komadino. Ta je bil od leta 2002 do 2006 strokovni vodja celjske bolnišnice, zato je od njega pričakovala nekaj odgovorov, ki bi pomagali pri razjasnitvi okoliščin predvsem o kadrovskem primanjkljaju na patološkem oddelku. Sodna dvorana je obmolknila, ko je nad njim glasno povzdignila glas, saj je dejal, da ni vedel, zakaj bo zaslišan. “Lepo vas prosim, čisto lepo ste vedeli, zakaj boste zaslišani! In da se niti ne pripravite na zaslišanje …” Po njenem mnenju, ki ga je izrazila še ob koncu sojenja, bi moral nujno vedeti podatke o stanju zaposlenih v času, ko je bil med vodilnimi.

Mimogrede, Komadina bo, kako zanimivo, ravno danes (petek, 3.4.)vodil razpravo s strokovnjaki v Splošni bolnišnici Celje, kjer: »zagovarjajo koncept združenega prehospitalnega in hospitalnega urgentnega centra, v katerem bi obravnavali tudi bolnike brez napotnic ter vse nenadno zbolele in poškodovane bolnike v regiji ….«

In morda bi morali današnji strokovnjaki, ki bodo razpravljali v celjski bolnici, morali biti na torkovem sojenju v Ljubljani, ker bi slišali, da je sodnica Habjaničeva brez dlake na jeziku javno okrcala zdravstveni sistem, ki da očitno ni deloval. Če bi, ne bi prišlo do zaostankov na patologiji. Odpovedalo je kar nekaj stvari. Za izvid pacientke, ki je bila povod za sojenje, se ni nihče zanimal, ne pacientka sama, ne njeni svojci, še manj pa njen lečeči zdravnik, ki bi to moral storiti. Toda tudi tu odgovornost pade v vodo. Zdravnik je namreč že mrtev …

“Obtoženega Kavčina ne moremo obsoditi za povzročitev smrti iz malomarnosti. Bi lahko rentgenologa obsodili za tako dejanje, če ne bi naredil slike? Ni nobenih dokazov, povezave med vzrokom in posledico. Saj ne gre za nevestno zdravljenje,” je v obrazložitvi sodbe dejala sodnica Lea Habjanič. Je mar želela med vrsticami povedati, da bi bila sodba drugačna, če bi obtoženemu v štartu očitali malomarno zdravljenje in ne povzorčitev smrt?

V minulih mesecih smo se ob pripravi člankov neformalno pogovarjali z odvetniki, izvedenci, tudi z zdravniki, ki so vpeti v dogajanja glede domnevnih napak v zdravstvu, a se nekateri zaradi premočnega sistema ne upajo javno izpostaviti. Mnenje večine je, da bi morali na tovrstnih sojenjih nujno zaslišati izvedence iz tujine, saj je “Slovenija premajhna in se v zdravstvenem sistemu vsi poznajo …”

NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

SIMONA ŠOLINIČ

 

Ločitve: od iskric v očeh do polen pod noge

 

Z odvetnico Albino Vedenik sem se pogovarjala o ločitvah in o tem, ali zakonci gledajo preveč na svoje interese in premalo na otroke …

 

 

 

V Sloveniji je menda vsako leto več ločitev. Na tisoč sklenitev zakonskih zvez je 411 ločitev. Slovenska zakonca živita v miru povprečno 13,5 leta, potem ne zdržita več. Ob “kregariji” se začne še postopek za ločitev. Največ razvezanih partnerjev ima skupaj enega ali dva otroka. In da ne boste mislili, da se upokojenci ne ločujejo! Vedno več je takšnih! Postopek za razvezo zakonske zveze se začne z vložitvijo tožbe. To sestavijo odvetniki. Ko ločitveni postopek traja, se nekdaj zaljubljene iskrice spremenijo v polena pod noge … Tu v razpadajočo zvezo vstopijo odvetniki.

 

 

 

Celjska odvetnica Albina Vedenik ima na svoji mizi kar nekaj primerov zakoncev, ki to čez nekaj mesecev ne bodo več. In kako se sploh zakon konča in začne ločitev?

“Tožba se vloži na sodišče na območju, kjer sta imela zakonca zadnje skupno stalno prebivališče. Postopek se lahko začne tudi s predlogom za sporazumno razvezo. V tem primeru se morata zakonca sporazumeti o varstvu, vzgoji, preživnini in stikih z otroki. Predlogu morata predložiti tudi notarsko overjen sporazum o delitvi skupnega premoženja. Tožbo in sporazum pošlje sodišče centru za socialne zadeve, kjer opravijo razgovor z zakoncema ter podajo mnenje o premoženjskih in družinskih razmerah – ali je v korist otroka, da se ga dodeli materi, ali so stiki primerno določeni in podobno. To poročilo dobi sodišče, ki razpiše obravnavo. Glede razveze zakonske zveze sodišče vedno izda sodbo, o tem se ni možno sporazumeti. O stikih, preživnini in dodelitvi otrok, vzgoji in varstvu pa sodišče lahko izda sodno poravnavo.” 

 

 

 

Vajeni smo dolgih sodnih postopkov. Je tudi pri ločitvah tako?

Od vložitve tožbe do prve obravnave skoraj zagotovo mine šest mesecev. To je odvisno tudi od strank, ali se odzoveta na razgovor na centru za socialno delo, ali sploh prideta na prvo obravnavo … Postopek se lahko konča že takrat, če se sporazumeta o dodelitvi otrok, preživnini in stikih. Če nista enotna in se prepirata o dodelitvi otrok, se na sodišče vabijo izvedenci, kar je dolgotrajno.

 

 

 

Se zakonci v postopkih največkrat sprejo zaradi dodelitve otrok ali delitve premoženja?

Skoraj bi rekla, da je več sporov zaradi delitve skupnega premoženja.

 

 

Se je mogoče ločiti, če delitev premoženja ni točno določena?

Pri razvezi zakonske zveze se ne odloča o delitvi skupnega premoženja, to je poseben postopek, ki se običajno rešuje šele po razvezi. V primeru sporazuma pa se reši tudi vprašanje o delitvi premoženja.

 

 

 

In potem se začne boj za otroke …

Včasih je otrok avtomatično spadal k materi, medtem ko oče še stikov ni imel. Zdaj ko so stiki zakonsko določeni, kar se mi zdi edino pravilno, in če so urejeni, ni več toliko težav. Oče je lahko veliko z otrokom – če je dodeljen mami – in če so stiki redni. Imam občutek, da se večina očetov bori za otroke, če ne drugače, si želi rednih stikov. Otrok ima rad oba starša, na kar mnogi v teh postopkih pozabijo. Z omejevanjem stikov naredijo škodo otroku. Redni stiki pomenijo, da otrok ni prikrajšan glede starševske ljubezni.

 

 

 

Imate veliko primerov, ko otroke dodelijo očetu?

V večji meri so dodeljeni materi. Lahko pa se otrok v varstvo in vzgojo dodeli obema. Takrat preživi enak čas pri očetu in materi. Toda ti primeri so redki.

 

 

 

Zakonca se sporazumeta o stikih, kasneje pa pride do spora – kako potem?

Nekdanja partnerja skleneta dogovor na centru za socialno delo ali pa to rešuje sodišče. Tudi okoliščine se namreč spreminjajo. Če je otrok ob ločitvi star pet let, so stiki drugačni kot takrat, ko je star 15 let, saj ima kakšne obveznosti, kar se upošteva. V primeru, da mati, ko ji dodelijo otroka, ne omogoča njegovih stikov z očetom, ima ta pravico do vložitve izvršbe zaradi neizvrševanja stikov. Pri stikih nastopi izvršitelj, a je vprašanje, ali je to v korist otroku. Partnerja morata dati čustva na stran in razumno razmišljati.

 

 

 

Gledata na svoje koristi, ne na otrokove?

Mogoče bi rekla, da se ne zavedajo, da pri tem trpijo otroci, in ne, da se ne ozirajo na otroke, saj jih imajo radi. Toda treba se je dogovarjati v smislu, kaj je v korist otroku. Tam, kjer so otroci, ne gre za to, “kdo bo zmagal”. To jim razložijo tudi na centru za socialno delo in v posebnem družinskem oddelku celjskega sodišča, kjer mislim, da delajo dobro. V te zadeve ne smemo biti čustveno vpleteni, gre za jasno razlago, da se rešuje vprašanje otrok in ne vprašanje o tem, kaj sta imela partnerja med seboj. Nekatere ženske povedo, kakšen je moški do njih, vendar je pomembno, kakšen je oče do otroka.

 

 

 

Se premalo upošteva želja otrok pri razvezah?

Mislim, da bi morali upoštevati otrokove želje. Ponavadi se otroka ne vpleta v postopek, še posebej, če je mlajši. Lahko pa se predlaga njegovo zaslišanje. Otroka, ki je dopolnil 15 let in ki razume posledice določenega pravnega postopka, sodišče lahko zasliši samostojno. Lahko se odloči, pri kom bo živel. Do zdaj sem imela primere, da so upoštevali mnenje otroka.

 

 

 

Nato še preživnina. Je plačevanje le-te velik problem?

Ko se zakonca ločita, se obvezno določi preživnina. Plačuje jo tisti, ki mu otrok ni dodeljen. Preživnino določi sodišče po uradni dolžnosti in samo na uradnih podatkih. Tu nastopi problem, saj je nekomu, ki dela na črno, težko dokazati, da ima še dodatne prihodke. Potemtakem bi lahko za otroka plačeval višjo preživnino.

 

 

 

Ampak takšen starš je neodgovoren, če ne prizna, da ima dodaten zaslužek. Žal mu je denarja za svojega lastnega otroka?

Ne bi mogla reči, da ne želijo priznati dela na črno. Nekateri povedo, da zaslužijo dodatno, a ne vsi. Odvisno od primera. Kdo bo šel na sodišče in tam povedal, da mu je stranka na črno polagala ploščice?

 

 

 

Kaj pa preživnina za otroke, ki niso več mladoletni, a so nepreskrbljeni?

V kolikor se starša ločita pred otrokovo polnoletnostjo, se mora preživnina avtomatično plačevati do 26. leta, če se otrok šola. V nasprotnem primeru mora otrok, ko dopolni 18. leto, sam vložiti tožbo zoper starša, da bo ta zanj plačeval preživnino.

 

 

 

V tujih časopisih beremo o famoznih predporočnih pogodbah znanih ljudi in kako se “grebejo” za premoženje … So te pri nas realnost?

Pri nas predporočnih pogodb zaenkrat ni. Skupno premoženje je tisto, ki sta ga zakonca ustvarila v času trajanja zakonske zveze, torej velja, da sta deleža v skupnem premoženju enaka. V praksi to pomeni – vsakemu polovica. Ne govorim o tistem, kar sta ustvarila pred poroko, šteje samo tisto, kar sta ustvarila skupaj.

 

 

 

Kako naj nekdo dokaže, kaj je ustvaril on in ne partner v 20 letih zakona?

Ja, takrat je težje … Upoštevajo se dohodki, stroški pri gradnji hiše, zaslišijo priče … Ampak obdobje ni toliko pomembno, tisto pa, kar sta ustvarila skupaj. Problem je pri tistih, ki ustvarijo veliko, sploh če je razpon med plačama občuten. 

 

 

 

In če ženska ni zaposlena in nima takšnih dohodkov …

… ima vseeno pravico do polovice premoženja, ker se upoštevajo varstvo, skrb za družino, gospodinjstvo, se pravi različne okoliščine. Če partner v ločitvi meni, da je njegov delež višji, mora to dokazati.

 

 

 

Torej če je Jožica brezposelna in je samo gospodinja, ji pripada polovica premoženja njenega bogatega moža?

Zagotovo. Ampak se presodi, kaj sta v zvezi ustvarila skupaj. Če ni bilo ne naložb v avtomobil ne v stanovanje, ne bo veliko odnesla … “Aktivnost” v smislu financ pa pomeni, da tej Jožici pripada polovica, vendar se partner, vsaj tako domnevam, ne bo strinjal z njo …

 

 

 

So se pari res pripravljeni spreti za vsako malenkost?

Morda je res videti tako. Vendar kot odvetnica na te stvari ne morem gledati na takšen način. Ko je nekdo enkrat v postopku in sporu, mu tudi najmanjša stvar nikoli ne pomeni malenkosti.

 

 

 

Je v teh postopkih veliko “nizkih udarcev”?

Ko nekdo zahteva nekaj, kar je nemogoče, mu/ji kot odvetnica ne morem ravno pomagati. Odvetniki delamo po zakonu in v skladu s svojim prepričanjem. Kar je po zakonu dopustno, pa je mogoče …

 

 

 

O številkah verjetno ne boste govorili, a vseeno. Ste odvetniki, vsi ti

postopki, dragi …?

Kdor ima nizke dohodke, lahko zaprosi za brezplačno pravno pomoč, drugače vsaka stranka sama krije stroške odvetnika. Drago postane takrat, ko se zakonca ne sporazumeta in se pravdata glede premoženja. Takrat je treba plačati še gradbenega izvedenca, ki oceni premoženje. Moj nasvet je, da bi bilo dobro, da se zakonci sporazumejo, saj bodo tako prihranili denar ne samo za odvetnika, ki še zdaleč ni edini strošek. So še drugi postopki veliko dražji kot ločitev … Vztrajanje v nevzdržni zvezi, rekoč, da smo odvetniki dragi celo bolj kot poroka, je nesmiselno …

 

 

 

Je res, da se pri ločitvah pokaže, da smo ženske bolj “mahnjene” na denar? Smo res?

Haha, tiste ženske, ki so “mahnjene na denar” se niti ne ločijo in ne potrebujejo odvetnika …

 

SIMONA ŠOLINIČ

FOTO: sherpa@t-1.si

 

 

Vedenikova je bila po diplomi na Pravni fakulteti v Mariboru leta 1999 dve leti pripravnica pri nekoč znani celjski odvetnici Marjetici Nosan. Leto dni je bila nato sodniška pripravnica na Višjem sodišču v Celju, zatem odvetniška kandidatka pri uspešnem celjskem odvetniku Igorju Inkretu. Konec marca bodo minila štiri leta, odkar je na samostojni odvetniški poti. 

 

NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

 

 

Napake medicinskega osebja: ne, niso vsi enaki!

Znanec me je te dni vprašal, ali me ni strah pisati o domnevnih napakah medicinskega osebja, češ “tudi ti boš enkrat potrebovala njihovo pomoč …” Pa sem mu razložila, da je pred kratkim naneslo, da so v mesecu dni v bolnišnici bile kar tri osebe iz moje družine. Kolesje zdravstvenega sistema je kar naenkrat potegnilo vase posredno tudi mene. Spoznala sem ljudi, ki svoje delo opravljajo s srcem, častjo. Bila hvaležna za njihovo nesebičnost in pomoč, ko je človeku najtežje! Zato – ni me strah pisati o tem. Pišem tudi zanje. Za tiste, ki delajo dobro, a se jih meče v koš s tistimi, ki so malomarni. Ko malomarnost zmaga nad človeškim življenjem, bi tudi sama storila vse, da jo dokažem. In tako javno ločim zrno od pleve.

Smrdi sistem. Smrdijo tisti, ki nimajo pojma, kako je svojcu nekoga, ki umre tik pred vrati urgence, ker so ga poslali po napotnico. Človeka, ki nujno potrebuje pomoč, so poslali po list papirja … Si predstavljate, da Bojana Kajtno v čakalnici ne bi čisto slučajno opazili znanci? Njegova družina bi do danes mislila, da sploh ni iskal pomoč na vratih urgentne ambulante. In vse bi bilo OK?

Smrdijo tisti, ki dobijo mesečno več tisoč evrov plače iz naših žepov, ko pa človek, ki jih plačuje, pričakuje le preprosto razlago, opravičilo, so tiho. Pri spremljanju sojenj me vedno čudi, kako so oškodovanci ali svojci v takšnih primerih notranje umirjeni. Izgubijo ljubljeno osebo, nato čakajo in čakajo, da se zganejo policija, tožilstvo, sodišče. Potem (če seveda sploh pride do sojenja) nemo poslušajo vse podrobnosti, kako in zakaj je umrla ljubljena oseba. Postopki zastarajo in morajo se pomiriti še s tem. Nihče jim ne reče: žal nam je ….

Ko sem znanega mariborskega odvetnika, ki dobro pozna zdravstveni sistem, pred dnevi vprašala, ali se pod zdravstveno preprogo marsikaj skriva, je dejal, da je tam veliko “zakopanega”. Ve, da imajo tisti, ki – v primerih napak – “objektivno” ocenjujejo svoje stanovske kolege, po možnosti prijatelje, tudi veliko masla na glavi. Morda bi bil čas, da jo od sramu zarijejo v zemljo pred javnostjo, ne pa da se smehljajo pred kamerami tistim, ki so jih prizadeli.

Mimogrede, kako bi reagirala predsednica Zdravniške zbornice, če bi njen svojec umrl pred vrati urgence? Ampak ne, to se sigurno ne more zgoditi. Za takšne obstajajo stranska vrata – mimo vrst ….

SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

 

Slovenija krši pravico do življenja?

“Pod preprogo zdravstvenega sistema je veliko ‘zakopanega’!” – Se obeta še ena afera na Celjskem?

Te dni sem večkrat poročala o primeru domnevnih napak medicinskega osebja na našem območju. Vsi primeri nazorno kažejo, da je takšne napake izredno težko dokazovati, čisto vsak primer pa se nenormalno vleče. Pogovarjala sem se z mariborskim odvetnikom Bojanom Grubarjem, ki je znan po zastopanju zakoncev Šilih s Koroške, ki sta slovenjgraško bolnišnico tožila zaradi smrti svojega 16-letnega sina. Postopek se je vlekel več let, nakar so na Evropskem sodišču za človekove pravice razsodili v prid Šilihovih, toda država bo zelo težko dala denar za tisto, kar je storila narobe. In četudi ga da – storjene napake nikoli ne more popraviti in vrniti mrtvega sina.

Grubar je pred leti bil med vodilnimi v mariborski bolnišnici, zato ga v postopkih, kjer zastopa oškodovance zaradi domnevnih zdravniških napak, težko prepeljejo žejnega čez vodo … V pogovoru sem dobila občutek, da bo v sodni dvorani za nasprotnike zelo trd oreh in da bo šel “na nož” v smislu, da je odločen dokazati, da v zdravstvenem sistemu nekaj močno smrdi!

Zastopa tudi svojce v primeru Bojana Kajtne, ki je umrl pred celjsko urgenco, ker ga kljub bolečinam niso sprejeli na pregled, ampak so ga poslali po napotnico. Pred dnevi so proti medicinski sestri in zdravstvenem tehniku, ki naj bi bila odgovorna za njegovo smrt, vložili tudi obtožnico. Toda Grubar vseskozi v tem postopku pogreša zanj glavnega krivca – takrat dežurno zdravnico.

“Od dogodka pred urgenco do vložitve obtožnice je preteklo veliko časa. Vseskozi so ugotavljali odgovornost medicinske sestre in zdravstvenega tehnika. Osebno sem mnenja – pa ne zagovarjam obtožencev – da bi državno tožilstvo moralo v prvi vrsti ugotavljati odgovornost nadrejenih. Ker je v zdravstvu zelo poudarjeno načelo subordinacije (načelo subordinacije pomeni, da je celotna organizacija grajena na razmerju doslednega spoštovanja odločitev nadrejenega oziroma na razmerju nadrejeni in podrejeni, opp.) je nedvomno, da sestra ali tehnik nikakor ne moreta sama presojati, ali bosta sprejela v urgentni ambulanti paciente z napotnico ali brez nje. Mislim, da je bila preiskava preveč ozko usmerjena in da je takšna tudi obtožnica.”

Ampak, saj bi lahko obtožnico razširili in bi se v njej pojavila tudi takrat dežurna zdravnica kot obtoženka.

Da, obstaja sicer teoretična možnost, da državni tožilec na obravnavi res razširi obtožbo in vloži obtožbo še za eno odgovorno osebo. Toda v praksi še nisem srečal takega primera in mislim, da v tej zadevi tudi ne bo tako …

Javnost je dobila občutek, da se postopki v primeru Kajtna vlečejo in vlečejo. Komu je v korist vsa ta počasnost?

Mi imamo sistem preiskave kot ga v Evropi pozna še redko katera država. In tak naš sistem pač ne omogoča neke učinkovitosti. Počasnost pa je vedno v korist obtožencev …

Vmes je umrla tudi glavna priča! Na drugi strani pa je v prid vaši strani izvedensko mnenje, da bi Kajtni lahko pomagali, če bi ga pregledali …

Če umre glavna priča, državno tožilstvo predlaga, da se na glavni obravnavi prebere zapisnik njenega zaslišanja. Seveda bo obramba temu nasprotovala. Možno je celo, da bo ta dokaz izpadel. Ravno glede na mnenje izvedenca medicinske stroke, na katerem obtožnica tudi temelji, mislim da to pričanje ni toliko pomembno.

Se bojite, da so druge priče v tem času veliko pozabile?

Te stvari so odvisne od primera do primera, vendar, pri tako drastičnem dogodku, ko nekdo pade in umrle dobesedno pred vrati bolnišnice oziroma urgence, verjemite, da ljudje ne pozabijo kar tako in tako hitro!

Znani ste po primeru Šilih. Zanimiva je razsodba v tej zadevi.

Da. Evropsko sodišče za človekove pravice je na prvi stopnji razsodilo, da Slovenija nima neodvisnega sistema ugotavljanja zdravniških napak. Sodišče je torej ugotovilo, da je Slovenija kršila pravico do življenja, ker nima takega sistema!! In poglejte aktualno zadevo, ki se je zgodila v mariborski bolnišnici (primer Bora Nekrepa opp.)! Zdravniška zbornica, torej cehovska organizacija, sama odloča o vprašanju odgovornosti svojih članov, kar je milo rečeno nenavadno.

Se je takrat po tej razsodbi sploh kdo vsaj malo zamislil?

Slovenija se je odzvala na tak način, da je vložila pritožbo zoper odločitev velikega senata Evropskega sodišča. Naredila ni popolnoma nič drugega. Čeprav gre za izredno pomembno odločitev za našo državo.

Kje je potem Slovenija v primerjavi z drugi državami? Uvrščamo se med dežele, v katerih se opravlja tranzicija. V okviru te je prisotno vprašanje lobijev in njihovih moči v smislu civilizirane demokratične ureditve družbe …

In kje je rešitev?

V tem trenutku, ko zadeve še niso sistemsko rešene, vidim rešitev le in samo v pritisku ljudi in medijev na institucije, ki opravljajo zdravstveno dejavnost. Te morajo končno začeti priznavati napake! Do teh namreč ne glede na skrbnost ljudi, ki to delo opravljajo, prihaja.

Ste odvetnik v kar nekaj primerih napak v zdravstvu. Se vam je do zdaj na primer kdaj oglasila varuhinja pravic bolnikov?

V mojih zadevah še nikoli.

Varuhinja človekovih pravic?

Da. V primeru Šilih se je oglasila sama in se opredelila do skrajno nečloveškega ravnanja do mojih strank v postopku ugotavljanja zdravniških napak. Tudi opravičila se je, vendar tega opravičila nismo pričakovali od nje, temveč od institucij v Sloveniji.

Se vam ne zdi čudno, da denimo zastopnika pacientovih pravic potrdi država, posredno torej bolnišnice. Kako lahko potem bolnice lahko kritizira nekdo, ki ga posredno nastavi?

Vseeno je bolje, da imamo vsaj te kot pa da ne bi imeli nikogar na tem področju …

Zna se zgoditi, da se bo pojavil val novih primerov obtožb, ker se o tem zdaj bolj govori.

Nihče, še posebej pa zdravniško društvo, se ne bi smelo bati kritike svojega dela in ugotavljanja odgovornosti svojih članov. Največja napaka je, da se zadeve pometajo pod preprogo. In če zdravniško društvo in zdravniki želijo, da se zadeve resnično obravnavajo verodostojno in da dobijo še večji ugled v družbi, kot ga že imajo, potem bodo morali pristati na ugotavljanje svojih napak in predvsem – priznavanje le-teh. Najslabši je tak sistem kot ga imamo danes.

Ima zdravstveni sistem marsikaj pod preprogo, ljudem pa se sploh ne sanja, kaj se tam skriva?

Menim, da ima zdravstveni sistem pod preprogo marsikaj ‘zakopanega’!

Zdaj bomo spet mediji največji krivci, da blatimo zdravnike?

Veste, če medijev v primeru Kajtna ne bi bilo, sploh ne bi prišlo do predkazenskega postopka zoper nikogar. Če bi imeli neodvisen sistem ugotavljanja zdravniških napak, potem zdravniki ne bi imeli nobenega razloga, da bi trdili, da so mediji in v zadnjem času še odvetniki tisti, ki napadajo njihovo pošteno in skrbno delo. Samo sistem bo onemogočal razpravljanje na nivoju, ki ni primerno in v čast zdravnikom.

Je morda na Celjskem kak primer, kjer zastopate oškodovance zaradi domnevne zdravniške napake, pa mediji še ne vemo zanjo?

Je. Imam stranko z vašega območja, vendar kaj več o tem zaenkrat ne morem povedati. Boste pa novinarji o tem v naslednjih tednih sigurno seznanjeni …

SIMONA ŠOLINIČ FOTO: GrupA, grupa@gmail.com

NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

 

Primer Kajtna: končno obtožnica! JUTRI: INTERVJU O TEM, ZAKAJ SLOVENSKI ZDRAVSTVENI SISTEM TAKO TEŽKO PRIZNA NAPAKE

Konec nedotakljivosti medicinskega osebja, ki dela napake?!

 

Celjsko okrožno državno tožilstvo je v ponedeljek po končani preiskavi vložilo obtožnico zoper medicinsko sestro in višjega medicinskega tehnika v primeru smrti Bojana Kajtne. Kot je znano, je Kajtna leta 2006 umrl pred celjsko urgenco, zatem ko so ga od tam kljub bolečinam napotili po napotnico. Na tožilstvu pravijo, da sta oba zaposlena v celjski bolnišnici “ravnala v nasprotju s svojo poklicno dolžnostjo in sta odgovorna za smrt Kajtne”.  Gre za kaznivo dejanje povzročitve smrti iz malomarnosti. Grozi jima od nekaj mesecev do pet let zapora.

 

Kajtna se je zgrudil dobesedno pred vrati celjske urgence, od koder so ga kljub njegovi izjavi, da ga stiska v prsih, poslali po napotnico v sosednji zdravstveni dom. Kljub temu, da je sodnik, ki je primer šele pred meseci menda prevzel od druge sodnice, sodno preiskavo izvedel v zelo kratkem času, pa odvetnik družine Kajtna Bojano Grubar vztraja pri mnenju, da je preteklo zelo dolgo časa od dogodka do začetka sodne preiskave: “To je za naš sistem seveda hitro, v vseh civiliziranih državah pa nenormalno dolgo!” Grubar med obtoženimi še vedno pogreša zdravnico, ki je bila takrat dežurna, saj še vedno meni, da je odgovorna tudi ona, saj tim, ki dela z njo, dela po njenih navodilih. Svojci pokojnega Kajtne so enakega mnenja. “Zdravnica je bila takrat vodja te izmene. Dvomim, da vse te pogovore in dogovore v ordinaciji ni slišala! Po informacijah, ki jih imam, naj bi se tudi potem, ko so ga oživljali, pogovarjali, da ‘je ta gospod že stal na vratih in iskal pomoč’. Vse njene izjave, ki jih je dala meni, se začnejo s tem, da so brata “našli zunaj in da so storili vse, kar so lahko”.  Torej, ali res ni vedela ali pa gre za prikrivanje,” nam je razlagal brat pokojnega Boris Kajtna, ki dodaja, da je za svojce najtežje, ker je brat umrl sam in v hudih bolečinah na tak način.

 

“To nas spremlja ves čas. Druga stvar, ki boli, pa je, da od vsega začetka prikrivajo. Če bi bili takrat slučajno v čakalnici ljudje, ki nas poznajo, je vprašanje, če bi vse to prišlo na dan. Mi bi misli, da je šel Bojan naprej naravnost v zdravstveni dom in da pred tem sploh ni iskal pomoč v bolnišnici …” še pojasnjuje Boris Kajtna.Zdaj bo treba čakati še na razpis sodne obravnave. Skoraj zagotovo pa se ti postopki zdaj nekoliko hitreje odvijajo tudi zaradi medijev, ki ne pustimo, da se kaj pomete pod preprogo.

 

 

A še zdaleč primer Kajtna ni edini na našem območju, kjer naj bi bili za smrt ali hude posledice pacienta krivci zdravniki. Celjan Osman Lutolli se s sodnimi mlini, ki tudi v njegovem primeru bolj počasi meljejo, bojuje že deset let. Njemu so namreč po nepotrebnem odstranili del pljuč! Še danes se ne ve, ali je bila diagnoza – rak pljuč – sploh prava ali ne. Je pa Okrožno so­diš­če v Ce­lju lani konč­no delno raz­so­di­lo, da so odš­kod­nin­sko od­go­vo­rne Bol­ni­šni­ca To­pol­ši­ca in Splo­šna bol­ni­šni­ca Ma­ri­bor ter nju­ni za­va­ro­val­ni­ci. Sod­ba si­cer ni bila konč­na, saj so­diš­če o vi­ši­ni to­že­ne­ga zah­tev­ka še ni od­lo­či­lo.

 

Do konca marca pa naj bi na zatožno klop v Ljubljani sedel tudi celjski patolog Boris Kavčič, in sicer zaradi povzročitve smrti iz malomarnosti. Ker naj ne bi pregledal tkiva pacientov, izvidi so namreč ključni za nadaljevanje zdravljenja, se je to maščevalo pacientom. Gre za primer, kjer so nam v začetku leta na ljubljanskem sodišču najprej zatrdili, da je postopek ustavljen, nato pa se popravili, češ da so ga ustavili le v enem delu obtožb, kjer je zadeva zastarala. In še to. Jutri se v Celju začenja sojenje tudi celjskemu priznanemu zdravniku Zdenku Orožimu prav tako – zaradi povzročitve smrti iz malomarnosti.

 

Če bo do sojenja v primeru Kajtna prišlo v doglednem času in glede na vse ostale primere sojenj zdravniškemu osebju v zadnjem času v Sloveniji, je morda prišel tudi čas, da zdravniki in medicinsko osebje, ki stori napako, pri nas ne bodo več tako nedotakljivi … Govorimo seveda o tistih, ki storijo napako in se zatem skrivajo za sistemom, ki ima pod preprogo že marsikaj in ki zelo težko prizna napako. Številni primeri na sodiščih, o katerih se v medijih odkrito govori, namreč lahko vplivajo tudi na to, da se bodo ljudje morda tudi bolj odločali prijaviti kakšen primer, o katerem so do zdaj bili tiho. Pa tudi tistim zdravniškim delavcem, ki svoje delo opravljajo s častjo in dobro, bo lažje. Njihova imena namreč javnost pogosto meče v isti koš s tistimi, ki nikoli ne odgovarjajo za svoje nepravilnosti …

SIMONA ŠOLINIČ

 

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

 

Se zaradi krize že pozna višja stopnja kriminala?

Nekatere delodajalce je lahko upravičeno strah – Komu se bo še »zrolalo«?

Primer s Celjskega, ko je 43-letni moški s Stranic vrgel molotovko v pisarno direktorja, v proizvodne prostore v Štorah, nato še v direktorjevo hišo, je več kot očitno posledica stiske, ki jo je doživljal ob odpovedi. To je dobil dan preden je storil nerazumno dejanje. Moški je trenutno v priporu, kjer lahko ostane več kot mesec dni!

Poznavalci po tihem napovedujejo, da bo morda še marsikomu zavrelo ob izgubi službe, čeprav nasilje nikakor ni rešitev – pahne le v globjo krizo.
Te dni je bilo težko najti sogovornika, ki bi uradno na glas povedal, da se bo finančna oziroma gospodarska kriza zrcalila tudi v višjem odstotku kriminala. Seveda je kaj takšnega uradno nehvaležno napovedati, čeprav je res, da prihajajo časi, ko si bodo nekateri še bolj napolnili žepe z goljufijami, nekateri bodo pahnjeni v odvisnosti, ker bodo v tem videli rešitev, spet drugi se bodo okoristili z vlomi in tatvinami. »Toda kriminal in nasilje stvari nikakor ne rešujeta,« svari vodja celjskih kriminalistov Jože Senica. »Ne glede na vzroke, zakaj nekdo stori kaznivo dejanje, bomo storilce ustrezno preganjali na podlagi zakonskih predpisov!« Senica svetuje tudi treznost pri odločitvah o odpuščanjih tako na strani delodajalcev ter delavcev.

Maščevanja?

Kljub opozorilom je slika, ki jo s krizo prinašajo zahodne države drugačna. V Angliji se je denimo strmo povečala stopnja kriminala, da ne govorimo o Ameriki, kjer prihaja do množičnih umorov. Ravno to se je zgodilo pred tedni, ko je moški ob izgubi svoje in ženine službe in ob velikih dolgovih s pištolo postrelil otroke, ženo in sebe … Se tak val nasilja utegne pojaviti tudi pri nas? »Da, ampak upam, da ne s takšnimi primeri kot v Ameriki. Mogoče se v Sloveniji kriza niti ne čuti toliko na nekaterih področjih. Se pa o tem veliko govori, kar je prav, saj ljudje morajo vedeti, so pa s tem psihično obremenjeni. Če nastopi tista prava kriza, bo brez dela in dohodkov ostalo še več ljudi. Ljudje smo navajeni zagotovljenih dohodkov, če pa pričakujemo da teh ne bo, smo zaskrbljeni, v stresu, krhajo se odnosi v družini, nekateri težav ne zmorejo reševati. In to je hud pritisk. Posledično se bo pojavilo družinsko nasilje,« pravi dr. Peter Umek, profesor za kriminalistično psihologijo na Fakulteti za varnostne vede v Ljubljani.
Možno je, da se nekateri ne bodo znašli v konfliktnih situacijah, rešitve pa videli v alkoholu, drogah, kar stvari le poslabša in posredno vpliva na razvoj nasilja. Na udaru so najbolj mladi. » Pa tudi mlade družine! Zamislite si: kupili so avtomobil, stanovanje, gradijo hišo, naenkrat pa niso več kreditno sposobni. Kaj storiti? Ne le kriminala, morda bo več tudi razvez! Mladi so gotovo ranljivi, saj službe ne bodo dobili tako zlahka, čeprav so izobraženi,« razmišlja Umek. Nekateri naj bi se zatekali tudi k različnim ilegalnim možnostim pridobivanja denarja. Na vidiku so goljufije, prevare, morda vključevanje v denarne verige, nasedanje verižnim pismom … Razcvetel naj bi se tudi spletni kriminal.

V tujini so znani primeri, da se je odpuščeni vrnil v pisarno, tam postrelil vodilne in tudi druge. Ta napetost lahko narašča in v tistih, ki teh frustracij ne obvladajo, lahko hitro pride do maščevanja ali nepremišljenega dejanja, dodaja Umek. Obstaja verjetnost, da se pojavijo skupine posameznikov in nato uničijo obrate, delovne prostore …. »Te stvari so seveda zelo verjetne! Skrbi me tudi za starejše, med 50. in 60. letom starosti. Perspektiva za zaposlitev je pri njih slabša in lahko nastane obrnjena slika, frustracijska agresivnost je usmerjena navznoter, proti sebi. Ljudje v obupu delajo nepremišljene stvari …« še svari Umek.
So torej predvsem tisti delodajalci, ki morda krizo izkoriščajo za brezglava odpuščanja, sami pa sedijo na kupih denarja, »upravičeno« prestrašeni?

SIMONA ŠOLINIČ
Foto: sherpa@t-1.si

 

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

 

Eden redkih policistov “z jajci”?

Intervju z nekdanjim celjskim policistom Milanom Petrovičem sem v Novem tedniku objavila že kar nekaj časa nazaj. Osebno mi je ta intervju eden boljših, pa tudi  Petrovič je izredno markantna oseba, ki je zelo!! zaznamovala nekdanjo celjsko policijo v pozitivnem smislu. Glede na sedanje stanje v policiji, kjer se po vseh teh letih pometanja pod preprogo obeta vendarle nekaj sprememb, sem se odločila ta pogovor objaviti kljub temu, da ni več tako »svež«.

Ob tem bi posebej poudarila (ker Petrovič navaja predvsem vodilne v policiji), da je z novim (sedanjim) vodstvom večina policistov zdaj dobila upanje, da se bodo razmere resnično izboljšale, še posebej tiste, vezane na zaščito policistov.

Prijetno branje.

 

 

Ena baraba v grob, druga na Dob! 

 

Mediji so polni zgodb o kriminalcih, dolgih sodnih postopkih in napadih na policiste. Javnost že odkrito govori, da imajo več pravic kriminalci kot žrtve, da se večina storilcev kaznivih dejanj z lahkoto izogiba sodnim procesom, medtem ko država iz poštenega človeka iztisne nekaj evrov, ker je parkiral napačno. Kdo iz kriminalcev dela heroje? Neuradno smo izvedeli, da je manjkalo le malo, da bi nekaterim celjskim policistom prekipelo. Živce so jim parale znane celjske face, ki imajo na vesti že številna huda kazniva dejanja, a je videti, da so za sodišča in pravico nedotakljivi. In če jih vsakodnevno srečujejo in morajo požreti marsikatero grožnjo in žaljivko na svoj račun, je jasno, da imajo vse pogoje, da jim bo enkrat resnično prekipelo. Toda ni za zaobiti dejstva, da vsak policist s seboj nosi pištolo! Orožja pa je dovolj tudi v celjskem podzemlju. Bo kdaj kakšnemu policistu res prekipelo?

 

“Policist je tudi človek in če ga kakšni kriminalci leta in leta “kljujejo”, veste, da je možno, da mu enkrat poči. Tudi sam sem se bal, da ne bi kdaj izgubil razsodnost zaradi tega,” pravi Milan Petrovič. 25 let je s celjskih ulic preganjal kriminalce in nepridiprave in Celjani se ga še danes spominjajo kot enega najboljših policistov. Upokojen policist se je odločil, da brez dlake na jeziku pove svojo zgodbo.

 

“Pred časom so mediji pisali o prisilnem privodu, v katerem naj bi poškodovali moškega. Kar prekipelo mi je, ko sem to bral. Deset let sem ravno zaradi te osebe, ki smo jo pred leti po uradni dolžnosti ovadili zaradi napada na uradno osebo, hodil po sodišču. Neverjetno je, kolikokrat se lahko nekdo izmuzne, deset let sodnih postopkov, pa je vse zastaralo. To je katastrofa! O pravici in poštenju tu ni govora. Če se zadeva na sodišču vleče 10 let, potem se ne morejo čuditi, da nekomu prekipi. In mediji na koncu iz kriminalcev naredijo junake!

 

Zakaj mediji? Se vam ne zdi, da se zatakne v sistemu?

Policija v preiskavi naredi kolikor lahko. Zatakne se pred sodbo. Če se človek sojenju izmika, se ga opozori, so tudi drugi prijemi, če bi jih le dosledno izvajali. Policisti dobijo nalogo, da nekoga prisilno privedejo na sodišče, zato morajo včasih tudi vlomiti v stanovanje. Potem človeka privedejo na sodišče in tam je zadeva včasih v nekaj minutah končana. Javnost pa okrivi policiste?

 

Iz ust policistov je večkrat slišati, da je zakon pisan na kožo kriminalcev …

Saj se nekateri zavedajo, kaj se dogaja, ampak ne morejo veliko narediti, saj je vse vodeno iz generalne policijske uprave in ministrstva. Tisti “pametni” iz pisarn bi morali biti večkrat na terenu, da bi videli, kaj se tam dogaja. Obleči bi morali navadno policijsko uniformo in doživeli bi marsikaj. Ker to, kar se dogaja zdaj na ulicah, da policiste zmerjajo že smrkavci, je nedopustno.

 

V 25 letih ste delali največkrat kot policist na terenu in videli marsikaj …

Nikoli se nisem dal podkupiti, nisem se bal, bil sem vedno na strani oškodovancev. In biti na terenu je najtežje. Tu so dežurstva, delo v intervenciji predvsem med vikendi, ko je nasilja, alkohola, vlomov in umorov največ.

 

Toda preden se človek odloči za policijsko delo, mora vedeti, kaj ga čaka. Po toči zvoniti je prepozno, pravijo.

Jaz sem se odločil za šolanje za policista pri 21. letih, torej, ko sem bil osebnostno že oblikovan in sem vedel, kako in kaj. Kako pa naj danes najstnik, ki se kot piščanček loči od mamice, ve, kaj ga čaka. Najprej jim pokažejo sirene, motorje, avtomobile, helikopterje in so vzhičeni. Nihče pa jim ne pove, da bodo delali ob vikendih, v dežju in mrazu, da bodo v nevarnosti. Ko pa fantje enkrat padejo v to, je prepozno. Mislite, da jih ni bilo strah, ko so prvič prišli na kraj pretepa, pa so leteli noži in steklenice …

 

Kakšen primer je vas najbolj prizadel?

Prizadeli so me umori, spomnim se, da je oče utopil svojo nekaj let staro hčerko in brez čustev razlagal, kako je to storil. Hudo je bilo, ko smo videli nasilje v družinah in ob prometnih nesrečah …, ljudje so umirali na naših rokah To so težke zadeve, ki te lahko tudi čustveno dotolčejo. Priznam, možje smo, a smo se kdaj tudi razjokali.

 

Kako se razlikuje izpoved nekega storilca takoj po krvavem dogodku od njegove izpovedi na sodišču?

Najprej je stvar kristalno čista. Policiji nekdo pove realno sliko dogajanja, kljub temu da je v šoku. Ko pa tak človek dobi odvetnika in se o obrambi pouči, se vse obrne vse na glavo in potem je videti, kot da bi se policisti lagali, čeprav so delali pošteno.

 

Vam je kdaj žal, da ste zaradi poštenosti velikokrat potegnili krajšo?

Seveda. Ni bilo napredovanja, pustili so me “nekje zadaj”. Tisti, ki nič ni delal in se je po domače rečeno “šlepal” ter bil mila jera, je bil pa dober. Veste, jaz na terenu nisem lovil tistega, ki dela in je pošten, ampak prave kriminalce in težke prekrškarje, ki se jih mnogi niso upali lotiti. Zato pa sem imel več pritožb, a so na koncu ugotovili, da moje delo ni imelo lukenj.

 

Je tudi danes milih jer v policiji veliko?

Še slabše je. Večina vodilnih kadrov je zrasla iz mirnih fantov. Samo s teorijo so nabrisani …, punčke, ki se dajo voditi! Fantje se ne upajo izpostavljati, kar je razumljivo. Enkrat, dvakrat se na njegovo delo kriminalci pritožijo in ker ne dobijo občutka, da vodstvo zaupa policistom, si rečejo “pa za koga se bom jaz boril” in ne dajo vse od sebe.

 

Vas so se nekateri storilci pošteno bali, kaj svetujete policistom?

Karkoli bi jim rekel, bi jim samo škodoval. Težko je dajati nasvet, dokler bo javnost mislila tako kritično o policiji in dokler bo pravni sistem tak kot je in dokler bodo na ministrstvu zadeve vodili tako kot jih …

 

…torej slabo…

Da. Storilci so zelo zaščiteni, nekdo bo plačal če bo malo pritisnil na plin, tisti pa, ki pa ima izkušnje s kaznivimi dejanji, ki je povratnik pa se lahko pritoži kamorkoli. Policisti dobijo pritožbe in čeprav so mogoče dobro delali, so očrnjeni.

 

Zakaj jih je strah in zakaj ne stopijo skupaj in na glas povedo, kaj jih moti?

Mislim, da vsi niso tako enotni. Toda če bodo to naredili, imajo slabo zaščiten hrbet. Vodstvo ni na njihovi strani. Šefi jih takoj potlačijo. Tako razmišljajo. Bojijo se barab, ker se jim lahko krvavo maščujejo. Bojijo se sodišč, ker je videti, da bodo tam verjeli fakinu in ne policistom. Lahko izgubijo službo, gredo na disciplinski postopek. Opečeš se in nihče te ne ščiti. Bom drugače povedal: proti vetru se lulati ne da…

 

Opaziti je, da ste ogorčeni tudi nad sodnim sistemom.

Dober strokovni kader je šel med odvetnike, med ostalimi pa je veliko “fantkov za vse”, ki imajo premalo prakse in se ne trudijo dovolj. Ko bi pa bi nekdo odgovarjal za neko škodo, pa bi ljudje gledali drugače. Denar gre namreč iz žepa davkoplačevalcev. Verjamem, da en sodnik ne more narediti vsega. Poglejte, najboljši odvetniki so na strani barabinov in primeri padajo kot lego kocke.

 

Mislite, da se zna zgoditi, da bo zaradi jeze nad vsem tem kateremu izmed policistov enostavno počilo?

Ni za reči, da to ni možno. Policisti so na koncu koncev še vedno samo ljudje. Če je človek pošten, mu je treba pomagati, nekatere kriminalce pa na ulicah vidiš z novimi avti, so kot največji frajerji, ki jim nihče nič ne more. Večji kriminalec je, bolj se ti smeji. To pa boli. Toda, nekateri so plačali …

 

Govorite o mafijskih obračunih?

Da. Tega bo še veliko. V mafiji je obračunavanje med sabo enostavni recept. En barabin ubije drugega. Ena baraba v grob, druga v Dob.

 

Kje je za mlade danes več vzornikov, med kriminalci ali policisti?

Med kriminalci in to je sramota. Nasilje, divja Amerika … vse to je prišlo k nam in ljudje imajo radi negativne stvari. Veliko barab je herojev, ker policijo toži, se ji upira, čeprav bi nekateri morali odsedeti po deset let. Tega ljudje ne vedo, vedo pa policisti. 

 

Naredi zapor iz kriminalca poštenjaka ali še večjega kriminalca?

V bistvu tam naredijo maturo. Redki so tisti, ki pridejo po izhodu iz zapora na normalne poti. Ne znajo več svobodno živeti in se podajo nazaj v kriminal. Pozitivna je mogoče le 4- do 5-letna zaporna kazen, kar pa je več, se mi zdi, da je izgubljeno.

 

Torej niste ne za smrtno ne za doživljensko zaporno kazen?

Slednje je le strošek. Če gre pa za hudega kriminalca, je res bolje, da je za rešetkami. Spomnite se Metoda Trobca.

 

Je na celjskih ulicah veliko potencialnih trobcev?

Seveda, in to takih, ki bodo slej ko prej ubili kakšnega policista. Toliko smrkavcev ima nož za pasom. Policisti vedo za ljudi, ki so na prostosti in kakšna grozodejstva so naredili in kako hladno so opisovali svoje zločine. Kriminalci so prerasli našo državo. To so nevarni ljudje.

 

Govoriva le o storilcih kaznivih dejanj, kaj pa žrtve?

Nanje družba premalo misli! So premalo zaščitene. Kje pa imajo denar za zasebne tožbe, če jih sodišče napoti nanje? Baraba gre pa k varuhu človekovih pravic, odvetnika pa plača država. Ropajo davkoplačevalce, žrtev pa trpi.

 

Je trpela zaradi vašega dela kdaj tudi vaša družina?

Strah jo je bilo zame, a so moje delo dobro poznali. Imel pa sem strese in šoke. A podpora družine mi je veliko pomenila.

 

Če bi zavrteli čas nazaj, bi se še enkrat odločili za policijo?

Ja. Bi pa delal drugače …

 

 … manj pošteno?

Da. Dosegel bi višje cilje.

 

Bi vam karakter sploh to dopustil?

Mislim, da ne. Sem pošten, nisem mila jera in ni me strah.

 

Ste pa kljub pokoju še vedno policist “z jajci” …

…tako je.

 

SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

 

Dan že­na – kaj pa nji­ho­vih pra­vic?

»So po­droč­ja, kjer se lah­ko poh­va­li­mo z do­brim sta­tu­som žensk. De­ni­mo z otroš­kim vars­tvom, ki je ze­lo do­stop­no. Smo na pr­vem me­stu v Evro­pi pri za­po­sli­tvi žensk z otro­ki do 12. le­ta, spet na dru­gi stra­ni pa to ne dr­ži za žen­ske brez otrok. Kar 95 od­stot­kov žensk ima sred­njo šo­lo, med­tem ko je pov­preč­je v Evro­pi 80 od­stot­kov, tu­di di­plo­mi­ra ali ma­gi­stri­ra več žensk kot moš­kih, ne­ko­li­ko manj žensk pa kon­ča dok­to­rat,« pra­vi di­rek­to­ri­ca Ura­da za ena­ke mož­no­sti Maj­da Puč­nik Rudl.

Kljub te­mu, da po­lo­žaj žensk v Slo­ve­ni­ji ni ta­ko ze­lo »na psu«, bi bi­lo tre­ba ne­ka­te­re stva­ri ven­dar­le nuj­no iz­bolj­ša­ti.

 

Ve­li­ko je pred­pi­sov o pre­po­ve­di di­skri­mi­na­ci­je, še več pa pri­me­rov, da se ta še ved­no do­ga­ja …

Di­skri­mi­na­ci­ja je, če je ne­ka ose­ba za­ra­di oseb­nih oko­liš­čin obrav­na­va­na slab­še kot dru­ga ose­ba. Naj­več di­skri­mi­na­ci­je je na po­droč­ju tr­ga de­la in za­po­slo­va­nja. Še ved­no se na­mreč do­ga­ja, da po­ten­cial­ni de­lo­da­jal­ci vpra­ša­jo kan­di­dat­ko za de­lo gle­de pri­ča­ko­va­nja otrok, na­čr­to­va­nja dru­ži­ne in po­dob­no. Za­kon o de­lov­nih raz­mer­jih to ja­sno pre­po­ve­du­je!

 

Je za­to strah žensk za de­lo to­li­ko več­ji?

Da. Naj­več­jim tve­ga­njem za kri­vi­ce so pod­vr­že­ne žen­ske brez ali z niz­ko izo­braz­bo, te naj­manj poz­na­jo pra­vi­ce in so za­to ran­lji­ve in pod­vr­že­ne revš­či­ni. Med žen­ska­mi, ki ima­jo kon­ča­no vi­so­ko šo­lo in so sta­re od 18 do 30 let, jih je kar 77 od­stot­kov brez­po­sel­nih, ogrom­no mla­dih žensk ima za­po­sli­tev sa­mo za do­lo­čen čas! Na tem po­droč­ju bi se mo­ra­lo ne­kaj nuj­no spre­me­ni­ti, mo­ra­li bo­mo po­skr­be­ti za ugod­nej­še raz­me­re za za­po­slo­va­nje mla­dih.

 

Na ka­te­rem po­droč­ju tr­ga de­la pa je naj­več žensk?

V ta­ko ime­no­va­nih »žen­skih po­kli­cih«. Am­pak že ta izraz je na­pač­no za­stav­ljen, saj je spet us­mer­jen v ste­reo­tip­ne po­gle­de na žen­ski spol. Naj­več žensk je v pe­da­goš­kih po­kli­cih, sle­di­jo zdravs­tvo in so­cia­la, umet­nost in hu­ma­ni­sti­ka, bolj pri kon­cu so zna­nost, ma­te­ma­ti­ka in ra­ču­nal­niš­tvo. Naj­manj žensk je v proi­zvod­nji in grad­be­niš­tvu.

 

Kaj pa v po­li­ti­ki gle­de na žen­ske kvo­te?

Tu­kaj smo v Slo­ve­ni­ji na re­pu v pri­mer­ja­vi z dru­gi­mi evrop­ski­mi dr­ža­va­mi. Če­prav je bi­lo na dr­žav­noz­bor­skih vo­li­tvah med več ka­kor ti­soč kan­di­da­ti 35 od­stot­kov žensk, je bi­lo med iz­vo­lje­ni­mi le 12 po­slank. Za­sto­pa­nost žensk v dr­žav­nem zbo­ru je to­rej ko­maj 13,3-od­stot­na.

 

Pa je kak­šna raz­li­ka med moš­kim in žen­sko v po­li­ti­ki?

Gre za to, da se zdaj ne­ka­te­ra »žen­ska« vpra­ša­nja manj iz­po­stav­lja­jo. Če po­vem dru­ga­če, po­mem­bno je, da so žen­ske bolj ude­le­že­ne v po­li­ti­ki, v od­lo­ča­nju, ker do­bi­mo ta­ko nek do­pol­nil­ni po­gled s sta­liš­ča žen­skih po­treb in iz­ku­šenj na do­lo­če­no po­droč­je, o ka­te­rem se od­lo­ča.

 

Am­pak, če si po­slov­na žen­ska in če ob tem še ni­maš otrok, si že »ka­rie­rist­ka« …

Tež­ko bi re­kla, da je žen­ska ka­rie­rist­ka, če se ka­sne­je od­lo­či za otro­ke. Žen­ske opra­vi­jo več dru­žin­ske­ga in gos­po­dinj­ske­ga de­la in ima­jo v po­slov­nem živ­lje­nju pre­ma­lo dru­žin­ske pod­po­re. In to se vi­di tu­di v po­li­ti­ki. Ko so po­slan­ce v Evrop­skem par­la­men­tu spra­še­va­li, kje vi­di­jo ovi­ro za po­li­tič­no udejs­tvo­va­nje, so žen­ske de­ja­le, da v do­ma­čih ob­vez­no­stih, v tra­di­cio­nal­nih pri­ča­ko­va­njih in po­manj­ka­nju dru­žin­ske pod­po­re. Moš­ki so od­go­var­ja­li po­pol­no­ma dru­ga­če. Ome­nja­li so pre­majh­no pod­po­ro stran­ke in vo­liv­cev! In rav­no ta ste­reo­tip pri­ča­ko­va­nja je ovi­ra za žen­sko, hkra­ti pa vzpod­bu­da za moš­ke. Še ved­no na­mreč pre­vla­du­je pred­sta­va, da mo­ra­jo moš­ki bi­ti vo­dil­ni v po­li­ti­ki.

 

Po kom bi se to­rej mo­ra­li zgle­do­va­ti in po kom ne?

Skan­di­nav­ske dr­ža­ve so zna­ne po tem, da ze­lo spo­štu­je­jo pra­vi­ce obeh spo­lov. Žen­ske so ude­le­že­ne v de­lo­va­nju dr­ža­ve, od­lo­ča­jo tu­di v po­li­ti­ki pov­preč­no v 42 od­stot­kih. Naj­slab­ši po­lo­žaj žensk je v Evro­pi v me­di­te­ran­skih dr­ža­vah, de­ni­mo v Ita­li­ji in Gr­či­ji.

 

SIMONA ŠOLINIČ

 

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

Žen­ske v Slo­ve­ni­ji so za 3,4 le­ta sta­rej­še od moš­kih, 94 od­stot­kov jih ima kon­ča­no sred­njo šo­lo, 75 od­stot­kov jih na­da­lju­je štu­dij, ob rojs­tvu pr­ve­ga otro­ka so stare 28 let, na uro so pla­ča­ne 5 od­stot­kov manj kot moš­ki, ži­vi­jo 9,1 le­ta dlje kot moš­ki. So bolj pod­vr­že­ne di­skri­mi­na­ci­ji, na­si­lju in revš­či­ni. Žen­ske zbo­li­jo za bo­lez­ni­mi sr­ca in oži­lja v pov­preč­ju 10 let ka­sne­je kot moš­ki …

 

V ok­vi­ru Ura­da za ena­ke mož­no­sti de­lu­je za­go­vor­nik na­če­la ena­ko­sti, na ka­te­re­ga se lah­ko obr­ne kdor­ko­li, ki me­ni, da so mu kr­ši­li pra­vi­ce. Do­seg­lji­vi so na na­slo­vu za­go­vor­nik.uem­@gov.si ali na bez­plač­nem te­le­fo­nu 080 12 13.

 

De­kli­ce, ro­je­ne v le­tih 2006–2007, lah­ko pri­ča­ku­je­jo, da bo­do do­ča­ka­le 82,3 le­ta. V pri­mer­ja­vi z le­ti 1996–1997 se je živ­lje­nje za žen­sko po­dalj­ša­lo za 4,3 le­ta.

 

Le­ta 2007 so bi­le naj­bolj rod­ne žen­ske, sta­re 28, 29 in 30 let, pred pet­naj­sti­mi le­ti pa žen­ske, sta­re 23 let.

 

V Slo­ve­ni­ji v revš­či­ni po­se­bej iz­sto­pa­jo žen­ske, sta­re nad 65 let, ki ži­vi­jo sa­me. Ju­ni­ja la­ni so iz­pla­ča­li so­cial­no po­moč 21.668 žen­skam, kar pred­stav­lja do­brih 55 % vseh upra­vi­čen­cev, ki so jim po­moč do­de­li­li.

Vir Statistični urad Slovenije

 

Vsak dru­ga lez­bij­ka je žr­tev nad­le­go­va­nja in na­si­lja. Vsa­ka dva­naj­sta je bi­la po­sla­na na psi­hia­trič­no zdrav­lje­nje, prib­liž­no is­to šte­vi­lo jih je ime­lo za­ra­di spol­ne us­mer­je­no­sti te­ža­ve z zdravs­tve­ni­mi sto­ri­tva­mi ali ob re­še­va­nju sta­no­vanj­ske­ga prob­le­ma. Vir: Anketa o diskriminaciji istospolno usmerjenih

 

Ali alkohol rešuje morilce?

Pred dnevi je javnost šokirala “le” osemletna zaporna kazen v primeru Global, ko je bil v Ljubljani do smrti pretepen 20-letni mladenič. Videti je, da je javnost želna glav morilcev in storilcev najhujših kaznih dejanj. Vsak primer je specifičen in višina kazni je odvisna tudi od številnih podrobnosti, ki ostanejo javnosti skrite, vendar ključno vplivajo na višino zaporne kazni. Kljub temu pa je tudi na Celjskem kar nekaj primerov, kjer bodo nekateri morilci ostali za zapahi 30 let, spet drugi obtoženi v primerih brutalnih umorov, pa so z izreka sodbe odkorakali kar na prostost …

 

Za enega najbolj brutalnih umorov, ki je presenetil tudi kriminaliste, ki so ga preiskovali, še vedno velja umor šoštanjskega brezdomca Marjana Jančiča – Majca leta 2003. Peterica, med njimi 40-letni Darko Bačovnik in trije mladoletniki, so Jančiča več ur dobesedno trpinčili. Obtožnica je na plan prinesla tako grozljive podrobnosti, ki jih zaradi zgražanja niti novinarji nismo želeli povsem povzemati. Brezdomca so slekli, po telesu udarjali z različnimi predmeti, mu zažigali dlake, urinirali po njem, ugašali cigarete na njegovem telesu, odšli pit, nato se vrnili in nadaljevali s trpinčenjem. V zadnjico so mu potiskali baterijski vložek in steklenico, na penis zlivali vroč vosek in ga popolnoma razcefrali … Vse to se je dogajalo v stavbi v središču Šoštanja! Bačovnika so obsodili na 10 let zapora, dva mladoletnika sta s sodbe odkorakala na prostost, ker sta leto dni zapora odslužila že v priporu, tretji mladoletnik je danes prav tako že na prostosti. Po Šoštanju je lani odmevalo Velenje in umor 27-letnega Simona Flandra, ki se je zgrudil zaradi devetih vbodov z nožem, med drugim tudi naravnost v srce! Izkrvavel je na parkirišču pred Rdečo dvorano. 21-letni morilec bo moral v zapor za osem let, dvojica pomagačev je na prostosti – nad mladoletnikoma menda bdi center za socialno delo. To je bila njuna kazen …

 

Medtem ko so ali bodo ti že čez par let zunaj, to kar nekaj časa ne bo uspelo Francetu Frecetu, ki je pred tremi leti v Babnih Brdih na območju Šmarja pri Jelšah umoril svojega očeta, spraviti se je skušal še na svojo ženo. V sodni dvorani se je jasno videlo, da ima Frece zdravstvene in psihične težave, kar je potrdil tudi psihiater dr. Slavko Ziherl, vendar so kasneje zahtevali novo psihiatrično mnenje. Ziherl je dejal, da je zanj najbolj ustrezena dolgotrajna oskrba v posebnem socialnem zavodu, kljub temu mu je senat izrekel 20-letno zaporno kazen! Frecetova zagovornica Albina Vedenik se je na izrečeno kazen pritožila: “Glede odločitve Vrhovnega sodišča o pritožbi in morebitne vložitve izrednega pravnega sredstva, se bom posvetovala s svojim klientom. Zaenkrat še nismo izkoristili vseh pravnih možnosti, ki jih Zakon o kazenskem postopku dopušča.”

 

Vedenikova je ves čas sojenja opozarjala na slabo zdravstveno stanje obtoženca, vendar je sodni senat za to ostal gluh: “Moj klient ima hude zdravstvene težave in pogoste epileptične napade, zato toliko težje prestaja pripor in vse to spet dodatno slabo vpliva na njegovo že tako slabo stanje. Zato lahko zatrdim, da se je obtoženčevo zdravstveno stanje premalo upoštevalo.V priporu ni na razpolago posebnega oddelka za tiste, ki imajo resne probleme z boleznimi. Tam je sicer zdravnik, vendar na primer, če želi pripornik k svojemu osebnemu zdravniku, ki že od začetka pozna naravo njegove bolezni, potrebuje za to odobritev sodišča. V spremstvu paznikov lahko obišče zdravnika, specialista ali pa ga zdravnik obišče v zaporu, ampak gre vse na stroške pripornika ali zapornika. Priporniki so že tako omejeni v svojih pravicah. Imajo sicer pravico do dveurnega gibanja na prostem, kar pa je seveda daleč premalo za nekoga, ki ima psihične težave.”

 

Če gledamo laično se ironija pokaže v tem, da bo na primer Frece v zaporu za svoje dejanje moral presedeti toliko časa kot grozi storilcu kar štirih umorov v Tekačevem leta 1997, če pride do epiloga v tej zadevi. Ne glede na zdajšnjo možnost 30-letne zaporne kazni za umor, bodo domnevnem morilcu iz Tekačevega sodili po starem Kazenskem zakoniku, po katerem je 1997. leta za umor bila kazen največ 20 let zapora. Toda Vedenikova opozarja, da ne glede na to, se vseh primerov ne sme posploševati: “Višine kazni so res različne, vendar je težko med seboj primerjati kazenske zadeve oziroma odmere kazni, čeprav obstaja neka primerljiva sodna praksa. Seveda je odvisno tudi, ali se nekomu očita umor ali posebno hudo telesno poškodbo. Vsak primer je poseben in sodišče razpolaga z dokazi, ki javnosti niso znani in zato so ljudje včasih presenečeni, ko slišijo za višino neke kazni ali za oprostilno sodbo. Človek, ki se znajde v kazenskem postopku, ne sme biti prikrajšan pri pravici do obrambe. Vsak si zasluži odvetnika, torej gre za zagovarjanje človeka, ne kaznivega dejanja. Prestajanje tudi enomesečne kazni po nedolžnem je lahko huda travma za človeka.”

 

Nižjo kazen od Freceta sta dobila tudi Danijel Operčkal in Jože Dolšak. Operčkal je pred leti kar pred trgovskim centrom Merkur na Mariborski cesti v Celju in pred očmi mimoidočih z vojaško puško pokosil Željka Jeliča. Dolšak pa je iz neposredne bližine na šolskem igrišču na Hudinji vsem na očeh ustrelil partnerko. Umor je videla tudi njena takrat mladoletna hči. Kljub temu, da sodišča pač sodijo na podlagi gotovosti in se odločijo tako kot se, javnost večkrat pograja, da se na nekaterih sojenjih storilci tudi najhujših kaznivih dejanj gladko “izmažejo” zaradi sklicevanja na neprištevnost ali (bistveno) zmanjšanje prištevnosti. 21-letni Martin Plahuta iz Janškovega sela pri Vinski Gori, ki je lani z nožem poskušal umoriti svojega znanca, bo za zapahi tri leta, hkrati se bo zdravil zaradi alkoholizma. Svoje dejanje bi morda celo dokončal, če se ne bi 42-letnik uspel obraniti. V času dejanja, so dejali na sodišču, je bil zmanjšano prišteven. Zaradi alkohola.

 

Zaporniških rešetk pa ne bo videl 36-letni Ivan Plaskan. Ta je julija pred dvema letoma pri Polzeli umoril lastno mater, napadel naj bi celo očeta. Mamo je zabodel z  nožem ko je počivala, izkrvavela je pri vratih, zatem ko je poskušala poiskati pomoč, a zaradi hudih poškodb ni zmogla prehoditi nekaj metrov. 36-letniku so dosodili obvezno psihiatrično zdravljenje, ki pa sme trajati največ 10 let. V času umora je bil neprišteven zaradi hude bolezni. Prav tako bo kazen v psihiatrični ustanovi in ne zaporu odsedel 59-letni Franc Rebevšek, ki je pred leti v Kovinarski ulici v Celju umoril svojega prijatelja. Pretepel ga je z lesenim ročajem po hrbtu in glavi, nato naj bi ga še obrcal. Tudi njega je zaporne kazni “rešil” alkohol in posledično neprištevnost …. “Samo ali kar” 10 let bo v zaporu 35-letni Zlato Farčnik, ki je svojega 78-letnega znanca predlani po glavi s sekiro namahal kar štirinajstkrat. Medtem ko Frecetu pri manjši kazni ni pomagala bolezen, je Farčniku alkohol, zaradi česar je bil menda bistveno neprišteven, zato so mu dosodili 10 let zapora.Triletno kazen pa je že zdavnaj odsedelo mlado dekle, ki je pred leti na Mariborski cesti z nožem umorilo Zvonka Pratnekerja, vendar tudi ne v zaporu, temveč na oddelku za zdravljenje odvisnosti od drog v Ljubljani … To je le nekaj primerov z našega območja, za nekatere odmevnejše umore na Celjskem se sojenja bodisi sploh še niso začela kamorkoli končala …

 

SIMONA ŠOLINIČ

FOTO: sherpa@t-1.si

 

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

France Frece s celjsko odvetnico Albino Vedenik.

 

 

“Policija ne bo nikoli več takšna, kot je bila!” (jutri: Koliko je vreden umor človeka?)

Ta teden sem se pogovarjala z novim vršilcem dolžnosti generalnega direktorja slovenske policije Jankom Gorškom. Z njim smo v zadnjem času opravili več intervjujev, saj je bil vedno pripravljen sodelovati z nami in lokalno skupnostjo. Do zdaj sva se že večkrat pogovarjala o aktualnih temah, zato v tokratnem intervju nekaterih stvari nisva ponavljala.

…

Janko Goršek. 43-letni Celjan, policiji zvest že 25 let, zadnja leta kot vodja celjskih kriminalistov in direktor celjske policijske uprave. Pred mikrofon ali kamero ne gre rad, le takrat, ko ima povedati kaj tehtnega. Zdaj bo tarča novinarskih peres še večkrat, saj je postal vršilec dolžnosti generalnega direktorja slovenske policije. Za mnoge šok, za nekatere niti ne, saj smo že kar nekaj časa neuradno sumili, da bo slej ko prej prevzel to delovno mesto. O njem ni slišati slabih besed. Opisujejo ga kot vrhunskega strokovnjaka v policiji in da ga je za takšno funkcijo, ki menda preveč smrdi po politiki, celo škoda. Toda Goršek, preprost in kot pravi, še vedno zvest svojemu regionalnemu območju, vztrajno trdi:

“Janko Goršek nikoli ni bil in nikoli ne bo povezan z nobeno politično opcijo! Odločitev o tem, da za vršilca dolžnosti postavijo mene, potrjuje ravno to, da na vodilna mesta lahko pridemo tudi tisti, ki nismo politično opredeljeni. Občutek, ki sem ga dobil v teh dneh, odkar sem na tej funkciji, je pozitiven. Gre za veliko odgovornost, cilji pa so usmerjeni izključno v stroko. Zavedam se, da imajo nekateri ljudje pač svoje mnenje, da sem političen človek, toda tisti, ki me poznajo, zelo dobro vedo, da nisem človek, ki govori na pamet in da sta Goršek in politika dva zelo zelo različna pojma ne glede na pečate, ki jih bom verjetno dobival v naslednjih mesecih …”

 

Torej se političnim pritiskom vseeno ne boste mogli izogniti. Kako boste reagirali v takem trenutku?

Enostavno. Moje odločitve bodo temeljile samo in le na stroki. Pri tem bom vedno zastavil svoje ime!

 

Zdaj je že jasno, da je vaš odhod v Ljubljano zelo presenetil zaposlene na celjski policijski upravi. Znani ste po tem, da ste se radi pogovarjali tudi s policisti in kriminalisti na terenu, kar jim je veliko pomenilo. Iz zanesljivih podatkov vem, da so nekateri ob vašem odhodu celo jokali, kar je redko v teh časih, če odhaja direktor … Kaj vam da to vedeti?

Zaradi svojih sodelavcev v Celju sem se za odhod zelo težko odločil. Zadnje ure pred dokončno odločitvijo so bile zame ene najtežjih. Res sem imel dobro ekipo in ta se redko ponovi drugje. So stvari, zaradi katerih nekdo iz delovnega okolja težko odide. Ni trenutka, da se ne spomnim nanje in ne le objekta na Ljubljanski, ampak tudi ljudi, s katerimi sem zelo dobo sodeloval. Tu ste tudi novinarji.

 

Kaj vaš odhod pravzaprav sploh pomeni za PU Celje? In kaj za PU Maribor …

V Celju je resnično dober tim na ravni notranjih enot, policijskih postaj ter policistov in kriminalistov na terenu in ta ekipa bo delala dobro še naprej. Poskrbel bom, da bo v Celje prišel človek, ki ima čut do medsebojnih odnosov, kar si policisti zaslužijo.

 

Govorite o sedanjem direktorju PU Maribor Karolu Turku, ki je Celjan in je že delal v Celju ….

Zadnja odločitev o tem še ni padla. Bo pa v naslednjih mesecih.

 

Decembra ste rekli, da ne greste v Ljubljano. Zakaj ste si premislili?

Ko sem sprva le razmišljal o odhodu, je bilo več minusov kot plusov in tisto, kar je prevesilo tehtnico, je: “Zakaj pa ne?”. Če je uspelo v Celju, zakaj ne bi v celi Sloveniji? Zakaj ne bi kdo dal pozitiven imidž policiji, zakaj ne bi ljudje v Sloveniji videli, da se z nekim pozitivnim odnosom da narediti veliko dobrega za policijo. Že v prvih minutah, ko sem nastopil novo delovno mesto, smo se dogovarjali o prvih projektih, o katerih še ne morem govoriti, sem pa prepričan, da bodo v naslednjih mesecih doživeli zelo pozitiven odmev znotraj policije, upam in verjamem, da tudi v javnosti.

 

Toda javnost se ne more znebiti občutka, da dosedanji »šefi« policije nikoli niso znali javno priznati napake, če je ta bila storjena. Kaj boste storili vi? Če je ne boste, boste “požrli” besedo, saj od vsega začetka poudarjate, da je treba napake priznati.

Prva stvar, ki se je bom držal, je, da ne bom nikoli postavil pred odgovornost svojih podrejenih. Sam bom stopil pred kamere in povedal, ali smo naredili prav ali ne. Ne mislim ovinkariti, če bomo naredili nekaj narobe. Ljudem je treba jasno povedati, če in kje smo naredili napako ter hkrati razložiti, kaj bomo naredili, da do napak ne bo več prihajalo.

 

Je napaka generalne policijske uprave, ko nam je še lani, ko smo pisali, da policistov primanjkuje, odgovorila, da lažemo? Smo res lagali?

Dejstvo je, da je na policijskih postajah v notranjosti res kadrovski primanjkljaj. Še bolj zaskrbljujoče pa je, da so nekateri policisti izčrpani, 10 ali 20 let so vsakodnevno zelo obremenjeni in postopek razbremenjevanja smo že začeli. Ne delam si iluzij, da bo bolje že čez noč, ampak v naslednjih letih se mora stanje nujno izboljšati. Če bomo pozabiti na ljudi, ki so dali in dajejo tej policiji svoj čas, svojo predanost in jih pustili na stranskem tiru, bomo storili ogromno napako. In to se zna negativno obrestovati.

 

Policistov je torej premalo, na delo se vozijo tudi po več kot 100 kilometrov v eno smer, zavračajo se prošnje za premestitve, v eni izmed policijskih uprav (ne celjski) naj bi pred kratkim policisti množično opozorili na mobing, na terenu so slabo zaščiteni …  Kaj se bo spremenilo zanje v času, ko politika varčuje že na tako nizkih plačah?

Začeli smo že z dogovori in projekti v smeri boljše zaščite policistov tudi v civilno pravnih zahtevah, odškodninskih zadevah. V zelo kratkem času bodo policisti dobili naš odziv in verjemite mi, da bodo zadovoljni. Policisti so bili v posameznih postopkih prepuščeni sami sebi ne glede na to, da so svoje delo opravili dobro in zakonito. Njihova zaščita je ena izmed mojih glavnih in prioritetnih nalog! Opazil sem, da imajo posluh za to tudi ljudje, ki bodo o tem odločali na področju zakonske ureditve. Omenili ste mobing. V takšnem sistemu, kot je policija, je nemogoče, da en človek na vrhu poskrbi, da do tega ne bo prihajalo na nižjih ravneh. Seveda se bo dogajal mobing, ključno pa je, da informacije o tem pridejo do nas, torej do tistih, ki lahko in moramo reagirati. Res je, da se je to zgodilo na eni izmed policijskih uprav in zadeva se je rešila na način, kot si ga policisti zaslužijo!

 

So te napovedi projektov in sprememb tista motivacija, ki ste jo obljubljali in -  je sploh toliko ljudi v policiji možno zmotivirati?

Da. Glavni razlog za mojo odločitev, da sprejmem to delovno mesto, je bilo tudi, da verjamem, da se stvari dajo spremeniti na bolje. Najmanj dva projekta, ki ju pripravljamo, bosta globoko zarezala v delovanje policije. Policija v prihodnosti ne bo več takšna, kot je bila! Govorim o stvareh in pomoči, ki je namenjena operativnem delu policije. Vem, da ne morejo biti zadovoljni vsi, zame je najbolj pomembno, da so zadovoljni policistke, policisti in kriminalisti na terenu. Marsikaj bo treba spremeniti.

 

Tudi zaupanje v policijo? Tudi to vedno poudarjate.

Da. Ljudje zaupajo v policiji, a po mojem mnenju ne tako kot bi lahko. Zadovoljstvo policije je preveč usmerjeno v reakcijo ob različnih aferah, redko pa ljudje dobijo povratno informacijo, kaj se je z nekim primerom zgodilo. Moram pa zatrditi, da je bila policija prevečkrat ožigosana kot glavni krivec, čeprav to ni bila.

 

 Po mojih podatkih je v času, ko je policijo vodil vaš predhodnik, bilo prepovedano pisanje npr. na forumih s strani policistov, da se pač zadeve skrijejo pred novinarji, javnostjo. Temu se reče pometanje pod preprogo.

So nekatere informacije, podatki morda, ki niso prijetni, toda pometanja pod preprogo ne bom dovoljeval! Če bom to opazil na državnem, regijskem ali lokalnem nivoju, bom odreagiral. Upam pa, da ne bo prihajalo do namernih zlorab kakšnih informacij.

 

V Sloveniji je zdaj več sindikatov, v katerih so včlanjeni zaposleni v policiji, najbolj izstopata policijski sindikat in sindikat policistov. Ta sta bila do zdaj že večkrat vsak na svojem bregu …

Vsak, ki se trudi za boljše stanje v policiji, je zaželen ne glede na reprezentativnost. Ne glede na reprezentativnost ali nereprezentativnost pa že imam sogovornike in to je pošten odnos. Povratne informacije, kaj se dogaja na terenu, so zame pomembne. Pričakujem, da bo tako tudi v prihodnje.

 

Na koncu se vrniva še enkrat v Celje. Kaj od Celja v Ljubljani najbolj pogrešate?

Ko stopim v pisarno, ni obrazov, ki sem jih vsak dan videval. Vsak stik s “celjskega konca” mi pomeni pozitivno motivacijo, takrat namreč vem, da se splača truditi. Puške v koruzo ne bom vrgel. Goršek se ne bo spremenil.

 

Na delo v Celje ste se večkrat pripeljali tudi z motorjem …. Kako bo zdaj, ko je pot na delo daljša od 50 km?

Uh, ko se bo začela motoristična sezona, bom spet to storil. Kolegom sem že pojasnil, da bo pred stavbo na Štefanovi 2 potem parkiran tudi motor, tudi to se bo dogajalo …

 

SIMONA ŠOLINIČ

FOTO: sherpa@t-1.si

 

 

 

 

 

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

 

Tereza Kesovija: “Moja zveza s Slovenijo bo ostala večna”

Da ne bo samo in le črna kronika …

 

  V čast mi je, da sem že pred časom spoznala hrvaško pevko Terezo Kesovijo. Osebno je izredno cenim in spoštujem, njene pesmi pa so mi, takrat ko sem sama na dnu, vir moči in inspiracije. Tu je del intervjuja, ki sem ga že kar nekaj mesecev nazaj naredila za Novi tednik in Radio Celje …

KLIK TU: Zaustavi vrijeme

http://www.youtube.com/watch?v=9bFXScJlqM8

Tereza Kesovija. Več kot 45 let je že na glasbeni sceni, njeni koncerti so vedno razprodani. Tako je bilo tudi predlanskega novembra v Parizu, kjer je napolnila tamkajšnjo dvorano Olympia! Danes je težko najti nekoga, ki ne pozna njene legendarne pesmi Prijatelji stari, gdje ste? Poslušajo jo mladi in starejši. Sama večkrat poudari, da je zelo rada v družbi mladih in ravno z mlado ekipo je hrvaška glasbena diva izdala zadnji album Zaustavi vrijeme.

Na nov album, ki ste ga izdali pred časom, so vaši oboževalci čakali skoraj 14 let.

Tako nekako, mogoče kakšno leto manj, toda vem, predolgo. Vsi skupaj smo predolgo čakali. A saj veste, kakšna situacija je bila na Hrvaškem in pred leti enostavno nisem bila razpoložena, da bi razmišljala o pesmih. Situacija je bila zaradi vojne drugačna, razmere so bile težke …

Vaš dom je pri Dubrovniku takrat popolnoma zgorel, z njim tudi ves arhiv, fotografije, posnetki, spomin … In ravno ta čas po vojni je bil za vas velika prelomnica.

Res je, a veste, nerada se vračam v to obdobje, v ta leta. Ni bilo lahko. toda, treba je živeti za prihodnost, ne za preteklost. Mislim, da je treba ljudem oproščati. Bile so vojne in menili smo, da ne bomo mogli govoriti med seboj, a čas gre dalje … Ne moremo živeti v trpljenju in sovraštvu, ker to ni dobro. Tisto, kar je bilo, se ne more pozabiti nikoli, toda ne govorim rada o tem, ker mi to ne pomaga. Samo bolečino mi spet poveča … Želim živeti življenje, in to je to. Samo to je pomembno.

In na nek način je bil ta prelomnica tudi ravno album Zaustavi vrijeme.

Da. Čeprav stila glasbe nisem spreminjala, spremenila sem le ekipo. Z dobrim timom mladih smo ustvarili moderni album, na katerem smo delali leto dni. Razmišljali smo o melodijah, tekstih, pristopih k pesmim, vmes sem zamenjala tudi založbo. Skratka, bilo je veliko razlogov, zakaj nov album šele po tolikih letih. Ampak mislim, da se je izplačalo.

Veliko se govori o uspelem koncertu v Franciji in o tem, da ste bili izjemno presenečeni, da vas je prišlo gledat tako veliko Francozov, ne le priseljenci.

Mislim, da se bo o tem še veliko govorilo, čeprav se je to, kako uspešni smo bili, videlo šele, ko je bil pripravljen posnetek koncerta. Res je bilo spektakularno. Da je prišlo toliko Francozov, pa mi pomeni ogromno. Glede na to, da že nekaj časa nisem bila tam, so mi na tak način pokazali, da me niso pozabili. Njihov obisk mojega koncerta mi je dal poseben občutek, človek postane bolj ponosen.

Navdušenje nad vami tudi Slovenci ne skrivajo. Pred časom ste rekli, da je Slovenija vaša dežela …

Tako je. Slovenijo imam res zelo rada. S Slovenci imam prekrasen odnos in poskušam vračati vso ljubezen, ki mi jo dajete. In to je enostavno prav posebna zveza, ki bo trajala večno! Tudi, ko nas ne bo več …

In ravno v Sloveniji ste tudi najprej uspeli. Leta 1958. Se še spomnite?

Ah, zdaj ste me prijetno presenetili. Kako se ne bi spomnila! Tekmovala sem na takratnem Jugoslovanskem tekmovanju mladih glasbenikov. A takrat sem igrala flavto …

… in potem s petjem nadaljevali svoj uspeh? Kaj je danes recept da nekdo postane uspešen glasbenik?

Recept je le – imeti dušo! Ne razmišljati, koliko stane neka pesem, ampak koliko stane življenje, radost! In to radost dati ljudem. Na svetu je danes premalo dobrega. Če ljudem daješ dobro, ljubezen, energijo, iskrenost, ti to vračajo. Tak je moj odnos do publike, predvsem slovenske. Zakaj je tako? Ker jaz verjamem v to kar pojem, živim svoje tekste, živim zgodbo, ki jo pojem. Tudi ljudje se v tej zgodbi najdejo. Ta iskrenost je nagrajena z iskrenostjo. Uživam v tem.

Izvedeli smo, da novo leto vedno radi dočakate ravno v Sloveniji, blizu nas …

Da. Pri svoji prijateljici v Logarski dolini. Silvestrovanja na prostem mi niso všeč, preveč je gneče in hrupa. Sicer mi novo leto kot tako ne pomeni veliko, počutim pa se zelo dobro, če sem s prijatelji. Veliko več mi pomeni božič in tega vedno preživim v krogu svojih najdražjih. A najpomembnejša sta ljubezen in zdravje!

SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

Kako sem na spletu “lovila” pedofile in spolne iztirjence?!

Ta članek sem pisala lani poleti in je eden mojih odmevnejših. Kot 13-letnik/ca sem bila v klepetalnicah na spletu in spolni perverzneži so se kar »lepili«, čeprav so glede na moj nickname jasno vedeli, da »sem« krepko še mladoletna …

“Rad imam, da me mlad poseksa … bi se dal dol z menoj … bi se šla z menoj vroče igrice … jaz bi te naučil seksa…” To je le nekaj stavkov iz vseh ponudb, ki smo jih, ko smo se v spletnih klepetalnicah predstavljali kot 13-letniki in 13-letnice, dobili v slabi uri! V tem času nas je k zasebnem pogovoru povabilo več kot 15 oseb, najmanj(!) šest jih je že v naslednjih minutah z nami začelo izrazito spolno obarvan pogovor, čeprav smo jim napisali, da smo stari komaj 13 let. Skoraj popolnoma prepričani smo, da bi se nekaj od teh, ki so nam pisali, bilo pripravljeno tudi dejansko srečati z nami, saj so nas na koncu prosili za naslov ali številke telefona.

Vendar srečanje s temi iztirjenci ni bil naš namen, pregon le-teh je naloga policije, ker pa država in starši premalo poskrbijo za varnost svojih otrok, smo jih želeli le opozoriti, kaj vse preži nanje na spletu. Čeprav se je vse dogajajo v slabi uri, je šest takšnih oseb, ki so navezali stik s 13-letnim otrokom v bistvu še majhno število, pravi klinična psihologinja in dr. kriminalistike Polona Selič, s katero smo se pred meseci pogovarjali ravno o spolnih zlorabah otrok. “Če bi ponovili poskus jeseni ali pozimi, ko je več ljudi doma, za računalniki, bi bil odziv morda še večji, mnogo večji …” V eno izmed slovenskih spletnih klepetalnic smo se nato prijavili še v dopoldanskem času in z nami so stik že v nekaj minutah navezale štiri osebe.

Resda nismo verjeli vsem, ki so nam kot otroku pisali, kaj vse bi počeli z nami in česa vse nas bi naučili v seksu. Predpostavljali smo, da je morda na drugi strani mladoletnik, ki mu pač divjajo hormoni. Pri pripravi reportaže smo kar nekaj časa pregledovali spletne forume, da bi ugotovili stil pisanja mladoletnikov, najstnikov. Ravno zato smo bili pozorni predvsem na način pisanja naših spletnih sogovornikov, ki v nekaterih primerih še zdaleč ni bil najstniški, temveč je več kot očitno kazalo, da so na drugi strani spletnega pogovora polnoletne osebe. Predstave o tem, kdo je na drugi strani takšnega pogovora so lahko zmotne, dodaja Seličeva. “Takšni spletni stiki so zgolj navidezni in kako bi se razvijali nadalje je vprašanje. Nikakor ne moremo reči, da so vsi, ki se odzivajo in ponujajo takšno srečanje preko spleta, spolno iztirjeni. Takšna iluzija druženja je lahko odsev nekega odraščajočega iskanja lastne podobe pri najstnikih, možno pa je da gre res za iskanje potencialnih žrtev.”

Toda biti ogovorjen na tako perverzen način ni bilo prijetno nam, kamorkoli, da bi bilo prijetno tudi otroku, ki je dejansko star 13 let, čeprav si morda želi raziskovanja na tem področju! “Vtis, da ne bo nobene posledice, če kramljamo z neko osebo, ki je pač v naši predstavi sanjska figura nasprotnega spola, je zavajajoč. Posledica je vedno možna. In dobro je, da starši opremijo otroke ne le z računalniki, ampak predvsem z vedenjem o nevarnosti interneta, še preden postanejo najstniki, saj so takrat še manj dovzetni za takšne nasvete.” Toda večina staršev danes nima časa in večina otroških sob ima računalnike. In ne le to. Tudi kamere, ki so za lovce na otroško pornografijo, ključ v sobe vaših otrok!

Ko smo se v klepetalnicah predstavljali kot 13-letnik/ca nas je popolnoma vsak vprašal ali imamo spletno kamero oziroma tako imenovan messenger (program za neposredno komuniciranje in za hekerje, kot smo pisali pred časom v reportaži o računalniških vdorih, dober sistem, kako vdreti v vaš računalnik…). Da pa ne bomo metali vseh v isti iztirjenski koš, nekateri so, ko so nas vprašali, koliko smo stari in smo jim odvrnili, da smo šele 13, takoj odjavili od pogovora z nami. Čeprav je bilo to tudi sprenevedanje, saj je v tovrstnih klepetalnicah znano, da številke na koncu vzdevka pomenijo letnico rojstva ali starost. Toda, popolnoma nihče, niti administratorji klepetalnic, ki naj bi po neki logiki vendarle morali te stvari nadzorovati, nas ni opozoril, da smo za takšne klepetalnice premladi. In za konec še največje presenečenje: pri pisanju in nagovarjanju 13-letnika k seksu v klepetalnicah menda sploh ni suma za kaznivo dejanje! Pravna država?

SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

Zakaj so se mi na okrožnem sodišču v Ljubljani opravičili?

                         

V preteklih dneh sem poročala, da so na okrožnem sodišču v Ljubljani ustavili sodni postopek  zoper celjskega patologa Borisa Kavčiča in trboveljskega kirurga Mirana Galo, ki sta bila obtožena povzročitve smrti iz malomarnosti. Da je postopek bil 12. januarja ustavljen, so nam v uradnem dopisu na naše vprašanje poslali tako iz Okrožnega sodišča v Ljubljani in iz Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani. Zatem ko smo zadevo objavili mi, so o tem pisali nekateri drugi novinarski kolegi. Na istih naslovih, na katere smo se obrnili mi, pa so njim dejali nasprotno, in sicer, da ni res, da so januarja postopek ustavili. Ker je bila zaradi njihove napake te dni omajana moja novinarska verodostojnost v očeh bralcev in poslušalcev, kljub temu, da sem svoje delo opravila korektno, sem zahtevala odgovor, kako je mogoče, da so se tako očitno zmotili v enem najodmevnejših primerov malomarnega zdravljenja pri nas.

 

Medtem ko so nekaterim novinarjem na ljubljanskem okrožnem sodišču dejali, da postopek zoper celjskega patologa ni ustavljen, še več v drugem časopisu, kjer so povzemali mene, so celo zahtevali popravek, češ da ni res, da so postopek ustavili sredi januarja. Točno to, da je postopek ustavljen 12. 1. so na sodišču namreč odgovorili meni, ko sem jim postavila vprašanje, kdaj se bo začelo sojenje, za kar obstajajo tudi pisni dokazi.

 

Po moji reakciji,  kako se je lahko kaj tako nezaslišanega zgodilo pri tako odmevnem primeru, so se mi na ljubljans kem sodišču opravičili,češ da je prišlo do napake na njihovi strani in da se kaj takega ne bo nikoli več ponovilo. Razlagajo, da so nekatera očitana kazniva dejanja res zastarala in to ravno za povzročitev smrti iz malomarnosti, ker tkiva niso bila pregledana sta umrla dva pacienta, ki bi jima lahko še pomagali. Medtem ko so Gali prav tako zastarala očitana dejanja, bodo Kavčiču marca sodili zdaj za dva primera malomarnega zdravljenja, kjer do smrti ni prišlo, do poslabšanja zdravstvenega stanja pacientov pa.

 

Čudno je naslednje, namreč enak odgovor, da je postopek ustavljen, čeprav to ne drži, so mi poslali tudi z okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani. Ko sem tudi od njih zahtevala odgovor, zakaj so mi odgovorili napačno, so dejali, da je prišlo več kot očitno do kratkega stika v komunikaciji, da ne želijo nikakor stvari pometati pod preprogo. Pravijo, da so me narobe razumeli, ker so domnevali, da vem, da je del postopka ustavljen in so mi odgovarjali le za ta del. Z nobeno besedo pa niso omenili, da bodo celjskemu za domnevno malomarnega zdravljenja vseeno sodili. Nekoliko nenavadno opravičilo, glede na vprašanje, kjer sem jasno opredila, za katero kaznivo dejanje sprašujem, kar je razvidno iz dopisov.

Dobro, vsak se lahko zmoti. Vendar pa …

 

Že večkrat sem opozarjala, da smo regionalni novinarji predvsem pri predstavnikih za odnose z javnostjo v prestolnici in v večjih inštitucijah postavljeni na stranski tir in nas pogosto odpravijo z ohlapnimi odgovori. Potem pa padajo popravki ali odzivi, da česa nismo napisali točno. Čas pa je, da bodo morali tudi oni morda dvakrat prebrati zapisano novinarsko vprašanje, da ga bodo najprej razumeli in nato še odgovorili pravilno. Saj nenazadnje ne odgovarjajo le novinarju, ampak ljudem, davkoplačevalcem, ki jih plačujejo. S svojo napako so tokrat pred ljudmi pod vprašaj postavili mojo verodostojnost, čeprav sem svojo nalogo opravila korektno, brez priokusa, da se spet nekaj skriva pred javnostjo. 

 

SIMONA ŠOLINIČ

 

Ustavljen postopek zoper patologa in zdravnika, ki so jima očitali malomarno zdravljenje!

 

Primer Kajtna: bi primer res pometli pod preprogo?!

 

Junija letos bosta minili že dve leti od smrti 50-letnega Celjana Bojana Kajtne. Umrl je na pragu celjske bolnišnice, zatem ko so ga pred pregledom na urgenci kljub temu, da je jasno povedal, da ga stiska v prsih, poslali po napotnico. Primer, ki v javnosti še vedno zelo odmeva, je trenutno v fazi sodne preiskave. Po dveh osumljencih, medicinski sestri in zdravstvenem tehniku, ki sta bila dežurna v isti noči, je v sredo preiskovalni sodnik zaslišal nekaj prič, med drugim tudi dve osebi, ki sta bili v času dogodka v čakalnici. Kriminalisti so preiskavo končali hitro, kar nekajkrat toliko časa pa je preteklo, da se je končno začela še sodna preiskava.

 

Preiskovalni sodnik Matjaž Guček, ki je primer prevzel od druge sodnice letos, naj bi preiskavo končal že konec meseca, kar je za primer lahko pozitivno. Zna pa se zavleči, odvisno od tožilca, ki bo presodil, ali je dovolj dokazov za obtožnico ali bo zahteval dopolnitev ali pa bo primer zavrgel. Torej sodna preiskava v tem trenutku še nikakor ne pomeni, da bosta osumljenca sedla na zatožno klop. Pred nekaj meseci je celo umrla ena od glavnih prič, ki je slišala, kaj se je Kajtna usodnega dne pred vrati urgentne ambulante pogovarjal s sestro, preden se je odpravil po napotnico v sosednji zdravstveni dom. Na poti do tja se je zgrudil. Če bi se sodna preiskava začela prej, bi lahko žensko zaslišali in tako pridobili ključne podatke. Odvetnik družine Kajtna Bojan Grubar pogreša kot osumljenca zanj ključno osebo – zdravnico, ki je bila takrat dežurna: “Kot pooblaščenec svojcev umrlega sem prepričan, da je v zdravstvenem timu odločilna odgovornost zdravnika, ki vodi tim, ne pa sester ali medicinskih tehnikov, ki le izvajajo tisto, kar jim naloži zdravnik!” Toda zdravnice med osumljenci ni. Da bi sodila tja, je med vrsticami slutiti tudi iz besed odvetnika medicinske sestre in tehnika, ki pravi, da nikakor ne moreta biti odgovorna za takšno ravnanje.

 

Grubar še dodaja, da ne verjame, da se bo sojenje začelo prej kot v letu ali dveh: “Zame kot odvetnika je to, da se je sodna preiskava začela šele zdaj, popolnoma nerazumljivo in nesprejemljivo! Preiskava lahko traja nekaj časa, potem bo preteklo še nekaj mesecev, ko bodo o primeru odločali na okrožnem državnem tožilstvu! Priče bodo v tem času začele pozabljati določene podrobnosti, ki so za primer zagotovo zelo pomembni! Ne bojim pa se, da bi zadeva zastarala!” V sodni preiskavi naj bi pridobili tudi mnenje inštituta za sodno medicino o dejanskem vzroku smrti, na podlagi tega bodo verjetno poskušali oceniti, ali bi Bojanu Kajtni nudenje takojšnje prve pomoči lahko rešilo življenje.

 

Je še upanje?

Nad počasnostjo sta ogorčena tudi brata pokojnega, Miran in Boris Kajtna. Čeprav sta včeraj dobila dober občutek, da se je pod vodstvom novega preiskovalnega sodnika v tem primeru vendarle začelo premikati nekoliko hitreje. “Vsaj začelo se je nekaj dogajati, zato imamo neke vrste zadoščenje. Priče iz čakalnice bodo povedale, kaj so slišale in kaj se je dogajalo tam. Njihove izjave bodo potrdile naše navedbe, da je brat bil tam, da je potrkal na vrata ambulante, da je bil nek dogovor med njim s sestro in da ga je poslala po napotnico, čeprav sploh ni vedel, kam mora iti! Šest ur po bratovi smrti sva govorila s temi pričami, povedale so nama, da je prosil za pomoč, da je rekel, da bi sam plačal pregled, vendar ga je sestra napotila v zdravstveni dom! Ta zavrnitev pomoči mu je dodatno dvignila pritisk …, kar ga je na koncu tudi ubilo,” je dejal brat Boris Kajtna.

 

Svojci pokojnega se ne morejo znebiti občutka, da bi se primer kaj hitro pospravil pod preprogo, če ne bi mediji o tem pogosto poročali: “Veliko ste naredili ravno novinarji, ker ne pustite, da se to pozabi, in ker ne dovolite, da se dogajajo takšne stvari. Slovenija je zdaj že dovolj razvita, da se takšni primeri začnejo razpletati. Vsi vemo, tudi zdravniki, da se je motiti človeško, in če prihaja do napak, naj jih priznajo in naj se nekaj ukrene, da se ne bodo več dogajale,” dodaja Boris Kajtna. Glede odškodnine sta brata že v štartu potegnila kratko, čeprav sta tesna sorodnika pokojnika, bosta pa odškodnino zahtevala oče in sin Bojana Kajtne.

 

Ni pa skrivnost, da razmišljajo tudi o zasebni tožbi proti vpletenim, toda zaenkrat bodo počakali na razplet postopkov uradnih inštitucij, nato pa se bodo odločili, kako naprej. Naj spomnimo, da je interni strokovni nadzor v bolnišnici pokazal, da zdravnica ni kriva, komisija zbornice zdravstvene nege je nato menila, da ni odgovorna niti sestra. So pa opozorili na vrsto nepravilnosti v celjski bolnišnici, od koder svojcem umrlega niso poslali nobenega uradnega opravičila, še manj sožalja. 

 

SIMONA ŠOLINIČ

 

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

Pozdravljeni!

Kmalu boste na tej strani lahko prebrali moje vidnejše članke s področja črne kronike na Celjskem.

Še prej moram ta blog preštudirati in potem … začnem.

)

 

Berači niso vsiljivi, a vedno bolj motijo občane?

 

Čeprav nekateri politiki menijo, da je beračenje v mestih treba prepovedati, nič ne kaže, da se bo to tudi zgodilo. 

Ne mine mesec, da me kdo ne pokliče in omeni, kako ga motijo berači v mestu, čeprav se mi zdi, da jih te dni v Celju ni ravno veliko. Poslanska skupina SNS je pred časom napisala izjavo za javnost, v kateri omenja, da bi morali v Sloveniji beračenje popolnoma prepovedati, ob tem so okrcali tudi policijo, češ da ne opravlja svoje naloge kot bi morala. Slovenska policija je očitke že zavrnila. So pa celjski policisti v zadnjem letu nekajkrat berače tudi kaznovali. Morda se bo kaj spremenilo s 1 januarjem in po sprejetju občinskega programa varnosti. Takrat bodo namreč pooblastila za ukrepanje proti beračem dobili tudi občinski redarji.

 

Pri nas je največ beračev iz Bolgarije in Romunije. Pred časom je eden prosil denar tik ob vhodu v eno izmed cerkva, sicer odmaknjene iz mestnega središča. Že javna skrivnost je, da je večina beračev (če že niso vsi) v beračenje prisiljena. Tudi Celjani že dalj časa opozarjajo, da naj bi jih v mesto ali pred trgovske centre pripeljal neznanec, nato čez dan od njih pobiral denar! Neuradne informacije kažejo, da so prisiljeni nabrati določen znesek denarja, v nasprotnem primeru so kaznovani. Poročali smo že, da lahko skupina beračev dnevno dobi več sto evrov denarja. Ironija v vsem je, da ljudje danes že vedo, da berač ni isto kot klošar, a vendar se lažje odločijo dati denar beraču, čeprav vedo, da ga le-ta ne bo obdržal. 

 

O beračenju govori zakon o varstvu javnega reda in miru, ki sicer prepoveduje vsiljivo beračenje, toda videti je, da nikomur ni točno jasno, kaj pravzaprav pomeni vsiljiv način. Ko smo se ob uveljavitvi zakona o tem pogovarjali z enim izmed tistih, ki je so tak zakon spisali, nam tudi sam ni znal točno opredeliti, kdaj je berač vsiljiv. “Takrat, ko vas vleče za rokav ali se zapodi za vami in vas zmerja,” je bil odgovor. Halo?! Ob sestavi zakona verjetno niso pomislili, da se berač dobro zaveda, da bo denar dobil le, če je videti tako, da se ga ljudje usmilijo … Res je tudi, da je prijav ljudi zelo malo, saj četudi bi prijavili, da vas moti na tleh klečeč berač, to še ni razlog, da ga policija kaznuje.

Na policiji so zanikali očitke poslanske skupini SNS, da ne ukrepajo dovolj proti beračenju, pravijo da taka dejanja poskušajo preprečiti z opazovanjem in patruljiranjem po mestih. Če to resnično drži, je potem čudno, da ene in iste berače vseeno opazimo v Celju več dni zapored na isti lokaciji …

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

NASLEDNJIČ …O KRVAVIH CESTAH

 

 

 

 

 

 

 

Povzročitev tragične prometne nesreče = naklepni umor?

 

Tole je intervju, ki sem ga s predsednikom zavoda Varna pot naredila že pred časom, a bistvo je še vedno enako. Štabovo mladoletno hčerkico je zbil vinjen voznik, bila je kar nekaj časa v komi, zdaj je dobro. To je tudi razlog, da se je Štaba, čudovit človek in sogovornik, podal v boj za boljšo prometno varnost. In medtem ko nekatera ministrstva mlatijo prazno slamo, ko jih vprašam, kaj (in če sploh so, no, razen policije) storila za boljšo prometno varnost je Štaba tu človek na mestu. Prijetno branje.

Prestiž smo izgubili na cestah – Ljudje začnejo razmišljati drugače, ko je že prepozno

“Ne vem, zakaj se mora v življenju zgoditi nekaj tragičnega ali hudega, da se v človeku nekaj premakne in da začne drugače razmišljati,” pravi predsednih pred meseci ustanovljenega Zavoda Varna pot Robert Štaba. Varna pot je neprofitna organizacija, v kateri so žrtve prometnih nesreč oziroma njihovi svojci in podporniki, ki pričakujejo ter od odgovornih zahtevajo, da zagotovijo varen, strpen in učinkovit cestno-prometni sistem. Štaba, ki je eden od ustanoviteljev, pozna prometno varnost zelo dobro, saj je bil aktiven v Svetu za preventivo in vzgojo v cestne, prometu, danes pa je zaposlen  kot sekretar za preventivo in vzgojo pri AMZS-ju.

 “Pri meni je bila prelomnica prometna nesreča hčerke Neje. Svoje življenske vrednoste sem začel drugače razporejati. Takrat sva s kolegom, zdravnikom na Inštitutu RS za rehabilitacijo Klemenom Grabljevcem sklenila, da bova nekaj naredila za prometno varnost. Imava svoja poklica, vendar poznava situacijo in vedela sva, da skupaj lahko narediva nekaj več.

Zavod Varna pot zdaj aktivno deluje par mesecev, kakšnen je bil odziv ljudi?

Ob prvem dnevu spomina na žrtve prometnih nesreč, 18. novembru, ko smo javnost pozvali k prižiganju svečk, so se ljudje zelo odzvali. Dobili smo ogromno pošte in ti ljudje so dokazali, da se zavedajo nevarnosti, vedo, da se nesreča lahko zgodi vsakemu in da je treba nekaj storiti. In to naš zavod ponuja ljudem. Naše sporočilo je, da je cena življenja previsoka, da ne bi želeli nekaj spremeniti na bolje.

Vsi načrti slovenske prometne varnosti omenjajo Vizijo nič, kar pomeni 0 smrtnih žrtev. Smo sploh zreli za takšno razmišljanje?

Slovenija ima to vizijo zapisano v Nacionalnem programu o varnosti cestnega prometa. Problem pa je, da je to vse le zapisno, ne doseže pa človeka kot posameznika. Vizija nič temelji na tem, da je treba sistem vzpostaviti tako, da onemogoča hude nesreče in posledice. Za besedo ‘sistem’ pa se skrivajo družina vzgoja, preventiva, avtošole, policija …. Se pravi, cel spekter ustanov, subjektov, in če eden od njih ne funkcionira, potem Vizije nič enostavno ni ali je težje dosegljiva.

Če govoriva o Nacionalnem programu, nekateri omenjajo, da vsi, ki so vključeni vanj, ne delujejo kot bi morali oziroma so premalo aktivni …

Mislim, da manjka koordinator, nekdo, ki bi od vseh organizacij potegnil najboljše in to ponudil ljudem. Ko gledam vse te organizacije, ki se ukvarjajo s prometno varnostjo, takšnega subjekta, ki bi znal kvalitetno povezovati te inštutucije, nisem opazil. Mi želimo pogledati najprej dobre stvari, potem, kaj je narobe in poiskati rešitve, in če bo treba, tudi pokazati s prstom na tistega, ki svojega dela ni opravil dobro. Iz vseh teh zgodb ljudi, ki smo jih dobili, vidimo, da so v sistemu luknje in napake. In med pismi podpore so tudi pisma odgovornih, ki želijo spremembe.

Včasih se zdi, da med nekaterimi ustanovami, ki bi morale sodelovati za boljšo prometno varnost, sodelovanja ni, vsaj ne dobrega. Katera od ustanov se je prva odzvala ob ustanovitvi Zavoda Varna pot?

Varna pot ni nevarna nikomur in združuje ljudi, ki smo čutili posledice nesreč. Kot nekdanji predstavnik za stike za javnost bi zdaj na vaše vprašanje moral odgovoriti nejasno ali pa biti enostavno tiho, toda povedal bom naravnost. Na začetku niso verjeli v naše delo. Po predstavljeni ideji pa nas je prvo podprlo Ministrstvo za promet. Vesel pa sem, da nas popirajo podjetja. Na simbolični ravni: nek direktor se dobro zaveda, da je smrt ali poškodba delavca v prometni nesreči izguba za podjetje.

V Sloveniji so skozi vse leto številne preventivne akcije, na katere vabijo mlade voznike. Odziv je, a ne tak, kot bi lahko bil.

Gre za probem, da nam ne uspe doseči ciljne skupine. Mislim, da bi se te preventivne aktivnosti morale združiti. Ne bi jih smeli parcelirati po nekih organizacijah. Naša ambicija bi morala biti torej povezati te akcije, potem pa skupaj nastopiti v nekem kraju, to ponuditi ljudem tako, da v programu aktivno sodelujejo. Bistveno je, da se človek sooči z vsebino. Nekateri pravijo, da ni denarja za akcije, kar ne drži povsem. Če je program kvaliteten, potem bo akcija uspela. Generacija rabi informacijo, ki se je bo dotaknila. Ljudje danes ne prebavljajo tega, da jim nekdo moralizira.

Kaj vam kažejo zgodbe ljudi, ki vam pišejo? Vedo, kam naj se obrnejo po pomoč, ne le pravno, tudi psihosocialno pomoč v primerih izgube svojcev v nesreča?

Pred časom sem kot profesionalec stanje prometne varnosti dobro poznal, a bolj skozi statistiko. Hčerkina nesreča pa me je pripeljala v svet rehabilitacije … In ko vidiš, da se taka stvar ni zgodila le tebi, ko dobivaš pisma ljudi … Moral bi biti res iz kamna, da ne bi razumel njihovo bolečino. Ostati nem in neodragirati bi pomenilo, da sem nemoralen človek. Najmanj kar lahko storimo je, da sporočimo pristojnim, da smo nenadoma postali organizacija, ki ima za sabo stotine zgodb in da jih bomo prinesli na mizo odgovornih uradnikov, da vidijo, da te zgodbe niso le številke, ampak so to ljudje. Vsi imamo isti cilj, vprašanje je le, katera pot nas vodi do tja. In naša naloga bo opravljena, če prispemo do cilja brez nagajanj in prestižnih igrc. Teh ne potrebujemo, mi smo prestiž izgubili na cesti.

Na poti k vam v Ljubljano po avtocesti, čeprav je toliko omejitev hitrosti, večino poti nisem mogla voziti 130 km/h. Vozniki izsiljujejo, prehitevajo, ne upoštevajo varnostne razdalje … Vsi govorimo, da so mladi najbolj ogrožajo, toda niso izsiljevali le mladi …

Mladi so res najbolj ogroženi, vendar jim je v isti sapi treba stopiti v bran in se vprašati, kje dobijo vzor za ravnanja. Psihologi bodo rekli, da imajo tak način življenja. Strinjam se, ampak mladi so tudi v Švici in Angliji, toda tam je drugačen vrednostni sistem. Če ponazorim: Francoz (v Franciji je bilo včasih tudi tako slabo prometno stanje kot je danes pri nas) pravi Švicarju: ‘Kaj je narobe s Švicarji. Doma vozijo previdno, ko pridejo k nam, pa norijo’. Nakar mu Švicar odvrne: ‘Kaj je pa narobe s Francozi, doma divjajo, ko vozijo po naših cestah, pa vozijo previdno.’

Hočete povedati, da ni nič narobe z mladimi vozniki …

… tako je, ampak s sistemom! Če pridejo mladi v nek urejen sistem, ki ima jasna pravila igre, vozijo normalno! Sistem ima napake in na te je treba opozoriti. Primer, ki ste ga navedli, je le odraz kulture v sistemu, ki pač omogoča kršitve tistim, zaradi katerih niste mogli voziti tako kot velevajo predpisi.

Toda sistem uvaja višje kazni. So te res tako učinkovite?

Represija je izredno pomembna. Ta se kaže v zaznavanju prekrškov oziroma kaznivih dejanj, v takojšnjem kaznovanju ali s strani policije, sodišča ali celo izterjave! Med temi mora biti tesna povezava. In ko to prenesemo v naša življenje, si moramo biti nekaj popolnoma na jasnem: povratnikov v prometnih nesrečah je od 10 do največ 20 odstotkov! Vsi ostali smo normalni vozniki,  ki se zavedamo svoje odgovornosti in kulture, torej ne sdoimo vsi v isti koš. Se pravi, točno naj identificirajo “norce” na cestah in naj učinkovito sankcionirajo točno te in ljudje bodo razumeli sporočilo! Plevel je treba ločiti od zrnja. Višje kazni ja, ampak za tiste, ki si to maksimalno zaslužijo. 

Najbolj verjetno vinjeni povzročitelji nesreč. Se vam zdi, da bo ljudem kdaj jasno, da alkohol in volan ne gresta skupaj?

Prepričan sem, da se bo to spremnilo. Naš Zavod Varna pot zagotovo ne bi predlagal 0,0 promila alkohola v krvi, ampak le sporoča, da alkohol in volan ne gresta skupaj. Ko nekdo povzroči prometno nesrečo in je bil vinjen, bi lahko šlo za naklep. Torej, človek se je zavestno odločil, da bo pil in kot tak je za volanom tempirana bomba, ki je eksplodirala in se za drugega končala tragično. Ponekod je vinjen povzročitelj nesreč družbeno nesprejemljiv in nevaren, takega človeka družbeno izolirajo. Ne vem, če ni to še večja kazen … Pri nas pa tak povročitelj postane uboga žrtev. No, čeprav je res žrtev. Tudi njim želimo pomagati, ampak naše sporočilo je jasno: alkohol in promet ne gresta skupaj. In če se zgodi tak primer, naj povzročitelj za to odgovarja.

Toda kako naj bodo kazni učinkovite, če se pa postopi na sodiščih vlečejo leta in leta?

Govoriva lahko o celi verigi, od policije, ki mora vložiti kazensko ovadbo do  tožilstva, ki oblikuje obtožni predlog, do sodišča. Postopek mora biti jasen, hiter in učinkovit! Še enkrat bom rekel, da zgodbe ljudi, ki nam pišejo, kažejo, da temu ni tako. Če se je nesreča zgodila na način, kjer se ve, kdo je kriv in kdo ne, primer pa se na sodišču vleče od 10 do 15 let, potem je kristalno jasno, da to ni demokratičen način, kajti demokratičen način bi to hitro rešil in stvari postavil na pravi tir.

SIMONA ŠOLINIČ

  

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

Pisanje o tragedijah na cestah brezveze?

Vedno mi je hudo, ko grem na teren v primeru tragične prometne nesreče in vidim, kaj se zgodi s človekom. Najhuje je bilo pred dobrim letom, ko je pijan voznik do smrti zbil 10-letno deklico. Včasih se zdi, da je že brezveze pisati in pametovati o prometni varnosti, ker pravega učinka ni. Ljudje berejo o smrti na cestah in večina na prebrano v kratkem pozabi. Dokler se na cesti ne ubije nekdo, ki jim je blizu. Tako pač to gre. Medtem ko nekateri poslanci in javne osebe v javnosti radi poudarijo pomen žlahtne kapljice, je ravno ta skoraj glavni ubijalec na slovenskih cestah. Kadilski zakon je tudi za večino dober. Nenazadnje, kajenje je povzročitelj številnih bolezni, vprašanje pa je, kdaj in predvsem kdo se bo zganil prvi in naredil nekaj, da bo manj alhoholiziranih voznikov, zaradi katerih umirajo nedolžni – ne samo z visokimi kaznimi. Še več, presenečni smo bili pred tedni, ko smo dejansko videli, da se sodni postopki v primerih, kadar sodijo nekomu zaradi povzročitve prometne nesreče s smrtnim izidom, vlečejo v nedogled! Gre za to, da se sojenje začne več let po samem dogodku, kar za svojce žrtev pomeni večletno trpljenje in boleče čakanje na pravico! Povzročitelj je na prostosti in statistika kaže, da se jih kar nekaj pojavlja na seznamu večkratnih kršiteljev! Po naših podatkih jih je takšnih kar nekaj tudi na našem območju, krepko po število kršitev pa naj bi izstopal eden. A o tem kdaj drugič.

 

Nadalje, vožnja po okolici Celja kaže, da pešci niso le najbolj ogroženi v prometu, ampak tudi “gluhi” za številna opozorila, da jim svetla oblačila in kresnička lahko rešijo življenje. Mlade motoriste s cest tu in tam nekoliko prežene mrzlo vreme, a spet bodo tu spomladi, ko bo marsikoga od njih na cestah pričakala smrt! Da o starših, ki svojim otrokom takoj po opravljenem vozniškem izpitu kupujejo “limuzine”, s katerimi se kažejo po ulicah ter ogrožajo ostale ne govorimo … Niso le mlajši vozniki, čeprav so ti najbolj nevarni, krivi vsega. Starejši vozniki včasih slabše dojemajo situacije v prometu in storijo napako, ki drugega stane življenje.

  

V tem letu je resda bilo kar nekaj preventivnih akcij, ki pa mladim pa tudi malo starejšim enostavno ne dišijo. Mogoče bi si morali organizatorji tovrstnih akcij izmisliti kaj novega, nekaj, kar bo bližje ciljnim skupinam. Martinovo in veseli december bosta kmalu tu in oglasi nam ponujajo, naj raje pokličemo taksi, kot pa da sedemo vinjeni za volan. Prav je tako. A le dokler vozniki taksija ne bodo med vožnjo vseskozi viseli na telefonih, zaradi tega nevarno prehitevali in vozili neizpravnih vozil.

 

In še tole: celjska policija je enkrat takole začela obvestilo o slabi prometni varnosti: “Samo v prvih treh dneh tega tedna sta kljub vrsti preventivnih obvestil in aktivnosti ter aktivnosti policije in ostalih nosilcev Nacionalnega programa varnosti cestnega prometa, subjektov civilne družbe, drugih organov, organizacij in sredstev javnega obveščanja, v dveh prometnih nesrečah umrli dve osebi …” Glede na našete “subjekte” lahko brez dlake na jeziku povemo, da se za boljšo varnost v prometu resda najbolj zavzemajo policisti, malo manj pa ostali, ki jim je to eno izmed zapisanih poslanstev. Pa tudi ne “vsa” sredstva javnega obveščanja, ampak le nekateri mediji, ki jim v poplavi spektakularnih informacij in želji po ekskluzivnosti za varnost na cesti ni vseeno. In ki mnogokrat poročajo o tem, kako naj ljudje vozijo varno, da bo tragedij manj, medtem ko večina medijev poroča o ekskluzivah, ki so kot je videti velikokrat glavna tema tudi tistih, ki bi jim poslanstvo moralo biti ravno boljše stanje v prometu in da bi povzročitelji tragedij končno dobili svojo kazen …Toda psi lajajo, karavana gre dalje. Do naslednje nesreče.

 

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

Tekačevo: Štefan, Frančiška, Helena in Viktorja, kdo vas je umoril?

Tole je članek o Tekačevem, ki sem ga pisala lani, pri delu o sojenjih mi je pomagala kolegica Špela Kuralt. Ti umori veljajo za ene najbolj brutalnih pri nas. Srhljivo je, da naj bi se v skoraj enakem času čez mejo na hrvaški strani (a v bližini) zgodili prav tako neki umori, samo menda ne obstaja povezava. Po nekaterih  (neuradnih) informacijah naj bi se sojenje v tem primeru spet začelo že oktobra, a mi do zdaj to noče nihče uradno potrditi.

11 let tavanja v krvavi temi Tekačevega – Zakaj se zgodba enega najbolj okrutnih umorov nikoli ne konča? 

5. marec 1997. Tekačevo pri Rogaški Slatini. V hiši s številko 9 pri vodnih vratih v mlaki krvi leži mrtva 73-letna Frančiška Poharc, nedaleč od nje še truplo komaj 17-letne Viktorje Krušlin. V gospodarskem poslopju v neposredni bližini sta še trupli 75-letnega Štefana Poharca in 36-letne Helene Krušlin. Slednja je s svojo hčerko bila pri Poharčevih podnajemnica. Nekdo jih je dan prej  pokončal s streli, pred tem naj bi jih tudi trpinčili. 4. marec 2007. Po vseh sodnih procesih, po vseh teh mučnih letih preiskava še vedno ni končana. 

5. marca, torej dan po umoru, ko so odkrili trupla, so kriminalistični preiskovalci začeli s svojim delom in preiskava ima še danes oznako prednostne naloge slovenske policije. Na primeru je delalo 41 policistov in kriminalistov, samo v enem mesecu po umoru so opravili več kot 13 tisoč delovnih ur, 5 tisoč nadur, prevozili več kot 66 tisoč kilometrov, izprašali več kot 2 tisoč ljudi in obdelali več kot 20 tisoč podatkov. Toda, enajst let po krvavem in brutalnem umoru oprijemljivih podatkov ni in ni.

 

Naj spomnimo. Že v prvih dneh preiskave je bilo kristalno jasno, da je bil motiv za umore koristoljubje. 75-letni Poharc je bil svoje čase zaposlen v kmetijski zadrugi, kasneje pa je delal kot zastopnik v zavarovalnici Triglav. Rad je zahajal med ljudi in se pohvalil, da ima veliko premoženje. Ob tem ni pozabil dodati, da je treba denar hraniti doma, saj ni zaupal bankam. Izjave so ga stale življenje, saj je bila javna skrivnost, da ima celo svoje premoženje doma v sefu! Morilci naj bi tako iz njegovega doma odnesli za milijon takratnih mark deviz in več kilogramov zlata!

Nekaj dni po umoru so pridržali dve osebi, vendar so ju po 48 urah izpustili, ker so ovrgli sum, da sta bili z umorom povezani. Nekaj oseb so preizkusili tudi s poligrafom. Zadeve so se poleg kriminalistov lotili tudi izvedenci z inštituta za sodno medicino, ki so skupaj celoten potek zločina tudi rekonstruirali. Izjava, ki je padla takrat v javnost je bila tudi,da prvoten cilj ni bil umor, ampak rop. In zakaj so morali umreti štiri osebe? So se upirale? So morebiti koga prepoznale? Jih je ubil eden ali sta morilca bila dva?

 

27. aprila na bencinski črpalki v Slovenskih Konjicah specialci primejo Kristijana Kamenika iz Slovenskih Konjic, takrat starega 25 let, preiskovalni sodnik pa po zaslišanju zanj odredi pripor. “Njegova vloga pri umoru je potrjena z materialnimi dokazi,” so takrat razlagali na slovenski policiji. Kamenika naj bi pred aprilom leta 1997 policisti obravnavali že petnajstkrat zaradi premoženjskih deliktov, povezanih z nasiljem. Njegovi sosedje in znanci v to, da naj bi bil Kamenik vpleten v srhljiv umor, skorajda niso verjeli. Opisovali so ga kot mirnega, prijaznega fanta, ki pogleda na kri ni prenesel. In ravno ta, miren in prijazen fant, je kar nekaj časa preživel v celjskih zaporih, nato tudi v beograjskih.

Tour de sodišče

Kristijana Kamenika so dve leti in pol po tragediji v Tekačevem obsodili na dvajset let zapora zaradi štirikratnega umora. S tem pa se je agonija na sodišču glede omenjenega primera šele začela. Le dve leti kasneje je namreč vrhovno sodišče sodbo razveljavilo in sojenje se je začelo znova. Ko so Kameniku sodili drugič, se je ustavilo že na samem začetku, leta 2003. Okrožno sodišče je namreč Kamenika oprostilo vseh obtožb, saj naj ne bi bilo dovolj obremenilnih dokazov. Tožilstvo se je seveda pritožilo in leto kasneje je višje sodišče razveljavilo tudi oprostilno sodbo. Kamenika čaka torej še tretje sojenje za primer Tekačevo. Za tretje sojenje je sodišče že dobilo navodila. Končno mora ugotoviti, kdo od izvedencev ima prav glede nesrečnih športnih copat. Medtem ko slovenski izvedenci trdijo, da stopinje ustrezajo Kamenikovim copatom, švicarski in nemški izvedenec v to ne verjameta. To naj bi razjasnili na tretjem sojenju. In v tretje gre rado, pravijo. Vendar pa bo na to sojenje še treba počakati. Kamenik namreč še vedno čaka na sojenje v hrvaškem zaporu.

 

Ko je Kristijan Kamenik čakal na tretje sojenje v primeru Tekačevo, so ga aprila 2004 prijeli zaradi suma preprodaje mamil. V zračnem filtru avtomobila so namreč našli dobrega pol kilograma heroina. Poleg Kamenika so obtožili tudi njegovega someščana in tri njune domnevne srbske pajdaše. Enega od njih, Marinka Zemunovića, in Kristijana Kamenika je srbsko sodišče še istega leta obsodilo na sedem let zapora. Kamenik je ves čas trdil, da s heroinom nima nič, Zemunović pa je vse priznal. Kot je pri Kamenikovih sojenjih očitna praksa, pa se je tudi tu zataknilo. Avgusta 2005 je srbsko vrhovno sodišče sodbo razveljavilo in še istega leta je bil Kamenik ponovno obsojen. Takrat so mu prisodili le dve leti in pol zapora. Nekateri so prepričani, da je k nižji obsodbi pripomogla tudi olajševalna okoliščina, da je Kamenik namreč tistega leta stopil v zakonski stan z Mašo Medik, pevko skupine Turbo Angels. Mimogrede, z Mašo sta se lani januarja že ločila. Če se je njegov zakon tako hitro končal, pa tega ne moremo trditi za sodni postopek v Beogradu. Februarja lani so namreč tudi drugo sodbo razveljavili.

 

Kamenik zdaj čaka na ponovno sojenje na Hrvaškem. Četudi bi bil Kamenik v tujini dokončno oproščen, pa njegovih sojenj v Celju še zdaleč ne bo konec. Pa ne le zaradi Tekačevega. Kameniku bi morali lani soditi zaradi kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja. Leta 1997, tik po tragediji v Tekačevem, namreč Kamenik ni ustavil avtomobila, čeprav so policisti to zahtevali. Kamenik naj bi namesto, da bi vozilo ustavil, avtomobil usmeril prav na policista. A je lani zadeva zastarala. Sicer pa Kamenika čaka v Celju tudi sojenje zaradi trgovine z mamili. Dvema njegovima domnevnima sodelavcema, že sodijo. Vendar pa bo, kot kaže, moral počakati tudi ta postopek. Srbske ugotovitve so namreč ključne tudi za sojenje v Celju, zato sodišče nanje še vedno čaka.

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

 

Ni konkretnega dokaza za Kamenikovo krivdo?

Evo, to je intervju, ki sem ga pred kratkim naredila s Tomažem Bromšetom, novim odvetnikom Kristijana Kamenika v primeru Tekačevo. Prej ga je ves čas zastopala Marjetica Nosan, a je pred meseci umrla zaradi hude bolezni. Le slab mesec pred njeno smrtjo sem se dogovarjala z njo, da bi mi dala intervju, a se je žal zgodilo to, kar se je! Nosanova je bila med odvetniki izstopajoča, spominjam se njene izjave, kako je na sojenju za umor Naserja Beriše (o tem v prihodnjih dneh), v katerega je streljal policist, zabrusila: “Bodi že enkrat tiho!”. No, skratka, po Nosanovi je primer Tekavečo prevzel Bromše. Ne glede na to, da je star komaj 29 let in eden najmlajših (če že ne najmlajši) med celjskimi odvetniki, je resna nevarnost nasprotnikom v sodnih dvoranah. Vsaj tak občutek sem dobila. Preberite, kaj mi je povedal.

 

Angleški izvedenci so končali s tako imenovanim faznim preiskovanjem sledi s kraja umora v Tekačevem, tudi fotografij in fotokopij. To so potrdili tudi na Okrožnem sodišču v Celju. Angleži so v rokah držali ključni dokaz, ki bi obtoženca za najbolj brutalne umore v samostojni Sloveniji, Kristijana Kamenika, lahko povezal s krajem zločina in ga za 20 let spravil za zapahe: športne copate. Toda zadnje izvedensko mnenje je zelo ugodno za obtoženca.

“Mnenje namreč kaže, da ni nobenih zanesljivih karakterističnih detajlov, ki bi ta določen sporni copat povezali z najdenimi odtisi na kraju, kjer so se umori zgodili. Stopnja verjetnosti je na tako imenovani opisni stopenjski lestvici 3, kar je nižja stopnja kot je menil nemški izvedenec. Stopnja 1 pomeni identifikacijo, stopnja 4 nezadostno, 6 je popolna izključitev dokaza.

Kaj to konkretno pomeni za sojenje Kameniku?

Da ni prav nobenega konkretnega dokaza, da bi ga sodišče lahko obsodilo za očitana kazniva dejanja. Sodišče mora odločati na stopnji gotovosti in za to stopnjo gotovosti morajo seveda biti podani dokazi. V tej zadevi pa jih ni! So neki indici, ki sami po sebi ne tvorijo sklenjenega kroga. Prav vsakega od teh indicev je moč razlagati na različne načine. In v takšnem stanju, ko indice lahko razlagamo različno, ti enostavno ne tvorijo kroga, na podlagi katerega bi lahko sklepali nekaj, kar trdi obtožba.

Je res, da se bo sojenje morda začelo že oktobra?

To sem izvedel iz medijev. Vabila še nisem prejel.

Če se bo, boste do oktobra lahko vse preučili?

Gre za zelo obseženo zadevo in to mnenje predstavlja le del te obsežne zadeve. Vsekakor je treba vse temeljito preučiti, izvod mnenja angleških izvedencev sem že posredoval Kristijanu Kameniku. V nadaljevanju se bova sestala in še dorekla nekatere stvari …

… ste vseeno od njega že morda dobili vsaj kak odziv?

Ne. Mnenje sem dobil konec avgusta, ga pregledal in v prvih dneh septembra posredoval Kameniku.

On je zdaj v priporu na Hrvaškem, kjer so ga prijeli zaradi tihotapljenja mamil. Na sojenju v Celju  potem ne bo prisoten?

Treba je vedeti, da se bo glavna obravnava začela spet znova. Ker je Kamenik v tujini, lahko pride do sojenja v nenavzočnosti, ampak pod določenimi pogoji, ki jih določa Zakon o kazenskem postopku. Senat pa bo tisti, ki bo moral oceniti, ali je navzočnost obtoženca nujna ali ne. Mislim, da to v konkretni zadevi ne bo prav lahka naloga glede na izjemno obsežnost, zahtevnost in vrsto kaznivega dejanja, ki se mu očita in seveda upoštevaje njegov dosedanji zagovor.

Kako to, da ste se odločili prevzeti ta primer, ki je tudi eden največjih primerov v Sloveniji?

Ta primer sem prevzel s tem, ko sem prevzemal odvetniško pisarno zdaj pokojne odvetnice Marjetice Nosan. Njena želja in prepričanje sta  bila, da jo lahko nadomestim. O tem sva se pred njeno smrtjo veliko pogovarjala, tudi Kristjan Kamenik jo je takrat obiskal.

Kamenik vam je očitno moral napisati tudi pooblastilo za zastopanje. Je res, da sta se dobila le par dni preden so njega aretirali v Reki?

To drži, da.

Saj ne, da bi vas primerjali z njegovo nekdanjo zagovornico Nosanovo, toda ona je vedno znova imela v rokavu kakšen adut, s katerim je presenetila. Lahko kaj takšnega pričakujemo tudi pri vas?

Razumljivo je, da o vsebini nadaljnje obrambe ne bom govoril pred začetkom sojenja. Najprej je na potezi državni tožilec. On je tisti, ki se bo moral zdaj o tem izjasniti, ali se bo torej sploh odločil, da bo še naprej vztrajal pri pregonu Kamenika in šele nato nastopim jaz kot obramba …

In ravno Kamenikova obramba je tudi Nosanovo naredila za eno najbolj obleganih slovenskih odvetnic.

Z njo sem sodeloval kar nekaj mesecev preden je izvedela za svojo bolezen. In to sodelovanje sam ocenjujem za dobro in zelo uspešno. Nadomeščal sem jo tudi na raznih obravnavah, ki se jih ni mogla udeležiti. Mislim, da sta ravno to sodelovanje in način mojega dela veliko pripomogla k njeni odločitvi, da mi zaupa svojo pisarno.

Katero lastnost ste najbolj cenili pri njej kot odvetnici?

Bila je zelo vztrajna in tudi sam sem tak. Mislim, da je naloga odvetnika predvsem v kazenskih postopkih zagotoviti, da pravila, ki jih je spisala država ne upoštevajo samo tisti, ki se znajdejo v teh postopkih, ampak je treba tudi organom pregona jasno povedati, da so pravila zapisana zato, da se jih držijo tudi oni.

Boste vi v sodnih dvoranah kot je bila ona – brez dlake na jeziku?

Vsekakor bom zelo jasno izrazil svoje mnenje ….

 

 

 

Tomaž Bromše je na Pravni fakulteti v Ljubljani diplomiral leta 2002. Kot sodniški pripravnik je delal na Višjem sodišču v Celju, nato je bil dve leti zaposlen v odvetniški pisarni uspešnega celjskega odvetnika Marjana Feguša. Od leta 2006 je samostojen odvetnik.

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

 

Nerazrešeni umori na Celjskem

V tem prispevku pišem torej o nekaterih umorih (Tekačevo je izvzeto, ker sem pisala o tem v prejšnjih sporočilih) na Celjskem, za katere še zdaj ni jasno, kdo stoji za njimi. Pri pisanju tega prispevka so se name obrnili tudi svojci od enega izmed omenjenih, češ, da ni dobro, da se toliko o tem piše … Ne vem, kaj je v ozadju njihovega strahu, dejstvo pa je, da so morilci še vedno na prostosti oziroma niso obsojeni.

Vrsta umorov, zaradi katerih še ni bil nihče kaznovan -  Kaj bodo pokazale preiskave, ki “… še vedno potekajo …”

Slovenija je po številu in okrutnosti v najhujših kaznivih dejanjih še daleč za zahodnimi državami. Jim pa sledi. Statistika kaže kar nekaj umorov, kjer so storilci že za zapahi ali pa se jim vsaj sodi, kup umorov pa ostaja še nerešenih, morilci so še na prostosti. Nekaj takšnih umorov je tudi na Celjskem, Celjani pa so pod streli umirali tudi drugje. Noben primer ni končan, dokler morilcev ne najdejo, je pogosta izjava policije, toda kaj ko leta minevajo, krivci za smrt nekaterih pa še niso znani.

Decembra leta 2003 so pred hotelom I v Remetinski ulici v Zagrebu našli ustreljenega 33-letnega Celjana Zlatka Žoherja. Ker je bil omenjeni celjski policiji znan kot osumljenec nekaterih goljufij z avtomobili, v  sosednji Hrvaški (Žoher naj bi imel tudi hrvaško državljanstvo) pa so se mediji ob njegovi smrti na široko razpisali tudi o mamilih, se je govorilo o mafijskem obračunu. Kakorkoli že, Žoher je umrl v skrajno sumljivih okoliščinah, ki so še vedno nejasne, niti zagrebška niti slovenska policija, ki vodita skupno preiskavo, storilcev ni prijela.

Od umora Žoherja nista minila dobra dva meseca, ko je umrl še 31-letnik Matjaž Podmiljšak iz Levca. Počilo v Ljubljani, saj so ga prav tako ustreljenega v vozilu našli v Brilejevi ulici. Policija je po umoru molčala kot grob, niso povedali niti tega, ali sumijo, da sta umora med seboj povezana.  Žoher in Podmiljšak sta se namreč poznala, sta bila oba osumljenca v prej omenjenih goljufivih poslih z avtomobili, vendar je zadeva zastarala, zato do obsodbe ni prišlo. Mesece po umoru Podmiljšaka je bilo neuradno sicer slišati, da se krog okoli osumljenih že manjša, toda preiskava še vedno ni končana, storilcev tudi v tem primeru še nimajo.

 

Za odgovor na vprašanje, ali je preiskava omenjenih umorov morebiti bolj natančneje pokazala na morilce, smo se obrnili na Generalno policijsko upravo v Ljubljani, od koder nam odgovora takoj niso poslali. Že vnaprej pa smo bili opozorjeni, da bo odgovor skoraj popolnoma enak tistemu pred leti: “Preiskavi še vedno nista končani.”

So morilci med nami?

Javnosti je manj znan velenjski primer Matjaža Volka. Mladega Velenjčana so marca 2002 našli ustreljenega v bližini Žal v Ljubljani. Domnevnega morilca Nenada Miroviča so na podlagi tiralice iz Avstrije pripeljali v Celje, kjer je v priporu, od koder hodi na sojenje. Naročitve umora je obsojen Gregor Britovšek, s katerim smo pred časom objavili tudi intervju – v katerem vse zanika. Skratka, za ta primer sojenje poteka, Mirovič pravi, da nima pojma o umoru … (O tem bom še pisala na blogu v kratkem, saj kot sem neuradno izvedela, bo nadaljevanje sojenja kmalu.)

 

Zatem ko so storilce pred leti okrutnega umora šoštanjskega brezdomca Marjana Jančiča obsodili, pa je morilec 40-letnega celjskega brezdomca Petra Dornika še vedno nepojasnjen. Njegovo truplo so 8. julija leta 2004 zjutraj našli v mlaki krvi na sprehajalni poti ob Savinji v Trubarjevi ulici v Celju. Nekdo mu je s topim predmetom prizadejal tako hude poškodbe, da je izkrvavel na kraju dogodka. Vrsta razgovorov in zaslišanj ni dala skoraj nobenih oprijemljivih podatkov, ki bi pripeljali do osumljenca. V upanju, da bodo našli kakršen koli dokaz ali sled za morilcem so policisti tisti dan na tistem delu prečesali celo nabrežje Savinje in okolico, a odšli praznih rok. Le v grmovju ob klopi, kjer so našli Dornikovo truplo, je stala napol prazna steklenica vina, ki smo jo zjutraj videli tudi mi. Dornik je bil alkoholik v kronični fazi, a miren, vodljiv in vljuden, so takrat povedali v celjskem zavetišču za brezdomce. Na policiji se zavedajo, da so informacije ljudi, ki bi usodne julijske noči morebiti kaj videli ključnega pomena, zato zanje še vedno velja prošnja, da pokličejo na anonimno številko policije 080 1200 ali na 113.

 

Od leta 2001 se kot jara kača brez oprijemljivih podatkov vleče tudi preiskava izginotja mladega Celjana Jureta Plevnika. Čeprav okoliščine več kot očitno nakazujejo na umor mladeniča, osumljenca ni in ni. Oziroma je, a dokazov za njegov umazan posel še ni dovolj. Iz statistike umorov preteklih let na Celjskem sta odprta še dva primera. Gre za umor Celjana Franca Kavčiča, takrat starega 31 let. Njegovo truplo so našli v strugi potoka v Liscah pri Celju, kjer je ležalo več časa. Drugi primer pa je javnosti prav dobro znan. To je skrivnostni umor mladoletne Anđe Klarić, ki je bila pogrešana  od 16.1. 1990.  Mrtva je bila najdena slabih pet mesecev kasneje ob avtocesti Celje – Maribor. Vprašanje, ki se ob tem poraja pa je, ali bo policijsko delo, ne glede kako intenzivno preiskave omenjenih umorov potekajo, sploh kdaj dobile svoj epilog.

 

SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

Zakaj je umrl pred vrati celjske urgence in kdo je za to odgovoren?

Članek sem pisala septembra, ko se preverjala, kaj se dogaja s to zadevo. Gre za moškega, ki je lani umrl pred celjsko urgenco, ker so ga zavrnili, saj ni imel napotnice.

Ali bo do sojenja sploh prišlo in če bo, sojenja verjetno ne bo prej kot v letu dni … 

 

Junija je minulo že leto dni od smrti 50-letnega Bojana Kajtne, ki je umrl na pragu celjske bolnišnice, zatem ko so ga pred pregledom kljub temu, da je jasno povedal, da ga stiska v prsih, poslali po napotnico. In po letu dni vse preiskave še vedno končane do te točke, ko naj bi se vedelo ali bosta in predvsem kdaj na zatožno klop sedla dva – medicinska sestra in višji zdravstveni tehnik, ki sta delala v tisto noč na urgenci -,  ki so ju ovadili zaradi malomarnosti. Kot smo izvedeli je primer romal s tožilstva na sodišče, zdaj je v rokah preiskovalnega sodnika, ki naj bi septembra osumljenca tudi zaslišal.

Poenostavljeno rečeno, preiskovalni sodnik bo po zaslišanju odločil, ali je dovolj dokazov in ali obstaja utemeljen sum za očitano kaznivo dejanje. Če bo odgovor pritrdilen, izda sodnik sklep o uvedbi sodne preiskave, če ni dovolj dokazov, je sklep negativen. V tem primeru se lahko tožilstvo pritoži. Tožilstvo bo tudi po končanih postopkih tisto, ki bo, če bo presodilo, da obstajajo pogoji za sojenje, spisalo obtožnico. Toda zelo težko je pričakovati, da se bi sojenje, če seveda bodo za to dani pogoji, začelo prej kot v letu dni.

Kot da jim je vseeno

Kot smo že pisali pred časom, je bolnišnica sprva priznala odgovornost za smrt Kajtne, kasneje je ta odgovornost kar zvodenela. V bolnišnici so izvedli interni strokovni nadzor, komisija Zbornice zdravstvene nege pa zunanjega. Dežurna zdravnica, ki je v tistem času delala, naj ne bi bila ničesar kriva, so trdili v bolnici, komisija Zbornice zdravstvene nege pa je menila, da ni bila odgovorna niti medicinska sestra. Je pa Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije takrat opozorila na vrsto nepravilnosti v celjski bolnišnici. V bolnišnici kakšnih vidnejših ukrepov zaradi primera Kajtna niso podvzeli, saj so takrat dejali, da pač ne želijo prevzeti vloge sodišča. Dejstvo pa v zraku ostaja, nekdo je odgovoren, toda videti je, da si nekdo zatiska oči.

Medtem ko so svojci pokojnega ogorčeni nad vsemi ugotovitvami in razočarani nad čakanjem, da bo sistem enkrat za vselej pokazal, kdo je odgovoren, njihov odvetnik Bojan Grubar iz Maribora opozarja na sprenevedanje bolnišnice. Ve se, kdo je bil vodja zdravniškega tima v tisti noči, trdi, in s tem nakazuje, da je zdravnik tisti, ki odreja podrejenim način dela. Toda zdravnice, ki je takrat delala, med osumljenci ni.

 

SIMONA ŠOLINIČ

 

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

Zakaj tragedije, nesreče in bolečine?

Pri tem sporočilu ne gre za prispevek. Napisan je kar tako. Blog je namreč v dneh, odkar sem ga odprla in gor dajala svoje članke, zelo obiskan. Priznam, nisem pričakovala tega. Hvala vsem, ki ga berete in mi pošiljate mejle in smse.

Eden izmed bralcev me je vprašal, zakaj črna kronika. Zato. Ne maram rutine, pustih novinarskih konferenc, na katerih se počutim, kot da to, kar naredim, ni moje delo. Tam povzameš nekaj, kar ti nekdo naloži in to prodaš ljudem. To ni moje delo. Če se v temo, o kateri pišeš, poglobiš, kaj raziščeš, ugotoviš kaj novega, morda kaj takega, o čemer nekdo najraje ne bi govoril ali dal odgovora, potem vem, da sem na pravi poti.

Če bi morala poročati o čem drugem, bi razmišljala o koncu novinarskega dela.

Res je, vidim, slišim marsikaj. Pogovarjam se z ljudmi, ki so doživeli tragedije. Čutim njihovo bolečino. Kako nekomu, ki je pred nekaj urami izgubil ljubljenega otroka v nesreči, razložiti, da je moje novinarsko delo o tem poročati? Toda do zdaj mi nikoli niso odrekli izjave.

Nisem mrhovinar. Razumem. In to čutijo tudi ljudje.

Spominjam se smrti 17-mesečne deklice v požaru, pa tragedije, v kateri so pri Velenju umrle tri osebe. Dve ženski in nerojeni otrok. Prijateljica je drugo prijateljico peljala v bolnico – rodit. Pa delovna nesreča v Šentjurju, ko je viličar padel na žensko. Doma je pustila tri male otroke in jaz sem morala tja. Sprejeli so me. Nazaj grede sem jokala vso pot. To je bila tudi moja prva “črnokronična” zgodba. Pred leti je bilo hudo tudi v Velenju. Nek fant je umoril znanca. Zabodel ga je z nožem in istega dne sem morala k njegovim staršem. Pa letos, ko sem morala k materi fanta, ki so ga ubili pred Rdečo dvorano.

Težko mi je bilo lani. V nesreči v Žalcu je umrla naša sodelavka. Stara 26 let. V avtu jih je bilo več, hudo poškodovan je bil tudi moj sodelavec, ki ga kot človeka izjemno cenim. Pisati sem morala članek in komentar. S solzami v očeh.

Tu so še umori v družinah. Nasilje. Vedno to prekleto nasilje.

Letos sem videla, kako dejansko malo mar je nekaterim odgovornim inštitucijam, da so med nami nemočni zlorabljeni otroci. Če bi opravljali svoje delo, potem v tem trenutku morda nekdo ne bi zlorabljal svojega sina … Tistih, ki se resnično borijo proti zlorabi, je zelo malo.

Sojenja. Tam sliši človek marsikaj. Kako ga je zabodel? Kam? Kje vse je bila kri? Kako ….

Toda – vedno imam pred očmi vprašanja: Ali bom s pisanjem/poročanjem komu pomagala? Ali bo to, da bom pisala o nesreči, kjer je vinjen voznik zbil 10-letno deklico, da jo je vrglo nekaj metrov po zraku, spametovalo vsaj enega, da bo danes, ko bo sedel za volan, pomislil na to, da bo vozil previdno – ne le zaradi sebe, ampak zato, da ne ubije drugega? Ali bo moje pisanje o pedofilih in o tem, da se to ne sme dogajati, morda spodbudilo vsaj enega, da bo o tem spregovoril in prekinil trpljenje? Ali bo moje pisanje o tem, da ni prav, da se dogaja nasilje v družini, spodbudilo vsaj eno žrtev, da bo nasilnežna prijavila …?

… vsaj enega/eno …

Dosedanje delo mi je velikokrat odgovorilo z DA. 

Zato vztrajam.

Hvala, ker vztrajate z menoj.

Simona Šolinič

 

V ponedeljek sojenje o brutalnih umorih v Tekačevem

Po neuradnih, a zanesljivih podatkih naj bi se v ponedeljek začelo sojenje Kristijanu Kameniku za umore v Tekačevem leta 1997. To smo pred meseci že napovedali. Kot ste lahko že brali na blogu, so bili v Tekačevem leta 1997 brutalno umorjeni 73-letna Frančiška Poharc, dve leti starejši mož Štefan Poharc ter komaj 17-letna Viktorja Krušlin ter njena mama, 36-letna Helene Krušlin. Do danes še ni točno znano, ali je bilo morilcev več, zanesljivo pa je, tako trdi obtožnica, da naj bi na kraju umora bil Kristijan Kamenik. Vprašanje pa je, kako in če se bo sojenje v ponedeljek sploh lahko začelo, saj je znano, da je Kamenik trenutno v hrvaškem priporu zaradi domnevne vpletenosti v tihotapljenje mamil. To je le na hitro, več o Tekačevem si lahko preberete v prejšnjih sporočilih.

 

Pozno popoldne boste lahko prebrali tudi, kaj se je danes dogajalo na sojenju policistu za umor Celjana Naserja Beriše.

 

SIMONA ŠOLINIČ

foto: SHERPA sherpa@t-1.si

 

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

 

Sojenje policistu za umor Naserja Beriše

Tudi na tokratnem sojenju celjskemu policistu Mateju Boberi zaradi umora Naserja Beriše je bil obtoženi varovan in ves čas zamaskiran zaradi osebne varnosti. Gre za novo sojenje v tem primeru, saj je od zadnje obravnave minilo več mesecev. Pred senat je stopil obtoženi Bobera, ki je ponovil svoj zagovor, na vprašanja pa do konca sojenja ne bo odgovarjal, zaslišali so tudi nekaj prič. Kot je znano, je Bobera streljal v Berišo med begom na Cinkarniški poti v Celju leta 1999. Za Berišo, ki naj bi bil znan po več kaznivih dejanjih, je bila takrat razpisana tiralica.

V zagovoru iz lanskega sojenja, pri katerem je Bobera vztrajal tudi zdaj, je dejal, da je bil prepričan, da mu Beriša grozi s pištolo, kar naj bi mu tudi povedal. Kljub temu, da je policist večkrat ponovil: “Stoj, streljal bom,” naj bi Beriša še vedno trdil, da bo streljal tudi sam. Pričali so trije policisti, ki so na Cinkarniško pot prišli med prvimi, zatem ko so po zvezah dobili obvestilo o dogodku. Opisovali so predvsem minute po prihodu, kako so Berišo, ležečega na tleh, vklenili in videli prestrašenega Bobero, ki jih je opozarjal, da je Beriša imel pištolo. Te kasneje niso našli, Beriša je v roki imel telefon. Vsi so trdili, da so jih na rednih sestankih na policiji opozarjali, da je za Berišo razpisana tiralica in da je nevaren ter oborožen.

Pred senat je stopil tudi Berišev prijatelj, ki je tistega večera vozil avtomobil, iz katerega je Beriša izstopil, nato pa začel bežati pred policistom. Ta je senatu moral pojasniti tudi dogodek, ki se je zgodil nekaj mesecev pred usodnim aprilom, ko je ga je policija ustavila v Novi vasi v Celju. Tudi takrat naj bi bil Beriša z njim v avtomobilu, preden ju je ustavila policija, pa je pobegnil, vendar ga policisti niso opazili. Policistov zagovornik Daniel Planinšec je predlagal, da se na sojenju zasliši tudi enega izmed odvetnikov Beriševih, ki naj bi pri sebi več mesecev hranil tulec, ki so ga našli na kraju dogodka, kar se Planinšcu zdi nedopustno. Oporekal je tudi klasifikaciji kaznivega dejanja umora, saj dodaja, da “… to ne more storiti policist, ki opravlja svojo dolžnost”. Sojenje se bo nadaljevalo jutri (torek) z zaslišanjem izvedencev medicinske in balistične stroke.

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

 

SIMONA ŠOLINIČ

foto: sherpa@t-1.si

Na sliki odvetnik obtoženega Daniel Planinšec.

 

 

Lahko bi rešili mrtvega?! (popoldne o sojenju 21-letniku za poskus umora)

Članek pripenjam malo pozno …

 —-

 

Na nadaljevanju sojenja celjskemu policistu za umor Naserja Beriše pred devetimi leti, so zaslišali izvedenca medicinske in balistične stroke. Tudi danes je bil obtoženi v sodni dvorani zamaskiran, v dvorani sta ga varovala dva policista, pred dvorano in sodiščem pa jih je bilo še več.

 

Izvedenec medicinske stroke Alfred Šerko je dejal, da je Beriša umrl zaradi izkrvavitve. Kolikor ga je bilo mogoče razumeti, bi Beriša celo preživel, če bi mu ustrezno pomoč nudili v prvih 15-ih minutah in če bi ga istočasno operirali dve ekipi, prva prsno votlino, druga trebušno. Tja je namreč dobil usodni strel. Nekoliko nenavadno pa je, da Šerko, sicer priznan strokovnjak, sploh ni vedel, da je bil Beriša, ko so ga pripeljali v bolnišnico – že mrtev. Pred tem pa je razlagal, da bi ga lahko rešili, da so Berišo v bolnico pripeljali mrtvega, pa mu je povedal pooblaščenec Beriševih svojcev. Laično vprašanje je, ali ne bi tega izvedenec, ki izdeluje mnenje, ki je za sojenje lahko ključnega pomena, moral vedeti?!

 

Izvedenec balistične stroke Franc Sablič pa je govoril o osmih strelih. Pet naj bi jih policist izstrelil v stoječem položaju na razdalji okoli sedem metrov in pol od ograje, kjer je bil Beriša, nato naj bi se prestavil in dva metra od ograje v čepečem položaju izstrelil še tri naboje. Dva od teh naj bi Berišo zadela. Sablič je dodal še, da na število strelov v takšnih situacijah vplivata tudi stres in strah. Zagovornik obtoženega Daniel Planinšec je tudi danes omenil tulec, domnevno od devetega strela, ki naj bi ga eden izmed Beriševih odvetnikov hranil več kot štiri leta. Takšen način hrambe Sablič  ni srečal v svoji 25-letni karieri, pravi, tega, ali je tulec verodostojen, ni želel komentirati, je pa namignil, da je dokaj vprašljiv. Planinšec je predlagal še zaslišanje nekaterih prič, pooblaščenec Beriševih Gorazd Fišer pa, da bi v spis vložili še policijsko poročilo o datumu dogodka, ki ga je včeraj kot priča opisoval Berišev znanec in sicer da naj bi ga skupaj z njim polcisti enkrat že ustavili, a Beriše takrat niso opaziili, saj mu je iz vozila uspelo pobegniti.

 

p.s. Več o primeru v sporočilu prej.

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

  

SIMONA ŠOLINIČ

 

 

 

 

Če se napadeni ne bi branil, bi ga ubil? (kmalu: Kaj so naredili pogrešanemu Juretu?)

Na (sredinem) nadaljevanju sojenja 21-letnemu Martinu Plahuti na celjskem okrožnem sodišču za poskus umora 42-letnega znanca Franca Viherja januarja letos v Janškovem selu pri Velenju je pred senatom tri ure svoje mnenje o obtoženem pojasnjeval izvedenec psihiatrične stroke.

 

V maratonskem pojasnjevanju svojega izvedenskega mnenja je nevropsihiater Miran Ličina dejal, da ima obtoženi tako imenovani fetalni alkoholni sindrom. To pomeni, da je nanj alkohol vplival že med nosečnostjo matere, ki naj bi bila podvržena pitju alkohola. Poleg tega ni imel rožnatega otroštva oziroma mladosti. Izvedencu so postavljali kup podobnih vprašanj, ki so se bolj kot ne vrtela torej okoli ključnega vprašanja (ne)prištevnosti obtoženega. Čeprav je Plahuta sam omenil, da se mu je pri Viherju tik preden ga je zabodel, zameglil um, ko je videl ogenj v njegovi peči in čeprav ima na vesti požig in poskus požiga in – čeprav je po enem požigu sam poklical policijo, se spreoblekel in odšel gasit požar, pri njemu ne gre za piromanijo. Tako trdi izvedenec, ki je na vprašanja senata odgovarjal sicer strokovno, a morda nekoliko zmedeno in predvsem na dolgo in široko. Bistvo povedanega je, da je Plahuta v trenutku poskusa umora bil v bistveno zmanjšani prištevnosti, čeprav se je pri izhodu iz Viherjeve hiše že bolj zavedal, da je vendarle storil nekaj narobe.

 

Tožilka Marija Juhart je za Plahuto predlagala zaporno kazen in ukrep obveznega zdravljenja bodisi na zaprtem bolnišničnem oddelku bodisi v zaporu. Temu je sledil tudi pooblaščenec Viherja, ki je dodal le še znesek 6.500 evrov za Viherjeve fizične, duševne bolečine, strah in iznakaženost zaradi vboda. Obtoženčev zagovornik Rok Fink predlaga oprostitev plačila stroškov, saj Plahuta nima nobenega vira financ, predlaga le tri mesece zdravljenja od alkoholizma na zaprtem psihiatričnem oddelku ali zelo milo zaporno kazen, leto in en mesec, v kazen pa naj se všteje pripor in zdravljenje.

 

Je pa na sojenju imel zadnjo besedo Plahuta. Viherju se je še enkrat opravičil, izrazil obžalovanje za dejanje in tudi željo po zdravljenju od alkoholizma, saj naj bi, kot smo na sojenju večkrat slišali – pri svojih 21-letnih imel resen problem z alkoholom. In zna se zgoditi, da bi, če ne bo pod budnim zdravstvenim nadzorom, dejanje ponovil …

 

Več o tem v petkovi številki celjskega Novega tednika.

 

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

Novinarji. Umori.

r.i.p.

http://www.index.hr/vijesti/clanak/ivo-pukanic-ubijen-u-atentatu-autobombom/407017.aspx

http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func=read&c_menu=2&c_id=185407

http://www.24sata.hr/news/clanak/ivu-pukanica-dignuli-u-zrak-u-lexusu-pred-redakcijom/85661/?

http://24ur.com/novice/crna-kronika/panika-v-zagrebu-ubijajo-novinarje.html

…

 

Zakaj mu niso izrekli sodbe za poskus umora?

Sodni senat okrožnega sodišča v Celju v primeru 21-letnega Martina Plahute za poskus umora 42-letnega znanca Franca Viherja ni izrekel sodbe. Kot je znano, je močno vinjeni Plahuta Viherja januarja zabodel z nožem. Člani senata so se odločili, da bodo pred sodbo še enkrat zaslišali izvedenca psihiatrične stroke. O tem, da je bil ta popolnoma nejasen pri svojih navedbah, sem tu že pisala.

 Sodni izvedenec psihiatrične stroke Miran Ličina je namreč v sredo pred senatom stal dobre tri ure. Na vprašanja odvetnikov, tožilke in senata je odgovarjal na dolgo in široko, ne pa tako, da bi povedane stvari dodobra pojasnil v tej smeri, da bi sodišče lahko razsodilo na podlagi gotovosti. Dejal je, da ima obtoženi resne probleme zaradi alkoholizma že od rane mladosti. Plahuta je sam dejal, da se mu je zameglil um, ko je pri Viherju opazil plamene v peči, obtožen je požiga in poskusa požiga, pri enem je celo sam gasil ogenj, a to, je dodal izvedenec še ne pomeni, da je piroman …

Nikakor pa se ni znal izjasniti, ko ga je senat spraševal o stanju obtoženega v času poskusa umora. Iz njegovih navedb bi bilo možno razumeti, da v trenutku napada z nožem ni vedel, kaj počne, že čez nekaj trenutkov, ko ga je napadeni med ruvanjem uspel potisniti skozi vrata ven, pa se je že zavedal svojih dejanj …

 Predsednik senata Martin Jančar je tako povedal, da ravno zaradi nejasnosti glede tega, ali je Plahuta v času napada imel v oblasti svoje ravnanje ali ne, so sojenje preložili na nedoločen čas. In ga vrnili do točke, ko bo pred senat spet stopil psihiatrični izvedenec. Vendar ni pričakovati, da bodo zahtevali drugega izvedenca te stroke.

 

Marsikdaj je v sodnih dvoranah opaziti slabo pripravljenost sodnih izvedencev na pojasnjevanje mnenj, ki jih pripravijo. Čeprav so le-ta za večino sojenj (in tudi življenj) ključnega pomena. Naj spomnimo samo na izvedenca, ki je (v drugem sodnem primeru, o katerem sem pisala ta teden) navajal, kako bi napadenega lahko v bolnici rešili, ob tem pa sploh ni vedel, da so ga tja pripeljali že mrtvega. Njegov odgovor je bil: »Potem pa je umrl na kraju dogodka ali med prevozom …« Vsi sodni izvedenci so za vsako mnenje, ki ga pripravijo, tudi plačani.

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

SIMONA ŠOLINIČ

foto: sherpa@t-1.si

Oškodovanec Franc Viher in odvetnik Aljoz Osojnik.