Ko gostinec mladoletniku ponudi črno vodko!

Pomanjkljiv nadzor nad prodajo alkohola: zakonom in ukrepom se (čisto upravičeno) smejijo tudi osnovnošolci …

 »Dober dan punce, kaj boste spile,« je v nekem lokalu na Celjskem natakar vprašal tri devetošolke, ki so sedle za mizo. » Bandidos Ice,” odgovori najmlajša. “Ne morem dati. Malo prej sem imel inšpekcijo. Če pa želiš, lahko greš za pult, imam črno vodko. Čisto poceni, po en evro, jo zvrneš, pa je.« Medtem ko strokovnjaki na visokih položajih debatirajo o tem, kako v Sloveniji ljudem razložiti, kako nevarne so lahko posledice pitja alkohola, se taistim strokovnjakom zdaj smejijo tudi osnovnošolci. Ti pijačo, ne glede na svoja leta, dobijo sicer ne povsod, toda – skorajda povsod … Večina gostilničarjev in prodajalcev jim veselo toči alkohol in pri tem ostane nekaznovana.

Da ne bo kdo rekel, da si izmišljujemo, to so resnični podatki pohvalne raziskovalne naloge Kaplja čez rob treh devetošolk Osnovne šole Frankolovo, Urške Germ, Natje Jajčevič in Marise Mastnak in pod mentorstvom profesorice Suzane Šafarič. Rezultati njihovega raziskovanja na terenu so pokazali katastrofalno dejansko stanje, ki je daleč od “resnice” in leporečenja nekaterih teoretikov, kadar je govora o alkoholu. Ob pregledu izsledkov njihove naloge se postavi resno vprašanje: kaj počnejo inšpektorji, policisti? Če je njihov odgovor, da delajo kolikor lahko na podlagi zakonov, je naslednje vprašanje, kaj počnejo snovalci zakonov, ki se v praksi pokažejo za popolnoma zgrešene. Zakaj ni takšnih predpisov, da natakarju še na pamet ne bo prišlo, da bi vašemu mladoletnemu otroku ob 9. uri zjutraj ponudil črno vodko. Po znižani ceni!

“Z našo raziskavo smo ugotovile, da najstniki lahko zelo hitro in enostavno dobijo alkoholno pijačo. Pri tem ni ovira niti starost, niti zakonodaja. Nadzor sicer je, vendar je v zakonodaji in postopku dokazovanja toliko pomanjkljivosti, da je skoraj nemogoče ukrepati zoper kršitelje. V lokalih, kjer se zbirajo predvsem mladostniki, imajo tako nizke cene pijač, da menimo, da to vodi k spodbujanju uživanja alkoholnih pijač pri mladostnikih.  Pri tem mislimo tudi na razne »akcije« v dopoldanskem času,” navajajo devetošolke v svojih izsledkih.  

“Rezultati naše naloge so nas razočarali. Kaplja čez rob vsega,  nespoštovanja zakona, slabega nadzora, težavnega dokazovanja na sodiščih, pa je vsekakor indiferenten odnos staršev in šol do problema in slabe navade mladostnikov. Pričakovale smo, da bomo zlasti zaradi naročanja alkohola v lokalih,  pogosteje opozorjene na kršitev. To se ni zgodilo.” Ob petkih so se tako odpravile v različne gostinske lokale in centre v Celju in Vojniku in naročale alkohol. “V lokalih smo brez težav dobile alkohol in nikjer nas niso vprašali za osebni dokument. Enaka situacija je bila v prodajalnah,” pišejo dekleta. Ponekod jim alkohola sicer niso želeli prodati, a kaj ko v taistih trgovinah namesto mladoletnikov kupujejo alkohol starejši dijaki …

Sramotno je, da so mladoletnice alkohol dobile v lokalih, ki so ravno v bližini tistih ustanov, ki bi zoper to morale ostro ukrepati! Skoraj pred nosom policistov in inšpektorjev se mladoletniki dobesedno nacejajo z alkoholom že v dopoldanskem času. O tem smo pisali že lani, ko smo mladoletnike tudi fotografirali (jim seveda zakrili obraze) ob polni mizi alkohola že zjutraj, toda popolnoma nihče ni odreagiral!

Marsikdaj puncam, ki so raziskovale, natakarji niso želeli izstaviti računa. Pijačo so dobile tudi v skorajda v vseh trgovinah v večjih nakupovalnih centrih na našem območju! “Ko smo prišle na vrsto, je blagajničarka pogledala naokrog, če kdo gleda in zaračunala. Nikjer ni bilo težav,” pišejo v nalogi. Z akcijo naročanja alkoholnih pijač so nadaljevale tudi v Vojniku. V številnih lokalih so jim brez težav postregli! “Nihče nas ni vprašal, koliko smo stare ali zahteval osebni dokument.”

Bolj kot kdo drug so kritične do inšpektorjev: “Menimo, da svojega dela ne opravljajo dobro. Zdi se nam nemogoče, da so ob inšpekcijskih pregledih (19. in 20. 6. 2008) v prodajalnah (obiskali so jih 182) ugotovili le eno kršitev prodaje alkohola mladoletni osebi. Me smo v enem dnevu obiskale štiri prodajalne in v treh dobile alkohol!” Učenke so se pri izdelavi naloge obrnile tako na tržne kot na zdravstvene inšpektorje ter na policijo, zato so imele tudi uradne podatke. Zaznale so isto kot mi lani: medtem ko je v daljšem časovnem obdobju ukrepov in kaznovanih gostincev/prodajalcev manj kot prstov na eni roki, smo jih tudi mi v enem dnevu našteli kar nekaj. Se vam zdi, da se osnovnošolci zdaj že čisto upravičeno smejijo vsem predpisom, čeprav je stvar zelo resna?  

SIMONA ŠOLINIČ

 Alko za zabavo

Poleg vsega so med učenci od 7. do 9. razreda mlade avtorice raziskovalne naloge naredile tudi anketo. “Ugotovile smo, da je alkohol  »domač« že v 7. razredu. Staršem se ne zdi nič narobe, če 13 ali 14-letna hči ali sin spije kakšno pivo,” so razbirale iz odgovorov. Naletele so na izjave učencev, ki sami pravijo, da jim starši kupijo, zlasti poleti, pivo ali pa z vrstniki obiščejo domačo klet. Anketa je pokazala, da doma z alkoholom nazdravi več deklet kot fantov, na splošno, pa po alkoholu večkrat posežejo fantje. 50 odstotkov vprašanih deklet je že pred 14. letom poskusilo alkohol. “Najbolj jih privlači dejstvo, da so dobre volje in zabavni. Splošno znano je, da se mladostniki na Frankolovem zbirajo na edinem športnem igrišču v kraju. Čeprav je to namenjeno športnim dejavnostim, pa je prepogosto središče pijančevanja in neprimernega vedenja,” so bile kritične. Objavile so tudi fotografijo, ki so jo naredile dan po takšnem pijančevanju nekaterih. “Po rezultatih raziskave sodeč, dekleta bolje poznajo lokale, kamor zahajajo srednješolci. Vzroka za to ne poznamo. Eden izmed njih je lahko ta, da imajo dekleta že fante, ki obiskujejo srednjo šolo in starejše brate in sestre, od katerih dobijo informacije,” so sklepale.

 “Primerjale smo tudi cene pijač v celjskih in v vojniških lokalih, ki jih obiskujejo mladostniki. V Celju so cene nižje. Zlasti zanimive so akcije, kjer ponujajo v dopoldanskem času žgane pijače po 0,50 evra ali akcija, škatlica cigaret in črna vodka za dva evra. Lokali, kamor zahajajo odrasli, imajo višje cene.”

 Podatki naloge Kaplja čez rob so alarm za družbo, dekleta pa se ne pustijo ustrahovati – če bo treba, so pripravljena tudi pričati zoper tiste, ki so jim ponujali alkohol. V primeru, da se jim bo kdo po objavi tega članka oglasil, morda celo kdo iz kakšne inštutucije, ki jim je raziskava zanimiva, bomo o tem še pisali. In še to: alkoholne pijače, s katerimi so jim v lokalih in prodajalnah postregli, avtorice raziskave niso poskusile.

 NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

 

Je bolje nasilje v družini ali istospolna starša?

Ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal: “Čim hitreje in čim bolj izenačiti istospolne s heterospolnimi družinami!”

Napad zamaskiranih neznancev na aktiviste gejevskega in lezbičnega gibanja pretekli teden je v Sloveniji povzročil plaz debate o istospolno usmerjenih. Medtem ko so na kolegiju koalicije včeraj razpravljali o zakonu, ki bo popolnoma izenačeval hetero in homo partnerske zveze, hkrati pa bodo gejem in lezbijkam dovoljeval tudi posvojitve otrok, je med delom javnosti završalo. Nekdanja evropska poslanka iz vrst Nove Slovenije Ljudmila Novak pravi, da obsoja nasilje, vendar: “… se istospolno usmerjeni preveč izpostavljajo in s tem k nasilju malo tudi sami pripomorejo”. Ko je ministrica za notranje zadeve slišala te besede, v izjavi za naš medij ni skrivala ogorčenja: “Ne morem verjeti! Takšne izjave vodijo še v večjo nestrpnost!”

“V razpravi na kolegiju koalicije smo bili mnenja, da je treba položaj istospolno usmerjenih izboljšati, razmislek gre v smeri ali bomo to storili v sklopu družinskega ali posebnega zakonika, vsekakor pa je to treba urediti hitro in prednostno! Istospolne skupnosti moramo čim bolj izenačiti s herospolnimi in jim tako omogočiti normalen status bivanja v Sloveniji,” je bila ostra Kresalova. Ljudmila Novak ne nasprotuje istospolnemu partnerstvu, ne podpira pa družin, kjer bi istospolna partnerja posvojila otroka in enačitve s klasičnimi zakonskimi zvezami: “Otroci, ki jih je možno posvojiti že tako izhajajo iz težkih družinskih razmer, zato je pomembno, v kakšno družino pridejo in kakšne zglede pri tem imajo. Mož in žena sta najboljši naravni primer, kjer takšni otroci lahko rastejo.” Toda otroci, ki čakajo na posvojitev, so prišli ravno iz različnih okoliščin razbitih “normalnih” družin, kjer sta moški in ženska. Novakova gleda samo na formo družine, ne pa na vsebino, odgovarja doc. dr. Roman Kuhar, raziskovalec na Filozofski fakulteti v Ljubljani in aktivist za pravice homoseksualne skupnosti.

“Vse raziskave kažejo, da otroci v istospolnih družinah nimajo težav, morda le z nestrpnostjo v družbi. Razumevanje družine, kjer sta moški in ženska, kot boljše, je lahko problem – gleda se samo formo, ne pa “vsebino”. Pomembno je, da ima otrok dva ljubeča človeka v družini, ne pa katerega spola sta. Če oče pije, ali je to družina, kjer je za otroka najbolj varno in najboljše okolje,” razlaga Kuhar.

Se je pa v času debat o tej tematiki v zadnjih dneh v javnosti pojavilo tudi veliko sovražnega govora, trdi profesorica filozofije in pedagogike Alma Sedlar, ki je bila nekdaj naša sodelavka, danes pa je pomočnica glavne urednice revije Jana:“V Sloveniji je sovražnega govora veliko, tudi prikritega, še posebej na raznih spletnih forumih. Ljudje imajo različne poglede na svet, vendar gre naša svoboda do meje, kjer je ne prikrajšujemo drugim. Imamo torej pravico do mnenja, ne pa, da tiste, s katerimi se ne strinjamo, lahko napademo.”

Sovražni govor je nevaren, lahko pripelje do nasilja, toda vsi mediji in predvsem uredniki spletnih strani se ravno tega ne zavedajo. Tako je pod prispevkom ravno o istospolnih partnerjih na spletni strani ene največjih televizijskih postaj kup spornih neokusnih komentarjev, tudi žaljivk. Smešno je, da na podlagi zakonov policija pogosto ne najde sumov kaznivih dejanj. Celjska policija je denimo v zadnjih treh letih ravno za splet dobila 4 prijave sovražnega govora o določenih skupinah ljudi, vendar ovaden ni bil nihče. Ni dokazov … Ali je torej v Sloveniji res odprta družba ali smo ljudje s predsodki, homofobični in nam do odprte družbe manjka še veliko? Odgovor na to je pred letom dni za naš medij dal celjski koreograf Igor Jelen, znan tudi izven slovenskih meja: “Če bi se oziral na mnenje ljudi in nevoščljivost, bi se moral že zdavnaj odseliti iz Slovenije. Ko sem o svoji spolni usmerjenosti začel govoriti javno, so mi dejali, da bo konec z mojo kariero, toda moje življenje se je spremenilo na boljše! Bolj so o tem govorili, več dela sem imel! Več spoštovanja. Mnogo ljudi se skriva in lovi partnerje na spletu, meni je to smešno! Zakaj bi lagal sebi, drugim! Naj se govori! Živi se samo enkrat!

SIMONA ŠOLINIČ

 NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

 

Pomagajte Dejanu v njegovi življenjski borbi!

Od navdušenega smučarja do nemočnega invalida – Finančna pomoč je Dejanovo novo upanje

Nekdaj športnik, planinec, potapljač, smučar, kolesar, ljubitelj narave, v kateri je vedno po napornem delavniku našel varen pristan. Danes mu je od vsega ostala le ljubezen do naštetega. V gore, v vodo, na sneg ne more več. Priklenjen je na posteljo. 37-letni Dejan Stojanovič, za prijatelje Stojko. Brez pomoči ljudi bodo njegove sanje o boljšem, manj bolečem “jutri”, ostale le sanje. Prijatelji so se zato odločili speljati humanitarno akcijo (z dovoljenjem celjske upravne enote), v kateri zbirajo denar za fizioterapevta in poseben aparat za razgibavanje! Stojanovič, ki dneve preživlja daleč od svoje družine, prijateljev, v bolnišnici v Stari Gori pri Novi Gorici, ne more govoriti, toda – čuti. Čuti novo upanje, ki ga prinaša humanitarna akcija. 

Stojanoviču, nekdaj učencu 3. OŠ Celje, ki se je izučil za elektrotehnika in bil nato tudi zaposlen, se je svet spremenil 18. decembra leta 2005. S svojo partnerico je smučal na Golteh in preizkušal nove smuči. Dejal je, da se bo pred odhodom domov spustil še enkrat po smučišču, ko mu je na progi v nasprotni smeri nenadoma zapeljal voznik motornih sani. Ker je brezvestnež, ki do danes ni odgovarjal za svoje neumno početje, na saneh vozil z neprimerno hitrostjo na delu, kjer sploh ne bi smel voziti, je po trčenju s Stojanovičem, smučarja pod sanmi vlekel še skoraj 50 metrov! Dejana, ki je izgubil zavest in prenehal dihati, je na snegu oživljala njegova partnerica. Imel je več zlomov rok, nog, notranje poškodbe in poškodbe glave. Tak je na smučišču pomoč čakal uro in pol, razlagajo prijatelji, saj so takrat reševalci na Golte morali priti iz Mozirja, tudi prevoza s helikopterjem takrat ni bilo. Sledilo je zdravljenje, rehabilitacija in kalvarija, ki jo Stojanovič preživlja še danes. V celjski bolnišnici je po nesreči bil dva meseca v komi, prestal je več operacij, poškodbe so se celile hitro tudi zaradi njegove dobre fizične kondicije, toda posledice so ostale. Njegovi možgani so okvarjeni in Dejan nikoli več ne bo tak kot je bil pred usodnim 18. decembrom.

Krik po pomoči!

“Ko je bil v celjski bolnišnici, je prepoznal prijatelje in znance, a ni mogel govoriti. Pisal je in tako odgovarjal na naša vprašanje. Bil je nepokreten, kar je ubijalo njegov duh in željo po gibanju,” razlagajo njegovi prijatelji. Nato so ga prestavili v rehabilitacijski zavod Soča, kjer je bil nadaljnjih šest mesecev, potem so ga odpeljali v Novo Gorico. “Bojimo se, da ga bodo prestavili spet drugam! Ne želimo govoriti slabo čez to bolnišnico, ravno nasprotno, toda Dejan je tam deležen premalo pozornosti. Potrebuje drugačno nego …” še dodajajo.

“Težko je z besedami opisati, kako je gledati prijatelja, ki je bil tako zelo aktiven, v invalidskem vozičku, kjer je sam s seboj. Odvzeto mu je vse, kar je ljubil. Zavedajoč se tega počasi izgublja bitko,” so prizadeti. Z nakupom kakšnega pripomočka ali plačilom za fizioterapevta mu želijo omogočiti vsaj nekaj, da se bo počutil spet aktivnega, morda bolj zdravega. Stojanovič še vedno ne more govoriti, toda določenih stvari se zaveda. “V očeh vidiš, da znotraj kriči po pomoči, a tega ne zmore pokazati ….”

V BARVNI OKVIRČEK

Zbiranje prostovoljnih humanitarnih prispevkov za Dejana Stojanoviča traja samo še do 20. julija! Denar lahko nakažete na tekoči račun: 06000 199 3283 660 s pripisom: Donacija za Dejana Stojanoviča. Prostovoljne prispevke zbirajo tudi neposredno od posameznikov (po domovih in z nagovarjanjem mimoidočih na ulicah), kar je dovolila tudi Upravna enota Celje. Vse dodatne informacije o možnosti pomoči dobite na naslovu info@kpdrustvo.com ali na spletni strani www.kpdrustvo.com. Zbrani denar bodo namenili za nakup aparata za razgibavanje, ki ga je priporočilo strokovno osebje bolnišnice Stara gora. Ponudba za nakup aparata je izdana s strani Janeza Perovška s.p. (Servis in prodaja medicinske tehnike), cena tega aparata pa je 2.778,00 evrov. Bolnišnica priporoča še terapevtsko delo z Dejanom s psihologom. Terapevtska ura stane 30 evrov.

 

SIMONA ŠOLINIČ

FOTO: www.kpdrustvo.com

 

 SIMONA ŠOLINIČ NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

 

Farsa “eritropoetin”: obtoženec in oškodovanec Fakin!

Ne krivec, ampak žrtev zarote? – Celjska bolnišnica mora povrniti nastalo škodo

Na okrožnem sodišču Celje je bila v sredo prva sodna obravnava, kjer je Samo Fakin, nekdanji direktor Splošne bolnišnice Celje, v nekoliko nenavadnem položaju. Očitajo mu goljufijo, saj mu sodijo zaradi spornega predpisovanja zdravila Eritropoetin pred več kot sedmimi leti. S tem naj bi celjska bolnišnica protipravno dobila več kot 76 milijonov takratnih tolarjev in sicer predvsem na škodo Zavoda za zdravstveno zavarovanje. Da bo ironija na sojenju še večja, pa je obtoženec v tem primeru danes tudi generalni direktor zavarovalnice, torej nastopa hkrati kot obtoženec in oškodovanec …

 Fakin naj bi namreč petim zdravnikom na oddelku za ledvične bolezni s centrom za dializo v Celju zamolčal, da je v ceno dialize vključeno tudi generično zdravilo Eritropoetin. Tako je skupno pet zdravnikov navedenega oddelka napisalo skoraj 300 receptov, na podlagi katerih so nato bolniki dvigovali zdravilo v lekarnah. To je bilo torej v nasprotju z veljavnimi predpisi in v škodo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, so mu očitali številni. Takšno predpisovanje je bilo uradno tudi eden izmed osnovnih razlogov za njegovo razrešitev z mesta direktorja celjske bolnišnice oktobra 2002. Goljufija naj bi se “dogajala” od 1. aprila 1999 do 21. decembra 2001. 

Ko naj bi mu – tako navaja obtožnica – vodja oddelka za ledvične bolezni dr. Marjeta Lešnik izrazila pomisleke v zvezi s tem, je: “… prikazoval, da je takšen način pravilen in ji ponovno odredil, da naj zdravilo predpisujejo na recept.” Šlo je torej za dvojno zaračunavanje. Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije naj bi s tem storil za dobrih 57 milijonov, Vzajemni zdravstveni zavarovalnici Slovenije pa za 19 milijonov takratnih tolarjev škode. Toda Fakin se ne počuti krivega, je dejal pred sodnim senatom v svoj zagovor. Poudaril je, da je bilo vse do 27. julija 2002 to zdravilo dovoljeno pisati na recept. Predstojnike oddelkov je redno obveščal o pomembnih zadevah, ti pa so dolžni o tem obvestiti še svoje podrejene. “Ničesar nisem zavestno zamolčal,” je še dodal.

Fakin še vedno vidi izza vseh očitkov zaroto nekaterih zdravnikov. Eden izmed razlogov za njegovo razrešitev je bil tudi neustrezen način poslovodenja kolektiva, čemur pa Višje delovno in socialno sodišče po njegovi pritožbi ni pritrdilo. Kot je že pred leti komentiral Fakin, je postal nezaželen predvsem potem, ko je začel zbirati podatke o produktivnosti dela, ti pa so pokazali, da posamezni zdravniki delajo bistveno manj, kot govorijo. O eritropoetinu se je v času Fakinove odstavitve veliko govorilo, saj naj bi ga tako predpisovali v več bolnišnicah v Sloveniji. Njegov odvetnik Blaž Kovačič je sodišču predal tudi kopijo pravnomočne sodbe v primeru direktorja ptujske bolnišnice, ki so ga pri enakih obtožbah na koncu oprostili.

V sredo so kot pričo zaslišali Helenco Marijo Benkovič iz celjske območne enote ZZZS (torej trenutno Fakinovo podrejeno …), ki je govorila o nepravilnostih glede takratnega predpisovanja eritropoetina, ta mesec pa naj bi bolnišnica (ker naj bi kršila pogodbene obveznosti do zavarovalnice) dobila tudi zadnji opomin pred izvršbo. Poenostavljeno(?) rečeno: Fakinu, ki ga obtožujejo, da je kot direktor celjske bolnice le-tej protipravno pridobil visoke vsote denarja, mora taista bolnišnica zdaj denar vrniti kot direktorju Zavoda za zdravstveno zavarovanje …

 Sojenje naj bi se nadaljevalo v začetku septembra, ko bodo morali pričati tudi zdravniki, ki so se na sporne recepte podpisovali.

SIMONA ŠOLINIČ

 SIMONA ŠOLINIČ NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

 

Oster besedni dvoboj priče in obtoženca

Na sojenju se vedno bolj zapleta, medtem ko odgovora na vprašanje, zakaj je moral umreti Volk, ni.

Na celjskem okrožnem sodišču se je v ponedeljek nadaljevalo sojenje Nenadu Miroviču in Gregorju Britovšku, ki ju obtožnica bremeni umora in naročila umora 25-letnega Velenjčana Matjaža Volka leta 2002 v Ljubljani. Tam naj bi ga ustrelil Mirovič, zatem, ko je pištolo dobil od Britovška, oba pa ves čas zanikata vpletenost v umor. Po številnih zaslišanjih prič sta zadnji dve obravnavi pokazali še na nekatere skrivnostne podrobnosti o vpletenih. V ponedeljek se je v sodni dvorani vnel še oster besedni dvoboj med pričo Džemalom Kadričem in drugoobtoženim Gregorjem Britovškom.

Kadriča so k pričanju pozvali, ker naj bi v času pred Volkovim umorom posodil nekaj denarja Miranu Obrezu, ki je bil v tistem času lastnik lokala v Domžalah. Obrez, sicer Volkov znanec, je bil zaslišan na pretekli obravnavi, kjer je Kadriča tudi omenjal. Takrat je dodal, da naj bi se Volk ukvarjal celo z zavarovalniškimi goljufijami in z ilegalnim poslom z zlatom. Kadrič, v Velenju znan kot “Džemo”, je senatu povedal ogromno podrobnosti predvsem o Britovšku (kar ta zanika). Tudi o pismu, kot je dejal, “… za katerega obstaja možnost, da ga je Volkovemu očetu poslal Britovšek”. V njem je bilo namreč zapisano, da je ravno Kadrič vpleten v umor, kar je ta ostro zanikal. “Želim, da se to ‘spravi z mene in moje družine’, z Volkovim umorom nimam nič, žal mi je, da mora oče pokojnega zdaj vse to trpeti,” je razlagal.

Kmalu po “uradnem” delu zasliševanja priče s strani obrambe, tožilstva in predsednika senata je nekaj vprašanj Kadriču postavil tudi Britovšek, nakar se je kar nekaj časa v sodni dvorani med njima odvijal pravi besedni dvoboj, tudi z žaljivkami. Senat je tako slišal, da sta, kljub temu, da se Britovšek in Kadrič nista videvala pogosto, medsebojna srečanja vendarla imela kar nekaj, veliko podrobnosti o teh pa ni v neposredni povezavi s primerom umora Matjaža Volka.

Na ponedeljekovi obravnavi je pričala tudi Britovškova mama Silva Britovšek, ki nekih novih stvari, glede na svoje prvo pričanje ni povedala. Med drugim je omenila tudi to, da je pri sinu našla pištolo, na njeno vprašnje, kaj ta počne v hiši, pa jo je poleg Gregorja pomiril tudi drugi sin, češ da je pištola pokvarjena, saj z njo ni mogoče streljati. Sojenje se bo nadaljevalo 8. julija.

SIMONA ŠOLINIČ NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

 

Nevarne ceste: so žrtve le vozniki ali tudi bližnji stanovalci?

Po našem poročanju zamenjali tudi prometni znak … – Divjaki drveli mimo ekipe, ki se je javljala v živo na Radio Celje

V preteklih dneh smo o zahodni obvoznici v Celju, kjer se je zgodila tragična nesreča motorista, veliko poročali. Ne le, da bodo pristojni zdaj tam (čeprav so nam sprva trdili drugače) vendarle postavili varnostno ograjo, zatem ko smo objavili fotografijo prometnega znaka, ki tam prepoveduje promet za pešce, so spremenili tudi tega. Toda, zdaj se cinično sprašujemo, zakaj so to sploh storili, saj je hoja za pešce glede na divjanje na tej cesti, pravzaprav nevarna in bi bilo bolje, da bi prepoved ostala. Morda bi bilo priporočljivo, če bi tak znak postavili le še pri dostopu na pločnik s Kersnikove, da bi pešec tudi s tiste strani videl, da je hoja po smrtno nevarnem pločniku prepovedana. Toda mi “nismo strokovnjaki” …

Pisali smo že, da nam številni, s katerimi smo se neuradno pogovarjali, trdili, da zahodna obvoznica ni nevarna. Njim v razlago ponujamo naslednje: ko smo včeraj za Radio Celje pripravljali oddajo v živo (skupaj s policisti na terenu) o tej nevarni cesti, se je v neposredni bližini zgodila še prometna nesreča! Trčila sta kolesar in voznik osebnega vozila, pri čemer je bil kolesar lažje poškodovan. Policisti so ustavili tudi motorista, ki je vozil brez čelade, se pri tem zgovarjal, da nima službe in denarja za plačilo kazni in naj ga ne kaznujejo … Bil je problem z ustavljanjem vozil, saj ni odstavnega pasu, na katerega bi ustavljajoče vozilo policisti lahko usmerili. In medtem ko so to počeli, je skorajda spet počilo … Ne divjajo le motoristi, nevarni so vozniki avtomobilov. V času našega radijskega javljanja so ustavili voznika, ki je vozil 100 km/h, torej 30 km/h več kot je to dovoljeno.

Kot nam je razlagal pomočnik komandirja Postaje prometne policije Celje Boštjan Cugmas, so hitrosti kršiteljev tam še bistveno višje. “Istega dne, med 6. in 8. uro, smo na tem delu ustavili voznika, ki je vozil kar 137 km/h, ni imel niti vozniškega dovoljenja.” In ta cesta je varna za otroke, ki se igrajo pet metrov stran? Seveda bomo poročali tudi, ko bo “Direkcija Republike Slovenije za ceste v čim krajšem času izvedla postavitev dvojne odbojne ograje v dolžini 72 metrov in sicer od km 2.698 do km 2.770 …”, kot so nam pisali konec minulega tedna. Stanovalci okoliških blokov so sicer veseli, da ograja bo, o tem, koliko bo 72 metrov le-te dejansko zavarovalo njihove otroke in njih, pa niso ravno optimistični.

So pa nam z DRSC napisali še tole: »Hkrati zavračamo očitke o neodzivnosti Direkcije Republike Slovenije za ceste, saj vsako prispelo pobudo, vprašanje ali prošnjo oziroma vsako sporočilo preučimo in pošiljatelju tudi posredujemo odgovor.« Toda, Mohor Hudej, stanovalec bloka, v katerega je trčil motorist in ki je bil na kraju nesreče med prvimi, je ravno za to cesto že pred dvema letoma v časopisu Novi tednik opozarjal na nevarnost in tudi takrat javno pozval odgovorne naj ukrepajo. Odgovora ni bilo. Če bi bil, potem morda danes ne bi razpredali o nevarni obvoznici …

Sramota!

Zahodna obvoznica je le en tak primer, natančen pregled pokaže, da je točk, ki bi bile nujne obnov in popravil na našem območju še več. Tudi na občinskih cestah na celotnem Celjskem. A je ponavadi pač tako, da se v več primerih odgovorni zganejo, ko se že zgodi tragedija. Da pa ne bomo le kritični. Pred dobrim letom dni smo pisali o Teharski cesti. Na dvorišče ene izmed tamkajšnjih hiš je namreč skoraj vsak teden s ceste dobesedno priletelo kakšno vozilo. Vsi vozniki tega niso niti prijavljali. V tem primeru so se na prošnjo za pomoč lastnice hiše odzvali tako na Krajevni skupnosti, policiji in občini. Lastnica hiše se je obrnila tudi na nas. Varnostna ograja je zdaj tam postavljena.

Druga pesem je na cesti cesti Ivenca–Frankolovo. Leta 2005 je v Globočah 33-letni voznik z avtomobilom trčil v stanovanjsko hišo in umrl. Pred tem je z avtomobilom s ceste “priletel” v dnevno sobo po 15 metrih! Lastnica je na nujnost močnejše ograje tik ob hiši opozarjala že pred nesrečo. Šokantno je, da je ograja še vedno takšna, kot je bila leta 2005. Hitrost so omejili na 70 kilometrov, ograjo so na delu, v katerega je trčilo še eno vozilo trčilo, celo skrajšali …

Marsikdo iz “celjske prometne stroke” nas je kritiziral, ko smo pred meseci pisali o Cesti na Ostrožno in opozarjali, da so cesto uredili, niso pa jo dobro označili. So pa kasneje naredili kasneje točno takšne oznake, kot smo jih skupaj z našim takratnim sogovornikom, magistrom Romanom Krajncem, vodjo študijske skupine za promet in logistiko pri Centru za poklicno izobraževanje, predlagali …

Krajnc, ki je izdelal magistrsko nalogo o javnem potniškem prometu v Celju meni, da bi morali na lokalnih ravneh posvetiti še več pozornosti urejanju prometne infrastrukture. Bil je tudi eden redkih, ki je podprl stanovalce, da bi ograja na zahodni obvoznici bila nujna. “Pri gradnji cest in drugih prometnih površin je treba že pri načrtovanju doseči ustrezen kompromis varne udeležbe ljudi na določenem cestnem odseku. Žal smo priča tehničnim pomanjkljivostim cest, ko vodenje prometnih tokov ni vedno optimalno. Nekatera križišča so v Celju denimo ‘prezasičena’. Na območju Ostrožnega imamo ulico, kjer je dvosmerni promet, širina ceste pa je nekaj več kot širina enega avtomobila. Zanimivo je, da je bila ta ulica svoj čas enosmerna. Absurd je še, da je ulica tudi v vlogi tranzitne ceste. Problem je tudi, da se pozablja na pešce in kolesarje. Ali se naj gibljejo med bloki, hišami? Pa pravimo, da je potrebno popularizirati kolesarsko mobilnost? Prenekatera talna označba je slabo vidna. Kako naj bo kolesar na svoji površini varen, če ga ne varuje vzdolžna polna črta med motornim prometom in njim? Trenutni primer slabe prakse je Ljubljanska cesta,” je kritičen Krajnc.

Pri svojem delu smo velikokrat presenečeni, kako malo je tistim, ki bi morali takoj odreagirati, pa tega ne storijo – za varnost ljudi. Pogosto se sprašujemo, kaj čakajo, zakaj kritizirajo potem novinarje, češ, da pišemo o nečem, kar ne razumemo. Ali je torej, glede na dogajanje na zahodni obvoznici, to dokaz, da smo mimo brcnili novinarji ali kdo drug?

SIMONA ŠOLINIČ ,MATEJA JAZBEC

NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

 

Zahodna obvoznica v Celju: vendarle varnostna ograja!

Po našem poročanju in javnem pozivu Celjana Mohorja Hudeja se bodo stvari vendarle začele premikati na bolje!

Naša medijska hiša je takoj po tragični nesreči, ki se je pred slabimi 14 dnevi zgodila na zahodni obvoznici, ko je v hudi nesreči umrl mlad motorist, poročala, da je omenjena cesta izredno nevarna. Ne glede na to, da so nam na številnih uradnih naslovih trdili, da se motimo in da cesta ne spada med nevarnejše v Celju, se je izkazalo, da imamo vendarle prav. Po našem kritičnem poročanju in po javnem pismu Mohorja Hudeja, ki stanuje v bloku v Brodarjevi ulici, pri katerem je umrl  mlad motorist, smo izvedeli, da naj bi Direkcija Republike Slovenije za ceste tam vendarle postavila varnostno ograjo. In to kljub temu, da so nam le nekaj dni pred tem trdili ravno nasprotno.

Že pretekli teden smo pisali, “ … da se je na zahodni obvoznici, torej od križišča z Mariborsko do Medloga lani zgodilo 34 nesreč, v katerih se je 9 ljudi poškodovalo, letos je bilo nesreč že 13, vendar tako hudih nesreč na tem delu v zadnjih dveh letih ni bilo. Lani je bilo na tej cesti 158 kršitev, letos 102 …”  Kljub temu, da je aprila Kidričeva, v katero se zahodna obvoznica nadaljuje proti Teharjah, zahtevala kar tri mlada življenja, je zanimivo, da so nam na več naslovih – ko smo raziskovali o teh nesrečah – vztrajno trdili, da ta dva cestna odseka nista nevarna, smo bili ves čas drugačnega mnenja. Predvsem zaradi številnih izjav stanovalcev, ki so vsakodnevno v nevarnosti, saj so hitrosti voznikov – v kar smo se sami prepričali – resnično daleč od dovoljene. Vmes smo še ugotovili, da je postavljen prometni znak, ki pešcem celo prepoveduje hojo po pločniku, čeprav je dostop nanj mogoč iz vseh strani. Da je promet za pešce tam prepovedan, niso vedeli niti strokovnjaki, s katerimi smo se pogovarjali in ki so trdili, da je cesta varna.

Mohor Hudej, ki je moral poškodovancem v nesrečah na zahodni obvoznici že večkrat pomagati, se je javno izpostavil. Dovolj mu je bilo vsakodnevnega strahu zase in za otroke, ki se igrajo le pet metrov stran od ceste. Okrcal je predvsem nekatere motoriste, ki tam dobesedno divjajo in ogrožajo stanovalce. In zanimivo, ko smo minuli teden spraševali odgovorne, cesta je namreč državna, so nam ob citiranju predpisov dejali, da tam ograje zagotovo ne bo. Toda v le nekaj dneh sta Hudejev javni poziv in verjetno tudi naše poročanje obrodila sadove. Direkcija Republike Slovenije za ceste naj bi namreč v čim krajšem času postavila dvojno odbojno ograje v dolžini 72 metrov med Čopovo in Mariborsko cesto. In medtem ko so Hudeju – kot smo že pisali – pred leti, ko je ravno preko našega medija opozarjal na nevarno zahodno obvoznico, očitali, da nima pojma in da piše za nepomembni medij: več kot očitno mu je skupaj z nepomembnim medijem uspelo tisto, kar ni uspelo tistim, ki jim je za varnost voznikov in stanovalcem, vseeno. Pa jim ne bi smelo biti …

NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

  SIMONA ŠOLINIČ

 

Bo država zavarovala stanovalce? Ne!

Smrt motorista ni dovolj za postavitev varovalne ograje – Stanovalci odločeni: ograja bo!

Da sta Kidričeva ulica in zahodna obvoznica (prva se nadaljuje v drugo od križišča z Mariborsko v smeri Čopove ulice) v Celju smrtno nevarni, ni več dvoma. Sredi aprila so na Kidričevi umrli kar trije najstniki, na obvoznici pa je minuli teden umrl 30-letni motorist. Nesreči sta se zgodili v razdalji slab kilometer. Nezgoda motorista bi se končala še s kakšno smrtjo, če bi na pločniku ob cesti bil pešec ali pa če bi motor odneslo med otroška igrala, ki so le pet metrov od kraja, kjer je 30-letnik umrl. Vendar ne njegova smrt ne to, da je ob nevarni obvoznici več sto stanovanj, parkirišča, na zelenicah pogosto otroci, ni dovolj za postavitev varnostne (ne varovalne, so nas poučili) ograje. Ne – predpisi pač tega ne zahtevajo, so nam odgovorili pristojni. 

Pravzaprav niti ne pristojni, saj so več prostora v izjavi namenili pojasnilu, da smo narobe uporabljali nazive podjetij. Vprašanje smo namreč poslali podjetju DDC svetovanje inženiring, Družbi za svetovanje in inženiring, morali pa bi menda Direkciji RS za ceste (DRSC). Ko smo jih nato vprašali, ali bi nam z DRSC morda poslali drugačen odgovor, so odgovorili, da ne. V bistvu bi enak odgovor poslala ista služba za odnose z javnostjo … Ampak to je v vsej situaciji pomembno kot lanski sneg. Dejstvo je, da varovalne ograje ne bo. Vsaj zgoraj omenjeni družbi je ne bosta postavili. Ker za to ni ustreznih pogojev. “Odsek se nahaja znotraj naselja, ob robu vozišča je visok robnik in površina za pešce,” so nam odgovorili. “Je pa naselje, skozi katerega je speljana obvoznica, strnjeno. Blok, v katerega je priletelo motoristovo telo, je namreč od ceste oddaljen le tri metre! Ograja bo,” se hudujejo stanovalci, ki resno grozijo tudi z zaporo ceste. Menda se jim že ponuja nek voznik, ki je to pripravljen storiti kar z vlačilcem …

Prepovedano za pešce?

Tudi sami smo v slabi uri ugotovili, da marsikdo resnično pritisne preveč na plin. Ob tem so ogroženi tudi pešci na pločniku. »Postavitev varnostne ograje med voziščem in stranskim dvignjenim delom površine omenjenega odseka je lahko rešitev, vendar je treba paziti iz vidika voznika motornega vozila. Če je ograja tik ob vozišču, bi lahko voznik dobil »tunelski« občutek vožnje,« pravi prometni strokovnjak, mag. Roman Krajnc, vodja študijske skupine za promet in logistiko CPI RS.

»V prometu so vsi udeleženci v neposredni bližini, denimo na prehodu za pešce, kolesarski površini ob robu vozišča … Dejstvo je, da imamo pravila,  o ravnanju v prometu, a kljub temu prihaja do nesreč. Če govorimo o vodenju pešcev in kolesarjev ob vozišču je ena od rešitev ločevanje teh površin s stranskim ločilnim pasom. Ta omogoča ločeno vodenje prometa ob vozišču ali fizično odvojitev motornega prometa na vozišču od površin za kolesarje in pešce. Primer takšnega odseka je Cesta na Ostrožno, ki ima stranski ločilni pas z zelenico in drevoredom. Seveda pa takšna projektna rešitev zahteva nekoliko več razpoložljive površine,” še razmišlja Krajnc.

Ob tem smo na obvoznici opazili še prometni znak, ki predpisuje na tem delu dovoljeno hitrost 70 km/h. Nad njim pa znak, ki – kako ironično – prepoveduje promet za kolesa, kolesa z motorjem in – pešce! Torej so se naši sogovorniki iz DDC zmotili, saj ni nobene “površine za pešce”, saj po pločniku ob nevarni obvoznici pešci ne smejo hoditi. Je pa pločnik dostopen iz vseh strani, tudi s Kersnikove ulice, od koder so nanj speljane celo stopnice. Se pravi, pločnik sploh ni pločnik, ampak je tam “kar tako” in da ne bi slučajno hodili po njem. V primeru nesreče namreč utegnete biti celo kaznovani, če boste preživeli, seveda …

Vprašanje/odgovor

Glede na to, da smo novinarji večkrat tarče kritik s strani javnosti, da vtikamo svoj nos tja, kamor ni treba, objavljamo v celoti svoje vprašanje, ki smo ga poslali podjetju DDC svetovanje inženiring, Družbi za svetovanje in inženiring in njihov odgovor (kjer so, mimogrede, le citirali uradni dokument). Tako bodo bralci lažje dobili vpogled v to, kako “jasno in preprosto” nam pristojni, ki jih plačujejo davkoplačevalci, odgovarjajo in predvsem – ali nam odgovorijo na vsa vprašanja.

“Zanima nas, kako si strokovnjaki iz podjetja DDC, glede na to, da naj bi bila omenjena cesta državna, ogledujejo te nevarne odseke in ali za ta del (o.a., lokacija nesreče) predvidevate morda kakšne varovalne ograje/v kakšnem času.” Odgovor podjetja DDC svetovanje inženiring, Družbi za svetovanje in inženiring, ki za različne naročnike (med drugim tudi DRSC in DARS) opravlja svetovalne in inženiring storitve: “Postavitev varnostnih ograj je določena v Tehnični specifikaciji TSC 02.210:2008 (Varnostne ograje – pogoji in način postavitve) in sicer pod točko 4.2 varnostne ograje v naselju. V omenjenem dokumentu je jasno zapisano, da postavljanje varnostnih ograj (in ne varovalnih) v naselju ni potrebno, razen v primerih, kadar poteka cesta: vzporedno z vodotokom, z globino vode s srednjim vodostajem 2 m in več, ki je oddaljen od roba vozišča manj ali enako 6m; po visokem nasipu (upoštevajoč nagib brežine in višine), ki je oddaljen od roba vozišča manj ali enako 6 m; preko objekta, ki premošča vodotok (z globino vode s srednjim vodostajem 2m in več), železniški tir ali drugo prometno površino ter ob opornem zidu, ki je oddaljen od roba vozišča manj ali enako 6m in pri tem ob robu vozišča, robom robnega ali odstavnega pasu ni izveden robnik višine 15 cm manj ali enako h manj ali enako 18 cm. Iz zgoraj navedenega je razvidno, da postavitev varnostne ograje na tem delu odseka ni upravičena …” V nadaljevanju nas poučijo o pravilni rabi izrazov družb, ki v Sloveniji skrbijo za ceste …  

SIMONA ŠOLINIČ

foto: SHERPA

NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

 

Mobing vse pogostejši: ste krastače ali delavci?

»Če bi se o primerih na glas govorilo, bi na dan prišla razna umazanija in kurbarija …«

Pri spremljanju številnih burnih dogajanj v nekaterih podjetjih na Celjskem smo v preteklih dneh naleteli na več primerov, ki še kako smrdijo po mobingu oziroma šikaniranju na delovnem mestu. Ta izraz, kljub temu, da je že vpisan v kazenskem zakoniku kot kaznivo dejanje, je marsikomu še vedno tuj in večji del družbe še vedno molči in ne odreagira. Na drugi strani pa – kadar pride celo do nasilja, v povezavi s kakšnimi podjetnikom – ti takoj zanikajo, da bi bilo posredi maščevanje zaradi dogajanj znotraj podjetja. Kot da bi si pred pritiski, slabimi odnosi in šikaniranjem, zatiskali oči tako delodajalci kot delavci. Vendar, ko enkrat nekomu prekipi, je že prepozno. Mobing je na dolgi rok nož v hrbet tako nadrejenim in podrejenim. Niža produktivnost, kar pomeni, da niža tudi prihodke.

Za moderno in še ne preveč uveljavljeno besedo mobing se skriva nekaj čisto vsakdanjega. Sploh med proizvodnimi delavci. Ti morajo zaradi vsakdanjega kruha pretrpeti marsikatero ponižanje. Ker je denarja dovolj le za položnice in živila, jim niti na pamet ne pade, da bi svojega delodajalca tožili, kaj šele prijavili inšpektorjem za delo. Prijava namreč velikokrat pomeni tudi, da bi prijavitelj v kratkem »letel« iz službe. Če ne bi naša novinarska ekipa prav to slišala na lastna ušesa iz ust precej vase zagledanega mladega direktorja, ne bi verjeli. Direktor je namreč od nas na vse načine želel izvedeti, kdo izmed njegovih delavcev se je v stiski upal obrniti na nas. Ko smo mu jasno povedali, da tega od nas ne bo izvedel, je zaničevalno odvrnil: »Kaj? Še inšpektorica mi je povedala, kdo me je prijavil, vi pa ne bi?« Zmerjanje s krastačami Kaj se je zgodilo s tistim nesrečnim delavcem, ki se je obrnil na inšpektorico, si lahko le predstavljamo. Ravno zato je razumljivo, da tudi v primeru podjetja, kjer so delavci pred kratkim stavkali, na inšpektorat še ni prišla nobena prijava o kršitvah delodajalca. S tem dejstvom namreč uprava zavrača vse očitke o mobingu. Sami pa smo po pogovoru z delavci dobili občutek, da je na delovnem mestu tudi veliko mobinga s strani prokuristke podjetja. Delavci baje ne smejo niti na stranišče. Če gredo, to pomeni od 5 do 10 odstotkov nižjo plačo. Nanje naj bi vpila kot na male otroke, jih zmerjala s krastačami. Prokuristka naj bi v pogajanjih pred stavko nanje celo tako vpila, da ji je pobralo glas … Na dan stavke pa naj bi delavko, ki je odšla na stranišče, spravila v jok, saj naj bi ji zagrozila, da je kršila stavkovna pravila, ker ni bila na delovnem mestu.

Delavci so se prestrašeno obračali tudi na medije z vprašanji, ali jih lahko delodajalec zaradi stavke res odpusti ter na njihova delovna mesta vzame druge delavce. Takšno obvestilo naj bi namreč že nekaj časa viselo na njihovi oglasni deski. V stilu: če vam kaj ne paše, pojdite. Drugi čakajo na delo. Da so s pritiski na delavce uspeli, je razvidno tudi iz izkupička stavke. Z raznimi grožnjami o stečaju podjetja jih je delodajalec stisnil v kot, saj potem delavci niso bili več tako odločni v svojih stavkovnih zahtevah. Očitno je bolje potrpeti psihični pritisk, da le občasno dobiš kakšnih 500 evrov?

»Mobing je motena komunikacija na delovnem mestu, kje je napadena oseba v podrejenem položaju in izpostavljena sistematičnim in dlje časa trajajočim napadom ene ali več oseb z namenom, da se jo izrine iz delovne sredine,« opisuje mag. Pavla Mlinarič, svetovalka žrtvam mobinga. Če vodilni načrtno šikanirajo podrejene, to imenujemo »bossing«. »Stafing« pa je posebna oblika mobinga, kjer se združi skupina podrejenih, da bi se znebili nadrejenega. »Večina zaposlenih se prilagodi okolju, ker ne želijo težav. Celo sami izvajajo mobing, zato da bi bili del kolektiva, ne želijo biti izobčenci,« še pojasnjuje Mlinaričeva. Dodaja še, da niti strokovnjaki pri nas ne vedo dobro, kaj mobing je, češ da je premalo izobraževanj o tem.

Mobing je kaznivo dejanje, za katero je zagrožena zaporna kazen od 2 do 3 let zapora. Toda na celjski policiji trenutno ne preiskujejo nobenega primera prijavljenega mobinga … Je pa takšna kazniva dejanja težko dokazati. Dokazov, razen morebitnih izjav prič, praviloma ni. Delavci se ne želijo izpostavljati in podajajo anonimne prijave, na podlagi katerih je kršitve toliko težje ugotoviti. »Prijav je v tem času sicer nekoliko več kot prej, vendar mnogo ljudi podaja prijave, čeprav ne vedo točno, kaj mobing je,« nam je povedal mag. Borut Brezovar, glavni inšpektor Republike Slovenije za delo. Točnih podatkov o prijavljenih primerih na našem območju nam inšpektorji niso mogli posredovati, ker je statistika očitno preveč pomanjkljiva, da bi lahko iz nje potegnili te podatke. Je pa javna skrivnost, da se številni (pa ne le tovrstne primere) pač bojijo prijaviti, ker domnevni povzročitelji po čudnih okoliščinah (ali vezah in poznanstvih?) zatem izvedo, kdo jih je prijavil …

Res je tudi, da zakon natančno predpisuje, da je mobing dlje časa ponavljajoče se ali sistematično negativno vedenje. So pisci zakona žrtvi dali vedeti, da mora kar nekaj časa enostavno trpeti šikaniranje, da ga bo kasneje lahko dokazala? Zakaj so tiho? »Zato, ker so žrtve. Sprva so presenečeni, jezni, morda poskušajo rešiti nastali konflikt, ignorirajo napade ali iščejo pomoč. Toda sčasoma sprejmejo vlogo žrtve in začnejo upati, da se bodo pritiski prenehali. Ker se ti ne končajo, žrtve v stresni situaciji pregorijo. Zaradi obremenitve želijo pobegniti pred situacijo ali se začnejo nekonstruktivno obnašati, vendar to ni rešitev. Oseba v tem stanju se ne zaveda, kaj sledi takšnemu ›pobegu‹. Doživlja tako duševne in telesne posledice, socialno osamitev, zmožnost za delo je zmanjšana. Pri nekaterih se pojavi posttravmatska stresna motnja kot zapozneli odgovor na nek dogodek. Tudi po daljšem času doživljajo tesnobo in depresije,« pojasnjuje doktorica klinične psihologije Polona Selič.

Dodaja, da so pogostejše žrtve mobinga ženske in tisti, ki se ne upirajo ali se ne znajo upreti. »Pogosto gre za ljudi, ki so v popolnosti usmerjeni v delo, niso iznajdljivi z besedami, niso nasprotovalni, velikokrat so to sposobni ljudje in posamezniki, ki jih imajo v podjetju drugi sodelavci radi. Žrtve so pogosto tudi socialno šibkejši.« Po nekaterih raziskavah naj bi bil mobing »sopotnik« od 4 do 9 odstotkov vseh zaposlenih. Predvsem nesposobnim nadrejenim pa mobing pride prav pri zmanjševanju zaposlenih, saj se izognejo izplačevanju odpravnin. Delavci namreč kar sami dajo odpoved. Če končamo z zanimivo izjavo enega izmed naših znancev: »Če bi ljudje o primerih na glas govorili, bi na dan prišla razna umazanija in kurbarija, ki se dogaja v podjetjih …«

 ROZMARI PETEK SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

 

O medsebojnih odnosih, stresu, težavah z otroki, ločitvah, Trenutku resnice …

V Sloveniji je vedno več ljudi, ki zapadejo v psihične težave zaradi različnih okoliščinih v osebnem, tudi poslovnem življenju. Stres zaradi težav s partnerjem, sodelavci ali z nadrejenimi so danes že vsakdanjik v življenju marsikoga. Kam vodita napetost in zagrenjenost, ki se poznata tudi na obrazih ljudi? Ali ju je možno zaobiti ali rešiti in se tako izogniti zdravstvenim težavam? Kako si narediti življenje lažje ter kako uživati in ne trpeti v medsebojnih odnosih? O tem se bomo na Radiu Celje pogovarjali v nočnem programu iz petka, 29. maja, na soboto, 30 maja. Naša gostja bo po enem letu spet dr. kličnične psihologije in docentka za kriminalistiko Polona Selič, avtorica knjig Psihologija bolezni našega časa in Nebesedno sporazumevanje za vsakdanjo rabo. Vedno več je tudi staršev, ki se v odnosih s svojimi otroki morda ne znajdejo in vedno več je otrok, ki imajo občutek, da jih starši ne razumejo. Kam to pelje? Z našo sogovornico se bomo pogovarjali tudi o tem.  

Seličeva je ena najboljših poligrafistk v Evropi, zato se ne bo mogla izogniti tudi vprašanjem o verodostojnosti oddaje Trenutek resnice, ki je razburkala slovensko javnost … 

 Stres in problemi v osebnem življenju pa vse več ljudi pripeljejo do odločitve, da se razidejo od svojih partnerjev. Predvajali bomo tudi reportažo o ločitvenih postopkih, kako potekajo in kako dolgo trajajo,  slišali boste še, ali v Sloveniji obstajajo predporočne pogodbe in zaradi česa se slovenski zakonci najpogosteje prepirajo.

 V nočnem programu iz petka, 29. maja, na soboto, 30 maja vas bo vseskozi spremljala nostalgija, saj bomo vrteli samo glasbo 50′,60′,70′ in 80′ let.

 NOČNI PROGRAM SNOP LAHKO SPREMLJATE POSLUŠALCI:
radia Sora, radia Triglav, radia Kranj, radia Robin, radia Univox, radia Celje, radia Ptuj, radia Slovenske Gorice, radia Velenje, radia Goldi, Koroškega radia in radia Murski val.

FREKVENCE RADIA CELJE: 95.1, 100.3, 95.9 in 90.6 MHz ALI www.radiocelje.com

 Skozi majsko noč v SNOPU vas bova iz studia Radia Celje vodila Simona Šolinič in Tadej Kupec.

 

 

Nasilnež, česa te je strah?

Vem, da boš verjetno to prebral. Pišem namesto tistih, ki si jih s svojimi klofutami, brcami, zmerljivkami ujel v nemoči in strahu. Potisnil si jih v kot, kjer preživljajo nočne more, četudi so budni. Ne spregovorijo iz strahu pred teboj ali pa preprosto ne morejo zaradi premočnih udarcev … Pišem namesto njih – tvojih žrtev. Tudi tvojih otrok, ki se ponoči pretvarjajo, da spijo, a slišijo sleherni zvok nasilja iz druge sobe …

Kako jim lahko to počneš?

Ne mine teden, da ne bi izvedela, kako se spet nekdo počuti manjvreden zaradi tvojih izpadov. Vedno se sprašujem, zakaj te trpijo, zakaj ne končajo svoje agonije, zakaj ne rešijo svojih otrok …. Kaj jih vleče nazaj k tebi … Tvoje besede, da jih imaš rad, da ne boš nikoli več udaril? Da ti je žal? Pa ti je res … žal? Kako lahko udariš nekoga, ki ga imaš rad …

Ko bi vedel, koliko vprašanj imam zate!

Kako se počutiš, ko udariš prvič in ko se zlažeš, da je bilo zadnjič, kaj razmišljaš ko veš, da si kljub udarcem v sebi pravzaprav nemočen – pred samim seboj … Verjetno imaš svoj razlog. Alkohol. Stres. Trenutek nerazsodnosti. Težave zaradi službe ali pa ti večerja enostavno ni okusna. Ne verjamem. To je le pika na i vsem tvojim težavam, ki jih nosiš vsak dan s seboj, a jim ne znaš ubežati. Si ujet v svoje lastno nasilje. Ne znaš celiti svojih ran, zato jih povzročaš drugim. Uničuješ življenja drugih, ker si ujet v krog neuspešnega bega pred lastnimi strahovi. Kot takega te razumem, ne razumem in obsojam pa tvoja dejanja.

Zame nisi revež, čeprav se mi “smiliš”, toda nekoliko drugače kot tvoje žrtve. Tudi bogat nisi, ker je to, kar počneš, daleč od resničnega bogastva, ki ga človek lahko ponudi človeku, s katerim deli življenje. Si lahko razcapan, v finančni stiski, si pa tudi “kravatar”, ki se predstavljaš z močjo in imenom, doma pa si – nasilnež. Ne misli, da popolnoma nihče ne ve, kdo si v resnici. Vedno je nekje nekdo, ki ve …

Morda si imel slabo otroštvo, ki je bilo stran od brezskrbnega tekanja po travi, pihanja regratovih luč in skrivalnic. Morda si bil tudi ti tisti, ki je nemočno jokal v postelji in otroško mislil, da bo odeja ušesu prikrila mamino stokanje zaradi očetovih udarcev. Morda si tudi ti kdaj prišepal v šolo in dejal, da si med “brezskrbnim tekom” padel in zaradi tega dobil modrico na obrazu … Morda si tudi sam nekoč v sebi zadrževal jezo nad nasilnežem, ki je iz dneva v dan postopoma “ubijal” tvojo mamo … Nasilnežem, ki je s tvojim odraščanjem le spremenil osebo, toda še vedno je ostal – nasilnež …

Kako lahko to počneš?

Tekst je bil uvodnik v petkovi številki Novega tednika, kjer je bila osrednja tema nasilje v družini.

NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

 

Vas je partner že pretepel kot psa?

V ponedeljek: pismo nasilnežu …

Vedno več zmerjanja, klofut, brc v družinah – “Ubogi” nasilneži in žrtve, ki se morajo postaviti zase

Moški je svojo partnerko tako pretepel, vrgel v zid, da je bila popolnoma v modricah ne le po obrazu, tudi po ostalem telesu, nato si je poskušal soditi sam. Oba sta bila prepeljana v celjsko bolnišnico. Mlada ženska, čeprav vsa poškodovana, se v bolniškem hodniku ni mogla upreti njegovim klicem, naj ga vendarle ne zapusti, da jo ima rad, naj pride do njegove bolniške postelje, da bo naredil vse zanjo …  Bi res naredil vse? Jo tudi ubil? To je resničen dogodek izpred nekaj tednov, verjetno zelo podoben številnim primerom, ki se vsakodnevno dogajajo za zidovi “srečnih in urejenih” družin. In tega je vedno več. Ljudje ostajajo brez služb, toda za alkohol se vedno najde denar … Nato sledi prepir s partnerjem/ko zaradi popolnoma neumnih stvari, stresa, morda večerje, ki se je prismodila … In jo/ga pretepe kot psa. Zveni preostro? Tudi to je realnost.

 

Lani so na Celjskem zaradi nasilja v družini izrekli 117 ukrepov prepovedi približevanja, letos (in še nismo na polovici leta) že 78! Največ teh ukrepov je bilo na območju Velenja, Žalca in Celja, sledijo Slovenske Konjice in Šmarje pri Jelšah. Naj vas naslov ne zavede, nasilne so tudi ženske, vendar so bile v kar 88 odstotkih na Celjskem lani žrtve. Nasilni so bili največkrat moški, stari od 31 in 40 let. V krepko več kot polovici vseh primerov nasilja za družinskimi zidovi na našem območju so bile žrtve ali priča nasilju tudi mladoletni otroci. 70 odstotkov vseh žrtev v teh 117 izrekih omenjenega ukrepa (gre le za uradno prijavljene primere) je nasilje, preden je bil nasilnež naznanjen prvič, trpelo več let! Pri tem ne gre le za fizično nasilje, vse namreč spremlja še psihično, pogosto tudi spolno. Klofute in brce ne gledajo na poročne prstane, bistvene razlike med nasiljem med poročenima partnerjema in partnerjema, ki živita v izvenzakonski skupnosti, namreč ni.

 So nasilneži žrtve?

Medtem ko se povzročitelji nasilja v družini vidijo kot glava družine oziroma nekakšni junaki, saj je nad šibkejšim lahko povzdigniti glas in pesti, so v primežu policistov in uradnikov potuhnjeni. Še več, sebe vidijo celo kot žrtve. “V večini primerov je pri njih zaznan upor do izrečenega ukrepa prepovedi približevanja, zdi se jim krivičen. Rečejo, da niso vsega krivi oni. Ne uvidijo, da njihovo nasilno dejanje ni primerna komunikacija. Zelo težko jim je dopovedati, da nasilja ne sme biti, da ga ne smejo uporabljati ter da nasilje ni sprejemljivo ne v družini ne v širši socialni mreži,” razlaga Petra Rošer iz Centra za socialno delo Celje, ki se pri svojem delu srečuje tudi s povzročitelji nasilja in z njimi opravlja pogovore.

 Kljub temu, da zakon o preprečevanju nasilja v družini velja zdaj že leto dni in da so v kazenski zakonik lani vnesli tudi posebne člene o nasilju v družini in tako zaostrili zakonodajo na tem področju, je videti, da družinskemu nasilju še vedno ni in ni konca. Čeprav je bil stari kazenski zakonik spisan tako, kot da so takratni sestavljavci na eno oko zamižali pred problemom družinskega nasilja, je kljub temu možno večino prijavljenega nasilja v družini pripeljati do epiloga na sodišču. Ključno za ustrezno kaznovanje storilca je: dovolj dokazov, dobro sestavljena ovadba, vztrajno delo tožilcev ter in predvsem močna volja žrtev nasilnežev. Znana in uspešna celjska tožilka Marjeta Kreča poudarja pomen delovanja vseh inštitucij, služb, ki se ukvarjajo s preprečevanjem in z ukrepanjem ob nasilju v družini. Tudi ljudi, sosedov, znancev, ki morda vedo, kaj se dogaja v neki družini, a so prevečkrat tiho.

 Nasilje se namreč še zdaleč ne konča z ovadbo oziroma obsodbo storilca. Tudi če je obsojen, bo enkrat prišel na prostost. Vprašanje je, kako bo takrat reagiral. “Žrtve same za vključitev v kazenski postopek potrebujejo zelo veliko pomoči in morajo biti pripravljene na to. Tu nastopijo socialne službe, posvetovalnice, civilne inštitucije, ki naj s svojim delom opogumijo te žrtve in jih pripravijo na težavno pot v teh postopkih. Treba jih je utrditi, jih pripraviti na srečanje s storilcem, da so same sposobne komunicirati z njim. Žrtve morajo vedeti, še posebej, ko se približuje čas, ko bo storilec ali storilka prišel/a na prostost, kako se mu/ji zoperstaviti. Takšna žrtev, ki se bo znala postaviti za sebe, mislim, da kasneje ne bo imela več težav.”

 SIMONA ŠOLINIČ, foto: GrupaA, info.grupa@gmail.com,

 Na Centru za socialno delo Celje se vsak drugi in četrti ponedeljek v mesecu ob 16. 30 sestane skupina za pomoč in samopomoč ženskam v stiski. Informacije o tem, kako se rešiti iz nasilja, lahko žrtve dobijo na brezplačni številki 080 11 55.

 NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

 

“Realnost je drugačna kot v Na kraju zločina!”

 Z novim direktorjem celjske policije Karolom Turkom o slabi prometni varnosti, policijski papirologiji, nepreiskanih umorih in ropih

 S 1. majem celjsko policijo vodi Karol Turk. Za direktorja ga je predlagal Janko Goršek, zdaj generalni direktor slovenske policije. In kdo je 48-letni magister Turk? V policiji je več kot 20 let, vedno znova napreduje, veliko da na izobraževanje. Direktor mariborske uprave je bil 28 mesecev, zdaj se je vrnil v Celje, kjer je gradil kariero pred tem. Opisujejo ga kot strogega, pri preiskovanju kriminala zelo doslednega. Policisti ga vidijo nekoliko tradicionalnega, kljub temu mu zaupajo. Je izjemno komunikativen, nikoli ni odrekel izjave za medije četudi je bil na prizorišču umora sredi dela. Simpatičen 48-letnik živi v Žalcu, zna se pošaliti, nasmejati. Nekdaj Gorškovo pisarno ne bo na novo “zbelil” pravi, bo pa nekaj omar prestavil … Ko pogovor nanese na resne stvari, govori jasno, preudarno. Ni mu vseeno, kaj o policiji meni javnost, zato bo veliko vlagal v korekten odnos z mediji, kar pomeni tudi z ljudmi. 

“Dobri medsebojni odnosi so ključ do uspeha. Moj cilj je graditi na kakovosti le teh in naših storitev. V zadnjem času smo veliko narediti, ne smemo pa zanemariti, da je policija hierarhična organizacija. Čas je, da se v policiji postopoma uvajajo nove oblike vodenja. Te bodo pripomogle, da bomo dvignili kakovost odnosov znotraj policije in z ljudmi. Mislim, da je policija vredna zaupanja. Delamo za ljudi, tega ne smemo pozabiti!”

Prometna varnost. Aprila je na Celjskem umrlo 7 ljudi! Kaj se dogaja?

Na prometno varnost ne moremo gledati enoznačno. Realni prikaz je mogoč ob spremljanju daljšega obdobja. Je pa april res kritičen mesec. Toda skupno število prometnih nesreč se je zmanjšalo za 32 odstotkov, kar je tudi pomembno. Kaj se dogaja? Gre za nihanja. Učinek zakona je nekako ponehal. Policija je bila vedno tista, ki je bila odgovorna za prometno varnost, ostale institucije so ostale na strani.

Ste prvi, ki to javno poveste. Nihče si ne upa skritizirati drugih organizacij, čeprav je evidentno, da za prometno varnost storijo premalo …

Zdaj je sicer zaznati tudi pozive drugih ustanov, da se morija na cestah preneha. Lahko poostrimo ukrepe, vendar se stanje ne bo izboljšalo. Gre za prometno kulturo, vzgojo. Severne države so to že zdavnaj ugotovile. Učinki na dolgi rok bodo pri sodelovanju vseh institucij! Vzrokov za nesreče je več, ni le voznik, so cesta, vozila, ostali faktorji. To je treba upoštevati, narediti skupen načrt. Nesreče povzročajo pretežno mladi, neizkušeni vozniki, posredna vzroka sta alkohol in hitrost. V družbi je zdaj to problem ena? Mi smo na to opozarjali že pred desetletjem.

Ni žalostno, da lahko invalidi Društva Paraplegikov JZ Štajerske v hvalevredni akciji sami predavajo mladim, ministrstva pa imajo za to “premalo denarja”?

Njihova akcija je pohvalna! Mladi “čutijo” bolečine, ki jih ti ljudje doživljajo po nesrečah. Če govoriva o policiji, je ta z nasveti prisotna v vrtcih in osnovnih šolah, v srednjih šolah pa ne toliko. Učinki so, toda predavanja so suhoparna. V bodoče je treba več delati s srednješolci. To je to: združiti, povezati društva, inštitucije, iti v skupne akcije. Ob tem še medijska pozornost, da se prepreči alkoholizem in dvigne prometna kultura.

Ko sva že pri »premalo denarja«. So policisti in kriminalisti dobro plačani?

Provokativno vprašanje. Vsak bi rekel, da ni dobro plačan … Mislim, da si policisti glede na svoje delo, da so 24 ur na razpolago četudi je petek ali nedelja, definitivno zaslužijo višjo plačo. Hkrati je nujno vedenje, da je v obdobju recesije neracionalno pričakovati dvig plač.

Lahko poveste, koliko je bilo ponoči intervencijskih patrulj na Celjskem?

V celotni PU Celje od 15 do 16. Zadeve imamo dokaj dobro pokrite, želim pa še več policistov na terenu, med ljudmi. Ob posredovanjih ostane premalo časa za preventivo. Preobremenjeni so glede na število dogodkov. Policist je osem ur vpet v dogodke, z enega mora na drugega. Tu si malo pomagamo tudi s prerazporeditvami.

To sem vprašala zato, ker nam je ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal dejala, da je 70 odstotkov policistov v administraciji, 30 odstotkov na terenu. Če na 113 ljudem rečejo, da bodo prišli, ko bodo končali s posredovanjem na drugi lokaciji, je jasno, da je policistov še vedno premalo.

Slovenija je po številu policistov na sredini v primerjavi z ostalimi državami. Ko odštejemo policiste ob šengenski meji, smo pa na repu! Kot Anglija: 2 do 3 policisti na tisoč ljudi! Pri številki 113 pa morajo ljudje razlikovati, kaj so nujni klici in kaj so klici, ki ne zahtevajo takojšnjega posredovanja. Ko je ogroženo življenje ni dileme, policist mora čimprej na kraj. Tu ne vidim nič spornega. Kar se tiče “sedečih policistov”, drži, da je policija sistem, ki je zbirokratiziran. Bolj kot v ostalih državah, tudi če se primerjamo z Bosno, Hrvaško, Avstrijo. S tem se ravno zdaj ukvarja posebna skupina. Policiste bi radi dobili nazaj na teren.

Veliko se govori o gospodarskem kriminalu, potem nekako vse potihne. Da so pritiski morda bolj kot v Celju v Ljubljani, kjer je središče gospodarskih in političnih lobijev, ni več skrivnost. Lahko rečete, da vam – kot vodilnemu – ni nikoli nihče “svetoval”, da kakšno stvar kje založite …

Nikoli ni nihče pritiskal name. Spraševal da, kaj je s primerom, vendar je to normalno. Če bi kdo poskušal name vplivati, bi ukrepal ali odstopil. To so načela, ki se jih držim. Mimo tega ne morem.

Vsi poudarjajo izobraževanje kriminalistov, ki preiskujejo gospodarski kriminal. Zakaj potem na sodiščih številne zadeve padejo?

Preiskovanja so zahtevna. Ne trajajo dan ali dva, ampak več mesecev. Policija v predkazenskem postopku naredi največ, kar lahko. Gre tudi za odnos s tožilcem, ki usmerja preiskavo. Nisem tako črnogled, ker vem, da se stvari premikajo in da bomo na dolgi rok kriminalisti še učinkovitejši. Ne morem pa komentirati delovanja sodišč. Slovenija je pravna država in sodišče odloči, ali je nekdo kriv ali ne.

Na Celjskem je kar nekaj nepreiskanih ropov, tudi tak, ko je ropar streljal na mimoidočega. Vedno dobim odgovor, da policija zaradi interesa preiskave ne more govoriti o tem. Zdaj “ne more govoriti” že več let, storilci so še vedno na prostosti ….

Ljudje preveč gledajo Na kraju zločina. Forenziki na kraju par minut slikajo, vnesejo podatke v računalnik in v 15 minutah imajo storilce. V realnosti ni tako. Preiskanost ropov je okoli 70-odstotna, nekaj ropov vedno ostane neraziskanih. Imamo neke določene informacije o storilcih, a dokazov ni.

Večina umorov je resda preiskanih, kaj pa umora Anđe Klarič in celjskega brezdomca Petra Dornika? Pa pogrešani Jure Plevnik … Kaj sploh pomeni, da preiskava ni končana? Zbirate informacije in tudi “čakate”, da nekdo nekoč nekje naredi napako …

Tudi. Zadeve za nas niso končane, kar pomeni, da se na teh primerih dela. Za primer Plevnik ravno te dni potekajo določene aktivnosti. Pri ropih je denimo treba biti pozoren, če nekdo stori rop enkrat, ga bo morda še kdaj? Ga bo to povezalo še s kakšnim nepreiskanim? V teh primerih sodelujemo tudi s sosednjimi državimi. Skratka, primeri so odprti.

Gospodarska kriza. Kako je mogoče, da na vprašanje, ali bo kriminala več zaradi krize, policijski strokovnjak odgovori nikalno? S terena dobivam informacije, da je ogromno nasilja v družini in ostalih kaznivih dejanj?

Tu mora biti pritrdilen odgovor! Zveza med krzo in kriminalom je. Zmanjšajo se družbene vrednote in več je kriminala. Statistika kaže, da ni nekega porasta, ampak opazovati moramo daljše obdobje. Seveda pričakujemo več kriminala in smo pripravljeni. Upam, da ne bo brutalnejših ropov, poglejte, kaj se je zgodilo v Zagrebu. Kriza pogojuje tudi družinsko nasilje, več je alkoholizma. In ravno družinsko nasilje – tu je ničelna toleranca. Tega ne smemo dopuščati in to policisti vedo.

Preteklo je leto, odkar velja Zakon o preprečevanju nasilja v družini. Deluje?

Mislim da. Preprečili smo kar nekaj družinskih tragedij. V preteklosti je bilo 70 odstotkov umorov v družinah. Če smo preprečili dva, smo že naredili veliko. Je pa res vprašanje, kakšne bodo posledice krize. Nikoli ne moreš predvidevati. Na koncu se potem sprašujejo, kaj počne policija. Ne gre samo za prepoved približevanja in ovadbo, vključiti se morajo druge inštitucije. Nil ne koristi, če nekoga privedemo dvakrat, nasilje je treba preprečiti! Torej sodelovanje. Kup je vladnih in nevladnih organizacij, ko pa se policist sreča s problemom in je treba stvari reševati, je ponavadi sam …, nikogar ni. Ob skupnem delu bodo učinki večji.

SIMONA ŠOLINIČ

 Karol Turk je bil konec 80 let vodja varnostnega okoliša v Žalcu, nato komandir policijskih postaj v Mozirju, Žalcu in Celju. V Celju je prevzel referat za operativne zadeve na tedanjem inšpektoratu celjske policije, kasneje je vodil tudi skupino za javni red, oddelek za splošno kriminaliteto, nato še celotni kriminalistični oddelek. Ob delu se je nenehno izobraževal, nazadnje je končal magistrski študij na Fakulteti za podiplomske državne in evropske študije. Direktor mariborske uprave je bil od januarja 2007 do 1. maja letos.

 Intervju z novim direktorjem Policijske uprave Celje bomo objavili tudi na Radiu Celje, in sicer v torek ob 11.15 uri.

 SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

 

Vinjen povzročil tragedijo. Ne prvo.

Neuradno: je to povzročiteljeva že druga smrtna nesreča? – Minister pohvalil zdravnike, kaj pa gasilci, reševalci in policisti, ki so bili prvi na kraju?

 Več kot pet ur je bila v nedeljo zaradi silovite nesreče zaprta avtocesta med Dramljami in Celjem. Nekaj minut čez 5. uro zjutraj je 31-letni voznik osebnega vozila z območja Velenja trčil v zadnji del avtobusa, ki je vozil proti Celju. Šofer je zaradi tega izgubil oblast nad vozilom, zapeljal s ceste čez varovalno ograjo tik pred izvozom na Ljubečni, ter se prevrnil na streho. V avtobusu, ki je v jarku ob avtocesti obstal popolnoma zmečkan, je bilo poleg voznika in sovoznika še 12 mlajših potnic. Povzročitelj nesreče, ki naj bi bil tudi sam lažje poškodovan, naj bi naprej pogledal v avtobus, nato pa stekel v bližnji gozd. Policisti so ga kasneje sicer izsledili, opravili alkotest, ki naj bi pokazal krepko več kot 1 promile alkohola!

Po klicu na pomoč, so številni policisti, reševalci in gasilci organizirali in dekletom pomagali iz zvite pločevine. Vse v blatu, krvi so bile pretresene in v šoku. Reševalci naj bi prišli poleg iz Celja tudi iz Laškega in Slovenskih Konjic. Celjskih poklicnih gasilcev, ki so prvo obvestilo o nesreči dobili ob 5.14 uri, je bilo več kot 10.

Ponesrečenke so reševali tudi z rezanjem pločevine. Toda zatem ko so bila dekleta oskrbljena s prvo pomočjo že na kraju, sledil pa je prevoz v bolnišnico, kjer sta bili dve nujno operirani na hrbtenici in glavi, je sledil šok. Pogrešali so namreč še eno mlajšo žensko. Že druga smrtna? Njene znanke niso bili prepričane, ali je morda kje prej izstopila, vse pa je kazalo, da je vendarle bila na avtobusu in da jo bodo našli, toda pod pločevino in izjemno hudo poškodovano ali pa mrtvo. Žal se je uresničilo slednje. Teža avtobusa je bila prevelika, nekaj ur po nesreči je na kraj prišlo tudi dvigalo iz Maribora, s katerim so vozilo dvignili iz jarka. Dekle so takrat našli pod razbitinami. Zaradi zverinske teže avtobusa in silovitega trčenja, ni imelo možnosti, da bi preživelo. Stara je bila komaj 26 let, s kolegicami se je vračala z dekliščine. Avtobus podjetja ljubljanskega podjetja Vartour so najele ravno zato, da bi se po celonočni zabavi izognile neprijetnostim in nevarnostim na cestah. Niso želele same sesti v svoja vozila in ogrožati druge, niso pa vedele, da bodo same žrtve cestnega divjaka …

Kot po vsaki hujši prometni nesreči, so se tudi o tej na spletnih forumih začele številne debate, najbolj o vozniku črnega golfa, ki je povzročil nesrečo. Nekatera sporočila predvsem z območja Velenja pa kažejo na enako neuradno informacijo, kot jo imamo mi. Da naj bi 31-letnik pred časom že povzročil hudo prometno nesrečo, ni izključeno da prav tako s smrtnim izidom. V nedeljo zjutraj je vozil brez vozniškega dovoljenja, menda naj bi mu ga odvzeli zaradi – alkohola. Da se človek, ki ima probleme z alkoholom, številna preventiva in poročanja o tragedijah na cesti, ne “strezni”, smo pisali že minuli teden, ko je na predstavitvi nevarnosti alkohola to slikovito opisala tudi psihiatrična strokovnjakinja.

V nedeljo so v celjski bolnišnici morali nujno operirati dve dekleti. Prva je imela izjemno hudo poškodbo hrbtenice, saj ni mogla premikati nog. Drugemu dekletu so morali operirati glavo. Obe bosta morali okrevati dolgo, dekle s poškodbo glave bo v bolnišnici sigurno dva meseca, da o rehabilitaciji in uvajanju nazaj v normalno življenje niti ne govorimo. Vse zaradi prehitre vožnje brezvestnega voznika. “Prvo dekle danes lahko premika noge, stanje drugega dekleta je zdaj stabilno, vendar moramo še počakati. Pred osmo uro v nedeljo smo v bolnišnico od doma prišli štirje kirurgi, v dežurni ekipi so bili že trije. Poškodbe smo dobro oskrbeli, dekleta so imela tudi zlomljena rebra, nadlahtnice, bili so številni pretresi možganov. Vesel sem, da nam je svoje delo opraviti dobro,” je dejal specialist splošne kirurgije Miodrag Vlaovič, ki je v nedeljo koordiniral organizacijo zdravnikov.

“Od poškodovank so domov odšle štiri, dve sta na intenzivi, ostale so na poškodbenem oddelku na opazovanju, eden od poškodovancev pa je premeščen v drugo ustanovo,” je včeraj dejal nevrokirurg Andrej Strahovnik. V “drugo ustanovo” je verjetno mislil povzročitelja nesreče, tega so namreč pridržali policisti. Preiskovalni sodnik bo zdaj odločal, ali bo ostal v priporu. Kakšna bo njegova odločitev glede na to, da je vozil vinjen, brez vozniškega dovoljenja, zbežal s kraja nesreče, bomo še preverili.

To, kar se dogaja na celjskih cestah ne vodi nikamor več, so mnenja mnogi, ki te dni pobirajo trupla s cest našega območja.

Sistem deluje?

Kapo dol pred kirurgi in medicinskim osebjem, ki so opravili kljub nedelji in praznikom hvalevredno delo in reševali življenja, dejstvo pa je, da je bilo na urgenci dokaj kaotično stanje. Po neuardnih podatkih naj bi (nesreča se je zgodila ob 5.14) okoli osme uri na sprejem pred ambulantami čakalo še kar nekaj deklet iz nesreče. Resda vse niso imele hude poškodbe. Dekle z najhušjo poškodbe hrbtenice pa naj bi v bolnico pripeljali med zadnjimi, na kar ni bilo moč vplivati, saj je prej niso mogli rešiti. Večkrat smo ob zadnjih tragedijah na Celjskem v aprilu namreč slišali, da je vprašanje, ali je celjski zdravstveni sistem zmožen odreagirati v primeru, če pride do kakšne nesreče, v katerih bi bilo poškodovnih več ljudi. “Takšne stvari so težke za organizacijo, vendar nam je uspelo,” razlaga Strahovnik.

Vendar ali bi zdravnikom in kirurgom to organizacijo lahko še olajšali? Skoraj neverjetno je namreč, da je na obisk poškodovankam prišel sam minister Borut Miklavčič. Ali je res prišel “le” na obisk ponesrečenkam ali mu je morda nedeljsko stanje v celjski bolnišnici dalo temo za razmislek, da bi nekatere stvari vendarle mogoče bilo treba še izboljšati. Tako bi kirurgom, ki svoje delo opravijo dobro, še olajšali organizacijo v teh primerih.

“Celjska bolnišnica je že pred leti pokazala (ob nesreči v Podlogu, kjer je umrlo več otrok, ogromno jih je bilo v trku z vlakom tudi poškodovano, op.a.) da znajo odreagirati pravilno in da so dobro pripravljeni. To je se izkazalo tudi v nedeljo. Takoj ko sem izvedel za nezgodo, sem se pri vodstvu celjske bolnišnice pozanimal, kakšne so težave, ali potrebujejo večjo količino krvi in podobno. Vesel sem, da so zadeva dobro in strokovno izpeljali. Vedno računamo, da bi ključne bolnišnice v Sloveniji morale biti pripravljene na takšne primere. Moj obisk je zahvala ekipi, ki je delala dobro,” je pred novinarji povedal Miklavčič.

Je pa pri svoji ministrski zahvali pozabil še na nekaj ljudi, ki so pravzaprav bili pri hitrosti prevoza poškodovanih v bolnišnice ključnega pomena. To so reševalci zdravstvenih domov, ki se jim je zahvalil le Vlaovič. Pa celjski poklicni gasilci, ki so v nedeljo naredili ogromno, da so iz zvite pločevine reševali poškodovana dekleta. Nenazadnje tudi policiste iz patrulj, ki so pomagali pri reševanju, na kraj prišli prvi in pobeglega voznika tudi izsledili. Tem se ni naglas zahvalil nihče. Ekipe na terenu, predvsem pa gasilci, so namreč bili pretreseni, ker je bilo eno dekle pogrešano, vedeli pa so, da jo bodo skoraj zagotovo našli pod avtobusom. Njihovi strahovi so se žal uresničili …

31-letni voznik osebnega vozila bo po vsej verjetnosti ovaden zaradi povzročitve nesreče zaradi malomarnosti. In ko se bo sojenje – verjetno ne tako kmalu, ampak čez par let – začelo, bo za dekleta, ki bodo takrat morala vse še enkrat podoživljati, obisk politika Miklavčiča le bled spomin, ki pravzaprav ni rešil ničesar …

SIMONA ŠOLINIČ FOTO: GrupA, grupa@gmail.com

NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

 

Je bil za tragedijo na Kidričevi kriv alkohol?

V aprilu sta se na Celjskem zgodili dve tragični prometni nesreči, v kateri je umrlo kar pet ljudi, od tega trije najstniki, stari komaj 18 let. Da je tragedija še večja – ne potihnejo govorice, da je za prometno nesrečo na Kidričevi v Celju kriv alkohol. Na uradne podatke še čakamo, saj ti še niso znani. April je tako najbolj črn mesec na našem območju v zadnjih nekaj letih. Kakšno moč ima alkohol je pokazala tudi letošnja nesreča, kjer je nek moški svojega prijatelja v lokalu v Celju celo s fizično silo želel ustaviti, da ne sede za volan. Toda tega ni upošteval. Medtem ko je prvi za prevoz poklical taksi, je na poti domov opazil nesrečo. V njej se je ubil kolega, ki ga je pred tem prepričeval v lokalu, naj ne vozi vinjen …

 

Celjski policisti so skupaj s celjsko bolnico, Psihiatrično bolnico Vojnik, Šolskim centrom Celje, Združenjem Šoferjev in avtomehanikov, celjskim Zavodom za zdravstveno varstvo in Društvom paraplegikov jugozahodne Štajerske začeli projekt Alkohol res ubija. S številnimi aktivnostmi, obveščanjem in predavanji želijo letos ljudem položiti na srce, da alkohol in volan ne gresta nikakor skupaj in da je zaradi nesreč na naših cestah zdaj zadnji čas, da se miselnost ljudi spremeni. Magister Elvis Herbaj iz Sektorja uniformirane policije celjske policijske uprave opozarja, da je polovica ljudi, ki so lani umrli v nesrečah, bila vinjena ali je umrla zaradi vinjenega povzročitelja nesreče. Na našem območju je vsak sedmi povzročitelj nesreče vinjen.

 

Lani so v Splošni bolnišnici Celje sprejeli na zdravljenje 53 poškodovancev v nesrečah, ki so bili v trenutku poškodbe dokazano vinjeni. Med njimi so bili tudi trije mladoletniki. Imeli so različne poškodbe: najpogosteje poškodbe glave, prsnega koša in udov. “23 je bilo hudo poškodovanih, 16 smo jih operirali in njihovo zdravljenje je trajalo več mesecev ali pa sploh še ni zaključeno. Stroški zdravljenja teh poškodovancev so ob upoštevanju posredne škode po grobi oceni krepko presegli milijon evrov,” navaja zdravnik iz celjske bolnišnice Matej Gajšek. Vendar dodaja, da je številka 53 netočna, toliko so jih namreč le sprejeli, ne štejejo pa k temu tiste, ki se denimo k zdravniku oglasijo po nesreči zaradi morda manjših težav, ki jih zdravijo ambulantno, pa so vinjeni.

 

Med vozniki, ki vozijo pod vplivom alkohola, niso vsi odvisni. Na tiste, ki niso odvisni lahko vplivajo s preventivnimi programi in z višanjem kazni za vožnjo pod vplivom alkohola. Pri voznikih, ki pa so od alkohola odvisni, je pomembno, da se bolezen prepozna in se jih usmeri v ustrezno obravnavo. “V Sloveniji je od 8 do 10 odstotkov odraslih odvisnih od alkohola. In odvisnost je bolezen. Voznik, ki vozi pri 1,1 ali 1,5, g alkohola na kilogram krvi ni zmeren pivec, ampak gre za tvegano pitje in za odvisnost,” pravi psihiatrinja iz Psihiatrične bolnišnice Vojnik Barbara  Fidler.

 

Na Srednji šoli za storitvene dejavnosti in logistiko Celje so med dijaki osmih celjskih srednjih šol izdelali zanimivo raziskavo o alkoholu in vedenju v prometu. Avtorja sta magister Roman Krajnc in psihologinja Nina Maček. Raziskava je pokazala skrb vzbujajoče podatke o alkoholu med mladimi. Ti alkohol prvič poskusijo že v času osnovne šole. Dijaki največkrat pijejo s prijatelji, pa tudi doma – s starši. Mladoletniki sami povedo, da so alkohol dobili v gostilnah, kjer jim je zakon o prepovedo točenja alkohola mladoletnim očitno čisto tuj. Tretjina vprašanih je odgovorila, da pije vsaj enkrat mesečno, kar 15 odstotkov pa večkrat na teden. Vinjeni so večkrat na leto, zakaj pijejo pa ravno ne vedo, saj so na vprašanje, kaj je sploh namen njihovega pitja, odgovorili, da brez vzroka oziroma zaradi dobrega okusa. Dijaki, tisti, ki pač imajo izpite, po večini še niso vozili vinjeni, polovica se jih je pa že peljala s pijanim voznikom. Katastrofalen podatek, ki so ga dobili z raziskavo pa je, da kar 90 odstotkov vprašanih ne pozna kampanje za preprečevanja pitja alkohola. To je še en dokaz, da bodo vse ustanove vendarle morale stakniti glave bolj skupaj in izmisliti nekoliko drugačen način, kako s preventivo priti do mladih. Sodeč po zadnjih cestnih tragedijah na našem območju namreč alkohol ubije preveč ljudi.

 

Celje zdaj že slovi po “pijancih” na cestah. Smo čisto v slovenskem vrhu. Če se bo lanska statistika letos nadaljevala, bomo do konca leta pridržali okoli 1300 vinjenih voznikov. To je več kot tri alkoholizirane voznike na dan. Vsak od teh je potencialni cestni morilec, otroci so lahko njihove žrtve, vsak od teh lahko naredi iz človeka invalida, osebo, ki se bo zaradi poškodb, ki vam jih bo povzročil, morala učiti na novo govoriti, jesti, pisati – če se bo sploh lahko premikala. Treba je vedeti, da je pot rehabilitacije po hudi nesreči “križev pot”, da ne govorimo o sodnih postopkih, ki se vlečejo v nedogled. Maja bosta minili že dve leti, ko smo v našem uredništvu izvedeli pretresljivo novico, da je v tragični nesreči umrla naša, komaj 26 let stara sodelavka. Zdaj čakamo na sojenje vozniku, ki je takrat vozil  vinjen. O sojenju, ki ga bomo pozorno spremljali, bomo seveda poročali. Priznamo: radi bi ga vprašali, zakaj – preden je sedel vinjen za volan in sprejel v vozilo kar šest ljudi – ni pomislil, da bi lahko zaradi svoje malomarnosti povzročil smrt mladega človeka …

 

 

NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

 

SIMONA ŠOLINIČ

 

Pomagajte mu uresničiti sanje!

Najprej, hvala vsem, ki brskate namerno po mojem blogu ali Vas sem zanese na podlagi različnih terminov, ki jih vnašate v iskalnike.

Ker je v zadnjih dneh največ klikov in iskanj po mojem blogu o ločitvah in vseh postopkih, ki so s tem povezani, sem ta teden obljubila, da bom do konca tedna pripravila daljšo reportažo na to temo. Reportaža bo v radijski obliki objavljena na RADIU CELJE, točnega datuma in uro še ne vem, bom pa to in link do spletnih strani radia objavila tukaj. Ne bo pa še ta vikend, ker tokrat objavljam še nekaj podrobnosti o tragediji v Celju, ko so umrli trije najstniki. Fotoreportaža je objavljena v petkovi številki Novega tednika.

Ogromno klikov in iskanj je tudi povezanih z nasiljem v družini in zlorabo otrok. Zato bom v naslednjih 14 DNEH na blogu objavila poseben zavihek, kjer bom nanizala nekaj najboljših kontaktnih številk društev, organizacij, ljudi, ki pomagajo v takšnih primerih. Tudi svoj mejl bom napisala, kamor boste lahko pisali, če boste na uradnih naslovih naletili na mlačen odziv ali NEodziv.

  

V Planetu Tuš so v petek na velikem koncertu nastopila znana slovenska glasbena imena. Vsi nastopajoči so se odpovedali honorarju, saj so ves denar od koncerta in vstopnic namenili za nakup osebnega vozila mlademu invalidnemu režiserju Danijelu Spasojeviču iz Celja. Toda izkupiček od vstopnic žal ni dovolj visok, da bi z njim lahko kupili želen avtomobil. Zato je vsaka pomoč medijev mlademu in uspešnemu Spasojeviču velika pomoč in pot k njegovim sanjam, da bi lahko še naprej ustvarjal v svetu režije.

 

23-letnik je namreč na invalidskem vozičku, avtomobil pa nujno potrebuje za lažjo mobilnost. Vozilo naj bi stalo okoli 15 tisoč evrov, kar sicer ni majhen znesek. Vozilo bo treba še dodatno predelati, da bo Spasojevič vanj lahko zapeljal z vozičkom, kar pomeni, da bodo k prvem znesku morali še prišteti stroške predelave.

 

“Avtomobil bi mi olajšal življenje,” razlaga Spasojevič. Številni Celjani ga poznajo kot mladega režiserja, ki je do zdaj z ekipo posnel nekaj videospotov za glasbenike, med drugim tudi za Majdo Petan. Lani jeseni je bila tudi premiera njegovega filma To je on, ki je požel veliko dobrega odziva. V filmu igrajo mladi, še neuveljavljeni igralci, vse pa so posneli brez denarja, toda z veliko volje.

 

“Snemali smo v Celju, projekt in promocijo smo speljali dobro, za kar sem zadovoljen. Film prikazuje zgodbo o Sari, ki je žrtev posilstva. Želeli pa smo, kar nam je tudi uspelo, prikazati vse dogajanja čim bolj provokativno in realno, da se ljudje zamislijo in so šokirani. Pred realnostjo si marsikdo zatiska oči, čeprav je dobro stvar pogledati takšno kot je. Realnost mora biti realnost, ne pa olepšava.”

 

Spasojevič se tudi čez nekaj let vidi v produkciji videospotov in filmov, avtomobil pa bi mu omogočil in olajšal predvsem prevoze na različne lokacije. “Vedno bolj strmim k profesionalnosti. Želim vedno bolje delat, vedno bolje organizirati zadeve in imeti okoli sebe vedno več profesionalcev s tega področja,” dodaja in razlaga, da v svojem delu uživa. Režija ga je zanimala že od nekdaj. “Tisti, ki vedo, kako se snema nek film ali spot, vedo, kakšni čari so to. Pot od neke ideje na papirju do realnega snemanja in zgodbe na sliki je izredno zanimiva.”

 

»Zdaj vem, kako je, če nimaš svojega avtomobila in velikokrat sem si dejal, da ko ga bom imel, bom to izkoristil maksimalno! Težko je pri snemanjih, ker moramo biti na različnih lokacijah, težko je tudi, ko je dež ali sneg, pa ne moreš nikamor. Če si povrhu še mlad in aktiven, je še toliko težje. Saj je res, da kjerkoli si, se imaš lahko lepo, še posebej, če je družba dobro, a vseeno pridejo tudi težki dnevi,” nam je pojasnjeval Spasojevič.

 

Svojo invalidnost je sprejel in zna ceniti malenkosti.  “Človek začne razmišljati drugače, drugače si tudi zastaviš prioritete.” Invalidnost je res ovira v praksi, vendar je včasih ovira večja v glavi, še omenja Spasojevič, ki se mu življenje zaradi invalidskega vozička še zdaleč ni in ne bo ustavilo. Če bi zbrali dovolj denarja za nakup vozila, bi to pozitivno vplivalo še na njegovo motivacijo. Čeprav ima na mizi že dva nova filmska scenarija, bi – tako sam pravi – v naslednjih mesecih dal morda prednost snemanju videospotov.

 

»Kdo želi, lahko Danijelu na njegov tekoči račun: SI56 0638 4686 5420 226 (Banka Celje) nakaže dobrodelni prispevek in tako pomaga pri izpolnitvi njegove želje po nakupu vozila.

Druga opcija je nakazilo enega evra za uporabnike SiMobila, ki bodo s pošiljanjem sms sporočila: PREVOZ na številko 1919, prav tako naredili dobro delo.«

 

NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

 

SIMONA ŠOLINIČ

FOTO: GrupA, grupa@gmail.com

 

 

Grozljiva tragedija ubila tri najstnike

Najprej, hvala vsem, ki brskate namerno po mojem blogu ali Vas sem zanese na podlagi različnih terminov, ki jih vnašate v iskalnike.

Ker je v zadnjih dneh največ klikov in iskanj po mojem blogu o ločitvah in vseh postopkih, ki so s tem povezani, sem ta teden obljubila, da bom do konca tedna pripravila daljšo reportažo na to temo. Reportaža bo v radijski obliki objavljena na RADIU CELJE, točnega datuma in uro še ne vem, bom pa to in link do spletnih strani radia objavila tukaj. Ne bo pa še ta vikend, ker tokrat objavljam še nekaj podrobnosti o tragediji v Celju, ko so umrli trije najstniki. Fotoreportaža je objavljena v petkovi številki Novega tednika.

Ogromno klikov in iskanj je tudi povezanih z nasiljem v družini in zlorabo otrok. Zato bom v naslednjih 14 DNEH na blogu objavila poseben zavihek, kjer bom nanizala nekaj najboljših kontaktnih številk društev, organizacij, ljudi, ki pomagajo v takšnih primerih. Tudi svoj mejl bom napisala, kamor boste lahko pisali, če boste na uradnih naslovih naletili na mlačen odziv ali NEodziv.

 

Zdrveli v prezgodnjo smrt

 

 “Bili so polni življenja … Vedno so bili dobre volje, med sošolci priljubljeni. Imeli so radi svoj poklic,” je s solzami v očeh opisovala Andreja Lavrič, profesorica na srednji šoli Šolskega centra Šentjur. Danes imajo na šoli dan žalovanja. V prometni tragediji, ki se je zgodila v sredo v Kidričevi ulici v Celju, so namreč izgubili kar tri dijake, sošolce. V žalost so zaviti tudi Juvanje v Savinjski dolini,  Zadrže pri Šmarju pri Jelšah in Bistrica ob Sotli, od koder so bili Špela Prislan, Matic Karfik in Matjaž Kunej. Njihova pot se je končala po neprevidnem prehitevanju in silovitem trčenju v avtobus, ki jim je pripeljal nasproti. Vsem, ki so jih poznali se postavlja vprašanje: “Zakaj?” Bili so stari komaj 18 let.

 

Na prizorišču tragedije je bilo v sredinem popoldnevu kot da bi se ustavil čas tudi za tiste, ki so do policijskega traku prišli le pogledat, kaj se je zgodilo. Nekateri so nemo ali le s kakšnim komentarjem spremljali delo gasilcev, policistov in pogrebne službe, ki je prišla po mrtve najstnike. Od zelenega punta ni ostalo skorajda nič, sprednji del je bil popolnoma zmaličen. “Saj niso imeli možnosti preživeti,” je bilo slišati v skupini ljudi, ki je stala izza policijskega traku. Medtem, ko sta bili dve trupli na cesti že pokriti, so gasilci z rezanjem pločevine poskušali rešiti tretjega, a poškodbe so bile prehude …

 

“Do nesreče je prišlo, ko je 18-letni voznik osebnega vozila iz območja Šmarja pri Jelšah, vozil v smeri proti Celju in prehiteval pred seboj vozečo kolono vozil. Pri tem je čelno trčil v avtobus, ki je pripeljal nasproti,” je razlagal prometni inšpektor s celjske policije Janko Kolar. Vozil je 18-letni Karfik, ki je imel izpit slabo leto, Kunej in Prislanova sta bila sopotnika. Na cesti ni nihče opazil zavornih poti, kaj se je v vozilu najstnikov dogajalo nekaj sekund pred tragedijo, ne bo nikoli znano. 18-letnik je prehiteval v popolnoma neprimernem trenutku in preko polne črte. “Naenkrat je počilo, potem je zavladala grozljiva tišina,” je dejal krajan,  ki stanuje blizu kraja nesreče.

 

Voznik Izletnikovega avtobusa, ki je vozil pravilno, je bil lažje poškodovan, prav tako tudi dva najstnika, ki sta bila v času trčenja v avtobusu. Letos je na Celjskem v prometnih nesrečah umrlo sedem ljudi, lani v enakem obdobju štiri. Pred leti je na križišču Kidričeve in Teharske v nesreči umrl mlad motorist, le nekaj metrov od včerajšnjega prizorišča nesreče pa je pred leti umrl tudi pešec, vendar takšne tragedije na tem delu ne pomnijo niti policisti.

 

“Matjaž, Matic in Špela, počivajte v miru,” je zapisano danes na več spletnih straneh. Na kraju nesreče so danes sveče. Le spomin. Temu se bodo te dni poklonili tudi vsi dijaki Šolskega centra Šentjur. Včeraj so k pouku prihajali tiho, v solzah. Jokali so tudi profesorji. “Bili so pridni. Matjaž je rad pomagal doma na kmetiji, še sošolcu je odšel pomagat pri delu. Matic je z veseljem sodeloval pri kakšnih projektih v šoli, Špela je bila ravno v petek na tekmovanju v nemščini …”, sta razlagali profesorici Andreja Lavrič in Sonja Ravnak. Nikoli niso izstopali v negativnem smislu, pred meseci so bili skupaj na maturantskem plesu, ki ga je vodila ravno Špela. Slike z maturantskega plesa je na spletu objavil tudi Karfik, simpatičen najstnik, o katerem nihče ne najde slabe besede. Reportažo iz njihovega maturantskega plesa smo objavili tudi v našem časopisu. Danes moramo žal, še preden so dobro stopili na pot zrelosti, objaviti reportažo o njihovi smrti …

 

SIMONA ŠOLINIČ

FOTO: sherpa@t-1.si

 NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

 

 

OBVESTILO!

Najprej, hvala vsem, ki brskate namerno po mojem blogu ali Vas sem zanese na podlagi različnih terminov, ki jih vnašate v iskalnike.

Ker je v zadnjih dneh največ klikov in iskanj po mojem blogu o ločitvah in vseh postopkih, ki so s tem povezani, bom do konca tedna pripravila daljšo reportažo na to temo. Reportaža bo v radijski obliki objavljena na RADIU CELJE, točnega datuma in uro še ne vem, bom pa to in link do spletnih strani radia objavila tukaj.

Ogromno klikov in iskanj je tudi povezanih z nasiljem v družini in zlorabo otrok. Zato bom v naslednjih 14 DNEH na blogu objavila poseben zavihek, kjer bom nanizala nekaj najboljših kontaktnih številk društev, organizacij, ljudi, ki pomagajo v takšnih primerih. Tudi svoj mejl bom napisala, kamor boste lahko pisali, če boste na uradnih naslovih naletili na mlačen odziv ali NEodziv.

Hvala vsem, ki berete.

Simona Šolinič

 

Že šestdeset let na kraju zločina

Članek o celjskih forenzikih sem pisala že pred časom, je pa še vedno zanimiv …

Samo v enem dnevu smo na slovenskih televizijah našteli več kot 10 nadaljevank, ki prikazujejo delo kriminalistov v preiskavah najhujših in najtežjih kaznivih dejanj. Redkokatera nadaljevanka pa prikaže, kako so v večini primerov ključnega pomena kriminalistični tehniki ali bolj sodobno – forenzični preiskovalci. Njihovo delo je iskanje materialnih sledov, pri preiskovanju pa uporabljajo različne metode in sredstva s področja naravoslovnih in tehničnih ved. Na celjski policijski upravi deluje oddelek kriminalistične tehnike že 60 let, njihovi forenziki pa so do zdaj pregledali že več deset tisoč sledov in krajev zločinov ter kaznivih dejanj na Celjskem.

Prvi Center kriminalistične tehnike je deloval pod okriljem Oddelka za pobijanje kriminalitete v takratnem Poverjeništvu za notranje zadeve Celje. V letih po drugi svetovni vojni se je obseg dela kriminalističnih tehnikov zelo razširil, navajajo v brošuri, ki so jo izdali ob 60-letnici. Kriminalistični tehniki so prisotni pri ogledih umorov, sumljivih smrti, delovnih nezgod, železniških nesreč, vlomov, tatvin ter požarov. Včasih so se ukvarjali celo s pojavi kljukastih križev, sovražnih parol ter s ponarejenimi številkami na kolesih in orožju. Na terenu torej skrbno zberejo sledi, ki jih v laboratorijih oziroma v za to primerih prostorih obdelajo, ocenijo, pojasnijo. Tako sestavljajo koščke zapletenega mozaika, ki nazadnje pomeni dokazno gradivo, navajajo na policiji.

Tesno sodelujejo s kriminalisti, večkrat pa morajo nastopiti na sodišču, kamor jih pozovejo, da bi svoje delo zaradi posameznih primerov preiskovanja obrazložili in tudi sodišču pomagali razjasniti okoliščine pri sojenju, kadar seveda do sojenja pride. Kljub temu, da je v njihovem delovnem nazivu “tehnik”, so visoko izobraženi, bolj kot teorija pa so večkrat za njihovo delo ključnega pomena izkušnje.

“Na terenu lahko zbereš ogromno sledi, vendar so tudi izkušnje tiste, na podlagi katerih vidiš, kaj je za nek primer pomembno. In tudi ne moremo reči, kakšen primer je težji, to je odvisno od okoliščin in primera samega,” razlaga kriminalistični tehnik Igor Tauses, ki tudi sodeluje pri izobraževanju policistov za kriminalistično-tehnična opravila. Razvoj tehnologije je prinesel svoje in danes je ekipa celjske kriminalistične tehnike opremljena sodobno in je tako primerljiva z ostalimi v zahodnem svetu.

“V Celju smo dobili tudi novo kombinirano vozilo, ki je popolnoma opremljeno za zahtevnejše oglede kaznivih dejanj, posodobili smo tudi sistem za prstne odtise,” dodaja kriminalistični tehnik Zvonko Cirkulan, tudi avtor brošure, ki je izšla ob 60-letnici Oddelka kriminalistične tehnike v Celju. Že vrsto let je strokovnjak za preslikavo sledov in delo s fotografijami, ter ugotavljanje ponarejenih dokumentov in drugih listin. Tako Tauses kot Cirkulan sta bila na skorajda vseh odmevnih umorih na našem območju. Tudi v Tekačevem. Poleg njiju na oddelku za kriminalistično tehniko delajo tudi ostali strokovnjaki, ki so usposobljeni za različna področja kriminala. Tudi denimo za preiskavo manjših kaznivih dejanj do prometnih nesreč, goljufij, ponaredkov …

V zadnjih letih celjski kriminalistični tehniki opravijo okoli 500 ogledov letno in podajo tudi okoli 150 različnih strokovnih mnenj. Poleg tega pa je še tu delo v laboratorijih, kjer denimo v letu dni izvedejo me drugim okoli 450 preliminarnih testov drog oziroma substanc, ki jih zasežejo. V primeru, da se pokaže sum kaznivega dejanja, pošljejo snov tudi v Center za forenzične preiskave v Ljubljani v nadaljnje postopke, v primeru da gre “le” za prekršek, izdelajo poročilo o svoji preiskavi. Ne glede na to, da sta stopnja kriminala in število najhujših kaznivih dejanj pri nas nižja kot na zahodu, pa se tudi naši forenziki dnevno srečujejo z zapletenimi primeri. Vidijo marsikaj, od droge do trupel na kraju zločina in ob obdukciji.

SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

 

Krvave ceste – se bo poljski tovornjakar “izmazal”?

Na klancu na avtocesti Maribor – Celje, tik pred izvozom na počivališče Tepanje, sta se v ponedeljkovem jutru končali dve življenji. Umrla sta 56- in 42-letni voznik osebnih vozil. Nesreča je pokazala, da usoda vedno znova ubere čudne in nerazumljive poti. Zatem ko je 42-letnik s Ptuja ustavil, da bi pomagal 56-letnemu ponesrečenemu vozniku, je umrl skupaj z njim. Vanju je namreč trčil poljski voznik tovornjaka, ki je v nesreči ostal nepoškodovan.

Trčenje se je zgodilo ob 5. 30 uri. Tudi dve uri po nesreči, kolikor ko smo novinarji stali na prizorišču, še vedno niso bile znane vse okoliščine ene hujših nezgod na našem območju v zadnjem času. “56-letni voznik je med vožnjo po rahlem klancu navzdol iz neznanega razloga zapeljal s prehitevalnega pasu na vozni pas ter čez odstavni pas na brežino. Od tam ga je odbilo nazaj na vozišče, kjer je vozilo obstalo na boku. Nesrečo je opazil 42-letni voznik osebnega vozila, ki je obvozil ponesrečeno vozilo, ustavil pred njim (gledano v smeri vožnje), izstopil iz avtomobila in se napotil proti ponesrečencu, da bi mu pomagal,” je razlagal vodja Oddelka za cestni promet v Sektorju uniformirane policije celjske policijske uprave mag. Elvis A. Herbaj.

Takrat naj bi naletel voznik tovornega vozila in trčil najprej v podvozje poškodovanega vozila, ki je pred tem obstalo na boku. Tega je odbilo v vozilo 42-letnika. Medtem ko je 42-letnikov renault obstal na cestišču vidno poškodovan, pa je bila 56-letnikova škoda na nabrežini popolnoma uničena in zmečkana. Zaradi silovitega trčenja je 42-letnika, ki je želel pomagati in je v trenutku trčenja stal nekje med svojim in poškodovanim avtomobil, dobesedno odneslo nekaj metrov stran med drevesa na nabrežini. Truplo starejšega je ostalo ob vozilu. Oba sta umrla še pred prihodom reševalcev.

Medtem ko so policisti opravljali svoje delo, zbirali dokaze, sledove o eni hujših cestnih tragedij, je veter nenadoma razkril eno izmed trupel … Prizor, ki bi streznil marsikakšne cestne divjake …

Zakaj je 56-letnik zapeljal s ceste ne bo nikoli znano, edino, če obdukcija pokaže, da je imel morda zdravstvene težave. Je morda zaspal? Ga je kaj zmotilo in ni mogel obvladati vozila? Je bil v času nesreče že mrtev ali bi ga 42-letnik lahko rešil, če vanju ne bi trčil poljski voznik? “Vzrok nesreče še ni znan, odrejena je sodna obdukcija za oba. Počakati moramo rezultate, ki bodo pokazali, ali je bilo kaj takega, kar je vplivalo na nesrečo.

Tudi o hitrosti je še preuranjeno govoriti, zagotovo pa vsi vpleteni niso vozili prehitro,” je pojasnjeval Herbaj, ki je bil s svojo ekipo na terenu od pol šeste ure zjutraj skoraj do poldneva. Vsaka sled na travi, cesti, vsaka malenkost bo ključna za natančno razjasnitev, kaj se je usodnega jutra dogajalo. Več kot očitno je namreč, da bo to še ena nesreča, kjer bo odgovornost zanjo poljskemu vozniku zelo težko dokazati. Poljaka so na kraju nesreče tudi preizkusili z alkotestom, ki je pokazal nulo.

Voznik tovornjaka je ves čas, ko so na prizorišču svoje delo opravljali policisti, kriminalisti, gasilci, preiskovalna sodnica in tožilec, nemo hodil po avtocesti. Novinarjev se je izogibal, saj ni znal nobene slovenske besede. “Poland, Poland” nam je ponavljal, ko smo ga želeli vprašati, kaj se je pravzaprav zgodilo. Menda ne zna niti angleško.

Ne glede na to, pa ga bodo ovadili zaradi povzročitve prometne nesreče zaradi malomarnosti, kako pa bo zanjo odgovarjal, še ni jasno. Vprašanje je, če sploh bo. Sumiti je, da kot tuji državljan na začetek sodnega postopka, še manj pa na konec, ne bo čakal pri nas. Kako mu bodo sodili, ko jo bo legalno popihal čez mejo, je vprašanje, na odgovor bo treba še počakati. Vsaj par let. Toliko namreč traja, preden se sojenje pri nas sploh začne …

Na Celjskem so letos v prometnih nesrečah umrle štiri osebe, prav tako v enakem obdobju lani.

NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

SIMONA ŠOLINIČ

FOTO: sherpa@t-1.si

 

Po nepotrebnem ostal brez del pljuč, toda nihče ni kriv?!

V minulih tednih sem pogosto pisala o domnevnih zdravniških napakah, ki so se zgodile na našem območju. V javnosti je še vedno čutiti mišljenje, da je medicinsko osebje nedotakljivo. Domnevne napake zdravnikov se namreč težko dokažejo, ponavadi je na sodišču premalo dokazov ali pa zadeve enostavno zastarajo. Če se človeška roka zmoti, je kriv sistem. Zaradi napake posameznikov pade slaba luč tudi na tiste, ki svoje delo opravljajo dobro.

Pred dnevi sem izvedela, da je v vodo padel še en primer domnevne zdravniške napake na našem območju. Višje sodišče je namreč presodilo, da bolnišnice niso krive, ker je Celjan Osman Lutolli ostal po nepotrebnem brez polovice pljuč!

Pred 13-imi leti se je Lutolli zaradi pljučnice zdravil v Bolnišnici Topolšica, kjer so mu naredili bronhoskopijo, tkivo pa so nato pregledali na celjski patologiji. Diagnoza: rak na pljučih. V mariborski bolnišnici so ga pod nujno operirali in mu odstranili desni spodnji pljučni reženj, toda ni bilo ne duha ne sluha o povečanih bezgavkah in tumorju. Niti histološki pregled odvzetega tkiva ni potrdil raka. Del pljuč so mu tako odstranili popolnoma po nepotrebnem! Lutolli vsa ta leta trdi, da so iz njega naredili invalida. Z uspešnim celjskim odvetnikom Igorjem Inkretom sta že leta 1999 vložila tožbe proti mariborski, celjski bolnišnici in bolnišnici v Topolšici. Postopki so se vlekli leta in leta.

Okrožno sodišče v Celju je lani končno delno razsodilo, da so bolnišnice odškodninsko odgovorne, prav tako dve zavarovalnici. Toda letos šok: Višje sodišče to vse razveljavi. Lutolli je tako spet na začetku in – še danes ne ve, zakaj je ostal brez del pljuč in ali je imel raka ali ne. Kako je mogoče, da izvidi pri istem bolniku potrjujejo in hkrati zanikajo, da ima raka? Sodišče navaja, kolikor smo brali odločitev o razveljavitvi sodbe, da je v tistem času v bolnišnici bil njegov soimenjak in da je možno, da je prišlo do zamenjave vzorcev. Toda – nihče ni kriv?

V torek se je začelo in končalo sojenje celjskemu patologu Borisu Kavčiču, ki so mu očitali odgovornost za nepregledana tkiva in povzročitev smrti iz malomarnosti. Poleg njega je bil enakih očitkov deležen še trboveljski kirurg Miran Gala, a so – ker se je zadeva tako vlekla – ti primeri zastarali. Kavčiču pa ni zastaral primer 62-letne ženske, ki ji ni pregledal odvzetih tkiv kar šest let. V tem času je ženski rak napredoval, nakar je umrla. Toda, ker je imela poleg tega še cirozo jeter ter slabo srce, obdukcije pa ni bilo, Kavčiča ni možno obsoditi, saj ni možno govoriti o natančnem vzroku smrti. V torek so ga namreč oprostili vseh obtožb. “Seveda sem vesel oprostilne sodbe, saj sem v tem času veliko pretrpel,” je dejal novinarjem.

Njegov zagovornik Blaž Kovačič je vseskozi trdil, da je omenjen primer že zastaral. “Kriv je bil zdravstveni sistem in slaba organizacija takratnega vodstva celjske bolnišnice. Zato ni možno prevaliti krivdo na eno osebo!”

Je bilo pa v torek v ljubljanski sodni dvorani kar zanimivo. Kavčič je namreč sam dejal v svojem zagovoru, da je o zaostankih zaradi premajhnega števila patologov takratno vodstvo večkrat opozoril, vendar se je to odzvalo medlo. Še več, dejalo naj bi, da imajo prednost biopsije oziroma pregledi tkiv, ki prihajajo iz zunanjih ustanov, češ da te prinesejo pač več denarja, je razlagal obtoženi. Odgovornost je preložil poleg na vodstvo tudi na lečeče zdravnike, ker da se niso dovolj zanimali za izvide. Če poenostavimo, pacientu odvzamejo vzorec tkiv in ga pošljejo v pregled, na podlagi katerega ugotovijo ali je nek vzorec denimo rakav ali ne. Treba je torej vedeti, da je tak histološki izvid ključen za nadaljevanje zdravljenja bolnega človeka.

Na zaslišanju sta dva priznana celjska kirurga dejala, da v času zaostankov v bolnišnici sploh ni bilo sistema sledenja histoloških izvidov. Na vprašanje sodnice, kdo se je potemtakem sploh zanimal za to, kaj so pokazali izvidi, ali je neka tvorba rakasta ali ne, je eden izmed kirurgov skomignil z rameni! Tudi sodnica ni mogla skriti presenečenja nad odgovorom, da so za to bile odgovorne »glavne sestre ali administratorke, nikakor ne zdravniki«. Torej je to, ali ima pacient raka ali ne, morala preveriti admistratorka in ne zdravnik, ki je pacienta sprejel. Danes naj bi se stvari nekoliko spremenile, vendar pa ne povsod, je bilo še slišati v sodni dvorani. Praksa, ki smo jo preverili, pa kaže, da je malomarna le peščica, večina zdravnikov ali kirurgov je namreč za svoje paciente in njihove svojce dosegljiva 24 ur, torej tudi izven delovnega časa.

Na torkovem sojenju celjskemu patologu je izredno ostra sodnica Lea Habjanič zaslišala tudi dr. Ratka Komadino. Ta je bil od leta 2002 do 2006 strokovni vodja celjske bolnišnice, zato je od njega pričakovala nekaj odgovorov, ki bi pomagali pri razjasnitvi okoliščin predvsem o kadrovskem primanjkljaju na patološkem oddelku. Sodna dvorana je obmolknila, ko je nad njim glasno povzdignila glas, saj je dejal, da ni vedel, zakaj bo zaslišan. “Lepo vas prosim, čisto lepo ste vedeli, zakaj boste zaslišani! In da se niti ne pripravite na zaslišanje …” Po njenem mnenju, ki ga je izrazila še ob koncu sojenja, bi moral nujno vedeti podatke o stanju zaposlenih v času, ko je bil med vodilnimi.

Mimogrede, Komadina bo, kako zanimivo, ravno danes (petek, 3.4.)vodil razpravo s strokovnjaki v Splošni bolnišnici Celje, kjer: »zagovarjajo koncept združenega prehospitalnega in hospitalnega urgentnega centra, v katerem bi obravnavali tudi bolnike brez napotnic ter vse nenadno zbolele in poškodovane bolnike v regiji ….«

In morda bi morali današnji strokovnjaki, ki bodo razpravljali v celjski bolnici, morali biti na torkovem sojenju v Ljubljani, ker bi slišali, da je sodnica Habjaničeva brez dlake na jeziku javno okrcala zdravstveni sistem, ki da očitno ni deloval. Če bi, ne bi prišlo do zaostankov na patologiji. Odpovedalo je kar nekaj stvari. Za izvid pacientke, ki je bila povod za sojenje, se ni nihče zanimal, ne pacientka sama, ne njeni svojci, še manj pa njen lečeči zdravnik, ki bi to moral storiti. Toda tudi tu odgovornost pade v vodo. Zdravnik je namreč že mrtev …

“Obtoženega Kavčina ne moremo obsoditi za povzročitev smrti iz malomarnosti. Bi lahko rentgenologa obsodili za tako dejanje, če ne bi naredil slike? Ni nobenih dokazov, povezave med vzrokom in posledico. Saj ne gre za nevestno zdravljenje,” je v obrazložitvi sodbe dejala sodnica Lea Habjanič. Je mar želela med vrsticami povedati, da bi bila sodba drugačna, če bi obtoženemu v štartu očitali malomarno zdravljenje in ne povzorčitev smrt?

V minulih mesecih smo se ob pripravi člankov neformalno pogovarjali z odvetniki, izvedenci, tudi z zdravniki, ki so vpeti v dogajanja glede domnevnih napak v zdravstvu, a se nekateri zaradi premočnega sistema ne upajo javno izpostaviti. Mnenje večine je, da bi morali na tovrstnih sojenjih nujno zaslišati izvedence iz tujine, saj je “Slovenija premajhna in se v zdravstvenem sistemu vsi poznajo …”

NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

SIMONA ŠOLINIČ

 

Ločitve: od iskric v očeh do polen pod noge

 

Z odvetnico Albino Vedenik sem se pogovarjala o ločitvah in o tem, ali zakonci gledajo preveč na svoje interese in premalo na otroke …

 

 

 

V Sloveniji je menda vsako leto več ločitev. Na tisoč sklenitev zakonskih zvez je 411 ločitev. Slovenska zakonca živita v miru povprečno 13,5 leta, potem ne zdržita več. Ob “kregariji” se začne še postopek za ločitev. Največ razvezanih partnerjev ima skupaj enega ali dva otroka. In da ne boste mislili, da se upokojenci ne ločujejo! Vedno več je takšnih! Postopek za razvezo zakonske zveze se začne z vložitvijo tožbe. To sestavijo odvetniki. Ko ločitveni postopek traja, se nekdaj zaljubljene iskrice spremenijo v polena pod noge … Tu v razpadajočo zvezo vstopijo odvetniki.

 

 

 

Celjska odvetnica Albina Vedenik ima na svoji mizi kar nekaj primerov zakoncev, ki to čez nekaj mesecev ne bodo več. In kako se sploh zakon konča in začne ločitev?

“Tožba se vloži na sodišče na območju, kjer sta imela zakonca zadnje skupno stalno prebivališče. Postopek se lahko začne tudi s predlogom za sporazumno razvezo. V tem primeru se morata zakonca sporazumeti o varstvu, vzgoji, preživnini in stikih z otroki. Predlogu morata predložiti tudi notarsko overjen sporazum o delitvi skupnega premoženja. Tožbo in sporazum pošlje sodišče centru za socialne zadeve, kjer opravijo razgovor z zakoncema ter podajo mnenje o premoženjskih in družinskih razmerah – ali je v korist otroka, da se ga dodeli materi, ali so stiki primerno določeni in podobno. To poročilo dobi sodišče, ki razpiše obravnavo. Glede razveze zakonske zveze sodišče vedno izda sodbo, o tem se ni možno sporazumeti. O stikih, preživnini in dodelitvi otrok, vzgoji in varstvu pa sodišče lahko izda sodno poravnavo.” 

 

 

 

Vajeni smo dolgih sodnih postopkov. Je tudi pri ločitvah tako?

Od vložitve tožbe do prve obravnave skoraj zagotovo mine šest mesecev. To je odvisno tudi od strank, ali se odzoveta na razgovor na centru za socialno delo, ali sploh prideta na prvo obravnavo … Postopek se lahko konča že takrat, če se sporazumeta o dodelitvi otrok, preživnini in stikih. Če nista enotna in se prepirata o dodelitvi otrok, se na sodišče vabijo izvedenci, kar je dolgotrajno.

 

 

 

Se zakonci v postopkih največkrat sprejo zaradi dodelitve otrok ali delitve premoženja?

Skoraj bi rekla, da je več sporov zaradi delitve skupnega premoženja.

 

 

Se je mogoče ločiti, če delitev premoženja ni točno določena?

Pri razvezi zakonske zveze se ne odloča o delitvi skupnega premoženja, to je poseben postopek, ki se običajno rešuje šele po razvezi. V primeru sporazuma pa se reši tudi vprašanje o delitvi premoženja.

 

 

 

In potem se začne boj za otroke …

Včasih je otrok avtomatično spadal k materi, medtem ko oče še stikov ni imel. Zdaj ko so stiki zakonsko določeni, kar se mi zdi edino pravilno, in če so urejeni, ni več toliko težav. Oče je lahko veliko z otrokom – če je dodeljen mami – in če so stiki redni. Imam občutek, da se večina očetov bori za otroke, če ne drugače, si želi rednih stikov. Otrok ima rad oba starša, na kar mnogi v teh postopkih pozabijo. Z omejevanjem stikov naredijo škodo otroku. Redni stiki pomenijo, da otrok ni prikrajšan glede starševske ljubezni.

 

 

 

Imate veliko primerov, ko otroke dodelijo očetu?

V večji meri so dodeljeni materi. Lahko pa se otrok v varstvo in vzgojo dodeli obema. Takrat preživi enak čas pri očetu in materi. Toda ti primeri so redki.

 

 

 

Zakonca se sporazumeta o stikih, kasneje pa pride do spora – kako potem?

Nekdanja partnerja skleneta dogovor na centru za socialno delo ali pa to rešuje sodišče. Tudi okoliščine se namreč spreminjajo. Če je otrok ob ločitvi star pet let, so stiki drugačni kot takrat, ko je star 15 let, saj ima kakšne obveznosti, kar se upošteva. V primeru, da mati, ko ji dodelijo otroka, ne omogoča njegovih stikov z očetom, ima ta pravico do vložitve izvršbe zaradi neizvrševanja stikov. Pri stikih nastopi izvršitelj, a je vprašanje, ali je to v korist otroku. Partnerja morata dati čustva na stran in razumno razmišljati.

 

 

 

Gledata na svoje koristi, ne na otrokove?

Mogoče bi rekla, da se ne zavedajo, da pri tem trpijo otroci, in ne, da se ne ozirajo na otroke, saj jih imajo radi. Toda treba se je dogovarjati v smislu, kaj je v korist otroku. Tam, kjer so otroci, ne gre za to, “kdo bo zmagal”. To jim razložijo tudi na centru za socialno delo in v posebnem družinskem oddelku celjskega sodišča, kjer mislim, da delajo dobro. V te zadeve ne smemo biti čustveno vpleteni, gre za jasno razlago, da se rešuje vprašanje otrok in ne vprašanje o tem, kaj sta imela partnerja med seboj. Nekatere ženske povedo, kakšen je moški do njih, vendar je pomembno, kakšen je oče do otroka.

 

 

 

Se premalo upošteva želja otrok pri razvezah?

Mislim, da bi morali upoštevati otrokove želje. Ponavadi se otroka ne vpleta v postopek, še posebej, če je mlajši. Lahko pa se predlaga njegovo zaslišanje. Otroka, ki je dopolnil 15 let in ki razume posledice določenega pravnega postopka, sodišče lahko zasliši samostojno. Lahko se odloči, pri kom bo živel. Do zdaj sem imela primere, da so upoštevali mnenje otroka.

 

 

 

Nato še preživnina. Je plačevanje le-te velik problem?

Ko se zakonca ločita, se obvezno določi preživnina. Plačuje jo tisti, ki mu otrok ni dodeljen. Preživnino določi sodišče po uradni dolžnosti in samo na uradnih podatkih. Tu nastopi problem, saj je nekomu, ki dela na črno, težko dokazati, da ima še dodatne prihodke. Potemtakem bi lahko za otroka plačeval višjo preživnino.

 

 

 

Ampak takšen starš je neodgovoren, če ne prizna, da ima dodaten zaslužek. Žal mu je denarja za svojega lastnega otroka?

Ne bi mogla reči, da ne želijo priznati dela na črno. Nekateri povedo, da zaslužijo dodatno, a ne vsi. Odvisno od primera. Kdo bo šel na sodišče in tam povedal, da mu je stranka na črno polagala ploščice?

 

 

 

Kaj pa preživnina za otroke, ki niso več mladoletni, a so nepreskrbljeni?

V kolikor se starša ločita pred otrokovo polnoletnostjo, se mora preživnina avtomatično plačevati do 26. leta, če se otrok šola. V nasprotnem primeru mora otrok, ko dopolni 18. leto, sam vložiti tožbo zoper starša, da bo ta zanj plačeval preživnino.

 

 

 

V tujih časopisih beremo o famoznih predporočnih pogodbah znanih ljudi in kako se “grebejo” za premoženje … So te pri nas realnost?

Pri nas predporočnih pogodb zaenkrat ni. Skupno premoženje je tisto, ki sta ga zakonca ustvarila v času trajanja zakonske zveze, torej velja, da sta deleža v skupnem premoženju enaka. V praksi to pomeni – vsakemu polovica. Ne govorim o tistem, kar sta ustvarila pred poroko, šteje samo tisto, kar sta ustvarila skupaj.

 

 

 

Kako naj nekdo dokaže, kaj je ustvaril on in ne partner v 20 letih zakona?

Ja, takrat je težje … Upoštevajo se dohodki, stroški pri gradnji hiše, zaslišijo priče … Ampak obdobje ni toliko pomembno, tisto pa, kar sta ustvarila skupaj. Problem je pri tistih, ki ustvarijo veliko, sploh če je razpon med plačama občuten. 

 

 

 

In če ženska ni zaposlena in nima takšnih dohodkov …

… ima vseeno pravico do polovice premoženja, ker se upoštevajo varstvo, skrb za družino, gospodinjstvo, se pravi različne okoliščine. Če partner v ločitvi meni, da je njegov delež višji, mora to dokazati.

 

 

 

Torej če je Jožica brezposelna in je samo gospodinja, ji pripada polovica premoženja njenega bogatega moža?

Zagotovo. Ampak se presodi, kaj sta v zvezi ustvarila skupaj. Če ni bilo ne naložb v avtomobil ne v stanovanje, ne bo veliko odnesla … “Aktivnost” v smislu financ pa pomeni, da tej Jožici pripada polovica, vendar se partner, vsaj tako domnevam, ne bo strinjal z njo …

 

 

 

So se pari res pripravljeni spreti za vsako malenkost?

Morda je res videti tako. Vendar kot odvetnica na te stvari ne morem gledati na takšen način. Ko je nekdo enkrat v postopku in sporu, mu tudi najmanjša stvar nikoli ne pomeni malenkosti.

 

 

 

Je v teh postopkih veliko “nizkih udarcev”?

Ko nekdo zahteva nekaj, kar je nemogoče, mu/ji kot odvetnica ne morem ravno pomagati. Odvetniki delamo po zakonu in v skladu s svojim prepričanjem. Kar je po zakonu dopustno, pa je mogoče …

 

 

 

O številkah verjetno ne boste govorili, a vseeno. Ste odvetniki, vsi ti

postopki, dragi …?

Kdor ima nizke dohodke, lahko zaprosi za brezplačno pravno pomoč, drugače vsaka stranka sama krije stroške odvetnika. Drago postane takrat, ko se zakonca ne sporazumeta in se pravdata glede premoženja. Takrat je treba plačati še gradbenega izvedenca, ki oceni premoženje. Moj nasvet je, da bi bilo dobro, da se zakonci sporazumejo, saj bodo tako prihranili denar ne samo za odvetnika, ki še zdaleč ni edini strošek. So še drugi postopki veliko dražji kot ločitev … Vztrajanje v nevzdržni zvezi, rekoč, da smo odvetniki dragi celo bolj kot poroka, je nesmiselno …

 

 

 

Je res, da se pri ločitvah pokaže, da smo ženske bolj “mahnjene” na denar? Smo res?

Haha, tiste ženske, ki so “mahnjene na denar” se niti ne ločijo in ne potrebujejo odvetnika …

 

SIMONA ŠOLINIČ

FOTO: sherpa@t-1.si

 

 

Vedenikova je bila po diplomi na Pravni fakulteti v Mariboru leta 1999 dve leti pripravnica pri nekoč znani celjski odvetnici Marjetici Nosan. Leto dni je bila nato sodniška pripravnica na Višjem sodišču v Celju, zatem odvetniška kandidatka pri uspešnem celjskem odvetniku Igorju Inkretu. Konec marca bodo minila štiri leta, odkar je na samostojni odvetniški poti. 

 

NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

 

 

Napake medicinskega osebja: ne, niso vsi enaki!

Znanec me je te dni vprašal, ali me ni strah pisati o domnevnih napakah medicinskega osebja, češ “tudi ti boš enkrat potrebovala njihovo pomoč …” Pa sem mu razložila, da je pred kratkim naneslo, da so v mesecu dni v bolnišnici bile kar tri osebe iz moje družine. Kolesje zdravstvenega sistema je kar naenkrat potegnilo vase posredno tudi mene. Spoznala sem ljudi, ki svoje delo opravljajo s srcem, častjo. Bila hvaležna za njihovo nesebičnost in pomoč, ko je človeku najtežje! Zato – ni me strah pisati o tem. Pišem tudi zanje. Za tiste, ki delajo dobro, a se jih meče v koš s tistimi, ki so malomarni. Ko malomarnost zmaga nad človeškim življenjem, bi tudi sama storila vse, da jo dokažem. In tako javno ločim zrno od pleve.

Smrdi sistem. Smrdijo tisti, ki nimajo pojma, kako je svojcu nekoga, ki umre tik pred vrati urgence, ker so ga poslali po napotnico. Človeka, ki nujno potrebuje pomoč, so poslali po list papirja … Si predstavljate, da Bojana Kajtno v čakalnici ne bi čisto slučajno opazili znanci? Njegova družina bi do danes mislila, da sploh ni iskal pomoč na vratih urgentne ambulante. In vse bi bilo OK?

Smrdijo tisti, ki dobijo mesečno več tisoč evrov plače iz naših žepov, ko pa človek, ki jih plačuje, pričakuje le preprosto razlago, opravičilo, so tiho. Pri spremljanju sojenj me vedno čudi, kako so oškodovanci ali svojci v takšnih primerih notranje umirjeni. Izgubijo ljubljeno osebo, nato čakajo in čakajo, da se zganejo policija, tožilstvo, sodišče. Potem (če seveda sploh pride do sojenja) nemo poslušajo vse podrobnosti, kako in zakaj je umrla ljubljena oseba. Postopki zastarajo in morajo se pomiriti še s tem. Nihče jim ne reče: žal nam je ….

Ko sem znanega mariborskega odvetnika, ki dobro pozna zdravstveni sistem, pred dnevi vprašala, ali se pod zdravstveno preprogo marsikaj skriva, je dejal, da je tam veliko “zakopanega”. Ve, da imajo tisti, ki – v primerih napak – “objektivno” ocenjujejo svoje stanovske kolege, po možnosti prijatelje, tudi veliko masla na glavi. Morda bi bil čas, da jo od sramu zarijejo v zemljo pred javnostjo, ne pa da se smehljajo pred kamerami tistim, ki so jih prizadeli.

Mimogrede, kako bi reagirala predsednica Zdravniške zbornice, če bi njen svojec umrl pred vrati urgence? Ampak ne, to se sigurno ne more zgoditi. Za takšne obstajajo stranska vrata – mimo vrst ….

SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

 

Slovenija krši pravico do življenja?

“Pod preprogo zdravstvenega sistema je veliko ‘zakopanega’!” – Se obeta še ena afera na Celjskem?

Te dni sem večkrat poročala o primeru domnevnih napak medicinskega osebja na našem območju. Vsi primeri nazorno kažejo, da je takšne napake izredno težko dokazovati, čisto vsak primer pa se nenormalno vleče. Pogovarjala sem se z mariborskim odvetnikom Bojanom Grubarjem, ki je znan po zastopanju zakoncev Šilih s Koroške, ki sta slovenjgraško bolnišnico tožila zaradi smrti svojega 16-letnega sina. Postopek se je vlekel več let, nakar so na Evropskem sodišču za človekove pravice razsodili v prid Šilihovih, toda država bo zelo težko dala denar za tisto, kar je storila narobe. In četudi ga da – storjene napake nikoli ne more popraviti in vrniti mrtvega sina.

Grubar je pred leti bil med vodilnimi v mariborski bolnišnici, zato ga v postopkih, kjer zastopa oškodovance zaradi domnevnih zdravniških napak, težko prepeljejo žejnega čez vodo … V pogovoru sem dobila občutek, da bo v sodni dvorani za nasprotnike zelo trd oreh in da bo šel “na nož” v smislu, da je odločen dokazati, da v zdravstvenem sistemu nekaj močno smrdi!

Zastopa tudi svojce v primeru Bojana Kajtne, ki je umrl pred celjsko urgenco, ker ga kljub bolečinam niso sprejeli na pregled, ampak so ga poslali po napotnico. Pred dnevi so proti medicinski sestri in zdravstvenem tehniku, ki naj bi bila odgovorna za njegovo smrt, vložili tudi obtožnico. Toda Grubar vseskozi v tem postopku pogreša zanj glavnega krivca – takrat dežurno zdravnico.

“Od dogodka pred urgenco do vložitve obtožnice je preteklo veliko časa. Vseskozi so ugotavljali odgovornost medicinske sestre in zdravstvenega tehnika. Osebno sem mnenja – pa ne zagovarjam obtožencev – da bi državno tožilstvo moralo v prvi vrsti ugotavljati odgovornost nadrejenih. Ker je v zdravstvu zelo poudarjeno načelo subordinacije (načelo subordinacije pomeni, da je celotna organizacija grajena na razmerju doslednega spoštovanja odločitev nadrejenega oziroma na razmerju nadrejeni in podrejeni, opp.) je nedvomno, da sestra ali tehnik nikakor ne moreta sama presojati, ali bosta sprejela v urgentni ambulanti paciente z napotnico ali brez nje. Mislim, da je bila preiskava preveč ozko usmerjena in da je takšna tudi obtožnica.”

Ampak, saj bi lahko obtožnico razširili in bi se v njej pojavila tudi takrat dežurna zdravnica kot obtoženka.

Da, obstaja sicer teoretična možnost, da državni tožilec na obravnavi res razširi obtožbo in vloži obtožbo še za eno odgovorno osebo. Toda v praksi še nisem srečal takega primera in mislim, da v tej zadevi tudi ne bo tako …

Javnost je dobila občutek, da se postopki v primeru Kajtna vlečejo in vlečejo. Komu je v korist vsa ta počasnost?

Mi imamo sistem preiskave kot ga v Evropi pozna še redko katera država. In tak naš sistem pač ne omogoča neke učinkovitosti. Počasnost pa je vedno v korist obtožencev …

Vmes je umrla tudi glavna priča! Na drugi strani pa je v prid vaši strani izvedensko mnenje, da bi Kajtni lahko pomagali, če bi ga pregledali …

Če umre glavna priča, državno tožilstvo predlaga, da se na glavni obravnavi prebere zapisnik njenega zaslišanja. Seveda bo obramba temu nasprotovala. Možno je celo, da bo ta dokaz izpadel. Ravno glede na mnenje izvedenca medicinske stroke, na katerem obtožnica tudi temelji, mislim da to pričanje ni toliko pomembno.

Se bojite, da so druge priče v tem času veliko pozabile?

Te stvari so odvisne od primera do primera, vendar, pri tako drastičnem dogodku, ko nekdo pade in umrle dobesedno pred vrati bolnišnice oziroma urgence, verjemite, da ljudje ne pozabijo kar tako in tako hitro!

Znani ste po primeru Šilih. Zanimiva je razsodba v tej zadevi.

Da. Evropsko sodišče za človekove pravice je na prvi stopnji razsodilo, da Slovenija nima neodvisnega sistema ugotavljanja zdravniških napak. Sodišče je torej ugotovilo, da je Slovenija kršila pravico do življenja, ker nima takega sistema!! In poglejte aktualno zadevo, ki se je zgodila v mariborski bolnišnici (primer Bora Nekrepa opp.)! Zdravniška zbornica, torej cehovska organizacija, sama odloča o vprašanju odgovornosti svojih članov, kar je milo rečeno nenavadno.

Se je takrat po tej razsodbi sploh kdo vsaj malo zamislil?

Slovenija se je odzvala na tak način, da je vložila pritožbo zoper odločitev velikega senata Evropskega sodišča. Naredila ni popolnoma nič drugega. Čeprav gre za izredno pomembno odločitev za našo državo.

Kje je potem Slovenija v primerjavi z drugi državami? Uvrščamo se med dežele, v katerih se opravlja tranzicija. V okviru te je prisotno vprašanje lobijev in njihovih moči v smislu civilizirane demokratične ureditve družbe …

In kje je rešitev?

V tem trenutku, ko zadeve še niso sistemsko rešene, vidim rešitev le in samo v pritisku ljudi in medijev na institucije, ki opravljajo zdravstveno dejavnost. Te morajo končno začeti priznavati napake! Do teh namreč ne glede na skrbnost ljudi, ki to delo opravljajo, prihaja.

Ste odvetnik v kar nekaj primerih napak v zdravstvu. Se vam je do zdaj na primer kdaj oglasila varuhinja pravic bolnikov?

V mojih zadevah še nikoli.

Varuhinja človekovih pravic?

Da. V primeru Šilih se je oglasila sama in se opredelila do skrajno nečloveškega ravnanja do mojih strank v postopku ugotavljanja zdravniških napak. Tudi opravičila se je, vendar tega opravičila nismo pričakovali od nje, temveč od institucij v Sloveniji.

Se vam ne zdi čudno, da denimo zastopnika pacientovih pravic potrdi država, posredno torej bolnišnice. Kako lahko potem bolnice lahko kritizira nekdo, ki ga posredno nastavi?

Vseeno je bolje, da imamo vsaj te kot pa da ne bi imeli nikogar na tem področju …

Zna se zgoditi, da se bo pojavil val novih primerov obtožb, ker se o tem zdaj bolj govori.

Nihče, še posebej pa zdravniško društvo, se ne bi smelo bati kritike svojega dela in ugotavljanja odgovornosti svojih članov. Največja napaka je, da se zadeve pometajo pod preprogo. In če zdravniško društvo in zdravniki želijo, da se zadeve resnično obravnavajo verodostojno in da dobijo še večji ugled v družbi, kot ga že imajo, potem bodo morali pristati na ugotavljanje svojih napak in predvsem – priznavanje le-teh. Najslabši je tak sistem kot ga imamo danes.

Ima zdravstveni sistem marsikaj pod preprogo, ljudem pa se sploh ne sanja, kaj se tam skriva?

Menim, da ima zdravstveni sistem pod preprogo marsikaj ‘zakopanega’!

Zdaj bomo spet mediji največji krivci, da blatimo zdravnike?

Veste, če medijev v primeru Kajtna ne bi bilo, sploh ne bi prišlo do predkazenskega postopka zoper nikogar. Če bi imeli neodvisen sistem ugotavljanja zdravniških napak, potem zdravniki ne bi imeli nobenega razloga, da bi trdili, da so mediji in v zadnjem času še odvetniki tisti, ki napadajo njihovo pošteno in skrbno delo. Samo sistem bo onemogočal razpravljanje na nivoju, ki ni primerno in v čast zdravnikom.

Je morda na Celjskem kak primer, kjer zastopate oškodovance zaradi domnevne zdravniške napake, pa mediji še ne vemo zanjo?

Je. Imam stranko z vašega območja, vendar kaj več o tem zaenkrat ne morem povedati. Boste pa novinarji o tem v naslednjih tednih sigurno seznanjeni …

SIMONA ŠOLINIČ FOTO: GrupA, grupa@gmail.com

NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

 

Primer Kajtna: končno obtožnica! JUTRI: INTERVJU O TEM, ZAKAJ SLOVENSKI ZDRAVSTVENI SISTEM TAKO TEŽKO PRIZNA NAPAKE

Konec nedotakljivosti medicinskega osebja, ki dela napake?!

 

Celjsko okrožno državno tožilstvo je v ponedeljek po končani preiskavi vložilo obtožnico zoper medicinsko sestro in višjega medicinskega tehnika v primeru smrti Bojana Kajtne. Kot je znano, je Kajtna leta 2006 umrl pred celjsko urgenco, zatem ko so ga od tam kljub bolečinam napotili po napotnico. Na tožilstvu pravijo, da sta oba zaposlena v celjski bolnišnici “ravnala v nasprotju s svojo poklicno dolžnostjo in sta odgovorna za smrt Kajtne”.  Gre za kaznivo dejanje povzročitve smrti iz malomarnosti. Grozi jima od nekaj mesecev do pet let zapora.

 

Kajtna se je zgrudil dobesedno pred vrati celjske urgence, od koder so ga kljub njegovi izjavi, da ga stiska v prsih, poslali po napotnico v sosednji zdravstveni dom. Kljub temu, da je sodnik, ki je primer šele pred meseci menda prevzel od druge sodnice, sodno preiskavo izvedel v zelo kratkem času, pa odvetnik družine Kajtna Bojano Grubar vztraja pri mnenju, da je preteklo zelo dolgo časa od dogodka do začetka sodne preiskave: “To je za naš sistem seveda hitro, v vseh civiliziranih državah pa nenormalno dolgo!” Grubar med obtoženimi še vedno pogreša zdravnico, ki je bila takrat dežurna, saj še vedno meni, da je odgovorna tudi ona, saj tim, ki dela z njo, dela po njenih navodilih. Svojci pokojnega Kajtne so enakega mnenja. “Zdravnica je bila takrat vodja te izmene. Dvomim, da vse te pogovore in dogovore v ordinaciji ni slišala! Po informacijah, ki jih imam, naj bi se tudi potem, ko so ga oživljali, pogovarjali, da ‘je ta gospod že stal na vratih in iskal pomoč’. Vse njene izjave, ki jih je dala meni, se začnejo s tem, da so brata “našli zunaj in da so storili vse, kar so lahko”.  Torej, ali res ni vedela ali pa gre za prikrivanje,” nam je razlagal brat pokojnega Boris Kajtna, ki dodaja, da je za svojce najtežje, ker je brat umrl sam in v hudih bolečinah na tak način.

 

“To nas spremlja ves čas. Druga stvar, ki boli, pa je, da od vsega začetka prikrivajo. Če bi bili takrat slučajno v čakalnici ljudje, ki nas poznajo, je vprašanje, če bi vse to prišlo na dan. Mi bi misli, da je šel Bojan naprej naravnost v zdravstveni dom in da pred tem sploh ni iskal pomoč v bolnišnici …” še pojasnjuje Boris Kajtna.Zdaj bo treba čakati še na razpis sodne obravnave. Skoraj zagotovo pa se ti postopki zdaj nekoliko hitreje odvijajo tudi zaradi medijev, ki ne pustimo, da se kaj pomete pod preprogo.

 

 

A še zdaleč primer Kajtna ni edini na našem območju, kjer naj bi bili za smrt ali hude posledice pacienta krivci zdravniki. Celjan Osman Lutolli se s sodnimi mlini, ki tudi v njegovem primeru bolj počasi meljejo, bojuje že deset let. Njemu so namreč po nepotrebnem odstranili del pljuč! Še danes se ne ve, ali je bila diagnoza – rak pljuč – sploh prava ali ne. Je pa Okrožno so­diš­če v Ce­lju lani konč­no delno raz­so­di­lo, da so odš­kod­nin­sko od­go­vo­rne Bol­ni­šni­ca To­pol­ši­ca in Splo­šna bol­ni­šni­ca Ma­ri­bor ter nju­ni za­va­ro­val­ni­ci. Sod­ba si­cer ni bila konč­na, saj so­diš­če o vi­ši­ni to­že­ne­ga zah­tev­ka še ni od­lo­či­lo.

 

Do konca marca pa naj bi na zatožno klop v Ljubljani sedel tudi celjski patolog Boris Kavčič, in sicer zaradi povzročitve smrti iz malomarnosti. Ker naj ne bi pregledal tkiva pacientov, izvidi so namreč ključni za nadaljevanje zdravljenja, se je to maščevalo pacientom. Gre za primer, kjer so nam v začetku leta na ljubljanskem sodišču najprej zatrdili, da je postopek ustavljen, nato pa se popravili, češ da so ga ustavili le v enem delu obtožb, kjer je zadeva zastarala. In še to. Jutri se v Celju začenja sojenje tudi celjskemu priznanemu zdravniku Zdenku Orožimu prav tako – zaradi povzročitve smrti iz malomarnosti.

 

Če bo do sojenja v primeru Kajtna prišlo v doglednem času in glede na vse ostale primere sojenj zdravniškemu osebju v zadnjem času v Sloveniji, je morda prišel tudi čas, da zdravniki in medicinsko osebje, ki stori napako, pri nas ne bodo več tako nedotakljivi … Govorimo seveda o tistih, ki storijo napako in se zatem skrivajo za sistemom, ki ima pod preprogo že marsikaj in ki zelo težko prizna napako. Številni primeri na sodiščih, o katerih se v medijih odkrito govori, namreč lahko vplivajo tudi na to, da se bodo ljudje morda tudi bolj odločali prijaviti kakšen primer, o katerem so do zdaj bili tiho. Pa tudi tistim zdravniškim delavcem, ki svoje delo opravljajo s častjo in dobro, bo lažje. Njihova imena namreč javnost pogosto meče v isti koš s tistimi, ki nikoli ne odgovarjajo za svoje nepravilnosti …

SIMONA ŠOLINIČ

 

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

 

Se zaradi krize že pozna višja stopnja kriminala?

Nekatere delodajalce je lahko upravičeno strah – Komu se bo še »zrolalo«?

Primer s Celjskega, ko je 43-letni moški s Stranic vrgel molotovko v pisarno direktorja, v proizvodne prostore v Štorah, nato še v direktorjevo hišo, je več kot očitno posledica stiske, ki jo je doživljal ob odpovedi. To je dobil dan preden je storil nerazumno dejanje. Moški je trenutno v priporu, kjer lahko ostane več kot mesec dni!

Poznavalci po tihem napovedujejo, da bo morda še marsikomu zavrelo ob izgubi službe, čeprav nasilje nikakor ni rešitev – pahne le v globjo krizo.
Te dni je bilo težko najti sogovornika, ki bi uradno na glas povedal, da se bo finančna oziroma gospodarska kriza zrcalila tudi v višjem odstotku kriminala. Seveda je kaj takšnega uradno nehvaležno napovedati, čeprav je res, da prihajajo časi, ko si bodo nekateri še bolj napolnili žepe z goljufijami, nekateri bodo pahnjeni v odvisnosti, ker bodo v tem videli rešitev, spet drugi se bodo okoristili z vlomi in tatvinami. »Toda kriminal in nasilje stvari nikakor ne rešujeta,« svari vodja celjskih kriminalistov Jože Senica. »Ne glede na vzroke, zakaj nekdo stori kaznivo dejanje, bomo storilce ustrezno preganjali na podlagi zakonskih predpisov!« Senica svetuje tudi treznost pri odločitvah o odpuščanjih tako na strani delodajalcev ter delavcev.

Maščevanja?

Kljub opozorilom je slika, ki jo s krizo prinašajo zahodne države drugačna. V Angliji se je denimo strmo povečala stopnja kriminala, da ne govorimo o Ameriki, kjer prihaja do množičnih umorov. Ravno to se je zgodilo pred tedni, ko je moški ob izgubi svoje in ženine službe in ob velikih dolgovih s pištolo postrelil otroke, ženo in sebe … Se tak val nasilja utegne pojaviti tudi pri nas? »Da, ampak upam, da ne s takšnimi primeri kot v Ameriki. Mogoče se v Sloveniji kriza niti ne čuti toliko na nekaterih področjih. Se pa o tem veliko govori, kar je prav, saj ljudje morajo vedeti, so pa s tem psihično obremenjeni. Če nastopi tista prava kriza, bo brez dela in dohodkov ostalo še več ljudi. Ljudje smo navajeni zagotovljenih dohodkov, če pa pričakujemo da teh ne bo, smo zaskrbljeni, v stresu, krhajo se odnosi v družini, nekateri težav ne zmorejo reševati. In to je hud pritisk. Posledično se bo pojavilo družinsko nasilje,« pravi dr. Peter Umek, profesor za kriminalistično psihologijo na Fakulteti za varnostne vede v Ljubljani.
Možno je, da se nekateri ne bodo znašli v konfliktnih situacijah, rešitve pa videli v alkoholu, drogah, kar stvari le poslabša in posredno vpliva na razvoj nasilja. Na udaru so najbolj mladi. » Pa tudi mlade družine! Zamislite si: kupili so avtomobil, stanovanje, gradijo hišo, naenkrat pa niso več kreditno sposobni. Kaj storiti? Ne le kriminala, morda bo več tudi razvez! Mladi so gotovo ranljivi, saj službe ne bodo dobili tako zlahka, čeprav so izobraženi,« razmišlja Umek. Nekateri naj bi se zatekali tudi k različnim ilegalnim možnostim pridobivanja denarja. Na vidiku so goljufije, prevare, morda vključevanje v denarne verige, nasedanje verižnim pismom … Razcvetel naj bi se tudi spletni kriminal.

V tujini so znani primeri, da se je odpuščeni vrnil v pisarno, tam postrelil vodilne in tudi druge. Ta napetost lahko narašča in v tistih, ki teh frustracij ne obvladajo, lahko hitro pride do maščevanja ali nepremišljenega dejanja, dodaja Umek. Obstaja verjetnost, da se pojavijo skupine posameznikov in nato uničijo obrate, delovne prostore …. »Te stvari so seveda zelo verjetne! Skrbi me tudi za starejše, med 50. in 60. letom starosti. Perspektiva za zaposlitev je pri njih slabša in lahko nastane obrnjena slika, frustracijska agresivnost je usmerjena navznoter, proti sebi. Ljudje v obupu delajo nepremišljene stvari …« še svari Umek.
So torej predvsem tisti delodajalci, ki morda krizo izkoriščajo za brezglava odpuščanja, sami pa sedijo na kupih denarja, »upravičeno« prestrašeni?

SIMONA ŠOLINIČ
Foto: sherpa@t-1.si

 

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

 

Eden redkih policistov “z jajci”?

Intervju z nekdanjim celjskim policistom Milanom Petrovičem sem v Novem tedniku objavila že kar nekaj časa nazaj. Osebno mi je ta intervju eden boljših, pa tudi  Petrovič je izredno markantna oseba, ki je zelo!! zaznamovala nekdanjo celjsko policijo v pozitivnem smislu. Glede na sedanje stanje v policiji, kjer se po vseh teh letih pometanja pod preprogo obeta vendarle nekaj sprememb, sem se odločila ta pogovor objaviti kljub temu, da ni več tako »svež«.

Ob tem bi posebej poudarila (ker Petrovič navaja predvsem vodilne v policiji), da je z novim (sedanjim) vodstvom večina policistov zdaj dobila upanje, da se bodo razmere resnično izboljšale, še posebej tiste, vezane na zaščito policistov.

Prijetno branje.

 

 

Ena baraba v grob, druga na Dob! 

 

Mediji so polni zgodb o kriminalcih, dolgih sodnih postopkih in napadih na policiste. Javnost že odkrito govori, da imajo več pravic kriminalci kot žrtve, da se večina storilcev kaznivih dejanj z lahkoto izogiba sodnim procesom, medtem ko država iz poštenega človeka iztisne nekaj evrov, ker je parkiral napačno. Kdo iz kriminalcev dela heroje? Neuradno smo izvedeli, da je manjkalo le malo, da bi nekaterim celjskim policistom prekipelo. Živce so jim parale znane celjske face, ki imajo na vesti že številna huda kazniva dejanja, a je videti, da so za sodišča in pravico nedotakljivi. In če jih vsakodnevno srečujejo in morajo požreti marsikatero grožnjo in žaljivko na svoj račun, je jasno, da imajo vse pogoje, da jim bo enkrat resnično prekipelo. Toda ni za zaobiti dejstva, da vsak policist s seboj nosi pištolo! Orožja pa je dovolj tudi v celjskem podzemlju. Bo kdaj kakšnemu policistu res prekipelo?

 

“Policist je tudi človek in če ga kakšni kriminalci leta in leta “kljujejo”, veste, da je možno, da mu enkrat poči. Tudi sam sem se bal, da ne bi kdaj izgubil razsodnost zaradi tega,” pravi Milan Petrovič. 25 let je s celjskih ulic preganjal kriminalce in nepridiprave in Celjani se ga še danes spominjajo kot enega najboljših policistov. Upokojen policist se je odločil, da brez dlake na jeziku pove svojo zgodbo.

 

“Pred časom so mediji pisali o prisilnem privodu, v katerem naj bi poškodovali moškega. Kar prekipelo mi je, ko sem to bral. Deset let sem ravno zaradi te osebe, ki smo jo pred leti po uradni dolžnosti ovadili zaradi napada na uradno osebo, hodil po sodišču. Neverjetno je, kolikokrat se lahko nekdo izmuzne, deset let sodnih postopkov, pa je vse zastaralo. To je katastrofa! O pravici in poštenju tu ni govora. Če se zadeva na sodišču vleče 10 let, potem se ne morejo čuditi, da nekomu prekipi. In mediji na koncu iz kriminalcev naredijo junake!

 

Zakaj mediji? Se vam ne zdi, da se zatakne v sistemu?

Policija v preiskavi naredi kolikor lahko. Zatakne se pred sodbo. Če se človek sojenju izmika, se ga opozori, so tudi drugi prijemi, če bi jih le dosledno izvajali. Policisti dobijo nalogo, da nekoga prisilno privedejo na sodišče, zato morajo včasih tudi vlomiti v stanovanje. Potem človeka privedejo na sodišče in tam je zadeva včasih v nekaj minutah končana. Javnost pa okrivi policiste?

 

Iz ust policistov je večkrat slišati, da je zakon pisan na kožo kriminalcev …

Saj se nekateri zavedajo, kaj se dogaja, ampak ne morejo veliko narediti, saj je vse vodeno iz generalne policijske uprave in ministrstva. Tisti “pametni” iz pisarn bi morali biti večkrat na terenu, da bi videli, kaj se tam dogaja. Obleči bi morali navadno policijsko uniformo in doživeli bi marsikaj. Ker to, kar se dogaja zdaj na ulicah, da policiste zmerjajo že smrkavci, je nedopustno.

 

V 25 letih ste delali največkrat kot policist na terenu in videli marsikaj …

Nikoli se nisem dal podkupiti, nisem se bal, bil sem vedno na strani oškodovancev. In biti na terenu je najtežje. Tu so dežurstva, delo v intervenciji predvsem med vikendi, ko je nasilja, alkohola, vlomov in umorov največ.

 

Toda preden se človek odloči za policijsko delo, mora vedeti, kaj ga čaka. Po toči zvoniti je prepozno, pravijo.

Jaz sem se odločil za šolanje za policista pri 21. letih, torej, ko sem bil osebnostno že oblikovan in sem vedel, kako in kaj. Kako pa naj danes najstnik, ki se kot piščanček loči od mamice, ve, kaj ga čaka. Najprej jim pokažejo sirene, motorje, avtomobile, helikopterje in so vzhičeni. Nihče pa jim ne pove, da bodo delali ob vikendih, v dežju in mrazu, da bodo v nevarnosti. Ko pa fantje enkrat padejo v to, je prepozno. Mislite, da jih ni bilo strah, ko so prvič prišli na kraj pretepa, pa so leteli noži in steklenice …

 

Kakšen primer je vas najbolj prizadel?

Prizadeli so me umori, spomnim se, da je oče utopil svojo nekaj let staro hčerko in brez čustev razlagal, kako je to storil. Hudo je bilo, ko smo videli nasilje v družinah in ob prometnih nesrečah …, ljudje so umirali na naših rokah To so težke zadeve, ki te lahko tudi čustveno dotolčejo. Priznam, možje smo, a smo se kdaj tudi razjokali.

 

Kako se razlikuje izpoved nekega storilca takoj po krvavem dogodku od njegove izpovedi na sodišču?

Najprej je stvar kristalno čista. Policiji nekdo pove realno sliko dogajanja, kljub temu da je v šoku. Ko pa tak človek dobi odvetnika in se o obrambi pouči, se vse obrne vse na glavo in potem je videti, kot da bi se policisti lagali, čeprav so delali pošteno.

 

Vam je kdaj žal, da ste zaradi poštenosti velikokrat potegnili krajšo?

Seveda. Ni bilo napredovanja, pustili so me “nekje zadaj”. Tisti, ki nič ni delal in se je po domače rečeno “šlepal” ter bil mila jera, je bil pa dober. Veste, jaz na terenu nisem lovil tistega, ki dela in je pošten, ampak prave kriminalce in težke prekrškarje, ki se jih mnogi niso upali lotiti. Zato pa sem imel več pritožb, a so na koncu ugotovili, da moje delo ni imelo lukenj.

 

Je tudi danes milih jer v policiji veliko?

Še slabše je. Večina vodilnih kadrov je zrasla iz mirnih fantov. Samo s teorijo so nabrisani …, punčke, ki se dajo voditi! Fantje se ne upajo izpostavljati, kar je razumljivo. Enkrat, dvakrat se na njegovo delo kriminalci pritožijo in ker ne dobijo občutka, da vodstvo zaupa policistom, si rečejo “pa za koga se bom jaz boril” in ne dajo vse od sebe.

 

Vas so se nekateri storilci pošteno bali, kaj svetujete policistom?

Karkoli bi jim rekel, bi jim samo škodoval. Težko je dajati nasvet, dokler bo javnost mislila tako kritično o policiji in dokler bo pravni sistem tak kot je in dokler bodo na ministrstvu zadeve vodili tako kot jih …

 

…torej slabo…

Da. Storilci so zelo zaščiteni, nekdo bo plačal če bo malo pritisnil na plin, tisti pa, ki pa ima izkušnje s kaznivimi dejanji, ki je povratnik pa se lahko pritoži kamorkoli. Policisti dobijo pritožbe in čeprav so mogoče dobro delali, so očrnjeni.

 

Zakaj jih je strah in zakaj ne stopijo skupaj in na glas povedo, kaj jih moti?

Mislim, da vsi niso tako enotni. Toda če bodo to naredili, imajo slabo zaščiten hrbet. Vodstvo ni na njihovi strani. Šefi jih takoj potlačijo. Tako razmišljajo. Bojijo se barab, ker se jim lahko krvavo maščujejo. Bojijo se sodišč, ker je videti, da bodo tam verjeli fakinu in ne policistom. Lahko izgubijo službo, gredo na disciplinski postopek. Opečeš se in nihče te ne ščiti. Bom drugače povedal: proti vetru se lulati ne da…

 

Opaziti je, da ste ogorčeni tudi nad sodnim sistemom.

Dober strokovni kader je šel med odvetnike, med ostalimi pa je veliko “fantkov za vse”, ki imajo premalo prakse in se ne trudijo dovolj. Ko bi pa bi nekdo odgovarjal za neko škodo, pa bi ljudje gledali drugače. Denar gre namreč iz žepa davkoplačevalcev. Verjamem, da en sodnik ne more narediti vsega. Poglejte, najboljši odvetniki so na strani barabinov in primeri padajo kot lego kocke.

 

Mislite, da se zna zgoditi, da bo zaradi jeze nad vsem tem kateremu izmed policistov enostavno počilo?

Ni za reči, da to ni možno. Policisti so na koncu koncev še vedno samo ljudje. Če je človek pošten, mu je treba pomagati, nekatere kriminalce pa na ulicah vidiš z novimi avti, so kot največji frajerji, ki jim nihče nič ne more. Večji kriminalec je, bolj se ti smeji. To pa boli. Toda, nekateri so plačali …

 

Govorite o mafijskih obračunih?

Da. Tega bo še veliko. V mafiji je obračunavanje med sabo enostavni recept. En barabin ubije drugega. Ena baraba v grob, druga v Dob.

 

Kje je za mlade danes več vzornikov, med kriminalci ali policisti?

Med kriminalci in to je sramota. Nasilje, divja Amerika … vse to je prišlo k nam in ljudje imajo radi negativne stvari. Veliko barab je herojev, ker policijo toži, se ji upira, čeprav bi nekateri morali odsedeti po deset let. Tega ljudje ne vedo, vedo pa policisti. 

 

Naredi zapor iz kriminalca poštenjaka ali še večjega kriminalca?

V bistvu tam naredijo maturo. Redki so tisti, ki pridejo po izhodu iz zapora na normalne poti. Ne znajo več svobodno živeti in se podajo nazaj v kriminal. Pozitivna je mogoče le 4- do 5-letna zaporna kazen, kar pa je več, se mi zdi, da je izgubljeno.

 

Torej niste ne za smrtno ne za doživljensko zaporno kazen?

Slednje je le strošek. Če gre pa za hudega kriminalca, je res bolje, da je za rešetkami. Spomnite se Metoda Trobca.

 

Je na celjskih ulicah veliko potencialnih trobcev?

Seveda, in to takih, ki bodo slej ko prej ubili kakšnega policista. Toliko smrkavcev ima nož za pasom. Policisti vedo za ljudi, ki so na prostosti in kakšna grozodejstva so naredili in kako hladno so opisovali svoje zločine. Kriminalci so prerasli našo državo. To so nevarni ljudje.

 

Govoriva le o storilcih kaznivih dejanj, kaj pa žrtve?

Nanje družba premalo misli! So premalo zaščitene. Kje pa imajo denar za zasebne tožbe, če jih sodišče napoti nanje? Baraba gre pa k varuhu človekovih pravic, odvetnika pa plača država. Ropajo davkoplačevalce, žrtev pa trpi.

 

Je trpela zaradi vašega dela kdaj tudi vaša družina?

Strah jo je bilo zame, a so moje delo dobro poznali. Imel pa sem strese in šoke. A podpora družine mi je veliko pomenila.

 

Če bi zavrteli čas nazaj, bi se še enkrat odločili za policijo?

Ja. Bi pa delal drugače …

 

 … manj pošteno?

Da. Dosegel bi višje cilje.

 

Bi vam karakter sploh to dopustil?

Mislim, da ne. Sem pošten, nisem mila jera in ni me strah.

 

Ste pa kljub pokoju še vedno policist “z jajci” …

…tako je.

 

SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

 

Dan že­na – kaj pa nji­ho­vih pra­vic?

»So po­droč­ja, kjer se lah­ko poh­va­li­mo z do­brim sta­tu­som žensk. De­ni­mo z otroš­kim vars­tvom, ki je ze­lo do­stop­no. Smo na pr­vem me­stu v Evro­pi pri za­po­sli­tvi žensk z otro­ki do 12. le­ta, spet na dru­gi stra­ni pa to ne dr­ži za žen­ske brez otrok. Kar 95 od­stot­kov žensk ima sred­njo šo­lo, med­tem ko je pov­preč­je v Evro­pi 80 od­stot­kov, tu­di di­plo­mi­ra ali ma­gi­stri­ra več žensk kot moš­kih, ne­ko­li­ko manj žensk pa kon­ča dok­to­rat,« pra­vi di­rek­to­ri­ca Ura­da za ena­ke mož­no­sti Maj­da Puč­nik Rudl.

Kljub te­mu, da po­lo­žaj žensk v Slo­ve­ni­ji ni ta­ko ze­lo »na psu«, bi bi­lo tre­ba ne­ka­te­re stva­ri ven­dar­le nuj­no iz­bolj­ša­ti.

 

Ve­li­ko je pred­pi­sov o pre­po­ve­di di­skri­mi­na­ci­je, še več pa pri­me­rov, da se ta še ved­no do­ga­ja …

Di­skri­mi­na­ci­ja je, če je ne­ka ose­ba za­ra­di oseb­nih oko­liš­čin obrav­na­va­na slab­še kot dru­ga ose­ba. Naj­več di­skri­mi­na­ci­je je na po­droč­ju tr­ga de­la in za­po­slo­va­nja. Še ved­no se na­mreč do­ga­ja, da po­ten­cial­ni de­lo­da­jal­ci vpra­ša­jo kan­di­dat­ko za de­lo gle­de pri­ča­ko­va­nja otrok, na­čr­to­va­nja dru­ži­ne in po­dob­no. Za­kon o de­lov­nih raz­mer­jih to ja­sno pre­po­ve­du­je!

 

Je za­to strah žensk za de­lo to­li­ko več­ji?

Da. Naj­več­jim tve­ga­njem za kri­vi­ce so pod­vr­že­ne žen­ske brez ali z niz­ko izo­braz­bo, te naj­manj poz­na­jo pra­vi­ce in so za­to ran­lji­ve in pod­vr­že­ne revš­či­ni. Med žen­ska­mi, ki ima­jo kon­ča­no vi­so­ko šo­lo in so sta­re od 18 do 30 let, jih je kar 77 od­stot­kov brez­po­sel­nih, ogrom­no mla­dih žensk ima za­po­sli­tev sa­mo za do­lo­čen čas! Na tem po­droč­ju bi se mo­ra­lo ne­kaj nuj­no spre­me­ni­ti, mo­ra­li bo­mo po­skr­be­ti za ugod­nej­še raz­me­re za za­po­slo­va­nje mla­dih.

 

Na ka­te­rem po­droč­ju tr­ga de­la pa je naj­več žensk?

V ta­ko ime­no­va­nih »žen­skih po­kli­cih«. Am­pak že ta izraz je na­pač­no za­stav­ljen, saj je spet us­mer­jen v ste­reo­tip­ne po­gle­de na žen­ski spol. Naj­več žensk je v pe­da­goš­kih po­kli­cih, sle­di­jo zdravs­tvo in so­cia­la, umet­nost in hu­ma­ni­sti­ka, bolj pri kon­cu so zna­nost, ma­te­ma­ti­ka in ra­ču­nal­niš­tvo. Naj­manj žensk je v proi­zvod­nji in grad­be­niš­tvu.

 

Kaj pa v po­li­ti­ki gle­de na žen­ske kvo­te?

Tu­kaj smo v Slo­ve­ni­ji na re­pu v pri­mer­ja­vi z dru­gi­mi evrop­ski­mi dr­ža­va­mi. Če­prav je bi­lo na dr­žav­noz­bor­skih vo­li­tvah med več ka­kor ti­soč kan­di­da­ti 35 od­stot­kov žensk, je bi­lo med iz­vo­lje­ni­mi le 12 po­slank. Za­sto­pa­nost žensk v dr­žav­nem zbo­ru je to­rej ko­maj 13,3-od­stot­na.

 

Pa je kak­šna raz­li­ka med moš­kim in žen­sko v po­li­ti­ki?

Gre za to, da se zdaj ne­ka­te­ra »žen­ska« vpra­ša­nja manj iz­po­stav­lja­jo. Če po­vem dru­ga­če, po­mem­bno je, da so žen­ske bolj ude­le­že­ne v po­li­ti­ki, v od­lo­ča­nju, ker do­bi­mo ta­ko nek do­pol­nil­ni po­gled s sta­liš­ča žen­skih po­treb in iz­ku­šenj na do­lo­če­no po­droč­je, o ka­te­rem se od­lo­ča.

 

Am­pak, če si po­slov­na žen­ska in če ob tem še ni­maš otrok, si že »ka­rie­rist­ka« …

Tež­ko bi re­kla, da je žen­ska ka­rie­rist­ka, če se ka­sne­je od­lo­či za otro­ke. Žen­ske opra­vi­jo več dru­žin­ske­ga in gos­po­dinj­ske­ga de­la in ima­jo v po­slov­nem živ­lje­nju pre­ma­lo dru­žin­ske pod­po­re. In to se vi­di tu­di v po­li­ti­ki. Ko so po­slan­ce v Evrop­skem par­la­men­tu spra­še­va­li, kje vi­di­jo ovi­ro za po­li­tič­no udejs­tvo­va­nje, so žen­ske de­ja­le, da v do­ma­čih ob­vez­no­stih, v tra­di­cio­nal­nih pri­ča­ko­va­njih in po­manj­ka­nju dru­žin­ske pod­po­re. Moš­ki so od­go­var­ja­li po­pol­no­ma dru­ga­če. Ome­nja­li so pre­majh­no pod­po­ro stran­ke in vo­liv­cev! In rav­no ta ste­reo­tip pri­ča­ko­va­nja je ovi­ra za žen­sko, hkra­ti pa vzpod­bu­da za moš­ke. Še ved­no na­mreč pre­vla­du­je pred­sta­va, da mo­ra­jo moš­ki bi­ti vo­dil­ni v po­li­ti­ki.

 

Po kom bi se to­rej mo­ra­li zgle­do­va­ti in po kom ne?

Skan­di­nav­ske dr­ža­ve so zna­ne po tem, da ze­lo spo­štu­je­jo pra­vi­ce obeh spo­lov. Žen­ske so ude­le­že­ne v de­lo­va­nju dr­ža­ve, od­lo­ča­jo tu­di v po­li­ti­ki pov­preč­no v 42 od­stot­kih. Naj­slab­ši po­lo­žaj žensk je v Evro­pi v me­di­te­ran­skih dr­ža­vah, de­ni­mo v Ita­li­ji in Gr­či­ji.

 

SIMONA ŠOLINIČ

 

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

Žen­ske v Slo­ve­ni­ji so za 3,4 le­ta sta­rej­še od moš­kih, 94 od­stot­kov jih ima kon­ča­no sred­njo šo­lo, 75 od­stot­kov jih na­da­lju­je štu­dij, ob rojs­tvu pr­ve­ga otro­ka so stare 28 let, na uro so pla­ča­ne 5 od­stot­kov manj kot moš­ki, ži­vi­jo 9,1 le­ta dlje kot moš­ki. So bolj pod­vr­že­ne di­skri­mi­na­ci­ji, na­si­lju in revš­či­ni. Žen­ske zbo­li­jo za bo­lez­ni­mi sr­ca in oži­lja v pov­preč­ju 10 let ka­sne­je kot moš­ki …

 

V ok­vi­ru Ura­da za ena­ke mož­no­sti de­lu­je za­go­vor­nik na­če­la ena­ko­sti, na ka­te­re­ga se lah­ko obr­ne kdor­ko­li, ki me­ni, da so mu kr­ši­li pra­vi­ce. Do­seg­lji­vi so na na­slo­vu za­go­vor­nik.uem­@gov.si ali na bez­plač­nem te­le­fo­nu 080 12 13.

 

De­kli­ce, ro­je­ne v le­tih 2006–2007, lah­ko pri­ča­ku­je­jo, da bo­do do­ča­ka­le 82,3 le­ta. V pri­mer­ja­vi z le­ti 1996–1997 se je živ­lje­nje za žen­sko po­dalj­ša­lo za 4,3 le­ta.

 

Le­ta 2007 so bi­le naj­bolj rod­ne žen­ske, sta­re 28, 29 in 30 let, pred pet­naj­sti­mi le­ti pa žen­ske, sta­re 23 let.

 

V Slo­ve­ni­ji v revš­či­ni po­se­bej iz­sto­pa­jo žen­ske, sta­re nad 65 let, ki ži­vi­jo sa­me. Ju­ni­ja la­ni so iz­pla­ča­li so­cial­no po­moč 21.668 žen­skam, kar pred­stav­lja do­brih 55 % vseh upra­vi­čen­cev, ki so jim po­moč do­de­li­li.

Vir Statistični urad Slovenije

 

Vsak dru­ga lez­bij­ka je žr­tev nad­le­go­va­nja in na­si­lja. Vsa­ka dva­naj­sta je bi­la po­sla­na na psi­hia­trič­no zdrav­lje­nje, prib­liž­no is­to šte­vi­lo jih je ime­lo za­ra­di spol­ne us­mer­je­no­sti te­ža­ve z zdravs­tve­ni­mi sto­ri­tva­mi ali ob re­še­va­nju sta­no­vanj­ske­ga prob­le­ma. Vir: Anketa o diskriminaciji istospolno usmerjenih

 

Ali alkohol rešuje morilce?

Pred dnevi je javnost šokirala “le” osemletna zaporna kazen v primeru Global, ko je bil v Ljubljani do smrti pretepen 20-letni mladenič. Videti je, da je javnost želna glav morilcev in storilcev najhujših kaznih dejanj. Vsak primer je specifičen in višina kazni je odvisna tudi od številnih podrobnosti, ki ostanejo javnosti skrite, vendar ključno vplivajo na višino zaporne kazni. Kljub temu pa je tudi na Celjskem kar nekaj primerov, kjer bodo nekateri morilci ostali za zapahi 30 let, spet drugi obtoženi v primerih brutalnih umorov, pa so z izreka sodbe odkorakali kar na prostost …

 

Za enega najbolj brutalnih umorov, ki je presenetil tudi kriminaliste, ki so ga preiskovali, še vedno velja umor šoštanjskega brezdomca Marjana Jančiča – Majca leta 2003. Peterica, med njimi 40-letni Darko Bačovnik in trije mladoletniki, so Jančiča več ur dobesedno trpinčili. Obtožnica je na plan prinesla tako grozljive podrobnosti, ki jih zaradi zgražanja niti novinarji nismo želeli povsem povzemati. Brezdomca so slekli, po telesu udarjali z različnimi predmeti, mu zažigali dlake, urinirali po njem, ugašali cigarete na njegovem telesu, odšli pit, nato se vrnili in nadaljevali s trpinčenjem. V zadnjico so mu potiskali baterijski vložek in steklenico, na penis zlivali vroč vosek in ga popolnoma razcefrali … Vse to se je dogajalo v stavbi v središču Šoštanja! Bačovnika so obsodili na 10 let zapora, dva mladoletnika sta s sodbe odkorakala na prostost, ker sta leto dni zapora odslužila že v priporu, tretji mladoletnik je danes prav tako že na prostosti. Po Šoštanju je lani odmevalo Velenje in umor 27-letnega Simona Flandra, ki se je zgrudil zaradi devetih vbodov z nožem, med drugim tudi naravnost v srce! Izkrvavel je na parkirišču pred Rdečo dvorano. 21-letni morilec bo moral v zapor za osem let, dvojica pomagačev je na prostosti – nad mladoletnikoma menda bdi center za socialno delo. To je bila njuna kazen …

 

Medtem ko so ali bodo ti že čez par let zunaj, to kar nekaj časa ne bo uspelo Francetu Frecetu, ki je pred tremi leti v Babnih Brdih na območju Šmarja pri Jelšah umoril svojega očeta, spraviti se je skušal še na svojo ženo. V sodni dvorani se je jasno videlo, da ima Frece zdravstvene in psihične težave, kar je potrdil tudi psihiater dr. Slavko Ziherl, vendar so kasneje zahtevali novo psihiatrično mnenje. Ziherl je dejal, da je zanj najbolj ustrezena dolgotrajna oskrba v posebnem socialnem zavodu, kljub temu mu je senat izrekel 20-letno zaporno kazen! Frecetova zagovornica Albina Vedenik se je na izrečeno kazen pritožila: “Glede odločitve Vrhovnega sodišča o pritožbi in morebitne vložitve izrednega pravnega sredstva, se bom posvetovala s svojim klientom. Zaenkrat še nismo izkoristili vseh pravnih možnosti, ki jih Zakon o kazenskem postopku dopušča.”

 

Vedenikova je ves čas sojenja opozarjala na slabo zdravstveno stanje obtoženca, vendar je sodni senat za to ostal gluh: “Moj klient ima hude zdravstvene težave in pogoste epileptične napade, zato toliko težje prestaja pripor in vse to spet dodatno slabo vpliva na njegovo že tako slabo stanje. Zato lahko zatrdim, da se je obtoženčevo zdravstveno stanje premalo upoštevalo.V priporu ni na razpolago posebnega oddelka za tiste, ki imajo resne probleme z boleznimi. Tam je sicer zdravnik, vendar na primer, če želi pripornik k svojemu osebnemu zdravniku, ki že od začetka pozna naravo njegove bolezni, potrebuje za to odobritev sodišča. V spremstvu paznikov lahko obišče zdravnika, specialista ali pa ga zdravnik obišče v zaporu, ampak gre vse na stroške pripornika ali zapornika. Priporniki so že tako omejeni v svojih pravicah. Imajo sicer pravico do dveurnega gibanja na prostem, kar pa je seveda daleč premalo za nekoga, ki ima psihične težave.”

 

Če gledamo laično se ironija pokaže v tem, da bo na primer Frece v zaporu za svoje dejanje moral presedeti toliko časa kot grozi storilcu kar štirih umorov v Tekačevem leta 1997, če pride do epiloga v tej zadevi. Ne glede na zdajšnjo možnost 30-letne zaporne kazni za umor, bodo domnevnem morilcu iz Tekačevega sodili po starem Kazenskem zakoniku, po katerem je 1997. leta za umor bila kazen največ 20 let zapora. Toda Vedenikova opozarja, da ne glede na to, se vseh primerov ne sme posploševati: “Višine kazni so res različne, vendar je težko med seboj primerjati kazenske zadeve oziroma odmere kazni, čeprav obstaja neka primerljiva sodna praksa. Seveda je odvisno tudi, ali se nekomu očita umor ali posebno hudo telesno poškodbo. Vsak primer je poseben in sodišče razpolaga z dokazi, ki javnosti niso znani in zato so ljudje včasih presenečeni, ko slišijo za višino neke kazni ali za oprostilno sodbo. Človek, ki se znajde v kazenskem postopku, ne sme biti prikrajšan pri pravici do obrambe. Vsak si zasluži odvetnika, torej gre za zagovarjanje človeka, ne kaznivega dejanja. Prestajanje tudi enomesečne kazni po nedolžnem je lahko huda travma za človeka.”

 

Nižjo kazen od Freceta sta dobila tudi Danijel Operčkal in Jože Dolšak. Operčkal je pred leti kar pred trgovskim centrom Merkur na Mariborski cesti v Celju in pred očmi mimoidočih z vojaško puško pokosil Željka Jeliča. Dolšak pa je iz neposredne bližine na šolskem igrišču na Hudinji vsem na očeh ustrelil partnerko. Umor je videla tudi njena takrat mladoletna hči. Kljub temu, da sodišča pač sodijo na podlagi gotovosti in se odločijo tako kot se, javnost večkrat pograja, da se na nekaterih sojenjih storilci tudi najhujših kaznivih dejanj gladko “izmažejo” zaradi sklicevanja na neprištevnost ali (bistveno) zmanjšanje prištevnosti. 21-letni Martin Plahuta iz Janškovega sela pri Vinski Gori, ki je lani z nožem poskušal umoriti svojega znanca, bo za zapahi tri leta, hkrati se bo zdravil zaradi alkoholizma. Svoje dejanje bi morda celo dokončal, če se ne bi 42-letnik uspel obraniti. V času dejanja, so dejali na sodišču, je bil zmanjšano prišteven. Zaradi alkohola.

 

Zaporniških rešetk pa ne bo videl 36-letni Ivan Plaskan. Ta je julija pred dvema letoma pri Polzeli umoril lastno mater, napadel naj bi celo očeta. Mamo je zabodel z  nožem ko je počivala, izkrvavela je pri vratih, zatem ko je poskušala poiskati pomoč, a zaradi hudih poškodb ni zmogla prehoditi nekaj metrov. 36-letniku so dosodili obvezno psihiatrično zdravljenje, ki pa sme trajati največ 10 let. V času umora je bil neprišteven zaradi hude bolezni. Prav tako bo kazen v psihiatrični ustanovi in ne zaporu odsedel 59-letni Franc Rebevšek, ki je pred leti v Kovinarski ulici v Celju umoril svojega prijatelja. Pretepel ga je z lesenim ročajem po hrbtu in glavi, nato naj bi ga še obrcal. Tudi njega je zaporne kazni “rešil” alkohol in posledično neprištevnost …. “Samo ali kar” 10 let bo v zaporu 35-letni Zlato Farčnik, ki je svojega 78-letnega znanca predlani po glavi s sekiro namahal kar štirinajstkrat. Medtem ko Frecetu pri manjši kazni ni pomagala bolezen, je Farčniku alkohol, zaradi česar je bil menda bistveno neprišteven, zato so mu dosodili 10 let zapora.Triletno kazen pa je že zdavnaj odsedelo mlado dekle, ki je pred leti na Mariborski cesti z nožem umorilo Zvonka Pratnekerja, vendar tudi ne v zaporu, temveč na oddelku za zdravljenje odvisnosti od drog v Ljubljani … To je le nekaj primerov z našega območja, za nekatere odmevnejše umore na Celjskem se sojenja bodisi sploh še niso začela kamorkoli končala …

 

SIMONA ŠOLINIČ

FOTO: sherpa@t-1.si

 

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

France Frece s celjsko odvetnico Albino Vedenik.

 

 

“Policija ne bo nikoli več takšna, kot je bila!” (jutri: Koliko je vreden umor človeka?)

Ta teden sem se pogovarjala z novim vršilcem dolžnosti generalnega direktorja slovenske policije Jankom Gorškom. Z njim smo v zadnjem času opravili več intervjujev, saj je bil vedno pripravljen sodelovati z nami in lokalno skupnostjo. Do zdaj sva se že večkrat pogovarjala o aktualnih temah, zato v tokratnem intervju nekaterih stvari nisva ponavljala.

…

Janko Goršek. 43-letni Celjan, policiji zvest že 25 let, zadnja leta kot vodja celjskih kriminalistov in direktor celjske policijske uprave. Pred mikrofon ali kamero ne gre rad, le takrat, ko ima povedati kaj tehtnega. Zdaj bo tarča novinarskih peres še večkrat, saj je postal vršilec dolžnosti generalnega direktorja slovenske policije. Za mnoge šok, za nekatere niti ne, saj smo že kar nekaj časa neuradno sumili, da bo slej ko prej prevzel to delovno mesto. O njem ni slišati slabih besed. Opisujejo ga kot vrhunskega strokovnjaka v policiji in da ga je za takšno funkcijo, ki menda preveč smrdi po politiki, celo škoda. Toda Goršek, preprost in kot pravi, še vedno zvest svojemu regionalnemu območju, vztrajno trdi:

“Janko Goršek nikoli ni bil in nikoli ne bo povezan z nobeno politično opcijo! Odločitev o tem, da za vršilca dolžnosti postavijo mene, potrjuje ravno to, da na vodilna mesta lahko pridemo tudi tisti, ki nismo politično opredeljeni. Občutek, ki sem ga dobil v teh dneh, odkar sem na tej funkciji, je pozitiven. Gre za veliko odgovornost, cilji pa so usmerjeni izključno v stroko. Zavedam se, da imajo nekateri ljudje pač svoje mnenje, da sem političen človek, toda tisti, ki me poznajo, zelo dobro vedo, da nisem človek, ki govori na pamet in da sta Goršek in politika dva zelo zelo različna pojma ne glede na pečate, ki jih bom verjetno dobival v naslednjih mesecih …”

 

Torej se političnim pritiskom vseeno ne boste mogli izogniti. Kako boste reagirali v takem trenutku?

Enostavno. Moje odločitve bodo temeljile samo in le na stroki. Pri tem bom vedno zastavil svoje ime!

 

Zdaj je že jasno, da je vaš odhod v Ljubljano zelo presenetil zaposlene na celjski policijski upravi. Znani ste po tem, da ste se radi pogovarjali tudi s policisti in kriminalisti na terenu, kar jim je veliko pomenilo. Iz zanesljivih podatkov vem, da so nekateri ob vašem odhodu celo jokali, kar je redko v teh časih, če odhaja direktor … Kaj vam da to vedeti?

Zaradi svojih sodelavcev v Celju sem se za odhod zelo težko odločil. Zadnje ure pred dokončno odločitvijo so bile zame ene najtežjih. Res sem imel dobro ekipo in ta se redko ponovi drugje. So stvari, zaradi katerih nekdo iz delovnega okolja težko odide. Ni trenutka, da se ne spomnim nanje in ne le objekta na Ljubljanski, ampak tudi ljudi, s katerimi sem zelo dobo sodeloval. Tu ste tudi novinarji.

 

Kaj vaš odhod pravzaprav sploh pomeni za PU Celje? In kaj za PU Maribor …

V Celju je resnično dober tim na ravni notranjih enot, policijskih postaj ter policistov in kriminalistov na terenu in ta ekipa bo delala dobro še naprej. Poskrbel bom, da bo v Celje prišel človek, ki ima čut do medsebojnih odnosov, kar si policisti zaslužijo.

 

Govorite o sedanjem direktorju PU Maribor Karolu Turku, ki je Celjan in je že delal v Celju ….

Zadnja odločitev o tem še ni padla. Bo pa v naslednjih mesecih.

 

Decembra ste rekli, da ne greste v Ljubljano. Zakaj ste si premislili?

Ko sem sprva le razmišljal o odhodu, je bilo več minusov kot plusov in tisto, kar je prevesilo tehtnico, je: “Zakaj pa ne?”. Če je uspelo v Celju, zakaj ne bi v celi Sloveniji? Zakaj ne bi kdo dal pozitiven imidž policiji, zakaj ne bi ljudje v Sloveniji videli, da se z nekim pozitivnim odnosom da narediti veliko dobrega za policijo. Že v prvih minutah, ko sem nastopil novo delovno mesto, smo se dogovarjali o prvih projektih, o katerih še ne morem govoriti, sem pa prepričan, da bodo v naslednjih mesecih doživeli zelo pozitiven odmev znotraj policije, upam in verjamem, da tudi v javnosti.

 

Toda javnost se ne more znebiti občutka, da dosedanji »šefi« policije nikoli niso znali javno priznati napake, če je ta bila storjena. Kaj boste storili vi? Če je ne boste, boste “požrli” besedo, saj od vsega začetka poudarjate, da je treba napake priznati.

Prva stvar, ki se je bom držal, je, da ne bom nikoli postavil pred odgovornost svojih podrejenih. Sam bom stopil pred kamere in povedal, ali smo naredili prav ali ne. Ne mislim ovinkariti, če bomo naredili nekaj narobe. Ljudem je treba jasno povedati, če in kje smo naredili napako ter hkrati razložiti, kaj bomo naredili, da do napak ne bo več prihajalo.

 

Je napaka generalne policijske uprave, ko nam je še lani, ko smo pisali, da policistov primanjkuje, odgovorila, da lažemo? Smo res lagali?

Dejstvo je, da je na policijskih postajah v notranjosti res kadrovski primanjkljaj. Še bolj zaskrbljujoče pa je, da so nekateri policisti izčrpani, 10 ali 20 let so vsakodnevno zelo obremenjeni in postopek razbremenjevanja smo že začeli. Ne delam si iluzij, da bo bolje že čez noč, ampak v naslednjih letih se mora stanje nujno izboljšati. Če bomo pozabiti na ljudi, ki so dali in dajejo tej policiji svoj čas, svojo predanost in jih pustili na stranskem tiru, bomo storili ogromno napako. In to se zna negativno obrestovati.

 

Policistov je torej premalo, na delo se vozijo tudi po več kot 100 kilometrov v eno smer, zavračajo se prošnje za premestitve, v eni izmed policijskih uprav (ne celjski) naj bi pred kratkim policisti množično opozorili na mobing, na terenu so slabo zaščiteni …  Kaj se bo spremenilo zanje v času, ko politika varčuje že na tako nizkih plačah?

Začeli smo že z dogovori in projekti v smeri boljše zaščite policistov tudi v civilno pravnih zahtevah, odškodninskih zadevah. V zelo kratkem času bodo policisti dobili naš odziv in verjemite mi, da bodo zadovoljni. Policisti so bili v posameznih postopkih prepuščeni sami sebi ne glede na to, da so svoje delo opravili dobro in zakonito. Njihova zaščita je ena izmed mojih glavnih in prioritetnih nalog! Opazil sem, da imajo posluh za to tudi ljudje, ki bodo o tem odločali na področju zakonske ureditve. Omenili ste mobing. V takšnem sistemu, kot je policija, je nemogoče, da en človek na vrhu poskrbi, da do tega ne bo prihajalo na nižjih ravneh. Seveda se bo dogajal mobing, ključno pa je, da informacije o tem pridejo do nas, torej do tistih, ki lahko in moramo reagirati. Res je, da se je to zgodilo na eni izmed policijskih uprav in zadeva se je rešila na način, kot si ga policisti zaslužijo!

 

So te napovedi projektov in sprememb tista motivacija, ki ste jo obljubljali in -  je sploh toliko ljudi v policiji možno zmotivirati?

Da. Glavni razlog za mojo odločitev, da sprejmem to delovno mesto, je bilo tudi, da verjamem, da se stvari dajo spremeniti na bolje. Najmanj dva projekta, ki ju pripravljamo, bosta globoko zarezala v delovanje policije. Policija v prihodnosti ne bo več takšna, kot je bila! Govorim o stvareh in pomoči, ki je namenjena operativnem delu policije. Vem, da ne morejo biti zadovoljni vsi, zame je najbolj pomembno, da so zadovoljni policistke, policisti in kriminalisti na terenu. Marsikaj bo treba spremeniti.

 

Tudi zaupanje v policijo? Tudi to vedno poudarjate.

Da. Ljudje zaupajo v policiji, a po mojem mnenju ne tako kot bi lahko. Zadovoljstvo policije je preveč usmerjeno v reakcijo ob različnih aferah, redko pa ljudje dobijo povratno informacijo, kaj se je z nekim primerom zgodilo. Moram pa zatrditi, da je bila policija prevečkrat ožigosana kot glavni krivec, čeprav to ni bila.

 

 Po mojih podatkih je v času, ko je policijo vodil vaš predhodnik, bilo prepovedano pisanje npr. na forumih s strani policistov, da se pač zadeve skrijejo pred novinarji, javnostjo. Temu se reče pometanje pod preprogo.

So nekatere informacije, podatki morda, ki niso prijetni, toda pometanja pod preprogo ne bom dovoljeval! Če bom to opazil na državnem, regijskem ali lokalnem nivoju, bom odreagiral. Upam pa, da ne bo prihajalo do namernih zlorab kakšnih informacij.

 

V Sloveniji je zdaj več sindikatov, v katerih so včlanjeni zaposleni v policiji, najbolj izstopata policijski sindikat in sindikat policistov. Ta sta bila do zdaj že večkrat vsak na svojem bregu …

Vsak, ki se trudi za boljše stanje v policiji, je zaželen ne glede na reprezentativnost. Ne glede na reprezentativnost ali nereprezentativnost pa že imam sogovornike in to je pošten odnos. Povratne informacije, kaj se dogaja na terenu, so zame pomembne. Pričakujem, da bo tako tudi v prihodnje.

 

Na koncu se vrniva še enkrat v Celje. Kaj od Celja v Ljubljani najbolj pogrešate?

Ko stopim v pisarno, ni obrazov, ki sem jih vsak dan videval. Vsak stik s “celjskega konca” mi pomeni pozitivno motivacijo, takrat namreč vem, da se splača truditi. Puške v koruzo ne bom vrgel. Goršek se ne bo spremenil.

 

Na delo v Celje ste se večkrat pripeljali tudi z motorjem …. Kako bo zdaj, ko je pot na delo daljša od 50 km?

Uh, ko se bo začela motoristična sezona, bom spet to storil. Kolegom sem že pojasnil, da bo pred stavbo na Štefanovi 2 potem parkiran tudi motor, tudi to se bo dogajalo …

 

SIMONA ŠOLINIČ

FOTO: sherpa@t-1.si

 

 

 

 

 

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

 

Tereza Kesovija: “Moja zveza s Slovenijo bo ostala večna”

Da ne bo samo in le črna kronika …

 

  V čast mi je, da sem že pred časom spoznala hrvaško pevko Terezo Kesovijo. Osebno je izredno cenim in spoštujem, njene pesmi pa so mi, takrat ko sem sama na dnu, vir moči in inspiracije. Tu je del intervjuja, ki sem ga že kar nekaj mesecev nazaj naredila za Novi tednik in Radio Celje …

KLIK TU: Zaustavi vrijeme

http://www.youtube.com/watch?v=9bFXScJlqM8

Tereza Kesovija. Več kot 45 let je že na glasbeni sceni, njeni koncerti so vedno razprodani. Tako je bilo tudi predlanskega novembra v Parizu, kjer je napolnila tamkajšnjo dvorano Olympia! Danes je težko najti nekoga, ki ne pozna njene legendarne pesmi Prijatelji stari, gdje ste? Poslušajo jo mladi in starejši. Sama večkrat poudari, da je zelo rada v družbi mladih in ravno z mlado ekipo je hrvaška glasbena diva izdala zadnji album Zaustavi vrijeme.

Na nov album, ki ste ga izdali pred časom, so vaši oboževalci čakali skoraj 14 let.

Tako nekako, mogoče kakšno leto manj, toda vem, predolgo. Vsi skupaj smo predolgo čakali. A saj veste, kakšna situacija je bila na Hrvaškem in pred leti enostavno nisem bila razpoložena, da bi razmišljala o pesmih. Situacija je bila zaradi vojne drugačna, razmere so bile težke …

Vaš dom je pri Dubrovniku takrat popolnoma zgorel, z njim tudi ves arhiv, fotografije, posnetki, spomin … In ravno ta čas po vojni je bil za vas velika prelomnica.

Res je, a veste, nerada se vračam v to obdobje, v ta leta. Ni bilo lahko. toda, treba je živeti za prihodnost, ne za preteklost. Mislim, da je treba ljudem oproščati. Bile so vojne in menili smo, da ne bomo mogli govoriti med seboj, a čas gre dalje … Ne moremo živeti v trpljenju in sovraštvu, ker to ni dobro. Tisto, kar je bilo, se ne more pozabiti nikoli, toda ne govorim rada o tem, ker mi to ne pomaga. Samo bolečino mi spet poveča … Želim živeti življenje, in to je to. Samo to je pomembno.

In na nek način je bil ta prelomnica tudi ravno album Zaustavi vrijeme.

Da. Čeprav stila glasbe nisem spreminjala, spremenila sem le ekipo. Z dobrim timom mladih smo ustvarili moderni album, na katerem smo delali leto dni. Razmišljali smo o melodijah, tekstih, pristopih k pesmim, vmes sem zamenjala tudi založbo. Skratka, bilo je veliko razlogov, zakaj nov album šele po tolikih letih. Ampak mislim, da se je izplačalo.

Veliko se govori o uspelem koncertu v Franciji in o tem, da ste bili izjemno presenečeni, da vas je prišlo gledat tako veliko Francozov, ne le priseljenci.

Mislim, da se bo o tem še veliko govorilo, čeprav se je to, kako uspešni smo bili, videlo šele, ko je bil pripravljen posnetek koncerta. Res je bilo spektakularno. Da je prišlo toliko Francozov, pa mi pomeni ogromno. Glede na to, da že nekaj časa nisem bila tam, so mi na tak način pokazali, da me niso pozabili. Njihov obisk mojega koncerta mi je dal poseben občutek, človek postane bolj ponosen.

Navdušenje nad vami tudi Slovenci ne skrivajo. Pred časom ste rekli, da je Slovenija vaša dežela …

Tako je. Slovenijo imam res zelo rada. S Slovenci imam prekrasen odnos in poskušam vračati vso ljubezen, ki mi jo dajete. In to je enostavno prav posebna zveza, ki bo trajala večno! Tudi, ko nas ne bo več …

In ravno v Sloveniji ste tudi najprej uspeli. Leta 1958. Se še spomnite?

Ah, zdaj ste me prijetno presenetili. Kako se ne bi spomnila! Tekmovala sem na takratnem Jugoslovanskem tekmovanju mladih glasbenikov. A takrat sem igrala flavto …

… in potem s petjem nadaljevali svoj uspeh? Kaj je danes recept da nekdo postane uspešen glasbenik?

Recept je le – imeti dušo! Ne razmišljati, koliko stane neka pesem, ampak koliko stane življenje, radost! In to radost dati ljudem. Na svetu je danes premalo dobrega. Če ljudem daješ dobro, ljubezen, energijo, iskrenost, ti to vračajo. Tak je moj odnos do publike, predvsem slovenske. Zakaj je tako? Ker jaz verjamem v to kar pojem, živim svoje tekste, živim zgodbo, ki jo pojem. Tudi ljudje se v tej zgodbi najdejo. Ta iskrenost je nagrajena z iskrenostjo. Uživam v tem.

Izvedeli smo, da novo leto vedno radi dočakate ravno v Sloveniji, blizu nas …

Da. Pri svoji prijateljici v Logarski dolini. Silvestrovanja na prostem mi niso všeč, preveč je gneče in hrupa. Sicer mi novo leto kot tako ne pomeni veliko, počutim pa se zelo dobro, če sem s prijatelji. Veliko več mi pomeni božič in tega vedno preživim v krogu svojih najdražjih. A najpomembnejša sta ljubezen in zdravje!

SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

Kako sem na spletu “lovila” pedofile in spolne iztirjence?!

Ta članek sem pisala lani poleti in je eden mojih odmevnejših. Kot 13-letnik/ca sem bila v klepetalnicah na spletu in spolni perverzneži so se kar »lepili«, čeprav so glede na moj nickname jasno vedeli, da »sem« krepko še mladoletna …

“Rad imam, da me mlad poseksa … bi se dal dol z menoj … bi se šla z menoj vroče igrice … jaz bi te naučil seksa…” To je le nekaj stavkov iz vseh ponudb, ki smo jih, ko smo se v spletnih klepetalnicah predstavljali kot 13-letniki in 13-letnice, dobili v slabi uri! V tem času nas je k zasebnem pogovoru povabilo več kot 15 oseb, najmanj(!) šest jih je že v naslednjih minutah z nami začelo izrazito spolno obarvan pogovor, čeprav smo jim napisali, da smo stari komaj 13 let. Skoraj popolnoma prepričani smo, da bi se nekaj od teh, ki so nam pisali, bilo pripravljeno tudi dejansko srečati z nami, saj so nas na koncu prosili za naslov ali številke telefona.

Vendar srečanje s temi iztirjenci ni bil naš namen, pregon le-teh je naloga policije, ker pa država in starši premalo poskrbijo za varnost svojih otrok, smo jih želeli le opozoriti, kaj vse preži nanje na spletu. Čeprav se je vse dogajajo v slabi uri, je šest takšnih oseb, ki so navezali stik s 13-letnim otrokom v bistvu še majhno število, pravi klinična psihologinja in dr. kriminalistike Polona Selič, s katero smo se pred meseci pogovarjali ravno o spolnih zlorabah otrok. “Če bi ponovili poskus jeseni ali pozimi, ko je več ljudi doma, za računalniki, bi bil odziv morda še večji, mnogo večji …” V eno izmed slovenskih spletnih klepetalnic smo se nato prijavili še v dopoldanskem času in z nami so stik že v nekaj minutah navezale štiri osebe.

Resda nismo verjeli vsem, ki so nam kot otroku pisali, kaj vse bi počeli z nami in česa vse nas bi naučili v seksu. Predpostavljali smo, da je morda na drugi strani mladoletnik, ki mu pač divjajo hormoni. Pri pripravi reportaže smo kar nekaj časa pregledovali spletne forume, da bi ugotovili stil pisanja mladoletnikov, najstnikov. Ravno zato smo bili pozorni predvsem na način pisanja naših spletnih sogovornikov, ki v nekaterih primerih še zdaleč ni bil najstniški, temveč je več kot očitno kazalo, da so na drugi strani spletnega pogovora polnoletne osebe. Predstave o tem, kdo je na drugi strani takšnega pogovora so lahko zmotne, dodaja Seličeva. “Takšni spletni stiki so zgolj navidezni in kako bi se razvijali nadalje je vprašanje. Nikakor ne moremo reči, da so vsi, ki se odzivajo in ponujajo takšno srečanje preko spleta, spolno iztirjeni. Takšna iluzija druženja je lahko odsev nekega odraščajočega iskanja lastne podobe pri najstnikih, možno pa je da gre res za iskanje potencialnih žrtev.”

Toda biti ogovorjen na tako perverzen način ni bilo prijetno nam, kamorkoli, da bi bilo prijetno tudi otroku, ki je dejansko star 13 let, čeprav si morda želi raziskovanja na tem področju! “Vtis, da ne bo nobene posledice, če kramljamo z neko osebo, ki je pač v naši predstavi sanjska figura nasprotnega spola, je zavajajoč. Posledica je vedno možna. In dobro je, da starši opremijo otroke ne le z računalniki, ampak predvsem z vedenjem o nevarnosti interneta, še preden postanejo najstniki, saj so takrat še manj dovzetni za takšne nasvete.” Toda večina staršev danes nima časa in večina otroških sob ima računalnike. In ne le to. Tudi kamere, ki so za lovce na otroško pornografijo, ključ v sobe vaših otrok!

Ko smo se v klepetalnicah predstavljali kot 13-letnik/ca nas je popolnoma vsak vprašal ali imamo spletno kamero oziroma tako imenovan messenger (program za neposredno komuniciranje in za hekerje, kot smo pisali pred časom v reportaži o računalniških vdorih, dober sistem, kako vdreti v vaš računalnik…). Da pa ne bomo metali vseh v isti iztirjenski koš, nekateri so, ko so nas vprašali, koliko smo stari in smo jim odvrnili, da smo šele 13, takoj odjavili od pogovora z nami. Čeprav je bilo to tudi sprenevedanje, saj je v tovrstnih klepetalnicah znano, da številke na koncu vzdevka pomenijo letnico rojstva ali starost. Toda, popolnoma nihče, niti administratorji klepetalnic, ki naj bi po neki logiki vendarle morali te stvari nadzorovati, nas ni opozoril, da smo za takšne klepetalnice premladi. In za konec še največje presenečenje: pri pisanju in nagovarjanju 13-letnika k seksu v klepetalnicah menda sploh ni suma za kaznivo dejanje! Pravna država?

SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

Zakaj so se mi na okrožnem sodišču v Ljubljani opravičili?

                         

V preteklih dneh sem poročala, da so na okrožnem sodišču v Ljubljani ustavili sodni postopek  zoper celjskega patologa Borisa Kavčiča in trboveljskega kirurga Mirana Galo, ki sta bila obtožena povzročitve smrti iz malomarnosti. Da je postopek bil 12. januarja ustavljen, so nam v uradnem dopisu na naše vprašanje poslali tako iz Okrožnega sodišča v Ljubljani in iz Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani. Zatem ko smo zadevo objavili mi, so o tem pisali nekateri drugi novinarski kolegi. Na istih naslovih, na katere smo se obrnili mi, pa so njim dejali nasprotno, in sicer, da ni res, da so januarja postopek ustavili. Ker je bila zaradi njihove napake te dni omajana moja novinarska verodostojnost v očeh bralcev in poslušalcev, kljub temu, da sem svoje delo opravila korektno, sem zahtevala odgovor, kako je mogoče, da so se tako očitno zmotili v enem najodmevnejših primerov malomarnega zdravljenja pri nas.

 

Medtem ko so nekaterim novinarjem na ljubljanskem okrožnem sodišču dejali, da postopek zoper celjskega patologa ni ustavljen, še več v drugem časopisu, kjer so povzemali mene, so celo zahtevali popravek, češ da ni res, da so postopek ustavili sredi januarja. Točno to, da je postopek ustavljen 12. 1. so na sodišču namreč odgovorili meni, ko sem jim postavila vprašanje, kdaj se bo začelo sojenje, za kar obstajajo tudi pisni dokazi.

 

Po moji reakciji,  kako se je lahko kaj tako nezaslišanega zgodilo pri tako odmevnem primeru, so se mi na ljubljans kem sodišču opravičili,češ da je prišlo do napake na njihovi strani in da se kaj takega ne bo nikoli več ponovilo. Razlagajo, da so nekatera očitana kazniva dejanja res zastarala in to ravno za povzročitev smrti iz malomarnosti, ker tkiva niso bila pregledana sta umrla dva pacienta, ki bi jima lahko še pomagali. Medtem ko so Gali prav tako zastarala očitana dejanja, bodo Kavčiču marca sodili zdaj za dva primera malomarnega zdravljenja, kjer do smrti ni prišlo, do poslabšanja zdravstvenega stanja pacientov pa.

 

Čudno je naslednje, namreč enak odgovor, da je postopek ustavljen, čeprav to ne drži, so mi poslali tudi z okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani. Ko sem tudi od njih zahtevala odgovor, zakaj so mi odgovorili napačno, so dejali, da je prišlo več kot očitno do kratkega stika v komunikaciji, da ne želijo nikakor stvari pometati pod preprogo. Pravijo, da so me narobe razumeli, ker so domnevali, da vem, da je del postopka ustavljen in so mi odgovarjali le za ta del. Z nobeno besedo pa niso omenili, da bodo celjskemu za domnevno malomarnega zdravljenja vseeno sodili. Nekoliko nenavadno opravičilo, glede na vprašanje, kjer sem jasno opredila, za katero kaznivo dejanje sprašujem, kar je razvidno iz dopisov.

Dobro, vsak se lahko zmoti. Vendar pa …

 

Že večkrat sem opozarjala, da smo regionalni novinarji predvsem pri predstavnikih za odnose z javnostjo v prestolnici in v večjih inštitucijah postavljeni na stranski tir in nas pogosto odpravijo z ohlapnimi odgovori. Potem pa padajo popravki ali odzivi, da česa nismo napisali točno. Čas pa je, da bodo morali tudi oni morda dvakrat prebrati zapisano novinarsko vprašanje, da ga bodo najprej razumeli in nato še odgovorili pravilno. Saj nenazadnje ne odgovarjajo le novinarju, ampak ljudem, davkoplačevalcem, ki jih plačujejo. S svojo napako so tokrat pred ljudmi pod vprašaj postavili mojo verodostojnost, čeprav sem svojo nalogo opravila korektno, brez priokusa, da se spet nekaj skriva pred javnostjo. 

 

SIMONA ŠOLINIČ

 

Ustavljen postopek zoper patologa in zdravnika, ki so jima očitali malomarno zdravljenje!

 

Primer Kajtna: bi primer res pometli pod preprogo?!

 

Junija letos bosta minili že dve leti od smrti 50-letnega Celjana Bojana Kajtne. Umrl je na pragu celjske bolnišnice, zatem ko so ga pred pregledom na urgenci kljub temu, da je jasno povedal, da ga stiska v prsih, poslali po napotnico. Primer, ki v javnosti še vedno zelo odmeva, je trenutno v fazi sodne preiskave. Po dveh osumljencih, medicinski sestri in zdravstvenem tehniku, ki sta bila dežurna v isti noči, je v sredo preiskovalni sodnik zaslišal nekaj prič, med drugim tudi dve osebi, ki sta bili v času dogodka v čakalnici. Kriminalisti so preiskavo končali hitro, kar nekajkrat toliko časa pa je preteklo, da se je končno začela še sodna preiskava.

 

Preiskovalni sodnik Matjaž Guček, ki je primer prevzel od druge sodnice letos, naj bi preiskavo končal že konec meseca, kar je za primer lahko pozitivno. Zna pa se zavleči, odvisno od tožilca, ki bo presodil, ali je dovolj dokazov za obtožnico ali bo zahteval dopolnitev ali pa bo primer zavrgel. Torej sodna preiskava v tem trenutku še nikakor ne pomeni, da bosta osumljenca sedla na zatožno klop. Pred nekaj meseci je celo umrla ena od glavnih prič, ki je slišala, kaj se je Kajtna usodnega dne pred vrati urgentne ambulante pogovarjal s sestro, preden se je odpravil po napotnico v sosednji zdravstveni dom. Na poti do tja se je zgrudil. Če bi se sodna preiskava začela prej, bi lahko žensko zaslišali in tako pridobili ključne podatke. Odvetnik družine Kajtna Bojan Grubar pogreša kot osumljenca zanj ključno osebo – zdravnico, ki je bila takrat dežurna: “Kot pooblaščenec svojcev umrlega sem prepričan, da je v zdravstvenem timu odločilna odgovornost zdravnika, ki vodi tim, ne pa sester ali medicinskih tehnikov, ki le izvajajo tisto, kar jim naloži zdravnik!” Toda zdravnice med osumljenci ni. Da bi sodila tja, je med vrsticami slutiti tudi iz besed odvetnika medicinske sestre in tehnika, ki pravi, da nikakor ne moreta biti odgovorna za takšno ravnanje.

 

Grubar še dodaja, da ne verjame, da se bo sojenje začelo prej kot v letu ali dveh: “Zame kot odvetnika je to, da se je sodna preiskava začela šele zdaj, popolnoma nerazumljivo in nesprejemljivo! Preiskava lahko traja nekaj časa, potem bo preteklo še nekaj mesecev, ko bodo o primeru odločali na okrožnem državnem tožilstvu! Priče bodo v tem času začele pozabljati določene podrobnosti, ki so za primer zagotovo zelo pomembni! Ne bojim pa se, da bi zadeva zastarala!” V sodni preiskavi naj bi pridobili tudi mnenje inštituta za sodno medicino o dejanskem vzroku smrti, na podlagi tega bodo verjetno poskušali oceniti, ali bi Bojanu Kajtni nudenje takojšnje prve pomoči lahko rešilo življenje.

 

Je še upanje?

Nad počasnostjo sta ogorčena tudi brata pokojnega, Miran in Boris Kajtna. Čeprav sta včeraj dobila dober občutek, da se je pod vodstvom novega preiskovalnega sodnika v tem primeru vendarle začelo premikati nekoliko hitreje. “Vsaj začelo se je nekaj dogajati, zato imamo neke vrste zadoščenje. Priče iz čakalnice bodo povedale, kaj so slišale in kaj se je dogajalo tam. Njihove izjave bodo potrdile naše navedbe, da je brat bil tam, da je potrkal na vrata ambulante, da je bil nek dogovor med njim s sestro in da ga je poslala po napotnico, čeprav sploh ni vedel, kam mora iti! Šest ur po bratovi smrti sva govorila s temi pričami, povedale so nama, da je prosil za pomoč, da je rekel, da bi sam plačal pregled, vendar ga je sestra napotila v zdravstveni dom! Ta zavrnitev pomoči mu je dodatno dvignila pritisk …, kar ga je na koncu tudi ubilo,” je dejal brat Boris Kajtna.

 

Svojci pokojnega se ne morejo znebiti občutka, da bi se primer kaj hitro pospravil pod preprogo, če ne bi mediji o tem pogosto poročali: “Veliko ste naredili ravno novinarji, ker ne pustite, da se to pozabi, in ker ne dovolite, da se dogajajo takšne stvari. Slovenija je zdaj že dovolj razvita, da se takšni primeri začnejo razpletati. Vsi vemo, tudi zdravniki, da se je motiti človeško, in če prihaja do napak, naj jih priznajo in naj se nekaj ukrene, da se ne bodo več dogajale,” dodaja Boris Kajtna. Glede odškodnine sta brata že v štartu potegnila kratko, čeprav sta tesna sorodnika pokojnika, bosta pa odškodnino zahtevala oče in sin Bojana Kajtne.

 

Ni pa skrivnost, da razmišljajo tudi o zasebni tožbi proti vpletenim, toda zaenkrat bodo počakali na razplet postopkov uradnih inštitucij, nato pa se bodo odločili, kako naprej. Naj spomnimo, da je interni strokovni nadzor v bolnišnici pokazal, da zdravnica ni kriva, komisija zbornice zdravstvene nege je nato menila, da ni odgovorna niti sestra. So pa opozorili na vrsto nepravilnosti v celjski bolnišnici, od koder svojcem umrlega niso poslali nobenega uradnega opravičila, še manj sožalja. 

 

SIMONA ŠOLINIČ

 

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

Požarna (ne)varnost: malomarni upravniki ali stanovalci?

 V Celju še vedno odmeva nedeljski požar in nevarnost eksplozije v večstanovanjski hiši v Cankarjevi ulici 13. Navzven mogočna stavba, ki bi glede na svojo lokacijo tik ob železniški postaji in večji prometnici morala biti ponos knežjemu mestu, je znotraj vse prej kot to. Moteč vonj po dimu po vsem stopnišču, ožgane stene v kletnih prostorih in jezni stanovalci kažejo, da bi se v nedeljo v tej stavbi zgodila katastrofa, če ne bi celjski gasilci posredovali hitro in odločno. Problem, na katerega smo naleteli pri raziskovanju ozadja nedeljskega požara, je  požarna (ne)varnost. V celotnem objektu naj bi bil samo en gasilni aparat, še ta naj bi bil pregledan pred več leti, pravijo stanovalci. In kar je še huje, to menda ni edini primer v Celju. Komu je torej vseeno? Stanovalcem, upravnikom, lastnikom?!

 

Vprašanja, kako je s požarno varnostjo v stanovanjskih objektih v Celju, kdo skrbi za vzdrževanje in preglede gasilnih aparatov, smo poslali štirim celjskim upravnikom stanovanj. Podjetjem Nepremičnine, Atrij, Plane trade in Supra stane. Na podlagi odgovorov na eni strani in navedbah številnih stanovalcev na drugi strani je videti, kot da si žogico “odgovornosti” dobesedno podajajo. Vmes pa so gasilci, policisti in ostali operativni delavci, ki na terenu opažajo, da je nekaj narobe. In čeprav “sistem deluje”, kot nam je v torek ničkaj prijazno dejala na Inšpektoratu za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, je še vedno – “nekaj narobe”.

 

“Ugotavljamo, da gasilni aparati po tako stanovanjskih kot gospodarskih objektih niso dobro vzdrževani, čeprav s tem ni veliko stroškov. Tudi pri raznih delih, kjer je zakon jasen glede požarne varnosti, se gleda na stroške. Morali bi bolje skrbeti za gasilne aparate. Z njim lahko požar v začetni fazi pravočasno pogasiš. Tako je bilo tudi v primeru Cankarjeve. Požar bi pravočasno pogasili in ne bi se zgodilo, da bi plin začel uhajati,” opozarja direktor in poveljnik Poklicne gasilne enote Celje Janko Požežnik. Treba je namreč omeniti, da so poklicni in okoliški prostovoljni gasilci v nedeljo Celje rešili pred katastrofo. Če bi eksplodiral plin, ki je uhajal, bi danes na tej strani pisali še bolj črno.

 

Tako na Nepremičninah, Supra Stanu, Plan trade-u in Atriju navajajo, da servis gasilnikov izvajajo pooblaščene osebe enkrat letno. Kako se je lahko potem zgodilo, da je bil v stavbi v Cankarjevi samo en gasilni aparat, še ta pregledan pred leti in postavljen na popolnoma neprimernem mestu že nekaj časa, ni jasno. Problem v Cankarjevi očitno pa se vleče že več let. V mansardnih prostorih je več kot 10 popolnoma prenovljenih stanovanj. Pri obnovi naj bi delavci iz kletnih prostorov (kjer je to nedeljo zagorelo) odstranili okoli “ … 170 m3 navlake, ki so jo leta odlagali stanovalci … / … Pripominjamo, da je bila pred urejanjem kleti zelo velika požarna nevarnost, povzročili so jo stanovalci sami, ki z ničemer ne prispevajo k sanaciji svoje navlake, ki med drugim pomeni za nas velik strošek,” navajajo na Nepremičninah. Stanovalci imajo svojo zgodbo. Pravijo, da so tudi delavci stvari, ki so jih potrebovali pri delu, odlagali v kleti in celo na stopnišče v mansardni del (ki je skorajda smrtno nevarno zaradi poškodb). Ravno s stopnic naj bi stvari celo padle na stopnišče nadstropje nižje. “Ni bilo vrat v kleti, ni bilo urejenih vhodnih vrat v stavko z Aškrčeve, kdo ve, kdo vse se je lahko tu zbiral,” opisujejo. Kakor koli že, v tej stavbi so te dni tudi inšpektorji, vprašanje je, zakaj jih ni kdo od stanovalcev poklical že prej, če so stvari neurejene. V tej stavbi inšpektorji niso bilo že debelih pet let! Po toči je namreč zvoniti prepozno.

 

“Lastniki objektov ali uporabniki so dolžni poskrbeti za požarno varnost oziroma lahko za izvajanje strokovnih nalog pooblastijo ustrezno usposobljeno fizično ali pravno osebo,” je odgovor, ki so nam ga poslali vsi upravniki. Alfa in omega je Požarni red, ki ga mora imeti vsak objekt. V njem je poleg servisa gasilnikov določen tudi “ … občasni pregled stanja s strani strokovno usposobljene osebe s področja požarnega varstva. Roki pregledov niso zakonsko določeni, odvisni so od več faktorjev (vrste objekta, požarne ogroženosti, lokacije, prehodnosti,…).” pravijo na celjskih Nepremičninah.

 

“Vsak stanovalec odgovarja za varstvo pred požarom v svoji večstanovanjski enoti in v skupnih prostorih na način, da upošteva ukrepe in predpise varstva pred požarom. Vsako pomanjkljivost ali napako, ki bi lahko povzročila požar, otežila evakuacijo ob požaru ali gašenje požara, morajo javiti upravniku ali jo sami odpraviti, če so za to usposobljeni in če to lahko storijo brez nevarnosti zase ali za okolico,” so zapisali pri Supra Stanu. Pri Nepremičninah še dodajajo, da kljub temu, da morajo stanovalci prijaviti vsako pomanjkljivost, teh prijav ni bilo.

Je pa res, da se v večini stanovanjskih blokov pojavlja vandalizem in kraja gasilnih aparatov. Nepremičnine so v svojih objektiv servis gasilnikov in hidrantov opravile konec novembra lani in opazile, da so jim v letu dni ukradli 23 gasilnikov, 8 ročnikov za tlačno cev hidrantnega omrežja, 5  tlačnih cevi in več delov armatur. Zato se upravičeno postavi vprašanje, zakaj jih stanovalci o tem niso opozorili. Sodeč po teh podatkov jih namreč niso klicali. V primeru, da “odgovorna oseba” gasilnikov ne namesti, je lastnik ali uporabnik lahko po Zakonu o varstvu pred požarom kaznovan z od 1250  do 4170 evri. Vendar je vprašanje, ali je kdo do zdaj takšno kazen sploh že plačal.

 

Slabe razmere so v marsikakšni stavbi predvsem v starem mestnem jedru, pravijo na Nepremičninah. “Vzrokov za to je verjetno več, eden je prav gotovo v izredno dolgih denacionalizacijski postopkih, ko lastnik ni bil znan in je temu primerno sledil odnos do objektov. Prav tako ostaja problem intervencijskih poti. Vsled tega smo, ne samo najemnikom v starem mestnem jedru, pač pa vsem, pred letom dni poslali dopis, s katerim smo jih ponovno opozorili na njihove obveznosti glede vzdrževanja skupnih delov in naprav, zaradi požarne varnosti. Očitno tudi tega opozorila niso vzeli resno in odgovorno,” pravi direktorica nepremičnin Danica Doberšek. In kljub vsej jezi stanovalcev teh objektov je treba dodati, da se je tudi pri reagiranju in ukrepih na Nepremičninah marsikaj vendarle spremenilo na bolje, odkar je tam krmilo prevzela Doberškova.

 

In kaj pravijo inšpektorji? Pregled opremljenosti objektov z gasilnimi aparati je njihova redna naloga in jo opravljajo pri rednih nadzorih v objektih, kjer se pogledajo stanje varstva pred požarom. “Nadzor se opravi tako, da se najprej preveri podatke o potrebnem številu gasilnih aparatov v objektu, potem pa se še preveri dejanska namestitev le-teh. Opravimo tudi nekaj tovrstnih nadzorov na podlagi prijav strank,” so nam odgovorili na Inšpektoratu za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami. Lani so na ožjem območju Celje opravili 33 inšpekcijskih nadzorov: “… pri čemer je treba omeniti, da so bili v letnem programu dela za leto 2008 med stanovanjskimi objekti predvideni le objekti z več kot 50 stanovanji. V primeru neustrezne (premalo, neustrezni, ne na pravih mestih, nepravilno označeni) opremljenosti z gasilnim aparatom odredi ureditev v določenem roku, pri čemer je dolžina roka odvisna od nepravilnosti. Hkrati pa ukrepa tudi v skladu z zakonom o prekrških, ker je s tem, ko nima pripravljene opreme in naprav za varstvo pred požarom, storil prekršek.”

Na koncu koncev je opaziti, da je vse “res dobro in da sistem deluje”  ter da za požarno varnost pravzaprav največ storijo gasilci. “Naši fantje so vsak dan v stiku z ljudmi. To nam omogoča svetovanje in vidimo, da nas ljudje upoštevajo. Ljudje so “prepoznali” naš trud, zato bi radi to še okrepili, saj bomo na tak način preprečili marsikakšen požar,” pravi poveljnik celjskih poklicnih gasilcev Janko Požežnik.

 

SIMONA ŠOLINIČ

FOTO: sherpa@t-1.si

 

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

Policista iz ledeno mrzle vode in 11-metrskega vodnjaka rešila moškega

 Žalska policista Matej Kralj in Tomi Puckmeister sta včeraj (nedelja, 25.1.) zvečer na območju Založ pri Polzeli rešila življenje 67-letnemu moškemu. Tega sta potegnila iz vodnjaka, kamor je padel in pri tem tvegala tudi svoje življenje. Presodila sta namreč, da možakar do prihoda zdravniške reševalne ekipe morda ne bi zdržal v ledeno mrzli vodi. Eden izmed dveh policistov pa je že sredi decembra prav tako rešil že eno osebo.

 

Nekaj minut čez 21. uro so policisti sprejeli klic iz Doma upokojencev na Polzeli, češ da že od zgodnjega jutra pogrešajo enega izmed svojih varovancev. Šlo je za 67-letnega moškega, ki hodi le s pomočjo bergel. Ta naj bi večkrat odšel v graščino Založe, kjer  je živel pred prihodom v  dom upokojencev, toda do zdaj se je vedno vračal pravočasno. Ker ga včeraj ni bilo nazaj do večera, so posumili, da je nekaj narobe. Žalska policista Matej Kralj in Tomi Puckmeister sta se v patrulji odpravila po poti od Doma upokojencev do graščine, da bi moškega morda kje opazila. Opravila sta tudi ogled okolice, v temi preverila še 11-metrski vodnjak, kjer sta v vodi opazila pogrešanega. Kot so sporočili s celjske policije, nikakor ni šlo za poskus samomora, moški naj bi v vodnjak padel med zajemanjem vode.

 

Ker je 67-letnik nad gladino vode imel le še del glave, sta policista reagirala hitro. Presodila sta, da bi bi bila vsaka sekunda čakanja na reševalno ekipo in gasilce morda usodna, zato sta pri najbližjem sosedu, ki je takoj priskočil na pomoč, našla vrv in moškega rešila sama. Kralj je vrv držal  pri vrhu vodnjaka, Puckmeister pa se je po njej spustil v globino, onemoglega možakarja v vodi privezal na vrv, nakar sta ga s skupnimi močmi potegnila ven. Premraženemu in izčrpanemu 67-letniku sta nudila tudi prvo pomoč z masiranjem srca in ogrevanjem telesa vse dokler ni prišla ponj reševalna ekipa, ki ga je odpeljala v celjsko bolnišnico. Po do zdaj znanih podatkih moški ni v življenjski nevarnosti, dobil je nekaj poškodb in hud prehlad.

 

Zaradi hrabrega dejanja bo policista Kralja in Puckmaistra ter soseda, ki je pomagal pri reševanju, v petek sprejel tudi direktor celjske policijske uprave Janko Goršek in se jim bo zahvalil. Je pa ravno Kralj sredi decembra že storil pogumno dejanje. Iz goreče lope je namreč rešil 42-letnika, ki je pred tem dejal, da bo storil samomor in policistom grozil celo z motorno žago.

SIMONA ŠOLINIČ

 

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

Od kod skrivnostni poki v Celju?

 Te dni bo znano, za kakšno kaznivo dejanje bodo celjski kriminalisti ovadili moška, ki sta bila vpletena v pretep v Škavrčevi ulici v torek zvečer. Z neznanim predmetom sta namreč napadla 30-letnika, ki je bil pri tem lažje ranjen. Zaslišal ju bo tudi preiskovalni sodnik, ki se bo odločil, ali bo za oba odredil pripor. Marsikdo je novico o pretepu povezal z več močnimi poki, ki so bili v noči na sredo slišni v več stanovanjskih naseljih v Celju. Skoraj neverjetno je, da popolnoma nihče ne ve niti je počilo niti kako je lahko prišlo do tako močnih pokov …

 

Poki so torej odjeknili v sredo, okoli pete ure zjutraj, slišali jih je bilo od tri do pet. Na policiji so prejeli več klicev občanov, ki jih je zanimalo, kaj se je zgodilo. Zaenkrat je znano, da se v Celju ni zgodila nobena nesreča ali morda eksplozija, ki bi lahko povzročila poke, zato policisti še vedno zbirajo informacije, ne gre pa za preiskavo. Poznavalci pravijo, da ni šlo za petarde niti za pok, ki bi bil podoben eksploziji plina, temveč naj bi šlo, sodeč po moči poka, zagotovo za eksplozivno telo. Toda včeraj ni nihče prijavil kakršno koli škodo, ki bi nastala zaradi eksplozije.

 

Nevarna pirotehnika?

Ko smo se pred meseci pogovarjali s sogovornikom, ki se ni želel izpostaviti, se pa legalno ukvarja s pirotehniko, nam je ta že takrat dejal, da je vprašanje časa, kdaj bodo poki nevarnih sredstev še močnejši, saj naj bi številni imeli kupe pirotehnike shranjeno kar doma, kar je nevarno. Med vrsticami je omenil še, da naj bi bilo v Celju v nekem izmed podzemnih rovov uskladiščena večja količina nevarne pirotehnike. V primeru požara, bi bila to katastrofa, je še dodal. Kljub temu, da je šlo za neuraden podatek nismo mogli poizvedeti, kje naj bi to bilo, o tem niso bile seznanjene niti uradne inštitucije. Morda pa bi bilo dobro, da bi ta podatek pristojni še preverili. Po drugih informacijah pa naj bi bilo takšno skladišče nevarne pirotehnike nekje med celjem in Laškim, vendar ga po uvedbi strožjih pirotehničnih zakonov menda ni več.

 

Malomarni naj bi bili še v enem izmed večjih centrov (ne na našem območju), kjer so imeli uskladiščeno kar 7 ton pirotehnike, zakonsko je to namreč daleč od dovoljene količine. Sicer pa do eksploziva v Celju ni težko priti, poznati je le treba prave ljudi, poleg tega pa se na spletu najde ogromno receptov, tako je iluzorno misliti, da nihče v Celju v svoji garaži ne poskuša pripraviti eksploziva. Verjetno je zato kar realno pričakovati še kakšne skrivnostne poke …

SIMONA ŠOLINIČ

 

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

Gospodarski kriminal: Celjani “dobro” perejo denar!

Gospodarski kriminal je v Sloveniji že kar nekaj časa očitno zelo donosen posel. Denar se obrača na veliko, vsaj dokler storilci ne padejo v roke preiskovalcem, pa še to ponavadi ne zaleže. Čeprav se na sodišču postopki vlečejo kot jare kače, nekateri le obsedijo za zapahi. Pred časom so denimo na Hrvaškem zaradi gospodarskega kriminala v PIK Vrbovcu na pet let zapora obsodili nekdanjega direktorja Steklarne Rogaška Bojana Bevca. Zaradi podobnih nečednih poslov je ovaden tudi pri nas, saj naj bi si na nedovoljen način nagrabil preveč denarja. Sojenje nekdanjemu direktorju celjskih Nepremičnin Slavku A. Sotlarju in še trem osebam zaradi zlorabe položaja in pravic, dajanja podkupnine in ponarejanja listin pa naj bi se v Slovenj Gradcu vendarle »začelo maja«. Pred enim letom!! Tako so mi takrat povedali v Slovenj Gradcu, ker vedno znova »težim« s svojimi vpršanji, so mi zdaj obljubili, da mi »sami povedo, kdaj bo sojenje« …

 

Sodna preiskava pa teče v primeru ovadb skupine vodstvenih delavcev šoštanjske termoelektrarne. S spornimi posli naj bi povzročili za več kot 110 milijonov takratnih tolarjev. Sicer pa se na Celjskem zgodi kar 10 odstotkov vseh kaznivih dejanj s področja gospodarskega kriminala v Sloveniji. “Zadnja leta so zaznamovala predvsem kazniva dejanja, povezana z utajevanjem davščin in drugih finančnih obveznosti pri uvozu vozil,” pravijo na celjski policiji. Po kaznivih dejanjih pranja denarja je naše območje najbolj izstopalo leta 2006, kar nekaj kazenskih ovadb so celjski kriminalisti v zadnjih obdobjih spisali zaradi zlorabe položaja in pravic. Zanimivo je, da se denimo pri utajevanju davkov ne pojavljajo večje gospodarske družbe, ampak manjše, ki so največkrat ustanovljene ravno zaradi tega.

 

Škoda, ki jo “sumljivi” gospodarstveniki počnejo s takšnim kriminalom, sega do nekaj milijonov evrov. “V zadnjih letih smo največje oškodovanje zaznali leta 2002, ko smo preiskovali zadevo v zvezi z eno izmed poslovnih bank v Sloveniji. Škoda je bila takrat ocenjena na 2,3 milijarde tolarjev, če govorimo o evrih, na skoraj 10 milijonov evrov,” še dodajajo celjski policisti.

 

Slovenija se je v nekaterih momentih namesto z vprašanjem, koliko denarja so si velike ribe potisnile v žep, ukvarjala z vprašanjem o izobrazbi in usposobljenosti kriminalistov, ki preiskujejo gospodarski kriminal,saj vlada bojazen, da bodo primeri na sodišču padli. “Na našem oddelku v Celju je najnižja izobrazba kriminalistov, ki delajo na primerih gospodarskega kriminala, visoka strokovna ali univerzitetna izobrazba pravne in ekonomske smeri. Imamo tudi nekaj magistrov znanosti. Če je to za koga nizka izobrazba …”  komentirajo na PU Celje in navajajo, da se kriminalistični inšpektorji ves čas tudi izobražujejo bodisi na ravni policijske uprave bodisi na ravni generalne policije. “V preiskave vključujemo tudi zunanje strokovnjake. Vedno več bo takšnih primerov, ko bomo v preiskave vključevali izvedence z različnih področjih.”

 

Na policiji pravijo, da so za gospodarsko kriminaliteto značilne tako imenovane “črne številke”. To so tista kazniva dejanja, za katere policija nikoli ne izve. Preiskanost tistih kaznivih dejanj, ki so odkrita, pa je tudi nad 90-odstotna. Kar nekaj je tudi primerov preiskav, v katerih se izkaže, da je treba sum kaznivega dejanj tudi ovreči.

 

Predkazenski postopek traja v povprečju od 6 mesecev do enega leta. “Gre za preiskave, v katere ni vključen le en kriminalistični inšpektor, ampak skupine. V takšnih preiskavah sodelujemo denimo z davčno inšpekcijo, carino in ostalimi institucijami, pač glede na vrsto preiskave. Preiskovanje gospodarskega kriminala je specifično področje, kjer se pojavljajo osumljenci, ki izhajajo z drugih krogov, kot so tisti, s katerimi ima policija največ opravka. So torej bolj “poučeni”, težje je pridobivati tudi dokaze za posamezna kazniva dejanja. Značilno za te preiskave je tudi, da naletimo na tesno povezanost s kaznimi dejanji korupcije,” razlagajo kriminalisti. In tudi med storilci kaznivih dejanj gospodarskega kriminala so povratniki, torej tisti, ki so se že ujeli v policijsko preiskavo, a jih je zven denarja spet premamil v kriminal, četudi so vodje oziroma odgovorne osebe določenih gospodarskih družb.

 

Treba pa je vedeti, da je dolžina kriminalistične preiskave odvisna tudi od sodelovanja s tujimi državami. V posameznih primer je namreč treba kontaktirati denimo z Interpolom ali kar nekaj časa čakati na podatke od tujih varnostnih organov.

 

Dolgotrajno

 

K dolgotrajnosti postopkov, ki dajejo javnosti občutek, da se primeri nenormalno vlečejo, storilci pa da se vedno izmuznejo kazni, veliko pripomore sodišče s sodnimi preiskavami in nato s sojenji (če do njih seveda sploh pride). Dolgotrajnost sodne preiskave denimo je posebnost primerov vseh slovenskih sodišč. In ravno ti dolgotrajni postopki so tudi eden izmed razlogov za najpomembnejšo spremembo Zakona o kazenskem postopku.

 

Po raziskavah so sodne preiskave dolgotrajne ter z vidika uspešnosti obtožb tudi neučinkovite. Po veljavnem Zakonu o kazenskem postopku naj bi bile praviloma končane v roku šestih mesecev. Dejansko pa je bilo v letu 2006 v tem roku končanih le ena tretjina zadev, vse ostale so se vlekle od enega leta in več. Dolgotrajnost sodne preiskave namreč ne zagotavlja uresničevanja ustavne pravice do sojenja v razumnem roku.

 

Preiskovalni sodnik je sodnik preiskovalec, ki zbira državnemu tožilcu procesno veljavne dokaze za vložitev obtožnice in sodbo, istočasno pa kot sodnik varuh varuje obdolženčeve ustavno zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine. Namesto predkazenskega postopka, ki ga po veljavnem zakonu opravlja policija, in sodne preiskave, ki jo opravlja preiskovalni sodnik, pozna osnutek novega zakona le eno fazo, to je preiskovalni postopek, ki ga vodi državni tožilec sam, ali preko policije.

 

“V tem preiskovalnem postopku opravljata policija in državni tožilec vsa preiskovalna dejanja, vključno z zaslišanji obdolženca, prič ter izvedencev, katerih namen je, da se sum storitve kaznivega dejanja v tolikšni meri razišče, da se bo državni tožilec lahko odločil ali naj preiskovalni postopek zoper obdolženca ustavi, ali vloži zoper njega obtožni akt, ali pa zadevo reši na drugi zunajsodni način. Sodišče opravlja v tem preiskovalnem postopku samo tista dejanja, s katerimi se posega v ustavno varovane človekove pravice in temeljne svoboščine (npr. odredi pripor, prikrite preiskovalne ukrepe, dovoli opravo hišne preiskave in podobno) ter samo izjemoma opravlja tudi preiskovalna dejanja, s katerimi se zavarujejo dokazi (npr. zaslišanje priče, za katero obstaja verjetnost, da je ne bo moč zaslišati na glavni obravnavi),” pojasnjujejo na Ministrstvu za pravosodje.

 

Z odpravo sodne preiskave bi bil kazenski postopek bolj racionalno organiziran, saj ne bodo več v isti kazenski zadevi isti udeleženci, obdolženci in priče, trikrat zaslišani – najprej s strani policije, nato preiskovalnega sodnika in končno še na glavni obravnavi. Takšna ureditev preiskovalnega postopka je zahtevala, da so v osnutku novega zakona na novo urejeni vloga, pooblastila, pravice in dolžnosti državnega tožilca, policije in sodišča ter razmerja med njimi. Vendar gre pri vsej zadevi le za osnutek, da bi se to lahko realiziralo, pa bo treba čakati več kot 3 leta oziroma na številne razprave.

 

SIMONA ŠOLINIČ

 

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

 

 

“Neozdravljive bolezni ni!” – Uradna medicina zna lagati?

 

Kot ‘učitelja’ ga poznajo po vsem svetu, čez njegove roke je šlo več tisoč ljudi. Pravi, da zdravi raka in neplodnost v 90 odstotkih in da uradna medicina zna lagati. Vedno je nasmejan in poln energije. Tudi dobesedno. Pomagati ljudem je želel vse življenje, najtrša izkušnja, ki jo je prebrodil, je bila huda bolezen – rak na jetrih. Toda, zdaj je zdrav. In po zdravje se k njemu zatekajo mnogi. Tudi številni zdravniki in psihiatri. Dr. kiropraktike in profesor tradicionalne kitajske medicine Drago Smiljanič. V mladosti je redno obviskoval sosedo, ki je bila invalidka in jo masiral. Čez dve leti je ženska shodila. Pravi, da ni neozdravljive bolezni!

“Seveda je lažje pozdraviti raka v zgodnjem stadiju. Kasneje je težje, toda kljub temu resnično verjamem v popolno ozdravitev raka! Rak nastane zaradi oviranega pretoka in blokade enregije. Zastoj energje se navzen kaže najprej na področju občćutkov, ki so neprijetni …”

…stres, depresija?

“Da, tudi. V nadaljevanju gre za telesno težavo, kasneje kot organsko obolenje. Rak nastane ko se zaradi blokad energje vključi genetska spremeba, ki ustreza vsebini zastoja energij. območj, kjer je prišlo do blokad, doploča organ, ki je za rakom zbolel,. Rak torej ni zločesta novotvorba, mapak telesno-genteski odgovor zaradi blokad energije. Seveda morajo bolniki zaupati zdravniku in ga upoštevati,m a tudi vedeti, da je ozdravitev v pravem pomenu možna, ko je odstranjena zasnova za nastanek raka.”

Torej poglobitev vase, ugotoviti pravi vzrok.

“Tako. Najpomembnejši ukrep, ki preprečuje ponoven natsanek rakastega obolenja, je pozitivna notranja naravnanost. Mnogo lažje je denimo ozdraviti raka kot pa psihično bolezen. Človek mora biti močan. 

Menite, da so naše misli lahko samoubijalske?

Misli so vse. so najhitrejša in najmočnejša energja. Zavedati se moramo, da vse, kar mislimo, izzove v možganih proces, ki nato deluje na celice telesa. Torej naše telo ni odvisno samo od prehrane, telovadbe, dihanja, toda tudi od misli. Do tedaj, ko človek ne more obvladovati svojih misi, ni sposoben spreminjati svojega življenja na bolje. 

Ste bioenergetik in kiropraktik, kar pomeni, da pri svojem delu uporabljate različne tehnike.

Da. O tem bi lahko govoril ure in ure. Dejstvo vsega je, da mora uspešen zdravbitelj odkriti vzroke za bolnikove blokade, mora jih sprostiti in odpraviti in takop telesu omogočiti, da se začne zdraviti samo. Vendar moraš ob tem ostati profesionalec. Poznati moraš človeško anatomijo, delovanje organov. Ampak človek ni le telo. Je iz telesa, duha in duše.

Vi pravite, da uradna medicina tudi laže. Zakaj?

Stoletni razvoj je dal uradni medicini videz popolne uspešnosti. Mnogi pa ugotavljajo, da medicina še ni našla rešitve za njihove zdravstvene tegove in probleme. Razna močna zdravila imajo zelo resne stranske učinke in ne zagotavljajo popolne ozdravitve. zato se sprašujem, če si res zaslužijo takšno prednost pred tradicionalnimi zdrvaili in načini zdravljenja. 

Ampak se mi zdi, da vendarle uradna medicina spreminja svokj pogled na alternativo.

Ja, priznali so akupunkturo ter jo uvrtsili v svoje terapevtsko zdravljenje, mislim, pa da kljub vsem negodovanju ni daleč tisti čas, ko bo priznala bioenergijo. Razvidno je namreč, da ima uradn amedicica vedno več neozdravljivih primerobv in da antibiotiki v določenih primerih izgubljajo svoj pomen, saj so bakterije vedno blj odporne.

Veliko se v zadnjem času govori tudi o zakonu o zdravilcih.

No, mogoče sem malo pričakoval, da bi me pri pripravi le-tega kdo poklical in kaj vprašal, toda niso me. Zakaj me niso, če vedo, da hodim po svetu, da sem pri svojem delu dober in uspešen, ne vem. Vem pa, da je veliko šušmarjev, kar pa ni dobro. Pravi zdravilec je tisti, ki ima globoko željo ljudem pomagati in je profesionalec, se vsak dan, z vaskim novim primerov uči in izobražuje.

Tudi vera na primer zavrača bioenergijo…

Skozi zgodovino je cerkev želela zatreti razvoj tega, ker je želela ustaviti monopol nad čudeži. Zakaj? Tudi Jezuis Kristus je s polaganjem rok na bolnike odpravil bolezen in pozdravil rane. 

K vam se ne zatekajo samo bolniki z rakom. V Krško, kjer delujete, prihajajo številni s težavami.

Da. Veliko je ljudi z bolečinami v hrbtenici. Pozdravil sem 200 invalidov. Prihajajo pari, ki trpijo zaradi neplodnosti in vem, da je moje zdravljenje uspešno, saj ženske, ki so se do zdaj zdravile zaradi neplodnosti, zanosijo.Ogromno ljudi ima težave tudi s prebavo.Treba je vedeti, kaj je zdrava hrana in kako je zaužiti. Ljudje, ki hrane ne prežvečijo dobro, sami privabljajo sladkorno bolezen, manj žvečenja pomeni dodatno delo za želodec, kar pa je lahko vzrok za nastanek mnogih bolezni.

Imate kakšnega “posebnega” pacienta oziroma stranko?

Da. Gospod, ki prihaja k meni na akupunkturo, je star 83 let in pravi, da sem mu pomagal pri opravljanju družinskih dolžnosti. Svojo mamiko zadovolji vsak teden dvakrat! Najbolj v spominu pa sta mi ostala dva majhna bratca, ki sta po treh mesecih terapij pri meni, shodila.

Med ‘posebnimi’ strankami mislim tudi ljudi, ki delajo v uradni medicini.

Res je. Veliko mojih strank je psihiatrov, ki sami priznavajo, da se s tabletami ne bodo zdravili. Vedno več je tudi zdravnikov. Redno prihaja na moje terapije tudi znan nemški kirurg. Zavedajo se namreč, da dolgoročno jemanje zdravil lahko naredi škodo …

Kaj pa obratno. Tudi vi kdaj potrebujete zdravnika?

Seveda. Sam se ne vmešavam v njihovo delo. Z zdravniki sem imel veliko opravka, ko sem pred leti prebolel raka, a sem videl na koncu, da sem za ozdravitev imel največ usluh sam.

Delate z energijo. vaše ‘baterije’ se verjetno tudi kdaj spraznijo?

Jaz se polnim z energijo med samim zdravljenjem ljudi. Takrat sem močnejši jaz in človek, ki ga zdravim. Seveda pa tudi sam potrebujem ‘odklop’. Takrat grem na sprehode, v naravo, da sem enostavno sam s sabo, umaknem se.

Ste tudi avtor več knjig. Pišete med drugim o zdravljenju raka, raznib bolečin in celo zdravilna zelišča.

Kar je napisano v knjigah temelji na znanju, ki se je razvijalo skozi zgodovino. Sam sem v knjige vložil še svoje znanje, ki sem ga pridobil s študijem in prakso po svetu in doma. Upam, da sem z napisanim komu pomagal. Veste, človekov najboljši prijatelj in učitelj je njegovo telo. temu morajo pravočasno prisluhniti in pomagati v bokju proti bolezni. to je recept.

SIMONA ŠOLINIČ

 

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

Mladi v prometu nastopajo, starejši ovire spregledajo

Tole je intervju s sodnim izvedencem za raziskavo prometnih nezgod. Z njimi se ponavadi ljudje srečajo na sodiščih. Izvedenci tam pojasnjujejo nekatere okoliščine nesreč, če denimo sodišče ne more samo pojasniti podrobnosti, ki so za primer ključnega pomena.

 

V medijih je skoraj vsak dan zaslediti poročila o sodnih obravnavah in mnenjih sodnih izvedencih na sojenjih. Preprosto povedano, sodišča sodne izvedence prosijo za pomoč pri razlagi določenih situacij, ki jih v določenih primerih ne more razjasniti samo. Sodni izvedenci pokrivajo različna področja. Če denimo nekomu sodijo za umor in obstaja dvom o obtoženčevi (ne)prištevnosti, bo sodišče sodelovalo s izvedencem medicinske ali psihiatrične stroke. Na sodiščih je kar nekaj obravnav, kjer razsojajo o krivdi v prometnih nezgodah, bodisi da gre za hude bodisi lažje prometne nezgode. V tem primeru pa gre za sodne izvedence za raziskavo prometnih nezgod. Naš sogovornik Stane Varšek iz Celja opravja delo takšnega sodnega izvedenca že 25 let in v svoji praksi je raziskal že tri tisoč nezgod!

Je v tej številki veliko tragičnih nezgod, torej takšnih, v katerih so umirali ljudje?

Ne gre za to, ali so nezgode tragične ali ne. V moje delo so vključene vse nezgode. Denimo kolesar trči v pešca, pa se na sodišču ne morejo ugotoviti, kdo je kriv. In določijo izvedenca. Torej so enostavne nezgode in res, tragične. Spominjam se denimo nesreče pri Rogatcu, ko sta trčila osebno vozilo in tovornjak, poln cevi.

Toda če gre za smrtno nezgodo, imate opravka s tragedijami. Je to težko delo, tu so tudi čustva ljudi …

Ta dilema je bila na začetku mojega dela. Ampak takrat sem se odločil, da se za izid sodnega postopka o neki nezgodi, torej kdo je na koncu kriv, nisem nikoli zanimal. Včasih sicer naključno izvem, kako se je nek postopek končal, toda sam se za to nisem nikoli zanimal. Vedno sem se osredotočil le na fizikalno dogajanje, torej da iz končnega položaja vozil oziroma udeležencev v nezgodi skušam pogledati nazaj in razvozlati, kaj se je dogajalo tik pred trčenjem. Od trka dalje so vse le posledice. Moja naloga je, da poskušam ugotoviti, od kod je prišel ozioma pripeljal nekdo, s kakšno hitrostjo, kako glede na širino ceste in podobno. Če bi se ob tem še spraševal, kdo je kriv, bi bil preveč preobremenjen in takrat bi trpi strokovnost. In to učim tudi vse, ki sem jim mentor. S končnim izidom naj se izvedenec ne ukvarja.

Uprabljate besedo nezgoda in ne nesreča. O pomenu teh besed imate zanimivo teorijo …

Da in to smo upoštevali tudi, ko smo izbirali naziv za svoj poklic. Človek lahko reče, da je “imel nesrečo, ker se mu je pripetila prometna nezgoda”. Prometna nezgoda je dogodek. Človek pa ima nesrečo, da se mu je zgodila. V Zakon o varnosti cestnega prometa sicer piše o “nesrečah”. Ampak predlog so dali policisti, ki še danes govorijo o nesrečah in redko o nezgodah. Tudi slavisti so menili enako kot mi, zato smo ostali pri besedi nezgoda.

 

Kdaj se vaše delo pravzaprav začne?

Z odredbo sodišča. Sodnik ugotovi, da je situacija taka, da na sodišču sami s svojo pravno strokovnostjo ne morejo razložiti nečesa in se obrnejo na stroko, da jim pri tem pomaga. To velja za izvedence vseh strok. Sodišče nam da ponavadi tudi vprašanja, na katera naj bi odgovorili. Izvendeci dobimo tudi celoten sodni spis, v katerem so vsi podatki od začetka postopka, torej v mojem primeru od trenutka prometne nesreče do postopka na sojenju. Ko zadevo preučim in raziščem, svoje delo podam sodišču, v nekaterih primerih sodišča sodne izvedence povabijo tudi na sodne obravnave.

Torej ne greste vedno na kraj nezgode takoj, ko je le-ta zgodi.

Odvisno od preiskovalnega sodnika. Ta glede na težo neke nezgode odloči, ali gre na ogled kraja ali ne. Tja gre ponavadi s tožilcem in če se preiskovalni sodnik odloči, da je dobro, da si kraj nezgode ogleda tudi izvedenec, ga povabi zraven. Tudi sam sem šel velikokrat, čeprav to ni vsakdanja praksa. Tam samo nakažem, kaj bi bilo dobro narediti, vendar se moje delo ne začne takrat, ampak kasneje, torej, ko dobim v roke spis s sodišča.

Če prav razumem, na kraju dogodka na nek način le usmerjate delo policije, ki zbira vse podatke, sledi in dokaze …

Seveda. Nekdo je zapisal, da je koristno, če gre na kraj nezgode, takoj ko se le-ta zgodi, tudi sodni izvedenec za raziskavo prometnih nezgod, ker ‘svoj nos vtakne vsepovsod in potem policija naredi svoje delo še bolje’.

To pomeni, da ste pri svojem dolgoletnem delu že opazili, da policija na kraju nezgode ni opravila vse tako, kot je treba?

Da. Velika razlika je, katera policija pride na kraj nezgode. Če pridejo na kraj prometni policisti, ti točno vedo, kaj morajo storiti. Če pa se nezgoda zgodi kje na obrobju, pridejo tja krajevni policisti, ki sicer svoje delo opravijo, a nekoliko slabše od prometnih policistov, ki so za to specializirani. Nekateri imajo težave. Ne poberejo vseh sledi, dokazov. Vedno pravim, da je dobro, da se vse natančno fotografira. Bolje je, da so tri fotografije preveč, kot ena premalo. Včasih je avtomobil fotografiran z leve in desne strani, poškodbe pa so na zadnji strani! Ali pa policist na kraju nezgode okoliščine vriše v skico, potem pa mora to prenesti še na risbo, ki jo priloži v dokumentacijo. Toda če ni vešč risanja, nastane problem. Na njegovi skici je nekaj, v dokumentaciji pa tega ni. V Celju imajo na policijski upravi posebnega risarja in tam je narisano tako kot je treba.

 

Računalnik je butelj

 

Pri vašem delu je alfa in omega fizika.

Tako je. Če poenostavim: iz nekega končnega stanja moram situacijo ‘prenesti’ v začetno stanje in to tako, da se vsi parametri, torej hitrost, čase, oddaljenost in ostale stvari popolnoma ujemajo. Toliko časa moram delati, dokler se vsi košči ne ujemajo v mozaik. To je logično, analitično delo, kjer je treba veliko razmišljati. Vse se mora skladati, ker če se le delček ne ujema, to pomeni, da je nekje napaka.

Tehnologija se hitro razvija. Včasih ste verjetno vse risali in računali na roke. Počnejo danes to računalniki?

Naj mi ne ljudje ne zamerijo, ampak računalnik je butelj! Računalnik sam nikoli ne bo razvozlal vsega. Računalniški program je le orodje, s katerim lahko izvedenec izračuna nekaj, kar sem denimo vsa ta leta delal na roke! Program bo izračunal na osnovi podatkov, ki jih pač nekdo vnese vanj. In ti podatki so ključni. Treba jih je ustrezno in strokovno zbrati. Če izvedenec slepo verjame računalniku, to ni dobro, kajti lahko pride do napake. Računalnik je le orodje. Ni bog. Če bi bilo tako, potem tudi sodnikov ne bi potrebovali, v nek program bi vnesli podatke in računalnik bi potem sam presodil o krivdi nekoga. Nenazadnje računalnik pozna zakone dosledno in na pamet!

Koliko časa traja raziskava?

Odvisno od same nezgode. Glede na izkušnje sam zdaj ne potrebujem veliko časa. Ampak človek mora biti pazljiv in odgovoren. Odvetnike na sodišču namreč ne zanima le to, kaj kot izvedenec menim, ampak, kaj bi bilo, če bi bila neka situacija nekoliko drugačna in podobno. Obdelati je treba vse variante. In včasih traja dlje časa, saj je v nekaterih primerih treba dobiti tudi kakšne tehnične podatke o vozilih.

Greste potem kdaj gledat tudi razbitine vozila po nezgodi?

Tudi, če nisem bil na samem kraju nezgode takoj po njej. Če v sodnem spisu ni dovolj tehničnih podatkov za izračune, moram pogledati vozilo, če še obstaja ali če še ni popravljeno ali moram nazaj na kraj nesreče. Izračunati je treba nagibe, zakrivljenost, širino ceste in podobno. Sodišča vedno zanima, koliko je bilo neko vozilo oddaljeno od levega ali desnega cestnega roba. Če dva voznika trčita in vsak trdi svoje in če je policija dobro izmerila stvari na terenu ter obstajajo fotografije, je stvar enostavnejša. Če pa nekaterih stvari ni, je treba vse dodatno izmeriti.

Ali lahko pri raziskavi prometnih nezgod sploh govorimo o rekonstrukciji?

Včasih to na sodišču zahtevajo, toda popolne rekonstrukcije ni. Kako bi z nekimi drugimi avtomobili lahko na enak način vozili, da bi se zgodila ista nezgoda? To ne gre. Člani sodnega senata se včasih na kraju nezgode prepričajo, kako je bilo videti, kako je nek avto v neki dani situaciji reagiral. Rekunstrukcije so lahko tako delne, služijo le kot ilustracija.

 

Starejši – mlajši

 

Na sodišču je včasih videti, da sodne izvedence bolj ‘privijejo’ kot obtoženca? Imate občutek, da od izvedencev pričakujejo preveč.

Oni pričakujejo, da bo izvedenec govoril, kot da je bil pri nezgodi ali kot da je nezgodo opazoval! Poglejte, priča ne sme lagati, na kar jo tudi opozorijo, obdolženec pa lahko laže. In iz obdolženca vleči nekaj, če vnaprej veš, da se lahko zlaže, je potrata časa. Izvedenec pa mora povedati vse, kar je na svoj strokoven način ugotovil, ampak po mnenju nekaterih odvetnikov bi moral izvedenec vedeti vse. Na to odgovorim, da lahko povem tisto, kar sem ugotovil, včasih pa povem, da odgovore na nekatera vprašanja tudi nimam.

Znajo biti nekateri odvetniki “pasji”?

Odvetniki igrajo na karto, da sodišče spravijo v dvom. Če je sodišče v dvomu, pa ne sme razsojati v škodo obdolženca. Nenazadanje je odvetnik tudi plačan za to, da dela korist svoji stranki! So pa nekateri zelo “agresivni”, bolj kot so bili v minulih časih. A moram reči, da mene to ne spravi s tira. Povem tudi, da nek odvetnik pač ni usposobljen, da ocenjuje moje delo.

Na Celjskem je stanje prometne varnosti katastrofalno. Med povzročitelji je največ mladih voznikov. Bi lahko skozi svoje izkušnje raziskave nezgod lahko povedali, kakšne napake mladih voznikov največ opažate?

Analiz glede starosti voznikov in udeležencev v nezgodah sicer nisem opravljal, lahko pa rečem, da mladi “nastopajo”. Nimajo dovolj vozniških izkušenj. Za dobrega voznika je včasih veljalo, da mora imeti 10 let vozniških izkušenj ali pa da je v vseh vremenskih razmerah prevozil najmanj 100 tisoč kilometrov! Veste, suha cesta ni vedno čista, lahko je mastna, umazana, posuta … In če po vsaki cesti voziš enako, se ti lahko enkrat nekje nekaj hudega zgodi.  Potem človek razmišlja: “pa saj sem vozil po omejitvah!” Pri vsej zadevi ne gre vedno le za to, da si ‘vozil po omejitvah’. Treba je voziti tako, kolikor v nekem trenutku neka cesta prenese! To pa je bistvena in ključna razlika. Mladi morajo dobiti izkušnje za volanom, da so lahko dobri vozniki.

Kaj pa stareši vozniki?

Pri teh se pojavlja problem, ko neko stvar enostavno spregledajo. Na primer, na križišču zavijajo desno in spregledajo voznika, ki pripelje z leve in podobno. Starejši ljudje dobijo slabše občutke za ocenjevanje hitrosti in razdalje. Predvsem v nočnem času pa slabše zaznavajo ovire. Poznamo primere, ko starejši voznik zavije na napačen pas na avtocesti …

Torej ljudje bi kot udeleženci v cestnem prometu morali razmišljati bolj tehnično.

Da, toda tega ne počnejo. Poglejva primer. Če nekdo v nekem ovinku pripelje s suhega asfalta na del, kjer je po asfaltu posut pesek, ki ga je nek tovornjak zmetal z bankine, je to tako, kot bi človek stopil na številne kroglice na tleh. Enako je s peskom. Vozilo zanese! Ali pa če vozite po asfaltu in začne po daljšem sušnem obdobju deževati, lahko na cestišču vidite belo sled za vozilom. To pomeni, da je takrat cestišče spolzko. Treba je vedeti tudi, da ni vsaka mokra cesta spolzka in tako dalje. Dejansko bi morali o tem ljudje v prometu razmišljati. Ker pa tega ne počnejo, jih to stane njihovega ali življenja nekoga drugega. Žal.

 

SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

Irena Vrčkovnik:“Ne bom nehala verjeti v dobro!”

 

S pevko o tem, da bi nam dala intervju tudi ob 6. uri, o Damjanu Murku in o tem, zakaj ne bi pojedla celega hamburgerja …, pa tudi o glasbi

 

Spoznali sva se s pomočjo spletnega Facebooka in tako potrdili to, da je ta spletna stran spremenila način navezovanja stikov. V prijetnem spletnem “čveku” sva dogovorili tudi za srečanje v živo. Na pogovor je prišla do minute točno, urejena, sproščena ter nasmejana. Pogovor je dal vedeti, da je res, kar pravijo o njej: z leti se ne stara, ampak lepša. Čeprav je znano, da velja za osebo, ki pove stvari brez dlake na jeziku, priznam, da me je v pogovoru izredno presenetila, saj “pihne” tudi takšne, da se moraš res nasmejati. Toda, ko govori o glasbi, se zresni, v poslu je profesionalka. Skratka, prijetna oseba s čudovitim glasom, kar Slovenci morda še premalo cenimo. Na dan intervjuja smo jo presenetili s klicem pred 10. uro, ko smo oddelali že skoraj polovico delovnega časa, njej, pravi, se je takrat dan šele začel.

“Te dni sem imela ogromno nastopov in moram si napolniti baterije. Nimam slabe vesti, ker spim nekoliko dlje, saj delam pozno v noč. Sem nočni ptič in tak bioritem imam že več kot 17 let. Služba je pač ponoči in domov pridem šele zjutraj. Ob tem imam srečo, da dopoldne nimam obveznosti.

Če bi imeli intervju ob 7. uri, bi se odzvali?

Seveda, za vas vedno …

Ampak včasih ste morali zgodaj vstati, saj ste delali na radiu!

Začela sem na Radiu Velenje z oddajo s slovensko glasbeno lestvico. Potem sem delala na Radiu Goldi in to me je res malo mučilo, veste, ker sem imela jutranji program. Tista ura je res malo prezgodnja zame. Sem pa zato imela glas prijetno globok …

Malo nostalgije. Kakšni so spomini na skupino Aurora in na ansambel Vesna?

Aurora je bil najstniški bend. Stara sem bila 16 let, ko sem ga ustanovila in v skupini smo bili sami “malinovci”! Igrali smo vse, kot se je za najstnike spodobilo. Kasneje sem dobila ponudbo od Vesne. Tudi tam smo igrali vse, smo pa posneli kaseto z narodnozabavno glasbo. Spomini? Lepi. Takrat sem dobila veliko izkušenj. Pravzaprav sem z glasbeniki, s katerimi sem do zdaj sodelovala, še vedno v stikih.

Kaj je težje, narodnozabavna ali zabavna glasba, v kateri ste v zadnjih letih?

Vse je treba jemati resno. Vsaka zvrst zahteva znanje. Ker sem pop pevka, sem tudi narodnozabavno glasbo doživljala na tak način. Pri narodnozabavni se petje spogleduje že s klasičnim petjem. Svoje delo moraš opraviti profesionalno, kajti, če stvari ne jemlješ resno, lahko v obeh zvrsteh najdeš veliko slabega.

Slabega? Na primer?

A, ne, ne. To sem samo omenila, decembra jaz o slabih stvareh ne bom razglabljala…

Škoda, sem mislila, da bomo zdaj kaj izvedeli, kar še nismo! Bili ste tudi na tekmovanjih za nastop na Evroviziji. Leta 1996 ste se odrezali zelo dobro.

Ja, na tem festivalu sem bila kar petkrat. Prvič pa leta 1995 v duetu z Oto Pestnerjem-Oda ljubezni. Zasedla sva drugo mesto. In prav spomnim se, da so bile kritike (pa ne od publike), da je pesem preveč Slovenska (ironično mar ne). Jaz pa sem mislila, da je prepoznavnost Slovenije med drugim tudi naš slovenski melos … Druga sem bila tudi leto kasneje, leta 1996 s pesmijo Naj mesec ugasne, ki se je kasneje zelo dobro »prijela« in so jo mnogi radi prepevali. Na Emi sem nato nastopila še leta 1997 (Kadar boš ob njej zaspal), leta 1999 sem nastopila v triu z Damjano Golavšek ter s Sanjo Mlinar (Igra je končana), zadnjič pa leta 2002 s pesmijo V ritmu, ki me lovi. Na tej Emi sem bila cela v rdečem usnju-prav žarelo je …

Vsa rdeča? Kdaj gledate te svoje posnetke iz preteklih let? Moda, frizure …

Uh, je bilo kar pestro, čeprav se mode nisem nikoli držala in se je tudi nikoli ne bom. Vedno se oblačim po občutku. Zadnjih deset let nosim izključno hlače in sem v črnem, pa črna sploh ni moja najlepša barva, ampak rdeča. Na začetku kariere sem nosila od mini kril, visokih škornjev do dolgih oblek. Toda v tem se nisem dobro počutila, to sem nosila zgolj zato, ker sem ubogala nasvete strokovnjakov …. In frizure!? Od kratkih las do paža in ne vem kaj vse nisem imela … Zdaj imam vedno dolge spuščene lase. Operem, zlikam in tako se najbolje počutim. Sledim sami sebi.

 

Na Emo ne več?

 

Če se vrneva k tekmovanju za Evrovizijo. Zakaj večina pravi, da se na Emo nikoli več ne prijavila, je res tako hudo?

Eme ne spremljam več toliko, toda, zdi se mi, da se nanjo prijavlja vedno več začetnikov, debitantov, ki se želijo dokazati. To je zanje odskočna deska. Da se ne bodo več prijavili, nekateri rečejo verjetno zato, ker priprave na tak festival vzamejo veliko denarja in časa, na koncu te vsi “popljuvajo”! Tudi jaz osebno na Emo ne bi šla več. Poleg tega sem bila tudi na pravem Eurosongu kot back vokal Tanji Ribič, tako, da sem občutek Eurosonga že doživela. Še treme nisem imela, ker nisem bila v ospredju … Meni je bilo to dovolj. Ema je festival, za katerega je potrebnih veliko priprav in če ni vse tako kot mora biti, ni učinka. Najhujše so verjetno res kritike.

Toda, če so profesionalci, morajo znati prenesti kritiko.

Seveda, tudi sama podpiram kritiko. Ampak ta mora biti na mestu. Naj ti nekdo pove realno, ne, da je brezveze, na glasbo pa se sploh ne spozna. To mi ni všeč! Da so določene kritike brezvezne! Tistega, ki zastopa Slovenijo izberejo ljudje in potem taisti ljudje kritizirajo. Mislim, da bi morali bolje stopiti skupaj in reči: “Dajmo ga podpreti, saj vendar predstavlja našo državo.” Stati na odru pred vso to publiko, tiste tri minute dati vse od sebe in biti brez treme, ni tako lahko in enostavno. Najlažje se je skrivati pred ekranom in opravljati!

 Se vam potem zdi, da v Sloveniji sploh vemo, kaj bi radi poslušali?

Mislim, da ne. Dobro vprašanje! V Sloveniji pač poslušamo veliko zvrsti, starejši smo navajeni še jugonostalgije, mladina posluša spet nekaj drugega. Saj to je prav! Hvala bogu, da je tako. Vsak ima svoj okus, morali biti le biti vsaj toliko odprti, da če nekdo zastopa Slovenijo v eni zvrsti, da ga podpremo. Ne bi smeli biti tako zapečkarski in ozkogledni, torej videti in odobravati le tisto, kaj je všeč posamezniku. V vsaki zvrsti je nekaj dobrega.

Zanimivo je, da ste v slovenski glasbeni prostor vnesli tudi country. Pravijo, da je ta zvrst “pretrda” za Slovenijo.

Sedma plošča je bila res narejena v tem stilu, čeprav ne morem reči, da mi country paše, mi je pa všeč. Všeč mi je denimo Shania Twain, ki dela vrhunsko country pop glasbo. Ne bi niti rekla, da je pretrd za Slovenijo, ampak jaz takrat nisem imela promocije. Pri nas je samo promocija tista, ki iz neke pesmi naredi hit. Jaz sem bila takrat sama za vse, tudi za promocijo, kjer nisem uspela ali nisem zmogla …

Toda kako je možno, da si v nasprotju z vami, ki ste profesionalka, nek slavček Murko naredi takšno reklamo, da je na spletu med najbolj iskanimi?

Ah, on je car! Ker se je znal spromovirati. Sam je priznal, da si je kariero ustvaril na podlagi tračev. Kliče na rumene časopise, želi si slabe kritike o sebi, torej, samo da se nekaj govori. Njemu to odgovarja, v Sloveniji smo pač taki, da radi gledamo druge in se jim smejimo.

Mi bi prišli, če bi nas obvestili, da ste denimo v kakšni žgečkljivi situaciji, družbi. Naredimo afero, ki bi bila v resnici reklama.

Bog mi je priča, da ne bom nikoli poklicala nikogar in rekla, “glej, tam bom z dvema na kavi, pridite fotografirat …”

Vas to ne jezi, da se potem na veliko piše o ljudeh, ki so v resnici nesposobni?

Ne! Verjeli ali ne, ne kupujem nobenega rumenega časopisa! Prelistam samo tiste, ki jih dobim brezplačno v nabiralnik …. No, priznam, da sem kupila letos nekaj revij o urejanju doma. Ampak mene to res ne zanima in mi je popolnoma vseeno, naj počnejo kar hočejo. Vsak se znajde po svojih močeh.

 Greva raje k resnim stvarem. Zdaj poučujete mlade. Kaj vas pri tem najbolj fascinira?

Vsaka generacija prinese nekaj velikih talentov, pevcev, glasbenikov. Tisti, ki so dobri, vedo da so na pravi poti. Tisti, ki pa se še iščejo, potrebujejo določen čas. Ta vedno pokaže, kdo je muha enodnevnica, kdo pa z glasbo dela resno in jo tako tudi vzame.

Starejša, lepša

 

Kaj bi storili, če bi k vam prišli starši z otrokom, ki ima za učenje petja močno voljo, nima pa talenta?

To se mi je zgodilo že večkrat in takrat sem vedno iskrena. Povem staršem in otroku na lep način, da bi bilo enostavno pretežko zanj. Vsi, ki pridejo na avdicijo, vedo, da je posluh stvar, ki je pri petju nujna. Pri majhnih otrocih se posluh še da razviti, starejši kot so, težje je. Treba je biti iskren pri tem. Ne vidim smisla, zakaj bi nekdo plačeval šolnino, od tega pa ne bi imel ničesar. Ne zdi se mi pošteno, da bi zavajala ljudi.

Pa vaš sin? Ima posluh, željo da bi bil glasbenik?

Žan bo januarja star 15 let in večkrat me vprašajo če igra, pa rečem, da igra nogomet. On je športnik od glave do pet. Tu in tam ga malo zagrabi in vzame mojo kitaro ter malo brenka, poje po svoje, si kaj zamrmra, toda v tem ni ničesar resnega. Zadovoljna sem, da je športnik. Ima obveznosti vsako popoldne, kar pomeni, da nima časa razmišljati o “tumarijah” …

Za vas velja da starejši ste, lepše izgledate. Kako vam to uspe?

Vsake oči vidijo drugače, ampak hvala za kompliment. Mislim, da se mora vsak dobro počutiti v svoji koži, četudi ima morda pet kilogramov preveč ali premalo. Saj jaz sem na istem kot ostali. Staram se. Letos sem dopolnila 40 let in sem imela res pravi žur! Vesela, da sem vstopila v novo obdobje.

Sila pomembno vprašanje: kaj bi storili, če bi vam veliki brat po petih dneh brez hrane postavil na mizo slasten hamburger? Bi ga pojedli?

Seveda! Pojedla bi kruh. Tisto vmes, torej mesa pa ne …, ker imam rada samo živo meso …

Ste se znašli pri odgovoru! Kako dolgo ste že vegetarijanka?

Zdaj bo že 12 let. Mesa sploh ne pogrešam. Tako sem se pač odločila in ne jem belega in rdečega mesa. Nisem pa veganka. Mislim, da sem se celo zredila za kakšne tri kile …

In ravno med prazniki so bile mize polne! Kje ste bili vi za božič in novo leto?

V preteklih dneh sem imela veliko koncertov in pravo malo turnejo po Sloveniji s policijskim orkestrom! Za božič sem bila doma, čeprav sem imela tudi koncert v domačem kraju. Prvič letos, po 17 letih, za novo leto nisem nastopala. Vabilo na dober novoletni žur pa sem čakala do zadnjega …

Prišlo je novo leto. Kaj si zaželimo?

Ob koncu leta si želimo vedno iste stvari. Nekatere se pač uresničijo, vse se ne morejo. Lepo je, da ne nehamo verjeti v dobre stvari ne glede na to, kaj se dogaja okoli nas, toda ne sme nam biti vseeno. Jaz ne bom nikoli nehala verjeti v dobro. Več kot nas bo takšnih, bolje bo. Želim tudi, da bi bili vedno na toplem, nasmejani in optimistični!

 

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

SIMONA ŠOLINIČ

foto: SHERPA   sherpa@t-1.si

 

 

Se klobčič skrivnostnega izginotja Jureta Plevnika vendarle razpleta?

Na okrajnem sodišču v Celju so pred dnevi zaradi kaznivega dejanja prikrivanja obsodili Roka Jerašo. Čeprav sodba še ni pravnomočna, saj je pričakovati pritožbo s strani obtoženčevega odvetnika, je primer za javnost zanimiv. Gre namreč za domnevno sporne “posle” z denarjem, za katere naj bi vedela tako Jure Plevnik kot zdaj obtoženi, ki sta prijateljevala. Kasneje je na eni strani izginil Plevnik, na drugi tudi denar. Jerašo so na sodni obravnavi, ki ni bila zaprta za javnost, obsodili na pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let.

 

V sodni obravnavi je bilo zdaj potrjeno, da je bila na transakcijska računa pri dveh slovenskih bankah nakazana večja količina denarja, v skupnem znesku naj bi šlo za okoli 30 tisoč evrov. Denar naj bi sicer Plevnik pridobil na protipraven način z računa nekega neobstoječega podjetja v Združenih državah Amerike, dvignil pa naj bi ga ravno Jeraša. In ravno ta Jerašev dvig je bil za okrajno sodišče sporen in ključen za sojenje. Jeraša se je v sojenju zagovarjal z molkom in ni odgovarjal na vprašanja, sojenje pa ni trajalo dolgo. Sodnica v tem primeru je namreč sodbo izrekla le po dveh sodnih obravnavah, sodba pa po naših neuradnih podatkih zelo odmeva predvsem pri tistih, ki so s primerom kakorkoli povezani. Če bodo kljub pritožbi potrdili sodbo okrajnega sodišča in sodba postane pravnomočna, bodo Jeraši odvzeli tudi premoženjsko korist v višini nekaj manj kot 30 tisoč evrov.

 

Dolga leta so obstajale nejasnosti ravno o izginulem denarju. Neuradno se je ves čas tako ogromno količino denarja povezovalo tudi z vzrokom za Plevnikovo nenadno izginotje, pred časom so celjski policisti celo vložili kazensko ovadbo proti neznanemu storilcu zaradi umora Plevnika. Zdaj je namreč več kot očitno in kristalno jasno, da je Plevnik mrtev. Bi lahko bil denar tudi motiv za umor, so ugibali številni. Skoraj 30 tisoč evrov je vsota denarja, ki je bila za razmere pred časom še večja kot se zdi danes. Na celjski policiji se glede na pozornost, ki jo predvsem v zadnjih letih, namenjajo tej preiskavi, verjetno ne bi kar tako odločili za ovadbo zaradi umora. Žal pa bi se primer lahko vsaj malo bolj premaknil naprej, če bi takratno vodstvo kriminalistične službe že leta 2000 primer vzelo bolj pod drobnogled.

Vendar je vprašanje, kje ovadba stoji zdaj in – kdo je morilec. Od Plevnikovega izginotja namreč mineva že deveto leto in neverjetno je, da primer velja za enega najbolj skrivnostnih in sumljivih, vendar ne pride nikoli do epiloga.

 

Domnevamo, da sodbe okrajnega sodišča kriminalisti, ki primer še vedno preiskujejo, verjetno ne bodo kar tako spregledali, čeprav je glede na časovno oddaljenost od izginotja malo verjetno, da bodo preiskavo zaključili v doglednem času. Na policiji so o sami preiskavi še vedno redkobesedni: “Primer za nas še zdaleč ni končan! Kriminalisti delajo, preverjajo vsak nov podatek, ki ga dobimo v zvezi z izginotjem. Še vedno velja naša obveza o zaščiti vseh, ki bodo s kakšnimi informacijami pomagali v preiskavi,” nam je povedal vodja celjskih kriminalistov Jože Senica. Na podlagi njegove izjave je sklepati, da bodo morda na pogovor o primeru v prihodnje povabili še kakšne osebe, tudi tiste, s katerimi so se do zdaj že pogovarjali, pa policisti domnevajo, da niso povedali vsega, kar vedo …

 

SIMONA ŠOLINIČ

 

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

Kaj se mi je dogajalo na celjskem sodišču?

V minulem letu sem na celjskem okrožnem in okrajnem sodišču presedela kar nekaj ur. Pravzaprav ne “nekaj”, verjetno se je teh ur nabralo krepko več kot 100. Seveda tam nisem sedela kot obtoženka, ampak sem spremljala številna sojenja, katerih potek je bil zanimiv za javnost. Največkrat sem poročala s sojenj, povezanih z umori in poskusi umorov ali pa s procesov, ki so bili povezani z gospodarskim kriminalom.

 

Seveda se iz slišanega na številnih obravnavah ni norčevati, saj gre za sila resne in tudi ključne stvari, ki vplivajo na marsikakatero življenje. Res pa je, da je v sodnih dvoranah marsikdaj slišati tudi stvari, ki tja ne sodijo ali pa stvari, ki ne glede na resnost situacije prisotnim narišejo nasmešek na obraz. Pogosto pa prisotnost novinarjev marsikomu dvigne dlake pokonci, vendar se ne zavedajo, da novinarji tam ne sedimo zaradi lastnega “firbca” ampak zaradi interesa javnosti. Tako smo bili tudi letos kdaj pa kdaj predvsem od obtoženih deležni tudi kakšnih žaljivk ali pošljanja v rodne organe, a smo kljub temu svoje delo opravili korektno. Včasih je tudi s strani nekaterih sodnikov in sosodnikov opaziti negodovanje, ko nas opazijo in smo med obravnavami deležni ostrih pogledov. Na drugi strani pa so tudi takšni sodniki, ki jim pozornost javnosti godi. In čeprav so sodniki včasih do nas, novinarjev, kdaj tako zelo uradni, da nam navržejo kakšno cinično, ko vidijo, da v sodni dvorani sedimo s Kazenskim zakonikom (hvala bogu, da si nekateri vsaj malo pogledamo, kajne?), pa smo neuradno izvedeli, da si marsiko med njimi časopisne članke o sebi skrbno hrani …

 

Medtem ko so tožilci kar se tiče novinarjev precej zadržani, pa so popolnoma druga zgodba odvetniki. Med njimi je kar nekaj kopij legendarne Marjetice Nosan, ki je letos zaradi bolezni, žal, umrla. Je pa bila, če pustimo ob strani uspešnost njenih primerov, resnično legenda na celi črti. Bila je daleč edina, ki je zabrusila nasprotnemu zagovorniku, naj “da že enkrat mir” ali pa je med sojenji spuščala izjave brez dlake na jeziku, ki jih drugače redko kdaj slišimo. Sodeč po obravnavah, ki smo jih spremljali, ji je tesno za petami denimo mariborski odvetnik Daniel Planinšec, ki si pogosto skoči v zobe z odvetnikom Gorazdom Fišerjem. “Tako je zapisano, mogoče sem pa jaz prebutast,” je o sebi glasno razmišljal Fišer na eni imed sodnih obravnav …

 

Zanimivo je bilo tudi na eni izmed obravnav konec poletja, ko je obtoženec prosto po prešernu pred nosom sodnega senata dobesedno odvihral iz sodne dvorane. Tako je storil zato, ker je sodnica nasprotovala novinarjem v dvorani. In medtem, ko je njemu pustila, da je na tak način “zbežal”, pa spodaj podpisana novinarka (dokler je lahko bila v dvorani) ni smela biti med spremljanjem sojenja naslonjena na stol, ampak je morala sedeti zravnano. Kot v srednji šoli … Važno, da novinarji sedimo zravnano, medtem ko priče pred obtoženci povedo vse svoje osebne podatke, čeprav se bojijo za lastno varnost …

 

Pogosto se zgodi, da mora vsa javnost (poleg novinarjev tudi ostali, ki spremljajo sojenje, saj so ta v večini primerov javna) dvorano med sojenjem zapustiti. In to večkrat, saj se mora senat o nekaterih vprašanjih tudi posvetovati preden sprejme odločitev. Na enem izmed sojenj smo se tako iz dvorane na hladen hodnik prestavljali sedemkrat. V eni uri in pol. “Kolikokrat so nas pa danes postavili na hladno,” je s črnim humorjem komentiral kolega, ki pokriva črno kroniko za drug medij. Zanimivo je predvsem maja. Ko je v Prešernovi ulici rekordna četvorka. Vsako leto do zdaj se je namreč zgodilo, da je bila ravno ta dan razpisana kakšna pomembna sodna obravnava. Tako smo v razpravnih dvoranah imeli še glasbeno spremljavo z ulice z navodili: “Levo, desno, zdaj naprej ….”

 

Letošnji sodni “ocvirek”, ki je vsaj za spodaj podpisano najbolj smešen, pa se je pripetil na eni imed obravnav na okrajnem sodišču. Med obravnavo je sodnica o dogodku, ki je bil ključen za obravnavo, vprašala: “Ja, kjer pa je sploh ta Prešernova ulica v Celju?” Nakar jo je ena izmed prič hitro poučila, da sodnica pravkar sedi na tej ulici, saj okrajno sodišče, kjer je vsa ta leta zaposlena, nosi naslov Prešernova ulica 22 … Novinarji smo se nasmejali tudi (čeprav, roko na srce, je šlo na smeh tudi članom senata), ko so v sodno dvorano namesto neke Celjanke povabili kar Moniko Seleš!

 

Pa še tole. Ob vsakem našem obisku celjskega sodišča, so nas tam pričakali prijazni in simpatični vratarji. Resda smo morali vedno, saj je takšen protokol, na pregled dati naše torbice, a smo ob tem z njimi vedno prijetno pokramljali. Ob obračunu na koncu leta smo ugotovili, da so na sodišču pravzaprav ti fantje bili z nami najbolj prijazni. Ne smemo še pozabiti na paznike in policisti, ki včasih spremljajo obtožene na sojenjih, če ti na primer pridejo tja iz pripora, torej iz prostorov celjskega zapora. Tudi z njimi smo že navezali prav kolegialne odnose. Zapisano je zgolj le malo bolj sproščen pregled “novinarsko – sodiščnega” preteklega leta, nikakor ne gre za kritiko, saj za le-to poskrbi javnost, ne mi. Seveda pa bi se tudi sodniki, tožilci ali odvetniki kdaj spomnili kakšnega ocvirka, ki smo ga zapisali mi, novinarji ob poročanju iz sodnih dvoran. Se zgodi. Tako se nam je, čeprav že pred časom, zapisalo, da je znan celjski uradnik dobil kar štiriletno zaporno kazen, namesto štirimesečno. Kakorkoli že, do zdaj bi se mu iztekle že obe …

 

SIMONA ŠOLINIČ

 

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

Klub za zaščito voznikov: mahanje z Ustavo za pravico ali dobiček?

 

Gre za pomoč ljudem ali za izkoriščanje njihove naivnosti in neznanja? To je vprašanje, ki smo ga med vrsticami ob pripravi tega članka naslovili na nekaj uradnih institucij in tudi ustanoviteljem Kluba za zaščito voznikov in državljanov iz Slovenske Bistrice. Ti namreč z nasveti, predvsem pa s pritožbami na uradne postopke stojijo ob strani svojim članom, ki jih je v klubu zdaj že več kot pet tisoč. Zakaj gre? Denimo, da ste dobili kazen za preveliko hitrost, ki so jo policisti izmerili z ročnim laserskim merilnikom hitrosti. Po mnenju Ludvika Poljanca, predsednika Kluba za zaščito voznikov, je taka kazen sramotna, saj merilnik ni dokaz, ampak le indikator in kot tak ni veljaven …

 

Medtem ko Poljanec vztraja pri svojem in se pri pritožbah, ki jih pišejo svojim članom, sklicuje na Ustavo Republike Slovenije, je videti, da gre s tem uradnim institucijam že pošteno na živce. “V tej državi nekaj ne štima! Ustavo kršijo ravno državne institucije, ki bi jo morale najbolj spoštovati! Kar sodstvo dela pri nas, je otroški vrtec,” je brez dlake na jeziku. “Če je nekdo kriv, mu morajo to dokazati. Sodni postopek mora biti v skladu z ustavo. Večina dokazov temelji na nekih napravah, ki niti ne ustrezajo zakonskim merilom, da bi lahko sploh služili kot dokaz na sodišču,” nadaljuje zgodbo o ročnem merilniku hitrosti. “S tem se da manipulirati in to počnejo. Brez fotografije ali videoposnetka tak dokaz o prehitri vožnji ni dokaz!”

 

Takšnih pritožb, kjer se sklicujejo na kršenje človekovih pravic in na ustavo, je ogromno. Primer z meritvijo hitrosti še zdaleč ni edini. “Tudi elektronski alkotesti niso merilne naprave, ampak zgolj indikatorji,” omenja. Toda, ali ne gre potem pri tem za neko prikrito zaščito divjakov in pijancev na naših cestah, če se zdaj z njihovo pomočjo lahko pritoži že vsak, ki napiha in vozi kot budala po cesti in s tem ogroža druge? “Nikakor! Ne ščitimo pijancev ali divjakov na cesti, ne pustimo pa, da ljudi obravnavajo kot neke ovce. Pri tem, koga bomo ščitili, delamo selekcije! Ne ščitimo tistih, ki povzročijo najhujše nesreče. Ampak od tistega trenutka dalje, ko nekomu rešujemo zadevo, mu damo jasno vedeti, da nikdar več, ampak nikdar več ne sme napihati!” Če jim to uspe, potem kapo dol, če pa ne ….

 

Tele mamino

“Poglejte, nekomu za enako vsebnost alkohola v krvi vzamejo vozniško dovoljenje, nekomu, ki na cesti ubije dve osebi, pa ne. Zato ker enemu sodijo po zakonu o prekrških, drugemu zaradi kaznivega dejanja! Država ne sme vzeti vozniškega dovoljenja, ne more vzeti znanja! Nek policist napiše septembra kazen za neopremljenost vozila z zimsko opremo, ali pa 300 tisoč evrov kazni, namesto 300 evrov in nihče ne odgovarja, ko se jaz zmotim in namesto 50 vozim 70 km/h, pa sem kaznovan? Hitrost merijo kakor partizani v grmovju, čeprav bi moralo na to, da te snemajo, biti jasno napisano, saj morajo biti ljudje s tem seznanjeni,” dodaja Poljanec.

Kljub temu, odvrnemo, še vedno ne verjamemo, da se med ljudmi, ki se obračajo nanje za pomoč, ne najdejo tudi divjaški cestni bleferji. Zanimalo nas je še, ali ne gre pri vsem le za branje zakonov med vrsticami in iskanje lukenj v njih. “V demokraciji se ne da govoriti o bleferjih ali “nebleferjih”. Imamo le ljudi, ki se znajdejo ali ne znajdejo. In nikakor to ni izkoriščanje lukenj v zakonu. Lukenj ni. Je le znanje in poznavanje zakonov, ki pa jih naše uradne institucije očitno ne znajo brati,” je kratek Poljanec. Na vprašanje, kako komentira to, da uradne institucije zavržejo pritožbe, ki jih pišejo, odvrne, da to ne drži popolnoma. “Enak primer, le da gre za druge osebe, ki ga na enem sodišču rešijo negativno, ga na drugem sodišču rešijo pozitivno! Ko sodišče nekaj zavrže ali ne sprejme, je že kršilo ustavo! Sodišče mora reči, ali je kdo kriv ali nedolžen. Če zadevo zavrne, da človeku jasno vedeti, da mu ne omogoča pravičnega odločanja! Sodniki si ne morejo dopustiti, da rečejo, da jim nekdo s pritožbami jemlje čas!”

 

Ni več skrivnost, da se za uradnimi odgovori s strani uradnih institucij skriva bes in jeza nad Klubom. Neuradno marsikje povedo, da so pritožbe napisane laično in površno ter da so ljudje naivni, saj imajo na koncu s tem samo več stroškov, ko je zadeva zavržena. Toda Poljanec si s tem ne beli las. “Kar napišite, da sem rekel, da je tisti, ki pravi, da so naše pritožbe napisane po istem kopitu, zame ‘tele mamimo’!”

 

Še boste slišali o nas

Na ministrstvu za notranje zadeve, so nam povedali, da Klub poznajo. “Imamo informacijo o tem, da Klub za zaščito voznikov iz Slovenske Bistrice svojim “strankam” piše pritožbe v primerih cestno-prometnih prekrškov. Dejansko pripravlja zahteve za sodno varstvo. Prekrškovni organi prejete zahteve za sodno varstvo, ki niso konkretizirane in popolne, obravnavajo v skladu z Zakonom o prekrških in od pošiljatelja zahtevajo dopolnitve oziroma jih odstopijo pristojnim sodiščem.”

Odgovor so nam poslali tudi iz celjskega okrajnega sodišča. “Sodišče se v zadevah o prekrških srečuje s številnimi tipiziranimi vlogami, od katerih je največ pravnih sredstev torej ugovorov, pritožb in zahtev za sodno varstvo. Vse te vloge in pravna sredstva imajo
popolnoma enako vsebino, spreminjata se le naslov vloge oz. pravnega sredstva in ime stranke. Vsa pravna sredstva se v vseh primerih na splošno sklicujejo na kršitve ustavnih določb v postopku o prekršku, ne nanašajo pa se na konkretne zadeve in na konkretna dejanska stanja. Glede na vsebino vlog je očitno, da prihajajo z enega mesta, čeprav jih
stranke pišejo v svojem imenu,” so zapisali in dodali, da “… reševanje teh vlog oziroma pravnih sredstev sodišču ne predstavlja posebnega problema, vsekakor pa tako zastavljene vloge in posebej pravna sredstva, strankam niso v korist.”

 

Večji problem pa to povzroča Ustavnemu sodišču. Tam so samo letos do novembra dobili 1800 pritožb, ki so vezane na prekrške. Glede na način pisanja, tudi oni domnevajo, da pritožbe prihajajo z istega naslova: Kluba za zaščito voznikov in državljanov. Kot nam je pojasnila generalna sekretarka Ustavnega sodišča RS Jadranka Sovdat, so tovrstne pritožbe na podlagi zakonskih predpisov, ki so jih sprejeli lani, v bistvu nedovoljene, kar pomeni, da jih sodišče zavrže. Lahko bi jih obravnavali le v izjemnem primeru, če bi pritožnik dokazal, da ima posebno pravno vprašanje. Kot smo se pozanimali, bi lahko šlo celo za sum kaznivega dejanja nezakonitega dajanja pravne pomoči. Gre za na novo opredeljen člen v novem kazenskem zakoniku. “Kdor se brez ustrezne izobrazbe ali brez ustreznih izpolnjenih pogojev za plačilo ukvarja s tem, da v sodnih ali upravnih postopkih daje pravno pomoč, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.” Toda Poljanec pri svojem delu ne krši zakona, pravi.

 

To ni pošteno do pravosodja, menijo na Ustavnem sodišču. Takšne stvari in pritožbe jemljejo ustavnim sodnikom dragocen čas, ki ga morajo namenjati drugim, pomembnejšim odločitvam, še dodajajo. Ampak zgodbe s Poljancem in člani njegovega kluba še zdaleč ni konec. Napoveduje, da bo naslednje leto o njih slišati še več: “Začeli bomo rušiti protikadilski zakon. Ta je šele sramoten za našo državo …”

 

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

SIMONA ŠOLINIČ

foto: SHERPA   sherpa@t-1.si

 

 

»Krkenzi kikiriki everi dej, jes aj krk!«

Prispevek o srbski turbofolk glasbi sem pisala že pred časom, ko sem naredila tudi intervju s Svetlano Ražnatović – Ceco, ki je bila tudi gostja na Radiu Celje. Naj povem, da je bilo med poslušalci takrat kar nekaj zgražanja, ker je bila naša gostja, ampak več odobravanja, saj je bil obisk njenih takratnih koncertov v Sloveniji velik.

 

Srbska turbofolk glasba se (še vedno) sliši iz večine nočnih lokalov v Celju. Lokali so vedno polni, toda ali res vanje hodijo le Srbi? V minulih mesecih smo se ob koncih tedna podali v te lokale in bili presenečeni. Ta glasba še zdaleč ne privablja samo in le naše »južne brate«. Trebaš mi, Magija, Kao nikotin, Gore od ljubavi, Neke ptice nikad ne polete je le nekaj turbofolk uspešnic. Da o tem, kako trubači obnorijo marsikoga, niti ne govorimo.

Če ste si ob pogledu na zgornji naslov prepevali staro znano pesem, potem veste, da so bili Rokeri s Moravu eni največjih zvezdniških »zajebantov« v Jugoslaviji, in potem tudi veste, o čem govorimo. Lepo Breno tako in tako poznajo vsi, saj je v časih skupne Jugoslavije slovela kot največja »turbofolk pevaljka«, a jo je s prestola te zvrsti zrinila Ceca. V Celju je skoraj nemogoče, da ne bi opazili plakatov, ki vabijo na koncerte največkrat srbskih turbofolk zvezd, ki se za nizko vstopnino s televizijskega Pink ekrana preselijo neposredno v vašo bližino. In kaj pravzaprav turbofolk pomeni?

»Med etnomuzikologi obstaja nek dogovor o tem, kaj je turbofolk. To je glasbeni žanr, ki kombinira orientalske oziroma vzhodnjaške načine glasbenega izražanja z zahodnimi glasbenimi vzorci. Gre za folk glasbo srbskega narodno-zabavnega značaja, ki se križa s tehno in pop glasbo iz anglo-ameriškega prostora. Turbofolk ni nič izjemnega, saj ima vsak kulturni prostor lastno tradicijo, ki jo meša z anglo-ameriškimi vplivi,« nam je povedal dr. Gregor Tomc, izredni profesor na Katedri in oddelku za kulturologijo na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. »Lahko bi rekli, da sta tudi pri nas v 50. letih brata Avsenik izumila neke vrste turbofolk, ko sta srednjeevropski valček in polko mešala z ameriško jazzovsko glasbo … Težko je reči, kdaj se je ta srbski turbofolk pojavil. V 80. letih je bil izjemno prisoten, ker se je prekrival z Miloševičevo oblastjo in je bil v funkciji vzpostavljanja legitimnosti tedanjega srbskega režima,« še dodaja Tomc.

Da je v ozadju srbskega turbofolka kar dosti političnega prizvoka, nam je povedal tudi redni profesor na Oddelku za muzikologijo na Filozofski fakulteti dr. Svanibor Pettan: » Nekdanji srbski novinar Petar Lukovič je v začetkih vojne pri njih omenjal, da imata nacionalizem in glasba neke vrste propagandno nalogo, češ da je nemogoče živeti z drugimi narodi.«

»Udri, Mujo«

Trenutno v Sloveniji ni nobene raziskave o profilu poslušalcev te glasbe, naša novinarska raziskava pa je pokazala nekaj zanimivega. V družbi, s katero smo v preteklih mesecih hodili po turbofolk lokalih, so bili samo Slovenci. Tem je bila glasba všeč, čeprav vseh izvajalcev niso poznali. Kot glavni razlog za svojo simpatijo do tega žanra so navajali, da se na to glasbo lažje pleše, da je bolj ritmična in melodična v primerjavi z ostalimi zvrstmi. Zanimivost, na katero smo tudi naleteli, je, da je med ljubitelji te glasbe veliko mladih. Ti o nostalgiji pri tej glasbi ne morejo govoriti, saj se skupne Jugoslavije sploh ne spomnijo, besedila pesmi pa poznajo. Tudi pri njih je glavni odgovor na vprašanje, zakaj takšno glasbo poslušajo: »Ob tej glasbi je boljši žur.« Tudi naša strokovna sogovornika Tomc in Pettan se dobro zavedata, da je Guča v času festivala trubačev polna Slovencev. Ali je torej komu nerodno javno priznati, da ga takšna glasba privlači?

»Mislim, da je bilo ljudem to nerodno priznati pred leti, ker je bila ta glasba ožigosana kot nekaj manjvrednega, ali v času po vojni, ker so to glasbo povezovali z dojemanjem Srbije kot agresorjem. Ampak ta glasba živi in tudi po vojni se turbofolk koncerti niso toliko oglaševali, kljub temu so bili vedno dobro obiskani. Je pa res, da je med mladimi, ki jih na Jugoslavijo ne vežejo spomini, veliko zanimanja za nekaj drugačnega in eksotičnega. Verjetno je to razlog, zakaj jo poslušajo,« meni Svanibor Pettan. »Kakšnega profila je povprečen poslušalec te glasbe, je težko reči. Če bi ugibal, bi rekel, da gre za tip razseljene osebe, ki je v mesto prišla šele pred eno generacijo in se še ni urbanizirala. Dvoživka z eno nogo v mestu, z drugo še vedno na vasi …« pojasnjuje Gregor Tomc.

»Nič bat!«

Že pred časom smo bili na Hrvaškem, kjer smo v nočnem lokalu, kljub temu, da se stanje v odnosih med ljudmi zaradi vojnega stanja še ni povsem umirilo, prosili, če nam zavrtijo nekaj skladb, ki so jih izvajali srbski izvajalci. Glasbenimi željam so nam brez problemov ugodili, še več, sami so izbrali še nekaj ostalih srbskih skladb in v lokalu ni bilo nikakršnega nemira zaradi tega. Zanimivo je tudi nekaj, takoj po vojni je bila na Hrvaškem izredno popularna in v lokalih velikokrat zavrtena pesem Šta je to u tvojim venama. Da je glasba očitno res mednarodni jezik, dokazuje tudi to, da je omenjena pesem na enem od prvih albumov Svetlane Ražnatović – Cece …
»Turbofolk je kot vsaka druga glasba, nastajajo zanimive stvari, ogromno je povprečnega popevkarstva, nekaj je tudi slabega. Ampak tako je v kateri koli glasbeni zvrsti. Je pa res, da smo dolgo živeli v Jugoslaviji in ljudem gre očitno ta glasba bolj v uho kot na primer francoska ali italijanska. Po mojih podatkih naj bi od 10 do 15 odstotkov kupljenih zgoščenk in kaset pri nas bilo od izvajalcev, ki prihajajo iz držav nekdanje Jugoslavije,« razlaga Tomc. Ampak to ni nič strah vzbujajočega!

»V Sloveniji je daleč najpopularnejša še vedno narodnozabavna glasba, ki jo ob drugih glasbenih zvrsteh posluša kar 58 odstotkov vseh ljudi, 40 odstotkov jih posluša tudi pop glasbo, malo več kot 30 odstotkov pa rock. Mogoče sta vtis in strah zaradi preplavljenosti Slovenije s turbofolkom pretirana. Slovenci so vedno bolj usmerjeni v poslušanje slovenske glasbe, čeprav je na trgu produciranja slovenske glasbe premalo,« še pojasnjuje Tomc.
Pettan ob tem še dodaja, da je tudi bojazen med slovenskimi glasbeniki, da bi jih ogrozil vdor tuje glasbe, odveč. »Mogoče je, da imajo takšen občutek ogroženosti, čeprav menim, da bo slovenska glasba imela vedno svoj poseben prostor. Če pa kdo hoče poslušati glasbo drugih narodov in kultur, ne vem, zakaj mu to ne bi bilo omogočeno.«

 

 

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

SIMONA ŠOLINIČ, FOTO: ALEKS ŠTERN

 

Ajda ali Pika Kavs, poročena Pofuk?

Ta članek sem pisala poleti, ko sem se malo hecala iz slovenskih priimkov. Seveda, še zdaleč nisem zajela vseh smešnih, nekaj pa. Od seksualnih, živalskih, kulinaričnih do Cepcev in Cuckov!

 

 

Skoraj vsak izmed nas pozna nekoga, ki ima nekoliko nenavaden priimek. V telefonskem imeniku smo pogledali, kakšne priimke vse premoremo v Sloveniji in se ob tem – pa brez zamere – dodobra nasmejali. Prav zanimivo bi bilo vedeti za nekatere, ki so res eksotični, izvedeti, kako so nastali. Ugotovili smo, da v bistvu prevladujejo priimki živalskega ‘izvora’, sledijo jim prehrambeni, najde se tudi kakšen ‘glasbeni’! 

Glede na to, da se seks vedno dobro prodaja, začnimo pri erotičnih priimkih. V telefonskem imeniku je kar 48 takšnih, ki se pišejo Kavs, 70 takšnih, ki se pišejo Fuks. To pa še niso vsi, ki so obarvani “seksualno”. Dva se pišeta Pofuk, trije Fukne! V Sloveniji imamo tudi 99 Tičev. Med zanimivimi priimki sta tudi Ritonja in Rituper. Če ostanemo pri zadnjici, v Sloveniji nimamo ljudi, ki bi se pisali Ritoliznik. Čeprav bi se v prenesenem pomenu kakšen našel. Več kot 10 je tudi ljudi, ki se pišejo Šiška, pa Fikfak, pogost je tudi priimek Špička. Sledijo mu priimki Lulič, Drekonja in Predikaka. Le po čem so dobili take priimke?

Če govorimo o živalskih priimkih je največ Mačkov, nekoliko manj Miši. Sledijo perutninski. Tu prednjačijo Brglezi, Kosi in Srake, pogosti so tudi Piški. 132 se jih v Sloveniji piše Merjasec, prascev nimamo, imamo pa Prašičke in Prešičke, da ne omenjamo Jelenov in Medvedov. Med živalskimi priimki je pogost tudi Jazbec, kar nekaj je tudi Piškurjev. Samo v telefonskem imeniku je več kot 20 Cuckov. Ostanimo še nekaj časa pri živalih. V imeniku so 3, ki se pišejo Osel, najdemo pa tudi 6 Hrčkov, 8 Ptičkov in (ne boste verjeli) 16 Piščancev! Veliko ljudi se piše tudi Ovca, več kot Ovc je Ovnov. V Sloveniji je okoli 132 družin, sodeč po telefonskem imeniku, ki se pišejo Mesojedec. Vprašanje, ki se nam je porodilo ob pisanju teh vrstic je, ali je kdo med tistimi, ki se pišejo Mesojedec tudi vegetarijanec! Ogromno je tudi Vodopivcev, ki, da se razumemo, ne pijejo le vode. Kakšnega laškega tajkuna sigurno spijejo.

Imamo tudi pet Roparjev, in menda eno družino, ki se piše Gospod. In če je v tej družini ženska, je zanimivo, če jo naslovite gospa Gospod. Ne glede na slovenščino imamo v priimkih več Seljakov kakor Kmetov. Imamo tudi 29 Cepcev, a nobenega Bedaka. Medtem ko je Pehta le tu in tam kakšen gostinski lokal, pa je kar 119 Kekcev. 39 ljudi se, glede na telefonski imenik, od koder smo črpali podatke, piše Natlačen, 41 pa Čelofiga, Smolarja itak vsi poznamo. Pogost je priimek Klobasa. V Sloveniji je tudi kar nekaj ljudi, ki se pišejo Lakota. Ko smo ravno pri kulinariki, imamo tudi ljudi, ki se pišejo Juha in Kruh ali Žemlja, Kajzarice nobene, je pa nekaj Kajzarjev. Našli smo še Pevce, Tamburiče, Trobentarje, Fidlerje in Goslarje, če se dotaknemo še glasbenih vod.

In ker pravijo, da so najbolj srčni tisti ljudje, ki se znajo nasmejati na svoj račun: v našem uredništvu imamo enega Ogrizka, ki smo ga udomačili kar za Poljabke, tudi Ocvirke imamo. No, tu pa je hec: naša Saška se je pisala Ocvirk, se nato omožila in prevzela tudi drug priimek. Sinčku je dala tudi kulinarično ime: Matevž! Pri nas najdemo vsaj dva perutninska priimka, Brglez in Pišek, pa Jazbeca tudi premoremo in Cvirna. Ne glede na dan v tednu poroča tudi novinarka Petek! Hud priimek je še Intihar, ki bi ga v nemščini lahko poimenovali v prtiček, v turščini celo v samomorilca! K sreči spodaj podpisana kakšnega pomena priimka nima, če pa ga razdelite na dve besedi in dodate predlog “v” …

 

SIMONA ŠOLINIČ

 

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

 

Ljudje čudežno ozdravijo …

Med molitvijo ljudje padajo na tla – Številna pričevanja kažejo, da so ljudje s pomočjo vere premagali največje življenjske ovire

Izginevali so zatrdline na prsih, rak pljuč in jeter. Ljudje naj bi ozdraveli s pomočjo molitve. Dva fanta, ki sta bila več kot šest let zasvojena s trdimi drogami, sta se rešila odvisnosti. Brez metadona. Iz največje krize naj bi prišla s pomočjo molitve. To niso pravljice. Gre za resnična doživetja, ki so tudi dokumentirana, pravi duhovnik Zoran Kodela, ki je v Zgornji Ložnici pri Slovenski Bistrici vodil tako imenovana srečanja karizmatične duhovnosti. Toda potrebna je živa vera, še dodaja.

»Karizmatična duhovnost se je razvila v cerkvi v 20. stoletju, poudarek pa je predvsem na svetem pismu, neposrednem doživljanju boga, osebnih molitvah in pričakovanju božjega delovanja. In na karizmah, posebnih božjih darovih, ozdravljenjih, darovih vednostih ali na preroštvih,« razlaga Zoran Kodela. Srečanja so bila vsak petek v cerkvi sv. Venčesla v Zgornji Ložnici. Takrat cerkev napolnijo ljudje iz vse Slovenije. Številna pričevanja ljudi, s katerimi smo se pogovarjali, kažejo na to, da se jim je življenje obrnilo na boljše. »Leta in leta sem se ukvarjal s prevozništvom, nakar mi je posel čez noč propadel. Odkar so molili nad mano, se mi dogajajo pozitivne stvari,« nam je povedal neki moški. Na Kodelov naslov naj bi prihajale slike dojenčkov in zahvale številnih mamic, ki so imele težave z zanositvijo, a so po molitvi rodile zdrave otroke.

»Pred enajstimi leti sva z možem verjela zaradi tradicionalnosti, ne pa zaradi osebnega prepričanja. Zdaj je drugače. Začeli smo s skupnimi molitvami, prebirali literaturo in videli, da to ni nekaj, kar je izmišljeno, ampak je v skladu s svetim pismom,« nam je povedala Cvetka Ajd iz Zgornje Ložnice. Tudi za njo je izkušnja, s katero je, kot sama pravi, doživela živo vero in notranji mir. »Že od mladosti sem imela resne težave s povišanim krvnim tlakom. Po molitvi za ozdravitev teh težav nenadoma nisem imela več in jih še vedno nimam. Z možem sva imela tudi težave v podjetju in zakonu, toda stvari so se zdaj izboljšale. Če pa nastopi kakšen problem, ga lažje rešiva.« Janez Ajd nadaljuje s svojim primerom. »Imel sem zelo hude zdravstvene težave s hemeroidi. Ko sem prosil za molitev za ozdravljenje, so težave naslednji dan izginile. Čez natanko šest mesecev so se spet pojavile, in sicer še močnejše. Sam vem, da zato, ker nisem bil hvaležen za ozdravitev. Spet so molili nad mano, vem, da je bil torek. Spominjam se, da so se bolečine naslednjega dne še stopnjevale, v četrtek pa sem se zbudil brez kakršne koli bolečine. Od takrat je minilo že približno šest let in še danes sem popolnoma zdrav, čeprav so mi zdravniki rekli, da se tega ne bom nikoli rešil.«

Kodela omenja še nekaj »spektakularnih« ozdravitev od raka. Na pregledu pred operacijami, na katere so bili ljudje že napoteni, so ugotovili, da bolezni ni več. »Neka ženska je pred tremi leti dobila raka na jetrih in prsih. S pomočjo molitve je bolezen popolnoma izginila. Pred kratkim pa se je bolezen ponovila, ampak ne na istih organih. Zdaj bomo videli, kako bo. Veste, v teh primerih tudi jaz vsega ne razumem, nisem nek čudežnik ali zdravitelj, sem le božji delavec,« razlaga Kodela, ki poudarja predvsem pomen molitve.

Prenova v Duhu ali Karizmatična prenova je poseben duhovni tok v pokoncilski Cerkvi. Karizmatičnost je element krščanstva, vključen v prenovo vere in Cerkve. Prenova v Duhu, ki jo opisujejo kot smer in ne gibanje, se je začela leta 1967 v ZDA, nato pa se naglo razširila po vsej ZDA in po vsem svetu. Danes na srečanja Prenove v Duhu redno prihaja več kot 100 milijonov katoličanov po vsem svetu, kar po mnenju nekaterih pomeni, da je daleč najmočnejši pokoncilski duhovni tok v Cerkvi. V Sloveniji to smer poznajo že več kot 20 let. »Vsi dosedanji papeži so razumeli Karizmatično prenovo kot upanje za Cerkev in svet, kot jo je konkretno imenoval Pavel VI. Tudi sedanji papež podpira Karizmatično prenovo in jo predvsem vabi k delu za edinost in k občestvu z vso Cerkvijo, s škofi, z naukom in disciplino. Tudi slovenski škofje podpirajo, spodbujajo in bdijo nad Prenovo v Duhu v slovenski Cerkvi, ki je članica mednarodne katoliške prenove (ICCRS) s sedežem v Rimu. Večkrat se tudi sami udeležijo raznih srečanj in seminarjev Prenove pri nas,« pravi duhovni asistent slovenske Prenove v Duhu Vlado Bizjak.

Na srečanjih ljudje dobesedno ležijo pred oltarjem. Temu pravi Kodela »počitek v svetem duhu«. »To se ne dogaja samo pri nas. To se dogaja vsepovsod, kjer poznajo karizmatično duhovnost. Ljudje o tem lahko preberejo v številni literaturi,« pojasnjuje Zoran Kodela. »Ko se za osebo moli, le-ta na nek način zgubi ravnotežje in pade po tleh, zato sta ponavadi pri molitvi dva, da eden lahko osebo prime med padcem. Oseba se takrat ne more premikati, sliši pa vse. Sam tega še nisem doživel. Ljudje, ki to doživijo, so imeli dobre rezultate, bili so duhovno osvobojeni ali tudi ozdravljeni.«

Kodela navaja primer ženske, za katero je čutil, da ima težave z alkoholizmom, a mu tega ni priznala. »Kljub temu sem prosil, da ›ta alkoholizem odide od nje‹, čez nekaj tednov pa se je ženska oglasila in potrdila, da je imela probleme z alkoholom in da ne pije več.« Vsi duhovniki pa na to ne gledajo z glasnim odobravanjem. »Toda lani, ko smo o tem govorili na teološki fakulteti, so duhovniki ležali po hodniku! Eden je ležal dve uri in pol, nato pa dejal, da je takrat občutil največji mir. To je splošno znano v karizmatičnem gibanju. Nekateri to sprejemajo, nekateri ne, ampak slabih rezultatov ni.«

V Zgornjo Ložnico pa so se pogosto zatekali tudi neverniki. »Pridejo, seveda. Sicer redkokdaj, tudi povedo, da ne verujejo. Za nekatere sem sam čutil in vedel, da niso verni. Rade volje jim pomagamo, večina potem začne verovati.« Ljudje, ki zahajajo k njemu, pravijo, da z molitvijo lomi prekletstva nad njimi. »Molitev ni domena samo duhovnikov, ampak vseh, ki verujejo. Oseben odnos in stik z bogom, usmiljenje in ljubezen do nekoga lahko delajo vašo molitev močnejšo od molitve škofa. Molitev je stvar pravega namena. Neki duhovnik me je prosil za molitev, ker je bilo v njegovi župniji nadpovprečno število samomorov, pa sem mu dejal, da nismo čarovniki. Gre za pravi namen, glede na sveto pismo, lahko zahtevaš z živo vero tisto, kar je tvoje in stvari popraviš,« še razlaga Kodela.

SIMONA ŠOLINIČ

 

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

 

 

Ne zatiska si oči pred slabimi razmerami v policiji

Tole je intervju z ministrico za notranje zadeve Katarino Kresal. Upam, da ji bo uspelo urediti razmere v policiji na bolje. Predvsem za policiste, ki svoj delovni čas preživijo na terenu in so velikokrat v nevarnosti.

 

V času, ko je ministrstvo za notranje zadeve vodil Dragutin Mate, smo se na ministrstvo večkrat obračali z različnimi vprašanji, vendar se do zdaj ni zgodilo, da bi izjavo dobili neposredno od ministra. Razen seveda, ko je na Celjskem pred leti preverjal gradnjo nekaterih objektov pri pripravi na vstop v Shengen. Pa še takrat nismo smeli postavljati vprašanj, na katera ni bil pripravljen. Zdajšnja ministrica Katarina Kresal je na intervju za naš časopis pristala takoj. Ali bo tako tudi sredi ali ob koncu njenega mandata, ko bodo vidni tudi učinki njenega dela, bo pokazal čas. Na ministrski stol je sedla pri 35 letih. Zatem ko je z odliko diplomirala leta 1996, je delala na Višjem in Okrožnem sodišču v Ljubljani, bila je samostojna svetovalka za pravne zadeve na področju gospodarskega in korporacijskega prava, zasedala je vodilne položaje v uspešnih podjetjih in delala kot odvetnica. Je tudi avtorica knjige Leto v politiki. Zdaj se bo morala znajti v najbolj “moškem” sistemu: ministrstvu za notranje zadeve.

Minulo soboto ste v Celju pozdravili ustanovitev novega policijskega sindikata. Zdaj boste imeli dva sogovornika, ni pa nujno, da bosta sindikata nastopila z enakimi mnenji  …

Sindikalna svoboda je stvar policistov in policistk in če so menili, da jih drug sindikat ne zastopa tako, kot bi želeli, imajo pravico ustanoviti novega. Mislim, da je konkurenca na vseh področjih dobra, enako velja tudi za sindikate. Želim jim vse dobro. Vsi, ki se zavzemajo za boljši položaj policistov, so upravičeni do naše pozornosti. Konec koncev je vendarle naš skupen cilj izboljšati pogoje v policiji. In četudi bosta sindikata imela različni mnenji, ni s tem nič narobe. S kresanjem mnenj se ponavadi izgradijo najboljše rešitve in te vsi iščemo.

Če se ne motim, ste iz drugega policijskega sindikata dobili sporočilo, češ da ste “… naravnost »poleteli« na ustanovitev, ne da bi se pred tem sestali z aktualnim vodstvom Policijskega sindikata Slovenije …” Kako to komentirate?

Še kot kandidatka za ministrico sem se sestala s predsednikom Policijskega sindikata Brankom Prahom. V izčrpnem pogovoru, ki sva ga imela, sem se seznanila z razmerami,v katerih delajo policistke in policisti in te niso ravno dobre. Njegove predloge sem tudi vključila v svojo strategijo dela na ministrstvu, ki sem jo predstavila pred parlamentarnim odborom za notranje politiko, javno upravo in pravosodje. Socialni dialog je pomemben, zato sem se tudi odzvala povabilu na ustanovni kongres novega sindikata, v naslednjih tednih pa se bom tudi uradno srečala s Policijskim sindikatom. In res sem dobila ne prav prijazno pismo iz Podravja, ampak v Sloveniji imamo ustavno zagotovljeno svobodo sindikalnega združevanja. To je eden ključnih elementov v vsaki demokratični državi. Če določene skupine v največjem sindikatu tega ne razumejo, je to zame znak vprašljivega razumevanja demokracije.

Policisti želijo višje plače. Toda videti je, da so nekatera pogajanja s prejšnjim ministrom Dragutinom Matejem padla v vodo.

Da je prišlo do nepravilnosti in nezadovoljstva pri uvajanju novega plačnega sistema ni več nobena skrivnost. Na vseh ministrstvih se spoprijemamo s tem problemom. In plač se bomo lotili zelo resno. Znotraj ministrstva bomo oblikovali skupino, ki se bo posvetila reviziji novega plačnega sistema in ugotovila, kje so nepravilnosti in nedoslednosti. Nato bomo poskušali te ugotovitve prenesti naprej, da jih bo vlada upoštevala pri celostnih popravkih sistema. V policiji resnično prihaja do razvrednotenja dela policistov, tega ne želim. Zadovoljni policisti so namreč jamstvo za uspešno policijo in varnost ljudi.

Ključen člen pri tem je tudi generalni direktor policije. Tik preden je razpis zanj padel v vodo, so se pojavila številna imena kandidatov, tudi s Celjskega. Kaj pričakujete od njega?

Da je dober poznavalec sistema kot je policija, da je strokoven, sposoben in z veliko osebno integriteto, da ga bodo podrejeni spoštovali. Predvsem pa človeka, ki bo znal ostati neodvisen in dosleden v okviru zakonitosti.

Je to sploh možno na tem mestu ostati neodvisen?

Mora biti. Moj cilj je od politike operativno avtonomna policija, od katere je moč pričakovati, da bo zagotavljala javno varnost ter javni red in mir s spoštovanjem prava in najmanjšo možno uporabo sile, odkrivala storilce kaznivih dejanj in o njihovem ravnanju zbrala dokaze, ne da bi pri tem kršila njihove ustavne pravice ali pravila kazenskega postopka.

Zdaj že bivše vodstvo ministrstva je vztrajno trdilo, da zavajamo, ko smo pisali, da policistov primanjkuje in da odhajajo zaradi slabih razmer. Kaj pravite vi? Je policistov premalo?

Vem, da je to velik problem, o katerem so bili pogovori, a premikov ni bilo. 30 odstotkov policistov dela v operativi, ostali za mizo opravljajo administrativna dela! Preobremenjenost, o kateri sprašujete, je tudi posledica večplastnosti problema. Z vsako spremembo področne zakonodaje so se povečale obveznosti policistov. Deloma so nanje padle pristojnosti prekrškovnega organa, pomagajo sodiščem pri privodih in podobno. Ravno to, da se obveznosti pravilno razporedijo in da ne bo policija vedno tisti zadnji koš, v katerega se bodo metali vsi družbeni problemi, sta prioriteti mojega dela.

Verjetno se boste malo izognili odgovoru, a vseeno, ali menite, da je minister Mate delal dobro? Da se je dovolj pogovarjal o problemih na terenu?

Lahko odgovorim le, da želim, da bi ministrstvo res opravljalo naloge, za katere je pristojno, usmerjalo delo in in dobro organizacijo policije, predvsem pa, da bi omogočilo operativno avtonomno in strokovno delo le-te. Na tem področju je bilo v preteklih letih storjenega premalo.

Stanje v celjski policiji se je v zadnjih letih izboljšalo, toda z ostalih policij po Sloveniji dobivam ogromno podatkov o šikaniranju policistov. Ampak tudi to je vaš predhodnik zanikal.

Izjemno pomembno je, da prisluhnemo obema sindikatoma, ki pravita, da je to ključen ali eden izmed ključnih problemov v policiji. Vztrajala bom pri vzpostavitvi dobrih medsebojnih odnosov! To pomeni reševanje socialnih problemov, nudenje policistom ustrezne zaščite pred šikaniranjem in da se ustrezno vrednoti njihovo delo. Predvidevam še antimobing programe, ki bi preprečevali, da bi prihajalo do pritiskov, ki resno ovirajo delo policistov.

Med policisti, ki so vsakodnevno v nevarnosti na ulicah, je dobesedno zavrelo, ko so slišali, da je Mate podelil najvišja priznanja policije vozniku in tajnici generalnega direktorja … Bi vi storili enako?

Vem, kakšne kriterije bi upoštevala sama. Priznanja si zaslužijo ljudje, ki so svojim visoko strokovnim in odgovornim delom bistveno doprinesli k boljšemu delovanju policije. To bi moral biti edini kriterij pri podeljevanju takšnih priznanj.

Zaradi spola in mladosti vas nekateri tudi podcenjujejo na takšnem “moškem” delovnem mestu. Nekateri so se obregnili tudi ob vašo “nedolžnost”. Je to morda celo motivacija za vas?

Poglejte, kako se stvari spreminjajo. Tudi na čelu ministrstva za obrambo je zdaj ženska. Verjamem, da se bo na podlagi najinega dela pokazalo, da sva vredni zaupanja in da bova za zgled tudi drugi ženskam, da se bodo bolj pogumno podale v politiko.

 

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

SIMONA ŠOLINIČ  

FOTO: SHERPA

 

Pozdravljeni!

Kmalu boste na tej strani lahko prebrali moje vidnejše članke s področja črne kronike na Celjskem.

Še prej moram ta blog preštudirati in potem … začnem.

)

 

Berači niso vsiljivi, a vedno bolj motijo občane?

 

Čeprav nekateri politiki menijo, da je beračenje v mestih treba prepovedati, nič ne kaže, da se bo to tudi zgodilo. 

Ne mine mesec, da me kdo ne pokliče in omeni, kako ga motijo berači v mestu, čeprav se mi zdi, da jih te dni v Celju ni ravno veliko. Poslanska skupina SNS je pred časom napisala izjavo za javnost, v kateri omenja, da bi morali v Sloveniji beračenje popolnoma prepovedati, ob tem so okrcali tudi policijo, češ da ne opravlja svoje naloge kot bi morala. Slovenska policija je očitke že zavrnila. So pa celjski policisti v zadnjem letu nekajkrat berače tudi kaznovali. Morda se bo kaj spremenilo s 1 januarjem in po sprejetju občinskega programa varnosti. Takrat bodo namreč pooblastila za ukrepanje proti beračem dobili tudi občinski redarji.

 

Pri nas je največ beračev iz Bolgarije in Romunije. Pred časom je eden prosil denar tik ob vhodu v eno izmed cerkva, sicer odmaknjene iz mestnega središča. Že javna skrivnost je, da je večina beračev (če že niso vsi) v beračenje prisiljena. Tudi Celjani že dalj časa opozarjajo, da naj bi jih v mesto ali pred trgovske centre pripeljal neznanec, nato čez dan od njih pobiral denar! Neuradne informacije kažejo, da so prisiljeni nabrati določen znesek denarja, v nasprotnem primeru so kaznovani. Poročali smo že, da lahko skupina beračev dnevno dobi več sto evrov denarja. Ironija v vsem je, da ljudje danes že vedo, da berač ni isto kot klošar, a vendar se lažje odločijo dati denar beraču, čeprav vedo, da ga le-ta ne bo obdržal. 

 

O beračenju govori zakon o varstvu javnega reda in miru, ki sicer prepoveduje vsiljivo beračenje, toda videti je, da nikomur ni točno jasno, kaj pravzaprav pomeni vsiljiv način. Ko smo se ob uveljavitvi zakona o tem pogovarjali z enim izmed tistih, ki je so tak zakon spisali, nam tudi sam ni znal točno opredeliti, kdaj je berač vsiljiv. “Takrat, ko vas vleče za rokav ali se zapodi za vami in vas zmerja,” je bil odgovor. Halo?! Ob sestavi zakona verjetno niso pomislili, da se berač dobro zaveda, da bo denar dobil le, če je videti tako, da se ga ljudje usmilijo … Res je tudi, da je prijav ljudi zelo malo, saj četudi bi prijavili, da vas moti na tleh klečeč berač, to še ni razlog, da ga policija kaznuje.

Na policiji so zanikali očitke poslanske skupini SNS, da ne ukrepajo dovolj proti beračenju, pravijo da taka dejanja poskušajo preprečiti z opazovanjem in patruljiranjem po mestih. Če to resnično drži, je potem čudno, da ene in iste berače vseeno opazimo v Celju več dni zapored na isti lokaciji …

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

NASLEDNJIČ …O KRVAVIH CESTAH

 

 

 

 

 

 

 

Povzročitev tragične prometne nesreče = naklepni umor?

 

Tole je intervju, ki sem ga s predsednikom zavoda Varna pot naredila že pred časom, a bistvo je še vedno enako. Štabovo mladoletno hčerkico je zbil vinjen voznik, bila je kar nekaj časa v komi, zdaj je dobro. To je tudi razlog, da se je Štaba, čudovit človek in sogovornik, podal v boj za boljšo prometno varnost. In medtem ko nekatera ministrstva mlatijo prazno slamo, ko jih vprašam, kaj (in če sploh so, no, razen policije) storila za boljšo prometno varnost je Štaba tu človek na mestu. Prijetno branje.

Prestiž smo izgubili na cestah – Ljudje začnejo razmišljati drugače, ko je že prepozno

“Ne vem, zakaj se mora v življenju zgoditi nekaj tragičnega ali hudega, da se v človeku nekaj premakne in da začne drugače razmišljati,” pravi predsednih pred meseci ustanovljenega Zavoda Varna pot Robert Štaba. Varna pot je neprofitna organizacija, v kateri so žrtve prometnih nesreč oziroma njihovi svojci in podporniki, ki pričakujejo ter od odgovornih zahtevajo, da zagotovijo varen, strpen in učinkovit cestno-prometni sistem. Štaba, ki je eden od ustanoviteljev, pozna prometno varnost zelo dobro, saj je bil aktiven v Svetu za preventivo in vzgojo v cestne, prometu, danes pa je zaposlen  kot sekretar za preventivo in vzgojo pri AMZS-ju.

 “Pri meni je bila prelomnica prometna nesreča hčerke Neje. Svoje življenske vrednoste sem začel drugače razporejati. Takrat sva s kolegom, zdravnikom na Inštitutu RS za rehabilitacijo Klemenom Grabljevcem sklenila, da bova nekaj naredila za prometno varnost. Imava svoja poklica, vendar poznava situacijo in vedela sva, da skupaj lahko narediva nekaj več.

Zavod Varna pot zdaj aktivno deluje par mesecev, kakšnen je bil odziv ljudi?

Ob prvem dnevu spomina na žrtve prometnih nesreč, 18. novembru, ko smo javnost pozvali k prižiganju svečk, so se ljudje zelo odzvali. Dobili smo ogromno pošte in ti ljudje so dokazali, da se zavedajo nevarnosti, vedo, da se nesreča lahko zgodi vsakemu in da je treba nekaj storiti. In to naš zavod ponuja ljudem. Naše sporočilo je, da je cena življenja previsoka, da ne bi želeli nekaj spremeniti na bolje.

Vsi načrti slovenske prometne varnosti omenjajo Vizijo nič, kar pomeni 0 smrtnih žrtev. Smo sploh zreli za takšno razmišljanje?

Slovenija ima to vizijo zapisano v Nacionalnem programu o varnosti cestnega prometa. Problem pa je, da je to vse le zapisno, ne doseže pa človeka kot posameznika. Vizija nič temelji na tem, da je treba sistem vzpostaviti tako, da onemogoča hude nesreče in posledice. Za besedo ‘sistem’ pa se skrivajo družina vzgoja, preventiva, avtošole, policija …. Se pravi, cel spekter ustanov, subjektov, in če eden od njih ne funkcionira, potem Vizije nič enostavno ni ali je težje dosegljiva.

Če govoriva o Nacionalnem programu, nekateri omenjajo, da vsi, ki so vključeni vanj, ne delujejo kot bi morali oziroma so premalo aktivni …

Mislim, da manjka koordinator, nekdo, ki bi od vseh organizacij potegnil najboljše in to ponudil ljudem. Ko gledam vse te organizacije, ki se ukvarjajo s prometno varnostjo, takšnega subjekta, ki bi znal kvalitetno povezovati te inštutucije, nisem opazil. Mi želimo pogledati najprej dobre stvari, potem, kaj je narobe in poiskati rešitve, in če bo treba, tudi pokazati s prstom na tistega, ki svojega dela ni opravil dobro. Iz vseh teh zgodb ljudi, ki smo jih dobili, vidimo, da so v sistemu luknje in napake. In med pismi podpore so tudi pisma odgovornih, ki želijo spremembe.

Včasih se zdi, da med nekaterimi ustanovami, ki bi morale sodelovati za boljšo prometno varnost, sodelovanja ni, vsaj ne dobrega. Katera od ustanov se je prva odzvala ob ustanovitvi Zavoda Varna pot?

Varna pot ni nevarna nikomur in združuje ljudi, ki smo čutili posledice nesreč. Kot nekdanji predstavnik za stike za javnost bi zdaj na vaše vprašanje moral odgovoriti nejasno ali pa biti enostavno tiho, toda povedal bom naravnost. Na začetku niso verjeli v naše delo. Po predstavljeni ideji pa nas je prvo podprlo Ministrstvo za promet. Vesel pa sem, da nas popirajo podjetja. Na simbolični ravni: nek direktor se dobro zaveda, da je smrt ali poškodba delavca v prometni nesreči izguba za podjetje.

V Sloveniji so skozi vse leto številne preventivne akcije, na katere vabijo mlade voznike. Odziv je, a ne tak, kot bi lahko bil.

Gre za probem, da nam ne uspe doseči ciljne skupine. Mislim, da bi se te preventivne aktivnosti morale združiti. Ne bi jih smeli parcelirati po nekih organizacijah. Naša ambicija bi morala biti torej povezati te akcije, potem pa skupaj nastopiti v nekem kraju, to ponuditi ljudem tako, da v programu aktivno sodelujejo. Bistveno je, da se človek sooči z vsebino. Nekateri pravijo, da ni denarja za akcije, kar ne drži povsem. Če je program kvaliteten, potem bo akcija uspela. Generacija rabi informacijo, ki se je bo dotaknila. Ljudje danes ne prebavljajo tega, da jim nekdo moralizira.

Kaj vam kažejo zgodbe ljudi, ki vam pišejo? Vedo, kam naj se obrnejo po pomoč, ne le pravno, tudi psihosocialno pomoč v primerih izgube svojcev v nesreča?

Pred časom sem kot profesionalec stanje prometne varnosti dobro poznal, a bolj skozi statistiko. Hčerkina nesreča pa me je pripeljala v svet rehabilitacije … In ko vidiš, da se taka stvar ni zgodila le tebi, ko dobivaš pisma ljudi … Moral bi biti res iz kamna, da ne bi razumel njihovo bolečino. Ostati nem in neodragirati bi pomenilo, da sem nemoralen človek. Najmanj kar lahko storimo je, da sporočimo pristojnim, da smo nenadoma postali organizacija, ki ima za sabo stotine zgodb in da jih bomo prinesli na mizo odgovornih uradnikov, da vidijo, da te zgodbe niso le številke, ampak so to ljudje. Vsi imamo isti cilj, vprašanje je le, katera pot nas vodi do tja. In naša naloga bo opravljena, če prispemo do cilja brez nagajanj in prestižnih igrc. Teh ne potrebujemo, mi smo prestiž izgubili na cesti.

Na poti k vam v Ljubljano po avtocesti, čeprav je toliko omejitev hitrosti, večino poti nisem mogla voziti 130 km/h. Vozniki izsiljujejo, prehitevajo, ne upoštevajo varnostne razdalje … Vsi govorimo, da so mladi najbolj ogrožajo, toda niso izsiljevali le mladi …

Mladi so res najbolj ogroženi, vendar jim je v isti sapi treba stopiti v bran in se vprašati, kje dobijo vzor za ravnanja. Psihologi bodo rekli, da imajo tak način življenja. Strinjam se, ampak mladi so tudi v Švici in Angliji, toda tam je drugačen vrednostni sistem. Če ponazorim: Francoz (v Franciji je bilo včasih tudi tako slabo prometno stanje kot je danes pri nas) pravi Švicarju: ‘Kaj je narobe s Švicarji. Doma vozijo previdno, ko pridejo k nam, pa norijo’. Nakar mu Švicar odvrne: ‘Kaj je pa narobe s Francozi, doma divjajo, ko vozijo po naših cestah, pa vozijo previdno.’

Hočete povedati, da ni nič narobe z mladimi vozniki …

… tako je, ampak s sistemom! Če pridejo mladi v nek urejen sistem, ki ima jasna pravila igre, vozijo normalno! Sistem ima napake in na te je treba opozoriti. Primer, ki ste ga navedli, je le odraz kulture v sistemu, ki pač omogoča kršitve tistim, zaradi katerih niste mogli voziti tako kot velevajo predpisi.

Toda sistem uvaja višje kazni. So te res tako učinkovite?

Represija je izredno pomembna. Ta se kaže v zaznavanju prekrškov oziroma kaznivih dejanj, v takojšnjem kaznovanju ali s strani policije, sodišča ali celo izterjave! Med temi mora biti tesna povezava. In ko to prenesemo v naša življenje, si moramo biti nekaj popolnoma na jasnem: povratnikov v prometnih nesrečah je od 10 do največ 20 odstotkov! Vsi ostali smo normalni vozniki,  ki se zavedamo svoje odgovornosti in kulture, torej ne sdoimo vsi v isti koš. Se pravi, točno naj identificirajo “norce” na cestah in naj učinkovito sankcionirajo točno te in ljudje bodo razumeli sporočilo! Plevel je treba ločiti od zrnja. Višje kazni ja, ampak za tiste, ki si to maksimalno zaslužijo. 

Najbolj verjetno vinjeni povzročitelji nesreč. Se vam zdi, da bo ljudem kdaj jasno, da alkohol in volan ne gresta skupaj?

Prepričan sem, da se bo to spremnilo. Naš Zavod Varna pot zagotovo ne bi predlagal 0,0 promila alkohola v krvi, ampak le sporoča, da alkohol in volan ne gresta skupaj. Ko nekdo povzroči prometno nesrečo in je bil vinjen, bi lahko šlo za naklep. Torej, človek se je zavestno odločil, da bo pil in kot tak je za volanom tempirana bomba, ki je eksplodirala in se za drugega končala tragično. Ponekod je vinjen povzročitelj nesreč družbeno nesprejemljiv in nevaren, takega človeka družbeno izolirajo. Ne vem, če ni to še večja kazen … Pri nas pa tak povročitelj postane uboga žrtev. No, čeprav je res žrtev. Tudi njim želimo pomagati, ampak naše sporočilo je jasno: alkohol in promet ne gresta skupaj. In če se zgodi tak primer, naj povzročitelj za to odgovarja.

Toda kako naj bodo kazni učinkovite, če se pa postopi na sodiščih vlečejo leta in leta?

Govoriva lahko o celi verigi, od policije, ki mora vložiti kazensko ovadbo do  tožilstva, ki oblikuje obtožni predlog, do sodišča. Postopek mora biti jasen, hiter in učinkovit! Še enkrat bom rekel, da zgodbe ljudi, ki nam pišejo, kažejo, da temu ni tako. Če se je nesreča zgodila na način, kjer se ve, kdo je kriv in kdo ne, primer pa se na sodišču vleče od 10 do 15 let, potem je kristalno jasno, da to ni demokratičen način, kajti demokratičen način bi to hitro rešil in stvari postavil na pravi tir.

SIMONA ŠOLINIČ

  

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

Pisanje o tragedijah na cestah brezveze?

Vedno mi je hudo, ko grem na teren v primeru tragične prometne nesreče in vidim, kaj se zgodi s človekom. Najhuje je bilo pred dobrim letom, ko je pijan voznik do smrti zbil 10-letno deklico. Včasih se zdi, da je že brezveze pisati in pametovati o prometni varnosti, ker pravega učinka ni. Ljudje berejo o smrti na cestah in večina na prebrano v kratkem pozabi. Dokler se na cesti ne ubije nekdo, ki jim je blizu. Tako pač to gre. Medtem ko nekateri poslanci in javne osebe v javnosti radi poudarijo pomen žlahtne kapljice, je ravno ta skoraj glavni ubijalec na slovenskih cestah. Kadilski zakon je tudi za večino dober. Nenazadnje, kajenje je povzročitelj številnih bolezni, vprašanje pa je, kdaj in predvsem kdo se bo zganil prvi in naredil nekaj, da bo manj alhoholiziranih voznikov, zaradi katerih umirajo nedolžni – ne samo z visokimi kaznimi. Še več, presenečni smo bili pred tedni, ko smo dejansko videli, da se sodni postopki v primerih, kadar sodijo nekomu zaradi povzročitve prometne nesreče s smrtnim izidom, vlečejo v nedogled! Gre za to, da se sojenje začne več let po samem dogodku, kar za svojce žrtev pomeni večletno trpljenje in boleče čakanje na pravico! Povzročitelj je na prostosti in statistika kaže, da se jih kar nekaj pojavlja na seznamu večkratnih kršiteljev! Po naših podatkih jih je takšnih kar nekaj tudi na našem območju, krepko po število kršitev pa naj bi izstopal eden. A o tem kdaj drugič.

 

Nadalje, vožnja po okolici Celja kaže, da pešci niso le najbolj ogroženi v prometu, ampak tudi “gluhi” za številna opozorila, da jim svetla oblačila in kresnička lahko rešijo življenje. Mlade motoriste s cest tu in tam nekoliko prežene mrzlo vreme, a spet bodo tu spomladi, ko bo marsikoga od njih na cestah pričakala smrt! Da o starših, ki svojim otrokom takoj po opravljenem vozniškem izpitu kupujejo “limuzine”, s katerimi se kažejo po ulicah ter ogrožajo ostale ne govorimo … Niso le mlajši vozniki, čeprav so ti najbolj nevarni, krivi vsega. Starejši vozniki včasih slabše dojemajo situacije v prometu in storijo napako, ki drugega stane življenje.

  

V tem letu je resda bilo kar nekaj preventivnih akcij, ki pa mladim pa tudi malo starejšim enostavno ne dišijo. Mogoče bi si morali organizatorji tovrstnih akcij izmisliti kaj novega, nekaj, kar bo bližje ciljnim skupinam. Martinovo in veseli december bosta kmalu tu in oglasi nam ponujajo, naj raje pokličemo taksi, kot pa da sedemo vinjeni za volan. Prav je tako. A le dokler vozniki taksija ne bodo med vožnjo vseskozi viseli na telefonih, zaradi tega nevarno prehitevali in vozili neizpravnih vozil.

 

In še tole: celjska policija je enkrat takole začela obvestilo o slabi prometni varnosti: “Samo v prvih treh dneh tega tedna sta kljub vrsti preventivnih obvestil in aktivnosti ter aktivnosti policije in ostalih nosilcev Nacionalnega programa varnosti cestnega prometa, subjektov civilne družbe, drugih organov, organizacij in sredstev javnega obveščanja, v dveh prometnih nesrečah umrli dve osebi …” Glede na našete “subjekte” lahko brez dlake na jeziku povemo, da se za boljšo varnost v prometu resda najbolj zavzemajo policisti, malo manj pa ostali, ki jim je to eno izmed zapisanih poslanstev. Pa tudi ne “vsa” sredstva javnega obveščanja, ampak le nekateri mediji, ki jim v poplavi spektakularnih informacij in želji po ekskluzivnosti za varnost na cesti ni vseeno. In ki mnogokrat poročajo o tem, kako naj ljudje vozijo varno, da bo tragedij manj, medtem ko večina medijev poroča o ekskluzivah, ki so kot je videti velikokrat glavna tema tudi tistih, ki bi jim poslanstvo moralo biti ravno boljše stanje v prometu in da bi povzročitelji tragedij končno dobili svojo kazen …Toda psi lajajo, karavana gre dalje. Do naslednje nesreče.

 

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

Tekačevo: Štefan, Frančiška, Helena in Viktorja, kdo vas je umoril?

Tole je članek o Tekačevem, ki sem ga pisala lani, pri delu o sojenjih mi je pomagala kolegica Špela Kuralt. Ti umori veljajo za ene najbolj brutalnih pri nas. Srhljivo je, da naj bi se v skoraj enakem času čez mejo na hrvaški strani (a v bližini) zgodili prav tako neki umori, samo menda ne obstaja povezava. Po nekaterih  (neuradnih) informacijah naj bi se sojenje v tem primeru spet začelo že oktobra, a mi do zdaj to noče nihče uradno potrditi.

11 let tavanja v krvavi temi Tekačevega – Zakaj se zgodba enega najbolj okrutnih umorov nikoli ne konča? 

5. marec 1997. Tekačevo pri Rogaški Slatini. V hiši s številko 9 pri vodnih vratih v mlaki krvi leži mrtva 73-letna Frančiška Poharc, nedaleč od nje še truplo komaj 17-letne Viktorje Krušlin. V gospodarskem poslopju v neposredni bližini sta še trupli 75-letnega Štefana Poharca in 36-letne Helene Krušlin. Slednja je s svojo hčerko bila pri Poharčevih podnajemnica. Nekdo jih je dan prej  pokončal s streli, pred tem naj bi jih tudi trpinčili. 4. marec 2007. Po vseh sodnih procesih, po vseh teh mučnih letih preiskava še vedno ni končana. 

5. marca, torej dan po umoru, ko so odkrili trupla, so kriminalistični preiskovalci začeli s svojim delom in preiskava ima še danes oznako prednostne naloge slovenske policije. Na primeru je delalo 41 policistov in kriminalistov, samo v enem mesecu po umoru so opravili več kot 13 tisoč delovnih ur, 5 tisoč nadur, prevozili več kot 66 tisoč kilometrov, izprašali več kot 2 tisoč ljudi in obdelali več kot 20 tisoč podatkov. Toda, enajst let po krvavem in brutalnem umoru oprijemljivih podatkov ni in ni.

 

Naj spomnimo. Že v prvih dneh preiskave je bilo kristalno jasno, da je bil motiv za umore koristoljubje. 75-letni Poharc je bil svoje čase zaposlen v kmetijski zadrugi, kasneje pa je delal kot zastopnik v zavarovalnici Triglav. Rad je zahajal med ljudi in se pohvalil, da ima veliko premoženje. Ob tem ni pozabil dodati, da je treba denar hraniti doma, saj ni zaupal bankam. Izjave so ga stale življenje, saj je bila javna skrivnost, da ima celo svoje premoženje doma v sefu! Morilci naj bi tako iz njegovega doma odnesli za milijon takratnih mark deviz in več kilogramov zlata!

Nekaj dni po umoru so pridržali dve osebi, vendar so ju po 48 urah izpustili, ker so ovrgli sum, da sta bili z umorom povezani. Nekaj oseb so preizkusili tudi s poligrafom. Zadeve so se poleg kriminalistov lotili tudi izvedenci z inštituta za sodno medicino, ki so skupaj celoten potek zločina tudi rekonstruirali. Izjava, ki je padla takrat v javnost je bila tudi,da prvoten cilj ni bil umor, ampak rop. In zakaj so morali umreti štiri osebe? So se upirale? So morebiti koga prepoznale? Jih je ubil eden ali sta morilca bila dva?

 

27. aprila na bencinski črpalki v Slovenskih Konjicah specialci primejo Kristijana Kamenika iz Slovenskih Konjic, takrat starega 25 let, preiskovalni sodnik pa po zaslišanju zanj odredi pripor. “Njegova vloga pri umoru je potrjena z materialnimi dokazi,” so takrat razlagali na slovenski policiji. Kamenika naj bi pred aprilom leta 1997 policisti obravnavali že petnajstkrat zaradi premoženjskih deliktov, povezanih z nasiljem. Njegovi sosedje in znanci v to, da naj bi bil Kamenik vpleten v srhljiv umor, skorajda niso verjeli. Opisovali so ga kot mirnega, prijaznega fanta, ki pogleda na kri ni prenesel. In ravno ta, miren in prijazen fant, je kar nekaj časa preživel v celjskih zaporih, nato tudi v beograjskih.

Tour de sodišče

Kristijana Kamenika so dve leti in pol po tragediji v Tekačevem obsodili na dvajset let zapora zaradi štirikratnega umora. S tem pa se je agonija na sodišču glede omenjenega primera šele začela. Le dve leti kasneje je namreč vrhovno sodišče sodbo razveljavilo in sojenje se je začelo znova. Ko so Kameniku sodili drugič, se je ustavilo že na samem začetku, leta 2003. Okrožno sodišče je namreč Kamenika oprostilo vseh obtožb, saj naj ne bi bilo dovolj obremenilnih dokazov. Tožilstvo se je seveda pritožilo in leto kasneje je višje sodišče razveljavilo tudi oprostilno sodbo. Kamenika čaka torej še tretje sojenje za primer Tekačevo. Za tretje sojenje je sodišče že dobilo navodila. Končno mora ugotoviti, kdo od izvedencev ima prav glede nesrečnih športnih copat. Medtem ko slovenski izvedenci trdijo, da stopinje ustrezajo Kamenikovim copatom, švicarski in nemški izvedenec v to ne verjameta. To naj bi razjasnili na tretjem sojenju. In v tretje gre rado, pravijo. Vendar pa bo na to sojenje še treba počakati. Kamenik namreč še vedno čaka na sojenje v hrvaškem zaporu.

 

Ko je Kristijan Kamenik čakal na tretje sojenje v primeru Tekačevo, so ga aprila 2004 prijeli zaradi suma preprodaje mamil. V zračnem filtru avtomobila so namreč našli dobrega pol kilograma heroina. Poleg Kamenika so obtožili tudi njegovega someščana in tri njune domnevne srbske pajdaše. Enega od njih, Marinka Zemunovića, in Kristijana Kamenika je srbsko sodišče še istega leta obsodilo na sedem let zapora. Kamenik je ves čas trdil, da s heroinom nima nič, Zemunović pa je vse priznal. Kot je pri Kamenikovih sojenjih očitna praksa, pa se je tudi tu zataknilo. Avgusta 2005 je srbsko vrhovno sodišče sodbo razveljavilo in še istega leta je bil Kamenik ponovno obsojen. Takrat so mu prisodili le dve leti in pol zapora. Nekateri so prepričani, da je k nižji obsodbi pripomogla tudi olajševalna okoliščina, da je Kamenik namreč tistega leta stopil v zakonski stan z Mašo Medik, pevko skupine Turbo Angels. Mimogrede, z Mašo sta se lani januarja že ločila. Če se je njegov zakon tako hitro končal, pa tega ne moremo trditi za sodni postopek v Beogradu. Februarja lani so namreč tudi drugo sodbo razveljavili.

 

Kamenik zdaj čaka na ponovno sojenje na Hrvaškem. Četudi bi bil Kamenik v tujini dokončno oproščen, pa njegovih sojenj v Celju še zdaleč ne bo konec. Pa ne le zaradi Tekačevega. Kameniku bi morali lani soditi zaradi kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja. Leta 1997, tik po tragediji v Tekačevem, namreč Kamenik ni ustavil avtomobila, čeprav so policisti to zahtevali. Kamenik naj bi namesto, da bi vozilo ustavil, avtomobil usmeril prav na policista. A je lani zadeva zastarala. Sicer pa Kamenika čaka v Celju tudi sojenje zaradi trgovine z mamili. Dvema njegovima domnevnima sodelavcema, že sodijo. Vendar pa bo, kot kaže, moral počakati tudi ta postopek. Srbske ugotovitve so namreč ključne tudi za sojenje v Celju, zato sodišče nanje še vedno čaka.

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

 

Ni konkretnega dokaza za Kamenikovo krivdo?

Evo, to je intervju, ki sem ga pred kratkim naredila s Tomažem Bromšetom, novim odvetnikom Kristijana Kamenika v primeru Tekačevo. Prej ga je ves čas zastopala Marjetica Nosan, a je pred meseci umrla zaradi hude bolezni. Le slab mesec pred njeno smrtjo sem se dogovarjala z njo, da bi mi dala intervju, a se je žal zgodilo to, kar se je! Nosanova je bila med odvetniki izstopajoča, spominjam se njene izjave, kako je na sojenju za umor Naserja Beriše (o tem v prihodnjih dneh), v katerega je streljal policist, zabrusila: “Bodi že enkrat tiho!”. No, skratka, po Nosanovi je primer Tekavečo prevzel Bromše. Ne glede na to, da je star komaj 29 let in eden najmlajših (če že ne najmlajši) med celjskimi odvetniki, je resna nevarnost nasprotnikom v sodnih dvoranah. Vsaj tak občutek sem dobila. Preberite, kaj mi je povedal.

 

Angleški izvedenci so končali s tako imenovanim faznim preiskovanjem sledi s kraja umora v Tekačevem, tudi fotografij in fotokopij. To so potrdili tudi na Okrožnem sodišču v Celju. Angleži so v rokah držali ključni dokaz, ki bi obtoženca za najbolj brutalne umore v samostojni Sloveniji, Kristijana Kamenika, lahko povezal s krajem zločina in ga za 20 let spravil za zapahe: športne copate. Toda zadnje izvedensko mnenje je zelo ugodno za obtoženca.

“Mnenje namreč kaže, da ni nobenih zanesljivih karakterističnih detajlov, ki bi ta določen sporni copat povezali z najdenimi odtisi na kraju, kjer so se umori zgodili. Stopnja verjetnosti je na tako imenovani opisni stopenjski lestvici 3, kar je nižja stopnja kot je menil nemški izvedenec. Stopnja 1 pomeni identifikacijo, stopnja 4 nezadostno, 6 je popolna izključitev dokaza.

Kaj to konkretno pomeni za sojenje Kameniku?

Da ni prav nobenega konkretnega dokaza, da bi ga sodišče lahko obsodilo za očitana kazniva dejanja. Sodišče mora odločati na stopnji gotovosti in za to stopnjo gotovosti morajo seveda biti podani dokazi. V tej zadevi pa jih ni! So neki indici, ki sami po sebi ne tvorijo sklenjenega kroga. Prav vsakega od teh indicev je moč razlagati na različne načine. In v takšnem stanju, ko indice lahko razlagamo različno, ti enostavno ne tvorijo kroga, na podlagi katerega bi lahko sklepali nekaj, kar trdi obtožba.

Je res, da se bo sojenje morda začelo že oktobra?

To sem izvedel iz medijev. Vabila še nisem prejel.

Če se bo, boste do oktobra lahko vse preučili?

Gre za zelo obseženo zadevo in to mnenje predstavlja le del te obsežne zadeve. Vsekakor je treba vse temeljito preučiti, izvod mnenja angleških izvedencev sem že posredoval Kristijanu Kameniku. V nadaljevanju se bova sestala in še dorekla nekatere stvari …

… ste vseeno od njega že morda dobili vsaj kak odziv?

Ne. Mnenje sem dobil konec avgusta, ga pregledal in v prvih dneh septembra posredoval Kameniku.

On je zdaj v priporu na Hrvaškem, kjer so ga prijeli zaradi tihotapljenja mamil. Na sojenju v Celju  potem ne bo prisoten?

Treba je vedeti, da se bo glavna obravnava začela spet znova. Ker je Kamenik v tujini, lahko pride do sojenja v nenavzočnosti, ampak pod določenimi pogoji, ki jih določa Zakon o kazenskem postopku. Senat pa bo tisti, ki bo moral oceniti, ali je navzočnost obtoženca nujna ali ne. Mislim, da to v konkretni zadevi ne bo prav lahka naloga glede na izjemno obsežnost, zahtevnost in vrsto kaznivega dejanja, ki se mu očita in seveda upoštevaje njegov dosedanji zagovor.

Kako to, da ste se odločili prevzeti ta primer, ki je tudi eden največjih primerov v Sloveniji?

Ta primer sem prevzel s tem, ko sem prevzemal odvetniško pisarno zdaj pokojne odvetnice Marjetice Nosan. Njena želja in prepričanje sta  bila, da jo lahko nadomestim. O tem sva se pred njeno smrtjo veliko pogovarjala, tudi Kristjan Kamenik jo je takrat obiskal.

Kamenik vam je očitno moral napisati tudi pooblastilo za zastopanje. Je res, da sta se dobila le par dni preden so njega aretirali v Reki?

To drži, da.

Saj ne, da bi vas primerjali z njegovo nekdanjo zagovornico Nosanovo, toda ona je vedno znova imela v rokavu kakšen adut, s katerim je presenetila. Lahko kaj takšnega pričakujemo tudi pri vas?

Razumljivo je, da o vsebini nadaljnje obrambe ne bom govoril pred začetkom sojenja. Najprej je na potezi državni tožilec. On je tisti, ki se bo moral zdaj o tem izjasniti, ali se bo torej sploh odločil, da bo še naprej vztrajal pri pregonu Kamenika in šele nato nastopim jaz kot obramba …

In ravno Kamenikova obramba je tudi Nosanovo naredila za eno najbolj obleganih slovenskih odvetnic.

Z njo sem sodeloval kar nekaj mesecev preden je izvedela za svojo bolezen. In to sodelovanje sam ocenjujem za dobro in zelo uspešno. Nadomeščal sem jo tudi na raznih obravnavah, ki se jih ni mogla udeležiti. Mislim, da sta ravno to sodelovanje in način mojega dela veliko pripomogla k njeni odločitvi, da mi zaupa svojo pisarno.

Katero lastnost ste najbolj cenili pri njej kot odvetnici?

Bila je zelo vztrajna in tudi sam sem tak. Mislim, da je naloga odvetnika predvsem v kazenskih postopkih zagotoviti, da pravila, ki jih je spisala država ne upoštevajo samo tisti, ki se znajdejo v teh postopkih, ampak je treba tudi organom pregona jasno povedati, da so pravila zapisana zato, da se jih držijo tudi oni.

Boste vi v sodnih dvoranah kot je bila ona – brez dlake na jeziku?

Vsekakor bom zelo jasno izrazil svoje mnenje ….

 

 

 

Tomaž Bromše je na Pravni fakulteti v Ljubljani diplomiral leta 2002. Kot sodniški pripravnik je delal na Višjem sodišču v Celju, nato je bil dve leti zaposlen v odvetniški pisarni uspešnega celjskega odvetnika Marjana Feguša. Od leta 2006 je samostojen odvetnik.

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

 

Nerazrešeni umori na Celjskem

V tem prispevku pišem torej o nekaterih umorih (Tekačevo je izvzeto, ker sem pisala o tem v prejšnjih sporočilih) na Celjskem, za katere še zdaj ni jasno, kdo stoji za njimi. Pri pisanju tega prispevka so se name obrnili tudi svojci od enega izmed omenjenih, češ, da ni dobro, da se toliko o tem piše … Ne vem, kaj je v ozadju njihovega strahu, dejstvo pa je, da so morilci še vedno na prostosti oziroma niso obsojeni.

Vrsta umorov, zaradi katerih še ni bil nihče kaznovan -  Kaj bodo pokazale preiskave, ki “… še vedno potekajo …”

Slovenija je po številu in okrutnosti v najhujših kaznivih dejanjih še daleč za zahodnimi državami. Jim pa sledi. Statistika kaže kar nekaj umorov, kjer so storilci že za zapahi ali pa se jim vsaj sodi, kup umorov pa ostaja še nerešenih, morilci so še na prostosti. Nekaj takšnih umorov je tudi na Celjskem, Celjani pa so pod streli umirali tudi drugje. Noben primer ni končan, dokler morilcev ne najdejo, je pogosta izjava policije, toda kaj ko leta minevajo, krivci za smrt nekaterih pa še niso znani.

Decembra leta 2003 so pred hotelom I v Remetinski ulici v Zagrebu našli ustreljenega 33-letnega Celjana Zlatka Žoherja. Ker je bil omenjeni celjski policiji znan kot osumljenec nekaterih goljufij z avtomobili, v  sosednji Hrvaški (Žoher naj bi imel tudi hrvaško državljanstvo) pa so se mediji ob njegovi smrti na široko razpisali tudi o mamilih, se je govorilo o mafijskem obračunu. Kakorkoli že, Žoher je umrl v skrajno sumljivih okoliščinah, ki so še vedno nejasne, niti zagrebška niti slovenska policija, ki vodita skupno preiskavo, storilcev ni prijela.

Od umora Žoherja nista minila dobra dva meseca, ko je umrl še 31-letnik Matjaž Podmiljšak iz Levca. Počilo v Ljubljani, saj so ga prav tako ustreljenega v vozilu našli v Brilejevi ulici. Policija je po umoru molčala kot grob, niso povedali niti tega, ali sumijo, da sta umora med seboj povezana.  Žoher in Podmiljšak sta se namreč poznala, sta bila oba osumljenca v prej omenjenih goljufivih poslih z avtomobili, vendar je zadeva zastarala, zato do obsodbe ni prišlo. Mesece po umoru Podmiljšaka je bilo neuradno sicer slišati, da se krog okoli osumljenih že manjša, toda preiskava še vedno ni končana, storilcev tudi v tem primeru še nimajo.