Še vedno ni konca: 17 tisoč evrov mora plačati, ker so mu zaradi napačne diganoze odstranili del pljuč! Nihče ni kriv …

Tale članek sem pisala pred dnevi za naš časopis. Pravzaprav sem o tem pisala že večkrat, ker so takšne zgodbe prevečkrat preslišane v naši družbi …

Zato, da je danes invalid, menda ni kriv nihče. So vsi v tej državi gluhi?

O Celjanu Osmanu Lutolliju smo v Novem tedniku že večkrat pisali. Leta 1996 so mu zaradi napačno ugotovljene diagnoze, saj so mu dejali, da ima raka, odstranili del pljuč. Po operaciji so v celjski bolnišnici ugotovili, da raka sploh ni imel. Trinajst let je bil primer na sodiščih, njegova družina je ostala že skorajda brez volje in moči biti boj s sodnimi mlini, ko je udarila odločitev sodišča, da za to, da je Lutolli danes praktično invalid, ni kriv nihče. In to še ni vse. Bolnišnici v Topolšici in Kliničnemu centru Maribor mora plačati skoraj 17 tisoč evrov zaradi nastalih sodnih stroškov.

Lutolli izhoda ne vidi. Prizna, da je v najhujši stiski in razmišlja, da je smrt edini izhod. Toda ima otroke, ki jih vseh še ni spravil do kruha, in to ga drži pokonci. Vse, kar se je v zadnjih letih dogajalo, je strlo tudi njegovo ženo. Enostavno ne more verjeti, da nekomu lahko postavijo napačno diagnozo, mu odstranijo del pomembnega organa, nato pa nihče ne odgovarja, ampak mora bolnik plačati vse stroške. Do zdaj se je obrnil že na vse naslove, ponekod naletel na besede, ki nikoli niso postale dejanja, drugod še na besede ne.
»Bil sem tudi pri varuhinji človekovih pravic. Ko sem želel vstopiti v stavbo, so me klicali, da me varuhinja ne more sprejeti, ker je odsotna. Z menoj se je pogovarjala neka druga ženska, menda njena namestnica, mi obljubljala neke stvari, vendar me zatem ni nihče več poklical,« trdi Lutolli. Potem je varuhinjo ponovno poiskal, ko je bila na svojih rednih obiskih v Celju. »Vprašal sem jo, če je ona varuhinja tudi mojih pravic. In če je, naj mi pomaga. Po tem srečanju sem vendarle dobil odgovor, da pri vseh postopkih nisem izčrpal vseh možnosti,« še dodaja Lutolli. »Vendar kam naj se še obrnem? Zaradi invalidnosti imam težave tudi v službi. Pomoč sem iskal tudi pri inšpektorjih, sindikatu … Vsepovsod.«

Sogovornik je že več let na bolniški, v podjetju, kjer je zaposlen, ne more opravljati dela, na katerega je bil sicer premeščen po operaciji, čeprav mu plače zaradi premestitve niso spremenili. Na srečo se je uspel dogovoriti z Zavarovalnico Triglav in bolnišnico v Topolšici, da mu trenutno ustavijo plačevanje pravdnih stroškov, na katere se je »nabilo« že kar nekaj obresti. 4.676 evrov bo moral plačati kasneje, saj jih zdaj nikakor ne more. Od plače, ki jo dobi, in dodatkov za otroke mu ne ostane nič, ostajajo pa položnice, ki jih plača, ko lahko. Center za socialno delo ne stoji križem rok, pomagali so mu že večkrat, tudi s plačilom položnic. Prosili so še za odpis terjatve, ki jo ima Lutolli do mariborske bolnišnice (12.300 evrov), ali vsaj za odlog plačila, vendar niso uspeli. Tako mu vsak mesec z računa že jemljejo obrok plačila.
»Ne vem, kaj naj še storim,« nemočno pripomni. »Včasih pomislim, da sanjam. Pravijo, da lepa beseda lepo mesto najde. Seveda najde, le če imaš denar in položaj. Jaz pa te sreče očitno nimam …«

SIMONA ŠOLINIČ
Foto: sherpa@t-1.si

Lutollijev primer, ki se je trinajst let kotalil po sodiščih in mu na koncu prinesel hladen tuš s 17 tisočaki, ki jih mora zdaj plačati tudi zaradi vseh stroškov, nastalih med sojenjem, trenutno preučuje vrhovno sodišče. Čaka namreč rezultate revizije vsega postopka.

NUUUUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko/ novinarsko delo. Ker so se ponekod že nedovoljeno (in brez navedbe vira, zaradi česar so bili že nekateri ukrepi) pojavili podatki, ki so bili dokazano pridobljeni izključno za na tem blogu objavljeno delo, velja naslednje: tukaj zapisano je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo avtorica/medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo tudi v prihodnje. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih. Komentarji so »odklenjeni« le prvi dan objave članka.

 

Nasilje je že prva klofuta!

Tole je intervju, ki je bil pred dnevi objavljen v Novem tedniku. Nastal je na podlagi treh družinskih umorov, ki so se zgodili na Celjskem v zadnjih mesecih.

 

Direktor PU Celje mag. Karol Turk: »Žrtev je prevečkrat prepuščena sama sebi! Največje žrtve nasilja v družini so otroci!«

Slovenci imajo doma še kar veliko orožja. Kot da bi orožje čakalo le na trenutek nerazsodnosti, jeze ali vrhunec ljubosumja … V slovenskih družinah so nevarni tudi noži. Pot v nasilje tlakujejo že narobe izrečena beseda, premalo kuhana večerja ali sumljiv telefonski klic. Na Celjskem je letno okoli 400 kaznivih dejanj zoper življenje in telo, od 500 do 600 kaznivih dejanj zoper zakonsko zvezo. Tudi prekrškov je okoli 500 na leto takšnih, ki se zgodijo za družinskimi zidovi. Kaj se dogaja s slovensko družbo in družino, ki sta tolikokrat postavljeni za zgled? »Temeljni problem je slaba komunikacija v družbi, ki se nato prenaša še v družino. Odnosi v družini pa se odražajo v družbi. Saj vidimo, kakšne so vrednote danes,« pravi direktor Policijske uprave Celje mag. Karol Turk. Njegovi kriminalisti so morali letos že trikrat preiskovati družinske tragedije.

Ali smo Slovenci še vedno preveč tolerantni do nasilja?
Da. Pogled v preteklost postavi vprašanje, kaj če smo nasilje celo spodbujali. Kdo so tisti, ki so imeli včasih oblast, moč? Vsi govorijo o »tajkunizaciji«, tudi to je na nek način nasilje nad družbo. In s to družbo se nekaj dogaja. Ali je zatajil imunski sistem ali pa se družba ni dovolj hitro odzvala na nasilje.

Bo še huje?
Bojim se, da. Hude oblike nasilja, ki se zdaj dogajajo v tujini, so prihajajoči deviantni pojavi. Včasih ropov z umori ni bilo, danes se tudi pri nas že dogajajo. Vse to lahko postane stalnica. Poglejte umore v šolah v tujini. Jutri bodo lahko že pri nas! Treba bi bilo oceniti, kaj se dogaja z ljudmi, ali so to problemi družbene krize, pogojeni s socialno ekonomskimi razmerami, ali je družba ves čas spodbujala moč posameznikov, nasilje, tekmovalnost, ali pa ljudje v stresnih in težkih situacijah enostavno ne vidijo izhoda. Ta vprašanja moramo razčistiti.

Kako? Kje začeti?
Ključen je najšibkejši člen. Žrtev. Prvi korak mora vedno narediti žrtev! Niti policija niti centri za socialno delo ne morejo prestopiti praga zasebnosti in začeti postopkov, če žrtev ni pripravljena sodelovati. Mora dati znak, da želi, da se to konča. Pogosto imamo primere, kjer okoliščine kažejo na nasilje, vendar žrtev ne želi sodelovati. Potem se nasilje stopnjuje in šele po daljšem obdobju, ko pride do kritične točke, je žrtev pripravljena zadevo prijaviti. Predolgo čakajo! Upajo, da se bo zadeva normalizirala, mislijo, da so same doprinesle k nasilju, morda so v ozadju finančni razlogi ali želja po ohranitvi družine. Že majhen problem povzroči večji spor. Ljudje ne znajo popustiti in najti rešitve na pravi način. Že prva klofuta je nasilje in treba je odgovoriti že ob prvem takem pojavu!

Prevečkrat je videti, da je bolj kot žrtev zaščiten nasilnež …
Ne bi rekel. Bi pa dejal, da žrtev prevečkrat »ostane sama«, prepuščena sama sebi. Družba ne ščiti storilca, verjemite, da policija stori vse, ko dobi prijavo o nasilju v družini. Bila je sprejeta nova zakonodaja na področju preprečevanja nasilja in to kaže, da se je nekaj vendarle zganilo. Ampak z vidika žrtve je res, da ta pogosto ostane sama.

Policija v zadnjih letih ogromno dela preventivno. Je to dovolj? Kaj pa centri za socialno delo, sodišča?
Na Celjskem dokaj dobro sodelujemo s centri za socialno delo in z ostalimi ustanovami, enako tudi z nevladnimi organizacijami, za nami je nekaj primerov dobrih praks. Uspemo lahko le skupaj. Morda bodo centri za socialno delo sčasoma morali ustvariti sodobnejši pristop dela z družino. Tudi postopki pri razvezi partnerjev in delitvi premoženja so dolgotrajni. Ko se žrtev odloči, da se bo s težavami soočila tako, da jih bo naposled tudi odpravila, potem bi morali postopke speljati hitro in učinkovito. Ravno v tem prehodnem obdobju namreč prihaja do konfliktov med partnerji. Policija običajno nastopi, ko so že posledice, torej ko se nasilje že zgodi. Naše delo je, da ugotovimo dejstva, podamo ovadbo ali poročilo na tožilstvo. Zadnja leta se ustanavljajo številne agencije. Če imamo agencijo za varnost v prometu, zakaj država ne ustanovi agencije za preprečevanje nasilja? V Sloveniji je veliko strokovnjakov, ki se ukvarjajo s tem in bi lahko pomagali, dajmo jih združiti, saj bomo le tako lahko zagotovili sinergijske učinke. Obdelajmo, analizirajmo nasilje kot splošen pojav, da bomo dobili celovito sliko in celovito rešili problem.

Želite reči, da se s preprečevanjem nasilja ukvarjamo vsak zase in ne skupno?
Delno reševanje problema nasilja je stopicanje na mestu. Nasilje je bolezen družbe, ki jo bo treba zdraviti sistematično. Treba je videti gozd, ne le drevo. Prihod policije na kraj, izrek ukrepa prepovedi približevanja, plačilni nalog – to ni dovolj! Nekdo še mora vstopiti v ta krog in poskrbeti, da se odnosi v družini uredijo, zagotoviti žrtvi varno življenje. Konec koncev ne gre le za družinsko nasilje. To je napaka, veste, ker ko se v družbi kaj zgodi, se vsi »fokusiramo« na ta dogodek in naredimo sceno. Nasilje pa je globalni pojav.

Kaj mislite s tem?
Obstajajo različne vrste nasilja, od nasilja na športnih prizoriščih do nasilja med vrstniki, spolnega nasilja, nasilja v prometu … Ampak nasilje je globalen družbeni pojav in ima skupni imenovalec. In tako prideva na točko, o kateri sva govorila prej: dokler bomo težave reševali delno, ne bo premika. Nasilja bo vedno več, zato mora družba nanj odgovoriti zdaj, v tem trenutku. Da v prihodnosti preprečimo dogodek, kot je bil poleti na Norveškem.

Ampak ko sem pred leti – pred gospodarsko krizo – vašega kolega iz kriminalističnih vrst vprašala, ali lahko pričakujemo porast nasilja zaradi vseh posledic krize, je dejal, da ne in da če bomo o tem pisali, bo nasilja še več …
Čas je, da si nalijemo čistega vina in da se ne sprenevedamo! Socialno-ekonomske razmere pogojujejo nasilje, to je dejstvo. Ko je v življenju vse v redu, potem praviloma tudi nasilja ni. Ko pride kriza, pa se ljudje ne znajo spopasti s težavami in takrat komu tudi prekipi. Tu je še alkoholizem, ki ga je v času krize največ. Nihče me ne bo prepričal nasprotno, saj to vidim pri delu.

Res je tudi, da se ustanove zapirajo. V primeru enega letošnjih umorov je CSD s sodiščem celo dosegel, da nekateri mediji sploh niso smeli o tragediji poročati!
Mediji imate lahko pozitivno ali negativno vlogo. Pozitivna je preventiva. Ozaveščate javnost, žrtve, tudi družba se odzove in ponudi rešitev žrtvi. Po drugi strani nekateri mediji želijo kri, pompozne novice. Javne objave podrobnosti o kakšnem primeru imajo za žrtve lahko še hujše posledice. Tudi mi pogosto skušamo zadržati informacije o dogodkih v družinskem krogu, da ne bi izpostavljali žrtev. Gre za občutljive zadeve in morajo se rešiti v ožjem krogu. Otrok, ki je žrtev, je lahko deležen še psihičnega nasilja med vrstniki, zbadljivk. Ko sva ravno pri medijih, je treba izpostaviti tudi nenehno nasilje, ki ga mediji predvajajo. To ni dobro, saj negativno vpliva na mlade, ki se enačijo s temi liki in nasilje se samo še stopnjuje.

Toda policija ima možnost reakcije. Na spletu je kup sovražnega govora, neprimernih fotografij. Tudi to je nasilje. Kdaj se zgane policija?
Policija je dolžna reagirati, ko kjerkoli in kadarkoli v medijih ali na spletu zazna elemente kaznivega dejanja. Ali je to sovražni govor ali kaj drugega. Takrat vedno začnemo zbirati informacije in se glede na okoliščine odločimo, kako naprej. Veste pa sami, kako je z mejo pri sovražnem govoru. Elektronske komunikacije so šele tema! Ljudje so se zaprli med štiri stene, živijo v nekem namišljenem svetu, komunicirajo samo še preko skypa, e-pošte … preko ekrana! Manjkajo nam osebna komunikacija, pristni odnosi, pogovori, ne pa da iščemo prijatelje preko spleta! Vidite, tudi to vpliva na razvoj nasilja.

SIMONA ŠOLINIČ
Foto: info.grupa@gmail.com

 

NUUUUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko/ novinarsko delo. Ker so se ponekod že nedovoljeno (in brez navedbe vira, zaradi česar so bili že nekateri ukrepi) pojavili podatki, ki so bili dokazano pridobljeni izključno za na tem blogu objavljeno delo, velja naslednje: tukaj zapisano je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo avtorica/medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo tudi v prihodnje. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih. Komentarji so »odklenjeni« le prvi dan objave članka.

 

V dveh nesrečah sta izgubila oba otroka

To je članek, ki sem ga za Novi tednik pisala že aprila.

Tjaž je leta 1997 imel komaj 14 let. S kolesom se je vračal domov s treninga košarke, ko ga je v Laškem do smrti zbil voznik avtomobila. Manja je bila leta 1999 18-letno dekle, v dobi, ko so se ji odpirala vrata v odraslost. V Košnici je umrla kot sopotnica v zveriženi pločevini, ko je voznik zapeljal s ceste. Tjaž in Manja sta bila brat in sestra. Njuna starša Matjaž in Cirila Suša sta v dveh letih v dveh nesrečah izgubila dva otroka! Nič na svetu njuni življenji ne more več postaviti v normalne tirnice. Nihče, ki ni doživel česa podobnega, ne more razumeti njune bolečine. To je zgodba, ki bi jo morali prebrati vsi uradniki, ki so jim nesreče le številke na papirju ali »neprednostne zadeve na sodišču«.

Šele pet let po vsaki nesreči sta starša dočakala sojenji povzročiteljema nesreč. Voznik, ki je trčil v Tjaža, je bil celo vinjen, a so ga na sodišču oprostili! Moški, ki je vozil avtomobil, v katerem je umrla Manja, je bil pogojno obsojen. Vsa ta leta, ko so se papirji o nesrečah premetavali po uradniških mizah, sta starša vsak dan in vsako minuto doživljala kruto bolečino ob izgubi dveh otrok. Vsak klic na sodišče je v njuno žalost še dodatno zarezal. »Vseskozi si v napetosti, vedno te kdo spominja na to, ne moreš se nikakor vrniti v normalno življenje, ne moreš ›urediti samega sebe, svojo notranjost‹. In kadar je to onemogočeno in je ta doba, ko čakaš na sojenje, dolga, te to vodi v trajne psihične posledice,« nam je razlagal Matjaž Suša. »Ob vsaki malenkosti si nervozen. Po Manjini nesreči, leta 2000, se nama je rodil še Januš, vsakič si nemiren, če ga spustiš ven … Ko gre na kolo, razmišljaš, kaj se bo zgodilo … Čeprav v sebi veš in razumsko dojameš, da otrok mora živeti, se igrati, da morava živeti dalje tudi midva, ne gre …« dodaja Suša. Z ženo menita, da bi se moral postopek sojenja po takšnih tragedijah začeti najkasneje v šestih mesecih po nesreči. Toda, ali je kazen pri tako hudi izkušnji staršem lahko zadoščenje? Je kaj takšnega možno sploh kdaj oprostiti? »Mislim, da je to odvisno od vsakega posameznika. Če gledaš na to s stališča vere, pomeni, da zbrišeš tisto jezo v sebi, ki jo čutiš do osebe, ki je povzročila smrt tvojega otroka, ne moreš pa tega pozabiti … Kazen je ureditev, ki mora veljati za družbo. Reši ugled v družbi, je neke vrste ›pravičnost‹. Tistemu, ki je doživel to, kar sva midva, pa ne more biti nobena kazen zadoščenje. Niti misel na maščevanje ne prinese nič dobrega …«

Nagraditi vestne voznike!

Sistem izreka zaporne kazni ali določa izplačila odškodnin. Vse to po njunem mnenju še vedno ni dovolj učinkovito. Pogrešata vzgojno kazen. »To pa je le takrat, ko se bo tak povzročitelj osebno srečal z ljudmi in posledicami, kot jih je sam povzročil drugim. Če bo moral pomagati nekomu, ki se znova uči hoditi, govoriti, ker je nekdo povzročil nesrečo, v kateri ga je poškodoval. To je vzgojno,« nam je razlagal Suša. Misli na delo, ki bi ga morali povzročitelji opravljati prostovoljno predvsem v rehabilitacijskih centrih. Ima prav. Pri nas se še vedno dogaja, da se povzročitelj tragedije iz svojega početja ne nauči skorajda nič. Le toliko, kolikor mu pride prav na sojenjih kot olajševalna okoliščina …

»Takšna pomoč pri rehabilitacijah žrtev bi precej pomagala, ne pa tudi izučila. Veste, to ni dovolj, saj se je pred tem tragedija že zgodila. Tragedije pa je treba preprečevati. Ljudi je treba vzgajati od malega, če jim ne daješ pozitivnih vrednot, so nagnjeni k temu, kar ugotavljajo sami. Danes sta pri vsaki hiši že dva avtomobila, prometa je več, mi pa se vozimo po nekaterih cestah, ki se niso spremenile že dvajset let. In še vedno je nekdo frajer, če pelje skozi naselje 100 …« dodaja Matjaž. Ni mu vseeno. »Zakaj ne bi v svoji okolici poiskali in javno pohvalili dobre in vestne voznike? Zakaj ne bi vpeljali priznanja zanje? Imamo priznanja za marsikaj, zakaj jih zanje nimamo? Zakaj ne bi z brezplačnim parkiranjem za določen čas nagradili vestnega voznika? Zgledi vlečejo. Takrat bi se začelo spreminjati v glavi,« razlaga Suša. Ne razume, zakaj v letu 2011 prometna vzgoja še vedno ni pomemben in sestavni del pouka, ne le del neke splošne učne snovi in krožkov. »Takšno izobraževanje bi dalo mladim vrednote,« sta mnenja Matjaž in Cirila. »Včasih so bili policisti med ljudmi, danes jih vidim le ob nesrečah ali pri merjenju hitrosti z radarjem. Dober primer je Anglija. Ko se zgodijo spremembe v prometu, so med ljudmi tudi policisti, ki jih na to opozarjajo, se z njimi pogovarjajo. Za takšno svetovanje in za to, da bi bilo med ljudmi več policistov, niso potrebne velike kadrovske spremembe …,« pravita naša sogovornika. Toda praksa kaže, da smo daleč daleč za tistimi, ki se zavedajo, kaj je prometna kultura.

Hudo je. Še vedno.

O nesrečah je Matjažu in Cirili še vedno težko govoriti. Tudi nas sta prosila, da ju ne sprašujemo o tem, kaj vse se je dogajalo na usodna dneva, v katerih sta izgubila ljubljena otroka. Čeprav nikoli več ne bosta enaka kot pred tragedijama, vso svojo energijo zdaj predajata 11-letnemu Janušu. »Ve, kaj se je zgodilo bratu in sestri, ki ju sicer nikoli ni imel možnosti spoznati …«

NUUUUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko/ novinarsko delo. Ker so se ponekod že nedovoljeno (in brez navedbe vira, zaradi česar so bili že nekateri ukrepi) pojavili podatki, ki so bili dokazano pridobljeni izključno za na tem blogu objavljeno delo, velja naslednje: tukaj zapisano je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo avtorica/medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo tudi v prihodnje. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih. Komentarji so »odklenjeni« le prvi dan objave članka.

 

Kdo zavlačuje sojenja povzročiteljem tragičnih nesreč, komu ni jasno, da je tu nekaj hudo narobe? Ali je treba sodnikom potrkati na vest?!

Tole so članki, ki sem jih za Novi tednik o dolgotrajnih sodnih postopkih v primerih tragičnih prometnih nesreč pisala pred tedni. Vse sem objavila naenkrat, da javnost dobi čim bolj celovito sliko. Čisto spodaj je tudi odgovor Ministrstva za pravosodje RS, v katerem so pravzaprav podprli moje navedbe in to, da so zaradi »domnevno prepočasnega reševanja kazenske zadeve Maček« večkrat posredovali na celjskem okrožnem sodišču. Odzvali so se po objavi članka, torej potem, ko s celjskega sodišča sploh nisem dobila odgovor na svoje dodatno vprašanje.

Za vsako svojo zapisano besedo stoodstotno stojim.

Hvala, ker me berete! 

Simona

 …

»Ne gre le za našo žalost zaradi izgube ljubljenih v prometni nesreči, gre za to, da je čas, da se tej družbi nastavi ogledalo in v njem vidi vso to apatijo ljudi. V Sloveniji se pač ščitijo storilci! Kdo so ti izvedenci, ki presojajo, v kakšnem stanju je nekdo storil kaznivo dejanje? Sistem nam, svojcem žrtev, namreč ne ponuja nobenega izvedenca, ki bi presodil, kako so naša življenja uničena …« pravi Nataša Kračun. Njen brat Peter, star 24 let, je umrl skupaj z 21-letno Tjašo Koštomaj in 22-letno Natašo Godec v vozilu 2. oktobra predlani na avtocesti pri Arji vasi. Eno dekle je bilo hudo poškodovano. Nesrečo je povzročil Branko Maček, ki je na avtocesto zapeljal v napačni smeri.
Maček bo 8. julija vendarle stopil pred sodnico. Skoraj dve leti po nesreči! Zagotovo se to sojenje sploh še ne bi začelo, če ne bi bilo tolikšnega odmeva po tragediji, ki je ena najhujših na slovenskih cestah. Po neuradnih podatkih dobivajo na sodiščih že sive lase, ker jim novinarji zastavljamo vprašanja, kdaj se bo vendarle začelo sojenje (dvakrat je že bil preložen začetek) in vsako naše vprašanje ter glas svojcev v javnosti dojemajo kot pritisk. »Seveda je pritisk,« trdi Kračunova. »Vse to je na nek način poniževalno, da se moramo svojci žrtev prometnih nesreč tako angažirati, da se v sistemu sploh kaj zgane. To se ne dogaja nikjer v razvitih državah! Koliko sojenj povzročiteljem tragedij je bilo, ki so se končala šele po sedmih letih in več! To je sramota!« Kar naenkrat je za družbo normalno, da starši ozaveščajo, kako je, če izgubiš otroka, namesto da bi se povzdignil glas družbe zaradi sistema, ki še vedno dopušča, da se sojenja za tako boleče zadeve začenjajo tudi po več kot pet let po dogodku, opozarjajo družine Kračun, Koštomaj in Godec.

»Če bi se država res zavzemala za državljane, bi javno stopila na stran svojcev žrtve nesreč. Ker pa imajo ti občutek, da temu ni tako, se umaknejo, ker se ne želijo izpostavljati. V tujini sistem najprej zaščiti svojce, na koncu jih celo vprašajo, ali so zadovoljni s kaznijo za povzročitelja, ampak ne s kaznijo, ki je izrečena 7 ali 10 let po dogodku, ampak v letu dni! Obsodba je le formalni zaključek postopka,« še dodaja Nataša Kračun. »Vse to nam onemogoča naravni proces žalovanja. Izveš, da naj bi se sojenje začelo, svoje stvari daš ob rob, padeš spet v te občutke …, potem izveš, da sojenja ne bo. In tako še drugič. To je nerazumljivo, onemogoča nam naravni potek žalovanja, kako ne morejo tega razumeti? Ampak ni treba zdaj govoriti o naših čustvih, kajti ta bolečina ostaja v naši notranjosti sleherni trenutek,« pravi Marjana Kračun, Petrova mama. Družine umrlih otrok želijo, da bi se spremenila miselnost ljudi.

Kriza bolne družbe
»Vsak, ki vidi, kaj preživljaš, reče ›zdrži‹. Ne potrebujemo tega, mi potrebujemo ljudi, ki nas bodo podprli, da se sistem v Sloveniji zbudi. Sodniki, odvetniki, tožilci govorijo o tem primeru, po kuloarjih se pogovarjajo, kaj vse bi se moralo že zgoditi, potem pa nenadoma vsi potihnejo,« razlaga Karmen Hrastnik Koštomaj, ki je v nesreči izgubila hčerko. Od koga pričakujejo glas podpore? »Od ljudi, ki imajo danes otroke ali jih bodo imeli jutri. Njihovi otroci so v nevarnosti. Jaz sem bil za svojo hčerko sveto prepričan, da se ji nesreča ne more zgoditi. Pa se je. Vsi čakajo. Mislijo, da se to njim ne more zgoditi …,« dodaja Branko Koštomaj. Dokler se ne zgodi. »Takrat bodo svojci novih žrtev čutili popolnoma enako kot mi,« še konča.
Solze ob izgubi otrok vsak dan najdejo svojo pot na obrazu. Družine imajo na trenutek občutek, kot da je v slovenski družbi narobe opozarjati na »narobe družbo«. »Kot da smo edini vpijoči v državi,« dodajo. »Pravijo, da pritiskamo na sodišče. Greš mimo sodišča, pogledaš gor in to že dojamejo kot pritisk? Pijani povzročitelj nesreče pravi, da se to, kar se je zgodilo njemu, lahko zgodi vsakomur. Ne drži. Ker alkohola ne pijejo vsi! Za koga sodijo? Za ljudstvo! Kakšno je sporočilo temu ljudstvu? Nesreča se je zgodila pred dvema letoma, pa me kdo vpraša, kaj je z zadevo in rečem, da ne vem … V tujini se zadeva konča v nekaj mesecih in tisto je pozitivno sporočilo ljudem. Mi nismo spregovorili le zaradi sebe, ampak zaradi mladih, ki morajo vedeti, v kakšni državi živijo in kaj jim ta država nudi! Če je v državi v preteklih letih umrlo nekaj tisoč ljudi v prometu, postopki pa se vlečejo do 10 let, komu zdaj ni jasno, da je tu nekaj narobe?« se sprašuje Petrov oče Alojz Kračun.

Vsa ta sojenja, ki se začenjajo leta in leta po tragedijah, v svojcih žrtev vedno znova odpirajo nikoli zaceljene rane. »In ko se začne sojenje, se sodi drugačnemu človeku, saj to po vseh letih ni več isti človek, kot je bil na dan tragedije. Prepričana sem, da tudi on živi s posledicami, šele ko človek prizna krivdo, se začne proces spreobrnjenja. In šele ko to doseže, lahko začne s svojo izkušnjo vplivati na druge ljudi, da ne počenjajo podobnega. Šele z razsodbo povzročitelj prometne nesreče spozna, kaj je v resnici storil. Naši otroci so mrtvi in nihče jih ne more pripeljati nazaj. Kriza, v kateri živimo, je globoka, ampak to ni samo naša kriza. Je kriza več družin, sorodstva, družbe, ki te stvari dopušča. Je kriza bolne družbe,« pravi Marjana Kračun.

Je treba sodnikom potrkati na vest?

Prometne nesreče so hud udarec svojcem žrtev. Leta tečejo in ko se zdi, da so preživeli najhujše, se s sodnimi procesi najhuje šele začne. »Podaljševanje sodnih postopkov ni v prid ne povzročiteljem ne oškodovancem,« opozarja Robert Štaba, predsednik Zavoda Varna pot, ki že nekaj let pomaga svojcem žrtev prometnih nesreč. Ministrstvu za pravosodje je Zavod Varna pot predlagal, naj vendarle zmanjša čas sodnih postopkov, katerih dolgotrajnost za svojce žrtev pomeni »podoživljanje pogreba svojega bližnjega.«

Sojenje Branku Mačku za tragedijo pri Arji vasi se še ni začelo. Na sojenje čaka Branko Žnidarec, ki je predlani pijan povzročil smrt mame dveh otrok. Še vedno ni sojenja Andreju Gombocu, ki je vinjen leta 2007 v Tolstem Vrhu do smrti zbil 10-letnico. Ni še sojenja Marjanu Ojsteršku, ki je leta 2008 v Prožinski vasi do smrti zbil 17-letnika in pobegnil. Štiri leta po nesreči so začeli soditi tudi Simeonu Januzoviču, ki je trčil v kolesarja, bil pri tem vinjen, s kraja nesreče pobegnil, vozil je avto, ki ni bil brezhiben.

Želite, da bi se v Sloveniji sojenje za tragedije začelo »v razumnem roku, ki ne sme biti daljši od 18 mesecev«. Je to sploh realno?

Pred leti je bila Slovenija med najbolj nevarnimi evropskimi državami v prometu. Če bi takrat vprašali, ali lahko naša država postane varnejša, bi rekli, da je to nemogoče. Danes vidimo, da smo predvsem pri varnosti otrok v prometu med prvimi v EU. Če smo uspeli pri varnosti otrok – zakaj ne bi mogli še na ostalih področjih cestnega prometa?

Kdo je naredil največji »premik«?

Številna ministrstva in novo ustanovljena Javna agencija za varnost cestnega prometa. Sodstvo pa je zaostalo. Želimo, da se pravosodje pridruži temu tempu in da speljejo sojenja v razumnem roku, kajti današnja praksa, ko se sodi 5 ali 10 let za povzročitev prometne nesreče, je s človeškega vidika popolnoma nesprejemljiva. Dolgotrajni sodni postopki svojcem žrtev povzročajo škodo, državi pa nerazumne stroške.

Predlagate prednostno obravnavo teh zadev na sodiščih. Staršem pokojnih otrok pri Arji vasi so na sodišču dejali, da primer ni prednosten, čeprav jim je pravosodni minister Aleš Zalar na sestanku po nesreči obljubil drugače.

Ko sem namestnika ministra za pravosodje v Veliki Britaniji vprašal, zakaj so se odločili, da tam zaključijo postopke do enega leta, mi je odvrnil, da iz čisto humanega razloga: ker razumejo stisko svojcev žrtev in tudi povzročitelja nesreče. Izjav celjskega sodišča ne morem komentirati, želel pa bi, da pogledajo čez mejo, da bodo razumeli, zakaj se trudimo, da bi tem ljudem pomagali. Za seboj imamo psihologe, psihiatre in primere evropske dobre prakse. Na ljubljanskem sodišču je sodnik sojenje končal v 10 dneh! Šlo je za nesrečo, v kateri je umrla deklica. Sodnik je razpisal tri obravnave, soočil vse udeležence, izvedence in na koncu izrekel sodbo ..

.. torej se da.

Seveda. Če sodnik suvereno pelje postopek ne glede na razne pravice obrambe, lahko zaključi postopek v kratkem času. Vse ostalo ni vredno komentarja. Pri tako odmevnem primeru, ko izgubijo življenje tri osebe in v dveh letih ne speljejo postopka, potem lahko – kot davkoplačevalec, predsednik Zavoda Varna pot in kot član Upravnega odbora Evropskega združenja žrtev prometnih nesreč – potrkam na vest teh sodnikov in organizatorjev dela na takšnih sodiščih z vprašanjem: so sodniki pozabili na človeško plat v teh postopkih?

Vi ste tudi bili s starši teh otrok pri ministru Zalarju …

… ker smo kot organizacija poskušali premikati sistem. Želimo, da bi bil to primer dobre prakse. Starši, ki so pri Arji vasi izgubili otroke, so v javnosti delili svojo bolečino, državi so dali čustven naboj, ki je premaknil določene inštitucije. Sistem si zasluži, da se ta zadeva zaključi.

Govorite, kot da se bo sojenje (julija) začelo »hitro« in ne »prepozno«. Želite povedati, da se to sojenje sploh še ne bi začelo, če ne bi bilo »pritiska« javnosti?

Ne verjamem, da bi se začelo, če takega odmeva ne bi bilo. Sodišče dokazuje svojo neodvisnost, kar je prav. Je pa žalostno, da s to neodvisnostjo potrebuje kar dve leti za tak primer. Pogovori s tujimi strokovnjaki pokažejo, da je tak način žaljiv in nizkoten.

Svojci žrtev nesreč pogosto nimajo pojma, kaj se s postopki dogaja. Res je, da se o tem lahko pozanima njihov pooblaščenec, odvetnik. Toda ministrstvo navaja, da izobražujejo svoje zaposlene, da bi svojce nesreč obveščali o postopkih. Zakaj se to ne izvaja?

Izobraževanja za sodnike in tožilce so res bila, povabili so tudi nas. Vsi vpleteni morajo biti obveščeni, v kateri fazi je postopek. To je izrednega pomena za žrtve nesreč in njihove svojce čisto iz človeške plati in osnovnega bontona, vsi priznani psihologi in psihiatri na to opozarjajo. Zamislite si: nekdo izgubi ljubljenega v nesreči in potem ne ve, kaj se dogaja z zadevo. Brez zaključka zgodbe ne morejo normalno žalovati, ne morejo začeti živeti dalje. To je vsa poanta.

Kje je sploh Slovenija v primerjavi z ostalimi državami?

Francija zaključi sodne postopke v 15 mesecih, v Belgiji se sodni postopki začnejo najkasneje v 12 mesecih po nesreči, trajajo do treh let. Podobno kot v Sloveniji, kjer postopki trajajo 5 do 10 let, je na Portugalskem.

Pred leti sva se za Novi tednik že spraševala, mar bo treba kdaj povzročitev smrtne nesreče spremeniti v naklepni uboj, če je bil povzročitelj vinjen … Tako je v ponekod v ZDA.

Že dolgo časa se v evropski praksi ne uporablja več termin »prometna nesreča« , ampak »trčenje«. Na izobraževanju v ZDA sem opazil, da kazen tam ne prinaša pričakovanih ciljev. Uvideli so, da bo treba veliko več delati na preventivi, izobraževanju in na celovitih ukrepih in rehabilitaciji teh ljudi. Nekdo, ki je alkoholik, potrebuje drugačno pomoč, če pa je ne sprejme in na cesti še vedno ogroža ljudi, potem mora nastopiti strog zakon in takega človeka spraviti iz prometa.

S celjskega sodišča pa …

uradni odgovor.

Poskušali smo priti tudi do pogovora s predsednikom Okrožnega sodišča v Celju Miranom Jazbinškom, da bi skupaj javnosti pojasnili, zakaj sodna preiskava in sojenja v primerih nesreč trajajo dolgo. Tako bi javnost seznanili, kaj vse je treba storiti, dodatno preiskati pri tako občutljivih primerih. Vendar so nam s sodišča poslali le pisni odgovor.

»Tukajšnje sodišče ne vodi statistike o trajanju kazenskih postopkov za tovrstna kazniva dejanja. Mislim, da takšne statistike v Sloveniji ne vodi nihče. Torej vam ne morem povedati, koliko znaša povprečni čas reševanja tovrstnih kaznivih dejanj. Ravno tako vam ne morem odgovoriti na vaše splošno vprašanje o zahtevnosti obravnavanja tovrstnih kaznivih dejanj v preiskavi in na glavni obravnavi. Vsaka zadeva je namreč primer zase. Tudi v strokovni javnosti velja ocena, da je sojenje v kazenskih postopkih na okrožnih sodiščih najtežja oblika sojenja. Trajanje kazenskih postopkov za kazniva dejanja zoper varnost javnega prometa je odvisno še od izvedencev. Praktično v vseh primerih sta angažirana izvedenca cestnoprometne in sodnomedicinske stroke. Če je treba ugotavljati še prisotnost alkohola pri obdolžencu, to zahteva še druge izvedence,« so nam odgovorili. Seveda jim nismo postavili »splošnega vprašanja« o zahtevnosti postopkov, saj smo želeli odgovor na to vprašanje za naše bralce še bolje razložiti, če bi do pogovora na sodišču prišli. Zanimalo nas je še, zakaj na celjskem sodišču primer Maček ne vodijo prednostno, če so na pravosodnem ministrstvu to obljubili staršem umrlih otrok. Od nas so nato zahtevali »fotokopije dokumentov, ki ste jih imeli v mislih.« Pa smo jim poslali besede pravosodnega ministrstva in Zavoda Varna pot (obljubo ministra o prednosti tega primera so nam potrdili tudi starši umrlih otrok): »Nobenih resnih ovir ni, da tožilstva in sodišča teh primerov ne bi obravnavala prednostno «, »Ministrstvo je Vrhovnemu državnemu tožilstvu predlagalo, da v vseh primerih nesreč s smrtnim izidom sodišču predlagajo prednostno obravnavo«, »Na pogovoru Zavoda Varna pot in staršev z ministrom Zalarjem je ta obljubil, da bo primer obravnavan prednostno«.

  Odgovor ministrstva za pravosodje, zatem ko je bil članek v časopisu pač objavljen brez dodatnega pojasnila, ki smo ga brez uspeha prosili na celjskem sodišču …

V Novem tedniku je bilo 10. junija 2011 objavljenih več člankov avtorice Simone Šolinič v zvezi s tragično prometno nesrečo pri Arji vasi, ki terjajo nekatera dodatna pojasnila. Ministrstvo za pravosodje je nemudoma od tragičnega dogodka zelo pozorno obravnavalo vse pobude in pritožbe svojcev treh žrtev nesreče ter skrbno spremljalo dinamiko reševanja omenjene zadeve. Med drugim se je minister za pravosodje Aleš Zalar večkrat sestal s svojci in predstavniki Zavoda Varna pot, bodisi sam ali skupaj z ministrico za notranje zadeve in ministrom za promet. Tudi na osnovi predlogov svojcev žrtev prometnih nesreč in Zavoda Varna pot so vsa navedena ministrstva pripravila obsežne spremembe predpisov s ciljem zagotoviti večjo varnost na cestah.

Poleg omenjenega je ministrstvo ob obravnavi nadzorstvene pritožbe svojcev glede domnevno prepočasnega reševanja kazenske zadeve pri Okrožnem sodišču v Celju predsednika sodišča zaprosilo za poročilo o časovnem reševanju zadeve. 4. maja 2010 je ministrstvo prejelo odgovor podpredsednice okrožnega sodišča, »da iz spisa in poročila sodnika izhaja, da se zadeva rešuje prednostno, da ves postopek poteka hitro.«. Tudi Okrožno državno tožilstvo v Celju je avgusta 2010 ministrstvu zagotovilo, da bo s pomočjo pospešitvenih pravnih sredstev, ki jih imajo na voljo, poskušalo zagotoviti nadaljnje hitro reševanje zadeve. Na podlagi ponovnega zaprosila ministrstva iz marca 2011 glede dinamike reševanja zadeve pa je predsednik Okrožnega sodišča v Celju ministrstvu sporočil, da je bilo s tem odgovorom mišljeno »sodnikovo tekoče delo na zadevi ter da bo v okviru sodne uprave spremljal dinamiko dela na zadevi in v primeru zastojev ustrezno ukrepal«. Sodišče je tudi pojasnilo, da je dinamika reševanja zadeve po njihovi oceni večja kot pri drugih zadevah, vendar zaradi zdravstvenega stanja obdolženca obravnave ni bilo mogoče prej začeti, saj ni bilo izpolnjenih procesnih pogojev za sojenje. Iz zadnjega dopisa predsednika Okrožnega sodišča v Celju izhaja, da so procesni pogoji izpolnjeni ter da je sodnica razpisala glavno obravnavo 29. aprila 2011 in 20. maja 2011.

Sicer pa si ministrstvo ves čas prizadeva za pospešitev in skrajšanje vseh postopkov na sodiščih, zato je v okviru pristojnosti izvedlo vrsto ukrepov, ki bodo omogočili hitrejše sodne postopke. S spremembami Sodnega reda se uvaja možnost podaljšanja poslovnega časa sodišč, ki je namenjen za naroke in glavne obravnave, uvaja se sistem zvočnega snemanja glavnih obravnav ter vzpostavlja uporaba videokonferenčnih sistemov. Hkrati je ministrstvo v predlogu novele kazenskega zakonika na novo uredilo (dopolnilo) kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti in nevarne vožnje v cestnem prometu (prej: predrzna vožnja v cestnem prometu), že prej pa je v noveli Zakona o prekrških uredilo dva nova inštituta – začasen odvzem vozniškega dovoljenja in odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja – ter zaostrilo stransko sankcijo prepovedi vožnje motornega vozila, ko gre za povratnike, vse z namenom zagotovitve večje varnosti v cestnem prometu in kot del t. i. »paketa« nove prometne zakonodaje. Zakon tudi določa, da se primeri, v katerih je bilo storilcu začasno odvzeto vozniško dovoljenje ali zaseženo motorno vozilo, obravnavajo prednostno in hitro.

V okviru sodelovanja z Zavodom Varna pot je ministrstvo za pravosodje organiziralo tudi izobraževanja za sodnike in tožilce prav z namenom, da bi se v večji meri v kazenske postopke vključilo tudi svojce žrtev in bi se jim tako zagotovila ustrezna informiranost o poteku reševanja zadeve.

VANJA REŽONJA UTENKAR,

vodja služba za odnose z javnostmi

                                                                        Ministrstvo za pravosodje RS

NUUUUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko/ novinarsko delo. Ker so se ponekod že nedovoljeno (in brez navedbe vira, zaradi česar so bili že nekateri ukrepi) pojavili podatki, ki so bili dokazano pridobljeni izključno za na tem blogu objavljeno delo, velja naslednje: tukaj zapisano je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo avtorica/medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo tudi v prihodnje. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih. Komentarji so »odklenjeni« le prvi dan objave članka.

 

Celjske prostitutke zaslužijo tudi do tisočaka na dan?

»Stanovanjska« prostitucija: od 50 do 120 evrov za seks, ostale želje stanejo še več

 Študentke, mlade mamice, zrele ženske – te lahko dobite na Celjskem, če zavrtite kakšno od ponujenih telefonskih številk, ki v oglasih vabijo k popestritvi spolnega življenja. Prostitucija je zdaj dekriminalizirana, kar pomeni, da ženska, ki prodaja spolne usluge, s tem ne stori kaznivega dejanja in ni v prekršku, četudi za to »pokasira« denar. Druga stvar je, če ima posrednika, ki mu mora izročiti del zaslužka. V tem primeru gre za zlorabo prostitucije in posrednika ovadijo. Celjska prostitutka ima dnevno okrog 5 strank, ob »aktivnih« dnevih jih lahko sprejme tudi do 15. Z drugimi besedami to pomeni, da je njen realen zaslužek okrog 500 evrov, lahko pa na dan zasluži tudi do tisoč evrov!

V Celju se ponujajo ženske, stare od 18 do (tudi) 55 let! Gre predvsem za brezposelne osebe, ki v tem poslu iščejo dodaten zaslužek, redko kdaj je takšna prostitutka kje redno zaposlena, a se zgodi tudi to … Cenik? 50 evrov je cena za trideset minut (spolni odnos), ena ura posteljne aktivnosti stane od 120 do 130 evrov. Če si stranka zaželi dodatne usluge (dominanco in ostale spolne igrice), se to ne všteje v te cene, ampak se le-te zvišajo. »Ponudba je v Celju ogromna,« so nam povedali poznavalci celjske seks scene. Med prostitutkami je po naših podatkih tudi nekaj odvisnic od drog. To bi sicer lahko predstavljalo nevarnost za moške, ki si jih zaželijo, saj obstaja možnost kakšnih okužb. Kdo se ne spomni Olene, ki je pred leti v Celju povzročila splošno paniko in množično testiranje na okužbo z virusom HIV, sama je bila namreč okužena …

»Mobitel« prostitucija

Med tistimi, ki si privoščijo prostitutke so navadni delavci in podjetniki z debelimi denarnicami. Tudi politiki … Ti (če niso »solisti«, ki plačajo seks le »tu in tam«) se ponavadi med seboj pogovarjajo in na tak način delajo reklamo od ust do ust. Prostitutke namreč svojih slik v oglasih praviloma ne objavljajo, ob obisku pa marsikdo ugotovi, da so do 10 let starejše kot navajajo v prvem pogovoru oziroma dogovoru za stik. Svoje kliente sprejemajo v stanovanjih (nekaj jih je v centru Celja in bližnji okolici, ponavadi v stanovanjskih blokih), ki so najeta. V tem delu govorimo torej o tako imenovani »stanovanjski« ali »mobitel« prostituciji. Velika ponudba pa sili v večjo konkurenco. Po naših podatkih naj bi se tega zavedale tudi prostitutke v knežjem mestu, ki se kar hitro lotijo tudi posebnih prijemov, če zaslutijo, da je v mesto prišla nova konkurenca … V Celju boste denimo redko srečali prostitutko, ki je »s srcem« Celjanka, te namreč bolj ordinirajo v drugih mestih, predvsem zato, da jih kdo od znancev ne prepozna.

Takšno početje torej ni kaznivo. Bi pa bilo, če bi ženska imela posrednika, ki bi zahteval del njenega zaslužka pod pretvezo, da ji nudi varovanje. Vendar takšnih podatkov za (stanovanjske) prostitutke v Celju ni. Imamo pa informacijo, da naj bi se na Konjiškem zgodilo tudi to, da je žensko v prostitucijo silil kar njen mož. Primer naj bi že obravnavali policisti.

Zakonodaja, ki je pred leti dekriminalizirala prostitucijo, ni je pa legalizirala, je pravzaprav dokaj pomešala štrene na trgu. Kako je to v praksi videti? Prostitutka se lahko oglašuje, ne more pa odpreti svojo obrt. Ker je ne odpre, od svojega zaslužka seveda ne odvaja davkov. Ne izstavi niti računa … Kakorkoli ironično že to zveni, ampak delovna inšpekcija jo naj ne bi mogla kaznovati, lahko pa bi to storili tržni inšpektorji. A bi se tudi takrat zapletlo, predvsem pri dokazovanju.

Pri zlorabah stari fantje!

Pri drugi veji prostitucije pa že diši po kaznivih dejanjih. Gre za prostitucijo, ki je skrita v nočnih lokalih. Na Celjskem je po podatkih Novega tednika okoli 8 tovrstnih lokalov, v vsakem je trenutno nastanjenih od 9 do 20 deklet, ki so povečini iz vzhodnoevropskih in azijskih dežel. Tem dekletom seveda nihče ne more preprečiti spolnih užitkov, za policijo pa nastane problem, ko je treba dokazati, da morajo dekleta 50, 60 ali morda 70 odstotkov od seks-zaslužka izročiti lastniku lokala. Ne dogaja se več, da bi tujim delavkam lastniki pobirali potne liste, te stvari so že »za časom«. Jim pa računajo nastanitev v sobah, za hrano, tuš …, kar pa nanese kar nekaj denarja. In pogosto se del plačila, ki naj bi ga lastniki lokalov od njih pobrali za seks, skriva tudi v tem računu. Zato je te stvari težko dokazati na sodišču. In sramotno je, da se je redko katera zadeva od odmevnih aretacij vidnejših »fantov« s Celjskega, ki so jih zaradi zvodništva ovadili v 90-ih letih, končala na sodišču.

Stranke, ki preživljajo spolne užitke s temi ženskami, pa morajo za seks plačati od 70 (pol ure) do 140 evrov (ena ura). V to ceno naj bi bil vštet tudi šampanjec. V zadnjih petih letih ni bilo na Celjskem podane nobene prijave, ki bi kazala na zlorabo prostitucije, torej, da bi posrednik od deklet zahteval denar, čeprav se to nedvomno dogaja, pravijo na policiji. Težava je tudi v tem, da bi morali prijavo dobiti od deklet, vendar se za to ne odloči nobena. Dejstvo je še, da so tujke, ki opravljajo takšna dela pri nas v lokalih, dokaj svobodne, njihovi nadrejeni jih ne omejujejo preveč. Si jih pa menda izmenjujejo, kar je videti tako, da gre nekaj plesalk pač v drug lokal in obratno. Vse z namenom, da se standardni gostje ne bi naveličali enih in istih obrazov … Tak način delovanja lastnikov (če bi imela policija o tem prijavo) lahko kaže na kaznivo dejanje trgovanja z ljudmi (suženjstvo) in to je že trenutek, ko policija lahko posreduje.

S tem, ko so prostitucijo dekriminalizirali, so želeli doseči, da bi se za prijavo ženske, ki so izkoriščene, odločale v večji meri, hkrati pa so s tem politiki dali zaušnico policistom, ki zdaj pravzaprav še težje dokažejo, da je neka ženska izkoriščena na tak način. Prijav žensk, da bi jih posredniki ali lastniki lokalov izsiljevali za denar, zdaj sploh ni! Vsaka se namreč še vedno boji pričanja in maščevanja. Nepredstavljivo in nedopustno pa je, da bi se kriminalisti v tajnih metodah dela lotili spolnega občevanja s prostitutkami! In tudi, če bi to (službeno) bilo dovoljeno, ne bi bilo s tem dokazano kaznivo dejanje! Dokazati bi bilo treba, kako in koliko je neka prostitutka lastniku lokala dala del zaslužka! Izkoriščanje se torej nanaša na poslovni odnos med prostitutko in delodajalcem! Gostinci so izredno pazljivi in dobro vedo, na kaj morajo biti pozorni in kakšne sledi morajo za seboj zabrisati. Drugače pa na Celjskem nič novega: med tistimi, ki naj bi se ukvarjali z domnevno zlorabo prostitucije, ki jim verjetno nikoli ne bo dokazana, so še vedno isti »fantje« kot v 90-ih letih. Le da so danes že zreli možje ali že celo dedki …

SIMONA ŠOLINIČ

 Dekle, ki denimo pride k nam iz vzhodnih držav, bi morala za stroške prihoda na Celjsko plačati več tisoč evrov. Ta denar nato »odsluži« z delom. Marsikatero dekle se nato pri nas zaljubi in tudi poroči. Čeprav nekatere govorice kažejo, da mora ženin (ki je prej bil njena stalna stranka in se je nato vanjo zaljubil) lastniku lokala plačati »kupnino«, policija o tem nima podatkov. Dopušča pa možnost, da se to dogaja v smislu, da mora več tisoč evrov visok dolg zaradi stroška s prihodom v Slovenijo poplačati ženin, če ga ni že dekle z delom.

 V Celju prostitutk kot jih je moč videti v ameriških filmih ni. Torej, ne boste jih videli v neosvetljenih ulicah, skritih kotičkih mesta ali na železniški postaji. Takšnih radodajk v Celju ni. Prostitucija je varno skrita v stanovanjih in nočnih lokalih.

NUUUUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko/ novinarsko delo. Ker so se ponekod že nedovoljeno (in brez navedbe vira, zaradi česar so bili že nekateri ukrepi) pojavili podatki, ki so bili dokazano pridobljeni izključno za na tem blogu objavljeno delo, velja naslednje: tukaj zapisano je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo avtorica/medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo tudi v prihodnje. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih. Komentarji so »odklenjeni« le prvi dan objave članka.

 

Jureta so umorile štiri osebe! Bodo kdaj spregovorile?

To je eden izmed člankov (prilagam ga v celoti), ki se mi je najbolj vtisnil v spomin. Pisala sem ga pred časom o primeru izginulega Jureta Plevnika iz Celja.

Tokrat dajem ta članek spet v ospredje, za Novi tednik – novi članek lahko preberete v številki, ki je izšla ta torek, 5. 4. 2011 – pa smo znova preverili, kaj je s primerom in ugotovili še en dokaz, ki kaže, da kriminalistična preiskava v začetku vendarle ni bila takšna kot bi morala biti …Več torej v tiskani izdaji Novega tednika.

Ta članek, ki ga berete zdaj, pa je eden vidnejših mojih v preteklosti o tem primeru.

Plevnik je izginil v izredno sumljivih okoliščinah, njegova mati do danes ni obupala pri iskanju. Hoče izvedeti, kaj se je zgodilo z njim. Kdo ga je ubil. Celjski kriminalisti so namreč vložili kazensko ovadbo proti neznanemu storilcu zaradi umora.

Trdno verjamem, da bo mati izvedela, kaj se je zgodilo s sinom.

Presodite pa sami, ali verjamete jasnovidkinim besedam. Lahko pa le povem, da se ponavadi nimam navade naslanjati na mnenja jasnovidcev, a naša pot v Osijek je bila na trenutke tudi grozljiva. Tisto, kar smo slišali in potem povezali z nekaterimi uradnimi in neuradnimi podatki o preiskavi, še posebej en dogodek, ki se mi je nato zgodil – priznam – je bilo srhljivo.

Njegova duša ne bo mirna …

Medtem ko se mora kriminalistična preiskava izginotja 18-letnega Jureta Plevnika Goloba, ki je izginil 7. aprila 2000, oklepati dejstev, smo se mi skupaj z Juretovo mamo Iko Plevnik odpravili v Osijek. Pogovarjali smo se z jasnovidko Jasminko Čosić, o kateri so tamkajšnji mediji že pisali, saj naj bi njena videnja bila zelo blizu resnice. Če je v njenih pretresljivih besedah vsaj malo resničnega, je Jure umrl v izjemnih bolečinah, saj naj bi ga umorili na brutalen način.

Čosićeva ob našem obisku ni poznala ozadja Juretovega izginotja, zahtevala je osebni pogovor z njegovo materjo, ni pa nasprotovala našemu prisostvovanju. Nasprotno, sama je zahtevala, da vse njene izjave posnamemo, da jih lahko citiramo do potankosti, poudarila pa je, da če bodo policisti želeli, se lahko posnetek posreduje tudi njim, čeprav iz izkušenj ve, da ji policija uradno ne sme verjeti. Čosićeva, ki dela po svoji intuiciji, pomaga pa si z nihalom, je začela hitro nizati neverjetne podrobnosti domnevnega umora!

Pravi, da vidi Jureta 7. aprila leta 2000 živega do 21.08, navaja tudi vzrok smrti. Srčni infarkt! Ta naj bi bil posledica stresa zaradi nasilja, ki naj bi mu ga zadale štiri osebe. »Kritičen čas zanj se je začel ob 16. uri tistega dne, Jure se je v bližini svojega doma najprej dobil z dvema prijateljema, ki jima je zaupal, nato sta se jim pridružili še dve osebi, a to sta le znanca. To naj bi se dogajalo največ 500 metrov od Juretovega doma. Ne gre za gostinski lokal … mogoče za kakšen klub, kjer se zbira določen krog ljudi … Vidim prepir in nato daljšo vožnjo v vozilu, vendar to ni tisto vozilo, v katerem se je peljal iz šole, hkrati pa se mi pred očmi pojavlja določen odsev na vozilu …, ne kot luči, ampak odsev mogoče kakšne reklame ob cesti …« je govorila Čosićeva. »Dve osebi od teh sta rojeni v znamenju tehtnice, dve v dvojčku. Prav tako sta dve osebi starejši, dve sta bili stari približno kot Jure. Ena oseba od teh ima nekaj na obrazu, brazgotino ali bolj izrazito čeljust …«

Kljub temu, da gre le še za eno iz vrst jasnovidcev, ki so »želeli pomagati« Juretovi mami v iskanju sina in da je verjeti Čosićevi enako kot da ji ne bi verjeli, smo bili presenečeni, da se je lotila zastrašujočih podrobnosti. Trdi, da mu četverica namignila, da ga peljejo na železniško postajo, a so zavili proti objektu, ki naj bi stal na dokaj samotnem območju, toda lokacije ni znala določiti, le to, da se nahaja na severozahodu, gledano iz Celja.
Dodaja, da naj bi med vožnjo Juretu iz avtomobila skoraj uspelo pobegniti, saj naj bi se nekje ustavili in ravno tam naj bi nekdo sumljivo dogajanje v avtomobilu tudi opazil. Kje naj bi to bilo, ne more določiti, vendar pravi, da to ni bencinski servis. »Mogoče cestninska postaja ali kaj podobnega.«

»Objekt, kamor so ga pripeljali. ni kmetija, ni vikend hišica, je pa zelo specifičen in povezan z eno izmed teh štirih oseb, objekt se ne uporablja vsak dan, je dokaj izoliran od ostale okolice … je na območju, kjer ›se živi in se ne živi‹ …« je nadaljevala Čošićeva.

Tam naj bi se » … nad njim dogajalo fizično nasilje, Jureta pa vidim živega do 21.08, takrat se ni zmogel več upirati …«. Toda to še zdaleč ni vse, saj nam je Čosićeva podrobno opisala tudi svoje videnje, s čim naj bi bil Jure umorjen. »Ni šlo za strelno orožje …«, opisuje Čosićeva, »tudi za hladno orožje ne, predmet ima zvezo z električno energijo …«

Zakaj?
In kakšen je njen odgovor na vprašanje, zakaj je moral Jure umreti? »Ni šlo za kaznivo dejanje, ki bi bilo povezano z orožjem ali kaj podobnega, niti niso bila razlog čustva …« nato se je na kratko zamislila in nadaljevala: »Bolj mislim, da je šlo za različna mišljenja o neki določeni stvari, v tem krogu ljudi je zaznal nekaj, kar je bilo v nasprotju z njegovimi načeli, zato si upam trditi, da bi Jure, če ne bi poznal četverice, preživel …« Ali je bil nečemu priča in ko se je hotel umakniti iz tega kroga, se enostavno ni mogel?

Čosićeva pa omenja še nekaj. Policija naj bi se v preiskavi pogovarjala vsaj z dvema od četverice in oba naj bi spreminjala svoji izjavi. »To mora biti zapisano in razvidno v policijskih papirjih,« trdi jasnovidka in dodaja, da naj bi se eden od vpletenih v minulih letih večkrat zanimal za potek preiskave in da je ta oseba na nek način povezana z nekim poslom, ki se opravlja v uniformi, vendar pravi, da ni bil policist, možno pa je, da je imel določene zveze s policijo. Na policiji so nam ravno minuli teden potrdili, da je v preiskavi resnično prišlo do spreminjanja izjav.

Kljub temu, da se je Plevnikova sama odločila oditi z nami v Osijek, so jasnovidkine besede še bolj odprle že tako boleče rane ob sinovem izginotju, vendar Plevnikova njenih besed ne želi komentirati. Toda Čosićeva še naprej vztraja pri svojem videnju: »Izvedeli boste, da so resnično vpletene štiri osebe. Preveč jih je vpletenih, da bi lahko njihovo dejanje ostalo skrivnost. Naredili so že napake. Ključno obdobje za preiskavo Juretovega izginotja je bilo med 14. in 29. marcem leta 2006 in od 7. do 22. septembra istega leta. In da, Jureta bodo našli,« je odločna naša sogovornica, čeprav na vprašanje, kdaj, ni imela točnega odgovora. Morda nekoliko grozljivo, a po naših informacijah se je ravno v tistem času na celjski policiji v tem primeru delalo veliko …

Denar, pomoči vladar!

Pri pripravi tega članka smo se obrnili na številne jasnovidce, iskali smo jih predvsem na območju nekdanje Jugoslavije s predpogojem, da je za njimi že kakšna uspešna akcija iskanja pogrešanih oseb in seveda, da bi pomagali v čimkrajšem času in brezplačno. Zanimivo pa je, da je bila Jasminka Čosić edina, ki je bila pripravljena povedati toliko in za to ni hotela vzeti niti tolarja.
Pogovarjali smo se tudi z Ivanom Trobokom iz Orebiča, možakarjem, ki je s pomočjo svoje jasnovidnosti v 90 letih našel več pogrešanih oseb, policiji pa naj bi pomagal najti tudi truplo neke 16-letne deklice, ki je bila umorjena. »Vidim ga ob vodi, na severozahodu,« je bil kratek Trobok. Kljub svoji prijaznosti, nam več ni mogel povedati, nam je pa razložil, kako nekateri lahko živijo v različnih dimenzijah …

Poklicali smo tudi na Hrvaškem dobro znano jasnovidko Branko Romer, ki naj bi imela za seboj kar nekaj uspešnih videnj, ko je šlo za pogrešane osebe, vendar dlje od dogovora, da bi se morali obrniti predhodno na neko podjetje, pošiljati telefakse s prošnjami in vprašanji ter urediti vse uradne zadeve, nismo prišli. Zatem smo poklicali še tudi v Sloveniji izjemno priljubljenega Bracota, kot ga imenujejo. Mladenič, sprejema pri nas, največkrat pa v Zagrebu, številne ljudi in jim pomaga pri različnih težavah, tako pravi večina, ki ima z njim dobre izkušnje. Njegovi najožji sodelavci, ki smo jim zadevo razložili v upanju, da bi si omenjeni za nas vzel nekaj časa, so odklonili sodelovanje z nami, saj naj bi na tak način menda ne delal, so pa dejali, da so za Juretovo mamo vrata vedno odprta na skupnih srečanjih.

Poskusili smo se obrniti tudi na Nancy Orlen Weber, jasnovidko iz Denvilla iz New Jerseya, o kateri so bile posnete oddaje tudi na Discoveryju. Uspelo nam je vzpostaviti stik z njenimi sodelavci, ki so nam prijazno odgovorili, da so pripravljeni pomagati le, če se vnaprej dogovorimo za termin in seveda – za primerno ceno!

Sicer pa so vsi do zadnjega le členi že tako dolge materine večletne agonije iskanja 18-letnega sina. »Prevelikokrat sem se obračala na jasnovidce, toda to mi sina ni vrnilo,« je kratka v svoji izjavi. In ob koncu še ena podrobnost. Jure je izginil 7. aprila, Čosićeva (ki je doživela klinično smrt 7. junija leta 1989) napoveduje ključno obdobje za njegov primer od 7. septembra dalje. Ali bo za preiskavo enega najbolj skrivnostnih izginotij v Sloveniji prelomno letošnje leto?

Doživela klinično smrt
Jasminka Čosić je leta 1989 na lokalni cesti pri Slavonskem Brodu imela hudo prometno nesrečo. Zaradi poškodbe hrbtenice je danes invalidka, v dolgotrajnem zdravljenju je preživela kar tri mesece v intenzivni negi v ljubljanskem Kliničnem centru, nato še šest mesecev rehabilitacije. Med eno od treh težkih operacij je doživela klinično smrt. Da ima jasnovidno sposobnost, je čutila že od malih nog, vendar je bil občutek močnejši od zanjo skoraj usodne operacije. Da so njena videnja upoštevali kriminalisti pri svojem delu, uradno nihče ne more potrditi, neuradno pa smo izvedeli, da naj bi bile nekatere podrobnosti v njenih videnjih točne. Najbolj znan primer naj bi bil iz leta 2003 o pogrešani 23-letni Luciji Topalović iz Velike Gorice pri Zagrebu. Bratu pokojne so vsi jasnovidci, ki jih je obiskal, povedali, da obstaja možnost, da je Lucija živa, le Čosićeva mu je dejala, da je dekle mrtvo, in nanizala številne podrobnosti o lokaciji trupla, ki so se izkazale za točne. Dekle je namreč umoril njen fant in truplo skril. »Poznam primer in lahko povem, da je Čosićeva govorila o stvareh, ki jih o primeru nikakor ni mogla nikjer slišati in so bile točne,« nam je povedala Lora Dizdar, novinarka hrvaške RTL, ki je primer spremljala.

SIMONA ŠOLINIČ

NUUUUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko/ novinarsko delo. Ker so se ponekod že nedovoljeno (in brez navedbe vira, zaradi česar so bili že nekateri ukrepi) pojavili podatki, ki so bili dokazano pridobljeni izključno za na tem blogu objavljeno delo, velja naslednje: tukaj zapisano je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo avtorica/medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo tudi v prihodnje. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih. Komentarji so »odklenjeni« le prvi dan objave članka.

 

Spolnost: ni dobro, da si pomagajo s plastiko?

Tole je članek, ki je bil v Novem tedniku objavljen januarja.

V intimi pokažemo svoj pravi jaz – Antistresni gugalnik za ženske z nastavki

Spolnost je od nekdaj tabu tema ali pa tudi ne. Zgodovina sama kaže, kako različne odnose do pojmovanja intime so imeli narodi. Stari Grki so bili do spolnosti zelo odprti. Nič nenavadnega ni bilo, če se je za skupen intimni odnos odločilo več ljudi ali če si je moški zaželel moškega, čeprav je imel doma ženo. Taiste želje bi danes v kakšni drugi deželi koga stale glave! Čeprav se na glas ne govori, je pa že skoraj javna skrivnost, da se tudi kar nekaj vidnejših Celjanov zna poveseliti skupinsko ali pa kako drugače izven »družinskih okvirjev« …

Nemalo pa je danes takšnih, ki se zgražajo, kadar je tudi v medijih govora o spolnosti. In ne glede na vse: članki o spolnosti so na spletu med najbolj branimi. Medtem ko so se nekateri zgražali tudi nad decembrskim erotičnim sejmom v Celju, je tja samo v treh dneh drlo kar 12 tisoč ljudi. Večina le-teh ima popolnoma urejeno družinsko življenje. Nek par, ki smo ga srečali na sejmu nam je dejal, da si svojo intimo pač rad popestri, saj partnerja to še bolj združuje tako v spolnosti kot v zaupanju: »Varanje ni, če se zavestno odločiva za to, da imava odprt odnos in tega ne tajiva drug pred drugim. Varanje je, ko človek partnerju/ici ne izrazi svojih želja, potešitev pa išče drugje!« Da bi odkrili čas takšne popestritev smo se odpravili k poznavalcem trgovskega trga za intimo odraslih in preverili, na kak način si torej partnerji naredijo svojo spolnost še pestrejšo.

Pripomočki

Najpopularnejši so spolni pripomočki. Teh so zdaj (za to specializirane trgovine seveda) že polne. Da eksotičnih stvari ne naštevamo, zapišimo le, da so gredo za med vibratorji. Različnih velikosti in vrst. »Popularno je tudi spodnje perilo, predvsem mrežasto, in filmi,« nam je razložil Celjan Boris Korošec, lastnik spletne strani diskretno.com Slovenci najraje pogledajo filme s slovenskimi podnapisi, čeprav je vprašanje, koliko lahko vmes podnapise sploh spremljajo … Največkrat iščejo filme s posebnimi vsebinami, prvi na lestvici so filmi s homoseksualno tematiko. Jure Grajzar iz trgovine Venera Shop opaža, da je starost tistih, ki si radi popestrijo svoje intimne odnose, od 40 do 55 let. Medtem ko je včasih veljalo, da so pri njih kupovali moški, so zdaj pogumnejše ženske. Te najbolj kupujejo ženske spolne pripomočke ter masažna olja. Pogosto se za nakup pri njih odločijo tudi tisti, ki iščejo darila za partnerje ali prijatelje.

Skoraj vsako leto pa se na trgu najde kakšna novost, ki gre kar hitro v promet. Ena izmed teh je denimo antistresni gugalnik za ženske s posebnim nastavkom, ki je domače proizvodnje in celo ekološki proizvod. Stolček ni ravno poceni, saj stane skoraj 500 evrov, cene pa se – preverjeno – zbijati ne da … Ponuja ga gorenjsko podjetje, tudi edino v Sloveniji, kjer je moč filme za intimno zabavo odraslih pogledati celo v 3D tehniki. Nataša Turnšek, ki je s sodelavci omenjeni stolček postavila na tržišče, pravi, da so Slovenci vedno bolj sproščeni v pogledu na spolnost. »Na nek način je to tudi stvar splošne razgledanosti, celo tisti, ki so bili nekoliko zafrustrirani, so začeli bolj odprto razmišljati in začeli ugotavljati, da se morajo bolj posvečati sebi, ne pa raznim neumnostim, ki povzročajo stres! Če bi si ljudje privoščili več sprostitve v intimi, bi bilo manj gorja.«

Več pogovora!

Tabuji okoli spolnosti se rušijo, trdi pornorežiser in poznavalec (trdo)erotične scene pri nas Max Modic. »Marsikdo obsoja spolnost, ker je ne pozna, v njej ne zna uživati ali je ne razume. Tako bo, dokler se ne bo obveščenost o spolnosti preko vzgojno-izobraževalnega sistema, ki je še vedno šepava, spremenila. Opažam pa, da so mlajše generacije svobodnejše, le če niso ideološko ›zadrte‹ zaradi kakšnega prepričanja.« Kakorkoli lahko vrtamo v Slovence, pa tega, kaj se čisto res dogaja v spalnicah in pod rjuhami ali brez njih, ne bomo nikoli izvedeli. In tudi prav je tako, v kolikor ne gre za deviantna ali celo kazniva početja. Toda, kje so meje? Največje afere, ki se dogajajo (spomnimo na primer Baričevič in naše pisanje, da je podobnih primerov tudi na Celjskem kar nekaj) so bile povezane s spolnostjo. »Spolnost je močna energija, ki jo je treba znati obvladovati, če tega človek ne zmore, lahko nastane problem. Mejo med erotiko in pornografijo si postavlja vsak sam. Vprašanje je, kdo kje vidi pornografijo in kdo erotiko, sam pa mislim, da ni razlike in da gre za eno in isto stvar. Obstaja pa splošna definicija, ki pravi, da je normalno v spolnosti vse, kar se dogaja med dvema ali več odgovornimi odraslimi, ki nikakor ne vključuje otrok in živali,« nam odgovori Modic.

Stvari bi bile bolj dojemljive ali sprejemljive, če bi se partnerji o spolnosti medsebojno pogovarjali več, saj je takega pogovora malo, meni zakonska in družinska terapevtka in Inštituta Eteos Alenka Gabrovec. »Treba je upoštevati tudi, koliko so se ljudje o spolnosti pogovarjali v svojih primarnih družinah. Če jim taki pogovori niso tuji, potem je normalno, da v partnerski zvezi človek pove, kaj mu je ali ni všeč in kaj želi še poskusiti. Tam, kjer se ljudje o tem niso pogovarjali, pa je spolnost dejansko le opravljanje družinskih dolžnosti in ne to, kar bi morala biti – zadnje dopolnilo zvezi. Šele v intimnosti postanemo to, kar v resnici smo, šele tam pokažemo svoj pravi jaz. Ravno zato je spolnost med partnerjema zelo pomembna.« Tudi s spolnimi pripomočki ni nič narobe, dodaja Gabrovčeva in pojasni: » … dokler se uporabljajo tako, da ne raniš ne sebe ne partnerja. Nekateri imajo pač radi igrice. Spominjam se gospe, ki je dejala ›kar je za usta je za usta, kar je za dol, je za dol‹. Obsojanje uporabe spolnih pripomočkov je problem tistih, ki to obsojajo, je pa vprašanje, zakaj to obsojajo. Ali zato, ker jih je strah in si takšne želje sami ne priznajo ali pa zato, ker so bili vzgojeni po smernicah, da je spolnost zgolj za reprodukcijo.«

Čudno?

In kaj na to temo poreče v Sloveniji priznani pater Branko Cestnik? Kot »duhovni pastir« deluje v dveh zakonskih skupinah, kjer se sicer držijo načela, da se o intimnih odnosih zakoncev ne pogovarjajo, čeprav se temu ne morejo izogniti. »Spolnost v zakonskem odnosu ne sme biti tabuizirana ali banalizirana. Izgublja pa močan čustveni naboj, ki ga ima in ki bi ga po biologiji morala imeti. Očitno pač nekateri z umetno stimulacijo doživljajo tisto, kar bi morala dati narava in to ni dobro.« Je obsojanja vredno, ga še vprašamo – medtem ko smo nanj naleteli čisto po naključju med pripravo tega članka – a se zamisli, in na vprašanje ne pritrdi neposredno: »Ni dobro za ljudi, da si z neko plastiko pomagajo, da bolj čutijo drug drugega. To pa je vendarle malo čudno, a ni?« Naj presodijo bralci.

SIMONA ŠOLINIČ

V Sloveniji je odprt prvi uradno registriran swinger klub Sun Garden, kjer se medsebojno spoznavajo in kasneje morebiti tudi intimno družijo slovenski pari. Toda Marina Frančeškin iz omenjenega kluba opozarja na nekoliko napačen pogled na swingerje v Sloveniji: »Ne gre za to, da pari takoj skočijo med rjuhe. Gre za spoznavanje in druženje ljudi. Od vsakega para in dogovora med partnerji pa je odvisno, do kam se takšno druženje razvije. Večina se odloči za opazovanje drugih. Swingerstvo temelji na dobrem odnosu med partnerjema, saj si morata zelo zaupati.« Frančeškinova še dodaja, da prihaja k njim največ parov v starosti od 30 do 45 let, vseh družbenih slojev in tudi iz vseh koncev Slovenije.

Pri raziskavi nekaterih podatkov za namen tega članka, smo neuradno prišli celo do informacije, da bi se utegnili organizatorji erotičnega sejma morebiti znajti celo v kazenskem postopku. Varnostniki so na minulem sejmu Erotika v Celju bili sicer dosledni in na prireditev nikakor niso spuščali mladoletne. Zataknilo pa naj bi se zgolj pri birokraciji in urejanju dokumentov za prireditev. Ne upravna enota, ne organizatorja Celjski sejem in Zavod za kulturo pornografije naj ne bi bili dovolj pozorni pri papirologiji. Tam namreč naj ne bi bilo navedeno, da gre za prireditev z omejitvami, torej, da je prepovedan vstop za mlajše od 15 let oziroma mladoletne. Če bi naslednje leto kdo v to vtaknil nos, za organizatorje ne bi bilo ravno prijetno …

Na nekaj spletnih straneh, kjer so objavljeni erotični/pornografski posnetki, smo prav tako preverili, kateri so med najbolj gledanimi. Prednjačijo posnetki s homoseksualnimi vsebinami. Vedno več je zanimanja za posnetke, v katerih nastopajo transvestiti ter starejša ali mlajša dekleta. Pri tovrstnih videovsebinah je problematično le to, da so na spletu dostopni vsakomur, tako je nemogoče preverjati, ali pridejo do tega tudi mladoletni.

NUUUUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko/ novinarsko delo. Ker so se ponekod že nedovoljeno (in brez navedbe vira, zaradi česar so bili že nekateri ukrepi) pojavili podatki, ki so bili dokazano pridobljeni izključno za na tem blogu objavljeno delo, velja naslednje: tukaj zapisano je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo avtorica/medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo tudi v prihodnje. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih. Komentarji so »odklenjeni« le prvi dan objave članka.

 

Kdo si, Sodnik?

Tole je uvodnik iz Novega tednika, ko smo objavili zgodbo o domnevnem podkupovanju celjskega sodnika. Novico o tem smo dan prej prvi izvedeli v uredništvu Radia Celje.

–

Težko je, če so odločitve tvoje poslanstvo. Ljudje pogosto »padajo« v osebnih odločitvah, le kako ne boš padel kdaj ti, ko so odločitve tvoj vsakdan … Z njimi posegaš v življenja drugih. Temelj tvojim odločitvam naj bi bilo zaupanje. Žrtev ti zaupa, ker verjame, da boš odločil pravilno. Storilec ti zaupa, ker verjame, da boš presodil njemu v prid. Samo ti jima lahko prineseš rešitev ali pogubo, ko stojita pred teboj. V trenutku jima lahko porušiš svet. Koliko pa si v resnici zaupaš ti?

Morda te je strah. Si mogočen, a nisi vsemogočen, le včasih imaš tak občutek. Si avtoritativen, nisi pa avtoriteta. Daleč od tega. Avtoriteta je videti vsakim očem drugačna. Ta nič ne pomaga, če človeka prežema strah. Ideal vsemogočnosti in samoprevara z avtoriteto, prežeta s strahom, vodita v precenjevanje samega sebe. To pa v napačne odločitve. Strah ti da pečat poraženca že na začetku.

Sodnik, kakšna je torej tvoja resnica?

Lahko si pošten in sinonim za vrednote. Jasen, korekten in načelen. Če preživiš v sebi v tem svetu barab, dvoličnosti in umazanih iger, si zmagovalec. Takšnega te poznam in vidim, ko se srečujeva. In takšnega te spoštujem. Velikokrat te opazujem, ko odločaš. Spremljam tvoje besede, tvojo avtoriteto, tvojo strokovnost. Pišem o njej.

Lahko pa si sprehajalec po meji med zakonom in kriminalom, naveličan sam sebe iščeš izpolnitev drugje. Kot tak škodiš lastni vrsti. Toda, ko te lastna vrsta izloči, je najhuje, priznaj. Postaneš odpadnik. Oropan si dostojanstva ter vsemogočnosti. Ostane ti le strah. Ujet si v sistem, ki bi ga moral zastopati, nenadoma pa ti je taisti sistem prilepil zaušnico. Največjo in najbolj bolečo klofuto pa si si pritisnil sam. Koliko ti takrat lahko pomaga lažna avtoriteta …

Vidiš, takšnega te ne spoštujem, kvečjemu preziram. Povzročaš bolečino ljudem, ki so verjeli vate. Ljudje pa so tvoje delo. O njih odločaš. V resnici pa si enak njim.

Ampak, vse to …, to je le del tebe. Si zaradi ene temne lise pokvarjen v celoti? Ne. Zaradi enega niso krivi vsi. Kdo si?

Morda pa ti ljudje, žrtve in storilci ne bi smeli zaupati, morajo pa te spoštovati. Napačno je mišljenje tistih, ki pravijo, da je v življenju najpomembnejše zaupanje. Saj vendar ti namreč vsak dan s svojimi odločitvami kažeš drugače. Pomembna sta pravica in poštenje. Si lahko pošten do nekoga, nisi pa s tem pravičen do vseh. Tehtnica nikoli ni v ravnovesju, četudi nanjo postaviš pravičnost in poštenje. Ti pa moraš to ravnovesje najti. To je tvoja naloga. Jeza ni v ljudeh zaradi njihovega slepega (ne)zaupanja, jeza raste v ljudeh, ko ne vidijo poštenja in pravice.

Ti sodiš drugim, že v naslednjem trenutku, lahko drugi tebi. Zato, Sodnik, kaj jim sporočaš? Si zmagovalec ali odpadnik?

SIMONA ŠOLINIČ

NUUUUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko/ novinarsko delo. Ker so se ponekod že nedovoljeno (in brez navedbe vira, zaradi česar so bili že nekateri ukrepi) pojavili podatki, ki so bili dokazano pridobljeni izključno za na tem blogu objavljeno delo, velja naslednje: tukaj zapisano je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo avtorica/medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo tudi v prihodnje. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih. Komentarji so »odklenjeni« le prvi dan objave članka.

 

Kaj se mi je dogajalo na sodišču? (2.)

Članek je bil objavljen v zadnji številki Novega tednika v letu 2010. Na blogu ga objavljam z zamikom.

..

Novinarji na sodišču že drobni inventar – »Lepó raztegnjeno truplo«, pozabljive priče ter trenutki, ko kljub resnosti ne moreš ostati resen

V zadnjem tednu leta 2010 smo se lotili prav posebne statistike: letos (2010) smo na celjskih sodiščih presedeli malo več kot 150 ur, kar je približno tri ure na teden. Seveda tam nismo bili (še) kot obtoženci, temveč kot novinarji. Ob tem je treba vedeti, da so bili tudi dnevi brez sodnih obravnav, a smo to »nadoknadili« na kakšnih sojenjih, ko smo na trdih sodniških klopeh presedeli tudi po osem ur skupaj (brez pripadajoče malice). Zaradi letošnjih sojenj smo popisali več kot 14 zvezkov in »uničili« več pisal. Pri tem smo se tudi kdaj nasmejali, in to kljub resnosti vseh zadev, ki pristanejo na sodiščih.

Pred dvema letoma smo o tem že pisali, a kaj, ko se je v vmesnem času nabralo spet nekaj ocvirkov, ki si zaslužijo svoj prostor v časopisu vsaj ob koncu leta. V tem času smo tudi marsikaj spoznali, na primer to, da sodniki le niso tako grozni, da premorejo tudi smisel za humor, da se nekateri »zveneči« odvetniki precenjujejo in da so dobri tudi tisti odvetniki, ki v javnosti ravno ne nastopajo skoraj vsak dan. Spoznali smo tudi, da so klopi v dvoranah še vedno trde in da ga tudi novinarji kdaj »pobiksamo«, pa če še tako pazimo, da ne bi zapisali v za nekatere občutljivih primerih kaj napačnega. Enako mnenje kot pred leti imamo za tožilce – so še vedno bolj zadržani do novinarjev, resnejši, čeprav do nas vedno korektni. Zanimivo je, tako je pri nekaterih (a redkih) odvetnikih in tožilcih opaziti, kako se na sodniških hodnikih izmikajo novinarjem, da ne bi kaj morda privlekli na ušesa, česar ne bi smeli. Da jih potolažimo: tako ali tako ne slišimo dobro in če bi kaj želeli izvedeti, bi to zagotovo izvedeli na drugačen način … Na novinarje so se v zadnjih letih bolj navadili tudi sodniki. Vendarle skupaj v dvoranah preživimo kar nekaj časa … Zdaj nas na primer že pozdravljajo na hodnikih, zanimivo pa je, da to naredijo predvsem tisti, ki so pri svojih primerih najbolj uspešni in običajno tudi najbolj skromni.

Njeno telo zazna trdoto
Dogajanj na nekaterih obravnavah enostavno ne moremo pozabiti in so tudi pogosto debata tistih novinarjev, ki smo na sodišču zaradi spremljanj sojenj že skorajda drobni inventar. Zmagovalni policijsko-sodniški »kiks« je zagotovo zmešnjava z imeni, ki se kljub temu, da se nekateri zdaj iz tega že norčujejo, še kar dogaja. Že pred tedni smo namreč pisali o moškem, ki so ga že najmanj trikrat vabili na sodišča kot pričo in celo kot obtoženca (za kar je moral plačati tudi odvetnika). A z obravnavanimi primeri ni imel čisto nič skupnega, le enaka ime in priimek kot človek, ki bi se na sodišču moral znajti. Legendarna je bila tudi izjava znanega Celjana, ki je na vprašanje sodnice, zakaj je po domnevni poškodbi (šlo je za klofuto) odšel k zdravniku šele 16 dni po dogodku, odvrnil, da pač zato, »ker pri zdravnikih tako ali tako ne prideš prej na vrsto«. Nasmeha na obrazu niso mogli skriti niti člani senata v primeru, ko je sodnica iz dvorane za kratek čas napotila zapisnikarja, nato pa diktirala izjave prič. Dobre tri minute je trajajo, da ji je sosodnica obzirno namignila, naj ne narekuje več, saj zapisnikarja še vedno ni ob računalniku …
Svoje naredi tudi trema predvsem pri pričah, ki se znajdejo pred sodnim senatom. Tako se največkrat zgodi, da pozabijo na svoje osebne podatke, ki jih morajo povedati sodniku pred začetkom pričanja. Ogromno prič na vprašanje, koliko let imajo, sploh ni poznalo odgovora. »Rojen sem leta 1971,« je enkrat razložila neka priča. »Koliko ste potem stari?« nadaljuje sodnik. »Ne vem, izračunajte,« mu je zabrusila priča, a ji sodnik ni ostal dolžan. »Nič ne bomo računali, menda boste pa le vedeli, koliko ste stari.«
Zanimivo je bilo tudi pričanje ženske, ki so jo zaslišali, ker je naletela na moško truplo. Seveda so bili podatki, ki jih je posredovala senatu, za primer zelo resni in pomembni, je pa pri izražanju po (ne)srečeno izbirala besede … Na vprašanje, kako je vedela, da je moški mrtev, če pa ni potipala, ali ima utrip, je odgovorila: »Malo sem ga ›porukavala‹, a kaj dosti nisem ›probavala‹. Bilo je tako lepó raztegnjeno truplo, glava je bila spodaj. Veste, dovolj poznam svoje telo, da zaznam trdoto …« Ob tem je še dodala: »Moji so s Štajerske, pa sem mislila, da je omagal zaradi alkohola.« Torej še en dokaz, da nas ima preostali del Slovenije res za alkoholike …

Gospón sudíja!*
Med stvari, ki so popestrile sivino zasliševanj in prerekanj odvetnikov v sodnih dvoranah, je bil tudi naslednji primer: obtoženi za hudo kaznivo dejanje je prosil sodnika, če bi mu dovolil oditi, ker pričakuje otroka. »Ko mi bo zazvonil telefon, bi moral oditi, da bi bil ob partnerki, ki bo vsak čas rodila,« je milo prosil. In ne bodi ga len, ravno v tistem trenutku je začel zvoniti telefon enemu od porotnikov (nadaljnjega raziskovanja o očetovstvu otroka si nismo drznili opravljati).
Ker se na zatožnih klopeh znajde kar nekaj tujcev, so ob teh primerih nepogrešljivi prevajalci, a nekateri obtoženi ali priče (predvsem iz nekdanje Jugoslavije) tolmača niti ne zahtevajo. Tako je eden dejal sodniku, da s slovenščino nima težav, in ko ga je sodnik vprašal, ali res dobro razume slovenski jezik, odgovoril: »Da gospón sudíja!« (Da, gospod sodnik.*) Kakšen obtoženi sodnico/-ka tudi kdaj pa kdaj nadere, da »name pa že ne morete tako kričati, ni popolnoma nobenega razloga niti vam tega ne dovolim« ali pa poduči, če ga vprašajo, kako so lahko bili tako naivni, da so ga/jo ogoljufali: »Danes te lahko že prijatelj ›nategne‹!«
Priče znajo biti tudi preračunljive in med takšnimi je bil tudi moški, ki se je elegantno znašel na eno od vprašanj senata: »Če rečem da ali ne, potem s tem zagotovo nekaj povem in boste spraševali dalje. Zato bom rekel, da ne vem.« Obtoženi znajo začeti tudi preklinjati med sojenjem ali uporabljati besede, ki zelo slikovito opisujejo posamezne pritikline in ostale grešne dele telesa. Tu moramo vseeno pohvaliti sodnike, ki takšne govore kaj hitro prekinejo.

Dupleks ali Durex?
Zanimiva so tudi sodniška vprašanja, ne le odgovori prič in obtoženih. Tako nek sodnik sploh ni vedel, kaj je to dupleks stanovanje, kar ni nič hudega, saj so vsi ostali v dvorani dobili asociacijo na durex. Da je ironija še večja, je nato še sledil stavek: »Pa ga je s težavo dal noter?« Tu je bil mišljen ključ, mimogrede.
Ob vseh obravnavah ne moremo reči, da so utrujajoče, kar pa ne moremo trditi za enega od porotnikov, ki je med obravnavo sicer pomembnega primera zadremal. Da se je to res zgodilo, je v dvorani opazilo več kot deset oseb. Očitno so kakšna sojenja nezanimiva tudi za nekatere odvetnike, ki jih javnost verjetno bolj pozna po »imenu in priimku« kot po primerih, ki so jih uspešno pripeljali do konca, saj pogosto »visijo« na mobitelih in pišejo SMS-sporočila.
Zagotovo bo članek, ki ga pravkar berete, romal med pravne uslužbence (tudi pred leti, ko smo o tem pisali, je). Ti se pač ob takšnih zapisih ne smejo jeziti, naj bo vsaj konec leta malo nasmejan. Jeze in slabe volje je med ljudmi že vse leto dovolj, tokrat smo zapisali le tisto, kar med letom, ko resno poročamo o pomembnih zadevah, nismo. To ne pomeni, da ne spoštujemo njihovega dela. Se pa tudi sami posipamo s pepelom, saj vemo, da včasih ne zapišemo vsega, tako kot pravniki mislijo, da bi morali. Kdo ve, morda bomo dobili tudi na ta članek odgovor kakšne pravne službe. Bog ne daj kakšno tožbo. Potem bomo drugo leto res na sodišču kot obtoženci …

SIMONA ŠOLINIČ

NUUUUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko/ novinarsko delo. Ker so se ponekod že nedovoljeno (in brez navedbe vira, zaradi česar so bili že nekateri ukrepi) pojavili podatki, ki so bili dokazano pridobljeni izključno za na tem blogu objavljeno delo, velja naslednje: tukaj zapisano je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo avtorica/medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo tudi v prihodnje. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih. Komentarji so »odklenjeni« le prvi dan objave članka.

 

Nasilje med mladimi: si kdo morda zatiska oči?

To je članek, ki sem ga pripravljala v zadnjem mesecu dni. V Novem tedniku je bil objavljen pretekli teden. (sorry, na blogu je objavljen nelektoriran)

Mladoletniki na celjskih ulicah z nevarnim orožjem … – Pohvalna pobuda celjskih mam

Novembra smo v Novem tedniku pisali o drogah v Velenju in o tem, da ni več skrivnost, da se nekateri mladi zbirajo v okolici tamkajšnjega šolskega centra in kadijo marsikaj. Pred dnevi smo v jutranjih urah(!) v neposredni bližini ene izmed celjskih srednjih šol opazili najstnike, ki kadijo marihuano. Če so zatem odšli k pouku, ali so bili potemtakem »zadeti«? Kdo nas bo prepričal, da tega res nihče ne opazi? V začetku decembra smo nato pisali še o primeru nasilja na Šolskem centru Celje, kjer so premikastili mladoletnika, da je ta potreboval zdravniško pomoč. Letos prvič, odkar na policijo naslavljamo vprašanja o nasilju med mladimi, so kriminalisti priznali, da je teh primerov nekoliko več. Na šolah povedo, da nasilja ni veliko, da pa dosledno prijavljajo posamezne primere. Neuradni podatki, ki jih imamo mi, kažejo, da je nasilja med mladimi toliko, da bi morale uradne inštitucije bolj zagristi v ta problem in ne le razmišljati samo, da mediji razširjamo paniko, ko zapišemo, da je do nasilja že prišlo.

Ker se največ podatkov o primerih nasilja nanaša na Šolski center Celje, smo se odpravili tja. Da je tam teh primerov največ ni zraslo na našem zeljniku, ampak so nam to potrdili na policijski upravi Celje. A je direktorja ŠCC Igorja Dosedlo tudi razumeti, ko razlaga, da je to logično. Samo v šolskem objektu na Lavi je dnevno več kot 2 tisoč dijakov, kar je več kot v ostalih celjskih šolah. »Vsak primer, kjer naj bi šlo za nasilje, dosledno prijavljamo. Zato ni čudno, da imajo na policiji z naše šole tega največ. Tudi danes smo opazili, da so v okolici šol prodajali petarde in smo odreagirali,« razlaga Dosedla. Primer, ko so 6. decembra pretepli njihovega dijaka označi kot »neumnost«, ki se je zgodila, kljub temu nasilja na šoli ne dopušča. Treba pa je povedati, da nasilnež, ki je stal za omenjenim pretepom, ni bil dijak njihove šole. Njihov dijak je bil tarča. Je pa moralo biti kar hudo, saj so kriminalisti takrat enega mladoletnega napadalca celo pridržali za 6 ur (to je pa je tudi edini primer na Celjskem, da so letos zaradi nasilja med mladimi sploh koga pridržali), napadeni dijak pa je bil lažje poškodovan.

Dosedla nas je nato odpeljal po šolskem objektu, naključno smo ustavili tudi nekaj dijakov in profesorjev ter povprašali, ali se ti počutijo na šoli ogroženi in ali je res veliko nasilja – odgovori so bili vsi negativni. V pogovoru direktorju ŠCC predstavimo še naše splošne informacije, ki so resda neuradne (kot so sprva bile o pretepu mladoletnika, kar se je kasneje izkazalo za resnično). »Nasilje se dogaja v večji meri, kot si šolniki priznajo, mladi so prestrašeni, ne upajo si prijavljati policiji zaradi maščevanja. Iz vrst nekaterih profesorjev – toda ne iz Šolskega centra Celje – prihajajo izjave o primerih, da prihaja med dijaki tudi do krvavih pretepov. Nekateri profesorji nato sicer obvestijo ravnatelje, a so ti preveč ›medli‹, ko je treba udariti po mizi in odreagirati,« mu povemo. »Pri nas se take zadeve morajo prijaviti in ravnatelji so dolžni narediti vse, da se to ne dogaja več. Imeli smo tudi dijake, ki smo jih, ker se niso prilagodili šolskemu redu, izključili,« nam je razložil in ob tem pojasnil, da gre za posameznike. Na šolskih hodnikih imajo tudi postavljene črke NENASILJE (gre za projekt Zveze za nenasilje, ki mlade ozavešča o tej problematiki).

Ne le ŠCC

Mimogrede, da se ne bi kdo slepil, da naj bi bili takšni primeri le in samo na Šolskem centru Celje, tja smo odšli le zato, ker se (morda po krivici) uradno omenja le ta šola kot ena bolj problematičnih. Kup informacij o nasilju prihaja tudi z drugih šol. Do sporov med dijaki naj bi prihajalo zaradi banalnih reči, ogromno naj bi bilo predvsem ustrahovanja oziroma želje po uveljavljanju, ki se sprevrže v pretepe. Ravnatelj 1. gimnazije v Celju Anton Šepetavc pravi, da so letos zaznali samo od dva do tri primere nasilja, ki je bil usmerjen proti njihovim dijakom. Je pa Šepetavc kljub temu, da pravi, da z ostalimi šolami in s policijo dobro sodelujejo, brez dlake na jeziku: »Pogrešam predvsem še večjo aktivnost s strani policije z nadaljnjimi ukrepi.« Verjetno pa je Šepetavc mislil tudi na postopke zoper nasilneže, ki bi se morali končati tudi na sodiščih s kakšno primerno kaznijo.

Kako se na nasilje med mladimi odzivajo na Srednji poslovni in komercialni šoli, smo vprašali v. d. ravnateljice Bernardo Marčeta. »Letos na šoli nismo imeli takšnega primera, bil pa je naš dijak udeležen v primeru pretepa na Šolskem centru Celje. Zlagala bi pa se, če bi rekla, da nasilja med mladimi na šoli ni. Še posebej verbalnega, ki pa včasih celo bolj boli. Večino teh primerov, ki ne zahtevajo prijave policiji, rešujemo v okviru šole. Tudi s starši, ki včasih sprejmejo dejstvo, da je otrok vpleten v te primere, včasih ne. Sodelujemo še s Centrom za varstvo in delo Golovec, kamor pošljemo dijake, ki se znajdejo v prestopkih, da pomagajo ljudem, ki potrebujejo pomoč in se iz tega kaj naučijo.«

Tolp ni?

Medtem ko z ulic dobivamo informacije tudi o manjših tolpah, kjer naj bi bili mladoletniki oboroženi s plašilkami in nekateri celo s pravim orožjem, ter o nekaterih, ki imajo strah pred maščevanjem, če bi iz tolpe izstopili, nam na policiji odgovarjajo: »V Celju zaenkrat ne beležimo organiziranih mladoletnih skupin, ki bi izvrševale nasilje med vrstniki. Sicer je organizirana navijaška skupino Celjski grofje, med katerimi je tudi določeno število mladoletnikov. Pripadniki navijaške skupine obiskujejo šole in smo jih že obravnavali v povezavi z medvrstniškim nasiljem, ki pa se navezuje predvsem na rivalstvo med to navijaško skupino in drugimi navijaškimi skupinami Viole, Green Dragons.« Toda v Celju je skupina nekega dijaka pretepla celo z nevarnim orožjem »bokserjem«. Torej orožje obstaja. Kdo se slepi, da nasilja med mladimi ni veliko?

Glas mam!

V Celju je vse glasnejša pobuda več mater učencev in dijakov, da bi na policiji zagotovili posebno mobilno številko, ki bi bila namenjena nujnim klicem mladih, ki so žrtve nasilja. Čeprav obstaja anonimna številka policije 080 12 00, zdaj že vsi vedo, da je klic vezan v Ljubljano in ne na OKC v Celju. Torej morajo policisti (če že oni ne povedo klicatelju, da naj raje pokliče 113) klicati v Celje in sporočilo prenesti celjskim policistom. Matere nekaterih dijakov pa vztrajajo, da bi bilo dobro imeti v Celju posebno številko, ki bi jo lahko dijaki v trenutku, ko kaj opazijo ali so sami žrtve nasilja, takoj anonimno poklicali in povedali, kaj se dogaja. Večina se namreč boji maščevanja, če bi morali povedati, kdo kliče, saj bi to pomenilo, da bi morali na sodišču (če bi do sojenja nasilnežu prišlo) pričati. Direktna številka, za katero je vprašanje, če bi jo policija sploh uvedla, bi več kot očitno olajšala delo policistom, za katere policija pravi, da »izvajajo obhode« v okolici šol. Po takšnem klicu bi bili namreč še prej na kraju, torej še bolj učinkoviti …

….
»Natančnega števila primerov (nasilja med dijaki o.p.) vam ne moremo posredovati, saj ne vodimo posebne evidence tovrstnih kaznivih dejanj, najverjetneje tudi vsa dejanja niso prijavljena policiji. Po naši oceni je številka teh primerov med 10 in 20 na leto, zgostitve pa se dogajajo ob zaključku pouka oz. pred počitnicami. V večini ugotovimo identiteto storilcev,« so nam povedali na policiji. Morda bi bilo dobro, da bi takšne evidence vendarle začeli »voditi« …

Skupina dijakov Srednje poslovne in komercialne šole Celje je že leta 2005 izvedla raziskovalno nalogo (našli smo jo na spletu) o nasilju med celjskimi srednješolci. In že takrat so dijaki priznali to, kar si vodstva nekaterih šol še vedno ne: da nasilja v šoli ni malo. 45 odstotkov vprašanih je na vprašanje, kje je nasilja največ, odgovorilo v šoli. 46 odstotkov dijakov je na svojih šolah takrat že opazilo nasilje, a o tem so največkrat obvestili prijatelje in ne takoj policije. Visok odstotek dijakov sploh ni vedel, kako bi odreagiral. Kar 94 odstotkov pa je že takrat menilo, da nasilneži niso dovolj kaznovani.

SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih.

 

»Nasilnež ju je pretepal in zapiral z živino«

Predsednica Društva regionalna varna hiša Celje Suzi Kvas: »Če ne bi vedela za te primere, ne bi verjela, da je nasilja toliko!«

So ljudje, ki imajo do nasilja ničelno toleranco in so ljudje, ki jim je nasilje izraz moči, čeprav so slabiči. Hkrati so ljudje, ki ne bodo čakali drugi udarec in so žrtve, ki so jih večletni udarci uničili telesno in psihično. Minili so časi, ko so ženskam vbijali v glavo, da je treba biti ponižan in ponižen. Nikomur ni treba trpeti fizičnega in psihičnega nasilja ter zlorab. Žrtvam je treba pomagati v vsakem trenutku. V Celju jim pomoč že 10 let nudi varna hiša (osrednja slovesnost ob jubileju bo v četrtek ob 18. uri v Narodnem domu). Do zdaj so pomagali že več kot 1000 ženskam s hudimi izkušnjami nasilja, ki je kdaj tudi na meji mučenja. O preprečevanju nasilja je treba govoriti, saj je to problem celotne družbe, ne le posameznika, meni predsednica in pobudnica Društva regionalna varna hiša Celje Suzi Kvas.

V oddaji Big Brother je eden sodelujočih priznal, da je udaril ženo. Tepejo tudi politiki, javne osebe, družba ne odreagira. Smo do nasilja strpni?

Nasilje je tudi za stenami znanih, ki tega ne želijo priznati, saj jih je sram, še posebej ženske. Misijo si: “Saj ne bom mogla ničesar narediti, vsi bodo verjeli njemu.« V teh družinah je ogromno psihičnega nasilja. Kljub vpitju in zaničevanju ljudje ne dojamejo, da je to zelo hudo psihično nasilje. Poglejte, kakšni izbruhi politikov se dogajajo v parlamentu! Še v prometu postanejo ljudje agresivni zaradi malenkosti. Da, družba je preveč strpna do nasilja.

Je na Celjskem veliko udarcev v družinah?

Če ne bi vedela za te primere, ne bi nikoli verjela, da je nasilja toliko. Ni pomembno, kdo si in kakšen status imaš. Nasilja je resnično veliko.

Nekateri še vedno mislijo, da je nasilje le v revnejših družinah.

Zato, ker se za pomoč hitreje odločijo žrtve, ki so revnejše, ker pač nimajo ne prihodkov ne statusa, da bi si življenje uredile drugače. So pa pri nas pomoč iskale tudi izobražene in bogatejše ženske, a v varni hiši ne ostanejo dolgo. Če je kdo naučen živeti lagodneje, je težje sprejeti način bivanja v varni hiši. Ženska, ki ima denar, si lažje poišče psihološko pomoč ali drugo stanovanje.

Ali iščejo pomoč predvsem mlade ženske?

Pri nas so bivale 18-letnice, nosečnice, ženske stare okoli 50 let, tudi starejše od 80. leta, ki so doživljale nasilje 40 let! Starejše še vedno živijo v prepričanju, da morajo potrpeti. A vedno bolj spoznavajo, da se lahko umaknejo.

Kaj pa otroci?

Večinoma so zelo majhni. Če pa gre za mladostnike, imajo že sami določene težave. Fantje predvsem z agresivnostjo, dekleta pri izbiri prijateljev, saj pogosto izberejo agresivne osebe. Vzorci se ponavljajo.

Se po vaših podatkih veliko žrtev vrne nazaj k nasilnim partnerjem?

70 odstotkov jih zaživi na novo, 30 odstotkov pa se žal vrne k njim zaradi finančne odvisnosti ali pa ugotovijo, da imajo partnerje še vedno rade. Čeprav jim povemo, da se nasilnežev ne da spremeniti kar tako, nam ne verjamejo, dokler same tega ne uvidijo in se vrnejo k nam.

Kakšne zgodbe nosijo v sebi?

Trpijo fizično, psihično in spolno nasilje. Vprašam se, kako je mogoče, da ženska, ki jo moški tako grdo zmerja, zaničuje in pretepe, lahko naslednji dan misli, da jo ta oseba ljubi. Grozljivo je, ne znam opisati drugače. Ko se žrtev odloči za odhod v varno hišo, je že na koncu z močmi, vseskozi upa, da se bo spremenilo, a se ne. Velikokrat se ženska za pomoč odloči, ko je partner nasilen tudi do otrok, ona pa jih ne more zaščititi.

Ženska naj bi trpela sedem let, preden se odloči za pomoč. Vi ste rekli 40 let!

Spominjam se dveh sester, starejših od 80 let. Nad njimi so dolgo izvajali neverjetno nasilje, ju celo zapirali v hlev z živalmi! Nobena ni znala in zmogla poiskati pomoč, dokler ju ni našla policija. Zanju je nato poskrbel sin oziroma nečak, pomagali smo jima tudi s stanovanjem. Ženski sta v varni hiši doživljali stvari, ki jih nikoli v življenju nista. Ob praznovanju rojstnega dne sta se neznansko razveselili darila, prvič v življenju sta z nami šli celo na morje!

Pretepajo tudi sinovi in vnuki?

Da. Vzrok za to sta pogosto alkohol in droge, žrtve pa so največkrat stari starši. Vnuki jih izsiljujejo, tudi pretepajo in zlorabljajo. Na žalost je teh primerov veliko.

Se žrtve sploh lahko zaupajo komu ali držijo te stvari zase?

V varni hiši je več programov in delavnic, tudi zunanjih strokovnjakov, ki se vključijo v pomoč žrtvam. Na začetku o svojih izkušnjah težko govorijo, čez tedne ali mesece pa se odprejo, zlijejo vso bolečino in trpljenje, morda pa nam tudi ne povedo vsega. Otroci imajo svetovanja, mlajši skozi igro, veliko nam pri tem pomagajo tudi šolske svetovalne službe.

Poskušajo kdaj nasilneži vzpostaviti stik z vami?

Ne, nas ne kličejo, kličejo pa svoje partnerice, jih poskušajo izslediti. Ženskam svetujemo, da zamenjajo telefonsko številko in prekinejo stik z njimi, drugače pa je, ko morajo očetje z otrokom komunicirati. Tu posreduje center za socialno delo. Kličejo pa moški, ki so tudi sami žrtve nasilja in jim svetujemo, kam se lahko obrnejo. V Sloveniji deluje tudi varna hiša za moške.

Vem, da so vam že grozili.

Imeli smo tri ali štiri primere, ko so storilci grozili, posredovali so tudi policisti. Če je ženska v hiši, nasilnež do nje ne more, saj imamo varovanje. Pogosto pa izsledi otroka in želi preko njega priti do mame. Zgodilo se je tudi, da smo morale zaposlene po žensko v mesto (ženska ne sme bežati proti varni hiši zaradi tajnosti lokacije, o. p.), ker jo je partner napadel sredi ulice. Presenečena sem, da ljudje sploh ne odreagirajo, če vidijo nasilje. Vem, težko je posegati v nek odnos, a je prav, da bi mimoidoči vsaj vprašali, ali ženska potrebuje pomoč, če ji partner grozi, še posebej, če je zraven otrok!

So v varni hiši stroga pravila?

V varni hiši je red, ki se ga morajo ženske držati. V njej mora biti najkasneje do 22. ure. Če se zgodi, da ženska dela v nočni izmeni, se dogovarjamo sproti. Večinoma pa se žrtve odločijo za bolniški stalež oziroma dopust, delodajalci so v takih primerih izredno razumevajoči. Pogosto se žrtev za čas bivanja pri nas popolnoma umakne iz okolja. Je pa pri bivanju treba upoštevati nekaj pravil pri čistoči in uporabi skupnih prostorov. Zato včasih prihaja tudi do konfliktov. A jih sproti rešujemo. Če kdo pravila krši, se lahko izreče opomin ali celo izključitev.

Kakšen je profil nasilneža na Celjskem? So to mladi, alkoholiki, odvisniki od česa? Psihično nestabilni?

Vse se prepleta. Na začetku sem mislila, da je za to kriv alkohol, zdaj vidim, da ta ni glavni razlog. To so največkrat osebe, ki imajo težave od otroštva. Ne želim, da me napak razumete, a ugotavljam, da za to, da nek fant kasneje postane nasilnež, nosijo kar nekaj krivde njihove mame. Marsikdaj slišim, kako grobo so z njimi ravnali v družini, kako so bile matere gospodovalne in podobno. Vedno je neko ozadje, vendar pa – poudarjam – to nikakor ne sme biti razlog, da nekdo postane nasilen. Doma pogosto rečemo pubertetniku: »Tako se ne boš obnašal do mene.« Torej, učimo ga, da se mora postaviti zase in izraziti mnenje, ko pa to stori, ga zatremo. Otroke bi morali že v vrtcu vzgajati, kaj v družbi je prav in kaj ni.

Kako sprejemajo žrtve vse te postopke, v katerih se znajdejo zaradi nasilja?

Žrtve nasilja, ki pridejo k nam, nasilnežev ne prijavijo vedno, jih pa prepričujemo, da to storijo. Včasih se želijo le umakniti. Nam pa povedo, da so postopki počasni, saj se še vedno odvijajo, ko žrtev že odide od nas. V pravnih postopkih veliko sodelujemo z odvetnico Nušo Maček in večina žrtev želi to pomoč. Želimo, da bi bila pri nas družinska sodišča, ki bi delala urgentno. Neki zametki sicer so, a to vse še ne deluje tako, kot bi moralo.

V celjski varni hiši lahko sprejmejo 8 žensk in do 14 otrok. Fantje, ki se z materami zatečejo vanjo, so lahko stari največ 15 let, dekleta so lahko starejša. Številka varne hiše je 03/ 492-63-57. Po klicu se svetovalka sreča z žrtvijo na skrivni lokaciji in če ženska nima možnosti nastanitve kje drugje, jo sprejmejo. Istočasno z njo začnejo individualni program pomoči. V varni hiši so lahko eno leto, povprečna doba nastanitve je 4 do 5 mesecev. Možna je tudi vrnitev.

V preteklem obdobju se je večkrat zgodilo, da so posamezniki neupravičeno zbirali denar za varno hišo. Kvasova pravi, da denarja nikoli ne zbirajo po domovih, v primeru, da se to zgodi, gre zagotovo za goljufijo. Lahko pa občani prispevajo denar s klicem na številko 090 93 30 95 in tako podarijo 1,25 evra oziroma 1 evro s sms-om VARNA na številko 1919.

Stanovalke varne hiše v Celju imajo (edine v Sloveniji) enkrat dnevno brezplačen obrok. Povprečno mora uporabnica mesečno bivanje v varni hiši plačati okoli 50 evrov, če gre za mater z dvema otrokoma, ta znesek znaša okoli 80 evrov. Če je ženska brez denarja, ji omogočijo brezplačno bivanje, dokler si ne uredi socialne pomoči, zatem se višina plačila odmeri glede na višino pomoči.

Suzi Kvas je tudi predsednica sekcije varnih hiš, materinskih domov in sorodnih organizacij pri Socialni zbornici Slovenije ter direktorica Javnega zavoda Socio Celje. Pod okrilje tega sodita tudi materinski dom in zavetišče za brezdomce. Je predšolska vzgojiteljica in profesorica razrednega pouka, a jo je kariera zapeljala iz izobraževanja v pomoč mladim in žrtvam nasilja. Pred ustanovitvijo Socia (leta 2003) je bila zaposlena tudi na celjski občini, kjer je skrbela za socialne projekte, namenjene ljudem, ki potrebujejo pomoč. Je mati dveh otrok, pri vzgoji pa jih ob strani stoji partner, ki mora biti zelo razumevajoč, saj je Kvasova pogosto tudi na poslovnih potovanjih v tujini.

SIMONA ŠOLINIČ
Foto: info.grupa@gmail.com

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče oziroma policiji. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji (dovoljeni so le prvi dan objave članka na blogu) s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih.

 

Kdaj bo ljudem prekipelo …

… in kako je lahko delavec sploh še dobre volje – Problem kot izziv

Ogromno ljudi je izgubilo službo, ogromno je bilo izigranih, veliko ljudi so v revščino pahnila početja tistih, ki so plačani desetkrat bolje kot delavci, ki so zanje garali. To, da nekdo zasluži veliko več kot navaden delavec, čeprav podjetja ne vodi uspešno, vpliva na občutek vrednosti zaposlenega, saj mu na nek način družba in država kažeta, da ni vreden. To vodi ljudi v tesnobo in še v večje osebnostne težave.
Seveda ni vse tako črno. So podjetja in vodilni, ki svoje zaposlene spoštujejo in vedo, da so delavci pot do uspeha. Vendar je zaradi velikih razlik med ljudmi v smislu plač in finančne (ne)preskrbljenosti občutek nezadovoljstva med ljudmi močan. Tudi policija previdno govori o primerih nasilja, za katerimi morda stoji jeza do nadrejenih. Spomnimo le na bombo v Vegradu in na primer, ko je na Celjskem razočaran delavec poskušal zažgati hišo nadrejenega …
Na spletu skoraj ni novice, pod katero ne bi bili zapisani komentarji, ki so več kot očitno sovražni govor. Ljudje so razočarani, ko vidijo, da si elita deli bajne honorarje, medtem ko nekateri nimajo denarja za hrano otrok. Na eni strani so ljudje, ki dobijo vsak mesec na račun več tisoč evrov plače, na drugi strani se v letu 2010 dogaja to, da se ljudje skoraj sprejo v vrsti za brezplačen obrok kosila dobrodelnih organizacij. Se je potem mogoče čuditi nezadovoljstvu v družbi?

Nevarna primerjava
Psihoterapevtka in vodja Centra za psihoterapijo Celje Damijana Voglar pravi, da nezadovoljstvo med ljudmi ne izvira iz zadnjih mesecev, zadnji dogodki so le izzvali in na dan pripeljali vse, kar se je v ljudeh nabiralo že od otroštva. Ljudje se ves čas primerjamo. V vrtcu, šoli, prvi službi … »Ves čas dobivamo informacije o sebi. Če imamo ob tem dober občutek lastne vrednosti, torej, da ›znamo, zmoremo in da smo vredni‹, potem te primerjave niso nevarne. Drugače je, če smo vajeni iz svojega okolja že od otroštva dobivati sporočila, da nismo dobri, ne zmoremo in da nismo vredni. Takrat trenutno nezadovoljstvo pade na naš notranji občutek in zbudi našo staro strukturo. In to postane boleče,« razlaga Voglarjeva. Pri ljudeh, ki izgubijo službo, stopi v ospredje občutek nemoči. Ta je zelo nevaren. »Ljudje rečejo: ›Saj nič ne morem, samo veze veljajo‹ … Nemoč lahko ljudi paralizira in mislim, da je to v tem obdobju zelo velik problem. Pokaže se tudi v sovražnem govoru, češ temu bi morali narediti to in to … Ljudje bi morali kljub občutku nemoči v sebi iskali moč. Vsak jo v sebi ima! Neverjetno je, kolikokrat pri delavnicah odkrijemo, koliko veščin, talentov imajo ljudje, a jih ne morejo realizirati v danih okoliščinah, ker vidijo samo probleme. V problemih je treba videti izziv. Tudi v brezposelnosti, zadolženosti, ker če človek v tem ne vidi izziva, se težko izvleče.«
Čeprav je te besede morda komu, ki doma nima kaj jesti, težko razumeti, Voglarjeva vztraja. »V teh primerih pride do izraza osebna opremljenost, torej kako človek ravna s seboj, s svojimi čustvi, kaj zmore in kakšna sporočila nosi v sebi že od otroštva.«

Vrednost in plača
Ali se torej ljudje ne cenijo dovolj in se v službah pustijo pohoditi? Mnogo ljudi razmišlja preprosto: kolikor me delodajalec plača, toliko me ceni. »Pogosto slišim, ko ljudje rečejo, da se počutijo nevredno, da je samoumevno, da morajo delati in da sicer delajo dobro, ampak notranji občutek jim ves čas govori, da ne bodo zmogli. Da niso vredni – vredni v očeh drugih. In spet smo pri sporočilih, ki smo jih dobili kot otroci. Nekdo, ki je v otroštvu dobival sporočila, ›kako dobro ti gre, tole ti je uspelo, nič hudega, če ti ni …‹, raste in dobi notranji občutek, da zmore in da tisto, kar naredi, opravi dobro, pri čemer ni nič hudega, če mu ni uspelo, mu bo pa drugič,« pojasnjuje Voglarjeva. Vse to so verbalna sporočila, starši pa dajejo ista sporočila tudi nebesedno. Ko se znajo nasmejati ob uspehu in otrok čuti veselje in ponos. »Tak človek se na primer na slabo plačo v odraslosti odziva drugače. Si morda reče, da je dobro, bo drugič boljše, ali odide do šefa in mu poda argumente za višjo plačo ali pa si išče drugo službo,« še razloži naša sogovornica. Hudo pa je, če so vsa sporočila iz otroštva negativna in če so otroku ves čas vtepali v glavo, da je bilo vse, kar je naredil, narobe. Tak človek ima o sebi slab občutek. Tudi ni nujno, da mu kasneje sploh kdo kaj reče, saj vsa slaba občutja pridejo na površje tudi ob nebesednih sporočilih.
»Vedno je lahko v družini, kolektivu nekje v zraku nek negativen občutek, ki je vsem znan, a ga nikoli ni nihče izrekel. Ta sporočila so še veliko hujša. Nekatere stranke povedo: ›Vem, da narobe delam, čeprav mi tega nihče ni rekel.‹ Če ima človek še to smolo, da v službi slabo ravnajo z njim, kjer je še mobing, kjer se ne spoštuje človeka in njegovega prispevka, takrat ob zatiranem nezadovoljstvu in notranji jezi ter nemoči pride do duševnih in telesnih bolezni.« Vsem je dobro znan čir na želodcu. Ta je posledica slabih občutkov in jeze, ki ju dobesedno požremo,« trdi Voglarjeva. »Tudi duševnih stisk, anksioznosti, paničnih napadov, depresij je vedno več. Ogromno ljudi skoraj ne zmore brez antidepresivov, pomirjeval, veliko je tesnobe, nemira, stiskanja v prsih, ljudje ne morejo dihati, boli jih želodec, dobivajo omotice in imajo občutek, da bodo padli v nezavest. Vse to je povezano s pomanjkanjem notranje in zunanje varnosti.«

Pogosto je mogoče slišati in brati na spletnih forumih, da s(m)o mediji tisti, ki v družbi ustvarjamo nezadovoljstvo zaradi vseh slabih novic. Vendar za to, da nekdo podjetje »zafura«, seveda nismo krivi mediji, ki to razkrijemo javnosti. Predsednik celjskega aktiva novinarjev DNS Miran Korošec: »V državi, ki se razglaša za socialno pravično in pravno, smo še toliko bolj dolžni opozarjati na kršitve zakonodaje, stiske, krivice. Že velikokrat smo pomagali rešiti marsikakšen problem in spodbodli pristojne organe, da so se vendarle zganili in ukrepali. Dosegli smo, da so se žalostne zgodbe dotaknile javnosti in vzpodbudile ljudi k solidarni pomoči. Neutemeljeni in za lase privlečeni so očitki, da bi bili novinarji krivi za to, ko ljudem ›poči film‹ zaradi stanja v družbi. Krivdo za to naj si pripišejo tisti, ki ljudi pehajo v takšno stanje, jim ne dajejo plač, ne plačujejo prispevkov za pokojninsko in drugo zavarovanje ter hodijo po njihovem dostojanstvu!«

 

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče oziroma policiji. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji (dovoljeni so le prvi dan objave članka na blogu) s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih.

SIMONA ŠOLINIČ
Foto: info.grupa@gmail.com

 

Tragedija pri Arji vasi: “Moji ljubljeni Nataši”

V soboto, 2. 10., je minilo leto dni od tragedije na avtocesti pri Arji vasi. V njej so zaradi pijanega voznika umrli trije mladi ljudje, eno dekle je bilo hudo poškodovano.

Tokrat v časopisu nisem želela objaviti običajnega članka. Do zdaj je bilo tolikokrat že napisanih ogromno besed. Pa je videti, da se birokratov ne dotaknejo ravno. Morda. Ko se je treba pokazati pred javnostjo.

Odločila sem se, da dam prednost čustvom človeka, ki je v tej nesreči izgubil Sestro, svojo Ljubljeno osebo.

Čas je, da vsi, ki so jim nesreče in ljudje le statistika, začnejo razmišljati drugače. Ljudje nismo številke!Smo lahko le žrtve ali povzročitelji.

Hvala uredništvu Novega tednika, da so moji želji sledili.

Predvsem pa hvala Simonu Godcu, ki mi je kljub svoji bolečini in žalosti dal možnost, da objavim njegove besede, posvečene njegovi ljubljeni sestri.

Tudi mene so se globoko dotaknile.

S.

——-

“Moji Nataši!

2. 7. 1987,  ko sem te spoznal, sem te vzljubil in takoj si postala moja mala štručka, ki si me razveseljevala in mi popestrila dneve. S teboj sem rasel in postajal boljši človek, prav tako ti z menoj!

Ogromno lepih in prijetnih bratsko-sestrskih trenutkov sva doživela. Zaradi starostne razlike sedmih let sva se zelo dobro ujela in očetu Martinu in mami Sonji nisva delala težav. Imela sva veliko skupnih interesov in kar nekaj neuresničenih načrtov. Vsak od naju je prisegal, da bova dobre odnose vzdrževala (tudi ob svojih družinah) do poslednjih dni.

Ponosna si bila name in jaz nate!

Nisva se zavedala, da bo »najin« zadnji dan 2. 10. 2009 … Tako kmalu … Niti prvega nečaka nisi dočakala …

Še zmeraj čutim iskro veselja, ki si jo nosila v očeh, še zmeraj te čutim. A nenazadnje je to »le« spomin, ki ni povezan s prihodnostjo! Prihodnosti ni …

… bolečina, upanje in vera …

Spomin nate prebudi pozitivne občutke in ponos. Ob pogledu začutim, kako pomembno, zabavno in prijetno sestrico sem imel in še vedno te imam!

Nataša, vem, da si blizu in da nas spremljaš …V večnosti pa si prostor deliš s Tjašo in Petrom, kar me na nek zelo čuden način pomiri.

Danes pogled nate in na vse, kar si (za)pustila ob nasilno pretrgani močni vezi z življenjem, so le še dnevi polni solz in bolečin, prazna soba knjig, športnih rekvizitov, lepih oblek in kritično pomanjkanje tvojega optimizma in smeha v naših srcih. V predalih, kamor si ne upam pogledati, so ostali tvoji foto albumi, prepolni fotografij ujetih lepih trenutkov; vsaka fotografija posebej pa pove, kako si bila srečna in zadovoljna med vsemi nami.

Oblak, ki je prekril nebo in napoj, ki je omamil človeški razum ter povzročil prekletstvo črnega petka 2. 10. 2009, ni razložljiv. Posledice so krvave in večne.

Zakaj si (ste bili) bila tistega deževnega 2. oktobra zgodaj zjutraj ob nepravem trenutku na nepravem mestu? Tega Ne vem!

Ubila te je pijana oseba, medtem ko si, upam da, spala in sanjala o zabavnih osmih dneh, ki si jih preživela s prijateljicama Tjašo in Jernejo (Nejo) na Kreti.

Si morda sanjala o klepetu z mamico, ki si jo tako oboževala, očetu in bratcu, ki si jima pred usodnim odhodom z Brnika sporočila, da si srečno prispela in da se ju zelo veseliš?

Morda si sanjala o romantičnem dogodku s fantom, ki si ga spoznala na absolventskem izletu? Tega ne bom nikoli vedel … Sporočam ti, da sem »prijetnega tujca«  kljub vsemu spoznal ( kar daje bolečini še dodatno razsežnost ). Priznam, res je prijeten, a obenem, kot mi vsi, zaznamovan!

…o povzročitelju:

Pijanega povzročitelja in njegove javne nastope preziram!

Ne razumem, kako lahko v tako hudih primerih postopki pregona dovoljujejo povzročitelju prostost?!

Se zaveda, da mi je vzel sestro in njena prijatelja?

Vzel mi je zaupnico in najboljšo prijateljico, vzel mi je osebo, ki sem jo aktivno spremljal od rojstva in me postavil v vlogo človeka, ki je moral narediti zadnjo prepoznavo na oddelku patologije v celjski bolnišnici.

Vzel mi je komaj 22 let in 3 mesece staro sestrico in me naredil edinca!

Vse, kar je ostalo po črnem petku 2. 10. 2009, je neznosno skeleča bolečina, obup, tesnoba,

želja po hitri sodbi …

… in upanje, da čudoviti spomini na vse trenutke, ki smo jih bili deležni ob tebi in naših dragih, nekoč preženejo črnino dni, v katero smo odeti …

Zate moja Taša …

brat Simon s tvojo živo podobo v žalostnem srcu

V spomin Nataši, Tjaši in Petru,

ki nas spremljajo v bolečini in trpljenju, v katerem živimo.

Če je to še sploh vredno besede – ŽIVLJENJE!

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče oziroma policiji. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji (dovoljeni so le prvi dan objave članka na blogu) s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih.

 

Neizprosen do najhujših cestnih divjakov

Mag. Elvis A. Herbaj: »Kršitelje je treba naznaniti na 113, lahko tudi anonimno!«

Ljudje, ki o prometnih nesrečah le berejo, si težko predstavljajo prizore, ki jih vidijo policisti. Mag. Elvis A. Herbaj je v policiji že 26 let, njegovo delo je skoraj ves ta čas vezano izključno na cestni promet. Njegove oči so videle najhujše cestne tragedije na Celjskem. Je vodja oddelka za cestni promet na celjski policijski upravi. Z njim smo se pogovarjali, ker vemo, da ima zamisli, ki so za vsakdanje delo v policiji morda preveč drzne, čeprav bi prinesle pozitivne učinke. Vedno pove, kar misli. Ne skriva prezira do pijanih voznikov, brez dlake na jeziku pove, da pogreša več dela vseh ustanov, ki bi morale poskrbeti za večjo prometno varnost, in izstreli, da so kazni za cestne kršitelje previsoke. Ali ne bi kot policist moral meniti drugače, ga zbodemo.

»Morda se komu res zdi čudno, ampak menim, da višje kazni ne bodo prinesle boljše prometne varnosti. Ne strinjam se niti s polovičnimi kaznimi. Imamo ene najvišjih kazni v Evropi, razen tam, kjer so urejene glede na premoženjsko stanje posameznika. Manjka nam alternativnih, vzgojnih prijemov in sankcij druge vrste, predvsem ni doslednosti pri kaznovanju. Iščejo se razlogi, da se kazen ne plača. Če nekdo naredi prekršek, mora država poskrbeti, da bo plačal! Nekaj novosti se zdaj obeta v zakonodaji, toda sam imam nekoliko drugačno vizijo o izločanju vinjenih voznikov. Stvari je treba dodelati.

Povejte več.
Zadeva je nedorečena od trenutka, ko pijanega voznika zalotimo, do časa, ko je obsojen in kaznovan. Nekdo, ki napiha nad neko določeno stopnjo, je pridržan za določen čas, nato ga izpustimo in zadeva se pelje dalje …

… on pa spet sede za volan in vozi. Želite reči, da so postopki predolgi? Tudi na sodiščih?
… govoril sem o prekrških, ne o sodnih postopkih. Teh ne morem komentirati. Kot policist jih moram sprejeti take, kot so, kot občanu, potencialni žrtvi ali morda storilci, pa se mi zdijo postopki dolgi, to je res.

Žalostno je, da je toliko pijanih voznikov na Celjskem.
Ne strinjam se, da so na Celjskem sami pijanci v primerjavi z ostalo Slovenijo. Mi smo le bolj senzibilni in smo začeli o tem govoriti. Alkohol ne naredi nič dobrega, vsaka stvar, ki se zlorabi, vodi v propad. Alkoholizem ni problem le v prometu, tudi v družinah, na delu, v odnosih. Dokler vsak pri sebi ne prizna, da mu alkohol povzroča problem, ni pripravljen narediti nič. Ko bomo sorodniki, znanci, prijatelji začeli zavračati ljudi, ki se jim ne da na lep način dopovedati, da alkohol ne spada v družbo, odnose in na delo, toliko časa ne bodo spoznali, da imajo težave. Če to spoznajo, jim je seveda treba pomagati.

Konec tedna ste na Celjskem pridržali kar 22 pijanih voznikov. To je ogromno!
Smo jih pridržali še več. Drugi konec tedna po novem letu 28, skupno smo letos med konci tedna pridržali 592 ljudi, kar povprečno pomeni 17 na en konec tedna.

Se zgodi kdaj, da te dni ne pridržite nikogar?
Ne. Najnižje število pridržanih je sedem.

So konci tedna najbolj problematični?
Pred leti smo mislili, da je takrat največ vinjenih, zdaj je zaskrbljujoče, da tudi med tednom, dopoldne, ustavimo pijane voznike. Kje so njihovi delodajalci? Če pijane voznike ustavimo sredi dneva, zagotovo pijejo alkohol tudi v času službe.

Je pridržanih veliko mladih?
Žal tudi. Ne moremo pa reči, da so mlajši problematični. Zakonsko je za pridržanje voznikov začetnikov in poklicnih voznikov določena stopnja 0,38 miligrama alkohola na liter izdihanega zraka. Za ostale voznike je ta stopnja nad 0,52 miligrama alkohola na liter izdihanega zraka.

Vedno več je vinjenih voznic. Alkohol pogosto »prilepimo« moškim.
Res je, ženske se med pridržanimi pojavljajo v kar precejšnji meri. Letos je bilo nekaj primerov, ko so vozile vinjene, v avtu pa so imele otroke.

Celjska policija letos dela drugače. Bolj ste »udarili« po najhujših kršiteljih.
Osem mesecev spremenjenega načina dela je sicer nehvaležno ocenjevati, saj je to kratko obdobje. Mislim, da se bodo pravi rezultati pokazali čez dve ali tri leta. Lahko pa rečem, da je trenutno stanje zadovoljivo. Zgodilo se je osem odstotkov manj prometnih nesreč v primerjavi z lani. Letos je umrlo osem ljudi, v enakem obdobju lani 13. 30 odstotkov je manj hudih telesnih poškodb in 25 odstotkov manj lažje poškodovanih v nesrečah.

Končno niste več le inkasanti …
Zadali smo si, da bomo delali na kvaliteti in ne na kvantiteti in da bomo ukrepali zoper hude kršitve, ki so vzrok za najhujše nesreče. Gre za visoke prekoračitve hitrosti, vožnjo pod vplivom alkohola in za izločanje večkratnih kršiteljev, objestne voznike, ki ne spoštujejo pravil, sebe in drugih. Tudi pri manjših kršitvah delamo drugače. Več je opozoril. Uvedli smo namig kot opomin, da na primer nekomu, ki ni pripet, le nakažemo, da mora to storiti.

Torej ni več tistih, ki rečejo: »Mene so kaznovali, ker sem vozil nekaj kilometrov na uro hitreje, divjakov pa ne …«
Letos smo kaznovali samo 90 voznikov, ki so vozili do 10 km/h več od dovoljene hitrosti, lani v enakem obdobju kar 1.530! To zdaj ne pomeni, da sploh ne ustavljamo takšnih prekrškarjev, seveda jih, ampak večinoma se izrekajo opozorila. Poskušamo jim dopovedati, da smo kršitev zaznali, nismo pa se odločili za kazen.

Pa smo na Celjskem res divjaki?
Letos smo v naselju, kjer je omejitev hitrosti 50 km/h, ugotovili 47 odstotkov več prekoračitev nad 20 km/h, več kot 30 km/h od dovoljene hitrosti jih je v naselju vozilo 32 odstotkov več kot lani, nekaj je tudi takšnih, ki so v naseljih hitrost prekoračili za več kot 50 km/h. Bolj pogosto ukrepamo na avtocesti. 414 je bilo takih kršiteljev, ki so vozili nad 30 km/h več od dovoljenje hitrosti, za polovico več je ukrepov za voznike, ki so vozili nad 40 km/h več od predpisane in kar za 113 odstotkov je več kazni za tiste, ki so na avtocesti predpisano hitrost prekoračili za več kot 50 km/h. Presodite sami.

Za avtoceste nekateri pravijo, da so varne. Dokler se ne zgodi tragedija …
Avtoceste so zagotovo ena najbolj varnih cestnih povezav, vendar takrat ko so sposobne sprejeti večjo količino prometa. V Nemčiji so določeni odseki – ki jih je vedno manj – kjer so le priporočene hitrosti. Te so bistvene višje kot pri nas, povprečno tam vozijo med 150 in 160 km/h in malo je takih, ki vozijo hitreje. Dejstvo pa je, da imajo v Nemčiji tripasovne avtoceste. No, tudi kultura voznikov je pri njih drugačna.

Zaradi novega načina dela se je pokazal porast hudih kršitev. Ali vas ne bodo te številke ob koncu leta morda presenetile? Ste pričakovali, da bo toliko vinjenih in kršiteljev?
Zadeva se lahko prikaže tako ali drugače. Stanje je dobro ali slabo. Aprila 2008 je novi zakon uvedel pridržanje za pijane voznike nad neko določeno mejo alkohola v krvi, kot sva omenila prej. In od takrat do danes smo izločili okoli 3 tisoč pijanih voznikov. Zagotovo bi kakšen med njimi povzročil nesrečo. Letos smo pridržali 977 pijanih voznikov, lani v enakem obdobju 795. Večkratnim kršiteljem smo zasegli 236 vozil, lani v tem času 73. K temu je pripomogla skupina policistov, ki dela izključno na nadzoru prometa. Torej smo najhujšim kršiteljem vendarle stopili na prste. Za nas ni večkratni storilec prekrškov nekdo, ki je večkrat narobe parkiral oziroma ni bil dvakrat pripet. Tisti, ki je trikrat prekoračil hitrost v naselju za 30 km/h, pa je zagotovo na našem seznamu.

V novem načinu dela ste želeli, da bi vam ljudje sporočali, kje se vozi kakšen objesten voznik. Vam sporočajo?
Klici so in s tem smo zadovoljni. Morda bo tudi ta pogovor pripomogel, da jih bo še več. Včasih imam občutek, da ljudje ne kličejo zaradi negativnih izkušenj ali posplošujejo, ko pravijo: »Zakaj bi klical, saj policija nič ne naredi, stoji tam, kjer ni treba.« To ni prav. Treba je ravnati tako, kot želim, da drugi ravnajo z mano. Treba je naznanjati – ne govorim o nepripetih ali manjših kršitvah, temveč o naznanilu o objestnih ali pijanih voznikih. Kdorkoli želi ostati anonimen, lahko pokliče na 080 12 00, a je ta številka v Ljubljani in preden pride obvestilo do nas na terenu, je kršitelj že na drugem koncu. Treba je poklicati na 113 in policisti bodo odreagirali.

Nam lahko zagotovite, da če nekdo pokliče na 113 in nekoga naznani ter želi ostati anonimen, da bo res tako?
Da. Policisti ne sprašujejo več vedno za osebne podatke. Če bo na primer nekdo poklical zaradi pijanega voznika, ne bomo vztrajali pri podatkih, saj ga bomo ustavili in ne potrebujemo pričevanj ljudi. Saj bo alkotest pokazal, da je vinjen. Če pa pri prehitevanju v škarje vozniki ogrozijo koga in očividec ni pripravljen pričati, so sicer težave pri dokazovanju, toda četudi tega ne bomo mogli dokazati, bo ustavljeni začel vseeno razmišljati. Nekdo ga je videl in opazil kršitev. Morda bo drugič ravnal drugače.

SIMONA ŠOLINIČ
Foto: info.grupa@gmail.com

Elvis A. Herbaj je v policiji že od leta 1984. Kariera ga je vodila od policista, vodje patrulje, pomočnika in namestnika komandirja na Postaji prometne policije Celje, inšpektorja v Celju do komandirja laške policijske postaje. Tam so ga občani zelo dobro sprejeli, saj je naredil velik korak naprej v odnosu z ljudmi. Končal je tudi podiplomski študij, trenutno je vodja oddelka za cestni promet na celjski policiji. Sovraži birokracijo in ni pisarniški policist. Pravijo, da je na področju preventive »… še premalo izkoriščen, saj ima zelo dobre ideje …«. Večina ga ceni. Da je kreativec, slišimo pogosto. Tudi to, da kot takšen vsem ni pogodu. Vendar je vedno tako: uspešni in kreativni ljudje pač delajo, ostali godrnjajo. Je Celjan, oče dveh otrok.

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče oziroma policiji. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji (dovoljeni so le prvi dan objave članka na blogu) s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih.

 

Ko se telica odpravi na športni dan …

… evo še nekaj drugega …, da ne bo le črna kronika …

Pravzaprav je ta telica imela kar tri športne dni! – V iskanju aktivno sodelovala polovica Vojnika in naša redakcija …

V novinarski praksi velja, da se morajo informacije dvakrat preveriti. No, če izvemo kakšen »eksotičen« podatek, se zgodi, da preverimo štirikrat, preden resnično verjamemo tistemu, kar smo slišali. Tako se je na primer zgodilo pred dnevi, ko smo poročali o kači v stanovanju, in pred leti, ko smo pisali o mucku, ki se je z glavo zataknil v neko odprtino. Da ne pišemo, kolikokrat smo spraševali, če je res, ko smo pred meseci izvedeli, da je na strehi hiše pes … Potem se je zgodilo minuli teden, ko so nas iz Vojnika poklicali, da se je izgubila – telica. Še več – da je že tri dni ni od nikoder. In smo rekli: »Gremo v iskalno akcijo.« In smo šli, saj telice vendarle novinar ne išče vsak teden!

Kako se je lahko sploh kaj takega zgodilo? Na domačiji Lebrovih v Želčah nad Vojnikom imajo več deset glav živine. Medtem ko so krave »locirane« v hlevu, so razposajene telice od spomladi do jeseni na pašnikih ponoči in podnevi. Tam jih je pretekli ponedeljek zgodaj zjutraj očitno moralo nekaj prestrašiti, saj se jih je okoli šest od 17 podalo po hribu navzgor in naravnost na cesto ter po njej v neznano! Da so šle tako hitro, kot bi galopirale, nam je razlagal gospodar na kmetiji Milan Leber. Pobegle telice je opazil sin, za eno je skočil v grmovje, jo prijel, medtem ko so jo ostale odmarširale dalje po cesti. Kot da bi imele slabo vest ali prazne želodce, so se sicer kasneje vrnile nazaj, vendar je ostro kmečko oko opazilo, da ena manjka. »Najprej smo klicali k vam, na Radio Celje, kjer nam sprva niso verjeli, da pogrešamo telico,« z nasmeškom razlaga Leber. Priznamo, da smo sprva podvomili. Toda kasneje se je izkazalo, da so obvestila o pogrešani pripeljala do srečnega konca.

Spet doma
Ko smo tretji dan pogrešanja mlade telice, ki je povrhu bila še breja, skupaj z Lebrom stali na pašniku, od koder jo je telica ucvrla, spet nismo mogli verjeti svojim ušesom. Klicali so nas iz vojniškega vrtca, kjer je Leber tudi zaposlen. Tja je namreč poklical sam vojniški župan Beno Podergajs! Na občino je namreč klicala ženska iz Straže na Gori, češ da je pri njih videti neko sumljivo telico. »Straža na Gori?!« smo se začudeno spogledali. »Saj to je ja pri Dramljah!« Medtem ko so nam po mislih švigale številke kilometrov, ki jih je kravja dama morala prehoditi do tja, smo že sedeli v vozilih in z novinarskim čutom za ekskluzivo »šibali« po podeželskih cestah proti Straži na Gori. Smo bili pa veseli, saj smo takrat vedeli, da telica vsaj ni pristala v kakšnem hlevu pri neznancu, ki bi jo lahko kaj hitro spremenil v teletino.
Da je radijsko obvestilo o telici, ki »vandra« bogsigavedi kje, dobrodošlo, je pričal še klic iz našega uredništva o še eni ženski, ki je poklicala iz Straže na Gori, da utegne biti tam videna telica morda telica iz Želč. Si morete zamisliti? Ne le vojniška občina, tamkajšnji vrtec in kmetje, ki so jo videli, še kolegi v naši redakciji so pomagali Lebru in nam na terenu, da smo to telico uspeli najti! Ko smo v Straži na Gori našli domačinko, h kateri se je telica zatekla, še ni bil čas za smeh, čeprav nam je razlagala, da so njene ovce telico zabodeno gledale, kaj le-ta počne v njihovem »becirku«. Vedeli smo, da je v tamkajšnji okolici, a ker je bila prestrašena, jo je popihala nazaj v bližnji gozd. »Prmejdun! Če smo prišli do tu, jo bomo pa ja ujeli,« smo si rekli in pogumno zakorakali v gozd. Toda vedeti je treba, da je telica pač drugačna od teletine, ki jo poznamo na mestnih krožnikih. Žival(ica) ima 450 kilogramov in če te zaradi prestrašenosti kam sune, ni ravno prijetno za človeško telo in njegove pritikline … Ob tem je bila še shirana od vročine in dolge poti. Zato so fantje telico previdno prignali do hleva, kjer so jo privezali, dokler niso ponjo iz Želč prišli s traktorjem.
Zadnja informacija, ki smo jo dobili po opravljeni iskalni akciji, je, da je telica že pri svojih kolegicah v Želčah in da se počuti dobro. Ter da se nam in vsem, ki so v iskanju pomagali, po kravje zahvaljuje, da je spet doma. A ni to super?

SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče oziroma policiji. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji (dovoljeni so le prvi dan objave članka na blogu) s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih.

 

“Ne rože! Jesti mi, prosim, prinesite!”

“Največ je osamljenosti in psihičnega nasilja, je pa prisotno tudi fizično naslije nad starejšimi, čeprav je le-tega manj, a vendar je in na to je treba opozoriti,” razlaga Ivanka Tofant iz Pokrajinske zveze društev upokojencev Celje. Starejšim so najbolj nevarni lastni otroci. Poberejo jim denar, jih zapirajo v hiše in stanovanje. Ni povsod rožnato in ni povsod spoštovanja staršev. Več nasilja je pri bogatih. Tam kjer je revščina, si revščino delijo, drugače je pri bogastvu. “Pogosto se zgodi, da so starejši pri hiši, kjer je denarja dovolj, lačni, ker nimajo hrane,” še dodaja Tofantova.

Zgodbe, ki prihajajo z vseh koncev Celjskega so v srce segajoče in izredno boleče. Namesto, da bi ljudje uživali v svoji jeseni življenja, mnogi trpijo in solze so del njihovih dnevov in noči. Mačehovska ni le država, ki jih z bornimi pokojninami dobesedno zaničuje in ne priznava leta in leta njihovega garanja. Mačehovski so tudi številni otroci, ki sramotno potiskajo starše v zanje nedostojno in nevredno življenje. Marsikdo je brezbrižen, četudi ve, da se kje za štirimi zidovi dogaja nasilje, tega ne prijavi. In to odgovornost so nase hvalevredno prevzeli prostovoljci v projektu Starejši za starejše. Obiskali so že več tisoč starejših na našem območju, se pogovarjali z njimi in izvedeli veliko. Gre za projekt, v katerem starejši od 69. leta z lastnim privoljenjem izpolnijo anketo z vprašanji o kakovosti svojega življenja, če pa potrebujejo kakšrno koli pomoč, jim to uredijo.

“Ta projekt izvaja Zveza društev upokojencev Slovenije že od leta 2004, na Celjskem je k projektu pristopilo 21 upokojenskih društev, v katerih je 9. 177 starejših nad 69 let. Od teh smo jih obiskali 6. 617,” dodaja Tofantova. “Seveda je več primerov, ko ugotovimo, da mladi skrbijo za starejše dobro, je pa res, da kar pogosto odkrijemo življenje, ki resnično ni primerno za starejšega človeka.”

Bogati bolj nasilni

Velik krivec za slabo življenje starejših je država. Ta je mnoge pahnila v brezposelnost in edini finančni vir je v nekaterih družinah pokojnina. “Tako se dogaja, da otroci iz domov za upokojence starše izpisujejo, da nato živijo doma, ker to pomeni, da lahko živijo z njihovimi pokojninami. To vse vodi v osamljenost, zapuščenost in izločanje starejših iz družbe,” pojasnjuje predsednik Pokrajinske zveze društev upokojencev Celje Emil Hedžet. Kljub temu je več psihičnega in tudi fizičnega nasilja nad starejšimi v bogatejših družinah, kar potrjuje tudi Tofantova: “Da. Veliko primerov je, da tisti, ki so bolje situirani pozabljajo na starejše.”

Prostovoljci na terenu slišijo in tudi vidijo marsikdaj. Ker se nekateri starejši svojih otrok tudi bojijo, se je že zgodilo, da so upokojenci prihod prostovoljcev čakali skriti kar v koruzi. Ko so jih videli, so se jim zaupali, saj so se bali, da otroci ne bi izvedeli, kaj se s prostovoljci pogovarjajo. Prostovoljci so v večini primerov tudi sami upokojenci, saj je vendarle jasno, da se bo nekdo, ki je žrtev kakšnega nasilja, lažje zaupal vrstniku, ki je morda imel podobno izkušnjo in je tudi sam potreboval pomoč. “Za štirimi stenami se dogaja marsikaj. Človek hodi vsak dan mimo kakšne hiše in misli, da je tam vse urejeno, da ni nobenega problema. Potem pa pride starejši do tebe in pove, da ga lastni sinovi pretepajo in da živi v pomanjkanju. Včasih nam kdo reče, da si še za pogreb ne more prihraniti,” pojasnjujeta naša sogovornika.

Vendar se vsi starejši ne zaupajo z lahkoto. Mnogi menijo, da jim je tak način življenja usojen in se sploh ne zavedajo, da obstaja rešitev. Če prostovoljci opazijo, da je starejši žrtev nasilja, o tem obvestijo center za socialno delo oziroma občinske službe, ki pomagajo naprej. “Včasih pa družino obiščemo večkrat, da tisti, ki izvajajo nasilje, vidijo, da to vemo in s svojim početjem prenehajo. Nekatere družine tako obiskujemo vsak teden ali celo vsak dan. Smo pa naleteli tudi na odpor. Mladi denimo ne pustijo prostovoljcev k hiši. Pravijo, da obiski staršev niso zaželeni ali da ‘mama spi’. Takrat vemo, da je nekaj narobe in moramo biti vztrajni. Starejši se tudi sami zaprejo vase, kar ni dobro. Ne poslušajo ne radia ne televizije, kaj šele, da bi šli v družbo. In takrat smo prostovoljci dobrodošli in že lepa beseda, nasmeh in stisk roke jim pomenijo veliko,” nam še povesta naša sogovornika. Včasih pa do prostovoljcev pridejo starejši sami in izrazijo željo po pomoči, saj društva upokojencev izdajajo kakšna glasila, kjer preberejo, da jim je omogočena pomoč.

Zaklenjeni v stanovanjih

Nekateri pomoč tudi dobijo, a kaj ko to pomoč izrabljajo mladi. So tudi primeri, kjer je doma pristoten alkohol in posledično zanemarjanje staršev. In posoda s toplim obrokom namesto na mizi lastne matere pristane kje drugje. Ne boste verjeli, toda dogaja se, da takšni starejši hrano nato iščejo po bližnjih smetnjakih. Te zgodbe so zaupne, s pisanjem nikakor ne bomo nikogar izpostavili, vendar je o tem treba govoriti, saj se to dogaja tu – med nami. “Pred kratkim me je zelo prizadel dogodek, ko sem prišla k ženički, stari več kot 90 let. Ob rojstnem dnevu sem ji prinesla rože in sladkarije. Pa mi je dejala ‘Kaj mi to nosite! Lačna sem, prinesite mi raje jesti’,” pravi Tofantova. Ob tem naj dodamo, da ženička, o kateri je bilo govora, sploh ni socialno ogrožena. Je pa očitno ogrožena v lastni družini. S Celjskega prihaja tudi zgodba o drugi ženički, ki se je pozimi grela kar pri kravah in kozah, dokler ji niso na pomoč priskočili prostovoljci in uradne inštitucije, da so ji uredili bivalne prostore.

Na podeželju je morda starejšim lažje. Tam so ljudje vendarle bolje povezani in morda hitreje opazijo, da je kaj narobe. V mestu pa jim je težje. “Ljudje so sami v stanovanjih, zaprti, nimajo stikov z nobenim, so pozabljeni od vseh. V bloku se morda niti ne poznajo med seboj. In tudi prostovoljci svoje delo v mestih opravljajo težje,”navaja Tofantova. “Neka ženska je denimo v enem izmed blokov po dolgem času ugotovila, da starejše sosede ni na spregled, pa ji je šla trkat na vrata. Potem je iz stanovanja zaslišala gospo, ki ji je dejala, da so jo otroci zaklenili in da nima ključa ter da ne more nikamor ven. Torej tudi, če bi se ji kaj zgodilo, ji ne bi mogli pomagati,” razlaga Hedžet. Ampak to je en primer. Po mestu naj bi bilo takšnih zaklepanj starejših ogromno!

Ob vsem tem je prav, da napišemo kak primer, ki kaže, da se dobro z dobrim vrača. Nek starejši moški, ki je zbolel, ni želel, da ga previja in čisti ženska, zato mu je na pomoč priskočil moški prostovoljec. “Ta je zanj skrbel vsak dan, dokler ni gospod ozdravel, nato pa je nenadoma zbolel prostovoljec. In stvar se je obrnila. Zdaj pa prvi neguje drugega. To je neke vrste priznanje,” razlaga Tofantova. Dodaja, da je lepo videti, ko mladi skrbijo za starše primerno in da živijo v sožitju: “Starejši so lahko tudi samosvoji, a jih je treba sprejeti takšne.” In mnogi so navajeni skromnosti že od otroštva in niso zahtevni. Je to tako težko razumeti otrokom?

– 

V anketi, ki jo izvajajo prostovoljci, starejši odgovarjajo na vprašanje kot so: kako živijo, kdo skrbi zanje, ali so pripravljeni sprejeti pomoč pri dnevnih opravilih, kakšno je njihovo zdravje, ali obiskujejo zdravnika, ali jemljejo zdravila, kakšna je kakovost bivanja, kako preživljajo prosti čas, ali so vključeni v kakšno skupino in podobno. Rezultati ankete so skrbno varovani.

 –

SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče oziroma policiji. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji (dovoljeni so le prvi dan objave članka na blogu) s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih.

 

“Vem, da vas bodo zanimale obdukcije …”

… in trupla,” nas je razkrinkala patologinja Simona Šramek – Zatler

Intervju s patologinjo in sodno medicinko ga. Šramek – Zatler sem objavila na Radiu Celje in v časopisu Novi tednik v začetku julija 2010.  Veseli me, da se je odzvala povabilu. Je namreč ena največjih strokovnjakinj na svojem področju dela in izredno korektna ter profesionalna. Takšne osebe sem imela v svoji karieri le redko kdaj možnost spoznati.

—

Seveda poznamo delo patologov, saj jih vidimo v nadaljevankah, bi rekli.  Ne verjemite vsega, kar vidite v NCIS in Na kraju zločina. Prostori niso tako sončni, sodni medicinci in patologi pa za mikroskopi ali pri obdukcijah niso s kokakolo in sendviči v rokah! So izredno spoštljivi do tistih, katerih pot se konča na njihovem oddelku. »Življenje mrtvih je v spominu živih,« je ob vhodu na oddelek za patologijo in citologijo v celjski bolnišnici zapisala predstojnica Simona Šramek – Zatler, dr. med., spec. patologije in spec. sodne medicine. 20 let dela na oddelku, ki se ga vsi malo bojimo in kjer bo nam ali našim svojcem nekega dne morda prav ona pomagala razumeti nerazumljivo …

Že ob dogovoru za intervju nas je zagotovo ena najzanimivejših sogovornic spregledala: “Vem, zanimale vas bodo le obdukcije in trupla!” In je imela kar prav. Toda obdukcije predstavljajo le 20 do 30 odstotkov dela patologov! “Tega laiki in mnogi zdravniki ne vedo. Večji del našega dela so pravzaprav biopsije, pregledi tkivnih drobcev, ki jih odvzamejo zdravniki pri posegih. Večino dela opravimo pri mikroskopu in se razveselimo, če diagnoza ni tumor. Pri manjših vzorcih, kot so odščipi, kjer na primer ugotavljamo razjede na želodčni sluznici, diagnozo postavimo že naslednji dan. Pri odstranitvi večjega organa, na primer črevesja, preiskava traja dlje. Po fiksaciji v formalinu sledi delo v laboratoriju. Patolog nareže organ s tumorjem, nato laboranti tkivo vklopijo v parafin, ga narežejo na rezine in pobarvajo za pregled pod mikroskopom. Nato patolog v dveh do treh dneh postavi diagnozo. Če so potrebna dodatna barvanja, traja to pet do sedem dni ali kakšen dan več, če se posvetujemo s strokovnjaki v Ljubljani.”

Delate s tako »hudimi« mikroskopi, kot jih vidimo v nadaljevankah? Jih kdaj spremljate?

Včasih pogledam in razložim družini, da ni tako enostavno, kot je prikazano. Aparature, ki jih imamo na razpolago za delo v laboratoriju, vi verjetno mislite tiste, s katerimi kriminalisti pregledujejo sledi, pa gredo res v korak s tistim, kar vidite na televiziji. Drugače je s prostori, ki so v filmih svetli, zračni, stekleni … Moti me, da mrliški preglednik že na kraju dogodka določi do minute natančno čas smrti. To je daleč od resnice. Na to, in še tu gre za časovni razpon nastanka smrti, vpliva veliko dejavnikov. Od časa od smrti do obdukcije, posmrtnih sprememb notranjih organov, vrste zastrupitev in stanja organizma pred smrtjo, predvsem pa vpliva okolja, kjer je truplo. V toplem in vlažnem razpada hitreje …

Je časovni razpon določen v urah?

Lahko. Pri truplih, ki jih najdejo nekaj ur ali dni po smrti, določimo čas smrti na podlagi posmrtnih sprememb, kot so padec temperature, mrliške lise in okorelost. Natančneje pa na podlagi koncentracije kalija v očesni steklovini. Pri starejšem truplu, ko najdejo le kosti, so razponi daljši.

Prej ste omenili obdukcijo. Pa sva le prišli do nje.

Ampak ne želim, da bi ljudje menili, da je naše delo morbidno. Pri obdukcijah moramo ugotoviti vzrok smrti in spremljajoče bolezni, ki so do nje privedle. Pri nas opravljamo klinične obdukcije pacientov, ki so umrli v bolnišnici. Zdravniki se za to odločijo, če ne poznajo osnovnega vzroka smrti ali če je prišlo do zapletov med zdravljenjem. Sanitarne obdukcije odredijo mrliški pregledniki, če pacient umre nenadoma, sam ali stori samomor. Naredimo tudi od 20 do 40 sodnih obdukcij, ki jih odredijo preiskovalni sodniki, če je smrt povezana s kaznivimi dejanji, prometnimi nesrečami ali sumljivimi samomori.

O kakšnem številu obdukcij govorite?

V Celju jih opravi patolog letno okoli 200 do 250. Trajajo od 1,5 do 2 ur, potem sledi preiskava tkiv pod mikroskopom. Se zgodi, da na dan naredimo štiri ali pet obdukcij. Tako kot tisti dan, ko ste bili pri nas vi.

Takrat v obdukcijski sobi niste bili sami.

Videli ste obdukcijske pomočnike, ki nam pomagajo in odpirajo telesne votline in lobanjo. Tkivne vzorce pa izdelajo v laboratoriju, kjer je zaradi nekaterih snovi tudi toksično okolje. Večina ljudje ne ve, da obdukcija ne more biti takoj končana. Včasih moramo odvzeti še vzorce krivi ali urina zaradi možnosti strupov ali alkohola v telesu. To analizo opravijo na Inštitutu za sodno medicino v Ljubljani.

Zgodi se krvav umor, najdejo truplo. Greste tudi vi na kraj zločina?

V primeru sumljive smrti, ko odredijo sodno obdukcijo, pridejo tja kriminalisti, preiskovalni sodnik in tožilec. V primeru dodatnih pregledov se preiskovalni sodnik in tožilec odločita poklicati še sodnega medicinca. Pri ubojih in sumljivih samomorih grem prav tako na kraj. Kriminalisti nas tudi seznanijo s predmetom, s katerim je neka poškodba nastala. Nož je na primer v naši družbi še vedno velikokrat uporabljen …

Ali samomor z obešanjem. Kaj pa, če je gre za umor?

Absolutno je treba imeti vse podatke s kraja, ker samo z ogledom ne bi prišli do zaključka. Zelo pomembne so obdukcija – treba je iskati poškodbe, ki bi jih oseba dobila pred smrtjo in po njej, če je bilo truplo prestavljeno ali obešeno – posmrtne spremembe in lega mrliških lis. To je res zelo zahteven primer in samomorov z obešanjem je veliko. Pred kratkim smo imeli samomor z ustrelitvijo, kjer to, da je bil moški levičar, ni povsem ustrezalo načinu samomora. A smo kasneje ugotovili, da ni šlo za kaznivo dejanje.

Vidite veliko stvari. Kaj vas je najbolj pretreslo?

Detomor pred leti. In mati, ki je v prometni nesreči izgubila dva otroka, in druga mama, ki je po sinovi smrti v nesreči darovala njegove organe. Občuduješ ljudi, ki zberejo ob takih dogodkih toliko poguma. Pretresljive so izpovedi staršev odvisnikov, ki so otroku poskušali na vso moč pomagati, a so se njihove zgodbe končale pri nas.

Imate kakšen primer, kjer vzroka smrti niste mogli odkriti?

Ne, ker je takrat, ko ne najdemo drugega vzroka in izključimo poškodbe, zastrupitve, evidentno kronično bolezen ali tumor, osnovni vzrok smrti nenadna srčna smrt. Včasih je svojcem zelo težko razložiti, da je prišlo do nenadne srčne smrti.

Rezultate obdukcij pogosto predstavite tudi nas sodiščih.

Da. Lahko me zaslišijo v okviru opravljenih sodnih obdukcij, ko sodišče potrebuje dodatno razlago o spremembah na truplu. Kot izvedenka sodne medicine se srečujem z oceno telesnih poškodb v medsebojnih obračunavanjih in prometnih nesrečah, z izračunavanjem koncentracije etanola v krvi v času prometne nesreče.

Ko sva pri alkoholu, vedno poudarjate …

… da laiki še vedno mislijo, da obstajajo zdravila za streznitev – a jih ni! Koncentracije alkohola v krvi z aspirinom, fluimukanom ali tako da po popivanju popijemo še pivo ali žganje, ne moremo znižati. Če voznik, ki ima v krvi več alkohola, kot je dovoljena zakonska meja, in povzroči prometno nesrečo ter nato da kri, je pregledan pri zdravniku, moramo na sodišču izračunati še t. i. retrogradni izračun koncentracije etanola v času dogodka. To pomeni, da je bila koncentracija alkohola v krvi takrat še večja, kot so jo izmerili v laboratoriju po dogodku. Telo izloča alkohol v obdobju petih ur stalno in koncentracija se znižuje od  0,1 g/kg do 0,2g /kg v eni uri.

Želite reči, da se mnogi motijo, češ da so trezni, če zadremajo za eno uro?

Da. Če nekdo popije toliko alkohola, da ima v krvi 0,5 grama alkohola na kilogram krvi, bo popolnoma brez vsebnosti etanola v roku petih ur. To so dejstva, mimo katerih se ne da! Sploh ni res, da če tak človek zaspi za eno uro, da se zbudi trezen. Ne, trezen bo čez pet ur, v eni uri pa bo njegova koncentracija nižja za 0,1 ali morda 0,2 grama alkohola na kilogram krvi!

Obtoženci poskušajo goljufati?

Tudi. Toda pri alkoholu se da dokaj natančno izračunati. Vsi vozniki so absolutno nesposobni za vožnjo, če imajo več kot 1,1 grama alkohola na kilogram krvi. Pri tej vsebnosti alkohola se kaže vpliv na vid, sluh, koordinacijo in reakcijski čas pri vseh voznikih, tudi pri tistih, ki so vajeni pitja alkoholnih pijač.

Če kdo po nesreči reče, da ni vozil on, ga »ujamete na laži«.

V nesrečah moramo ugotoviti, kje je kdo pred nesrečo sedel. Seveda se zgodi, da trdijo, da je vozil tisti, ki je po nesreči umrl. Na podlagi poškodb se da to dokaj zanesljivo potrditi ali izključiti.

Mimogrede, obstaja popoln zločin?

Verjetno, ampak ne za dolgo. To se je že pokazalo, ko je prišlo do ponovnih izkopov, obdukcij, analiz … Tkiva hranimo v arhivu trajno, kri in druge telesne tekočine več let in so še primerne za analizo, tako da je popoln zločin zahtevno opravilo … Če je truplo kremirano in je bil pokojni zastrupljen, lahko nekatere strupe še vedno najdemo v pepelu po žarnem pokopu. Ne bom pa povedala, katere lahko in katere ne …

Se pravi, da se to tudi dogaja.

Oh, seveda se.

SIMONA ŠOLINIČ

Foto: SHERPA

Celjanka Simona Šramek – Zatler se je po končani medicinski fakulteti v Ljubljani zaposlila na Oddelku za patomorfologijo in citologijo Splošne bolnišnice Celje. Strokovnjakinja na področju sodne medicine je v sodnih dvoranah znana kot zelo natančna in vedno vestno pripravljena izvedenka. Zagovornikom najhujših storilcev se nikakor ne pusti zmesti. Celjska patologija je bila zaradi afere z nepregledami vzorci nekaj časa zelo veliko v medijih,  a to je bilo še pred njenim vodstvom. Odkar je predstojnica ona, do zaostankov ne prihaja več. Aparature so dodatno posodobili, čakajo še na obnovo prostorov. Med zdravniki velja za dosledno in vedno pripravljeno svetovati in naklonjeno izobraževanju na svojem delovnem področju. Kot mama treh otrok jim je (seveda letom primerno) razložila, kakšno delo opravlja. In družina tudi razume, zakaj mora mama delati skoraj vsako soboto ali nedeljo. Ne glede na naravo svojega dela je vedno nasmejana. Čeprav se ob hudo stresnih dneh vpraša, zakaj raje ne izdeluje šopkov, po premisleku pravi, da nikoli ne bi delala česa drugega.

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče oziroma policiji. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji (dovoljeni so le prvi dan objave članka na blogu) s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih.

 

»Ljud­je kdaj v živ­lje­nju pa­de­jo!«

Di­rek­to­ri­ca celj­skih za­po­rov Edi­ta Me­jač: »Ne­kaj pre­kr­ši­jo, pla­ča­jo za to, se po­be­re­jo in ži­vi­jo zgled­no živ­lje­nje. Da se!«

Zad­njih ne­kaj let jo ima­mo »na pi­ki« v smi­slu, da jo mo­ra­mo zva­bi­ti pred mi­kro­fon in jo iz­pra­ša­ti do po­tan­ko­sti. Edi­ta Me­jač. Je di­rek­to­ri­ca Za­vo­da za pre­sta­ja­nje mla­do­let­niš­ke­ga za­po­ra in kaz­ni za­po­ra Ce­lje in je mor­da iz ne­ke­ga stra­hos­po­što­va­nja z na­še stra­ni tra­ja­lo ta­ko dol­go, da smo to ure­sni­či­li … Nje­no de­lo je po­ve­za­no z re­šet­ka­mi in s hu­di­mi pre­stop­ni­ki. Poz­na ključ ne le od za­por­niš­kih ce­lic, tem­več tu­di do do­brih od­no­sov v ko­lek­ti­vu. V po­go­vo­ru ne upo­ra­bi izra­za po­dre­je­ni, am­pak ved­no so­de­lav­ci. Do no­vi­nar­jev je ko­rekt­na, je­dr­na­ta in di­rekt­na. Zna se po­ša­li­ti. Za­to v ša­li lah­ko za­pi­še­mo, da je v za­po­ru že več kot 25 let … Ko jo vpra­ša­mo, ka­ko se je kot žen­ska znaš­la na po­lo­ža­ju še­fi­ce ne­ko­li­ko dru­gač­ne us­ta­no­ve, se ja­sno vi­di, da je že zdav­naj pre­se­gla sta­ro mi­sel­nost, da žen­ska te­ga ne bi zmo­gla. In ima prav.

»Spol na ta­kem de­lov­nem me­stu ni­ma no­be­ne vlo­ge. Po­mem­bni so oseb­nost, stil vo­de­nja in do­sled­nost. Če so­de­lav­ci za­ču­ti­jo, da ti ni vsee­no za po­droč­je de­la in za­nje, us­tva­riš ugod­no de­lov­no oko­lje. Mo­ji so­de­lav­ci in ož­ja eki­pa so stro­kov­ni, za­to jim gre vsa zah­va­la. De­lov­ni us­peh je us­peh vseh, ne le po­sa­mez­ni­ka.«

Kaj pa pri­por­ni­ki, za­por­ni­ki, so vas kdaj za­ra­di spo­la pod­ce­nje­va­li?

Lah­ko bi re­kla, da s tem ni­ma­jo te­žav. Mor­da, če so tuj­ci. To­da ko vi­di­jo, da je pr­va žo­ga ja­sno in tr­do od­bi­ta, te­ga ne po­sku­ša­jo več … V mo­ji ka­rie­ri se je zgo­di­lo že mar­si­kaj. Bi­le so tu­di grož­nje, to­da člo­vek pre­mi­sli in oce­ni, kak­šno te­žo ima­jo. A se z grož­nja­mi ne uk­var­jam pre­ti­ra­no.

Ste na sploh z za­pr­ti­mi ose­ba­mi po­go­sto v sti­ku?

Kot di­rek­to­ri­ca imam ter­min za raz­go­vo­re s ti­sti­mi, ki izra­zi­jo že­ljo za to. En­krat me­seč­no so se­stan­ki dom­ske skup­no­sti, na ka­te­rih so pri­sot­ni vsi ob­so­jen­ci. Urad­no in tu­di manj urad­no se z de­lav­ci in za­pr­ti­mi ose­ba­mi po­go­sto kaj po­go­vo­rim.

Celj­ski za­por po­go­sto po­ve­že­jo z mla­do­let­ni­ki za­ra­di urad­ne­ga na­zi­va, če­prav je ka­te­go­rij za­pr­tih oseb več.

Ta­ko je. Pri nas so pri­por­ni­ki za ce­lot­no okrož­je celj­ske­ga so­diš­ča, pri­por­ni­ce za vsa so­diš­ča vzhod­ne Slo­ve­ni­je, ob­so­jen­ci, sta­ri do 23 let, če so ob­so­je­ni na ka­zen za­po­ra do pet let, in mla­do­let­ni ob­so­jen­ci ob­so­je­ni na ka­zen mla­do­let­niš­ke­ga za­po­ra. Tu je še od­de­lek za uk­lo­nil­ni za­por. Zmog­lji­vost za­vo­da je 96 za­pr­tih oseb, la­ni smo ime­li pov­preč­no 94-od­stot­no za­se­de­nost. Prob­lem pa je pre­za­se­de­nost v pri­po­ru. La­ni smo ime­li pov­preč­no za­se­de­nost pri­po­ra 238 od­stot­kov!

Ob tem pri­manj­ku­je še pra­vo­sod­nih po­li­ci­stov. Ali to pri­po­mo­re pri kak­šne­mu po­be­gu?

Te­ga ne bi ni­ko­li opra­vi­če­va­la s tem. Za­pr­te ose­be pač iz­ko­ri­sti­jo pri­lož­nost, vča­sih se za to pri­pra­vi­jo. Po­beg ter oko­liš­či­ne ana­li­zi­ra­mo, ali gre za od­go­vor­nost so­de­lav­cev ali ne. V za­po­ru ni­so za­po­sle­ni le pra­vo­sod­ni po­li­ci­sti. Po­dat­ki vzgoj­ne­ga oseb­ja in in­štruk­tur­jev prak­tič­ne­ga pou­ka so po­mem­bni pri se­sta­vi sli­ke o za­pr­ti ose­bi. Po­be­gi so bi­li in še bo­do. Mi­slim ce­lo, da je to manj­še zlo, kot če bi za­por mak­si­mal­no teh­nič­no za­va­ro­va­li in bi se agre­si­ja, kar po­beg je, odra­zi­la navz­no­ter. To po­me­ni upor in na­si­lje nad za­po­sle­ni­mi!

Celj­ski za­por je v sre­diš­ču me­sta. Od zno­traj ga ne že­li­mo spoz­na­ti, a ven­dar bi ra­di iz­ve­de­li, ka­ko iz­gle­da …

Zgrad­ba je iz le­ta 1810. To vam po­ve do­sti, kaj­ne? Je ve­li­ka, ne­funk­cio­nal­na, za­sta­re­la, se­stav­lje­na iz ne­šte­to pro­sto­rov in so­bic. Var­nost­na pre­gled­nost je manj­ša kot v pri­me­rih no­voz­gra­je­nih pro­sto­rov, kjer je de­jav­nost vna­prej do­lo­če­na. Od­del­ki so lo­če­ni med pri­por­ni­ki in ob­so­jen­ci. Za laž­jo pred­sta­vo: v ob­so­jen­skem od­del­ku so so­be, skup­ni pro­stor s čaj­no ku­hi­njo in dnev­ni pro­stor. Na vo­ljo je te­lo­vad­ni­ca. Za­pr­te ose­be so mla­de, pol­ne ener­gi­je in s po­moč­jo ak­tiv­no­sti jo sproš­ča­jo na po­zi­ti­ven na­čin.

Iz le­ta 1810? Dol­go se že ome­nja tu­di se­li­tev za­po­ra.

Naj­manj 30 let se o tem že go­vo­ri, a se ni­ko­li ni na­šel »pri­me­ren čas« za se­li­tev. Vpra­ša­nje je, če bi dr­ža­va to zmo­gla v tem tre­nut­ku. Uvod­ni po­go­vo­ri s celj­skim žu­pa­nom so o tem bi­li. Tu­di o lo­ka­ci­jah, o ka­te­rih ne mo­rem go­vo­ri­ti. Pri nas so v za­po­ru mla­di ljud­je, a ni­ma­mo no­be­ne ze­le­ni­ce, no­be­ne učil­ni­ce več, neu­stre­zen je pro­stor za obi­ske …

Še trž­ni­ca je bli­zu, s tem več­ja go­sto­ta lju­di. In pri po­be­gu je gne­čo mo­go­če iz­ko­ri­sti­ti. Če­prav v Ce­lju ni ve­li­ko po­be­gov, je le­tos ušel ne­va­ren pri­por­nik, in to ob ku­pu ka­mer! Ka­ko je to mo­go­če?

Teh­ni­ka ne mo­re ni­ko­li na­do­me­sti­ti člo­ve­ka. Dru­go z dru­gim se mo­ra kom­bi­ni­ra­ti. V tem pri­me­ru ni bi­lo ta­ko. Še ved­no vztra­jam, da je šlo za iz­jem­no ma­lo­ma­ren pri­stop pred­vsem ene­ga so­de­lav­ca, tu­di dru­ge­ga, ven­dar obeh ne mo­re­mo ena­či­ti. To se vi­di na po­snet­kih. Pri­por­nik je sple­zal na stre­ho, se ne­kaj ča­sa gi­bal po njej, na­to se je spu­stil v Lin­har­to­vo. Šlo je pri­por­ni­ka, spret­ne­ga v ple­za­nju, to­da nam ni bi­lo zna­no, da pre­mo­re tak­šna zna­nja.

Naj­bolj spek­ta­ku­la­ren po­beg pa to ni bil, kaj­ne?

21. ju­li­ja 1982 sta se ob­so­jen­ca sko­zi ja­šek na dvo­riš­ču spu­sti­la v rim­sko ka­na­li­za­ci­jo, ker sta do­bi­la po­da­tek, da bo­sta priš­la do Sa­vi­nje. V is­ka­nju so po­leg na­ših so­de­lav­cev so­de­lo­va­li še eki­pe Pre­mo­gov­ni­ka Ve­le­nje, re­še­val­ci in po­li­ci­sti. Mor­da je prav, da ome­nim ta­krat­ne paz­ni­ke, ki si­cer ne de­la­jo več, Iva­na Mu­ši­ča, Am­bro­ža Sta­ne­ta in Fran­ca Mat­ka, ki so tve­ga­li svo­ja živ­lje­nja. Mo­ra­li so ho­di­ti v fe­ka­li­jah do pa­su in ob pli­nih, da so ob­so­jen­ca, ki sta med po­be­gom že iz­gu­bi­la za­vest, re­ši­li.

Kak­šna je pri­mer­ja­va s tu­ji­mi za­po­ri?

Je ni. Ma­te­rial­no in pro­stor­sko so bo­lje oprem­lje­ni, si­ste­mi teh­nič­ne­ga va­ro­va­nja so bolj do­de­la­ni. To­da pro­stor ne da­je vse­bi­ne in to je te­melj­na raz­li­ka. Res je, da so na­ši pro­sto­ri sta­ri in ne­funk­cio­nal­ni, a ima­jo vse­bi­no. Mi za­pr­tim ose­bam po­ma­ga­mo pri do­se­ga­nju pra­vih ci­ljev, na za­ho­du pa na pri­mer za do­lo­če­no sku­pi­no pri­pra­vi­jo te­čaj ra­ču­nal­niš­tva, ga na­to po­no­vi­jo in to je to. Pri nas je več pou­dar­ka na de­lu z ljud­mi.

Ne­ka­te­ri pra­vi­jo, da iz za­po­ra pri­de še huj­ši kri­mi­na­lec. Mor­da pre­hu­da iz­ja­va za vas kot di­rek­to­ri­co za­po­ra?

To je ta­ko kot v vsak­da­njem živ­lje­nju. Za­pr­te ose­be ima­jo mož­nost iz­bi­re. Čas v za­po­ru lah­ko kon­struk­tiv­no upo­ra­bi­jo, lah­ko se izo­bra­žu­je­jo, od­va­di­jo od­vi­sno­sti, spre­me­ni­jo od­nos do kaz­ni­ve­ga de­ja­nja in se nau­či­jo veš­čin za vr­ni­tev v nor­mal­no živ­lje­nje. Nih­če ne mo­re pri­ča­ko­va­ti od nas, da jim to vli­je­mo v gla­vo. To je nji­ho­va od­lo­či­tev. V za­por pri­de­jo ose­be, s ka­te­ri­mi so se pred na­mi neus­pe­šno uk­var­ja­li star­ši, šo­le, so­cial­ne us­ta­no­ve, ne­na­zad­nje tu­di cer­kev. Mi ni­ma­mo ča­rob­ne pa­li­či­ce, da jih zdaj kar naen­krat spre­me­ni­mo, a jim da­mo mož­nost za to in pri­lož­nost.

Ome­ni­li ste izo­bra­že­va­nje. Je kak­šen di­plo­mi­ra­nec med za­por­ni­ki?

Da. Eden je dok­tor zna­no­sti in da­nes us­pe­šen pre­da­va­telj na eni od slo­ven­skih fa­kul­tet. Ljud­je kdaj v živ­lje­nju pa­de­jo, ne­kaj pre­kr­ši­jo, po­tem pla­ča­jo za to, se po­be­re­jo in ži­vi­jo zgled­no živ­lje­nje.

V pre­da­va­nju na ne­dav­nih Dne­vih vars­tvo­slov­ja ste upra­vi­če­no opo­zo­ri­li še na praz­ni­no pri sprem­lja­nju oseb, ki pri­de­jo na pro­stost.

Da. Smo edi­na dr­ža­va v EU, ki ni­ma služ­be pro­ba­ci­je. V enem de­lu cen­ter za so­cial­no de­lo z ob­moč­ja, kjer ta ose­ba po od­ho­du iz za­po­ra ži­vi, po­nu­di po­moč, ven­dar to ni do­volj. V tu­ji­ni sprem­lja­jo za­pr­te ose­be, ki so po­goj­no ali pred­ča­sno iz­puš­če­ne ali so v hi­šnem pri­po­ru. Sprem­lja­jo tu­di po­vrat­niš­tvo. Tu­ji­na ima tu­di do­lo­če­no de­fi­ni­ci­jo po­vrat­niš­tva, pri nas se to pre­več pos­plo­šu­je.

Je ve­li­ko prob­le­mov z od­vi­snost­jo med za­pr­ti­mi ose­ba­mi? Z al­ko­ho­lom ali dro­ga­mi?

Nič manj kot na pro­sto­sti. Po­sku­ša­jo jih vna­ša­ti tu­di v za­por na raz­lič­ne na­či­ne, pred­vsem s po­moč­jo pa­ke­tov in obi­sko­val­cev, do­lo­če­ni ima­jo tu­di zu­naj­za­vod­ske ugod­no­sti, kar po­me­ni, da ni­so ves čas v na­ših pro­sto­rih. Res je tu­di, da pra­vo­sod­ni po­li­ci­sti ni­ma­jo pra­vi­ce do vpo­gle­da v te­le­sne od­pr­ti­ne. Her­me­tič­no naš ob­jekt tu­di ni za­prt, do­stop je do­kaj la­hek …

… in kdaj kaj pri­le­ti po zra­ku …

… da. Am­pak smo pri od­kri­va­nju te­ga do­kaj us­pe­šni in kar ne­kaj teh stva­ri naj­de­mo. Je pa te­ga pri nas še so­raz­mer­no ma­lo.

SIMONA ŠOLINIČ

Fo­to: SHERPA

Edi­ta Me­jač, ro­je­na Hrast­ni­čan­ka, je da­nes do­ma v Rim­skih To­pli­cah. Po kon­ča­ni Pe­da­goš­ki gim­na­zi­ji Ce­lje in ljub­ljan­ski prav­ni fa­kul­te­ti je spr­va de­la­la v Ste­klar­ni Hrast­nik. Od sep­tem­bra 1985 je nje­no de­lo ve­za­no na celj­ski za­por. 13 let je bi­la sve­to­val­ka uprav­ni­ka ozi­ro­ma ka­sne­je po­moč­ni­ca uprav­ni­ka, vod­ja služ­be za uprav­no-prav­ne za­de­ve v ta­krat­nem KPD za mla­do­let­ni­ke Ce­lje. Ta se je ka­sne­je prei­me­no­val v Za­vod za pre­sta­ja­nje mla­do­let­niš­ke­ga za­po­ra in kaz­ni za­po­ra Ce­lje. Za­por vo­di od le­ta 1998 kot di­rek­to­ri­ca. V slo­ven­ski pe­no­lo­gi­ji jo poz­na­jo kot vi­so­ko stro­kov­nja­ki­njo in čla­ni­co de­lov­ne sku­pi­ne mi­ni­strs­tva za pra­vo­sod­je za pri­pra­vo spre­memb Za­ko­na o iz­vr­še­va­nju ka­zen­skih sank­cij. O se­bi ne go­vo­ri ve­li­ko, za­to smo mo­ra­li po­dat­ke o njej pač zbr­ska­ti iz neu­rad­nih vi­rov … Je ma­ti dveh otrok in part­ne­ri­ca neu­mor­ne­ga ri­bi­ča. A na ri­bo­lov je šla le en­krat. »Ni ak­ci­je,« po­ve in v is­ti sa­pi do­da, da je tak ko­nji­ček pre­več dol­go­ča­sen. Iz­br­ska­li smo še, da ima ze­lo ra­da olj­ne sli­ke na plat­nu, vonj po Dal­ma­ci­ji, ro­že, ples in po­ho­de. Pa sme­ji se ra­da, kar je do nas priš­lo tu­di iz kro­ga nje­go­vih so­de­lav­cev, ki jo ima­jo za is­kre­no in ko­rekt­no, ki ne to­le­ri­ra na­pak. Lo­či pa de­lo od oseb­ne­ga živ­lje­nja. To tu­di ze­lo ja­sno po­ve: »V mo­jem živ­lje­nju je naj­prej dru­ži­na, še­le na­to de­lo.«

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče oziroma policiji. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji (dovoljeni so le prvi dan objave članka na blogu) s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih.

 

Po nepotrebnem ostal brez dela pljuč? Zdaj mora plačati 16 tisoč evrov!

Bolnišnice niso dolžne plačati odškodnine. Še več: ker so mu postavili napačno diagnozo (rak), ni pa mogel dokazati, da so mu po nepotrebnem odstranili del pljuč, bo moral sam poravnati vse stroške sojenja: 16 tisoč evrov …

Članek je napisan za Novi tednik, ki je izšel 18. maja.

V preteklih letih smo v Novem tedniku nekajkrat poročali o primeru Osmana Lutollija iz Celja, ki že več kot 13 let bije sodno bitko z zdravstvom. Po pregledu v bolnišnici v Topolšici in celjski bolnišnici so leta 1996 zdravniki ugotovili, da ima raka pljuč, kar pa se je kasneje izkazalo za napačno diagnozo. Vendar je bilo že prepozno, v vmesnem času so mu namreč v mariborski bolnišnici odstranili del pljuč. Po vseh vloženih tožbah in zahtevi po odškodnini pa je Okrožno sodišče v Celju odločilo, da Lutolli do odškodnine ni upravičen. Toda to še ni vse. Lutolli bo moral zdaj plačati še enormno vsoto denarja, da bo pokril vse stroške sodnega procesa.  16 tisočakov!

Sodišče je zavrnilo vse Lutollijeve navedbe o »nepotrebni operaciji«, tako ne bo dobil niti evra odškodnine. Celjska bolnišnica se je sklicevala na to, da so njeni zdravniki opravili le histopatološki pregled. »Tkivo je bilo glede na naše rezultate maligno. Celjska bolnišnica Lutollija niti ni napotila na zdravljenje niti ga ni prepričevala, naj se pusti operirati, prav tako ga ni operirala,« je zapisano v obrazložitvi sodbe. Ni bila niti možna zamenjava vzorca, so še dejali v celjski bolnišnici, ker se je sprva govorilo, da je možnost, da so vzorec zamenjali z drugim pacientom.

Nihče pa ne pojasni, kako je možno, da je nadaljnji pregled pokazal, da raka ni, če pa so v Celju videli, da je.

»Ob pregledu odstranjenega tkiva je bilo sicer ugotovljeno, da niso bile prisotne rakave celice, so pa bile ugotovljene nespecifične vnetne spremembe, ki se zdravijo le z operativnim posegom, zato ni možno govoriti o nepotrebni operaciji,« še piše v obrazložitvi sodbe. Odvetniki zavarovalnic in bolnišnic so ob tem zatrjevali, da tako ali tako ni res, da so Lutolliju »odstranili tretjino pljuč, kot se ves čas govori, ampak le šestino«!

Lutolli, ki je vero v sodni sistem izgubil, je nad takšnimi izjavami in odločitvijo sodišča ogorčen. Kot je bil nekaj let po operaciji, ko so mu v celjski bolnišnici dejali, da se mu je rak ponovil. Čeprav se je vmes že pokazalo, da raka sploh ni imel!

Sodišče tudi ni ugodilo zahtevi Lutollijevega odvetnika po tujih izvedencih medicinske stroke. Razlaga za takšno odločitev: »… le navedba, da je Slovenija majhna in da se vsi (zdravniki) med seboj poznajo, pa sodišča ne prepriča, da obstaja dvom v nepristranskost že zaslišanih izvedencev.«

Je pa v obrazložitvi sodbe zapisano še nekaj: » … bistveno je le to, ali je bila operacija potrebna ali ne. Zato je treba izhajati iz analize vzorca pljučnega tkiva, odvzetega tožniku že med zdravljenjem v Topolšici, ki ga je kasneje histološko analizirala celjska bolnišnica in ugotovila, da gre za karcinom. Poudariti je treba, da tožnik ni tožbeno zatrjeval, da bi bilo kaj narobe z opravljeno histološko analizo (da bi bila morebiti nestrokovno opravljena) …« Ali mar navedeno pomeni, da bi bil – če bi Lutolli trdil, da so »nestrokovno opravili histološko analizo« in ne »da so ga po nepotrebnem operirali« – izid na sodišču drugačen?

SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče oziroma policiji. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji (dovoljeni so le prvi dan objave članka na blogu) s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih.

 

Mati pogrešanega Jureta razmišlja o tožbi zoper policijo

7. aprila je minilo natanko deset let od skrivnostnega izginotja takrat 18-letnega Celjana Jureta Plevnika. Deset let že novinarji poslušamo iste izjave celjske policije: da na primeru delajo intenzivno. Pred tremi leti je policija vložila celo ovadbo zoper neznanega storilca zaradi umora (ker trupla niso našli, gre za specifičen primer policijske prakse), toda resnici na ljubo, za njegovo smrt in izginotje do danes ni odgovarjal nihče. Juretova mati Ika Plevnik se bo borila za resnico do konca, a ne more pozabiti, da bi se policija v prvih dneh po izginotju njenega sina lahko še bolj potrudila in bi morda bil primer zdaj rešen. Razmišlja celo o tožbi slovenske policije. To pa bil svojevrsten primer.

Vsa ta leta namreč dobivamo neuradne informacije, da bi se preiskava v prvih dneh in tednih res lahko odvijala drugače in intenzivneje. Med vrsticami je to potrdil tudi Janko Goršek, ko nam je pred štirimi leti, ko je bil še vodja celjskih kriminalistov, dejal: »Ocenjujem, da je bilo delo do zdaj sicer opravljeno dobro, toda hkrati se moramo zavedati, da dokler ne dosežemo končnega rezultata, nikakor ne moremo biti zadovoljni z dosedanjim delom.” Toda Plevnikova je neomajna: “Žalostno je, da policija dela tako birokratsko, šablonsko. V prvih dneh niso zmogli oceniti, da je šlo za sum kaznivega dejanja! Čeprav so bili kriminalisti do mene vedno prijazni, je zame bolj pomembno, da vidim rezultate njihove preiskave in da se najde resnica!” V minulih letih so se v javnosti našli celo takšni, ki so kritizirali njene moč, voljo ter pogum v iskanju resnice, saj je svoje misli vedno povedala naglas. Toda katera mama, ki izgubi svojega otroka, nato pa ne dobi odgovora, kaj se je z njim zgodilo niti mu ne more nikjer prižgati sveče, ne bi storila enako? Bi vsem res bilo vseeno? Izginotje je res skrivnostno, ni pa skrivnost več, da če ne bi Plevnikova zmogla toliko moči, da je do številnih podatkov prišla tudi sama in sodelovala z mediji, se v ta primer ne bi vlagalo morda nekoliko več pozornosti policije – pa kakorkoli so prejšnje policijske ekipe trdile, da delajo ‘intenzivno’. “Nikoli ne bom odnehala iskati svojega sina,” je odločna!

Kdaj rezultati?

Po nekaj odgovorov smo se (spet) na policijo odpravili tudi mi. Pogovarjali smo se z vodjo oddelka za splošno kriminaliteto na PU Celje Milanom Vogrincem. Je edini med vsemi s celjske policije, ki so nam v vseh teh letih dajali izjave o tem primeru in pri katerem se vidi, da mu ta primer ni le “eden izmed mnogih”. Kljub vloženi ovadbi zaradi umora, preiskujejo tudi varianto, da bi bil Jure še živ, kar pa je zelo malo verjetno. Laiku je že jasno, da je naša zakonodaja spisana pač tako, da je storilcem zelo težko kaj dokazati. Občutek, da se  tega zaveda, smo dobili tudi pri Vogrincu, zato smo ga vprašali, ali v primeru Plevnik sploh obstaja osumljenec? “O konkretnem osumljencu ne moremo govoriti, so pa določene osebe, ki bi lahko bile povezane s tem primerom ali o njem vedele kaj več, vendar vam konkretnih imen seveda ne morem povedati,” nam je dejal.

Po našem vedenju naj bi bile lani kar tri iskalne akcije za Plevnikom, z njimi naj bi nadaljevali tudi letos. “Res je. Iskali smo na težje dostopnih terenih na območju Zgornje Savinjske doline. Aktivirali smo tudi gorske policijske enote in večje število kriminalistov ter policistov. Preiskava je pokazala, da se je Jure v določenem času, tik preden je bil pogrešan, nahajal ravno na tem območju. In teren iskalnih akcij se širi, ne iščemo vedno na istem delu,” dodaja naš sogovornik. Je bilo iskanje na območju Tera nad Ljubnim? Mediji so do zdaj že večkrat pisali, da je ravno tam počitniška hišica v lasti staršev fanta, ki naj bi videl Jureta zadnji, svoje izjave večkrat spreminjal in se nato zavil v molk.

Neuradne informacije naj bi pokazale, da se policisti denimo nekaj let niso pogovarjali z nekaterimi Plevnikovimi sošolci, ki bi morda kaj vedeli. Toda to na policiji zavračajo. Pred meseci smo izvedeli, da naj bi kriminalisti v primeru Plevnik zaradi skrivnostnih okoliščin resnično vložili več truda v primerjavi z ostalimi pogrešanimi (predvsem pod vodstvom Janka Gorška, ki je iz celjske policije odšel za generalnega direktorja slovenske policije v Ljubljano), vendar – žal – oprijemljivih rezultatov ni. “Do zdaj smo v tem primeru zaslišali več kot 250 ljudi, tudi v različnih državah. Število oseb, s katerimi smo se pogovarjali je za takšno preiskavo visoko, z nekaterimi smo se pogovarjali tudi petkrat, saj so se vmes pojavili kakšni novi podatki. In tako bomo počeli vse dokler ne bomo ugotovili, kaj se je resnično zgodilo z njim,” razlaga Vogrinc. Zanimalo pa nas je še naslednje, ali so policisti lani koga povabili na test s poligrafom? In Vogrinc je kratek: “Na to pa vam ne morem dati odgovora zaradi interesa preiskave.”

SIMONA ŠOLINIČ

V nekaterih primerih, tudi v tujini, se nekaj let po takšnih dogodkih ljudje  – ki jim vest ne pusti, da bi podatke, če morda kaj vedo, držali zase – vendarle oglasijo na policiji. V Celju upajo, da bo v tem primeru podobno. Še vedno pa vsem, ki bi morda kaj vedeli in bi to radi povedali policiji, zagotavljajo stoodstotno anonimnost tako v predkazenskem postopku in kasneje.

Jureta Plevnika so mama in prijatelji zadnjič videli 7. aprila leta 2000. Sled za njim se je izgubila na poti iz šole. Domov naj bi ga odpeljal eden od njegovih prijateljev, od tu dalje pa so se izjave domnevno vpletenih začele zapletati. Do danes še ni jasno, kaj se je tistega popoldneva dogajalo, razen tega, da je ena izmed možnih zadnjih Juretovih lokacij bilo območje v Zgornji Savinjski dolini.

Člani Podvodne reševalne službe Slovenije so na Šmartinskem jezeru leta 2002 organizirali obširno iskalno akcijo, v kateri je sodelovalo več kot sto potapljačev. Preboldski jamarji pa so preiskali več jam v okolici Starih stanov na Golteh. Jureta niso našli nikjer. Tudi informacije, da so fanta, podobnega njemu, opazili v tujini, niso bile utemeljene.

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji (dovoljeni so le prvi dan objave članka na blogu) s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih.

 

Alkohol v slovenskih pesmih …

Na eni strani zavračamo alkohol, na drugi strani ga opevamo – ‘Spet trte so rodile, prijat’li, vince nam sladkó’, kdo pa domov vozil bo?

Pivo jo poživi, Vino in prijatelji, Vince rumeno, Alkopolka, Več kot spijemo, boljši smo … je le nekaj naslovov slovenskih pesmi, ki so sicer dobre in tudi pogosto oziroma zelo poslušane. So skoraj nepogrešljivi del domačih zabav in žurov. Ali mladi, ko na žuru slišijo takšno pesem, resnično ne pomislijo ‘pa dajmo še eno rundo’? Nihče od strokovnjakov, katerih delo je usmerjeno v pomoč alkoholikom, tega ne more potrditi, zanikati tudi ne. Mladi, s katerimi smo se pogovarjali, pa so nam dejali eno: “Res je večji žur ob pesmih, ki opevajo alkohol.” Težko je pričakovati, da bodo plesali na pesem, ki poje o ekološki osveščenosti ….

Na eni strani torej ljudje zavračamo alkohol, na drugi ga opevamo v pesmih. “Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo; otrók, kar ima Slava, vsi naj si v róke sežejo …” Skorajda ne verjamemo, da je ta verz enako znan kot “Spet trte so rodile, prijat’li, vince nam sladkó, ki nam oživlja žile, srcé razjasni in oko, …”. Pa gre v obeh verzih za Zdravljico. Zakaj nam torej v uho ‘bolj pade’ nekaj, kar opeva alkohol?

“Pri nas je pač tako kot drugod po svetu. Verjamem, da je res, ko nek izvajalec zapoje pesem, ki opeva alkohol, to potegne množico za seboj. Tako v petju kot v pitju,” pravi legenda v poznavanju slovenske glasbene scene in glasbeni urednik na Radiu Slovenija Dragan Bulič. “In kar nekaj naših izvajalcev se lahko ‘pohvali’, da opevajo alkohol. Lado Leskovar je posnel Glažek vinca, Agropop pesmi Ti si moj viski, Pijanski špricer, Vino ženske in rock n’ roll, Faraoni imajo pesem Pijem kar tako, Pop design Pijan, Šank rock Alkohol, potem so tu še Drinkersi, ki jih poznamo po pesmih Alkohol je moj idol, Pijemo ga radi, Žeja … Celo Helena Blagne poje Pijem isto vino, Magnet pa Pijmo ga pijmo. Vsi poznamo Navali narod na gostilne. Če bi se še bolj poglobil, bi našel tega še več,” nam je še dejal Bulič.

Raziskovanje o opevanju alkohola nam je pokazalo, da je ogromno takšnih pesmi ravno narodnozabavnih. Toda Boris Kopitar, ki ga Slovenija pozna kot velikega ljubitelja takšne glasbe pravi, da opevanje alkohola še ne pomeni, da mora voznik pijan sesti za volan. “Pravzaprav je vse v glavah posameznika, ki je dovzeten ali ne za opevanje alkohola. Do kje nam ‘znese’, je vprašanje naše zavesti in pogovora s samim seboj. Pogosto mi kdo pravi, ‘daj še spij, imam veze na policiji, če te ustavijo’. Pa jim rečem, mene ne zanimajo policisti, ampak to, da se ne smem napiti, ker se mi lahko zgodi nesreča in koga poškodujem. In če se mi kaj zgodi, mi noben policist ne more pomagati. Vsak človek mora vedeti, kaj je vabljenje k pijači in kaj pomeni ‘nažri se pijače’. Vabljenje ni nič slabega, vemo, da smo Slovenci ta čas zelo slabe volje in včasih pijača pripomore k boljši volji, vendar pa alkohol in volan ne gresta skupaj.”

Povezava je!

Kljub Kopitarjevim besedam pa je dr. Vesna Kerstin Petrič iz Direktorata za javno zdravje Ministrstva za zdravje med opevanjem alkohola v pesmih in dejanskim pitjem našla povezavo. “Seveda je povezava. Pogosto rečemo, da je slovenska kultura ‘mokra kultura’. To pomeni, da nas ne moti pretirano pitje alkohola in to se odraža v pesmih, v tem kako vozimo in kako sicer ravnamo. Gre za posledico tradicije in da smo premalo ukrepali. Ne moremo najprej spremeniti družbo ali posameznika ampak moramo začeti z ukrepi, s katerimi bomo dokazali, da alkohol ni navadna dobrina ampak da so z njim povezane konkretna škoda, izguba življenja ali invalidnost.” Nato okrca državo, saj se ta sprejema zakone v zvezi z vožnjo pod vplivom alkohola, cenami alkohola – ki so ta čas zelo nizke – , oglaševanjem alkohola in tudi z vzgojo in izobraževanjem.

Ravno oglaševanje omenja še Robert Štaba iz AMZS-ja in predsednik Zavoda Varna pot (ki pomaga žrtvam prometnih nesreč in njihovim svojcem). Za alkoholno industrijo so ogromna finančna sredstva, pri preventivcih, ki se borijo proti prevelikemu uživanju alkohola, pa je drugače, meni. “Mi težko spravimo skupaj denar za en koncert, na drugi strani pa je na stotine partijev in zabav po lokalih, kjer promovirajo alkoholne pijače. Mladi s svojim stilom pač posegajo po tem in s tem zbežijo pred dejanskim problemom naše družbe. Zavest in odgovornost do sočloveka in ‘pravico’, če jaz pijem in nekoga ogrožam, je treba strniti v neke normalne civilizacijske okvirje. Je pa alkohol prisoten ne le v pesmih, ampak na vsakem koraku, cena za življenja, ki se zgubljajo zaradi alkohola ob nasilju ali nesrečah pa je previsoka!”

Da se je treba veseliti, a vendarle voziti varno zase in za druge, meni dr. Marko Polič z Oddelka za psihologijo Filozofske fakultete Ljubljana. “Veliko teh pesmi je nastalo v nekem drugem času, morda v času, ko promet ni bil tako nevaren. Pesmi pač odražajo neko stanje duha v družbi, ampak ob tem se je treba zavedati, da smo odgovorni za druge. Ne pesmi, ki opevajo alkohol in alkohol kot tak, temveč mi pod njegovim vplivom smo nevarni.” Kaj se zgodi z ljudmi, njihovim telesi v silovitih nesrečah, kjer je posredi alkohol, pa na lastne oči pogosto vidi vodja Oddelka za cestni promet na celjski policiji mag. Elvis A. Herbaj: “Ogromno pesmi je lepih, žal pa je zadnjih 150 let alkohol sprejemljiv v vseh primerih, žalostnih in veselih. Uživanje alkohola je postalo neko gentelmensko ravnanje, ki ni v nasprotju z moralnimi vrednotami. Nimam nič proti, če nekdo uživa alkohola, me pa moti, če se te osebe vključujejo v promet.” Pa še to: vikend je tu. Boste morda na kakšni zabavi s kom zapeli Kol’kor kaplic, tol’ko let bog nam daj na svet živet? Mimogrede, če bi to besedilo držalo, na cestah zaradi alkohola sploh ne bi bilo nesreč …

SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji (dovoljeni so le prvi dan objave članka na blogu) s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih.

 

V Celje privlačnejše avtobusne linije, pa bo!

Mag. prometnih znanosti Roman Krajnc: »Javni potniški promet bi bilo treba v Celju nujno posodobiti!«

Varnostna ograja in nov prometni znak na zahodni obvoznici, ograja na Teharski cesti, kjer so vozila grmela na dvorišče stanovanjske hiše, pa prometni znak na Teharjah, kjer so več let stanovalci opozarjali na nevarnost hitrih voznikov, talna označba na Ostrožnem … Čeprav so uradniki sprva trdili, da te stvari niso nujne, so jih po objavi naših člankov vseeno uredili. Morda so to malenkosti, bi rekel nekdo, a vendar so še kako pomembne za prometno varnost. Pri pripravi vseh teh člankov nismo nikoli pisali »na pamet«, ampak smo vedno poiskali strokovno mnenje. Pri človeku, ki prav tako ne pove nič »na pamet«, ampak stvar razišče in šele nato pove svoje mnenje. Magister prometnih znanosti Roman Krajnc.

45-letni Celjan, sicer učitelj v Šolskem centru Celje, Srednji šoli za storitvene dejavnosti in logistiko Celje, gleda na promet v Celju kritično. Mnogi menijo, da je škoda, da ga ni v občinski ekipi, ki skrbi za prometno strategijo knežjega mesta. V svoji magistrski nalogi je celo na novo izdelal mrežo javnega linijskega potniškega prometa v Celju. »Trenutno v našem mestu nimamo kvalitetnega javnega prevoza,« pravi in doda, da pogosto vidi, kako po naših cestah vozijo prazni avtobusi. In kje vidi rešitev?
»Ključna rešitev za popularizacijo je v posodobitvi javnega potniškega prometa. Linije bi morale biti tam, kjer jih potniki potrebujejo. Ne smejo obiti naselja, ampak peljati skozenj, mimo blokov in stolpnic. Potniku bi skrajšali čas hoje od avtobusnega postajališča do doma. Ko gledam vozni red avtobusov, opažam, da se ta že desetletje ni bistveno spremenil. Avtobusi mestnega prometa vozijo na pol ure ali uro. S tem potnika postavijo pred dejstvo: ali se pelješ takrat, ko je avtobusna linija, ali ti ostaneta taksi in uporaba osebnega vozila.

Bi ljudje res raje uporabili avtobus kot svoj avto?
Da. Morda v začetku rezultati ne bi bil tako dobri, na daljši rok pa bi bilo zagotovo večje povpraševanje. Če se javni prevoz približa uporabniku, zakaj ga ne bi koristil? Vendar mora biti privlačen, pogost. Kot je to drugje po Evropi. Avtobusi si sledijo v nekaj minutah. Če sem enega zamudil, vem, da kmalu pride drugi. Dobra linija pomeni tudi možnost prestopanja. Torej bom koristil dve ali tri avtobusne linije in mi ne bo žal časa prestopanja, ker bom vseeno hitro prišel do cilja.

Na celjski občini pravijo, da imajo z lokalnim potniškim prometom podobne težave vsa evropska mesta, ki so podobno velika kot Celje.
Sam sem si nekatera mesta ogledal, o nekaterih sem bral. Menim, da bi Celje lahko primerjali z drugimi mesti, a se ne bi omejeval le na število prebivalcev. Javni prevoz ne more vedno dosegati zadovoljivih ekonomskih učinkov. Treba je računati tudi na slabši odziv v določenem obdobju. Naselja so se v preteklosti širila, linije pa temu enostavno niso sledile.

V Velenju imajo brezplačnega Lokalca. V Celju pa temu naj ne bi bili naklonjeni.
Tudi sam nisem temu naklonjen. Debata o ceni vozovnice je dobrodošla, vendar tudi cena ni odločujoči dejavnik. Na tem ne bi smeli graditi razvoja javnega prevoza. Meni na primer ne bi nič pomenilo, če bi bil avtobus brezplačen, če do mesta sploh nimam takšne linije, ki bi me privabila.

Prevozniki in trgovski centri naj bi bili pripravljeni sofinancirati potniški promet, ampak se menda občina z njimi še ni pogovarjala. Vi pa pravite, da je tako sodelovanje »jalovo razmišljanje«. Zakaj?
Ne bi stavil na partnerski odnos. Trgovci imajo svojo filozofijo privabljanja kupcev, podjetja in javni uradi tudi, ko se govori o prihodu delavcev v službo. Trgovci pričakujejo kupce s širšega območja in ko ti pridejo po večjih nakupih, potrebujejo osebni prevoz. V Celju so nakupovalna središča na različnih območjih in če bi vezali linije nanje, bi morali pretehtati možnost trasiranja, saj imamo cestno infrastrukturo relativno omejeno. Če damo avtobus v obstoječi promet na teh relacijah, nismo dosegli optimuma kakovostnega javnega prevoza. Kajti če avtobus stoji v gneči, potnik s tem ne pridobi ničesar.

Tramvajski promet morda? Ali je to preveč nerealno?
Slovenske prometne rešitve zaostajajo za dejanskim stanjem. Avtocestni križ se je končal nedavno, načrti zanj pa so bili izdelani leta nazaj! Avtoceste so že zasičene, infrastruktura po dimenziji in širini ter številu pasov že zaostaja za gostoto prometa! Deset nakazanih rešitev da morda eno dobro! Tramvaj je pač ta hip zgolj teorija, ne rečem jutri, morda čez deset ali več let – toda javni prevoz bo treba počasi ločiti od ostalega prometa.

So naše ceste, avtobusi sploh dovolj urejeni ali opremljeni za potniški promet, ki ne bi povzročal gneče, zastojev in ki bi bil privlačen?
Odvisno od planske dobe cest. Sedanje stanje prometnih tokov kaže na prezasičenost cest in križišč. Moja filozofija je, da je križišče kakovostno prevozno še, ko pri zelenem signalu zapelje čez križišče vsa kolona, ki je stala pri rdeči luči. Mi pa čakamo eno, dve rdeči luči! Že davno nazaj bi se morali lotili gradenj obvoznic, ki bi obvozile mestno območje.

Nova krožna križišča?
Morda ob Kidričevi, kjer je nakupovalno središče. Krožno križišče je tudi lahko večje, ovalne oblike, v katerega se lahko vključi še več cest. Razumem, da smo omejeni s prostorom. Futuristično bi rekel »krožno še na Mariborsko«! Toda vendarle bo enkrat tudi tam treba nekaj narediti. Motornih vozil je namreč vedno več.

Vsako leto se, vsaj ob evropskem dnevu brez avtomobilov, za en dan odpre vprašanje, ali bi morda mestno središče zaprli za motorna vozila.
Zakaj bi omejevali osebni promet? Poskrbeti moramo, da občanom ponudimo več alternativ, ti pa naj se odločijo, katero bodo izbrali. Nisem pristaš zapiranja ulic, saj so tu še vedno dostave in intervencijske vožnje. Motornega prometa ne moremo povsem izkoreniniti, lahko pa ga »kanaliziramo«, da je čim manj obremenjujoč.

Pogrešate na celjskih cestah več kolesarjev? Že nekaj časa ste kritični tudi do urejenosti kolesarskih stez.
Vedno se vprašam, ali je najprej kolesar ali kolesarska steza. Zagovarjam stališče, da mora biti najprej steza. Zakaj? Ker ne moremo reči: »Zdaj čakamo kolesarje, potem pa bomo steze dodatno zgradili.« Ne, ko bo kolesar videl stezo, bo varno sedel tudi na kolo.

Mislite, da bo vedno več žrtev nesreč ali svojcev, ki bodo tožili vzdrževalce, občino ali državo, ker morda neka cesta ni bila urejena?
Cesta, voznik, vozilo, okolje: ti štirje dejavniki so ključni za varnost v prometu. Leto dni nazaj sem bil na posvetu na ministrstvu za promet, kjer so vendarle začeli razmišljati, da bo treba nujno zagotoviti te dejavnike – kakovostno. Ne moremo se vedno zgovarjati, da je le voznik edini krivec za nesrečo. Infrastruktura je tudi talna signalizacija, ki je tudi v Celju problem, je pa ena od osnov varnosti v prometu. Nekateri prehodi za pešce in nekatere vzdolžne in prečne označbe so uničeni in slabo vidni. Vzdrževanje bi moralo biti intenzivnejše!

Se bomo čez deset let v Celju še vedno ubadali z istimi problemi v prometu?
Žal da. Že nekaj let nazaj sem dajal pobude, da bi mesto glede na svojo velikost imelo oddelek za promet, ki bi bil krovni organ za urejanje prometa kot celote. To je prometno načrtovanje infrastrukture za vodenje prometa, razvoj javnega potniškega prometa, urejanje mirujočega prometa, prometno svetovanje idr. Na državnem nivoju imamo ministrstvo za promet. Kako, da na lokalni ravni ne potrebujemo samostojnega organa? To bi bili zametki sistemskega razvoja lokalnega prometa v navezavi z nacionalnim in mednarodnim. Rešitve vedno so, le najboljšo je treba poiskati. In te bodo našemu mestu dale celoto.

SIMONA ŠOLINIČ

foto: GrupaA, info.grupa@gmail.com

Roman Krajnc je nekdanji inštruktor B-kategorije, po končani višji prometni šoli se je zaposlil kot učitelj v Srednji šoli za storitvene dejavnosti in logistiko Celje. Na Fakulteti za pomorstvo in promet Portorož je dobil naziv univ. dipl. inž. teh. prometa. Lani je magistriral na Gradbeni fakulteti Maribor na temo javnega potniškega prometa. Čeprav je pričakovati, da bo kmalu odšel na delo v Ljubljano, kjer bo imel več priložnosti, zaenkrat še vedno uči. »Dijaki so v odraščanju in dojemljivi za informacije,« pravi. Na oglasno desko jim ves čas daje zloženke, plakate o prometni varnosti. Je eden redkih srednješolskih učiteljev, ki se dejavno vključuje v ozaveščanje o varnosti v prometu. Lani sta njegove dijake v sklopu preventivne akcije Društva paraplegikov JZ Štajerske obiskala celo ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal in minister za promet Patrik Vlačič. Odmevna je bila tudi policijska akcija postavljanja križev v spomin žrtvam prometnih nesreč. Križi so bili postavljeni na igrišču Srednje šole za storitvene dejavnosti in logistiko Celje. Je tudi predsednik društva ZŠAM Celje.

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji (dovoljeni so le prvi dan objave članka na blogu) s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih.

 

So križci in iksi na nebu res nevarni? Slovenski metereologi: »Ne«

V naše uredništvo smo že nekajkrat dobili vprašanja bralcev o nenavadnih sledeh letal, ki od časa do časa preletavajo naše območje. Sledi naj ne bi bile takšne kot smo jih ponavadi vajeni, beli “trakovi” naj bi bile vidni še nekaj ur, nato naj bi se razpršili v meglico, ki ostane do naslednjega jutra. Le nekaj klikov na spletu je potrebnih, da lahko ugotovimo, da naj bi šlo za dobro načrtovan projekt zahoda, s katerim želijo zmanjšati UV sevanje. Državne institucije naj bi se na novinarska vprašanja o tem povsod zavijala v molk. In zanimivo – tudi v Sloveniji o tem nihče nič ne ve, čeprav naj bi takšne nenavadne sledi nad Celjskim opazili konec februarja …  Smo spet mediji tisti, ki vedno vidimo zarote?

Z vprašanjem – ali gre res za neko obliko reševanja pred globalnim segrevanjem na tak način – smo se obrnili na Ministrstva za promet, obrambo in okolje. Ko smo dobili njihove odgovore, smo se počutili kot šolarji, ki postavljajo otročja vprašanja, na katere dobijo tudi – otročje odgovore. “Nimamo informacij o izvajanju projekta The shield project, prav tako ne razpolagamo s podatki, da bi se nad območjem Celja konec februarja odvijale kakršnekoli posebne letalske aktivnosti,” so nam odgovorili na ministrstvu za promet.

Z ministrstva za obrambo so nam poslali naslednje: “Zrakoplovi, ki jih ima v uporabi Slovenska vojska, lahko puščajo za seboj kondenzacijsko sled, vendar je ta izredno šibka in nastane le v redkih pogojih ter se izredno hitro razkroji. Letalstvo Slovenske vojske z dogajanji na Celjskem, ki jih opisujete v vprašanju, ni povezano.”

Na ministrstvu za okolje so nas napotili na Slovensko meteorološko društvo. “Vsa letala za seboj puščajo navadne kondenzacijske sledi, ki v danih razmerah letijo dovolj visoko. Kondenzacijske sledi (angl. Comtrails) so oblaki, sestavljeni iz kristalčkov ledu. Nastanejo, ko se vodna para iz izpuha letalskih reaktivnih motorjev kot glavni produkt izgorevanja kerozina, zaradi mrzle okolice kondenzira na mikroskopskih delčih, ki jih je v ozračju, še posebej pa v letalskem izpuhu, dovolj. Kako hitro kondenzacijska sled izgine (sublimira) pa je odvisno od vlažnosti in temperature zraka v okolici. Znano je, da je v bližini vremenskih front zrak v višinah dovolj vlažen, da kondenzacijske sledi sploh ne sublimirajo, temveč se počasi razširijo, tudi združijo med seboj in sčasoma lahko prekrijejo velik del neba in izginejo. Nič nenavadnega tudi ni, če se sledi navidezno ali pa tudi zares križajo, saj letala ne letijo ves čas po isti poti”.

Čeprav smo vsem napisali, da so dobrodošli kakršni koli nasveti ali informacije o tem, so nam odgovorili le na kratko. Nihče nam denimo ni razložil, kaj sploh The Shield project je. Pa smo šli brskat po spletu. Skoraj nenavadno je, da bi se tisoči po svetu spraševali enako. In vsi pri raziskovanju naletijo na eno stvar – manipulacijo z vremenom, ki pa naj bi imela negativne posledice za ljudi. Letala naj bi razprševala barijevo sol, “ki naj bi oksidiral v barijev oksid, ta veže ogljikov dioksid”.

Barij in aluminijev prah, ki naj bi ga spuščali v zrak naj bi naredila “difuzno električno polje. ” S kemičnimi reakcijami in postopki naj bi se tvoril umetni ozon. “Opažamo, da se skoraj nikoli ne zgodi samo en prelet, takoj (v času 30 sekund-minute), že opazimo drugo letalo. Lahko leti vzporedno ali pod večjim kotom (križ) oz. manjšim kotom (iks). Ko tanka plast prekrije nebo, sledi drugi del akcije. Gre za močnejše pršenje. Posledica tega pršenja je, da se nebo obarva sivo. Količina pršenja je odvisna tudi od vremenskih razmer. Kadar so aktivnosti na površini sonca manjše, je pršenja manj, kadar so večje in nevarnejše, je pršenja več. Predpostavljamo, da se na ta način da prilagajati tudi vreme. Recimo, potencirati posamezne nevihte, orkanski veter, poplave,” pišejo ustvarjalci spletne strani www.modronebo.info. Njihov interes je o tem seznaniti ljudi: “Zakaj ne bi kdo vzel vzorcev pitne vode in preveril, ali najdemo v njih iste strupe, kot so jih v ZDA?”

Vse to naj bi namreč vplivalo na zdravje ljudi. Tudi v Sloveniji naj bi nekaj ljudi po takšnih sledeh na nebu čutilo spremembe predvsem na dihalih. Vendar dlje kot do neuradnih podatkov, ki so objavljeni na spletnih straneh, o takšnem pršenju nihče ni prišel. Nemški časopisi so pisali o nenadnih krvavitvah iz nosu, gripi, glavobilih, kronični utrujenosti in motnji v ravnotežju, celo o kratkoročni izgubi spomina pri ljudeh. In zanimivo, kako je aluminij povezan s spominom: stavek “ … raziskovalci so aluminij tu in tam našli v poškodovanih možganskih celicah ljudi z alzheimerjevo boleznijo …” smo tudi mi našli v razlagi o tej bolezni.

Oblaki, ki naj bi se naredili po takšnem pršenju, naj bi bili vedno brez robov in zapacani, poglejte v nebo, ko boste videli letala, opazujte in si razlagajte po svoje ….

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji (dovoljeni so le prvi dan objave članka na blogu) s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih.

 

“Alkohol res ubija” ali v resnici rešuje?

Tole je komentar, ki sem ga objavila v eni izmed številk Novega tednika. Nekako imam že dovolj, da vsi govorijo, da je treba pijance spraviti s cest, v bistvu pa jih sistem itak podpira …

Osebno o pijancih nimam več nobenega mnenja. Zame so bolniki. Ustvarili jih je tisti, ki se zdaj tako krvavo bori proti njim. Sistem. In kot tolikokrat doslej, še enkrat: sistem so ljudje. Pijanci se mi nikakor ne smilijo. Zakaj bi se mi? Tudi sama sem kdaj v težavah, ki so morda na videz breizhodne, pa si vedno pravim, ‘če so vhodna vrata, so nekje tudi izhodna’. In rešujem težavo z razumom, ne z “litrco” v roki.

Upam si trditi, da sistem pravzaprav ščiti pijance.

Katero koli sojenje za umor sem v zadnjem letu spremljala, je bil alkohol “olajševalna okoliščina”. Po domače rečeno: ker so bili storilci, ko so razmesarili svoje žrtve, totalno pijani in se svojega dejanja menda niso dobro zavedali, so dobili nekaj let zapora manj, kot bi ga drugače. Po možnosti takšno ‘kazen’ presedijo v psihiatrični bolnici in ne za zapahi.

Nadalje, mama, ki je izgubila svojega mladega otroka, ki ga je na cesti ubil pijani voznik, se ne more zdraviti v psihiatrični bolnišnici. Zakaj? Ker se tam zdravi povzročitelj nesreče in ne bi prenesla srečanja z njim. Kako zgrešeno! Na čigavi strani je zdaj pravica in komu se nudi večja pomoč? Sicer pa bi takega pijanca morali tja zapreti davno prej, ne pa šele, ko ubije človeka in si na psihiatriji nabira točke, da se bo na sodišču delal neprištevnega.

V Celju so pred dnevi na tri leta zapora obsodili moškega, ki je do smrti vinjen povozil kolesarja. Pogosto je bil tako vinjen, da so v službi namesto njega delali drugi in zdaj so ga odpustili. Ubožec bo zaradi tega težko našel denar za vozniško dovoljenje (sploh ga namreč nima), je trdila njegova odvetnica … V času nesreče je bil zmanjšano prišteven zaradi vinjenosti, je še med vrsticami pribila. K sreči je sodni senat imel toliko pameti ter njene izjave preslišal. Ta nesreča se je zgodila pred dobrimi štirimi leti, ker pa je tudi po nesreči še vedno večkrat vozil pijan, bi bilo lahko žrtev še več.

Glede na to, da je na sodišču kar nekaj primerov z vinjenimi povzročitelji še na čakanju, je na cesti še kar nekaj takšnih tempiranih zadetkov.

Niti se ne bi več čudila, če svojci žrtev zaradi ujetosti v tako slab sistem sploh ne bodo čakali na epilog procesov, ampak se bodo kdaj odločili enostavno storiti po svoje in hitreje …

Vsi si kar naenkrat prizadevajo izrebiti pijance s cest. Jaz pa naj verjamem, da vsi, ki delajo v bolnišnicah, policiji, sodišču, ministrstvih, medijih, preventivnih organizacijah, vedno vozijo trezni ali pa ne pod vplivom mamil morda? Seveda. Tudi sloni letijo po zraku.

SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji (dovoljeni so le prvi dan objave članka na blogu) s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih.

 

»Odnos in seks z živalmi jim pomenita varnost!«

S teologinjo Alenko Gabrovec o tem, zakaj ljudje seksajo z živalmi, in o tem, da je povpraševanja po materialu, ki to prikazuje, zelo veliko

Javno mnenje kar kriči, ko pogovor nanese na afero z bulmastifi. Čaka se vsak podatek, ki bi potrdil, da so bili psi spolno zlorabljani. Medtem ko bi več kot očitno nekateri radi naredili vse, da bi informacije potihnile, je zanimivo opazovati ljudi. Videti je, da večina še vedno misli, da se pri nas kaj takšnega že ne more zgoditi. In vendar se dogaja. Le govorilo se do zdaj o tem skorajda nikoli ni.»Pri nas še ni prostora za razpravo o tem. Morda še ni čas. Ko bo, se bo o tem pisalo veliko,« meni Alenka Gabrovec, teologinja, ki je za diplomsko nalogo raziskovala, koliko je pri nas primerov spolne zlorabe živali in zakaj do tega pride. O tem pripravlja tudi doktorsko disertacijo in gradiva ima ogromno. Če se bo kot teologinja brez dlake na jeziku odločila tudi za izdajo knjige o tem, potem bo z njo Slovencem zagotovo bolj odprla oči in pokazala, da primer, kot je bil ta v Ljubljani, še zdaleč ni edini.

»Človek v spolnosti razkrije svoj pravi obraz, takrat padajo vse maske. Bila sem presenečena nad podatki, ki sem jih dobila v slovenskih erotičnih trgovinah in videotekah. Povpraševanje po materialih, ki prikazujejo ali opisujejo seks z živalmi, je visoko, na drugem mestu v primerjavi z ostalim, kar ponujajo! V videotekah so mi dejali, da se zavedajo, da takšnega materiala ne bi smeli imeti, a ga vseeno imajo. Češ, dokler te pač ne dobijo … Držijo se nekega nenapisanega pravila, kar je absurd.«

Napisali ste, da je v Sloveniji polno takšnih tračev. Tudi mi smo pri novinarskem raziskovanju naleteli predvsem na govorice. Nekatere zagotovo držijo.

Kamorkoli sem šla, v vsaki vasi je kakšna lokalna zgodba. Najlažje je spraševati starejše prebivalce, ki poznajo kar nekaj takšnih zgodb. Ko pa sem jih prosila, če jih lahko javno objavim, so dejali, da se ne želijo izpostavljati. Drugače je z odmevnimi primeri, kot je ta, ki se je zgodil v Ljubljani. Vendar je te stvari težko dokazati: človeka moraš dobiti pri dejanju, kar je seveda nemogoče. Če ga fotografiraš, si storil celo kaznivo dejanje. Težko je to dokazati na živalih. So pa pred tremi leti na Koroškem nekega moškega vendarle obsodili …

… ker se je spravil na …

… ovco ali kozo. Največ govoric o tem je na Krasu, kjer naj bi bila tarča tudi predvsem drobnica.

Ste se kdaj pogovarjali s kom, ki to v spolnosti prakticira?

Veliko sem se sicer trudila, da bi našla nekoga, ki bi bil pripravljen spregovoriti, vendar se je zataknilo pri izvedbi pogovora. Pred kratkim sem se dogovarjala z moškim s Krasa, a ko bi morala izvesti pogovor, je rekel, da raje ne bi.

Psi, krave, svinje, konji, kokoši, plazilci in celo ptiči naj bi bili med spolnimi objekti teh ljudi. Kako izberejo žival?

Odvisno, kaj tak človek želi od živali. Večinoma izberejo pse, in to že, ko so ti majhni, nato jih vzgajajo v tej smeri, da bodo njihovi partnerji. Tistim, ki imajo živali le za spolno potešitev, pa je vseeno: kar jim pač pride pod roke …

Bestialist »uporablja žival za spolno potešitev«, zoofilist ima »seksualno razmerje z živaljo«.Kolikor razumem, oba seksata z živaljo, kakšna je torej razlika?

Oba uporabljata žival za svoje spolne potrebe. Če gledamo z vidika ljudi, ki jim je takšna spolna praksa nesprejemljiva, je to v osnovi eno in isto. Vendar bestialisti in zoofili dojemajo tako, kot ste opisali. Pravijo, da bestialist žival uporabi za spolno potešitev in obstaja realna možnost, da jo bo na koncu ubil. Zoofili pa stopijo z živaljo v neke vrste partnerski odnos, z njo ravnajo kot s partnerjem.

Kaj jih vodi k temu?

Človek je v osnovi bitje odnosa. So ljudje, ki so sposobni imeti normalen odnos s človekom in imeti partnerja. Na drugi strani so ljudje, ki tega ne zmorejo morda zaradi vzgoje, nizke samopodobe, travm in tudi naključnih stvari. Zato izberejo žival. Ne obstaja nobena logika o tem, kateri spol je temu bolj podvržen. Gre za tiste, ki pač niso sposobni odnosa s človekom. Žival jim pomeni večjo varnost, ker imajo nad njo popoln nadzor in lahko le v takem odnosu preživijo.

O kakšnih travmah govorite? O spolnih zlorabah?

Tudi. Lahko so travme povezane s kakšno izkušnjo, ki bi jo mi na primer dojeli kot pozitivno, vendar so na psiho teh posameznikov tako močno vplivale, da so se »zablokirali v sebi« in niso zmožni odnosa s človekom, ampak se raje »potegnejo vase«. Živijo v svojem svetu, zato jim žival, kot sem prej omenila, pomeni varnost. Žival ne govori in ne zahteva in z njo lahko počnejo tisto, kar želijo.

Samopodoba teh ljudi je zelo nizka. Se lahko spremenijo?

Seveda je podoba o sebi pri njih na zelo nizki ravni. Verjamem, da bi se dalo s terapijami in s pomočjo njihovega dela na sebi spremeniti tak odnos. Ampak morate vedeti, da ljudje, ki to počnejo, mislijo, da ne potrebujejo pomoči in sprememb, saj se jim zdi, da s tem ni nič narobe. Prepričani so, da je tak odnos z živaljo popolnoma normalen in da smo mi tisti, ki tega ne razumemo.

Pridejo takšne želje na plan že v mladosti ali kasneje?

Starost ni pomembna. Pogosto se zgodi, da se mlajši, ko se začnejo spolno razvijati in ne živijo v okolju, kjer bi imeli možnost za normalne stike z ljudmi, poslužijo živali. Na primer pastirčki na pašnikih se večkrat omenjajo. Toda ko pridejo v stik s človekom, nadaljujejo odnos z njim. So pa osebe, ki se striktno odločijo za odnos z živaljo, ko so že obupali, da bi našli človeka, s katerim bi lahko živeli.

So odnosi z živalmi posledica izkrivljenih odnosov s starši?

Vzrokov je veliko. Glavni temelj pa je ravno v odnosu s starši in v navezanosti nanje. Varna navezanost je tista, v kateri se izoblikuje zdrava, odgovorna oseba. Nevarna navezanost pa je ambivalentna, kjer so starši čustveno nestabilni in nezanesljivi, ali izogibajoča, kjer so starši čustveno zasedeni, neodzivni, ali dezorganizirana, kjer so starši zasvojeni, nasilni, nefunkcionalni. Nevarna navezanost pomeni, da stik s starši ljudem ne nudi varnosti, pripadnosti, zaupanja, in takšni ljudje se raje odločijo za drugačen odnos. V isti kategoriji so pedofili, čeprav je primerjava z zoofili in bestialisti sporna, ne glede na to jih lahko primerjamo. Vem, da obstajajo takšni pedofili, ki otroke celo prisilijo v odnos z živaljo.

Vsa Slovenija »melje« afero z bulmastifi. Njihov lastnik je bil prej pravzaprav lastnica. Če so bili psi resnično spolno zlorabljani, zakaj se je po vašem to zgodilo?

Glede na to, da je ta oseba spremenila spol, ni bila zadovoljna s svojo spolno identiteto in spolnostjo. Če pa je resnično za spolni objekt izbrala žival, ni bila sposobna odnosa z ljudmi. To je to: žival ji je pomenila varnost. Ob tem bi lahko to, da je bila zdravnica, pomenilo, da je bil nadzor tisti, ki jo je vodil.

Ima zakonodaja na tem področju luknje?

Naša zakonodaja je zelo ohlapna. Če jo dobro poznaš, lahko hodiš po meji. Na področju bestialnosti dejanja težko dokažeš in se pač to lahko počne brez moralnih zadržkov. Čeprav to nikakor ni moralno dejanje! Žival nikoli ne more povedati, ali ji to prija ali ne. Človek pa ne more nikogar prisiliti v odnos in pri tem ne dobiti povratne informacije, ali drugemu to ustreza.

Toda to so počeli vso zgodovino. Tudi Sveto pismo omenja odnos z živaljo.

V Svetem pismu je zapisano, da bi v enem primeru ubili žival, če dobijo koga med spolnim odnosom z njo, v drugi varianti pa bi ubili oba. Dejansko je bilo to dejanje kaznivo. V Stari zavezi je bilo to zapisano zgolj kot opozorilo, da se to ne sme početi.

Se vam zdi, da si ljudje pred tem, da se to dogaja v veliko večji meri, kot se zdi, zapirajo oči?

Definitivno. Pri nas velja, kar ni javno objavljeno, se pač ne dogaja. A se. Toda lažje se je obrniti stran in reči, da tega ni. Ljudem to bolje ustreza. Kot teologinja ravno ne »šparate« z besedami.

S temo svojega doktorskega raziskovanja, glede na teologijo, ste na spolzkih tleh?

Zagotovo sem na spolzkih tleh, ker je to nekaj novega, za družbo moralno spornega, ampak ne glede na teologijo, zakaj pa ne bi tega raziskovala, o tem pisala in govorila? Zakaj ne bi Cerkev na tem področju odkrila nekatere stvari in zapisala, kaj se dogaja? Meni je to izziv, idejo sem pravzaprav dobila na enem od predavanj na fakulteti.

Zapisali ste tudi, da je človek s takšnimi spolnimi praksami izgubil spoštovanje do sebe …

V spolnosti pokažeš, kaj si. V nemoralnih dejanjih si izgubil del sebe in del lastnega samospoštovanja. Morda se to sliši nekomu čudno ali smešno, toda spolnost je intima in nadgradnja nekega odnosa. Imeti spolnost z živaljo ni nadgradnja. Tako le zrušiš tisto, kar si kadarkoli v sebi zgradil.

SIMONA ŠOLINIČ

Foto: SHERPA

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji (dovoljeni so le prvi dan objave članka na blogu) s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih.

 

Spolna zloraba živali tudi na Celjskem

Na spletu široka ponudba DVD-jev o seksu z živalmi – Posiljevalec krav s »pručko«?

Bedarija bi bilo napisati, da se spolne zlorabe živali na našem območju ne dogajajo. Še več, v Sloveniji smo našli celo spletno stran, kjer bralcem na dolgo in široko pojasnijo vse o seksu s psom, psico, z žrebcem (konjem) in celo s pujsom! Nato bralci lahko na forumu pišejo o svojih izkušnjah, objavljajo videoposnetke in fotografije! In da se ne ustavimo samo tu: že več mesecev vemo za primer zlorabe živali na Celjskem. A ker je zakonodaja pač takšna, kot je, in ker si mnogi pred tem še vedno zatiskajo oči ali delajo usluge znanim, namesto da bi zakone spremenili, takšni storilci vedno ostanejo nekaznovani.
Že lani smo od bralcev dobili informacijo, da morajo predvsem lastniki kmetij v naselju na severu celjske občine paziti na svoje živali. Po hlevih naj bi se smukal moški, ki si želi bližnjega stika s kravami. Ker to menda ni ravno lahek opravek, naj bi s seboj nosil tudi leseni podstavek – »pručko«, ki naj bi izdala njegov namen, ko jo je moral zaradi bega pustiti na »kraju zločina«. Težko pa je pri tem dobiti kakršen koli uradni podatek – ker ga ni. V policijskih evidencah so sicer primeri mučenja živali, vendar ne gre za spolne zlorabe. Da dokazov za takšna dejanja kljub nekaterim podatkom niso mogli dobiti, nam je povedal tudi vodja oddelka za splošno kriminaliteto na celjski policiji Milan Vogrinec.

Bolj natančno raziskovanje pa pokaže na ironijo pri naših zakonih. Po Zakonu o zaščiti živali je spolna zloraba le prekršek, z drugimi besedami to pomeni, da bi policisti lahko osebo, ki seksa z živaljo, kaznovali le, če bi jo dobili v akciji. Kako so se avtorji Kazenskega zakonika posvetili tej tematiki, kaže 342. člen, kjer so mučenje živali odpravili z eno samo povedjo: »Kdor surovo ravna z živaljo ali ji po nepotrebnem povzroča trpljenje, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do treh mesecev.« In glede na vse odvetniške prijeme bi bilo prav zanimivo videti, kako bi posiljevalca zagovarjal odvetnik. Je seks s poltonsko kravo res surovo dejanje in ali to sploh žival čuti? Sliši se banalno, toda v kazenskem zakoniku spolna zloraba živali s temi besedami namreč ni omenjena.

Veterinarske izkušnje
Čeprav je glede na to, kakšne fotografije in posnetke je mogoče najti na spletu, še kako lahko verjeti, da se takšne stvari dogajajo in da je stvar resna, pa uradno ostane vse le pri govoricah. Glede na to, da so se mnogi strokovnjaki, ki drugače zelo radi nastopajo v javnosti, zaradi dogodka z bulmastifi skrivnostno zavili v molk, smo vrtali dalje. Priznanega dolgoletnega celjskega veterinarja Viktorja Štokojnika, ki je zdaj že v pokoju, a je še vedno predsednik veterinarske zbornice, smo vprašali, ali se je kdaj v svoji karieri srečal s spolno zlorabo živali. »Bile so govorice, vendar nismo dobili dokazov, ker so tisti, ki so to počeli, molčali, žrtve pa tudi … Smo pa o tem slišali po vaseh, kjer smo delali, tudi kakšni odkupovalci živali so to večkrat omenjali. Dobivali smo tudi pisma, ki smo jih vedno odstopili inšpekciji. Veterinar praktik mora namreč takoj obvestiti veterinarsko inšpekcijo, ta pa policijo, ki mora ukrepati, da se pač takšna dejanja preprečijo.«

Ali se morda da takoj ugotoviti, da je bila večja žival zlorabljena? »Neposredno po dogodku se dajo te stvari ugotoviti s pregledom, z brisom in po poškodbah organov. Po daljšem času pa praktično ne. Veliko ljudi me te dni sprašuje, ali takšne stvari živalim ugajajo ali ne. Večje živali, ki so svojim lastnikom zelo vdane, prenesejo veliko njegovih manipulacij,« še doda Štokojnik. Pogosto se zgodi, da k veterinarjem priroma kakšno pismo z lažnimi obtožbami, da nekdo spolno zlorablja psa, zgolj zaradi sosedskega nagajanja. Tudi teh primerov je kar nekaj, kar ne pomeni, da so vse govorice lažne …

Psi pogoste tarče

Tudi v tujini je zakonodaja na tem področju dokaj nedorečena, saj občevanje z živalmi ni povsod prepovedano. Na spletu je mogoče kupiti raznorazne DVD-je s to tematiko … Tuji strokovnjaki govorijo, da so najpogostejše tarče spolnih nepotešencev ravno psi in konji, da pa se ljudje, ki takšne stike želijo, ne branijo niti »divjih« živali. Do psov je najlažje priti, saj jih je po vseh zavetiščih mnogo, tam zaposleni pač ne morejo vedeti, kakšne spolne navade ima človek, ki »reši« kakšnega psa. Živali, ki so pogosto zunaj, kot so na primer ovce, koze in kokoške, pa so praktično »na voljo« mimoidočim izprijencem.

Obširnih raziskav o spolni zlorabi živali ni, kar je smešno, če le malo pobrskamo po internetu in vidimo, da je takšna spolna praksa kar razširjena. V Ameriki so na primer nekatere ankete pokazale, da je 8 odstotkov moških priznalo, da so enkrat v življenju že imeli spolni stik z živaljo. Ljudje, ki so nagnjeni k temu, imajo pogosto težave v odnosih ali so bili podvrženi zanemarjanju ali zlorabam v otroštvu. Nekateri trpijo tudi zaradi duševnih obolenj, nekateri med njimi – predvsem ženske – pa se v takšne igrice spuščajo kdaj pa kdaj na željo svojih partnerjev … Uboge živali.

SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji (dovoljeni so le prvi dan objave članka na blogu) s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih.

 

Pozor, pes na strehi!

Tole sem pisala minuli teden v Novem tedniku. In – tale dogodek je  meni zagotovo najbolj zanimiv in simpatičen v moji novinarski karieri. Vse že videla …. ampak psa na strehi še ne. )

Gasilska akcija reševanja huskyja s strehe – Ljubko pasjo damo smo obiskali na domu

V novinarski karieri doživiš marsikaj. »Pogovarjali smo se že z različnimi ljudmi, videli že nesrečne in srečne trenutke, bili tudi sami kdaj v čudnih in neverjetnih situacijah, pomagali smo že mucku, ki se je z glavo zataknil v betonsko špranjo … Toda pes na strehi …« je bil prvi komentar, ko smo z izbuljenimi očmi zrli v fotografijo celjskih poklicnih gasilcev. Sprva nismo vedeli, ali naj se smejimo ali ne, saj bi se psička lahko poškodovala, ko pa smo se vrgli v raziskovanje te nenavadne pasje avanture, so bile ugotovitve prav simpatične. Ta kosmatinka se pri svoji dogodivščini ni nič poškodovala, saj ljubi sneg in raziskovanje. Ime ji je Kira. Seveda se nismo mogli upreti želji, da jo obiščemo na domu.

Vsa nagajiva nas je z mokrim smrčkom prišla pozdravit, ko smo potrkali na vrata hiše na Ostrožnem. Tiste hiše, pred katero se je le nekaj dni prej zgodila prava gasilska akcija. Brez strahu se nam je takoj privila k nogam in se pustila božati in crkljati, kot da bi se želela odkupiti za ves strah, ki ga je za nekaj časa vnesla v kosti svojih lastnikov, a tudi gasilcem, ki so jo minuli teden hiteli reševati.

»Pravi dobrovoljček je,« rečemo Andreju Prezlju, njenemu lastniku, ki nam razloži, da je Kira stara dve leti in nekaj mesecev. Pretekli teden ga je presenetil klic njegove mame, ki mu je dejala, da je »pes na strehi«.

Ker je Kira radoživa, je znala na streho kdaj že splezati s pomočjo ograje, toda na zadnji strani hiše, kjer je streha nižja in ni nevarnosti, če se po njej tudi sprehajajo štiri tace. A zdaj je njeno raziskovanje doseglo vrh. Dobesedno: vrh strehe. »Očitno jo je zanimalo, kaj je na drugi strani. Ko je prišla do vrha, je tački verjetno naslonila na sleme strehe, a se je nagnila preveč in je zdrsnila do snegobrana,« z nasmeškom razlaga Prezelj. Ko je prišel domov, je pred hišo že stala mama Nevenka z odejo. »Za vsak slučaj, če bi Kiri morda zdrsnilo s strehe,« razloži Andrej.

Bolj je družina zrla v kosmatinko na strehi, bolj so izračuni kazali, da bo treba poprositi za gasilsko pomoč.

Gasilci so sprejeli klic, a so vseeno dvakrat vprašali, kaj oziroma kdo točno je na strehi, saj so vajeni vsega, tudi mačk na drevesih, ampak psov na strehi pa vendarle ni tolikokrat … »Reševanje ni trajalo dolgo, toda ta husky ni bil tako preplašen, točno je vedel, da sta gasilca prišla tja pomagat,« nam je povedal vodja celjskih poklicnih gasilcev Janko Požežnik. Tudi to namreč spada v njihovo delo: »Vedno pomagamo ljudem, tudi v takšnih primerih. Je pa to res eden ›eksotičnih‹ primerov. Kadar rešujemo živali, gre največkrat za mačke, ki zaradi raziskovanja ali preplašenosti kam zaidejo ali padejo, lastniki pa jim ne morejo pomagati. Zgodilo se je že, da smo reševali mačke z dreves, kdo ve, morda bomo kdaj reševali tudi kakšnega pitona …« se nasmeji Požežnik.

Menda so v Celju reševali tudi papigo z drevesa!

No, nam pa je tale strešna Kira zagotovo legendarni dogodek in fotografija pasje dame na vrhu strehe si bo zaslužila prav posebno mesto v črnokroničnem kotičku naše redakcije …

Živali na Celjskem so gasilsko pomoč predlani potrebovale sedemkrat, lani pa kar štirinajstkrat.

SIMONA ŠOLINIČ Foto: arhiv Prezljevih, Poklicna gasilska enota Celje

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji (dovoljeni so le prvi dan objave članka na blogu) s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih.

 

Primer Naser Beriša: deset let po njegovi smrti ponovnega sojenja še kar ni

Na Okrožnem sodišču v Celju bi se minuli teden moralo ponovno začeti eno najbolj odmevnih primerov – sojenje policistu celjske policijske uprave Mateju Boberi. Ta je leta 1999 na Cinkarniški poti v Celju streljal v Naserja Berišo, ki je zaradi hudih poškodb umrl. Deset let od dogodka še vedno ni epiloga, pa tudi razpisane obravnave za pretekli teden so odpadle. Ves ta čas, kljub temu, da svojci pokojnega Beriše trdijo, da nikomur ne grozijo, ima policist povečano stopnjo varovanja. Tudi na dozdajšnjih sojenjih je bilo v sodni dvorani in pred sodiščem mogoče opaziti številne policiste in kriminaliste.

Primer se nikakor ne konča. Naj spomnimo, da je Bobera v Berišo streljal ko je ta pred njim bežal in nato iztegnil roko proti njemu pod pretvezo, da ima pištolo, toda v roki je držal le mobilnik. Policist je Berišo opozoril, da bo streljal, to pa naj bi storil zaradi zmote, navaja njegov odvetnik Daniel Planinšec. Za Berišo naj bi takrat Okrajno sodišče v Celju razpisalo pripor. Celjsko okrožno državno tožilstvo pa je po končani preiskavi zoper celjskega policista, ki je bil sprva osumljen povzročitve hude telesne poškodbe, odstopilo od kazenskega pregona. S tem pa se niso strinjali Beriševi svojci. Trdijo tudi, da je šlo za umor in ne povzročitev hude poškodbe. Policist se je, preden je ustrelil, postavil v prežeč položaj, kar naj bi ovrglo tudi mnenje, da je šlo za zmoto. Pravne postopke so sorodniki pokojnika nadaljevali sami in začelo se je sojenje za kaznivo dejanje umora.

Vedno znova pa se je postopek ustavljal. Odvetnica Beriševih svojcev Marjetica Nosan je v vmesnem času zaradi bolezni umrla, nakar je obtožbo dalje vodil odvetnik Gorazd Fišer. V sodnem procesu so zaslišali številne priče, največ policistov. Ti so opisovali predvsem minute po prihodu, kako so Berišo, ležečega na tleh, vklenili in videli prestrašenega Bobero, ki jih je opozarjal, da je bežeči imel pištolo. Toda pištole kasneje niso našli. Vsi so trdili, da so jih na rednih sestankih na policiji opozarjali, da je za Berišo razpisana tiralica in da je nevaren ter oborožen. In nato se je spet ustavilo. Od zadnje obravnave je namreč preteklo več kot tri mesece. Drugače rečeno – zdaj se mora sojenje spet začeti znova. Če bodo spet zasliševali vse priče, ob tem prebirali vse zapisnike, je pričakovati, da se bo postopek spet vlekel.

SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji (dovoljeni so le prvi dan objave članka na blogu) s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih.

 

Človek, ki zna s snegom in z novinarji …

Tale intervju je bil objavljen v petkovi številki Novega tednika, na Radiu Celje pa v nedeljo dopoldne.  In kot nalašč za “podlago”: čeprav zadnje dni ni snežilo, pa je v Celju močno  snežilo ravno v času, ko je bil predvajan  intervju. Po koncu oddaje pa je – nehalo snežiti. 

…

Z vodjo zimske službe VOC-a Matjažem Kapitlerjem o snežnih razmerah, slabih cestah in nepredvidljivih zimah

»Na Celjskem je zapadlo toliko in toliko snega …« je bil verjetno stavek, ki ga je v minulih zasneženih dneh največkrat izrekel za številne medije. Njegova mobilna številka je prva, ki jo zavrtimo, ko začne snežiti. Vemo, da bo centimetre zapadlega snega in vse podatke stresel iz rokava hitreje, kot zunaj sneži! Čeprav se zaradi teh informacij slišimo večkrat na dan, smo ga prvič spoznali v tem intervjuju. Kljub delovnem tempu je sproščen in miren, brez treme. Tega smo ga malo naučili tudi mediji, pravi. Včasih ga prepoznajo ljudje na cesti in ker dobro ve, kdaj bo snežilo, je kot naročen za pogovore o vremenu. Ni jih malo, ki ga celo zamenjujejo z vremenoslovcem. Zagotovo pa je eden redkih, ki mu nikoli ni težko odgovarjati novinarjem in je ne glede na svoje obveznosti vedno dosegljiv.

Vam mediji s tem, ko vas novinarji toliko kličemo, ne presedamo?
Ne. Na začetku mi je bilo malo čudno, potem sem se navadil. Pravzaprav vidiš, da so ljudje tisti, ki potrebujejo informacije. To je naša priložnost, da jih opozorimo na svoja dejstva, kako delamo. Ko sneži, vem, da bodo novinarji klicali, zato si podatke pripravim, ostalo oblikujemo sproti. S petih ali sedmih radijskih postaj me kličejo tudi večkrat dnevno, nato iz dveh do treh časopisnih hiš in z dveh televizij. Večinoma gremo v živo v program, ker imajo novinarji to najraje zaradi ažurnosti.

Ko vas pokličemo, imate podatke že ob šesti uri!
Okoli petih vstanem, ob zimskih razmerah, kot so bile pred dnevi na Celjskem, že prej. Včasih ne morem spati, ker vem, kakšno je zunaj. Zjutraj pokličem glavnega dežurnega, ki mi posreduje prve informacije, koliko in kje je največ snega, kakšne so temperature, če so kje zastoji, ali obvladujemo zadevo in če smo šli pravočasno na teren. Povedo mi, kje so morda kakšni zdrsi na cestah. Pa tudi, če so klicali s policije ali iz medijskih hiš.

Greste tudi na teren?
Sprva uporabim podatke, ki jih dobimo s terena in teh je veliko. Čez dan, ko se situacija nekoliko umiri in zberem misli, pa je dobro, da grem na teren in spremljam, kaj se dogaja, saj tako dobim tiste »ta prave« podatke.

Zimska služba, policija, prometno-informacijski center, regijski center za obveščanje. Gre za mrežo, iz katere mediji črpamo podatke. Kako se vi obveščate med seboj?
S policijo smo zelo dobro povezani in tudi s centrom za obveščanje ter prometnim centrom. Naš dežurni na cestni bazi poroča glavnemu dežurnemu v Celju, ki ima podatke iz vseh devetih baz. To sporoči zatem na policijo in zadeva gre v medije. Takšno delo je že utečeno in se v praksi dobro obnese.

Vedno govorimo le zimska služba. Koliko ljudi jo sestavlja?
Na našem območju je devet cestno-vzdrževalnih baz, kjer so dežurni in cestarji, pregledniki, ki bdijo nad situacijo na terenu. Opazujejo kritične odseke, spremljajo vreme in o tem obveščajo glavnega dežurnega v Celju. Ko pride do poslabšanja vremena ali napovedi, je v ozadju še več ljudi. Tu so med drugim upravljavci strojev in vozil, ki čakajo na sneženje. Ob prvi poledici ali ko začne snežiti, gredo na teren. V ozadju je tako okoli 150 ljudi oziroma 102 plužni in posipni enoti.

Skoraj nihče se ne vpraša, kakšno je delo voznika pluga, ki pa ni enostavno.
Tako je. Imajo zelo težko delo, vozniki pluga gredo na poledenelo vozišče z okoli 10 tonami naloženega materiala, torej gredo prvi v sneg, snežno plundro, vstanejo že okoli 2. ure ponoči, vozijo ob zelo slabi vidljivosti. Njihova vozila imajo izredno dolžino in širino, lahko pride do zdrsa, saj je včasih zaradi količine snega težko ugotoviti, kje cesta sploh je.

Kaj pa »famoznih« 10 in 15 snežnih centimetrov?
V akcijo pluženja in posipanja gremo takoj, ko zapade vsaj toliko snega, da lahko plužimo ali pa da je na cesti poledica. Pravilnik o izvajanju zimske službe res navaja, da je cesta višjega prednostnega razreda, če sneži, še prevozna, če je na njej do 10 centimetrov snega. Na cestah nižjega prednostnega razreda pa tja do 15 centimetrov.

Se pravi, da so vozniki nestrpni. Čisto možno je voziti po 15-centimetrski snežni podlagi, vendar ne z letnimi pnevmatikami …
Da, tudi to se je letos dogajajo, ker je snežiti začelo že pred 15. novembrom, ko je predpisana zimska oprema. Mislim pa, da so vozniki resnično nestrpni. Ob poledici in sneženju je treba nujno spremeniti vožnjo, upoštevati varnostno razdaljo in predvsem voziti počasneje. Vsaka napaka se lahko kaznuje z zdrsom. Med letom se nihče ne pritožuje, pozimi ni nič drugače, le sneži.

V mestu je včasih videti, da nekateri še pred svojim pragom ne očistijo …
Nekateri očistijo pred svojim pragom, marsikdo pa tudi ne. Bolj pa so v mestu ovira parkirana vozila. Za izvajanje zimske službe so namreč zelo moteča. Ceste potem ne moreš dobro očistiti, ravno ob vozilih ostane še več snega, kot ga je bilo prej. Zato pogosto v mestu plužimo ponoči, ko je vozil manj.

Letos izjav tipa »sneg je znova presenetil zimske službe« ni bilo toliko kot prejšnja leta. Vas te izjave kaj jezijo?
Ne, smo se jih že navadili. Treba je razumeti, da je pri vsaki stvari potreben nek reakcijski čas in če v eni uri zapade 20 centimetrov snega, je iluzorno pričakovati, da bo cesta kopna. Obhodni čas ene plužne enote je okoli dve uri, včasih tudi štiri ure, odvisno pač od razmer. Nekje tri ure po sneženju pa so ceste višjega prednostnega razreda že splužene, posute in zarobljenje.

Glede na izkušnje boste vedeli, kje na Celjskem vedno zapade največ snega?
Ko sem s to službo začel, je bilo vedno največ snega na Gorenjskem, če gledava celotno Slovenijo, na našem območju pa okoli Mozirja. Zdi se mi, da se je zdaj to malo spremenilo. V zadnjih petih zimskih sezonah je največ snega zagotovo vedno na območju Kozjanskega.

Imate tudi vi občutek, da je prišlo do nekega zasuka v naravi? Kakšne zime so bile včasih?
Vsaka zima je po svoje specifična. Letošnjo smo imeli ogromno akcij. Snežilo je pri minus 10 stopinjah in več, potem pa je dež spral s ceste vse in so bili potrebni ponovni posipi. Imeli smo sneženje, sodro in dež v istem dnevu, še grmelo je! Ali zime ni ali pa je in je nepredvidljiva in neugodna. Dogajalo se je, da smo imeli sredi zime pravzaprav pomlad in zimo prestavljeno v marec in april, bile pa so kdaj tudi tople zime. Sprememba se opazi, da.

Pa se kdaj vremenoslovci zmotijo? Zadnjič so se, prejšnji četrtek zjutraj je snežilo, pa so rekli, da ne bo …
V zadnjem času so vremenske napovedi izredno zanesljive. Mi imamo vpogled v njihove napovedi, ki so prilagojene ravno za cestne službe, vseskozi nam je dosegljiva tudi radarska slika. Seveda so tudi vremenoslovci samo ljudje, včasih napovejo malo manj ali pa malo več snega in takrat ga čakamo, pa ga ni … Slovenija je klimatsko različna, tako da je te stvari zelo težko napovedovati in vreme je nepredvidljivo.

Ampak ceste ostajajo iste. Vedno več bo ljudi, ki bodo rekli, da so zdrseli s cest zaradi slabe urejenosti.
Žal so naše ceste res zelo slabe, asfalti so stari tudi 30 let in več, premalo se vlaga, javnost pa pričakuje veliko. Treba bo spremeniti miselnost in najti finančna sredstva, kajti vse je povezano s prometno varnostjo. Ceste so se nesorazmerno urejale glede na naraščajoč promet, ponekod niso dovolj široke, ni sredstev za osnovno vzdrževanje, ni za zadostno košnjo trave, imamo ničkoliko slabo zakrpanih lukenj, mrežastih razpok, zlomljenih prečnih in vzdolžnih profilov … Glede na dnevni promet so nekatere ceste neprimerne za vožnjo. Nujna bo krepka obnova in temu bodo morali nameniti veliko več denarja. Mi vzdrževalci si tega želimo, ker se bomo tako izognili odškodninskim zahtevkom, kajti ni prav, da je odgovornost le na vzdrževalcih, morala bi biti tudi na naročnikih.

Prometna varnost so cesta, voznik in vozilo, pravijo na policiji.
Vozniki so nevarni. Med vožnjo telefonirajo, se pogovarjajo, kar pomeni, da so v mislih odstotni. Mladi vozniki so objestni. Gre za probleme tega časa in še veliko bo treba narediti na vzgoji in izobraževanju.

…
Matjaž Kapitler je inženir gradbeništva, pri podjetju VOC Celje pa je zaposlen že od leta 1984. Zadnjih 18 let je vodja zimske službe, vendar opravlja še ogromno drugega dela, povezanega z vzdrževanjem in obnovo cest na našem območju. Je rojen Celjan in oče treh otrok, z družino živi v Galiciji. Čeprav ga bralci in poslušalci poznajo najbolj po sporočanju informacij, povezanih z zimskimi razmerami, bolj kot sneg ljubi morje. Je deloholik, zaradi natančnosti pri delu ga njegovi kolegi zelo spoštujejo. Opisujejo ga kot dobrega družinskega človeka, ki pogosto na mizo postavi domač kruh, ki ga – speče sam.
SIMONA ŠOLINIČ
Foto: SHERPA

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji (dovoljeni so le prvi dan objave članka na blogu) s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih.

 

Kaj se sploh dogaja v primeru tragedije v Arji vasi?

Sodna preiskava še vedno ni končana, povzročitelj še vedno na psihiatriji – Bo sposoben za sojenje? – Njegova odvetnica nad žalsko sodišče

Sodna preiskava v primeru hude tragedije, ki se je zgodila 2. oktobra na avtocesti pri Arji vasi, še vedno ni končana. V nesreči so umrli Peter Kračun, Tjaša Koštomaj in Nataša Godec, vsi stari malo več kot 20 let. Eno dekle je bilo hudo poškodovano. Povzročitelj, 46-letni Branko Maček, je vinjen zapeljal v nasprotno smer na avtocesti in trčil v njihovo vozilo. Starši umrlih otrok, ki niso sprejeli Mačkovega opravičila, tako še vedno čakajo na razplet in čimprejšnje sojenje.
Čaka tudi javnost. Toda kaj se dogaja v ozadju primera? Ni več skrivnost, da je ravno odmevnost nesreče pripomogla k temu, da so nekateri postopki stekli hitreje in da se bo sojenje – kakorkoli bi sodišče to zanikalo – zanesljivo začelo hitreje kot pri številnih tragičnih nesrečah, ki so se zgodile že pred leti. Na tožilstvu o preiskavi ne želijo govoriti, izvedeli pa smo, da naj bi na sodišču zaslišali že vse, na vrsti so izvedenci. Maček pa je ves ta čas še vedno v svoji sobi na psihiatriji v Vojniku – razen verjetno ob odpustih konec tedna.

Ko bo sodna preiskava končana, bo romal primer na tožilstvo, kjer bodo spisali obtožnico (hitro?). Ta se vloži na sodišče in takrat se čaka na razpis glavne obravnave, torej sojenja. V primeru, da je povzročitelj v priporu, imajo takšne zadeve seveda prednost, vendar Maček ni v priporu, ampak v psihiatrični bolnišnici. To lahko pomeni, da četudi sojenje razpišejo hitro, mu morda zaradi stanja ne bo zmožen slediti. Ali se torej res lahko zgodi, da psihično ne bo »zrel« za sojenje? »Maček se je udeležil zaslišanja, ni se odzval le prvemu vabilu, ker tega ni dopuščalo njegovo zdravstveno stanje, kar je potrdil tudi izvedenec psihiatrične stroke. Če bi se njegovo stanje poslabšalo, da bi na primer bila izkazana kakšna duševna bolezen, potem se zadeva lahko zaplete. Glede na mnenje izvedenca pa lahko vse, ki menijo tako, pomirim. Zaenkrat ne kaže, da gre za duševno bolezen, zato menim, da ni bojazni, da sojenju ne bi mogel slediti. Tudi sam je dejal, da želi, da se postopek čim prej začne in konča,« nam je dejala njegova odvetnica Nuša Maček. Ali bo res tako, bomo videli že na prvi obravnavi – upajmo, da čim prej …

Kam je izginilo pooblastilo?
Konec lanskega leta je v javnost prišla vest, da je sklep Okrajnega sodišča v Žalcu o začasni prepovedi odtujitve ali drugačne obremenitve Mačkovih dveh hiš pri Polzeli, na katerega se je odvetnica pravočasno pritožila, postal dokončen. Razlog: odvetniška pisarna, ki zastopa Mačka, ni k ugovoru priložila pooblastila stranke, da jo lahko zastopa! Maček namreč prodaja dve hiši, zaradi begosumnosti pa je pooblaščenec družin umrlih otrok Franci Matoz predlagal, da se mu začasno prepove prodaja hiš.
Toda Mačkova odvetnica trdi, da s tem primerom na žalskem okrožnem sodišču nekaj ni bilo tako, kot je treba, in da je pooblastilo, gre za list papirja, v spisu zanesljivo bilo. »Poleg tega sem bila do izdaje sklepa o zavrženju našega ugovora v pisnem stiku s predsednico tamkajšnjega sodišča, ki mi je odgovorila na nekatere poizvedbe. Torej je štela, da je v spisu pooblastilo bilo in je tako naši pisarni posredovala podatke. Ne vem, kaj se je s pooblastilom na sodišču zgodilo in kam je izginilo. Zanimivo je tudi, da je sodišče sklep o izdaji začasne odredbe o prepovedi odtujitve ali drugačne obremenitve izdalo na podlagi manjkajočih pooblastil s strani odvetnika Matoza … Menim, da je sodišče nepravično do strank v postopku, o tem sem obvestila tudi predsednico Višjega sodišča v Celju,« dodaja odvetnica. Na odločitev se je tako spet pritožila. Dodaja, da je prav, da se o problemu prometne varnosti govori, vendar opozarja (tudi odvetniško zbornico), da takšno javno izpostavljanje primera s strani Matoza temu postopku ne koristi. Vendar Matoz ves čas vztraja pri svojih trditvah v javnosti. Naj spomnimo, da tožilstvo po nesreči za Mačka ni zahtevalo pripora, ker za to kljub smrti treh mladih ni razlogov …
V zadevi na žalskem sodišču gre za izvršilni postopek, saj bodo družine pokojnih od povzročitelja terjale odškodnino in ta postopek ne vpliva na kazenskega, torej na sodno preiskavo ali na sojenje zaradi predrzne vožnje s tragičnimi posledicami. Je pa zakulisje primera, o katerem se je govorilo (kot je to v navadi) dva meseca na veliko, nato pa je vse potihnilo, pokazalo, kako tog je sistem in koliko birokracije in papirjev pravzaprav ovira to, da bi se dosegel cilj, ki so si ga med drugim zadali pravosodni in prometni minister ter notranja ministrica: hitri postopki. Družine Koštomaj, Kračun in Godec so zlomljene v svoji bolečini, ki jim jo je zadal Maček. Želijo si hitre in pravične kazni zanj. Bijejo peklenski boj s sodnim kolesjem. Kako se bo le-to v tej zadevi vrtelo naprej, bomo spet preverili. Kmalu.

SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji (dovoljeni so le prvi dan objave članka na blogu) s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih.

 

Za večino majhna stvar, zanj neznosna ovira …

O 23-letnemu Danijelu Spasojeviču sem lani že pisala, ko so s koncertom v Celju zanj zbirali denar. Rad bi si kupil avtomobil, ki bi mu olajšal mobilnost. Zaradi bolezni je na invalidskem vozičku, sam se ne more premikati, voziček poganja s posebnim gumbom. Avto bi mu pomenil ogromno, vendar še ni dovolj zbranega denarja. Kljub temu pa Spasojevič ni obupal, še več, že nekaj časa glasno opozarja na nekatere stvari, ki jih zdravi ljudje v svoji okolici niti ne opazijo, njemu, ki je invalid, pa predstavljajo nepremagljive ovire.

Pred dobrim mesecem dni je denimo v toaletnih prostorih v trgovskem centru v Žalcu imel kaj videti. Do stranišča pravzaprav sploh ni mogel. V toaletne prostore, ki so namenjeni invalidom, so trgovci postavili omaro, saj so verjetno domnevali, da v naši družbi ni invalidov oziroma, da ti ne opravljajo malih in velikih potreb kot oni … Omaro v stranišču je tudi posnel in posnetek objavil na spletu. To je le eden od resničnih dogodkov iz življenja mladega fanta, čigar vsakdanjik mu vzame veliko moči in truda, da opravi čisto majhne stvari.

Samo nekaj minut, ki smo jih preživeli z njim, je bilo treba, da smo v Celju videli, s čim vse se morajo boriti invalidi in koliko preprek morajo premagati pri svojem gibanju z vozički. A ni vse tako slabo, pravi Spasojevič. Na Hudinji so v nekaterih ulicah zdaj končno uredili prehode za pešce in pločnike, da se je nanje zdaj moč zapeljati z vozičkom. Toda čeprav je v kar nekaj trgovin, lokalov in ustanov možno priti z invalidskim vozičkom, se še vedno najdejo primeri, kjer so na invalide enostavno ali malomarno pozabili.

Spasojevič kljub invalidnosti dela kot režiser in producent. Posnel je kar nekaj videospotov slovenskih pevcev, za njim je tudi posnet film To je on, ki je bil na ogled lani jeseni. Delo, ki ga rad opravlja, zahteva večjo mobilnost, ki pa je – vsaj dokler ne bo zbranega denarja za avto – še ne more doseči, njegova invalidnost pa bi terjala 24-urno pomoč in asistenco na domu, saj niti na stranišče ne more sam.

Trenutno je njegov družinski pomočnik mama, vendar Spasojevič meni, da se bi te stvari enkrat za vselej morale urediti: “Če zate skrbi družinski pomočnik, je to eno samo životarjenje. Vsak dan nas je manj tistih, ki pristajamo na tak način življenja. Zakon o osebni asistenci na domu bi se moral sistemsko urediti. To bi mi olajšalo življenje,” pojasnjuje Spasojevič, ki sam še vedno išče nekoga, ki bi mu dodatno pomagal. “Zgrožen sem, kako so stvari nas urejene oziroma, bolje rečeno, sploh niso urejene. Država je tako nepravična. Poglejte, pri nas ni niti nobene varne hiše za invalide, hendikepirane! Je le ena, kjer je urejen dostop za invalidke, žrtve nasilja,” opozarja Spasojevič.

V pogovoru z nami izpostavi še več domnevnih nepravilnosti in primerov, za katere meni, da je država gladko padla na izpitu, še posebej do invalidov. Za možnost ureditve varne hiše za invalide pri nas se je odšel pogovarjat tudi na celjsko občino. Njegovo idejo so podprli, kako pa bo naprej, še ni znano. Pojasnjuje še, da tudi med invalidi samimi škripa.

Ostro kritizira Borisa Šušteršiča, ki je tudi predsednik nacionalnega sveta invalidskih organizacij, češ da za invalide ne naredi dovolj. Z njim se je poleti celo zapletel v spor, ki je prerasel v temo, o kateri se je na spletu na veliko komentiralo. Spasojevič trdi, da so ga med počitnicami dobesedno vrgli iz Doma dva topola v Izoli, kamor odhajajo na rehabilitacijo slovenski distrofiki. Z njim naj bi ravnali nečloveško, mu tudi odklonili pomoč. Šušteršič pa navaja, da vse le ni bilo tako kot trdi Spasojevič. Svojo rehabilitacijo je v Izoli izkoristil, dneve, ko naj bi jih tam preživel naknadno pa menda naj ne bi niti plačal, tudi obnašal naj bi se neprimerno. Medsebojno je kar nekaj očitkov na osebni ravni, za katere pa seveda ni prostor v medijih.

Vozilo, ki bi ga Spasojevič nujno potreboval, stane okoli 15 tisoč evrov, do zdaj je zbranega 6 tisoč evrov. Sredstva lahko se še vedno lahko nakazujejo na račun območnega združenja Rdečega križa Celje: TRR: 06000 – 0004910730, s pripisom: donacija Danijel Spasojevič.

SIMONA ŠOLINIČ

foto: GrupaA, info.grupa@gmail.com,

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji (dovoljeni so le prvi dan objave članka na blogu) s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih.

 

Nekatera dekleta niso mogla dihati in hoditi …

Pretresljive izpovedi deklet iz nesreče na avtocesti – Posledice poškodb zaradi vinjenega voznika bodo čutile vse življenje

Letošnji 26. april je spremenil življenje več kot 12 družinam deklet, ki so bila udeležena v prometni nesreči na avtocesti pri izvozu na Ljubečno. Vračala so se z dekliščine z najetim voznikom in avtobusom – ravno zato, da bi se pripeljala domov varno … Včeraj je sodni senat celjskega okrožnega sodišča več kot pet ur poslušal njihove boleče izpovedi in podrobnosti o nesreči, ki je bila usodna za 26-letno Damjano Hribar.

Večina deklet je bila v času sodne razprave v solzah, poškodbe so nekaterim pustile posledice, ki so jih zaznamovale za vse življenje. Ob tem jih boli tudi to, da se 31-letni Vasja Niegelhell do včeraj na sodišču ni opravičil nobeni. Vinjen je sedel za volan, vozil prehitro in trčil v njihov avtobus ter jih zrinil z avtoceste.

Niegelhell se ni želel zagovarjati, je pa pred sodnim senatom povedal, da mu je žal, ker se je to zgodilo: »Rad bi se opravičil za to, kar sem storil in da ste morali trpeti zaradi mene.« Toda njegovo opravičilo je v sodni dvorani zvenelo bolj kot ne v prazno, saj dekleta, ki so bila poškodovana, njegovih besed niso slišala, saj so jih takrat poslali iz dvorane. Pri zagovoru in besedah obtoženih namreč priče (preden pričajo) ne smejo biti prisotne. Sta ga pa slišala starša Romane Hribar in pri tem jokala. »Opravičila ne sprejmem … In četudi bi, kaj to spremeni? Bom hčerko dobil nazaj?« je povzročiteljeve besede v solzah komentiral Romanin oče Janez Hribar.

Združene po nesreči
Dekleta so se po nesreči še bolj zbližala, saj le tako skupaj premagujejo težave, ki jim jih je s svojim početjem povzročil Niegelhell. »Drugače ne gre. Pomagamo si z druženjem, s pogovorom,« je dejalo eno od deklet. Kar 11 jih je v pričanjih opisovalo, kaj vse morajo trpeti po usodni nesreči. »Na levo uho ne slišim več, težko povezujem besede v stavke, na koži ne čutim več temperaturnih sprememb, torej ne vem, kdaj je vroče in kdaj hladno. Zaradi nesreče imam hude poškodbe lobanje in čakam na novo operacijo, da mi bodo lahko izdelali še en njen del,« je razlagala 35-letna Renata Kosmatin. Pod vprašajem je njena kariera, saj je tik pred koncem študija radiologije, vendar se še ne ve, ali bo zaradi poškodb sploh lahko delala v območju sevanja.

»Slišala sem, da je nekaj počilo, saj sem pred tem spala. Nato se spomnim, da sem iz prevrnjenega avtobusa po blatu lezla po vseh štirih. Pet reber sem imela zlomljenih, 12 dni sem bila nato še v komi. Zapletlo se je s pljučnico in nato še s sepso,« je s pričanjem nadaljevala Vilma Gril, ki je bila druga najhuje poškodovana. Skoraj vse bodo zaradi nesreče imele vse življenje težave s hrbtenico. Najmanj tri so pričale, da po trku in prevračanju avtobusa sploh niso čutile nog. »Ko sem se nekako rešila iz avtobusa, ki je obtičal v jarku in blatu, sem komaj vstala, nato se mi je glava povesila in je nisem mogla več dvigniti,« je dejala Stefani Ašer, ki vsak dan čuti bolečino v hrbtenici. Mnoge so še vedno pod vplivom tablet, saj se zdravljenja, terapije in rehabilitacije niso končali.

Manca Sikošek, ki je tisti dan imela dekliščino, je poroko preložila. »Strah me je. Spomini še preveč bolijo,« je razlagala ob opisu, kako se je skoraj zadušila, saj je avtobus pristal v blatu. Namesto daril, ki bi jih morala dobiti, je dobila škatlice pomirjeval: »Redno moram hoditi k psihologu.« In psihične težave so ostale skoraj vsem. Tudi voznik avtobusa Damjan Intihar si marsikaj očita: »Jaz sem vozil, seveda se sprašujem, kako bi se lahko nesreča končala drugače.« Toda vozil je po pravilih, ne več kot 100 km/h, kolikor je bilo dovoljeno za njegov avtobus. Sam ni bil huje poškodovan, je pa vsaj eno dekle rešil pred zadušitvijo, saj je bila ukleščena med sedeži v blatu.

V zraku visi pa še eno vprašanje. Sestra pokojne, Mojca Hribar, ki je bila v nesreči tudi hudo poškodovana (v roko so ji prestavili kost iz medenice), še vedno trdi, da je v trenutkih po nesreči v avtu Niegelhella videla še dve osebi. Ker v obtožnici tega nikjer ne piše, policisti verjetno tega niso mogli dokazati.
Sojenje se bo nadaljevalo 20. in 22. januarja z zaslišanjem še nekaterih prič in sodnih izvedencev medicinske, psihiatrične in prometne stroke.

Vasja Niegelhell je obtožen kaznivega dejanja predrzne vožnje, s katero je povzročil smrt ene osebe in hude ali lažje poškodbe več ljudem. Sodijo mu tudi zaradi zapustitve ponesrečencev brez nudenja pomoči. Za prvo kaznivo dejanje mu grozi 12 let zapora, za drugo do enega leta. Koliko kazni bo tožilka Marija Sladič predlagala, še ni znano.

SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji (dovoljeni so le prvi dan objave članka na blogu) s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih.

 

Klo­fu­ta se ne zgo­di že na pr­vem zmen­ku!

Kot smo že pisali, je na Celjskem vedno več nasilja v družini. Ljudje zaradi krize ostajajo brez služb, kar jih pahne v slabo finančno stanje. Osebna stiska je še večja in klofuta pade lažje in prej. Toda te stvari nikakor niso vzrok, da je v Sloveniji nasilja zagotovo preveč, trdi Špela Veselič, strokovna sodelavka SOS-telefona za ženske in otroke, žrtve nasilja. »Vzrok je v družbi, ki je strpna do nasilja. Kriza in alkohol samo povečata tveganje, da do nasilja pride. Ogromno alkoholikov ni bilo nikoli nasilnih. Ko želimo povzročitelja pripraviti, da bo nehal biti nasilen, ne moremo pristati samo na to, da se zdravi zaradi alkoholizma. Delati mora na socialnih veščinah, se naučiti, kako nasilne vzorce vedenja zamenjati z nenasilnimi. Ženske, ki nas kličejo in sprašujejo, kako naj partnerja ›spravijo na zdravljenje‹, morajo vedeti, da se lahko zgodi, da četudi partner ne bo več pil, bo še vedno nasilen.«

Kdo največkrat zavrti številko 080 11 55?

Ženske, ki so žrtve nasilja, otroci nekoliko manj, toda pogosto. Otroci poznajo številke še ostalih SOS-telefonov, ki so namenjeni izključno njim. Najpogosteje kličejo ženske, ki razmišljajo, kako storiti prvi korak iz nasilja in ki ne vedo točno, ali dejansko doživljajo nasilje. V slovenski družbi psihično ali tudi ekonomsko nasilje pogosto nista razumljena kot nasilje, zato so ženske v večji stiski. Mislijo, da pretiravajo, da so same krive. Toda vedno in povsod je odgovoren izključno povzročitelj! Ljudje storimo marsikaj narobe, a nihče nima pravice, da nas tepe. Včasih ženske ne poznajo pristojnosti centrov za socialno delo, policije, kdaj ta lahko izreče ukrep prepovedi približevanja, kdaj se obrniti na varno hišo, kaj se takrat zgodi z otroki ….

Je zgrešeno mnenje, da je nasilja največ v revnejših družinah?

Nasilje nad ženskami in otroki še zdaleč ni omejeno na določen socialni status, prisotno je v vseh družbenih slojih! Ženske v nižjih slojih se le bistveno lažje obrnejo na inštitucije, manj jih je sram, ker so tudi drugače vajene iskati pomoč v drugih situacijah. Bolj izobražene, bogatejše ženske pa nasilje nad seboj razumejo kot osebni poraz. Sram jih je povedati, da jim »ni uspelo« in se težje izpostavijo.

Kaj vam razkrijejo klici, kdo je največkrat povzročitelj?

Če govoriva o nasilju nad otroki, so to starši, največkrat oče. Ampak nasilne so tudi ženske. V kolikor na naš anonimen telefon pokličejo otroci, ki so žrtve nasilja staršev, in nam ne uspe dobiti podatkov od otroka, ne moremo ukrepati. Takrat ga poskušamo okrepiti v iskanju zaupne osebe, ki mu lahko pomaga. Morda je to babica, razredničarka, svetovalna delavka v šoli. V primeru, da dobimo podatek, kdo je otrok, pa vedno prijavimo policiji in centru za socialno delo. Če nas otrok prosi, naj tega ne naredimo, razložimo, da ni prav, da doživlja nasilje, in da mu moramo pomagati. V partnerskem odnosu pa so storilci največkrat moški. Mnogi si ne predstavljajo, kako žrtve trpijo. Nasilje prenašajo več let, preden prvič pokličejo. Povzročitelj ni nasilen že na prvem zmenku. Na začetku se dogajajo malenkosti: razne oblike izolacije, češ »želim si, da sva danes skupaj« in partnerka odpoveduje kave s prijateljicami … Pojavijo se različne oblike psihičnih pritiskov, ljubosumja, ki se interpretira kot ljubezen. In razvije se prva klofuta, kar postaja pogostejše in hujše. Ko povzročitelj ugotovi, da žrtev po prvi klofuti ne bo odšla, nasilje stopnjuje, ker ima občutek, da si lahko vedno več dovoli. Za žrtev je omejevanje vedno hujše.

Kaj je tista pika na i, da se žrtve odločijo, da bodo odšle?

Pogosto povedo, da jih je do tega pripravilo partnerjevo nasilje do otroka, česar ne morejo prenesti, ali da je nasilje postalo tako hudo, da ne morejo več trpeti. Ključno je, da jim službe priskočijo na pomoč v akutni situaciji. Ko pride do nasilja, moramo vsi opraviti svoje delo dobro, od policije, centrov za socialno delo in ostalih organizacij. na primer: ženska, ki živi s partnerjem 29 let – imata dva otroka, pravkar sta odplačala kredit za hišo – dobi občutek, da se je življenje končno uredilo, začne razmišljati, »kako bi lahko sploh šla in vse to pustila za seboj«. Ko se zadeva »pomiri«, žrtev pa začne razmišljati »saj bom preživela, ni bilo hudo, saj me ima vseeno rad …«, smo že zamudili in je bistveno manj možnosti, da bo odšla, saj najde vedno neke olajševalne okoliščine.

Se nasilneži sploh zavedajo, kaj počnejo žrtvam?

Vedno. K iskanju pomoči jih ponavadi prisili kakšen šokanten dogodek. Ko žrtev spakira kovčke in odide, ko jim omejijo stike z otroki, dokler ne opravijo treninga socialnih veščin ali ob ukrepu prepovedi približevanja žrtvi. Takrat pomislijo, da morajo spremeniti svoje vedenje in razumeti, da so za nasilje odgovorni oni, ne žrtve.

Je ukrep prepovedi približevanja sploh učinkovit v praksi?

Ta ukrep je pomemben, poveča varnost žrtve, povzročitelju pa daje jasno sporočilo: država ne bo strpna do nasilja. Težava pa je, da pade sistem, ki je vzpostavljen okoli tega ukrepa. Policisti ukrep izrečejo, ampak »zmrznejo«, ko bi povzročitelju morali izreči dodatne ukrepe, če tega krši. Če je nekdo priden, sistem deluje, če pa ne, sistem zataji in pademo na izpitu. Mislim, da zna zatajiti proaktivna pomoč. Se pravi, v trenutku izreka tega ukrepa mora policija obvestiti center za socialno delo, ki mora žrtvi takoj ponuditi pomoč. Dostikrat se dogaja, da mnogi rečejo, zakaj žrtev ni šla v varno hišo. Zakaj pa bi šla? Ima svoje stanovanje in država ji mora zagotoviti varnost tam! Torej država ne opravlja svojega dela dobro. Še vedno se to dogaja, da. A bila bi nekorektna, če bi rekla, da se stvari ne izboljšujejo. Sploh v policiji, kjer so z izobraževanji na področju preprečevanja nasilja naredili največji napredek med vsemi inštitucijami. Ljudje vedno bolj zavračajo nasilje. Izgubljamo pa bitke na tej sistematiki delovanja. Dogaja se, da na nekem centru za socialno delo ali policiji sodelujemo zelo dobro, na drugem ne. Prakse dela so različne in odvisne tudi od tega, kakšen čut imajo delavci do problema nasilja.

Kritični ste do nekaterih, ki so vpeti v pomoč žrtvam.

Ljudje so začeli delati na kakovosti obravnave žrtev, tako da spremembe so. Dobili smo konkretna zakonska določila, ki jasno opredeljujejo dolžnosti inštitucij in pravice žrtev. Je pa res, da to še vedno ni nekaj, s čimer bi bile nevladne inštitucije zadovoljne. Ugotavljamo, da nekateri strokovni delavci ne poznajo zakona o preprečevanju nasilja v družini, čeprav je v veljavi kar nekaj časa, in da ne upoštevajo določil, ne sklicujejo multidisplinarnih timov … Še vedno so nekateri strokovni primanjkljaji.

080 11 55 Društvo SOS-telefon za ženske in otroke, žrtve nasilja, deluje že 20 let. Prostovoljke opravijo povprečno letno 7740 ur dela, sprejmejo okrog 5000 klicev, v zatočišče za žrtve nasilja pa se letno zateče okoli 18 žensk s 17 otroki in mladostnicami. Društvo SOS-telefon žrtvam ponuja brezplačni, anonimni in zaupni SOS-telefon 080 11 55, varno hišo za ženske in njihove otroke, skupino za samopomoč za ženske ter ozaveščanje, izobraževanje, informiranje o nasilju. Številka 080 11 55 je na voljo vsak delavnik od 12. do 22. ure, ob sobotah, nedeljah in praznikih pa od 18. do 22. ure.

SIMONA ŠOLINIČ NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji (dovoljeni so le prvi dan objave članka na blogu) s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih.

 

Je res “prav, da ga je nabil in da bi ga moral še bolj”?

V spletnih komentarjih pogosto sovražni govor skrit za “masko anonimnosti” – Premalo javnih razprav o nevarnosti

“Sej je prav, da ga je nabil, svaka čast …. / … še bol bi ga moral …/ marsikateremu sodniku bi morali takole soditi …” so le trije komentarji pod novicami na večjih spletnih medijih o zadnjih napadih na policiste in sodnico. In ti komentarji so še vedno tam. Nihče jih ne odstrani, motijo le redke, policija ne odreagira, varuhinja človekovih pravic le opozarja. Mnogi znajo povzdigniti svoj glas, ko jim zapisi v medijih ne dišijo, ker novinarji pišejo o njihovih nepravilnostih, toda ob takšnih javnih pozivih k nasilju je večina tiho …. Ali to dokazuje, da je ljudem vseeno, da se takole javno poziva k nasilju?

Kar nekaj takšnih neokusnih komentarjev, ki mejijo na sovražni govor smo našli na vodilnih spletnih medijih. “Seveda s portala tudi odstranjujemo komentarje. Sploh, če presegajo tisto najnižjo možno raven komuniciranja. Le redko se zgodi, da jih ne odstranimo, če so skrajno žaljivi. Moramo se zavedati, da je meja žaljivosti relativna in se razlikuje od človeka do človeka,” pojasnjuje odgovorna urednica spletnih strani Žurnala Milena Kalacun Lapajne. Komentarje pregledujejo tudi novinarji, ki novico napišejo.

To, ali bo ta kakšen komentar odstranil, je  odvisno tudi od novinarjeve presoje, ali je nek zapis sploh sovražni govor. Ker pa niti policisti, ki morajo zakonodajo imeti v malem prstu, včasih ne vedo, ali je nekaj sovražni govor ali ne, je to težko pričakovati od novinarjev. In čeprav je pred dnevi generalni direktor policije Janko Goršek ob napadih na policiste javno izpostavil ravno problem sovražnega govora v spletnih komentarjih, je v praksi tako, da policisti resda pregledujejo spletne komentarje, vendar bolj iz drugega razloga. Kakšen komentar jih lahko poveže z domnevni storilci kaznivega dejanja, o katerem pišejo novinarji, bralci pa komentirajo. In klici administratorjev so predvsem iz tega naslova, ne toliko, ker bi odreagirali zaradi suma sovražnega govora. To so nam potrdili tudi nekateri mediji. Na Celjskem je znan en primer, ko je Sindikat policistov vložil tožbo proti piscu, ki je v komentarju žalil policista.

Varna anonimnost?

Je pa izredno težko presoditi, ali je nek zapis sploh sovražni govor ali ne, razlaga pomočnica glavne in odgovorne urednice revije Jane, dobitnica priznane novinarske nagrade, profesorica filozofije in pedagogike Alma Sedlar: “Na tem področju pri nas družba še ni dovolj ozaveščena. Sovražnega govora se – z redkimi izjemami – žal ne preganja, policisti se s posameznimi primeri po mojih informacijah skorajda sploh ne ukvarjajo, saj bi jim že samo odkrivanje avtorja zapisa na spletnem forumu vzelo veliko časa. V zadnjih dveh letih je, če govorimo o institucijah, na posamezne primere in na širjenje sovražnega govora najpogosteje opozorila prav varuhinja človekovih pravic – vendar so bila opozorila na tem področju zaradi nizke ozaveščenosti družbe v zvezi s tem, kaj sovražni govor sploh je in kakšne posledice lahko povzroči, žal bolj ali manj brez odziva.” Ima pa varuhinja tudi možnost dati pobudo za spremembo zakonodaje v smeri doslednega kaznovanja sovražnega govora in večje opredelitve, kaj sovražni govor sploh je, vprašanje pa je, ali do takšnih pobud sploh pride … Varuhinja je denimo opozorila Večer in Delo zaradi sovražnega govora, Žurnal ali 24ur.com pa nikoli do zdaj, čeprav smo sami med komentarji le v nekaj minutah našli kar nekaj takšnih, ki so neprimerni.

Glede na to, da v družbi bolj kot ne vlada apatija do sovražnega govora na spletu, je težko pričakovati tudi kakšno ovadbo ali tožbo zoper urednika kakšnih spletnih strani. Ko se bo to zgodilo, se bo morda pa kaj vendarle premaknilo, pravi Sedlarjeva, ki dodaja, da predvsem mediji “ … sploh tisti, ki so pod vplivom politike – žal širijo veliko nestrpnosti. Pomislimo, recimo, na poročanje o Romih. Lahko širijo tudi polresnice, manipuliranje s podatki ali nepreverjena namigovanja, ki jih objavljajo z namenom, da bi »očrnili« politično stran ali skupino, ki ji niso naklonjeni. Tudi s tem – čeprav tega ni mogoče videti na prvi pogled – lahko pomembno vplivajo na povečanje nestrpnosti, kakor bi lahko s korektnim in objektivnim poročanjem po drugi strani pomembno pripomogli, da bi bilo manj nestrpnosti. Sicer pa o tem obstaja že kar nekaj analiz, a ni videti, da bi se medijev pri nas to prav posebej dotaknilo. Pomembno vlogo pa imajo številni mediji pri tem, da ne regulirajo vsebine forumov na svojih spletnih straneh, ki so postali pravi pljuvalnik in gojišče sovražnega govora, saj jih nihče ne preganja.”

Nekaj vprašanj smo naslovili tudi na uredništvo spletnega medija 24ur. com, kjer nam je tamkajšnja urednica Barbara Repovž dejala: “Uporabniki so s splošnimi pogoji uporabe na naši spletni strani podrobno seznanjeni. Pri zelo odmevnih novicah, kjer prihaja zelo veliko komentarjev, se lahko izjemoma zgodi, da moderator ne utegne takoj izbrisati vseh neprimernih komentarjev. Trudimo se, da vse komentarje z neprimerno vsebino čimprej odstranimo.” Spletni mediji se kdaj pa kdaj odločijo tudi za blokiranje komentarjev, se pravi, da pod prispevkom ni moč komentirati. “Ko vidimo, da je večina komentarjev neprimernih ali  vsebujejo sovražni govor, komentarje umaknemo,” dodaja Repovževa, enak odgovor smo dobili tudi od Kalacun Lapajnove.

Je pa na spletu lažje komentirati in zliti svojo jezo, ker so pisci skriti pod masko anonimnosti, še razlaga Sedlarjeva. “Sovražni govor je tako nevaren zato, ker lahko pripelje do še večje nestrpnosti in sovraštva do že tako najbolj ogroženih posameznikov ali ranljive skupine ljudi – s čemer jim še slabša že tako slab položaj ali pripomore k temu, da imajo ti še naprej manj pravic. Še posebej pa je sovražni govor tako nevaren zato, ker lahko pripelje do tako imenovanih sovražnih dejanj. Problem ocenjevanja posledic sovražnega govora je, da je težko oceniti, kdaj je tako sovražno sporočilo nekoga spodbudilo k temu, da je izvedel sovražno dejanje – recimo pretepel koga iz ogrožene skupine, proti kateri je sovraštvo naperjeno.”  Takšni komentarji so značilni predvsem za tiste, ki “ … čutijo ali skušajo prikazati, da jih tako ali drugače »ogroža« posameznik ali kakšna manjšinska skupina – pa naj gre recimo za izbrisane, tujce, istospolno usmerjene ali pa, kot v tem primeru, policiste in sodnike.”  še poudarja Sedlarjeva, ki meni, da bi morali v zakonodaji natančneje opredeliti, kaj sploh je sovražni govor ter tega bolj preganjati. “Predvsem pa bi se morala spremeniti raven razpravljanja v družbi na vseh nivojih; v medijih, politiki … Sovražnega govora bo manj, ko se bomo začeli zavedati, da ni nič hudega, če imamo povsem drugačno mnenje od sogovornika – in da lahko tega izrazimo na dostojen in kultiviran način, saj je ena najvišje cenjenih pravic v demokratičnih družbah prav pravica do svobode izražanja. Vendar tudi tukaj velja – meje moje svobode so meje svobode drugega.”

SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji (dovoljeni so le prvi dan objave članka na blogu) s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih

 

Kdo bo udaril po tistih, ki napadajo policiste?

Že drugi napad na policista v nekaj dneh na Celjskem – Trije policisti poškodovani

Komaj 23 let star Velenjčan je v noči na soboto na velenjskih ulicah enega izmed celjskih kriminalistov z bokserjem na roki udaril v glavo in ga pri tem poškodoval. S kolegom je nato razgrajal še v pridržanju, poškodovala sta še dva policista. To je že drugi napad na policista v zadnjih dveh tednih na Celjskem. Pred dnevi je v Nazarjah mlajši moški z nožem napadel dva policista in enemu pri tem zlomil nos. Med policisti je zavrelo in pri tem imajo podporo vodstva.

Kriminalistov in policistov je bilo v noči na soboto v Velenju nekoliko več zaradi zabave v Rdeči dvorani in zaradi nadzora v zvezi z nedovoljenimi drogami. Do napada je prišlo v bližini trgovskega centra, ko sta dva kriminalista želela z 22-letnikom, ki je dajal videz vinjenosti in kričal nanje ter jih žalil, opraviti identifikacijski postopek. 22-letnik jima ni želel povedati niti osebnih podatkov niti dati dokumentov, nakar sta se v spor vmešala še dva njegova prijatelja, ki naj bi prav tako žalila kriminalista.

»Pri tem je eden izmed njih, star 23 let, nenadoma s pestjo, na kateri je imel bokser, udaril kriminalista v obraz. Ko je ta padel na pokrov vozila, ga je 23-letnik z bokserjem še enkrat udaril v glavo. S prijatelji je nato zbežal proti Gorici,« je razlagal vodja celjskih kriminalistov Jože Senica. Policisti so jih tam izsledili, nakar je 23-letnik spet napadel enega izmed policistov. Drugi, njegov leto dni mlajši pajdaš, pa je ubral drugačno taktiko. Policista, ki ga je miril, je namreč ugriznil v roko.

Niti pridržanje ju ni ohladilo, saj sta razgrajala tudi v prostorih velenjske policijske postaje. Eden je razbijal še inventar in spet napadel enega izmed policistov, nekaterim grozil. Oba bosta ovadena zaradi preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi, poškodovanja tuje stvari in ogrožanja varnosti. Preiskovalni sodnik je za 23-letnega vročekrvneža, ki je policistom že od prej znan kot nasilnež, odredil sodno pridržanje. Njegov 22-letni ostrozobi prijatelj je na prostosti.

»Dovolj imamo tega!«

Kriminalista so po zdravniški oskrbi odpustili iz bolnišnice, dobil je šive na obrazu. Napadeni kriminalist je tudi podpredsednik Sindikata policistov Slovenije David Brumec. Sindikat je že v soboto pozval k ustanovitvi posebne skupine tožilcev, ki bi preganjala napade na uradne osebe. Pravijo, da policija v teh primerih svoje delo opravi dobro, vendar se tudi tu zatakne na sodiščih in tožilstvih. Premierja Boruta Pahorja, ministrico za notranje zadeve Katarino Kresal in pravosodnega ministra Aleša Zalarja so pozvali, da ostro obsodijo takšne napade.

»Pričakujemo, da bodo napade na policiste, kriminaliste, sodnike, tožilce in druge nosilce javnih pooblastil prednostno obravnavali. Glede na težo dejanja naj sledita takojšnje sodno pridržanje in sodna preiskava. Vsaka poškodba, ki jo povzroči storilec uradni osebi, naj se šteje najmanj za hudo telesno poškodbo. Zahtevamo, da se vsak primer ogrožanja varnosti in napada na uradno osebo skozi pristojnosti tožilcev spelje vsaj skozi fazo preiskave, ne pa da se zavrže že ob prejemu preiskave s šablonskim izgovorom,« navajajo v sindikatu, kjer še dodajo, da zadnji dogodki z napadi na sodnike: » … kažejo točno to, kar smo že napovedali, da se nasilje ne bo ustavilo pri policistih!«

Njihove zahteve je podprl tudi direktor celjske policije Karol Turk: »Če so osumljenci, jih obravnava posebna skupina tožilcev, če so žrtve pa ›padejo‹ v redne sodne postopke! Se mi pa postavlja vprašanje, kakšna je morala te družbe, kjer nasilje prevladuje nad komunikacijo. Takšni napadi ne bodo vplivali na naše naloge, ki jih bomo opravljali ne glede na tiste, ki nas bodo poskušali ustaviti.« Letos je bilo zaradi 30 napadov na policiste podanih 21 kazenskih ovadb. Enako številno ovadb je bilo tudi leta 2005, lani kar 30. Če govorimo o grožnjah policistom, je bilo takšnih 26, lani 43, letos do tega dneva že 23.

SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji (dovoljeni so le prvi dan objave članka na blogu) s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih.

 

Šokantno: voznika policisti popisali, nato je povzročil tragedijo!

Pred nesrečo na Kidričevi cesti trčil še v en avto – Zakaj niso opravili testa vinjenosti? – Inšpekcijski pregled na celjski policiji

Moriji na celjskih cestah ni videti konca. V ponedeljek okoli 17.30 je na Kidričevi cesti zaradi domnevno vinjenega in prehitrega 36-letnega voznika umrla 47-letna Saša Preložnik iz Vojnika, mati dveh otrok. Po tragediji je na dan prišel šokanten podatek, o katerem na celjski policiji do včeraj niso govorili: 36-letni Branko Ž. iz Štor je dobro uro pred nesrečo na Kidričevi cesti povzročil nesrečo že v celjski Novi vasi. Policisti so prišli tja, ga popisali, a jo je odnesel brez kazni in – brez alkotesta. Odpeljal je dalje in na Kidričevi cesti povzročil takšno nesrečo, ki je pretresla tudi vsega vajene reševalce in gasilce, ki so morali odstranjevati posledice!
36-letni Branko Ž. iz Štor je z osebnim avtomobilom znamke Mercedes v ponedeljek okoli 17.30 po Kidričevi cesti vozil proti Teharjam. V neposredni bližini Baumaxa je nespametno prehiteval v škarje, kar pomeni, da mu je nasproti pripeljala kolona vozil. Nekaj voznikov naj bi se mu uspelo umakniti, 47-letni Preložnikovi iz Vojnika, drugi v koloni, ki mu je vozila nasproti, žal to ni uspelo. Čelno trčenje z žensko, ki je bila v vsej prometni situaciji nedolžna in ki je vozila pravilno, je bilo zanjo usodno. Umrla je na kraju nesreče, saj so bile poškodbe tako hude, da ni imela nobenih možnosti preživetja, četudi bi bila prva pomoč v istem trenutku na kraju nesreče. Moški naj bi z mercedesom po vsej Kidričevi cesti vozil hitro, v enem od križišč naj bi celo prevozil rdečo luč. Zaradi težav v osebnem življenju naj bi večkrat predvsem v zadnjem času pogledal v kozarec, to naj bi vedelo kar nekaj ljudi. Neuradni so tudi podatki, da je vozil vinjen, saj bodo na policiji čakali še nekaj dni, preden bodo znani uradni rezultati analize krvi. Nato se bodo odločili, ali ga bodo ovadili zaradi povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti ali zaradi predrzne vožnje, za kar je tudi zagrožena kazen višja. Še vedno ni končano policijsko preverjanje informacij, kje je Branko Ž. pred nesrečo pil.

Policija storila prav?
Dan po tragediji pa tole: »Sem mimoidoča očividka nesreče, ki jo je najverjetneje isti voznik srebrnega mercedesa povzročil okoli 16.30 na krožišču v bližini Tuša v Novi vasi. Voznici pred njim je omenjeni voznik na vhodu v krožišče priletel v zadnji del avtomobila, škoda je bila le materialna. Do oškodovanke se je neprimerno obnašal, jo glasno zmerjal. Voznik mercedesa je bil videti vinjen. Mesto nesreče si je ogledala tudi policija.« To je sporočilo, ki ga je 27. oktobra avtorica zapisala na strani 24ur.com med komentarji pod novico o prometni nesreči. Ob informaciji o tragični nesreči niti v ponedeljek niti v torek in niti v sredo policija ni povedala, da ima opravka s povzročiteljem dveh nezgod! So pa morali včeraj odgovoriti na vprašanja nekaterih novinarjev, ki smo to izvedeli neuradno. Če ne bi, je vprašanje, če bi javnost to sploh izvedela.
V odgovor na naše vprašanje, ali držijo navedbe neznane avtorice na spletu, so na policijski upravi zapisali: »Voznik osebnega avtomobila, ki je v ponedeljek povzročil prometno nesrečo na Kidričevi cesti v Celju, je bil istega dne okoli 16. ure udeležen tudi v prometni nesreči v Novi vasi v Celju. Policijska patrulja je na kraju ugotovila, da je v prometni nesreči nastala samo materialna škoda, vzrok pa je bila prekratka varnostna razdalja.« In – dva policista sta bila res na kraju dogodka, vendar sta se odrekla ogledu nesreče! Zakaj vendar? »Policist lahko v primerih, ko gre za prometno nesrečo z neznatno nevarnostjo, odstopi od ogleda kraja prometne nesreče. Prometna nesreča z neznatno nevarnostjo je nesreča, v kateri je nastala samo materialna škoda, vzrok pa je prekršek, za katerega je predpisana samo globa. Policiji v teh primerih ni treba ugotavljati dejstev in zbirati dokazov, potrebnih za odločitev o prekršku. Policista sta ugotovila, da v konkretni nesreči obstojita oba pogoja, zato sta udeležencema izdala obvestili o odstopu ogleda kraja prometne nesreče, kot je praksa v takšnih primerih.«

Inšpekcijski nadzor
Neuradno krožijo govorice, da je voznik kazal očitne znake vinjenosti, da se je s policistoma celo tikal. Vodstvo policije je v odgovoru skopo, vendar smo neuradno izvedeli, da policista moškega nista poznala. Eden od policistov, ki je bil v patrulji, menda sploh ni doma na Celjskem. Drugi – tako naši viri – pa naj bi bil znan ravno po tem, da »ne prenaša vinjenih voznikov«. V primerjavi s kolegi naj bi pisal skoraj dvakrat več plačilnih nalogov vinjenim voznikom, slovi pa menda po najvišjem številu zaseženih avtomobilov in pridržanih vinjenih voznikov. Ne glede na to so se nad primerom zamislili tudi vodilni na celjski policiji, saj so dodali: »Okoliščine tega postopka so že od 27. oktobra predmet inšpekcijskega nadzora.«
Celjski policisti so po številu preventivnih opozoril in akcij že dlje časa nekoliko bolj »aktivnejši« od ostalih kolegov drugod po Sloveniji, vendar je slišati, da so si z »zamolčanjem« podatka, da so povzročitelja obravnavali le uro pred tragedijo na Kidričevi cesti, v zaupanju prislužili minus. Čeprav spet neuradno iz policijskih vrst – tudi sami zaradi vseh birokratskih postopkov sprva menda sploh niso vedeli, da je bil isti moški povzročitelj v dveh nesrečah. Novinarji smo do informacije, da naj bi Branko Ž.  že povzročil nesrečo, prišli pravzaprav popolnoma po naključju, sicer pa se o tem že na široko razpravlja med Celjani. Če drži, da naj bi imel 1,9 promila alkohola v krvi v času nesreče na Kidričevi cesti, potem se ljudem zdi nekam čudno, da bi se v eni uri (ali še manj, če odštejemo postopke zaradi nesreče v Novi vasi) tako napil, da bi mu v tako kratkem času pokazalo toliko alkohola v krvi. Policist je namreč v Novi vasi presodil, da voznika ni treba preveriti z alkotestom, torej po njegovem ni kazal znakov vinjenosti …

Prihaja martinovo
Povzročitelj je bil hudo poškodovan, v bolnišnici naj bi ga celo oživljali, zdaj naj bi bil izven življenjske nevarnosti. In še v torkovem Novem tedniku smo poročali, da so celjski policisti v petek in soboto pridržali kar enajst vinjenih voznikov, v nedeljo pa da se je zgodil čudež, saj ta dan niso pridržali niti enega voznika, ki je vozil vinjen. Kar še zdaleč ne pomeni, da pijancev na cesti ni bilo. Kljub opozarjanju policije na problem alkohola v prometu konkretnejših projektov, razen preventivnih, še vedno ni. Številni komentarji pod spletnimi novicami o nesrečah na Celjskem pa kažejo, da ljudje po Sloveniji zdaj že dobro vedo, da naše območje slovi po vinjenih voznikih. In da se tega tudi zavedajo, ko se vozijo po celjskih cestah …
To je že peta smrtna žrtev v oktobru, trije mladi so v začetku meseca zaradi vinjenega povzročitelja umrli na avtocesti pri Arji vasi, mladoletno dekle minuli teden v Malih Braslovčah. Koliko vinjenih voznikov vsak trenutek drvi po celjskih cestah in ogroža vse v prometu, priča naslednji podatek: samo na našem območju so letos pridržali kar 976 voznikov (danes je številka že višja). Zdaj že ne verjamemo več, da ti kljub kazni vinjeni za volan ne bodo sedli. V 14 cestnih tragedijah je letos umrlo 19 ljudi, 13 (oziroma 14, če bodo tudi uradno potrdili povzročiteljevo vinjenost) od teh je po do zdaj uradnih podatkih umrlo zaradi vinjenih povzročiteljih. Povedano drugače: 64 odstotkov žrtev prometnih nesreč je umrlo zaradi voznikov, ki so, preden so sedli za volan, pili alkohol. Najbolj sta izstopala letošnji april, ko je umrlo šest ljudi, in oktober, v katerem je življenje na cesti izgubilo že pet ljudi – toda oktober še ni končan. Prihajajo pa martinovo, november in veseli december, ko se bo nazdravljalo ob praznikih. Žalovalo pa na cestah?

SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi osebno in s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

 

Ali to res ni nevarna cesta?

Sporočilo celjske policije danes, 26.10., ob 19.22:

“Okoli 17.30 ure se je na Kidričevi cesti v Celju zgodila prometna nesreča. V čelnem trčenju dveh oseb je življenje izgubila  47 letna voznica doma iz območja Vojnika.

Do prometne nesreče je prišlo, ko je 36  letni voznik doma iz Štor, ki je vozil iz smeri Celja proti Teharju,  v »škarje« prehiteval pred seboj vozečo kolono vozil ter  trčil v voznico osebnega vozila, ki  je pripeljala iz nasprotne smeri.

47 letna voznica osebnega vozila je na kraju nesreče umrla,   36 letni voznik pa je bil v nesreči hudo poškodovan.

Letos je na cestah celjske regije umrlo 19 ljudi, lani v enakem obdobju 24″

—

Pred leti na isti cesti okrog 100 m proti Teharjam smrt pešca.

Aprila letos nekaj 100 m na isti cesti v smeri Teharij smrt treh mladih ljudi.

Maja letos nekaj 100 m proti Medlogu smrt mladega motorista.

Vse ustanove so mi po prispevkih govorile, da ta cesta (Kidričeva, ki se nadaljuje v Zahodno obvoznico) ni nevarna.

Mar res? Štejemo žrtve. Do kdaj …

 

Žrtve nasilja: postavite se zase in za otroke!

Doma so nasilni, na zaslišanjih jočejo – Trnova pot se splača, žrtve lahko zaživijo na novo!

“… nadlegoval me je sosed, mislila sem, da sem sama kriva. Ko je to izvedel oče, me je pretepel, nato pa me, ko smo prespali pri znancih, sam otipaval po mednožju …, mama je to videla, a se le nasmehnila …” To je le ena izmed resničnih zgodb žrtev družinskega nasilja. Naslednji udarec so zanje postopki po prijavi policiji ali tožilstvu. Takrat se začne nova trnova pot. Toda prijaviti je treba in – kakorkoli se sliši – splača se, pravi celjska okrožna državna tožilka svetnica Marjeta Kreča. “Žrtve morajo biti ‘korajžne’! Naj prijavijo dejanja in vztrajajo pri svojih izjavah. Naj pokažejo otrokom, da so se postavile zase in zanje, da so vredne lepega življenja!” Kreča, ena boljših tožilk v primerih nasilja v družini in nad otroki v Sloveniji ima velik čut za žrtve. Do storilcev pa je v sodnih dvoranah neizprosna in hladnokrvna. Ne boji se jih, saj ve, da so v bistvu slabiči. “Morate vedeti, da se vendarle bojijo sodnih postopkov,” še doda.

Ali kdaj med postopki vplivajo na žrtve?

Seveda. Z obljubami, nekateri z grožnjami. Imajo še vedno občutek premoči nad žrtvijo in upajo, da jo bodo uspeli pregovoriti, da bo molčala, povedala drugače ali umaknila izjave. Je tudi nekaj takšnih, ki se v času postopka potuhnejo in se oddaljijo od dogajanj v družini.

Včasih žrtev kasneje nasilje zanika. Zaradi strahu?

S časovnim odmikom od dogodka nekatere žrtve minimalizirajo dejanje ali ga povsem zanikajo, a je teh vedno manj. Razlogi so različni. Neutemeljeno pričakovanje, lažno upanje, da bo boljše in da bo prijava storilce toliko spametovala, da ne bodo ponavljali dejanj. Razlog so tudi finančna odvisnost od storilca, pritiski sorodnikov, negativna stigmatizacija za vso družino.

Kako (če sploh) storilci opravičujejo nasilje? Se imajo za žrtve?

Če govoriva o nasilju v družini, to opravičujejo z izkušnjami iz otroštva, kajti drži, da se vedenjski vzorci ponavljajo. Izgovor so še vzgojne težave z otroki ali ljubosumnost. Pri spolnem nasilju pa je treba jasno povedati, da je zelo malo tistih, ki priznajo. V svoji karieri bi jih preštela na prste ene roke. Vsi zanikajo, govorijo o slučajnih dotikih, izzivanju žrtve, največkrat vidijo zaroto partnerja, sorodnikov. Vedno pa to doživljajo kot nasilje nad seboj.

Več kot 70 odstotkov žrtev naj bi pred prijavo trpelo nasilje več let. Ugotavljate enako?

Da. Ravno te dni sem morala dvakrat prebrati, ali v ovadbi vidim prav. Ženska je prenašala nasilje že od leta 1983! Včasih žrtve niso bile tako osveščene, danes so pogumnejše, povedo hitreje. Ne bi smele trpeti tako dolgo. Težko je v kriminalno količino zajeti stara dejanja, čeprav so včasih hujša od novih. Ko se fizično nasilje sprevrže v psihično, je žrtev že tako ponižana in onemogla, da že psihično nasilje – ko modric ni več – vodi do poskusov samomorov.

Poznate kak primer, kjer je žrtev moški?

Tudi. Pred mesecem dni je bil moški žrtev psihičnega nasilja. Pred časom sta bila starša obravnavana zaradi nasilja nad otrokom, nato pa smo ugotovili, da je bil tudi mož žrtev fizičnega nasilja žene. Tega ni malo, žal še vedno vlada stereotip, da moški ne sme in ne more biti žrtev.

Velja, da je ekipa ljudi, ki spremlja žrtve od prijave do sodišča, dovolj usposobljena – kaj pa življenjski čut za te boleče zgodbe?

Menim, da policisti opravljajo svoje delo v večini primerov dobro. Tudi na centrih za socialno delo so usposobljeni ljudje. Največjo vlogo pa vidim pri pooblaščencih. Pooblaščenec varuje pravice in koristi otroka, kar pomeni, da ga mora zelo dobro pripraviti na postopke in mu na pravi način pojasniti, kakšna težka pot ga čaka! Razložiti mora, da naša podrobna vprašanja niso ‘žlehtnoba’ ampak nuja, da zadevo pripeljemo do konca. Ključnega pomena so trdni dokazi, da se postopki končajo na prvem sojenju, se pravi, da se ne sodi znova.

Imajo sojenja za nasilje v družini sploh prednost?

Doslej so, glede na zagroženo kazen, ti postopki bili pred okrajnim sodiščem, kjer je manj zadev in te potekajo hitreje. Bojim pa se, da se bodo z novo zakonodajo postopki res zavlekli. Če je storilec v priporu, gredo postopki relativno hitro, če pa ob tem računate, da gre velik del teh primerov v sodno preiskavo, potem nazaj k nam, kjer sestavimo obtožnico, ki jo pošljemo nazaj na okrožno sodišče …

So te novosti v kazenskem zakoniku ključne?

Glavna novost je, da nov člen opredeljuje dejanje, ki se dogaja med družinskimi člani, kjer je vsak od članov lahko storilec. Če so to starši, pride v poštev tudi drugo zakonsko določilo. Naslednja stvar, ki je pomembna pri tem členu, je, da storilec tega dejanja žrtev spravlja v podrejen, ponižujoč položaj in da se mora dejanje ponavljati in ni enkratno. Vse to moramo dokazati, kar je ogromno dela za policijo in tožilce. Zvišana je tudi zagrožena kazen.

Temelj je trdna kazenska ovadba?

To je kompleksno delo: od izčrpnih pogovorov s žrtvijo, člani družine ali tistimi, ki o nasilju kaj vedo do pridobivanja podatkov v centrih za socialno delo, zdravnikih, šolah. V tej fazi ljudje povedo veliko: dokler boli, se izve mnogo. Bolj se zadeva oddaljuje, ljudje povedo manj. Nadalje mora biti sestavljena dobra zahteva za sodno preiskavo z natančnimi prioritetami, ki se jih mora še raziskati. Zbrati je treba dokaze, predlagati izvedence klinične psihologije in psihiatrije. In potem, ko dobimo primer nazaj iz preiskave, se mora v obtožnici vse ujemati. Pri družinskem nasilju so glavne priče priviligirane. Lahko se poslužijo pravne dobrote in se pričanju odpovedo. Tu nastopi novost, ko ta priča da svojo izjavo pred sodiščem, se lahko na to izjavo sodba opre tudi, če si priča kasneje premisli.

Vlasta Nussdorfer iz Belega obroča je v Celju omenila le dve pooblaščenki (Branka Štanc, Nuša Mačk, tretja je zdaj sodnica), ki sta tudi sredi noči pripravljeni pomagati žrtvam nasilja. Brezplačno.

Vsak odvetnik žal nima toliko posluha za žrtve kot bi želeli. V celjskem okrožju je dobrih pooblaščencev vedno več, saj se ob vsakem novem primeru naučijo česa novega, kar me veseli. Odvetnici, ki ju navajate, obiskujeta strokovna predavanja, sta tudi takšni osebnosti, ki znata žrtve pripraviti na zaslišanje in v polni meri varujeta njihove pravice. Vsaka žrtev si lahko želi takšnega pooblaščenca.

Se vam kdaj žrtve tudi po končanih postopkih oglasijo?

Da. To je darilo v tem stresnem delu. Spomnim se dveh, ki sta bili v zelo hudi stiski in sta mi prišli povedat, da sta diplomirali. V času postopkov se je namreč njuna študijska pot ustavila. Zdelo se mi je, da sta morali nekako dati iz sebe vso svojo bolečino, da sta normalno zaživeli. Včasih me kdo ustavi tudi na ulici. Obsodilna sodba, zaporna ali pogojna, je zanje konec nekega bolečega življenjskega obdobja in dokaz, da smo verjeli njim, ne storilcem.

Vam storilci kdaj grozijo?

Da.

Kako ravnate takrat?

Nisem ravno bojazljiv človek. Teh groženj ne ocenjujem kot resne, poskušam jih razložiti s položajem storilca, ki kazenski postopek jemlje kot represijo nad seboj. Bilo je veliko takšnih, ki ne razumejo, da je to moje delo. Na drugi strani so tudi takšni, ki me kljub temu, da sem jih obravnavala na sodišču, pozdravijo in nimajo osebnih zamer. Veste, sčasoma se ti vročeglavneži ohladijo in tudi takrat ko grozijo, izražajo svojo nemoč in strah. Niso sposobni dojeti, da so oni tisti, ki nad drugimi izvajajo nasilje in teror …

»Roko na srce, do zdaj sem spoznala, da so nasilneži v bistvu velike reve in šleve. Če bi žrtve teh kaznivih vedele, koliko papirnatih robčkov so ti storilci porabili na zaslišanjih, ne bi mogli prepoznati svojih tiranov …«

»Žrtve naj poiščejo strokovno pomoč. Naj dajo strokovnjakom priložnost, da jim pomagajo, saj so se zato izučili. .«

»Ti storilci so, veste, zelo zviti. Čeprav sem nam zdi, da bi matere morale kaj opaziti, izbirajo trenutke, ko se težko kaj opazi, otroci pa se iz različnih razlogov vedejo drugače.«

»Za vsakega otroka je najpomebneje, da mu verjame mama. Tudi svojci in sodišče, vendar – v prvi vrsti mama.«

Marjeta Kreča je tožilka že 22 let. Pravnica s pravosodnim izpitom je bila strokovna sodelavka pri Višjem javnem tožilstvu v Celju, nato je leta 1987 postala namestnica javnega tožilca na Temeljnem javnem tožilstvu v Celju. Okrožna državna tožilka je leta 2002 napredovala na položaj svétnice, letos je postala tudi vodja oddelka za mladoletnike in nasilje v družini. Številni pravijo, da ima visoko in zavidljivo strokovno znanje, je vzor mlajšim v tožilskih vodah, saj se tudi nenehno izobražuje. “Je predstavnik organizacije SECI – zaščita prič in na ta način kaže zelo pozitiven odnos do dodatnega dela pri izvrševanju tožilske funkcije. Njeno strokovno znanje s tega področja je pri kolegih zelo cenjeno,” še dodajajo njeni sodelavci.

Kazenski zakonik, 191. člen, Nasilje v družini

1)Kdor v družinski skupnosti z drugim grdo ravna, ga pretepa ali drugace bolece ali ponižujoce ravna, ga z grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganja iz skupnega prebivališca ali mu omejuje svobodo gibanja, ga zalezuje, ga prisiljuje k delu ali opušcanju dela ali ga kako drugace z nasilnim omejevanjem njegovih enakih pravic spravlja v skupnosti v podrejen položaj, se kaznuje z zaporom do petih let.

(2)Enako se kaznuje, kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka v kakšni drugi trajnejši življenjski skupnosti.

(3)Ce je dejanje iz prvega odstavka storjeno proti osebi, s katero je storilec živel v družinski ali drugi trajnejši skupnosti, ki je razpadla, je pa dejanje s to skupnostjo povezano, se storilec kaznuje z zaporom do treh let.

SIMONA ŠOLINIČ Foto: sherpa@t-1.si

NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi osebno in s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

 

“Bojte se ljudi, ki so izgubili vse!”

Na Radiu Celje je bila v četrtek, 15. oktobra  oddaja o nesreči 2. 10. na avtocesti pri Arji vasi, v kateri so spregovorili tudi starši umrlih otrok. Oddaja je naletela na velik odziv, saj sem dobila ogromno klicev in sporočil.  Za vse, ki sprašujete, kje lahko oddajo poslušate, sporočam, da žal posnetka ne morem objaviti na blogu, je pa celotna oddaja za poslušanje dosegljiva na moji facebook strani.  Na blogu tako objavljam samo svoj članek iz Novega tednika.

S.

Starši umrlih v tragediji v Arji vasi sprašujejo vse, ki so del počasnega sodnega sistema: »Mar vi nimate otrok?«
»Zloženke, brošure … vsepovsod le neke številke. Kje so imena? Imena vinjenih povzročiteljev, zaradi katerih ljudje umirajo? Moj otrok, ki je umrl zaradi pijanega voznika, ni številka! Ni statistika,« nam je v solzah govoril Alojz Kračun. 2. oktobra je na avtocesti pri Arji vas izgubil svojega sina, 24-letnega Petra. Sistem ne deluje, sojenja povzročiteljem nesreč, ki se začenjajo več let po dogodku, so žalitev za žrtve in njihove svojce, med ljudmi pogosto vlada apatija, opozarjajo družine Kračun, Koštomaj in Godec. 2. oktobra so na avtocesti izgubile svoje otroke.

Poleg Petra sta v silovitem trčenju z vinjenim 46-letnim voznikom Brankom Mačkom, ki je pripeljal v napačni smeri, umrli še 21-letna Tjaša Koštomaj in 22-letna Nataša Godec, Jerneja Rošer je bila huje ranjena. »Moja Tjaša je bila popolnoma iznakažena,« pravi Karmen Hrastnik Koštomaj, nato tudi njo premaga jok, ko se spomni, da so po nesreči morali svoje umrle otroke še identificirati.

–
Nataša Godec. 22 let. Izredno uspešna študentka, tako kot Tjaša bi tudi ona spomladi leta 2010 nadaljevala študij v Lizboni. Govorila je italijansko, portugalsko, inštruirala je angleščino. Da bi si plačala študij, je delala v več trgovinah. Bila je športnica, trenirala je atletiko, bila je zaljubljena v gore. Imela je sedem let starejšega brata, s katerim sta bila neizmerno povezana.
–
Maček je trenutno v psihiatrični bolnišnici. Psihično naj bi ga nesreča in dogajanje po nesreči popolnoma strli, staršem se je opravičil javno, preko kamere komercialne televizije. Nato se je vsul plaz očitkov, da je takšno opravičilo pod vsako ravnjo. »Njegovega opravičila ne sprejemamo,« mu odvračajo vse tri družine. »Če bi prišel prvi dan, bi ga verjetno sprejela. Opravičila in odpustila pa mu ne bi nikoli,« doda Hrastnik Koštomajeva. Pred leti se je borila z zahrbtno boleznijo mlajšega sina, v kateri ji je bila tudi Tjaša velika opora, zdaj je usoda udarila še močneje. Tudi družina Godec je bila zaradi bolezni pred leti že prizadeta, strah, da bi bolezen ob tragediji, ko so izgubili hčerko in sestro, vzniknila znova, je zdaj še večji. »Želimo ljudem povedati, kaj čutimo in kaj bi morala čutiti slovenska javnost in kaj bi morali v Sloveniji storiti, da se takšne nesreče ne bi dogajale,« doda Simon Godec. V nesreči je izgubil sestro. »Bila sta izjemno povezana. Vedno jo je učil, kaj je prav in kaj ne, kako se obnašati v odnosih s prijatelji in podobno,« doda oče Martin, ki zaradi bolezni težje govori. Mama Sonja več besed ne zmore: »Prehudo je.«

»Mar vi nimate svojih otrok?«

Družine, ki preživljajo najostrejšo bolečino, so zgrožene nad policijskim in sodnim sistemom. Odgovorne sprašujejo: »Mar vi nimate svojih otrok?«
»Sistem, tak kot je, omogoča prave tempirane bombe na cestah. Ampak bojte se človeka, ki izgubi vse,« je oster Kračun. Na javne kraje je nameraval nalepiti plakate s slikami svojih otrok, nanje pa naj bi jasno zapisali ime povzročitelja nesreče. Le neme slike zvite pločevine nimajo nobene teže, pravi Kračun: »Vem, vsi bodo rekli, da so bili v afektu in da govorijo neumnosti. Toda vsak starš, ki je svojega otroka vzgojil v človeka, ki je dokončal fakulteto in ni bil nikoli v prekršku, potem pa ga izgubi zaradi vinjenega voznika, bi se moral zamisliti. In to ni osamljen primer. Zato sprašujem tudi, koliko žrtev bo moralo biti zaradi vinjenih voznikov, da bodo sodišča spoznala, da morajo v takšnih primerih reagirati nemudoma, ne pa v ›razumnem roku‹. Razumni rok je za slovenska sodišča 10 let? Beseda razumni rok je pesek v oči.«

–
Tjaša Koštomaj. 21 let. Izredno uspešna študentka Mednarodne fakultete za družbene in poslovne študije. Njena povprečna ocena je bila 9. Spomladi naslednje leto bi študij nadaljevala v portugalski Lizboni. Študij si je plačevala sama z delom v eni izmed celjskih trgovin. 10 let mlajši bratec je izgubil sestro, ki mu je bila še v zgodnjem otroštvu, ko je prebolel hudo bolezen, velika opora. Rada je imela ples, prijatelje, bila je vesela, samostojna zanesljiva.
–
»Niti preventiva ne pomaga več, ljudje smo preveč apatični,« pravi Tjašina mama Karmen Hrastnik Koštomaj. »Ljudje sedajo v vozila v neprištevnem stanju, nekaj se mora spremeniti, tako ne gre več …« Simon Godec nadaljuje: »Tudi policisti ne nadzorujejo prometa vedno na najbolj kritičnih točkah, največji prekrškarji se jim izmuznejo na drugih točkah!« Včasih je iz poostrenih policijskih nadzorov ravno na avtocesti razbrati, da kaznujejo nekoga za vožnjo 147 km/h. Kje so tisti, ki divjajo po avtocestah več kot 200 km/h? Ali so kaznovani vsi, ki jih Dars posname s svojimi kamerami na avtocestah?

–
Peter Kračun. 24 let. Njegova diploma mariborske fakultete za elektrotehniko je na vidnem mestu v pisarni njegovega očeta. Zaljubljen je bil v šport, plavanje, kolesarjenje, fitnes. In v svojo 21-letno Nejo, s katero sta živela skupaj in ki je bila v nesreči hudo poškodovana. Delal je v očetovi pisarni in v petek je dobil dopust. Na letališče je odšel po dekle Nejo in prijateljici Tjašo in Natašo. Dekleta so se vračala z absolventskega izleta na Kreti.
–
Krvavi denar
Družine bodo zahtevale tudi visoke odškodnine, ampak: »Veste, ta denar bo krvavi denar, ki ga ne bomo veseli. Višja je odškodnina, višja je kazen, bolj je vzgojno za potencialne cestne morilce. Tak denar je za nas, družine žrtev, zgolj obliž. Meni to ne more vrniti sina. Če bi obstajala možnost, bi desetkrat več plačal, da bi mi pripeljali sina nazaj …« doda Kračun.
Drzna akcija, v kateri naj ne bi le prižigali sveč, ampak javno izpostavili povzročitelja, je v javnosti naletela na pozitivne in negativne odzive. Skoraj zagotovo pa je staršem v teh dneh uspelo v slovenski družbi načeti razpravo o tem.
Zanimivo je, da se vladne inštitucije (kjer se pogosto pustijo fotografirati s kakšnim kozarčkom v rokah …) sicer odzivajo, vendar zaenkrat le z besedami. (In mimogrede, medtem ko le razpravljajo: od dneva tragedije na avtocesti do danes (16.10) so samo na Celjskem pridržali že skoraj 50 vinjenih voznikov). Konkretnih projektov in resnih debat morda o spremembi zakonodaje še ni. Ogromno odziva pa smo dobili s strani bralcev. Nekateri akcijo staršev, predvsem tisti, ki so tudi sami del dolgotrajnih sodnih postopkov, podpirajo, nekateri ne razumejo odvetnikov, ki denimo zastopajo takšne povzročitelje. Vendar je treba zapisati, da v odvetniški praksi velja, da odvetniki zagovarjajo človeka, ne pa njegovih dejanj …

Odvetnica Nuša Maček, ki zastopa povzročitelja oktobrske tragedije, številne omembe klienta kot morilca ostro obsoja, ker gre po njenem zaenkrat za povzročitelja prometne nesreče, ki bo za svoje dejanje odgovarjal. »Zaveda se te tragedije in bo dostojno prenesel sojenje in kazen ter tudi plačilo odškodnine. To, kar napovedujejo starši in njihov odvetnik, da se bo objavilo ime mojega klienta, se mi zdi absolutni nesmisel. Sojenje bi moralo biti dostojno, takšno, kot zasluži to žalovanje. Žrtve so vsi, umrli otroci, starši, svojci in tudi povzročitelj. Takšni plakati bodo na dan prinesli bolečine številnim staršem, ki so svoje otroke prav tako izgubili v nesrečah. Zakaj se na domnevne nepravilnosti Darsa na avtocestah ne opozarja drugače? Morda s pozivom ljudem, naj se en dan ne vozijo po avtocesti med Arjo vasjo in Ljubljano? Morda bi bil učinek drugačen.«

Glede javnega opravičila pa: »Branko Maček se je javno opravičil, ker ni vedel, na kakšen način naj pristopi k svojcem. Na žalost je to opravičilo doživelo izredno negativen odziv družin. Njihov odvetnik Franci Matoz bi jim lahko razložil, da je bilo vendarle korektno od povzročitelja, da se je izpostavil javno. Kajti ob tako tragičnih dogodkih se marsikdo od povzročiteljev s svojci umrlih prvič sreča šele na sojenju.«
Toda starši vztrajajo pri svojem. K vsemu še dodajajo, da bi morali povzročiteljem tragičnih nesreč soditi za uboj z naklepom. Vendar je ta trenutek o tem pričakovati bolj medle debate, saj večina strokovnjakov v odprti razpravi za takšno enačenje ne bi bila. Toda, ali ni naslov največje slovenske preventivne akcije ravno Alkohol res ubija?

–
Branko Maček. 46 let. Uspešen podjetnik z Brega pri Polzeli. Domnevno zaradi razočaranja v osebnem življenju naj bi noč s 1. na 2. oktober preživel v lokalu pri Arji vasi, ki bi ga morali zapreti ob 23. uri, vendar ga več kot očitno niso, saj naj bi bil Maček tam do jutranjih ur. Pred 5. uro zjutraj je sedel v avto in zapeljal v napačno smer na avtocesti. Tam so se usode vpletenih srečale, končala pa mlada življenja.
–

Policija je v sklopu akcije Alkohol res ubija izdelala svoj jumbo plakat s fotografijo te nesreče, vendar objave imena povzročitelja nikakor niso dovolili.

SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih.

 

Re­ha­bi­li­ta­ci­ja po prometni nesreči. Za ko­ga?

Četrtek, 15. 10. ob 12.15 na Radiu Celje posebna oddaja z izjavami staršev otrok, ki so umrli v nesreči pri Arji vasi. PONOVITEV v četrtek takoj po 18. uri.

Ali se bo kdo od odgovornih vendarle  “zganil”  in s projekti, ki se bodo dotaknili ljudi, s cest pregnal vinjene voznike?

www.radiocelje.com

95.1, 100.3, 95.9 in 90.6 MHz (Štajerska)

Je čas tr­ga­tve in čas, ko se v vsa­ki pi­sar­ni kdaj naz­dra­vi s kak­šnim ko­zarč­kom al­ko­ho­la. Je čas ju­tra­njih ka­vic in če­sa žga­ne­ga za zra­ven, je čas, da se kdaj poh­va­li­mo, da na­ša poe­zi­ja ra­da ope­va al­ko­hol.

In po­tem je čas, ko al­ko­hol ubi­ja.

To pa je čas pa­me­to­va­nja, ko se ne­kaj že zgo­di, in po­tem vse po­tih­ne – do na­sled­nje ne­sre­če. Le­ta 2007, ko sem pi­sa­la, da bi mo­ra­li raz­mi­sli­ti, da bi pov­zro­či­tev naj­huj­še pro­met­ne ne­sre­če mor­da ena­či­li z ubo­jem z na­kle­pom v določenih primerih, je ne­kaj stro­kov­nja­kov ki­ma­lo, a dlje od ti­he­ga ki­ma­nja ni priš­lo. Ker pa večina itak zaničuje ali pozablja na regionalne medije, je bil moj zapis zgolj samoten krik v puščavi.

Ali sem mo­ril­ka, če spi­jem ne­kaj ko­zar­cev vi­na in že vna­prej vem, da bom vi­nje­na sed­la za vo­lan in s tem ogro­zi­la ali pov­zro­či­la smrt dru­ge­ga? Od­go­vor, vre­den te­me­lji­te­ga raz­miš­lja­nja, ne le ki­ma­nja.

Kot no­vi­nar­ka naj bi pi­sa­la o dejs­tvih. Ob­jek­tiv­no. Ne­pri­za­de­to. To­da ob zadnji nesreči na avtocesti pri Arji vasi se je v me­ni ne­kaj zga­ni­lo. Zmeč­ka­na plo­če­vi­na, tru­pla mla­dih, stva­ri raz­me­ta­ne oko­li av­to­mo­bi­lov, kovč­ki de­klet, ki so se vra­ča­la s po­čit­nic … Sli­ka, ki bi vsa­ko­mur pog­na­la srh po te­le­su. Pred oč­mi so se mi za­če­li vr­te­ti pri­zo­ri ne­sreč na av­to­ce­sti pri Lju­beč­ni, pa pri Te­pa­nju, pa na Ki­dri­če­vi in za­hod­ni ob­voz­ni­ci in ne­sre­če v Tol­stem Vr­hu, ko je pi­jan voz­nik do smr­ti zbil 10-let­no de­kli­co, ne­sre­če, v ka­te­ri je umr­la na­ša mlada no­vi­nar­ka in ne­sre­če pred le­ti, ko so v kr­sto pred mo­ji­mi oč­mi po­lo­ži­li dra­ge­ga pri­ja­te­lja …

Ne gre le za mr­tve. Gre tu­di za živ­lje­nja nji­ho­vih dru­žin. Te le­ta in le­ta ča­ka­jo, da se sploh zač­ne­jo so­je­nja pov­zro­či­te­ljem in ko si vmes ne­ka­ko us­pe­jo vsaj ma­lo ure­di­ti živ­lje­nja po iz­gu­bi, na so­je­njih spet vzkli­je bo­le­či­na. So­je­nja pov­zro­či­te­ljem cest­nih tra­ge­dij žal pri nas ni­ma­jo pred­no­sti. Če se tak­šno so­je­nje zač­ne 13 let po ne­sre­či (kot ka­že pri­mer iz Ce­lja), po­tem je ja­sno, da je si­stem mi­lo re­čeno zgre­šen.

Mor­da res dr­ži, da vi­so­ke kaz­ni vi­nje­nih voz­ni­kov ne bo­do preg­na­le s cest in da bo­do sod­ni­ki (tu­di to se je že zgo­di­lo) po 10 le­tih od do­god­ka pov­zro­či­te­lja zaradi dolgih sodnih postopkov ob­so­di­li na ne­ko­li­ko mi­lej­šo ka­zen. Svo­ji ve­sti pa povzročitelji ne bo­do ube­ža­li ni­ko­li.

Dr­ža­va že­li v pri­hod­nje do­vo­lje­no stop­njo al­ko­ho­li­zi­ra­no­sti voz­ni­kov spet zni­ža­ti na 0,0 ali 0,2 pro­mi­la, vi­nje­ne pov­zro­či­te­lje pa na­po­ti­ti na re­ha­bi­li­ta­ci­jo. Dra­gi urad­ni­ki, kak­šno re­ha­bi­li­ta­ci­jo in po­moč pa bo­do do­bi­li preživele žrtve in dru­ži­ne še 10 lju­di, ki so le­tos na Celj­skem umr­li za­ra­di vi­nje­nih voz­ni­kov?

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih.

 

Vinjen povzročitelj nesreče, v kateri so umrli trije, ne bo ostal v priporu!

Podrobna reportaža + več fotografij Novi tednik v torek

Slovensko javnost je danes (2.10) pretresla tragedija na štajerski avtocesti, ko so pri Arji vasi umrli trije mladi ljudje. Nesreča z več vozili se je zgodila okoli 5. ure zjutraj med izvozoma Šempeter – Žalec. Do trčenja je prišlo, ko je 46-letnik s Polzele zapeljal v napačno smer na avtocesti in trčil v vozilo 24-letnika, ki je pravilno prehiteval po levem pasu avtocestnega odseka. Letošnje leto je za celjsko območje po razsežnosti smrtnih nesreč katastrofalno. To je že druga prometna tragedija, v kateri so umrli trije mladi letos na našem območju zaradi vinjenega voznika.

24-letni Peter K., 21-letna Tjaša K., 22-letna Nataša G. so umrli na kraju nesreče, njihova 21-letna sopotnica ni v življenjski nevarnosti, je pa hudo poškodovana. 46-letni povzročitelj s Polzele, za katerega policisti utemeljeno sumijo, da je vozil vinjen in v napačni smeri po avtocesti, ni bil poškodovan. Ovadili ga bodo zaradi predrzne vožnje, ostal bo brez vozniškega dovoljenja. Grozi mu do 12 let zapora.

In zdaj tisto, kar je in še bo presenetilo vse – vinjen 46-letnik, ki je povzročil nesrečo, v kateri so umrli trije mladi ljudje bo danes na prostosti še preden se bo dodobra streznil. Po slovenski zakonodaji za pridržanje namreč ni razlogov! Ni begosumnosti, suma vplivanja na priče ali uničenja sledov. Tako je pač spisana slovenska zakonodaja, ki jo morajo policisti upoštevati …

Ob tem še podatek, kako se pri nas vodi statistika. Pred mesecem dni je na cesti Celje Velenje umrl 31-letni voznik. Vanj je trčil voznik, ki je zapeljal na nasprotni vozni pas in ki naj bi poskušal storiti samomor tako, da je zaradi njega pač umrl nedolžen človek. In ta primer se zdaj po slovenski statistiki sploh ne vodi kot prometna nesreča. Bodo pa moškega, ki mu samomora ni uspelo storiti, ovadili zaradi naklepne povzročitve splošne nevarnosti in ne prometne nesreče. Vprašanje je tudi, če mu sploh grozi enako visoka kazen.

Zjutraj so na prizorišču tragedije obnemeli številni, ki so morali trupla mladih ljudi vleči iz zvite pločevine in odpravljati posledice nesreče. Avtocesta proti Celju je bila zaprta kar 6 ur. Po nesreči so morali policisti več kot 100 osebnih vozil spremljati v koloni v nasprotno smer, saj bi drugače nastal prometni kaos. Skoraj 50 tovornih vozil pa je moralo vendarle več ur čakati, da so cesto odprli za promet, saj na avtocesti niso mogli obrniti vozil.

V času, ko so na kraju nesreče bile že vse ekipe, pa se je na avtocestnem odseku v smeri Ljubljane v neposredni bližini zgodila še ena nesreča. Domnevno zaradi voznika, ki je ustavil iz radovednosti, da bi videl, kaj se dogaja, je prišlo do naleta sedmih vozil. K sreči ni bil nihče poškodovan. Bi pa skoraj do podobne nesreče prišlo na Vranskem opoldne, ko se je prav tako po napačni smeri na avtocesti vozil voznik srebrnega golfa.

SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih.

 

Tri leta zapora za umor nasilnega partnerja

(objavljeno v petek, 18.9., v Novem tedniku)

49-letni Sonjo Smodiš, ki je leta 2001 v Novi vasi v Celju umorila svojega izvenzakonskega partnerja Bogdana Haceta, so na celjskem sodišču v torek izrekli triletno zaporno kazen. Haceta je štirikrat zabodla s kuhinjskim nožem zatem, ko jo je ta fizično napadel. Za umor je zagrožena od 5 do 15 petnajst let zapora, vendar se je senat s predsednikom Milkom Škobernetom odločil za omilitev kazni glede na okoliščine, v katerih je Smodiševa živela. Nasilje partnerja je trpela skoraj 15 let, imela zaradi tega tudi takšne poškodbe telesa, da so ji zaradi njegovih udarcev morali odstraniti vranico.

Smodiševa je na sodnih obravnavah tudi jokala, na prvi pa dejala, da dejanje obžaluje. Obžalovanje je tudi eden izmed razlogov, da so člani senata odločili za tako nizko kazen. Več kot očitno je na višino kazni med drugim vplivalo tudi dejstvo, da se je sojenje začelo kar osem let po dogodku! Da se je zadeva tako vlekla “ … je nesprejemljivo in neopravičljivo …”, je dejal sodnik Milko Škoberne in med vrsticami dodal, da ne gre za njegovo krivdo. Kar je – roko na srce – tudi res. Ko je zadeva prišla na njegovo mizo, je sodni postopek stekel hitro in sodba je bila izrečena po manj kot treh obravnavah. Smodiševa bi jo “lahko odnesla” morda celo s pogojno kaznijo, vendar je senat dobro slišal izjavo njenega sina. Ta je kot priča na sodišču dejal, da je mama pred tem dogodkom že dejala, da bo Haceta “enkrat zaštihala” …

To se je nato zgodilo 28. septembra 2001. Hace je prišel domov vinjen (pregled je pokazal, da je imel v krvi 1,36 g alkohola na kilogram krvi), nato prisedel k Smodiševi na kavč, jo prijel za vrat in jo boksnil v obraz. Smodiševa se mu je nekako izvila in stekla proti kuhinji, tam naj bi iz predala vzela 13 centimetrski nož. Z njim v desni roki se je branila pred njegovimi udarci, je razlagala. Vmes je uspela zbežati na hodnik in pozvoniti pri sosedi, a se ni nihče oglasil. Nato je stopila nazaj v stanovanje, kjer je Hace nadaljeval s pretepanjem. Kdaj in da ga je sploh štirikrat zabodla, se ne spominja, je trdila ves čas sojenja. Ko je na predzadnji obravnavi svoje mnenje podal medicinski izvedenec, je bilo moč predvidevati, da ji celo višja kazen od 5 let zapora nikakor ne uide. Izvedenec je namreč dejal, da je smrt povzročil četrti vbod, ko je 13-centimetrsko rezilo v celoti prodrlo naravnost v srce. Ker je to možno le z močnim zamahom, je skorajda neverjetno, da tega ne bi čutila, je nakazal. V torek pa je psihatrinja, ki je pregledala obtoženko, dopustila možnost, da Smodiševa res ni vedela, da mu je zadala smrtni vbod. V tistih trenutkih je bila zaradi razburjenosti bistveno zmanjšano prištevna. Strah po vseh teh letih trpljenja ni bil le psihični, ampak tudi telesni, je še dodala, takrat pa telo in psiha delujeta drugače. Strah je bil še toliko večji, saj je bil Hace prvak v borilnih veščinah in ker ji je dejal, da »bo on nož že preživel, ona pa ne bo več živa«.

Sodnik Škoberne ni želel razpravljati o tem, ali bi Smodiševa takrat lahko prekinila ta krog družinskega nasilja ali ne s preselitvijo ali na kakšen drug način. “O tem ne bom pametoval,” je dejal. “Dejstvo pa je, da ste odšli v kuhinjo, odprli točno določen predal in iz njega vzeli nož. In da ste ga zabodli štirikrat, ne le enkrat. Gre za umor, vendar smo ob tem upoštevali, da ste nasilje trpeli kar 15 let,” je razlagal v obrazložitvi sodbe. Je pa dejal, da ne gre za uboj na mah, kot je v zaključnem govoru namignila zagovornica Smodiševe Nuša Maček. Sodba še ni pravnomočna. Tožilka Tanja Brglez je predlagala kar sedem let zapora, saj je v storjenem kaznivem dejanju videla tudi naklep, zato se bo na sodbo tudi pritožila.

SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih.

 

Smola zaradi enakih črk in številk

Neljubo presenečenje ob registraciji vozila -  Težave zaradi legalno kupljenega avtomobila?

Na naše uredništvo se je obrnila bralka, ki jo je ob registraciji osebnega vozila čakalo neljubo presenečenje. Pri Avtu Celje so ji namreč ob pogledu v računalniško bazo dejali, da obstaja sum, da je njeno vozilo oziroma registrska oznaka ukradena! Avtomobil je kupila že pred šestimi leti in to popolnoma novega v eni izmed avtomobilskih trgovin na našem območju, za kar ima povsem vse dokumente. Preverili smo zakaj in kako je sploh možno, da je do takšnega zapleta prišlo.

Iz Avta Celje so jo napotili policijo, kjer so ji razložili: avto s takšnimi registrskimi oznakami so izsledili v Italiji, pred tem pa ga je nekdo ukradel na Poljskem.  In – da ji vozila v Sloveniji po vsej logiki sploh ne bi smeli registrirati, ima pa veliko srečo, ker se znamka ukradenega vozila ne ujema z registrsko oznako. Pri Avtu Celje navajajo, da že leto dni poteka ob postopku registracije vozila tudi kontrola tablic in številke šasije preko tako imenovane schengenske baze. Po domače povedano, gre za računalniški seznam vseh držav Evropske unije s podatki o prijavljenih krajah vozil in registrskih tablic. Namen je sicer dober, saj gre ob takem preverjanju za odkrivanje in preprečevanje goljufij. Pri naši poslušalki se je zgodilo naslednje: registrska tablica (na ukradenem vozilu) ni bila slovenska, ima pa popolnoma enako zaporedje številk in črk. Izdana je bila na Poljskem, kjer so jo tudi ukradli. Tatovi so vozilo nekako pretihotapili čez mejo v Italijo, kjer so naleteli na policijo. Ko so tamkajšnji policisti ugotovili, da je šlo za tatvino, so registrsko oznako vnesli v računalniško bazo. In na Avtu Celje so pri preventivnem preverjanju vozil, ki jih registrirajo, naleteli na ta zapis.

Bralki so njeno vozilo v Celju registrirali, na policiji pa izdali potrdilo, da njen avtomobil ni povezan z omenjeno tatvino na Poljskem. Lahko pa si samo predstavljamo, kakšne zaplete bi lastnica legalno kupljenega avtomobila v Sloveniji imela, če bi s poleg registrskimi oznakami popolnoma po naključju ujemala še znamka obeh vozil. Vsi so v našem primeru torej reagirali korektno, toda kaj, ko je v Sloveniji že znano, da se vedno kaj zaplete. Denimo, da se naša bralka odpravi v tujino in jo tam ustavijo policisti, jim mora pokazati omenjeno potrdilo. Na Hrvaškem se bodo morda potrudili prebrati list z besedilom, ki je napisano samo v slovenščini, bi se pa postopek po vsej verjetnosti podaljšal v drugih državah, kjer obvestila – da njeno vozilo, še manj pa tablice, ni ukradeno – policist na cesti pač ne zna prebrati v slovenskem jeziku! In to še zdaleč ni edini primer, samo na Celjskem naj bi jih vsak mesec bilo najmanj pet. Ti vozniki se lahko težavam izognejo z nakupom novih tablic, ki pa jih – ne glede na to, da niso storili nič narobe – morajo plačati iz svojega žepa …

SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih.

Če sta denimo ta avto ali italijanska registrska oznaka ukradena, vi pa imate enako zaporedje številk in črk na svojem avtu, čeprav na slovenski tablici, potem imate pač smolo …

 

Van­da­li­zem, dro­gi­ra­nje in div­ja­nje

Splet­ni po­snet­ki kr­ši­tev in kaz­ni­vih de­janj mla­dih s Celj­ske­ga – Dro­ge na Pol­ze­li in lov smr­ti na za­hod­ni ob­voz­ni­ci v Ce­lju

Na sple­tu, pred­vsem na ti­stih stra­neh, ki omo­go­ča­jo tu­di vi­deo po­snet­ke, je da­nes mo­go­če naj­ti mar­si­kaj. Šte­vil­ni po­sna­me­jo ce­lo kr­ši­tve in kaz­ni­va de­ja­nja, po­snet­ke na­to ob­ja­vi­jo sa­moi­ni­cia­tiv­no. Pre­te­pi med mla­di­mi, van­da­li­zem, zvi­ja­nje džojn­tov ter ka­je­nje ma­ri­hua­ne pred­stav­lja­jo le del te­ga, kar je do­stop­no vsem. Raz­pa­slo se je tek­mo­va­nje v tem, kdo bolj div­ja po slo­ven­skih ob­voz­ni­cah. Šte­vil­ni tak­šni po­snet­ki so tu­di s Celj­ske­ga. Nih­če se ne »se­ki­ra«, s po­snet­kov so ja­sno raz­vid­ni po­dat­ki, na pod­la­gi ka­te­rih bi po­li­ci­ja in os­ta­le in­šti­tu­ci­je lah­ko po­lo­vi­le av­tor­je po­snet­kov. Šo­kant­no je, da so po­snet­ki že dlje ča­sa na og­led in da po­pol­no­ma nih­če ne odrea­gi­ra.

Po­snet­ki, ki smo jih med dru­gim naš­li na ne­ka­te­rih splet­nih stra­neh, glad­ko po­stav­lja­jo na pri­mer na laž vse, ki so (po­leg voz­ni­kov) še ka­ko sood­go­vor­ni za var­nost na celj­ski za­hod­ni ob­voz­ni­ci. O tej smo v pre­te­klih me­se­cih, po tra­ge­di­ji mla­de­ga mo­to­ri­sta, ve­li­ko pi­sa­li. Vsi so nam (ra­zen oko­liš­kih sta­no­val­cev) na­mreč tr­di­li, da ce­sta ni ne­var­na. Kot da so neum­ni in ne poz­na­jo sple­ta. Le ne­kaj kli­kov po­ka­že, da je sa­mo vpra­ša­nje ča­sa, kdaj bo celj­ska za­hod­na ob­voz­ni­ca spet pri­zo­riš­če smr­ti. Rea­gi­ra­ti le na pod­la­gi za­pi­sov v me­di­jih ali za­tem ko ne­ko stvar ob­ja­vi­jo še­le no­vi­nar­ji, je pod­la­ga za te­me­ljit raz­mi­slek o tem, kaj poč­ne­jo ti­sti, ki bi mo­ra­li odrea­gi­ra­ti na tak­šne stva­ri, a te­ga ne sto­ri­jo.

Ali vož­nja 220 ki­lo­me­trov na uro na de­lu, kjer je ome­ji­tev »le« 70 ki­lo­me­trov na uro, res ni ne­var­na? To­li­ko je po celj­ski za­hod­ni ob­voz­ni­ci vo­zil nez­na­nec, ki ga je po­snel so­pot­nik v vo­zi­lu in na­to po­sne­tek s sa­moh­va­lo na­slo­vil 220 po ob­voz­ni­ci v Ce­lju. Div­ja­la sta v noč­nem ča­su. Če bi pred se­boj ne­na­do­ma opa­zi­la peš­ca ali ko­le­sar­ja, ne bi imel os­nov­nih mož­no­sti pre­ži­vet­ja – raz­su­lo bi ga na košč­ke. Svo­jo hi­trost na is­ti ob­voz­ni­ci sta po­sne­la tu­di mo­to­rist in nje­gov so­pot­nik. S po­snet­ka se vi­di, da ima voz­nik si­cer var­nost­no če­la­do, je pa vo­zil v majč­ki s krat­ki­mi ro­ka­vi, to­rej po­pol­no­ma ne­pri­mer­no oprem­ljen. Hi­tro­sti moč­nej­še­ga mo­tor­ja si­cer ni po­vsem mož­no raz­lo­či­ti, sko­raj za­go­to­vo pa sta vo­zi­la več, kot je do­vo­lje­no. Ko se pri­pe­lje­ta do kri­žiš­ča, je mo­go­če sli­ša­ti, ka­ko se po­go­var­ja­ta, da »slu­čaj­no ne bi kje opa­zi­la po­li­ci­stov«. Po­sne­la sta kar »dva kro­ga« po ob­voz­ni­ci.

In na­da­lje: voz­nik hon­de – av­to­mo­bi­la – dom­nev­no na celj­ski za­hod­ni ob­voz­ni­ci (da se do­ga­ja v Ce­lju, je raz­vid­no iz na­slo­va) pri­ti­sne na plin dva­krat do kon­ca. Me­ril­nik hi­tro­sti mu po­ka­že, da je vo­zil 170 ki­lo­me­trov na uro … Vsi se ob tem hva­li­jo, red­ko kdo na­pi­še pod po­snet­ke, ki so dol­gi po ne­kaj mi­nut, ko­men­tar, da je tak­šno po­čet­je ne­var­no in ne­do­pust­no. Naš­li smo še po­snet­ke mla­dih, ki vo­zi­jo po eni od glav­nih cest v Sa­vinj­ski do­li­ni. Več kot očit­no se vi­di, da kr­ši­jo šte­vil­na pra­vi­la, da vo­zi­jo z iz­jem­no vi­so­ko hi­trost­jo gle­de na ome­ji­tve. V ne­kem de­lu ome­nja­jo hi­trost, ki je viš­ja od 200 ki­lo­me­trov, v kri­žiš­če naj bi pri­pe­lja­li s hi­trost­jo 160 ki­lo­me­trov na uro …

»Pol­zel­ski đank­si«?

Za­sle­di­li smo tu­di naj­manj dva po­snet­ka sku­pi­ne mla­do­let­ni­kov ozi­ro­ma mlaj­ših pol­no­let­ni­kov s Pol­ze­le, na ka­te­rih sta vid­na van­da­li­zem in dro­gi­ra­nje. Na pr­vem po­snet­ku, dol­gem šest mi­nut, se vi­di­jo obra­zi. De­kle iz ene­ga od ko­šev z ro­ka­mi po­bi­ra sme­ti, jih raz­me­če po tra­vi, se pri tem lah­kot­no sme­ji. Na­to se od­pra­vi ne­kaj de­set me­trov stran, vmes po­ve, da bo »na­sko­či­la spo­me­nik« (kar­ko­li že to po­me­ni), pri raz­me­ta­va­nju iz dru­ge­ga ko­ša pa jo us­ta­vi pri­ja­te­lji­ca, ki jo opo­zo­ri, da jih nek­do gle­da. Z nji­ma so mla­de­ni­či, ki ju ce­lo spod­bu­ja­jo pri tem in ju kli­če­jo po ime­nih. Sli­ša­ti je tu­di ogrom­no pro­staš­kih be­sed. V dru­gem po­snet­ku, dol­gem kar osem mi­nut, so v os­pred­ju fant­je, ki zvi­ja­jo džojnt, po­go­var­ja­jo se tu­di o tem, da je Pol­ze­la kraj od­vi­sni­kov. Vse to se do­ga­ja – so­deč po oko­li­ci – v sre­diš­ču Pol­ze­le. Druž­ba je v obeh po­snet­kih is­ta. Če­prav sta po­snet­ka sta­ra že le­to dni, si ju je do da­nes og­le­da­lo že krep­ko več kot šti­ri ti­soč lju­di! In v tem ča­su ni nih­če ni­ti te­ga po­snet­ka ko­men­ti­ral v smi­slu, da je kaj tak­šne­ga vred­no ob­so­ja­nja, če se ni­so zga­ni­li že ti­sti, ki bi se mo­ra­li in mla­dim na­pi­sa­li de­nar­ne kaz­ni.

In po­glej­te še bolj neum­ne pred­pi­se: kljub te­mu, da je po­sne­tek jav­no in vsem na očem ob­jav­ljen že več kot le­to dni in da se v njem tu­di raz­loč­no sli­ši­jo ime­na (vsaj) de­klet, mi, kot ča­so­pis, nju­nih imen ne sme­mo ob­ja­vi­ti. Ne, ker bi ne­ka­te­ri star­ši ta­koj sko­či­li v zrak in to­ži­li nas, češ da smo mi ob­ja­vi­li iden­ti­te­to mla­dost­ni­kov, če­prav so nji­ho­vi po­snet­ki na sple­tu že to­li­ko ča­sa, da lah­ko že vsa ve­solj­na Slo­ve­ni­ja ve, s čim se »v pro­stem ča­su« uk­var­ja­jo nji­ho­vi otro­ci …

SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih.

 

Prvi nadzornik vrha slovenske policije

Ima­jo po­li­ci­sti pre­več ali pre­ma­lo poob­la­stil? – Spre­mem­be v po­li­ci­ji ne bo­do »di­ša­le« vsem

Dr. Mi­ro­slav Ža­berl. Ce­ljan, ki ga je ka­rie­ra »od­pe­lja­la« v pre­stol­ni­co. Vr­ši­lec dolž­no­sti ge­ne­ral­ne­ga di­rek­tor­ja di­rek­to­ra­ta za po­li­ci­jo in dru­ge var­nost­ne na­lo­ge. Bolj po do­ma­če: je med pr­vo da­mo mi­ni­strs­tva za no­tra­nje za­de­ve Ka­ta­ri­no Kre­sal in pr­vim mo­žem slo­ven­ske po­li­ci­je Jan­kom Gorš­kom. Kot sam pra­vi, je »pr­vi Gorš­kov nad­zor­nik«.

Nek­daj po­li­cist na te­re­nu in poz­na­va­lec po­li­cij­skih poob­la­stil o tem pre­da­va tu­di na Fa­kul­te­ti za var­nost­ne ve­de. Po­go­sto je bil v Brus­lju, za­to ve, »kje je« slo­ven­ska po­li­ci­ja v pri­mer­ja­vi z os­ta­li­mi dr­ža­va­mi. Ve­či­no ča­sa pre­ži­vi v Ljub­lja­ni, pri če­mer Ljub­ljan­čan ne bo ni­ko­li. Še več, mno­gi pra­vi­jo, da je »or­to­dok­sen Šta­je­rec«. Do­sle­den in do­ber re­to­rik kljub funk­ci­ji ni »za­pet« do vra­tu in v kra­va­ti. Mor­da za­to, ker je po du­ši za­gri­zen ri­bič. Na vpra­ša­nje, če bi še kdaj de­lal v Ce­lju, od­go­var­ja: »Mor­da ob kon­cu ka­rie­re.«

Pri­ja­vi­li ste se za ge­ne­ral­ne­ga di­rek­tor­ja slo­ven­ske po­li­ci­je, a so ga na­to iz­bra­li brez raz­pi­sa. Je bi­lo se­da­nje de­lov­no me­sto, če­prav ste tu že bi­li, na­gle­da­no že prej, ali gre za »to­la­žil­no« funk­ci­jo?

Če bi šlo za to­la­žil­no na­gra­do, bi spre­jel kak­šno funk­ci­jo, ki so mi jo po kan­di­da­tu­ri po­nu­di­li. Na di­rek­to­ra­tu sem bil v. d. ge­ne­ral­ne­ga di­rek­tor­ja že prej, v ča­su man­da­ta mi­ni­stra Dra­gu­ti­na Ma­te­ja, s ka­te­rim nis­va naš­la skup­ne­ga je­zi­ka. Za­to sem si ra­je poi­skal dru­ge stro­kov­ne iz­zi­ve. S po­li­ci­jo in z var­nost­ni­mi prob­le­mi se uk­var­jam že vse živ­lje­nje in za­to sem zdaj spet spre­jel to de­lo. To je po­sel, ki me za­ni­ma.

Po­nu­di­li so vam »funk­ci­je po kan­di­da­tu­ri«? Po­vej­te več.

To naj zaen­krat os­ta­ne skriv­nost.

Re­kli ste, da ni­ste naš­li skup­ne­ga je­zi­ka z Ma­te­jem. Zdaj je ves ta si­stem prev­ze­la žen­ska. Raz­li­ka?

Ne gre to­li­ko za vo­de­nje mi­ni­strs­tva, kar se ti­če spo­la, če­prav žen­ska pri­ne­se ne­ko­li­ko dru­ga­čen stil. Prob­lem Ma­te­ja je bil, da je sku­šal vo­di­ti mi­ni­strs­tvo z vo­jaš­kim raz­miš­lja­njem, av­to­kra­tič­no. Kar ne gre, mi­ni­strs­tva za no­tra­nje za­de­ve ne mo­reš ena­či­ti z obram­bo, voj­sko. To se je ču­ti­lo vsa ta le­ta.

Mno­gi po­li­ci­sti so – ob va­ši pri­ja­vi za di­rek­tor­ja po­li­ci­je – ko­men­ti­ra­li, da ste iz­vr­sten stro­kov­njak, ven­dar vam manj­ka ne­kaj iz­ku­šenj s te­re­na.

De­lo­ma so nji­ho­vi po­mi­sle­ki pra­vil­ni, to­da ne v smi­slu, da imam pre­ma­lo ki­lo­me­tri­ne v po­li­cij­ski ope­ra­ti­vi. Bil sem po­li­cist, mej­ni po­li­cist, po­li­cist na splo­šni po­li­cij­ski po­sta­ji, vod­ja te­da­nje­ga var­nost­ne­ga oko­li­ša, po­li­cij­ski sta­re­ši­na, inš­pek­tor, na­čel­nik inš­pek­to­ra­ta, ne­kaj ča­sa sem upra­vo tu­di vo­dil. Res pa je, da od le­ta 2000 ni­sem več v po­li­ci­ji, am­pak na mi­ni­strs­tvu, mo­go­če je to ta oči­tek. Ves čas sem se uk­var­jal s po­li­ci­jo, jo si­stem­sko us­mer­jal, nad­zi­ral. Poz­nam ta us­troj. Za­do­vo­ljen sem bil, ko sem imel med po­li­ci­sti vi­so­ko pod­po­ro. Za me­noj je 23 let de­la v po­li­ci­ji.

Se je de­lo po­li­ci­sta v teh le­tih ze­lo spre­me­ni­lo?

Ko sem pri­šel v po­li­ci­jo, de­lo ni bi­lo to­li­ko dru­gač­no, je pa bi­la prob­le­ma­ti­ka, s ka­te­ro se je ta­krat uk­var­ja­la po­li­ci­ja, ož­ja. Tu­di fi­lo­zo­fi­ja po­li­cij­ske­ga de­la se spre­mi­nja. Po­li­cist je da­nes ena­ko »ža­reč« po­klic, am­pak ved­no bolj te­žak.

Kje je slo­ven­ski po­li­cist v pri­mer­ja­vi z dru­gi­mi dr­ža­va­mi?

Na­ša po­li­ci­ja je ze­lo vi­so­ko. Ra­di se pri­mer­ja­mo s tu­ji­mi in oma­lo­va­žu­je­mo last­no po­li­ci­jo, če­prav nas ne sme bi­ti sram svo­je or­ga­ni­zi­ra­no­sti. Ki jo lah­ko še iz­bolj­ša­mo. Na­ša pred­nost je ena in eno­vi­ta po­li­ci­ja, če­prav so že bi­la raz­miš­lja­nja, da bi jo raz­bi­li na mej­no, splo­šno, kri­mi­na­li­stič­no … Mo­go­če nam manj­ka tra­di­ci­je in še eno po­man­klji­vost vi­dim na po­droč­ju po­li­cij­ske­ga pra­va. Tu so dru­ge po­li­ci­je pred na­mi, am­pak ima­mo do­volj ča­sa, da se jim prib­li­ža­mo. Kar se ti­če po­li­cij nek­da­nje Ju­go­sla­vi­je, lah­ko re­čem, da smo jim vzor in na mno­gih po­dro­čij iz­va­ja­mo us­po­sab­lja­nja.

Pred dne­vi je va­ru­hi­nja člo­ve­ko­vih pra­vic okr­ca­la celj­sko po­li­ci­jo, kjer so se za­ra­di na­pak po­li­ci­stov dva­krat mo­ra­li opra­vi­či­ti ob­ča­nom. Kak­šni so po­li­ci­sti pri iz­va­ja­nju poob­la­stil?

Do­bri, ven­dar še ne do­volj. Sa­mo dva pri­me­ra sta do­ber po­ka­za­telj. Je pa te­ma­ti­ka poz­na­va­nja po­li­cij­skih poob­la­stil ši­ro­ka. In prob­lem ta­ko za po­li­ci­ste kot za dr­žav­lja­ne. Po­li­ci­sti mo­ra­jo poob­la­sti­la do­bro poz­na­ti, tu­di dr­žav­lja­ni bi jih mo­ra­li. Ta­ko bi toč­no ve­de­li, kdaj lah­ko po­li­cist po­se­že v nji­ho­ve pra­vi­ce.

Je na­ša po­li­ci­ja pre­več bi­ro­krat­ska in pre­ma­lo »živ­ljenj­ska«?

So pri­me­ri, ko bi lah­ko po­li­ci­stom oči­ta­li ne­živ­ljenj­skost ali bi­ro­kra­ci­jo, am­pak to je po­go­je­no s si­ste­mom. Slo­ven­ski po­li­cist ima ma­lo ma­ne­vr­ske­ga pro­sto­ra, da se sa­mo­stoj­no od­lo­či, ka­ko in na kak­šen na­čin bo ukre­pal v ne­ki si­tua­ci­ji, ko mu je toč­no pred­pi­sa­no, ka­ko naj ukre­pa. Dr­žav­lja­ni mar­sik­daj tu­di pri­ča­ku­je­jo, da jim bo po­li­cist po­ma­gal, ta pa za to ni pri­sto­jen, za­to so ra­zo­ča­ra­ni. V teh pri­me­rih bi mar­sik­daj po­ma­gal že na­po­tek, kam se lah­ko ob­čan obr­ne.

Vča­sih se k nam og­la­si­jo ob­ča­ni, ki pra­vi­jo, da so po­li­ci­sti z nji­mi rav­na­li pre­več na­sil­no. Vi ste la­ni v dok­tor­ski na­lo­gi pi­sa­li o pri­sil­nih sreds­tvih …

Ne do­ga­ja se, da bi po­li­ci­sti si­stem­sko pre­ko­ra­če­va­li poob­la­sti­la in to pri­kri­va­li. To bi bil re­sen prob­lem. Prav go­to­vo pa je, da ne­ka­te­ri eks­ce­si so. Za to mo­ra­jo bi­ti sank­ci­je. V zad­njih le­tih ni bi­lo no­be­ne hu­de pre­ko­ra­či­tve s hu­di­mi po­sle­di­ca­mi, sta pa dve sod­bi evrop­ske­ga so­diš­ča, ki ka­že­ta, da so po­li­ci­sti z ob­ča­no­ma rav­na­li ne­ko­rekt­no in neč­lo­veš­ko.

In če že pri­de do pre­ko­ra­či­tve poob­la­stil?

Pri­tož­be­ni po­sto­pek je kot re­kla­ma­ci­ja v tr­go­vi­ni. Nek­do me­ni, da je po­li­cist kr­šil nje­go­ve pra­vi­ce ali ni ukre­pal, in pač re­kla­mi­ra to us­lu­go. Če je to re­kla­ma­ci­ja na de­lo po­li­ci­sta, je za po­li­ci­jo to si­stem no­tra­nje hi­gie­ne. Iz tak­šnih na­pak se mo­ra­mo ne­kaj nau­či­ti. Dr­žav­ljan se lah­ko pri­to­ži na po­li­cij­ski eno­ti ali v ka­te­ri­ko­li or­ga­ni­za­cij­ski eno­ti mi­ni­strs­tva. V pr­vem pri­me­ru po­moč­nik ali ko­man­dir po­li­cij­ske eno­te pre­ve­ri za­de­vo, na­to pri­tož­ni­ku pred­sta­vi ugo­to­vi­tve. Mor­da po­li­cist ni rav­nal na­ro­be, mor­da se bo­do pri­tož­ni­ku ce­lo opra­vi­či­li. Če se pri­tož­nik s tem stri­nja, se tu po­sto­pek kon­ča. Če se dr­žav­ljan te­ga po­go­vo­ra ne ude­le­ži ali se ne stri­nja z ugo­to­vi­tva­mi, to re­šu­je se­nat na rav­ni mi­ni­strs­tva in ne po­li­ci­je. V se­na­tu so poob­laš­če­nec mi­ni­stra in dva pred­stav­ni­ka jav­no­sti. To­rej ni več ti­ste­ga: vra­na vra­ni ne iz­klju­je oči.

Ima­jo po­li­ci­sti pre­več ali pre­ma­lo poob­la­stil? Ne­kaj so jih pre­lo­ži­li ce­lo na re­dar­je, ki lah­ko zdaj me­ri­jo hi­trost z ra­dar­ji.

Na vsa­ko ta­ko vpra­ša­nje od­go­vo­rim z vpra­ša­njem: ali se po­ču­ti­te var­no v svo­jem oko­lju? Če je od­go­vor da, po­me­ni, da po­li­ci­ja s tem na­bo­rom poob­la­stil, ki jih ima, us­trez­no za­go­tav­lja var­nost. Če je od­go­vor ne ali če bi bi­lo več eks­ce­snih si­tua­cij in pri­tožb, se lah­ko za­mi­sli­mo. Po­li­ci­sti si že­li­jo več poob­la­stil, ker že­li­jo bi­ti učin­ko­vi­ti. Vse to mo­ra bi­ti v so­zvoč­ju z na­ši­mi pra­vi­ca­mi. Ome­ni­li ste re­dar­je. Ne gre za to, da se spre­mi­nja var­nost­na si­tua­ci­ja, am­pak mi­sel­nost. Ni več le po­li­ci­ja ti­sta, ki skr­bi za var­nost. Var­nost je do­bri­na, za ka­te­ro mo­ra­mo naj­prej po­skr­be­ti sa­mi, po­tem so tu lo­kal­na skup­nost, za­seb­no­var­nost­ne služ­be ter dr­ža­va, v ime­nu ka­te­re ukre­pa po­li­ci­ja.

Po­li­ci­sti pra­vi­jo, da se na nji­ho­vo de­lo da­nes lah­ko pri­to­ži vsak, ki »i­ma 5 mi­nut ča­sa«. Njim in nji­ho­vim dru­ži­nam gro­zi­jo. Se vam zdi, da so po­li­ci­sti do­volj zaš­či­te­ni?

To je prob­lem, da po­li­ci­sti ču­ti­jo, da so pre­ma­lo zaš­či­te­ni. Za­ra­di svo­jih poob­la­stil ima­jo ve­li­ko od­go­vor­nost. Če jih pre­ko­ra­či­jo, od­go­var­ja­jo odš­kod­nin­sko, ka­zen­sko in dis­ci­plin­sko. Mo­ra­jo ve­de­ti, da bo služ­ba sta­la za nji­mi, če bo­do rav­na­li za­ko­ni­to in stro­kov­no. Tu se je pre­ma­lo na­re­di­lo. Vča­sih po­li­cist mor­da za­ra­di nez­na­nja ali za­ra­di stra­hu pred mo­re­bit­no sank­ci­jo ne ukre­pa. To je še slab­še, kot če ma­lo pre­ko­ra­či poob­la­sti­la, ker v tem pri­me­ru dr­žav­ljan ne do­bi var­nost­ne us­lu­ge. Rav­no za­to je mi­ni­stri­ca iz­da­la us­me­ri­tve, da je pri zaš­či­ti po­li­ci­stov tre­ba ure­di­ti vse od pra­vo­ča­sne prav­ne po­mo­či, če se po­li­cist znaj­te v po­stop­ku, rav­nal pa je učin­ko­vi­to in stro­kov­no, do us­trez­ne psi­ho­so­cial­ne po­mo­či.

Ker ste »nad­zor­nik«: je bil v zad­njem ča­su kak­šen izred­ni nad­zor na celj­ski po­li­ci­ji in za­ra­di če­sa?

Ta po­da­tek mi ni znan, za­to ga ne mo­rem po­tr­di­ti ni­ti za­ni­ka­ti. Ko­li­kor sem se po­za­ni­mal, so na­ši us­luž­ben­ci bi­li v Ce­lju, a ne v smi­slu nad­zo­ra. Go­vo­ri­li so o no­vih us­me­ri­tvah v na­sled­njem le­tu.

So te us­me­ri­tve to, kar je Gor­šek ome­njal pred me­se­ci? Da se »obe­ta­jo ve­li­ke spre­mem­be in po­li­ci­ja ne bo ni­ko­li več tak­šna, kot je bi­la«?

Tu­di. Nje­go­ve be­se­de ima­jo svo­jo te­žo. Tre­nut­no po­te­ka­ta dva ve­li­ka pro­jek­ta. Gre za reor­ga­ni­za­ci­jo, kjer se bo­do z vi­di­ka ra­cio­na­li­za­ci­je na dr­žav­ni rav­ni zdru­že­va­le do­lo­če­ne lo­gi­stič­ne služ­be. Enak pro­jekt bo na po­li­cij­skih upra­vah. Več zaen­krat o tem še ne. Vse te­ži k ra­cio­na­li­za­ci­ji in h gos­po­dar­nej­še­mu po­slo­va­nju. Naj­več pa bo­do pri­do­bi­le po­li­cij­ske po­sta­je in ope­ra­tiv­ni de­lav­ci. Dru­gi pro­jekt, ki ga pri­prav­lja­mo, je nor­ma­tiv­na pod­la­ga. Za­kon o po­li­ci­ji – ki go­vo­ri o de­lo­va­nju po­li­ci­je – bo­mo po­pol­no­ma »re­no­vi­ra­li«.

Bo­do spre­mem­be vid­ne v ro­ku ene­ga le­ta?

Že­li­mo, da bi bi­le še prej. Pi­sa­nje za­ko­nov ne gre čez noč, smo pa opra­vi­li ogrom­no de­la, šte­vil­ne ana­li­ze in an­ke­te.

In ne­ka­te­ri bo­do nad spre­mem­ba­mi ne­ga­tiv­no pre­se­ne­če­ni …

Žal da.

SIMONA ŠOLINIČ

foto: SHERPA sherpa@t-1.si

Dr. Mi­ro­slav Ža­berl je v. d. ge­ne­ral­ne­ga di­rek­tor­ja di­rek­to­ra­ta za po­li­ci­jo in dru­ge var­nost­ne na­lo­ge. Di­rek­to­rat iz­va­ja us­mer­ja­nje in nad­zor nad po­li­ci­jo. Ta služ­ba ima tu­di klju­čen po­men za nad­zor na po­droč­ju za­seb­ne­ga va­ro­va­nja. Dr. Ža­berl je iz celj­ske po­li­ci­je od­šel v Ljub­lja­no, kjer je la­ni dok­to­ri­ral na Prav­ni fa­kul­te­ti. Je do­bit­nik zla­te­ga zna­ka slo­ven­ske­ga pred­sed­ni­ka za­ra­di svo­je­ga de­la med osa­mos­vo­ji­tve­no voj­no, ko je bil na če­lu 3. če­te po­seb­ne po­li­cij­ske eno­te.

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih.

 

Kako smo preživeli dan v domu za brezdomce?

Tale članek je star že leto dni. Vedno znova ga rada preberem.  Ne vem, morda zaradi nekega občutka oziroma strahu, kako hitro lahko ostaneš brez vsega. Še bolj pa zaradi tega, ker vidim, da so lahko tisti, ki se jim sesuje življenje, kljub vsemu nasmejani.  (članek je nelektoriran). S.Šol.

Zadovoljni z malenkostmi, ker si velikih stvari ne morejo privoščiti  Ko te življenje samo postavi na rob in udari po tebi …

Pogovarjali smo se z več kot desetimi stanovalci celjskega doma za brezdomce, nekaj jih je bilo v času našega obiska zaradi šibkega zdravja tudi v bolnišnici. Videli smo, da tisti, ki omenjajo, da so v domu za brezdomce klošarji, nimajo pojma, o čem govorijo. Klošarji in brezdomci namreč še zdaleč niso eni in isti ljudje.

Omenjajo dober odnos z zaposlenimi, dežurni so z njimi 24 ur na dan. Nekateri so nanje tudi zelo navezani, kar smo se lahko sami prepričali. V delo dežurnih spadajo tudi pogovori s stanovalci, ki se seveda srečujejo tudi s težkimi trenutki zaradi situacij, v katerih so se znašli. Dežurni morajo poskrbeti za zdravstvene potrebe stanovalcev, sem spadata dajanje zdravil ali vožnja k zdravniku, tak primer je bil denimo ravno v času našega prihoda. Zaposleni vodijo tudi računalniško evidenco vsakega dogodka, obiska ali vsakega pogovora in to za vsako uro.

Dan se v domu začne okrog osme ure, ko sledi pospravljanje sob, skrb za higieno, kavica, nato prostočasne dejavnosti, ki so pogosto kakšne igre, šah ali pogovor. V času našega obiska nam je kavico skuhal  Ivan Čater, ki je v Kosovi ulici v Celju našel svoj dom pred dvema letoma. Stanovalci doma so nam razkazali tudi svoje sobe – čiste, urejene.  “Pred časom sem spala tam na hodniku, zdaj pa so mi uredili tole podstrešno sobo, da imam svoj prostor,” nam pove Fanika in nas povabi k sebi. “Naju pa je v Celje pripeljala usoda z Gorenjske. Po deložaciji so se nama začeli problemi in nisva imela kje živeti. Sprejeli so naju tu, v Celju. Zadovoljna sva,” sta nam razložila Ivana Martinčič in Lojzek Potočnik in nam pokazala tisto, kar sta lahko od svojh stvari prinesla v dom. Nekatere stvari sta zaradi težke finančne situacije morala prodajati.

Kosilo je ob pol enih, vso hrano v dom pripeljejo iz Ingrada Gostinstva, stanovalci so s hrano zadovoljni, nikoli ne ostane nič, saj imajo ob 16 tudi malico. V sobah si krajšajo čas s televizijo, branjem knjig, nekateri tudi z reševanjem križank. V skupnih prostorih je čisto, za to skrbijo vsi. V času, ko je v domu bila naša ekipa, so trli orehe.

V domu pa smo opazili tudi Milana Lorgerja. Po imenu je verjetno neznan, po svoji pojavnosti pred leti na celjskih ulicah, ko ni mogel stati na nogah, ampak se je dobesedno plazil po tleh, pa je znan marsikomu. Danes je Lorger urejen, obrit, ne pije več, ne kadi. Z nasmehom nam je povedal, da je njegovo pozitivno spremembo pohvalil celo celjski župan! In na odhodu iz doma nas je ustavil Marjan Brnik. Bolj tih gospod, ki je bil skoraj ves čas našega obiska v kuhinji, igral je tudi šah, nam je stisnil roko in nas objel:“Veste, želim vam zdravja. Samo to je pomembno!”

SIMONA ŠOLINIČ

V celjskem domu za brezdomce je trenutno 23 stanovalcev, večinoma starejših, poleg strokovne vodje zanje skrbi 6 dežurnih delavcev.

Naša ekipa je Domu za brezdomce ob obisku prinesla 24 skodelic z oznako naše medijske hiše, primernih za pitje kave ali čaja in ostalih toplih napitkov.

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih.

 

“Nategovala” vse po vrsti?

Ljudje zaradi 41-letnice puščali tudi službe – Bo sojenje kmalu ali ji bodo dovolili goljufati dalje?

41-letnici iz Laškega, ki je v zadnjih mesecih ljudi na območju Celja in v njegovi okolici naplahtala, da je ustanovila podjetje za nego in oskrbo ostarelih in jim ponujala zaposlitve, grozi tudi do tri leta zapora. Ovadili so jo zaradi goljufije, je pa glede na prakso na naših sodiščih težko pričakovati, da ji bodo začeli soditi in izrekli kazen kmalu. Čeprav bi bilo dobro, kajti le to bo morda ustavilo njeno početje in dalo tistim, ki jih je že pahnila tudi v revščino, dalo vsaj malo zadoščenja. Ženska je ljudi nesramno ogoljufala, saj je od njih pobirala tudi denar, mnogi pa so zaradi njenih obljub pustili tudi svoje službe. Pri vsej zadevi gre tudi za podobnost s primerom, o katerem smo pisali že decembra predlani, ko naj bi ženska v Celju pobirala denar od upokojencev, ker naj bi kmalu ustanovila center za pomoč ostarelim.

Kot navajajo policisti, naj bi 41-letnica (zdaj biva na območju Laškega, ime in priimek sta znana uredništvu) pod pretvezo – da je ustanovila podjetje za nego in oskrbo ostarelih, več osebam obljubljala redno zaposlitev in dobro plačilo. Nekateri so ji dajali večje količine denarja, tudi do 700 evrov, ker naj bi jim natvezila, da denar potrebuje za licenco in razna potrdila. Tako naj bi nabrala najmanj 5 tisoč evrov, več tisoč evrov škode pa naj bi povzročila – tako pravijo policisti – tistim, ki so zaradi nje pustili svoje službe in bili zaradi tega ob dohodek. Nekaterim naj bi denar celo vrnila, večini ne. Delo, ki naj bi ga opravljali naj ne bi bilo fizično, plača naj bi bila do 1500 evrov, na nastanitev v njenem domu pa naj bi čakalo okoli 250 starejših. Sprva naj bi ljudem na skupnih sestankih dejala, da bo dom najela, nato da bo prostore zanj kupila. Za interesente za delo naj bi prirejala celo piknike, začetek dela pa je obljubljala najprej v začetku lanskega novembra, nato decembra, potem je tudi njim zadeva postala sumljiva in so jo prijavili. Dovolj jim je “nategovanja”, mnogi so ji denar tudi posojali in ga nikoli več videli.

Žal pa ljudje, ki so jo (nekateri jo – po naših informacijah – še bodo)  prijavili, niso pri tem nikoli podpisali pogodb o delu. “Ko bi videli, kako prepričljiva je bila, to je nekaj neverjetnega! Vem za 14 oziroma 15 ljudi, ki so pustili svoje redne zaposlitve, ker so ji verjeli, vseh, za katere vem, pa morda službe niso pustili je 50, potem se je pojavilo še 20 novih imen naivnežev …, potem je jasno, kako lahko plačuje kosila za 500 evrov …” nam je povedala oseba, s katero smo se pogovarjali. Ker naj bi marsikomu, ki je želel svoj denar nazaj, bila 41-letnica sposobna groziti, podatke oseb, s katerimi smo se oziroma se še bomo pogovarjali, ne bomo objavljali. “Zdaj moram rešiti sebe in svojo družino s službo, ki jo bo moč normalno in z veseljem opravljati. Želim, da ne bi vsi samo buljili in ogovarjali, me spraševali, če mi je žal, ker nimam več redne službe zaradi takšnih praznih obljub o boljših pogojih dela …”

Laž o smrti otroka?

Več kot očitno se jim je ženska na trenutke tudi smilila, na sestanke je vodila vso svojo družino, enkrat celo dejala, da ima tudi četvorčke in da je en otrok hudo bolan, nakar naj bi celo umrl. Od ljudi naj bi si sposodila tudi 1.500 evrov za pogreb otroka! Nekateri so svoj denar uspeli dobiti (in še dobivajo) nazaj, ker so nastopili ostro, večina se je za denar obrisala pod nosom. Vendar bodo vztrajali do konca. 

41-letnica naj bi ljudi goljufala od avgusta lani, je pa zanimivo naslednje. Mi smo že decembra predlani pisali o ženski enakih let, ki je na območju Celja predvsem od upokojencev pobirala denar. In podobnost. Starejšim je govorila, da naj bi bil denar namenjen članstvu v nekem društvu ali za aktivnosti, v katerih se bodo na sestankih v celjski bolnišnici dogovorili za pomoč starejšim ali pri urejanju nastanitve v domovih za ostarele. Žalostno je, da so ji starejši v upanju na pomoč nasedali in ji dajali tudi po 50 evrov, kar pa za upokojene pomeni veliko! Nič od njenih navedb pa ni bilo res, saj smo takrat stvari preverjali tako v bolnišnici, policiji, Upravnem odboru skupnosti Socialnih zavodov Slovenije, na celjsko društvo upokojencev in tudi na upravni enoti. Ta mora namreč za takšno zbiranje denarja izdati posebno dovoljenje, ki ga v njenem primeru ni. Ali gre za isto osebo, policisti še preiskujejo. Primer bomo spremljali tudi v prihodnje.

Policija meni, da je marsikdo, ki ga je prepeljala žejnega čez vodo, ni prijavil, ker so vsi po vrsti morali podpisati izjavo o molčečnosti. Ker domnevajo, da se jim bo po novici v medijih, še kdo vendarle oglasil, s preiskavo še niso povsem končali. Številka policije za vse tiste, ki morda menijo, da so bili ogoljufani na tak način je 113, anonimni telefon 080 12 00.

 Policija svetuje, da oseb, ki denimo zbirajo denar po domovih, ljudje ne spuščajo v hišo ali v stanovanja. Če pa to že storijo, naj ne dajejo denarja, ampak razložijo, da se oseba oglasi naslednjič. Vmes naj od nje dobijo čim več podatkov in povedo, da bodo do naslednjega obiska stvar preverili. Zahtevajo naj tudi, da jim takšne osebe pokažejo dovoljenje upravne enote za pobiranje denarnih prispevkov. V primeru, kadar gre za zbiranje denarja za pomoč starejšim, pa so pogoji za takšno zbiranje finančnih sredstev z zakoni oziroma predpisi točno določeni. Pri pa tem ni mogoče nobeno posredovanje kakršnih koli oseb, ki bi denar zbirali po domovih.

SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih.  

 

Se v Celju nič ne dogaja za mlade?

“Stanje je katastrofalno,” pravi študent Elvis Džaferovič  – Poznavalec dogodkov v Celju Uroš Mijošek: “Ni res!” 

 “V Celju nič ne dogaja” je naslov skupine, ki jo je na spletni strani Facebook oblikoval celjski študent Elvis Džaferovič. “Nimamo Celjske noči, nobenega večjega glasbenega festivala, nobenega večjega multimedijskega festivala, nobenega alternativnega dogajanja,” je zapisal na spletu. Skupina je v 24 urah imela več kot tisoč članov, danes jih je dva tisoč. Ne glede na številčnost skupine pa se v Celju marsikaj dogaja, trdi Uroš Mijošek, ki že dolga leta deluje na področju turizma in kulture in ima dober vpogled v dogajanja v knežjem mestu.

 “Namen skupine na Facebooku je, da preverimo odziv v Celju, torej, ali je krog ljudi, ki mislimo enako, morda širši,” razlaga. Meni, da je pri zabavi v Celju  prevelik poudarek na narodnozabavni glasbi in glasbi izvajalcev, ki prihajajo iz nekdanje Jugoslavije. “Resda je tu tudi Poletje v Celju, knežjem mestu, a mislim,da je obiskanost teh prireditev zelo slaba. Mladi pričakujejo in želijo več alternativnega dogajanja, ki je z zaprtjem Kljuba popolnoma usahnil. Želijo si glasbenih festivalov, na kar bi lahko bili kot Celjani ponosni. Maribor ima močan Lent, Laško ima Pivo in cvetje, tudi Celje bi si zaslužilo večji dogodek,” pojasnjuje.

Toda po zanesljivih podatkih se je na javni razpis za sofinanciranje prireditev v sklopu Poletja v Celju prišla ena sama prijava s področja alternativne kulture za organizacijo celodnevne prireditve na Starem gradu Celje. Prijavo so odobrili. Z Džaferovičem se ne strinjajo niti v Mladinskem centru Celje: “Mi imamo letošnje poletje okrnjen program prireditev zaradi skorajšnjega začetka obnove in gradnje mladinskega hotela. Menimo, da se v Celju ves čas odvijajo prireditve, res pa je, da bi bilo mogoče izvesti več koncertov za mlade, ker tovrstnih prizorišč in prireditev primanjkuje. V atriju Celjskega mladinskega centra je zelo primerna atmosfera za izvedbo le-teh, vendar moram v prvi vrsti opozoriti na solidarnost občanov in sosedov, ki včasih niso strpni in ne pokažejo dobre volje za izvedbo več koncertov, namenjenih mladim. Rada pa bi spomnili na festival, ki smo ga letos obudili, Etno urban festival.”

Le za elito?

Džaferovič trdi, da so prireditve v sklopu Poletja namenjen zgolj eliti. “Če kdo v skupino elitnih prireditev uvršča razstave, opere in koncerte resne glasbe, se s tem nikakor ne morem strinjati. Takšna miselnost je veljala pred stoletji … Te prireditve niso namenjene nobenemu »sloju«, ampak širokemu spektru ljubiteljev,” pa navaja Mijošek.

 “Na celjski občini radi poudarjajo, da je Celje študentsko mesto, vendar to ne more, če se za mlade nič ne dogaja. Septembra bomo poskušali v Celju s klubskimi večeri in dodatnimi dogajanji,” nadaljuje Džaferovič. V mislih ima elektronsko glasbo, razmišljal naj bi tudi o kakšnih večdnevnih dogajanjih:“Je pa to, da je malo dogajanj za mlade v Celju, tudi razlog, da študentje ostajajo v mestih, kjer študirajo, tudi med vikendom. In to je za Celje velik problem, ki se ga ne zavedajo. Mladi imajo hiter tempo življenja in želijo v kratkrem času čim bolje žurati.” Dodaja, da so si mladi Celje najbolj zapomnili zaradi zabav z elektronsko glasbo v Golovcu, danes tega ni več.

Džaferovič še meni, da so prireditve slabo spromovirane. Mijošek, ki je do omenjene skupine na Facebooku kritičen, odgovarja, da je to v veliki meri “povezano s finančnimi sredstvi organizatorjev. Verjemite, da prav ti v promocijo svojega dogodka vlagajo največ, kolikor je v njihovi moči, saj nihče od njih ne želi, da bi bil dogodek slabo obiskan. Me pa preseneča, da za neko prireditev izve kopica 70-letnih interesentov, mladi ljudje, ki pa imajo dostop do vseh možnih internetnih strani, so mobilni in poznajo ogromen krog ljudi, ne najdejo podatkov o prireditvi …”

Čeprav Mijošek še dodaja, da takšne prireditve “redko obišče kakšen elitni gospodarstvenik”, pa je na drugi strani med obiskovalci (če smo odkriti) res opaziti kar nekaj samooklicanih celjskih petičnežev in snobov ter tudi nekaterih gospodarstvenikov, ki so tam bolj zaradi videza kot pa zaradi uživanja v kulturnem ozračju … Na drugi strani pa je tudi resnica, da nekateri mlajši, ki pogosto nergajo, večino časa raje presedi pred računalnikom in na Facebooku kot da bi se odpravili na kakšno prireditev …

SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v podatke o avtorjih.  

 

Se mar pobegi s kraja nesreče splačajo?

 “Nikakor,” pravijo na policiji, realna slika pa je morda drugačna – Kup povzročiteljev ne odgovarja za svoje dejanje

“Imela sem zlomljene noge, zdrobljene kosti, zlom medenice, kolka, notranje poškodbe, poškodbe obraza. Preživela sem več operacij, nekaj jih še čakam. Po vseh teh letih rehabilitacija še ni končana,” razlaga Laščanka, ki jo je skupila v prometni nesreči (ne na našem območju), katere povzročitelja nikoli niso našli. Nesreča se je zgodila pred desetimi leti! Pri 36 letih je bila invalidsko upokojena. Podobno bi končala tudi naša sodelavka, v katero se je neznanec, ki je pridivjal izza ovinka, zaletel v Škofji vasi ob tem z avtom oplazil še vozilo njene prijateljice, ki je vozila za njo. Čeprav je sama prišla do natančnih podatkov domnevnega povzročitelja, ki naj bi avto že naslednji dan zamenjal, je ta še vedno nekaznovan. In menda se je izkazalo, da ni povzročitelj on – toda kje je potem pravi storilec?

 Čeprav se glede na statistiko na Celjskem število pobegov s kraja prometnih nesreč v zadnjih letih sicer ne povečuje, je v policijskem poročilu o dnevnih dogodkih pogosto zaslediti klice za pomoč očividcev nekaterih nesreč, kjer je povzročitelj pobegnil. Novembra lani je denimo voznik v Štorah trčil v mladoletnega kolesarja, ki je na kraju nesreče umrl, povzročitelj pa je odpeljal ne da bi mu pomagal. Takratni direktor je na teren poslal ogromno policistov, ki so preverjali več tisoč vozil, za katere je obstajal sum, da so vozili v tistem času mimo – in povzročitelja izsledili.

 Ovadili so ga zaradi povzročitve smrtne nesreče iz malomarnosti, tudi zaradi pobega s kraja nesreče. Pobegnil (vsaj poskušal pobegniti) je tudi voznik, ki je pred meseci na avtocesti trčil v avtobus deklet, jih več kot 10 poškodoval, eno dekle je umrlo.

V kazenskem zakoniku je pobeg s kraja nesreče opredeljen kot “zapustitev poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči”. Kazen, ki je zapisana v zakoniku, redko pa izrečena v praksi, je od nekaj mesecev do petih let zapora. Največ pobegov je oktobra, novembra in decembra, ko je na cesti tudi največ vinjenih voznikov.

Plačati mora poškodovanka, ne povzročitelj …

Zgodba Laščanke, ki je nesrečo doživela na ljubljanskem območju, je skorajda neverjetna. Pred 10 leti ji je na glavni cesti neznani voznik izsilil prednost, zato je zapeljala s ceste in trčila v steber ob vozišču. Na kraju nesreče so jo morali oživljati, imela je številne zlome in hude poškodbe. Samo prva operacija je trajala sedem ur! V bolnišnici je bila mesec dni, nato v zdravilišču tri tedne, vmes je morala spet na operacijo. Kar k bolniški postelji so ji prinesli plačilni nalog v višini cele plače, ker naj bi kršila prometne predpise, vozila prehitro glede na vremenske razmere, zaradi česar je zletela s ceste! Ko si je vsaj malo opomogla, je sama klicala sodišče, da ni ona tista, ki je storila prekršek, ampak voznik, ki ji je izsilil prednost. Svetovali so ji iskanje prič in je šla – sama, od hiše do hiše in tri priče našla. “Toda mene so obravnavali kot lažnivko,” govori še danes ogorčena. “Na sodišču so pričam polagali besede na jezik, ena se je celo razburila, naj ji sodišče ne govori, kaj je videla!” Vsi so videli avtomobil, ki naj bi izsilil prednost, ne pa tudi registracije! Na koncu so razsodili, da si je vse izmislila in jo za piko na i kaznovali z več kot 8 tisoč evrov kazni. “Seveda sem se pritožila, saj je to neverjetno!” Danes, po desetih letih, postopek še vedno ni končan. Žensko so pri 36 letih zaradi invalidnosti upokojili.

Povzročitelj, boš plačal?

Podobno kot Laščanka bi lahko končala tudi naša sodelavka! V Škofji vasi je najprej vanjo nato še v voznico za njo trčil (ne)znani voznik in odpeljal dalje.

“V šoku sem poklicala policijo. Prvo vprašanje je bilo, ali je kdo v nesreči poškodovan in če poškodovancev ni, jih ne bo. Vztrajala sem in dejala, da je bila nesreča s pobegom, nato sta prišla policista, ki sta svoje delo opravila zelo korektno,” razlaga sodelavka. Tri dni zatem je klicala na policijo in vprašala, ali so morda izsledili voznika. Odgovor je bil “ne”. Istega dne(!) naša kolegica sama izve ime domnevnega povzročitelja, tudi njegove osebne podatke, sporoči jih policiji. Naslednji dan spet preveri in dobi odgovor, da so policisti domnevnega povzročitelja iskali doma, toda našli ga niso. Sodelavka spet sama izve, kakšen avto je voznik vozil in da se je dan po nesreči v službo pripeljal že z drugim avtom. Nato spet klic na policijo, če je kaj novega. “Dejali so mi, da naj bi avto prodal že prej in da bodo novega lastnika obiskali, toda prepis ni bil narejen. Če posodim avto prijateljici, ki jo fotografira radar, dobim sliko o prekršku jaz, kot lastnica. V kolikor ne želim plačati kazen, moram povedati, kdo je avto vozil. Kje je razlika v tem primeru,” se sprašuje kolegica. Kasneje naj bi se izkazalo, da naj ne bi moški, ki ga je izsledila, skoraj zagotovo ni bil povzročitelj, toda naključje z vozilom je še vedno sumljivo.

Vse policisti ne enači, ve, da delajo kolikor lahko, je pa razočarana nad sistemom. “Včasih sem morda pomislila, da ljudje pretiravajo, ker so prizadeti. A temu ni tako. Varovan je povzročitelj in ne žrtev. Ne gre toliko za škodo, ampak za občutek varnosti, ki ga omenjajo, češ, da je med ljudmi visok. Ne bi rekla, da je tako. Povzročitelj nesreče bo morda to še ponovil. Odlično je prišel ‘skozi’.” Ali so morda povzročitelja izsledili, smo včeraj na policiji preverili tudi mi. Odgovor je bil negativen.

 NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

 

Ko gostinec mladoletniku ponudi črno vodko!

Pomanjkljiv nadzor nad prodajo alkohola: zakonom in ukrepom se (čisto upravičeno) smejijo tudi osnovnošolci …

 »Dober dan punce, kaj boste spile,« je v nekem lokalu na Celjskem natakar vprašal tri devetošolke, ki so sedle za mizo. » Bandidos Ice,” odgovori najmlajša. “Ne morem dati. Malo prej sem imel inšpekcijo. Če pa želiš, lahko greš za pult, imam črno vodko. Čisto poceni, po en evro, jo zvrneš, pa je.« Medtem ko strokovnjaki na visokih položajih debatirajo o tem, kako v Sloveniji ljudem razložiti, kako nevarne so lahko posledice pitja alkohola, se taistim strokovnjakom zdaj smejijo tudi osnovnošolci. Ti pijačo, ne glede na svoja leta, dobijo sicer ne povsod, toda – skorajda povsod … Večina gostilničarjev in prodajalcev jim veselo toči alkohol in pri tem ostane nekaznovana.

Da ne bo kdo rekel, da si izmišljujemo, to so resnični podatki pohvalne raziskovalne naloge Kaplja čez rob treh devetošolk Osnovne šole Frankolovo, Urške Germ, Natje Jajčevič in Marise Mastnak in pod mentorstvom profesorice Suzane Šafarič. Rezultati njihovega raziskovanja na terenu so pokazali katastrofalno dejansko stanje, ki je daleč od “resnice” in leporečenja nekaterih teoretikov, kadar je govora o alkoholu. Ob pregledu izsledkov njihove naloge se postavi resno vprašanje: kaj počnejo inšpektorji, policisti? Če je njihov odgovor, da delajo kolikor lahko na podlagi zakonov, je naslednje vprašanje, kaj počnejo snovalci zakonov, ki se v praksi pokažejo za popolnoma zgrešene. Zakaj ni takšnih predpisov, da natakarju še na pamet ne bo prišlo, da bi vašemu mladoletnemu otroku ob 9. uri zjutraj ponudil črno vodko. Po znižani ceni!

“Z našo raziskavo smo ugotovile, da najstniki lahko zelo hitro in enostavno dobijo alkoholno pijačo. Pri tem ni ovira niti starost, niti zakonodaja. Nadzor sicer je, vendar je v zakonodaji in postopku dokazovanja toliko pomanjkljivosti, da je skoraj nemogoče ukrepati zoper kršitelje. V lokalih, kjer se zbirajo predvsem mladostniki, imajo tako nizke cene pijač, da menimo, da to vodi k spodbujanju uživanja alkoholnih pijač pri mladostnikih.  Pri tem mislimo tudi na razne »akcije« v dopoldanskem času,” navajajo devetošolke v svojih izsledkih.  

“Rezultati naše naloge so nas razočarali. Kaplja čez rob vsega,  nespoštovanja zakona, slabega nadzora, težavnega dokazovanja na sodiščih, pa je vsekakor indiferenten odnos staršev in šol do problema in slabe navade mladostnikov. Pričakovale smo, da bomo zlasti zaradi naročanja alkohola v lokalih,  pogosteje opozorjene na kršitev. To se ni zgodilo.” Ob petkih so se tako odpravile v različne gostinske lokale in centre v Celju in Vojniku in naročale alkohol. “V lokalih smo brez težav dobile alkohol in nikjer nas niso vprašali za osebni dokument. Enaka situacija je bila v prodajalnah,” pišejo dekleta. Ponekod jim alkohola sicer niso želeli prodati, a kaj ko v taistih trgovinah namesto mladoletnikov kupujejo alkohol starejši dijaki …

Sramotno je, da so mladoletnice alkohol dobile v lokalih, ki so ravno v bližini tistih ustanov, ki bi zoper to morale ostro ukrepati! Skoraj pred nosom policistov in inšpektorjev se mladoletniki dobesedno nacejajo z alkoholom že v dopoldanskem času. O tem smo pisali že lani, ko smo mladoletnike tudi fotografirali (jim seveda zakrili obraze) ob polni mizi alkohola že zjutraj, toda popolnoma nihče ni odreagiral!

Marsikdaj puncam, ki so raziskovale, natakarji niso želeli izstaviti računa. Pijačo so dobile tudi v skorajda v vseh trgovinah v večjih nakupovalnih centrih na našem območju! “Ko smo prišle na vrsto, je blagajničarka pogledala naokrog, če kdo gleda in zaračunala. Nikjer ni bilo težav,” pišejo v nalogi. Z akcijo naročanja alkoholnih pijač so nadaljevale tudi v Vojniku. V številnih lokalih so jim brez težav postregli! “Nihče nas ni vprašal, koliko smo stare ali zahteval osebni dokument.”

Bolj kot kdo drug so kritične do inšpektorjev: “Menimo, da svojega dela ne opravljajo dobro. Zdi se nam nemogoče, da so ob inšpekcijskih pregledih (19. in 20. 6. 2008) v prodajalnah (obiskali so jih 182) ugotovili le eno kršitev prodaje alkohola mladoletni osebi. Me smo v enem dnevu obiskale štiri prodajalne in v treh dobile alkohol!” Učenke so se pri izdelavi naloge obrnile tako na tržne kot na zdravstvene inšpektorje ter na policijo, zato so imele tudi uradne podatke. Zaznale so isto kot mi lani: medtem ko je v daljšem časovnem obdobju ukrepov in kaznovanih gostincev/prodajalcev manj kot prstov na eni roki, smo jih tudi mi v enem dnevu našteli kar nekaj. Se vam zdi, da se osnovnošolci zdaj že čisto upravičeno smejijo vsem predpisom, čeprav je stvar zelo resna?  

SIMONA ŠOLINIČ

 Alko za zabavo

Poleg vsega so med učenci od 7. do 9. razreda mlade avtorice raziskovalne naloge naredile tudi anketo. “Ugotovile smo, da je alkohol  »domač« že v 7. razredu. Staršem se ne zdi nič narobe, če 13 ali 14-letna hči ali sin spije kakšno pivo,” so razbirale iz odgovorov. Naletele so na izjave učencev, ki sami pravijo, da jim starši kupijo, zlasti poleti, pivo ali pa z vrstniki obiščejo domačo klet. Anketa je pokazala, da doma z alkoholom nazdravi več deklet kot fantov, na splošno, pa po alkoholu večkrat posežejo fantje. 50 odstotkov vprašanih deklet je že pred 14. letom poskusilo alkohol. “Najbolj jih privlači dejstvo, da so dobre volje in zabavni. Splošno znano je, da se mladostniki na Frankolovem zbirajo na edinem športnem igrišču v kraju. Čeprav je to namenjeno športnim dejavnostim, pa je prepogosto središče pijančevanja in neprimernega vedenja,” so bile kritične. Objavile so tudi fotografijo, ki so jo naredile dan po takšnem pijančevanju nekaterih. “Po rezultatih raziskave sodeč, dekleta bolje poznajo lokale, kamor zahajajo srednješolci. Vzroka za to ne poznamo. Eden izmed njih je lahko ta, da imajo dekleta že fante, ki obiskujejo srednjo šolo in starejše brate in sestre, od katerih dobijo informacije,” so sklepale.

 “Primerjale smo tudi cene pijač v celjskih in v vojniških lokalih, ki jih obiskujejo mladostniki. V Celju so cene nižje. Zlasti zanimive so akcije, kjer ponujajo v dopoldanskem času žgane pijače po 0,50 evra ali akcija, škatlica cigaret in črna vodka za dva evra. Lokali, kamor zahajajo odrasli, imajo višje cene.”

 Podatki naloge Kaplja čez rob so alarm za družbo, dekleta pa se ne pustijo ustrahovati – če bo treba, so pripravljena tudi pričati zoper tiste, ki so jim ponujali alkohol. V primeru, da se jim bo kdo po objavi tega članka oglasil, morda celo kdo iz kakšne inštutucije, ki jim je raziskava zanimiva, bomo o tem še pisali. In še to: alkoholne pijače, s katerimi so jim v lokalih in prodajalnah postregli, avtorice raziskave niso poskusile.

 NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

 

Pozdravljeni!

Kmalu boste na tej strani lahko prebrali moje vidnejše članke s področja črne kronike na Celjskem.

Še prej moram ta blog preštudirati in potem … začnem.

)

 

Berači niso vsiljivi, a vedno bolj motijo občane?

 

Čeprav nekateri politiki menijo, da je beračenje v mestih treba prepovedati, nič ne kaže, da se bo to tudi zgodilo. 

Ne mine mesec, da me kdo ne pokliče in omeni, kako ga motijo berači v mestu, čeprav se mi zdi, da jih te dni v Celju ni ravno veliko. Poslanska skupina SNS je pred časom napisala izjavo za javnost, v kateri omenja, da bi morali v Sloveniji beračenje popolnoma prepovedati, ob tem so okrcali tudi policijo, češ da ne opravlja svoje naloge kot bi morala. Slovenska policija je očitke že zavrnila. So pa celjski policisti v zadnjem letu nekajkrat berače tudi kaznovali. Morda se bo kaj spremenilo s 1 januarjem in po sprejetju občinskega programa varnosti. Takrat bodo namreč pooblastila za ukrepanje proti beračem dobili tudi občinski redarji.

 

Pri nas je največ beračev iz Bolgarije in Romunije. Pred časom je eden prosil denar tik ob vhodu v eno izmed cerkva, sicer odmaknjene iz mestnega središča. Že javna skrivnost je, da je večina beračev (če že niso vsi) v beračenje prisiljena. Tudi Celjani že dalj časa opozarjajo, da naj bi jih v mesto ali pred trgovske centre pripeljal neznanec, nato čez dan od njih pobiral denar! Neuradne informacije kažejo, da so prisiljeni nabrati določen znesek denarja, v nasprotnem primeru so kaznovani. Poročali smo že, da lahko skupina beračev dnevno dobi več sto evrov denarja. Ironija v vsem je, da ljudje danes že vedo, da berač ni isto kot klošar, a vendar se lažje odločijo dati denar beraču, čeprav vedo, da ga le-ta ne bo obdržal. 

 

O beračenju govori zakon o varstvu javnega reda in miru, ki sicer prepoveduje vsiljivo beračenje, toda videti je, da nikomur ni točno jasno, kaj pravzaprav pomeni vsiljiv način. Ko smo se ob uveljavitvi zakona o tem pogovarjali z enim izmed tistih, ki je so tak zakon spisali, nam tudi sam ni znal točno opredeliti, kdaj je berač vsiljiv. “Takrat, ko vas vleče za rokav ali se zapodi za vami in vas zmerja,” je bil odgovor. Halo?! Ob sestavi zakona verjetno niso pomislili, da se berač dobro zaveda, da bo denar dobil le, če je videti tako, da se ga ljudje usmilijo … Res je tudi, da je prijav ljudi zelo malo, saj četudi bi prijavili, da vas moti na tleh klečeč berač, to še ni razlog, da ga policija kaznuje.

Na policiji so zanikali očitke poslanske skupini SNS, da ne ukrepajo dovolj proti beračenju, pravijo da taka dejanja poskušajo preprečiti z opazovanjem in patruljiranjem po mestih. Če to resnično drži, je potem čudno, da ene in iste berače vseeno opazimo v Celju več dni zapored na isti lokaciji …

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

NASLEDNJIČ …O KRVAVIH CESTAH

 

 

 

 

 

 

 

Povzročitev tragične prometne nesreče = naklepni umor?

 

Tole je intervju, ki sem ga s predsednikom zavoda Varna pot naredila že pred časom, a bistvo je še vedno enako. Štabovo mladoletno hčerkico je zbil vinjen voznik, bila je kar nekaj časa v komi, zdaj je dobro. To je tudi razlog, da se je Štaba, čudovit človek in sogovornik, podal v boj za boljšo prometno varnost. In medtem ko nekatera ministrstva mlatijo prazno slamo, ko jih vprašam, kaj (in če sploh so, no, razen policije) storila za boljšo prometno varnost je Štaba tu človek na mestu. Prijetno branje.

Prestiž smo izgubili na cestah – Ljudje začnejo razmišljati drugače, ko je že prepozno

“Ne vem, zakaj se mora v življenju zgoditi nekaj tragičnega ali hudega, da se v človeku nekaj premakne in da začne drugače razmišljati,” pravi predsednih pred meseci ustanovljenega Zavoda Varna pot Robert Štaba. Varna pot je neprofitna organizacija, v kateri so žrtve prometnih nesreč oziroma njihovi svojci in podporniki, ki pričakujejo ter od odgovornih zahtevajo, da zagotovijo varen, strpen in učinkovit cestno-prometni sistem. Štaba, ki je eden od ustanoviteljev, pozna prometno varnost zelo dobro, saj je bil aktiven v Svetu za preventivo in vzgojo v cestne, prometu, danes pa je zaposlen  kot sekretar za preventivo in vzgojo pri AMZS-ju.

 “Pri meni je bila prelomnica prometna nesreča hčerke Neje. Svoje življenske vrednoste sem začel drugače razporejati. Takrat sva s kolegom, zdravnikom na Inštitutu RS za rehabilitacijo Klemenom Grabljevcem sklenila, da bova nekaj naredila za prometno varnost. Imava svoja poklica, vendar poznava situacijo in vedela sva, da skupaj lahko narediva nekaj več.

Zavod Varna pot zdaj aktivno deluje par mesecev, kakšnen je bil odziv ljudi?

Ob prvem dnevu spomina na žrtve prometnih nesreč, 18. novembru, ko smo javnost pozvali k prižiganju svečk, so se ljudje zelo odzvali. Dobili smo ogromno pošte in ti ljudje so dokazali, da se zavedajo nevarnosti, vedo, da se nesreča lahko zgodi vsakemu in da je treba nekaj storiti. In to naš zavod ponuja ljudem. Naše sporočilo je, da je cena življenja previsoka, da ne bi želeli nekaj spremeniti na bolje.

Vsi načrti slovenske prometne varnosti omenjajo Vizijo nič, kar pomeni 0 smrtnih žrtev. Smo sploh zreli za takšno razmišljanje?

Slovenija ima to vizijo zapisano v Nacionalnem programu o varnosti cestnega prometa. Problem pa je, da je to vse le zapisno, ne doseže pa človeka kot posameznika. Vizija nič temelji na tem, da je treba sistem vzpostaviti tako, da onemogoča hude nesreče in posledice. Za besedo ‘sistem’ pa se skrivajo družina vzgoja, preventiva, avtošole, policija …. Se pravi, cel spekter ustanov, subjektov, in če eden od njih ne funkcionira, potem Vizije nič enostavno ni ali je težje dosegljiva.

Če govoriva o Nacionalnem programu, nekateri omenjajo, da vsi, ki so vključeni vanj, ne delujejo kot bi morali oziroma so premalo aktivni …

Mislim, da manjka koordinator, nekdo, ki bi od vseh organizacij potegnil najboljše in to ponudil ljudem. Ko gledam vse te organizacije, ki se ukvarjajo s prometno varnostjo, takšnega subjekta, ki bi znal kvalitetno povezovati te inštutucije, nisem opazil. Mi želimo pogledati najprej dobre stvari, potem, kaj je narobe in poiskati rešitve, in če bo treba, tudi pokazati s prstom na tistega, ki svojega dela ni opravil dobro. Iz vseh teh zgodb ljudi, ki smo jih dobili, vidimo, da so v sistemu luknje in napake. In med pismi podpore so tudi pisma odgovornih, ki želijo spremembe.

Včasih se zdi, da med nekaterimi ustanovami, ki bi morale sodelovati za boljšo prometno varnost, sodelovanja ni, vsaj ne dobrega. Katera od ustanov se je prva odzvala ob ustanovitvi Zavoda Varna pot?

Varna pot ni nevarna nikomur in združuje ljudi, ki smo čutili posledice nesreč. Kot nekdanji predstavnik za stike za javnost bi zdaj na vaše vprašanje moral odgovoriti nejasno ali pa biti enostavno tiho, toda povedal bom naravnost. Na začetku niso verjeli v naše delo. Po predstavljeni ideji pa nas je prvo podprlo Ministrstvo za promet. Vesel pa sem, da nas popirajo podjetja. Na simbolični ravni: nek direktor se dobro zaveda, da je smrt ali poškodba delavca v prometni nesreči izguba za podjetje.

V Sloveniji so skozi vse leto številne preventivne akcije, na katere vabijo mlade voznike. Odziv je, a ne tak, kot bi lahko bil.

Gre za probem, da nam ne uspe doseči ciljne skupine. Mislim, da bi se te preventivne aktivnosti morale združiti. Ne bi jih smeli parcelirati po nekih organizacijah. Naša ambicija bi morala biti torej povezati te akcije, potem pa skupaj nastopiti v nekem kraju, to ponuditi ljudem tako, da v programu aktivno sodelujejo. Bistveno je, da se človek sooči z vsebino. Nekateri pravijo, da ni denarja za akcije, kar ne drži povsem. Če je program kvaliteten, potem bo akcija uspela. Generacija rabi informacijo, ki se je bo dotaknila. Ljudje danes ne prebavljajo tega, da jim nekdo moralizira.

Kaj vam kažejo zgodbe ljudi, ki vam pišejo? Vedo, kam naj se obrnejo po pomoč, ne le pravno, tudi psihosocialno pomoč v primerih izgube svojcev v nesreča?

Pred časom sem kot profesionalec stanje prometne varnosti dobro poznal, a bolj skozi statistiko. Hčerkina nesreča pa me je pripeljala v svet rehabilitacije … In ko vidiš, da se taka stvar ni zgodila le tebi, ko dobivaš pisma ljudi … Moral bi biti res iz kamna, da ne bi razumel njihovo bolečino. Ostati nem in neodragirati bi pomenilo, da sem nemoralen človek. Najmanj kar lahko storimo je, da sporočimo pristojnim, da smo nenadoma postali organizacija, ki ima za sabo stotine zgodb in da jih bomo prinesli na mizo odgovornih uradnikov, da vidijo, da te zgodbe niso le številke, ampak so to ljudje. Vsi imamo isti cilj, vprašanje je le, katera pot nas vodi do tja. In naša naloga bo opravljena, če prispemo do cilja brez nagajanj in prestižnih igrc. Teh ne potrebujemo, mi smo prestiž izgubili na cesti.

Na poti k vam v Ljubljano po avtocesti, čeprav je toliko omejitev hitrosti, večino poti nisem mogla voziti 130 km/h. Vozniki izsiljujejo, prehitevajo, ne upoštevajo varnostne razdalje … Vsi govorimo, da so mladi najbolj ogrožajo, toda niso izsiljevali le mladi …

Mladi so res najbolj ogroženi, vendar jim je v isti sapi treba stopiti v bran in se vprašati, kje dobijo vzor za ravnanja. Psihologi bodo rekli, da imajo tak način življenja. Strinjam se, ampak mladi so tudi v Švici in Angliji, toda tam je drugačen vrednostni sistem. Če ponazorim: Francoz (v Franciji je bilo včasih tudi tako slabo prometno stanje kot je danes pri nas) pravi Švicarju: ‘Kaj je narobe s Švicarji. Doma vozijo previdno, ko pridejo k nam, pa norijo’. Nakar mu Švicar odvrne: ‘Kaj je pa narobe s Francozi, doma divjajo, ko vozijo po naših cestah, pa vozijo previdno.’

Hočete povedati, da ni nič narobe z mladimi vozniki …

… tako je, ampak s sistemom! Če pridejo mladi v nek urejen sistem, ki ima jasna pravila igre, vozijo normalno! Sistem ima napake in na te je treba opozoriti. Primer, ki ste ga navedli, je le odraz kulture v sistemu, ki pač omogoča kršitve tistim, zaradi katerih niste mogli voziti tako kot velevajo predpisi.

Toda sistem uvaja višje kazni. So te res tako učinkovite?

Represija je izredno pomembna. Ta se kaže v zaznavanju prekrškov oziroma kaznivih dejanj, v takojšnjem kaznovanju ali s strani policije, sodišča ali celo izterjave! Med temi mora biti tesna povezava. In ko to prenesemo v naša življenje, si moramo biti nekaj popolnoma na jasnem: povratnikov v prometnih nesrečah je od 10 do največ 20 odstotkov! Vsi ostali smo normalni vozniki,  ki se zavedamo svoje odgovornosti in kulture, torej ne sdoimo vsi v isti koš. Se pravi, točno naj identificirajo “norce” na cestah in naj učinkovito sankcionirajo točno te in ljudje bodo razumeli sporočilo! Plevel je treba ločiti od zrnja. Višje kazni ja, ampak za tiste, ki si to maksimalno zaslužijo. 

Najbolj verjetno vinjeni povzročitelji nesreč. Se vam zdi, da bo ljudem kdaj jasno, da alkohol in volan ne gresta skupaj?

Prepričan sem, da se bo to spremnilo. Naš Zavod Varna pot zagotovo ne bi predlagal 0,0 promila alkohola v krvi, ampak le sporoča, da alkohol in volan ne gresta skupaj. Ko nekdo povzroči prometno nesrečo in je bil vinjen, bi lahko šlo za naklep. Torej, človek se je zavestno odločil, da bo pil in kot tak je za volanom tempirana bomba, ki je eksplodirala in se za drugega končala tragično. Ponekod je vinjen povzročitelj nesreč družbeno nesprejemljiv in nevaren, takega človeka družbeno izolirajo. Ne vem, če ni to še večja kazen … Pri nas pa tak povročitelj postane uboga žrtev. No, čeprav je res žrtev. Tudi njim želimo pomagati, ampak naše sporočilo je jasno: alkohol in promet ne gresta skupaj. In če se zgodi tak primer, naj povzročitelj za to odgovarja.

Toda kako naj bodo kazni učinkovite, če se pa postopi na sodiščih vlečejo leta in leta?

Govoriva lahko o celi verigi, od policije, ki mora vložiti kazensko ovadbo do  tožilstva, ki oblikuje obtožni predlog, do sodišča. Postopek mora biti jasen, hiter in učinkovit! Še enkrat bom rekel, da zgodbe ljudi, ki nam pišejo, kažejo, da temu ni tako. Če se je nesreča zgodila na način, kjer se ve, kdo je kriv in kdo ne, primer pa se na sodišču vleče od 10 do 15 let, potem je kristalno jasno, da to ni demokratičen način, kajti demokratičen način bi to hitro rešil in stvari postavil na pravi tir.

SIMONA ŠOLINIČ

  

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

Pisanje o tragedijah na cestah brezveze?

Vedno mi je hudo, ko grem na teren v primeru tragične prometne nesreče in vidim, kaj se zgodi s človekom. Najhuje je bilo pred dobrim letom, ko je pijan voznik do smrti zbil 10-letno deklico. Včasih se zdi, da je že brezveze pisati in pametovati o prometni varnosti, ker pravega učinka ni. Ljudje berejo o smrti na cestah in večina na prebrano v kratkem pozabi. Dokler se na cesti ne ubije nekdo, ki jim je blizu. Tako pač to gre. Medtem ko nekateri poslanci in javne osebe v javnosti radi poudarijo pomen žlahtne kapljice, je ravno ta skoraj glavni ubijalec na slovenskih cestah. Kadilski zakon je tudi za večino dober. Nenazadnje, kajenje je povzročitelj številnih bolezni, vprašanje pa je, kdaj in predvsem kdo se bo zganil prvi in naredil nekaj, da bo manj alhoholiziranih voznikov, zaradi katerih umirajo nedolžni – ne samo z visokimi kaznimi. Še več, presenečni smo bili pred tedni, ko smo dejansko videli, da se sodni postopki v primerih, kadar sodijo nekomu zaradi povzročitve prometne nesreče s smrtnim izidom, vlečejo v nedogled! Gre za to, da se sojenje začne več let po samem dogodku, kar za svojce žrtev pomeni večletno trpljenje in boleče čakanje na pravico! Povzročitelj je na prostosti in statistika kaže, da se jih kar nekaj pojavlja na seznamu večkratnih kršiteljev! Po naših podatkih jih je takšnih kar nekaj tudi na našem območju, krepko po število kršitev pa naj bi izstopal eden. A o tem kdaj drugič.

 

Nadalje, vožnja po okolici Celja kaže, da pešci niso le najbolj ogroženi v prometu, ampak tudi “gluhi” za številna opozorila, da jim svetla oblačila in kresnička lahko rešijo življenje. Mlade motoriste s cest tu in tam nekoliko prežene mrzlo vreme, a spet bodo tu spomladi, ko bo marsikoga od njih na cestah pričakala smrt! Da o starših, ki svojim otrokom takoj po opravljenem vozniškem izpitu kupujejo “limuzine”, s katerimi se kažejo po ulicah ter ogrožajo ostale ne govorimo … Niso le mlajši vozniki, čeprav so ti najbolj nevarni, krivi vsega. Starejši vozniki včasih slabše dojemajo situacije v prometu in storijo napako, ki drugega stane življenje.

  

V tem letu je resda bilo kar nekaj preventivnih akcij, ki pa mladim pa tudi malo starejšim enostavno ne dišijo. Mogoče bi si morali organizatorji tovrstnih akcij izmisliti kaj novega, nekaj, kar bo bližje ciljnim skupinam. Martinovo in veseli december bosta kmalu tu in oglasi nam ponujajo, naj raje pokličemo taksi, kot pa da sedemo vinjeni za volan. Prav je tako. A le dokler vozniki taksija ne bodo med vožnjo vseskozi viseli na telefonih, zaradi tega nevarno prehitevali in vozili neizpravnih vozil.

 

In še tole: celjska policija je enkrat takole začela obvestilo o slabi prometni varnosti: “Samo v prvih treh dneh tega tedna sta kljub vrsti preventivnih obvestil in aktivnosti ter aktivnosti policije in ostalih nosilcev Nacionalnega programa varnosti cestnega prometa, subjektov civilne družbe, drugih organov, organizacij in sredstev javnega obveščanja, v dveh prometnih nesrečah umrli dve osebi …” Glede na našete “subjekte” lahko brez dlake na jeziku povemo, da se za boljšo varnost v prometu resda najbolj zavzemajo policisti, malo manj pa ostali, ki jim je to eno izmed zapisanih poslanstev. Pa tudi ne “vsa” sredstva javnega obveščanja, ampak le nekateri mediji, ki jim v poplavi spektakularnih informacij in želji po ekskluzivnosti za varnost na cesti ni vseeno. In ki mnogokrat poročajo o tem, kako naj ljudje vozijo varno, da bo tragedij manj, medtem ko večina medijev poroča o ekskluzivah, ki so kot je videti velikokrat glavna tema tudi tistih, ki bi jim poslanstvo moralo biti ravno boljše stanje v prometu in da bi povzročitelji tragedij končno dobili svojo kazen …Toda psi lajajo, karavana gre dalje. Do naslednje nesreče.

 

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

Ni konkretnega dokaza za Kamenikovo krivdo?

Evo, to je intervju, ki sem ga pred kratkim naredila s Tomažem Bromšetom, novim odvetnikom Kristijana Kamenika v primeru Tekačevo. Prej ga je ves čas zastopala Marjetica Nosan, a je pred meseci umrla zaradi hude bolezni. Le slab mesec pred njeno smrtjo sem se dogovarjala z njo, da bi mi dala intervju, a se je žal zgodilo to, kar se je! Nosanova je bila med odvetniki izstopajoča, spominjam se njene izjave, kako je na sojenju za umor Naserja Beriše (o tem v prihodnjih dneh), v katerega je streljal policist, zabrusila: “Bodi že enkrat tiho!”. No, skratka, po Nosanovi je primer Tekavečo prevzel Bromše. Ne glede na to, da je star komaj 29 let in eden najmlajših (če že ne najmlajši) med celjskimi odvetniki, je resna nevarnost nasprotnikom v sodnih dvoranah. Vsaj tak občutek sem dobila. Preberite, kaj mi je povedal.

 

Angleški izvedenci so končali s tako imenovanim faznim preiskovanjem sledi s kraja umora v Tekačevem, tudi fotografij in fotokopij. To so potrdili tudi na Okrožnem sodišču v Celju. Angleži so v rokah držali ključni dokaz, ki bi obtoženca za najbolj brutalne umore v samostojni Sloveniji, Kristijana Kamenika, lahko povezal s krajem zločina in ga za 20 let spravil za zapahe: športne copate. Toda zadnje izvedensko mnenje je zelo ugodno za obtoženca.

“Mnenje namreč kaže, da ni nobenih zanesljivih karakterističnih detajlov, ki bi ta določen sporni copat povezali z najdenimi odtisi na kraju, kjer so se umori zgodili. Stopnja verjetnosti je na tako imenovani opisni stopenjski lestvici 3, kar je nižja stopnja kot je menil nemški izvedenec. Stopnja 1 pomeni identifikacijo, stopnja 4 nezadostno, 6 je popolna izključitev dokaza.

Kaj to konkretno pomeni za sojenje Kameniku?

Da ni prav nobenega konkretnega dokaza, da bi ga sodišče lahko obsodilo za očitana kazniva dejanja. Sodišče mora odločati na stopnji gotovosti in za to stopnjo gotovosti morajo seveda biti podani dokazi. V tej zadevi pa jih ni! So neki indici, ki sami po sebi ne tvorijo sklenjenega kroga. Prav vsakega od teh indicev je moč razlagati na različne načine. In v takšnem stanju, ko indice lahko razlagamo različno, ti enostavno ne tvorijo kroga, na podlagi katerega bi lahko sklepali nekaj, kar trdi obtožba.

Je res, da se bo sojenje morda začelo že oktobra?

To sem izvedel iz medijev. Vabila še nisem prejel.

Če se bo, boste do oktobra lahko vse preučili?

Gre za zelo obseženo zadevo in to mnenje predstavlja le del te obsežne zadeve. Vsekakor je treba vse temeljito preučiti, izvod mnenja angleških izvedencev sem že posredoval Kristijanu Kameniku. V nadaljevanju se bova sestala in še dorekla nekatere stvari …

… ste vseeno od njega že morda dobili vsaj kak odziv?

Ne. Mnenje sem dobil konec avgusta, ga pregledal in v prvih dneh septembra posredoval Kameniku.

On je zdaj v priporu na Hrvaškem, kjer so ga prijeli zaradi tihotapljenja mamil. Na sojenju v Celju  potem ne bo prisoten?

Treba je vedeti, da se bo glavna obravnava začela spet znova. Ker je Kamenik v tujini, lahko pride do sojenja v nenavzočnosti, ampak pod določenimi pogoji, ki jih določa Zakon o kazenskem postopku. Senat pa bo tisti, ki bo moral oceniti, ali je navzočnost obtoženca nujna ali ne. Mislim, da to v konkretni zadevi ne bo prav lahka naloga glede na izjemno obsežnost, zahtevnost in vrsto kaznivega dejanja, ki se mu očita in seveda upoštevaje njegov dosedanji zagovor.

Kako to, da ste se odločili prevzeti ta primer, ki je tudi eden največjih primerov v Sloveniji?

Ta primer sem prevzel s tem, ko sem prevzemal odvetniško pisarno zdaj pokojne odvetnice Marjetice Nosan. Njena želja in prepričanje sta  bila, da jo lahko nadomestim. O tem sva se pred njeno smrtjo veliko pogovarjala, tudi Kristjan Kamenik jo je takrat obiskal.

Kamenik vam je očitno moral napisati tudi pooblastilo za zastopanje. Je res, da sta se dobila le par dni preden so njega aretirali v Reki?

To drži, da.

Saj ne, da bi vas primerjali z njegovo nekdanjo zagovornico Nosanovo, toda ona je vedno znova imela v rokavu kakšen adut, s katerim je presenetila. Lahko kaj takšnega pričakujemo tudi pri vas?

Razumljivo je, da o vsebini nadaljnje obrambe ne bom govoril pred začetkom sojenja. Najprej je na potezi državni tožilec. On je tisti, ki se bo moral zdaj o tem izjasniti, ali se bo torej sploh odločil, da bo še naprej vztrajal pri pregonu Kamenika in šele nato nastopim jaz kot obramba …

In ravno Kamenikova obramba je tudi Nosanovo naredila za eno najbolj obleganih slovenskih odvetnic.

Z njo sem sodeloval kar nekaj mesecev preden je izvedela za svojo bolezen. In to sodelovanje sam ocenjujem za dobro in zelo uspešno. Nadomeščal sem jo tudi na raznih obravnavah, ki se jih ni mogla udeležiti. Mislim, da sta ravno to sodelovanje in način mojega dela veliko pripomogla k njeni odločitvi, da mi zaupa svojo pisarno.

Katero lastnost ste najbolj cenili pri njej kot odvetnici?

Bila je zelo vztrajna in tudi sam sem tak. Mislim, da je naloga odvetnika predvsem v kazenskih postopkih zagotoviti, da pravila, ki jih je spisala država ne upoštevajo samo tisti, ki se znajdejo v teh postopkih, ampak je treba tudi organom pregona jasno povedati, da so pravila zapisana zato, da se jih držijo tudi oni.

Boste vi v sodnih dvoranah kot je bila ona – brez dlake na jeziku?

Vsekakor bom zelo jasno izrazil svoje mnenje ….

 

 

 

Tomaž Bromše je na Pravni fakulteti v Ljubljani diplomiral leta 2002. Kot sodniški pripravnik je delal na Višjem sodišču v Celju, nato je bil dve leti zaposlen v odvetniški pisarni uspešnega celjskega odvetnika Marjana Feguša. Od leta 2006 je samostojen odvetnik.

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

 

Nerazrešeni umori na Celjskem

V tem prispevku pišem torej o nekaterih umorih (Tekačevo je izvzeto, ker sem pisala o tem v prejšnjih sporočilih) na Celjskem, za katere še zdaj ni jasno, kdo stoji za njimi. Pri pisanju tega prispevka so se name obrnili tudi svojci od enega izmed omenjenih, češ, da ni dobro, da se toliko o tem piše … Ne vem, kaj je v ozadju njihovega strahu, dejstvo pa je, da so morilci še vedno na prostosti oziroma niso obsojeni.

Vrsta umorov, zaradi katerih še ni bil nihče kaznovan -  Kaj bodo pokazale preiskave, ki “… še vedno potekajo …”

Slovenija je po številu in okrutnosti v najhujših kaznivih dejanjih še daleč za zahodnimi državami. Jim pa sledi. Statistika kaže kar nekaj umorov, kjer so storilci že za zapahi ali pa se jim vsaj sodi, kup umorov pa ostaja še nerešenih, morilci so še na prostosti. Nekaj takšnih umorov je tudi na Celjskem, Celjani pa so pod streli umirali tudi drugje. Noben primer ni končan, dokler morilcev ne najdejo, je pogosta izjava policije, toda kaj ko leta minevajo, krivci za smrt nekaterih pa še niso znani.

Decembra leta 2003 so pred hotelom I v Remetinski ulici v Zagrebu našli ustreljenega 33-letnega Celjana Zlatka Žoherja. Ker je bil omenjeni celjski policiji znan kot osumljenec nekaterih goljufij z avtomobili, v  sosednji Hrvaški (Žoher naj bi imel tudi hrvaško državljanstvo) pa so se mediji ob njegovi smrti na široko razpisali tudi o mamilih, se je govorilo o mafijskem obračunu. Kakorkoli že, Žoher je umrl v skrajno sumljivih okoliščinah, ki so še vedno nejasne, niti zagrebška niti slovenska policija, ki vodita skupno preiskavo, storilcev ni prijela.

Od umora Žoherja nista minila dobra dva meseca, ko je umrl še 31-letnik Matjaž Podmiljšak iz Levca. Počilo v Ljubljani, saj so ga prav tako ustreljenega v vozilu našli v Brilejevi ulici. Policija je po umoru molčala kot grob, niso povedali niti tega, ali sumijo, da sta umora med seboj povezana.  Žoher in Podmiljšak sta se namreč poznala, sta bila oba osumljenca v prej omenjenih goljufivih poslih z avtomobili, vendar je zadeva zastarala, zato do obsodbe ni prišlo. Mesece po umoru Podmiljšaka je bilo neuradno sicer slišati, da se krog okoli osumljenih že manjša, toda preiskava še vedno ni končana, storilcev tudi v tem primeru še nimajo.

 

Za odgovor na vprašanje, ali je preiskava omenjenih umorov morebiti bolj natančneje pokazala na morilce, smo se obrnili na Generalno policijsko upravo v Ljubljani, od koder nam odgovora takoj niso poslali. Že vnaprej pa smo bili opozorjeni, da bo odgovor skoraj popolnoma enak tistemu pred leti: “Preiskavi še vedno nista končani.”

So morilci med nami?

Javnosti je manj znan velenjski primer Matjaža Volka. Mladega Velenjčana so marca 2002 našli ustreljenega v bližini Žal v Ljubljani. Domnevnega morilca Nenada Miroviča so na podlagi tiralice iz Avstrije pripeljali v Celje, kjer je v priporu, od koder hodi na sojenje. Naročitve umora je obsojen Gregor Britovšek, s katerim smo pred časom objavili tudi intervju – v katerem vse zanika. Skratka, za ta primer sojenje poteka, Mirovič pravi, da nima pojma o umoru … (O tem bom še pisala na blogu v kratkem, saj kot sem neuradno izvedela, bo nadaljevanje sojenja kmalu.)

 

Zatem ko so storilce pred leti okrutnega umora šoštanjskega brezdomca Marjana Jančiča obsodili, pa je morilec 40-letnega celjskega brezdomca Petra Dornika še vedno nepojasnjen. Njegovo truplo so 8. julija leta 2004 zjutraj našli v mlaki krvi na sprehajalni poti ob Savinji v Trubarjevi ulici v Celju. Nekdo mu je s topim predmetom prizadejal tako hude poškodbe, da je izkrvavel na kraju dogodka. Vrsta razgovorov in zaslišanj ni dala skoraj nobenih oprijemljivih podatkov, ki bi pripeljali do osumljenca. V upanju, da bodo našli kakršen koli dokaz ali sled za morilcem so policisti tisti dan na tistem delu prečesali celo nabrežje Savinje in okolico, a odšli praznih rok. Le v grmovju ob klopi, kjer so našli Dornikovo truplo, je stala napol prazna steklenica vina, ki smo jo zjutraj videli tudi mi. Dornik je bil alkoholik v kronični fazi, a miren, vodljiv in vljuden, so takrat povedali v celjskem zavetišču za brezdomce. Na policiji se zavedajo, da so informacije ljudi, ki bi usodne julijske noči morebiti kaj videli ključnega pomena, zato zanje še vedno velja prošnja, da pokličejo na anonimno številko policije 080 1200 ali na 113.

 

Od leta 2001 se kot jara kača brez oprijemljivih podatkov vleče tudi preiskava izginotja mladega Celjana Jureta Plevnika. Čeprav okoliščine več kot očitno nakazujejo na umor mladeniča, osumljenca ni in ni. Oziroma je, a dokazov za njegov umazan posel še ni dovolj. Iz statistike umorov preteklih let na Celjskem sta odprta še dva primera. Gre za umor Celjana Franca Kavčiča, takrat starega 31 let. Njegovo truplo so našli v strugi potoka v Liscah pri Celju, kjer je ležalo več časa. Drugi primer pa je javnosti prav dobro znan. To je skrivnostni umor mladoletne Anđe Klarić, ki je bila pogrešana  od 16.1. 1990.  Mrtva je bila najdena slabih pet mesecev kasneje ob avtocesti Celje – Maribor. Vprašanje, ki se ob tem poraja pa je, ali bo policijsko delo, ne glede kako intenzivno preiskave omenjenih umorov potekajo, sploh kdaj dobile svoj epilog.

 

SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

Zakaj je umrl pred vrati celjske urgence in kdo je za to odgovoren?

Članek sem pisala septembra, ko se preverjala, kaj se dogaja s to zadevo. Gre za moškega, ki je lani umrl pred celjsko urgenco, ker so ga zavrnili, saj ni imel napotnice.

Ali bo do sojenja sploh prišlo in če bo, sojenja verjetno ne bo prej kot v letu dni … 

 

Junija je minulo že leto dni od smrti 50-letnega Bojana Kajtne, ki je umrl na pragu celjske bolnišnice, zatem ko so ga pred pregledom kljub temu, da je jasno povedal, da ga stiska v prsih, poslali po napotnico. In po letu dni vse preiskave še vedno končane do te točke, ko naj bi se vedelo ali bosta in predvsem kdaj na zatožno klop sedla dva – medicinska sestra in višji zdravstveni tehnik, ki sta delala v tisto noč na urgenci -,  ki so ju ovadili zaradi malomarnosti. Kot smo izvedeli je primer romal s tožilstva na sodišče, zdaj je v rokah preiskovalnega sodnika, ki naj bi septembra osumljenca tudi zaslišal.

Poenostavljeno rečeno, preiskovalni sodnik bo po zaslišanju odločil, ali je dovolj dokazov in ali obstaja utemeljen sum za očitano kaznivo dejanje. Če bo odgovor pritrdilen, izda sodnik sklep o uvedbi sodne preiskave, če ni dovolj dokazov, je sklep negativen. V tem primeru se lahko tožilstvo pritoži. Tožilstvo bo tudi po končanih postopkih tisto, ki bo, če bo presodilo, da obstajajo pogoji za sojenje, spisalo obtožnico. Toda zelo težko je pričakovati, da se bi sojenje, če seveda bodo za to dani pogoji, začelo prej kot v letu dni.

Kot da jim je vseeno

Kot smo že pisali pred časom, je bolnišnica sprva priznala odgovornost za smrt Kajtne, kasneje je ta odgovornost kar zvodenela. V bolnišnici so izvedli interni strokovni nadzor, komisija Zbornice zdravstvene nege pa zunanjega. Dežurna zdravnica, ki je v tistem času delala, naj ne bi bila ničesar kriva, so trdili v bolnici, komisija Zbornice zdravstvene nege pa je menila, da ni bila odgovorna niti medicinska sestra. Je pa Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije takrat opozorila na vrsto nepravilnosti v celjski bolnišnici. V bolnišnici kakšnih vidnejših ukrepov zaradi primera Kajtna niso podvzeli, saj so takrat dejali, da pač ne želijo prevzeti vloge sodišča. Dejstvo pa v zraku ostaja, nekdo je odgovoren, toda videti je, da si nekdo zatiska oči.

Medtem ko so svojci pokojnega ogorčeni nad vsemi ugotovitvami in razočarani nad čakanjem, da bo sistem enkrat za vselej pokazal, kdo je odgovoren, njihov odvetnik Bojan Grubar iz Maribora opozarja na sprenevedanje bolnišnice. Ve se, kdo je bil vodja zdravniškega tima v tisti noči, trdi, in s tem nakazuje, da je zdravnik tisti, ki odreja podrejenim način dela. Toda zdravnice, ki je takrat delala, med osumljenci ni.

 

SIMONA ŠOLINIČ

 

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

Zakaj tragedije, nesreče in bolečine?

Pri tem sporočilu ne gre za prispevek. Napisan je kar tako. Blog je namreč v dneh, odkar sem ga odprla in gor dajala svoje članke, zelo obiskan. Priznam, nisem pričakovala tega. Hvala vsem, ki ga berete in mi pošiljate mejle in smse.

Eden izmed bralcev me je vprašal, zakaj črna kronika. Zato. Ne maram rutine, pustih novinarskih konferenc, na katerih se počutim, kot da to, kar naredim, ni moje delo. Tam povzameš nekaj, kar ti nekdo naloži in to prodaš ljudem. To ni moje delo. Če se v temo, o kateri pišeš, poglobiš, kaj raziščeš, ugotoviš kaj novega, morda kaj takega, o čemer nekdo najraje ne bi govoril ali dal odgovora, potem vem, da sem na pravi poti.

Če bi morala poročati o čem drugem, bi razmišljala o koncu novinarskega dela.

Res je, vidim, slišim marsikaj. Pogovarjam se z ljudmi, ki so doživeli tragedije. Čutim njihovo bolečino. Kako nekomu, ki je pred nekaj urami izgubil ljubljenega otroka v nesreči, razložiti, da je moje novinarsko delo o tem poročati? Toda do zdaj mi nikoli niso odrekli izjave.

Nisem mrhovinar. Razumem. In to čutijo tudi ljudje.

Spominjam se smrti 17-mesečne deklice v požaru, pa tragedije, v kateri so pri Velenju umrle tri osebe. Dve ženski in nerojeni otrok. Prijateljica je drugo prijateljico peljala v bolnico – rodit. Pa delovna nesreča v Šentjurju, ko je viličar padel na žensko. Doma je pustila tri male otroke in jaz sem morala tja. Sprejeli so me. Nazaj grede sem jokala vso pot. To je bila tudi moja prva “črnokronična” zgodba. Pred leti je bilo hudo tudi v Velenju. Nek fant je umoril znanca. Zabodel ga je z nožem in istega dne sem morala k njegovim staršem. Pa letos, ko sem morala k materi fanta, ki so ga ubili pred Rdečo dvorano.

Težko mi je bilo lani. V nesreči v Žalcu je umrla naša sodelavka. Stara 26 let. V avtu jih je bilo več, hudo poškodovan je bil tudi moj sodelavec, ki ga kot človeka izjemno cenim. Pisati sem morala članek in komentar. S solzami v očeh.

Tu so še umori v družinah. Nasilje. Vedno to prekleto nasilje.

Letos sem videla, kako dejansko malo mar je nekaterim odgovornim inštitucijam, da so med nami nemočni zlorabljeni otroci. Če bi opravljali svoje delo, potem v tem trenutku morda nekdo ne bi zlorabljal svojega sina … Tistih, ki se resnično borijo proti zlorabi, je zelo malo.

Sojenja. Tam sliši človek marsikaj. Kako ga je zabodel? Kam? Kje vse je bila kri? Kako ….

Toda – vedno imam pred očmi vprašanja: Ali bom s pisanjem/poročanjem komu pomagala? Ali bo to, da bom pisala o nesreči, kjer je vinjen voznik zbil 10-letno deklico, da jo je vrglo nekaj metrov po zraku, spametovalo vsaj enega, da bo danes, ko bo sedel za volan, pomislil na to, da bo vozil previdno – ne le zaradi sebe, ampak zato, da ne ubije drugega? Ali bo moje pisanje o pedofilih in o tem, da se to ne sme dogajati, morda spodbudilo vsaj enega, da bo o tem spregovoril in prekinil trpljenje? Ali bo moje pisanje o tem, da ni prav, da se dogaja nasilje v družini, spodbudilo vsaj eno žrtev, da bo nasilnežna prijavila …?

… vsaj enega/eno …

Dosedanje delo mi je velikokrat odgovorilo z DA. 

Zato vztrajam.

Hvala, ker vztrajate z menoj.

Simona Šolinič

 

V ponedeljek sojenje o brutalnih umorih v Tekačevem

Po neuradnih, a zanesljivih podatkih naj bi se v ponedeljek začelo sojenje Kristijanu Kameniku za umore v Tekačevem leta 1997. To smo pred meseci že napovedali. Kot ste lahko že brali na blogu, so bili v Tekačevem leta 1997 brutalno umorjeni 73-letna Frančiška Poharc, dve leti starejši mož Štefan Poharc ter komaj 17-letna Viktorja Krušlin ter njena mama, 36-letna Helene Krušlin. Do danes še ni točno znano, ali je bilo morilcev več, zanesljivo pa je, tako trdi obtožnica, da naj bi na kraju umora bil Kristijan Kamenik. Vprašanje pa je, kako in če se bo sojenje v ponedeljek sploh lahko začelo, saj je znano, da je Kamenik trenutno v hrvaškem priporu zaradi domnevne vpletenosti v tihotapljenje mamil. To je le na hitro, več o Tekačevem si lahko preberete v prejšnjih sporočilih.

 

Pozno popoldne boste lahko prebrali tudi, kaj se je danes dogajalo na sojenju policistu za umor Celjana Naserja Beriše.

 

SIMONA ŠOLINIČ

foto: SHERPA sherpa@t-1.si

 

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

 

Sojenje policistu za umor Naserja Beriše

Tudi na tokratnem sojenju celjskemu policistu Mateju Boberi zaradi umora Naserja Beriše je bil obtoženi varovan in ves čas zamaskiran zaradi osebne varnosti. Gre za novo sojenje v tem primeru, saj je od zadnje obravnave minilo več mesecev. Pred senat je stopil obtoženi Bobera, ki je ponovil svoj zagovor, na vprašanja pa do konca sojenja ne bo odgovarjal, zaslišali so tudi nekaj prič. Kot je znano, je Bobera streljal v Berišo med begom na Cinkarniški poti v Celju leta 1999. Za Berišo, ki naj bi bil znan po več kaznivih dejanjih, je bila takrat razpisana tiralica.

V zagovoru iz lanskega sojenja, pri katerem je Bobera vztrajal tudi zdaj, je dejal, da je bil prepričan, da mu Beriša grozi s pištolo, kar naj bi mu tudi povedal. Kljub temu, da je policist večkrat ponovil: “Stoj, streljal bom,” naj bi Beriša še vedno trdil, da bo streljal tudi sam. Pričali so trije policisti, ki so na Cinkarniško pot prišli med prvimi, zatem ko so po zvezah dobili obvestilo o dogodku. Opisovali so predvsem minute po prihodu, kako so Berišo, ležečega na tleh, vklenili in videli prestrašenega Bobero, ki jih je opozarjal, da je Beriša imel pištolo. Te kasneje niso našli, Beriša je v roki imel telefon. Vsi so trdili, da so jih na rednih sestankih na policiji opozarjali, da je za Berišo razpisana tiralica in da je nevaren ter oborožen.

Pred senat je stopil tudi Berišev prijatelj, ki je tistega večera vozil avtomobil, iz katerega je Beriša izstopil, nato pa začel bežati pred policistom. Ta je senatu moral pojasniti tudi dogodek, ki se je zgodil nekaj mesecev pred usodnim aprilom, ko je ga je policija ustavila v Novi vasi v Celju. Tudi takrat naj bi bil Beriša z njim v avtomobilu, preden ju je ustavila policija, pa je pobegnil, vendar ga policisti niso opazili. Policistov zagovornik Daniel Planinšec je predlagal, da se na sojenju zasliši tudi enega izmed odvetnikov Beriševih, ki naj bi pri sebi več mesecev hranil tulec, ki so ga našli na kraju dogodka, kar se Planinšcu zdi nedopustno. Oporekal je tudi klasifikaciji kaznivega dejanja umora, saj dodaja, da “… to ne more storiti policist, ki opravlja svojo dolžnost”. Sojenje se bo nadaljevalo jutri (torek) z zaslišanjem izvedencev medicinske in balistične stroke.

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

 

SIMONA ŠOLINIČ

foto: sherpa@t-1.si

Na sliki odvetnik obtoženega Daniel Planinšec.

 

 

Lahko bi rešili mrtvega?! (popoldne o sojenju 21-letniku za poskus umora)

Članek pripenjam malo pozno …

 —-

 

Na nadaljevanju sojenja celjskemu policistu za umor Naserja Beriše pred devetimi leti, so zaslišali izvedenca medicinske in balistične stroke. Tudi danes je bil obtoženi v sodni dvorani zamaskiran, v dvorani sta ga varovala dva policista, pred dvorano in sodiščem pa jih je bilo še več.

 

Izvedenec medicinske stroke Alfred Šerko je dejal, da je Beriša umrl zaradi izkrvavitve. Kolikor ga je bilo mogoče razumeti, bi Beriša celo preživel, če bi mu ustrezno pomoč nudili v prvih 15-ih minutah in če bi ga istočasno operirali dve ekipi, prva prsno votlino, druga trebušno. Tja je namreč dobil usodni strel. Nekoliko nenavadno pa je, da Šerko, sicer priznan strokovnjak, sploh ni vedel, da je bil Beriša, ko so ga pripeljali v bolnišnico – že mrtev. Pred tem pa je razlagal, da bi ga lahko rešili, da so Berišo v bolnico pripeljali mrtvega, pa mu je povedal pooblaščenec Beriševih svojcev. Laično vprašanje je, ali ne bi tega izvedenec, ki izdeluje mnenje, ki je za sojenje lahko ključnega pomena, moral vedeti?!

 

Izvedenec balistične stroke Franc Sablič pa je govoril o osmih strelih. Pet naj bi jih policist izstrelil v stoječem položaju na razdalji okoli sedem metrov in pol od ograje, kjer je bil Beriša, nato naj bi se prestavil in dva metra od ograje v čepečem položaju izstrelil še tri naboje. Dva od teh naj bi Berišo zadela. Sablič je dodal še, da na število strelov v takšnih situacijah vplivata tudi stres in strah. Zagovornik obtoženega Daniel Planinšec je tudi danes omenil tulec, domnevno od devetega strela, ki naj bi ga eden izmed Beriševih odvetnikov hranil več kot štiri leta. Takšen način hrambe Sablič  ni srečal v svoji 25-letni karieri, pravi, tega, ali je tulec verodostojen, ni želel komentirati, je pa namignil, da je dokaj vprašljiv. Planinšec je predlagal še zaslišanje nekaterih prič, pooblaščenec Beriševih Gorazd Fišer pa, da bi v spis vložili še policijsko poročilo o datumu dogodka, ki ga je včeraj kot priča opisoval Berišev znanec in sicer da naj bi ga skupaj z njim polcisti enkrat že ustavili, a Beriše takrat niso opaziili, saj mu je iz vozila uspelo pobegniti.

 

p.s. Več o primeru v sporočilu prej.

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

  

SIMONA ŠOLINIČ

 

 

 

 

Če se napadeni ne bi branil, bi ga ubil? (kmalu: Kaj so naredili pogrešanemu Juretu?)

Na (sredinem) nadaljevanju sojenja 21-letnemu Martinu Plahuti na celjskem okrožnem sodišču za poskus umora 42-letnega znanca Franca Viherja januarja letos v Janškovem selu pri Velenju je pred senatom tri ure svoje mnenje o obtoženem pojasnjeval izvedenec psihiatrične stroke.

 

V maratonskem pojasnjevanju svojega izvedenskega mnenja je nevropsihiater Miran Ličina dejal, da ima obtoženi tako imenovani fetalni alkoholni sindrom. To pomeni, da je nanj alkohol vplival že med nosečnostjo matere, ki naj bi bila podvržena pitju alkohola. Poleg tega ni imel rožnatega otroštva oziroma mladosti. Izvedencu so postavljali kup podobnih vprašanj, ki so se bolj kot ne vrtela torej okoli ključnega vprašanja (ne)prištevnosti obtoženega. Čeprav je Plahuta sam omenil, da se mu je pri Viherju tik preden ga je zabodel, zameglil um, ko je videl ogenj v njegovi peči in čeprav ima na vesti požig in poskus požiga in – čeprav je po enem požigu sam poklical policijo, se spreoblekel in odšel gasit požar, pri njemu ne gre za piromanijo. Tako trdi izvedenec, ki je na vprašanja senata odgovarjal sicer strokovno, a morda nekoliko zmedeno in predvsem na dolgo in široko. Bistvo povedanega je, da je Plahuta v trenutku poskusa umora bil v bistveno zmanjšani prištevnosti, čeprav se je pri izhodu iz Viherjeve hiše že bolj zavedal, da je vendarle storil nekaj narobe.

 

Tožilka Marija Juhart je za Plahuto predlagala zaporno kazen in ukrep obveznega zdravljenja bodisi na zaprtem bolnišničnem oddelku bodisi v zaporu. Temu je sledil tudi pooblaščenec Viherja, ki je dodal le še znesek 6.500 evrov za Viherjeve fizične, duševne bolečine, strah in iznakaženost zaradi vboda. Obtoženčev zagovornik Rok Fink predlaga oprostitev plačila stroškov, saj Plahuta nima nobenega vira financ, predlaga le tri mesece zdravljenja od alkoholizma na zaprtem psihiatričnem oddelku ali zelo milo zaporno kazen, leto in en mesec, v kazen pa naj se všteje pripor in zdravljenje.

 

Je pa na sojenju imel zadnjo besedo Plahuta. Viherju se je še enkrat opravičil, izrazil obžalovanje za dejanje in tudi željo po zdravljenju od alkoholizma, saj naj bi, kot smo na sojenju večkrat slišali – pri svojih 21-letnih imel resen problem z alkoholom. In zna se zgoditi, da bi, če ne bo pod budnim zdravstvenim nadzorom, dejanje ponovil …

 

Več o tem v petkovi številki celjskega Novega tednika.

 

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

Novinarji. Umori.

r.i.p.

http://www.index.hr/vijesti/clanak/ivo-pukanic-ubijen-u-atentatu-autobombom/407017.aspx

http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func=read&c_menu=2&c_id=185407

http://www.24sata.hr/news/clanak/ivu-pukanica-dignuli-u-zrak-u-lexusu-pred-redakcijom/85661/?

http://24ur.com/novice/crna-kronika/panika-v-zagrebu-ubijajo-novinarje.html

…

 

Zakaj mu niso izrekli sodbe za poskus umora?

Sodni senat okrožnega sodišča v Celju v primeru 21-letnega Martina Plahute za poskus umora 42-letnega znanca Franca Viherja ni izrekel sodbe. Kot je znano, je močno vinjeni Plahuta Viherja januarja zabodel z nožem. Člani senata so se odločili, da bodo pred sodbo še enkrat zaslišali izvedenca psihiatrične stroke. O tem, da je bil ta popolnoma nejasen pri svojih navedbah, sem tu že pisala.

 Sodni izvedenec psihiatrične stroke Miran Ličina je namreč v sredo pred senatom stal dobre tri ure. Na vprašanja odvetnikov, tožilke in senata je odgovarjal na dolgo in široko, ne pa tako, da bi povedane stvari dodobra pojasnil v tej smeri, da bi sodišče lahko razsodilo na podlagi gotovosti. Dejal je, da ima obtoženi resne probleme zaradi alkoholizma že od rane mladosti. Plahuta je sam dejal, da se mu je zameglil um, ko je pri Viherju opazil plamene v peči, obtožen je požiga in poskusa požiga, pri enem je celo sam gasil ogenj, a to, je dodal izvedenec še ne pomeni, da je piroman …

Nikakor pa se ni znal izjasniti, ko ga je senat spraševal o stanju obtoženega v času poskusa umora. Iz njegovih navedb bi bilo možno razumeti, da v trenutku napada z nožem ni vedel, kaj počne, že čez nekaj trenutkov, ko ga je napadeni med ruvanjem uspel potisniti skozi vrata ven, pa se je že zavedal svojih dejanj …

 Predsednik senata Martin Jančar je tako povedal, da ravno zaradi nejasnosti glede tega, ali je Plahuta v času napada imel v oblasti svoje ravnanje ali ne, so sojenje preložili na nedoločen čas. In ga vrnili do točke, ko bo pred senat spet stopil psihiatrični izvedenec. Vendar ni pričakovati, da bodo zahtevali drugega izvedenca te stroke.

 

Marsikdaj je v sodnih dvoranah opaziti slabo pripravljenost sodnih izvedencev na pojasnjevanje mnenj, ki jih pripravijo. Čeprav so le-ta za večino sojenj (in tudi življenj) ključnega pomena. Naj spomnimo samo na izvedenca, ki je (v drugem sodnem primeru, o katerem sem pisala ta teden) navajal, kako bi napadenega lahko v bolnici rešili, ob tem pa sploh ni vedel, da so ga tja pripeljali že mrtvega. Njegov odgovor je bil: »Potem pa je umrl na kraju dogodka ali med prevozom …« Vsi sodni izvedenci so za vsako mnenje, ki ga pripravijo, tudi plačani.

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

SIMONA ŠOLINIČ

foto: sherpa@t-1.si

Oškodovanec Franc Viher in odvetnik Aljoz Osojnik.

 

Se bo sojenje za enega največjih zločinov pri nas sploh začelo?

 Na okrožnem sodišču v Celju se danes začenja eno najbolj odmevnih sojenj v Sloveniji. Gre za sojenje Kristijanu Kameniku za brutalne umore v Tekačevem leta 1997. Takrat so umrli 73-letna Frančiška Poharc, njen dve leti starejši mož Štefan Poharc ter njuni podnajemnici, 17-letna Viktorja Krušlin in njena mama 36-letna Helena Krušlin. Toda, še vedno ni znano, ali se bo že tretje sojenje za ta zločin danes sploh lahko začelo. Kot je znano, je Kamenik trenutno v priporu na Hrvaškem.

Več o tem bom pisala popoldne, ko se sojenje konča. Sicer pa sem o Tekačevem pisala v prejšnjih sporočilih.  

 

Resnica o seksu na celjskem Staremu gradu!

 Tole je članek, ki sem ga te dni pisala o aferi glede snemanja pornofilma na Starem gradu v Celju. Mediji namreč niso poročali tako, kot je bilo v resnici. Članek sem malo skrajšala, v četrtek bodo objavljene tudi fotografije v Novem tedniku.

 

p.s.  Poleg črne kronike se lotim tudi kakšne druge teme. Takšne prispevke bom tudi nalagala gor. Bodo tudi pod “drugi prispevki”. Bliža se erotični sejem, ki ga bom tudi spremljala. Pred tem naredila tudi pogovor s Petrom Planinškom. Producentom pornofilma, ki zdaj buri (grajske) duhove …

  

Najprej pa za vse tiste, ki niso iz Celja (pa tega še ne vedo): Na gradu seksajo že od nekdaj, le da jih javnost ne vidi. In to full!

 

Čeprav je res, da kulturna znamenitost in pornografija morda ne gresta ravno vštric, sta dejstvi dve: o Starem gradu se že kar nekaj let ni toliko govorilo kot te dni in: vse objave o posnetem pornofilmu so filmu največja reklama.

 

Sicer pa je zanimivo predvsem naslednje. O avdiciji za točno ta film in o pripravah na snemanje sem v daljši reportaži na Radiu Celje poročala že julija, prav tako v časopisu Novi tednik. Razlog, zakaj mi gre na smeh pa je, da sem ravno v časopisu objavila fotografiji pomanjkljivo oblečene pornoigralke na Starem gradu in v centru mesta ter napovedovala snemanje porniča, vendar se takrat ni oglasil nihče, ki bi ga tovrstne fotografije motile …

 

Glede informacij v medijih: Ne drži, da so na hrvaški televiziji Nova predvajali na gradu posneti film, ampak le reportažo o snemanju. Niti niso pornofilma snemali za TV Novo ampak popolnoma neodvisno od nje. Reportaža je bila na hrvaški televiziji objavljena že konec avgusta. Takoj po novinarski konferenci, ki jo je producent filma imel že 28. avgusta v Ljubljani, skupaj z glavno akterko filma. Torej, če bi se novinarji, ki so zdaj toliko o tem poročali, odzvali tudi na srečanje s filmsko ekipo, bi o snemanju vse podatke dobili že takrat (tudi o tem, kje so snemali) in do napačnega poročanja ne bi prišlo. Sploh pa se ne bi dvigovalo toliko prahu po vsem tem času …

 

Zavod za kulturne prireditve in turizem Celeia Celje je na celjsko policijo zadevo prijavil. Toda, kolikor mi je znan zakon o varstvu javnega reda in miru, itak ne bo nič iz tega. Policija namreč kršitelja za tak prekršek lahko kaznuje le, če ga zaloti pri dejanju. Oziroma, če na kraju samem kršitelj s svojim početjem vzbuja zgražanje ljudi … Enako kot pri galsni glasbi. Kaznujejo vas le, če ob prihodu policisti glasbo in motenje miru tudi – zaznajo!

Po toči je zvoniti prepozno.

 

Sicer pa, glede na to, da jih na gradu ni nihče opazil: bi na gradu lahko bili tudi teroristi, pa tega nihče ne bi vedel?

 

 

Producent Peter Planinšek, ki je eden najuspešnejših Slovencev in Celjanov v svetu pornografije tudi v evropskem merilu, dodaja, da bo vsekakor še snemal. No, morda ne več na Starem gradu. Za snemanje na gradu s ene počuti krivega.

 

Pa še erotični sejem se bliža v začetku decembra, ki bo v Celje spet privabil ogromno ljudi in nekateri si bodo spet meli roke od dobička … Pa da si ne zapiramo oči: parkirišče pred vhodom v grajski ponos knežjega mesta že vsa ta leta (predvsem ob večerih) slovi kot prostor seksa in prešuštvovanja, kar pa nič manj ne diši po pornografiji kot tisto, kar so na gradu počeli Planinškovi akterji …

 

Mimogrede, na gradu je vandalizem prisoten že vrsto let, celo potomko najstarejše trte so poskušali uničiti, da o drogi in uničevanju kulturne znamenitosti ne pišem. A ste slišali, da se je o tem kaj poročalo?

 

SIMONA ŠOLINIČ

 

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

 

 

Ko po nesreči postaneš tetraplegik …

V zadnjih treh dneh so na Celjskem umrli trije. 64-letnega pešca je v nedeljo prevozil voznik avtomobila na cesti Žalec – Celje, v petek je v Črnovi umrl 69-letnik, ki je z avtom nenadoma zapeljal na nasportni vozni pas, v nedeljo pa je v bolnici umrl še motorist, ki je bil udeležen v nesreči že 16. oktobra v Spodnjih Lažah. V prometu na Celjskem je letos umrlo že 26 ljudi.

Kako je, če po nesreči, v kateri nisi bil povzročitelj, ostaneš invalid in morajo zate skrbeti drugi, preberite v članku, ki sem ga pisala pred dobrim mesecem dni. Sicer pa Društvu paraplegikov JZ Štajerske lahko pomagate, da lahko kupijo vozilo za prevoz svojih članov. Društvo ima največ članov, ki so paralizirani zaradi prometnih nesreč. Njihova povprečna starost v trenutku, ko so utrpeli poškodbe, je bila 22 let! Najmlajši člani, ki so paralizirani zaradi prometne nesreče, so stari 3, 4 in 14 let. Na 1919 pošljite sms VOZIM in s tem jim boste donirali 1 evro. Več o akciji in ostalih rpispevkih na www.vozim.si.

 

“Zdrav človek ima  nešteto želja in mnogo od teh jih uresniči, invalid ima samo eno – biti zdrav. In ta je neuresničljiva,” nam je ob našem obisku povedal 38-letni Peter Planinšek iz Petrovč. Kot poklicni voznik tovornega vozila se je 20. avgusta leta 2000 vračal iz večdnevne službene poti. Pred Zagrebom se je veselil srečanja z ljubljeno ženo in ji po telefonu sporočil, naj ga ob prihodu domov čaka s kavico. Toda kavice nista spila. Pot domov mu je pri Zaprešiču namreč prekrižal hrvaški voznik osebnega vozila. Silovito trčenje mu je spremenilo življenje. Ostal je tetraplegik – paraliziran od vratu navzdol.

 

Takrat mlad očka, star komaj 31 let, vajen dolgih voženj, saj je prevozil skoraj vso Rusijo, se je moral sprijazniti z eno najtežjih stvari v življenju – da bo popolnoma odvisen od drugih. Čeprav je bil v nesreči popolnoma nedolžen. “Po trčenju sem se zbudil v hrvaški bolnišnici, kjer so sprva mislili, da bo vse dobro, da je šlo le za močnejši udarec. Po nekaj dneh so me odpustili, nakar sem prišel v celjsko bolnišnico. Tu so opravili številne preglede in niso ugotovili nič posebnega. V bolnici sem bil dva meseca, vmes imel še kar nekaj težav s preležalninami, nato so me prestavili v rehabilitacijski center Soča – kjer sem bil nadaljnjih deset mesecev. Na koncu sem prišel še na pregled k specialistu v ljubljanski klinični center, ki mi je povedal, da je tetraplegija dokončna in da bom ostal paraliziran od vratu navzdol …” razlaga svojo življensko borbo Peter Planinšek.

Zakaj?!

 “Takrat se ti svet podre. Ne veš, kako naprej, kaj te čaka. Vedel sem, da bom moral biti 24 ur odvisen od pomoči druge osebe. K sreči imam ljubečo ženo, ki je bila pripravljena celo pustiti službo, da se je popolnoma posvetila meni,” nadaljuje naš sogovornik. Prizna, da so vprašanja “zakaj se je to zgodilo meni”, “zakaj v najhujši obliki” še danes del njegovih misli: “Ne moreš pozabiti. S tem se težko sprijazniš, čeprav veš, da se moraš. Ne smeš se smiliti sam sebi, ker je potem še huje. Seveda pridejo tudi dnevi, ki so črni, in takrat mislim, da bi bilo mogoče boljše, če ne bi preživel … Toda poti nazaj ni, le naprej, zato se borim,” še dodaja Planinšek, ki vseeno ostaja močan in ne obupa.

 

Toda življenje se ni spremenilo le njemu, ampak vsej družini. Kljub nesreči je bilo treba poskrbeti za dva šoloobvezna otroka, hišo so zaradi invalidskega vozička in drugih pripomočkov morali popolnoma preurediti, razširiti vsaka vrata, pragovi so bili previsoki … In to vse stane. Veliko mu je pomagalo Društvo paraplegikov JZ Štajerske, tudi z nasveti. Država? Primakne nekaj, da, toda s tem si ni mogoče pomagati. “Danes vsi ponujajo zlato, v resnici pa tega ni,” dodaja Planinšek, ki je svojo zgodbo povedal, ker bi predvsem mladim položil na srce, da je varnost v prometu ključnega pomena. “Naj za volan sedejo zbrani, cesta ni igrišče! Žal je tako, da utrpijo najhujše poškodbe v prometu ravno tisti, ki so nedolžni …,” nam je ob odhodu z njegovega doma še povedal Planinšek. Če bi vsi divjaki, ki smo jih na cesti srečali na poti nazaj v Celje, prisluhnili njegovi zgodbi, bi vozili bolj previdno. Zavedali bi se, da lahko na cesti nekoga ubijejo ali pa ga spremenijo v invalida. Vedeli bi, da je razlika med njimi in invalidom le – v sekundi.

 

 

SIMONA ŠOLINIČ

 

 FOTO: sherpa@t-1.si.

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 Fotografija tragične nesreče v Črnovi. (Petek, 31. 10.)

 

Nadaljevanje zgodbe o snemanju pornofilma na Starem gradu …

Tole je nekakšno nadaljevanje vse zgodbe o snemanju porniča na Starem gradu. Kot sem že pisala na blogu, mediji niso pravilno poročali o vsem. Sicer se kot novinar ne postavljam na nobeno stran, da se razumemo, a vseeno moram reči, da vsi novinarji niso preverili ozadja in dejanskega stanja. Ampak, da ne tvezim preveč, tisti (teh je malo), ki ne vedo, o čem teče tu pisana beseda, naj si preberejo enega prejšnjih sporočil o snemanju pornofilma na Starem gradu v Celju.

 

V glavnem, o tem se v Celju te dni zelooo govori (še vedno), danes pa sem bila na kavi s producentom Petrom Planinškom in sva naredila tudi intervju, ki ga bom objavila tukaj, a čez nekaj dni. Pogovarjala sva se še o bližajočem se erotičnem sejmu v Celju, ki bo natanko čez mesec dni. Tega bom spremljala, zato bom pisala tudi o tem, čeprav je prvotno pač črna kronika moj »resor«.

 

Skratka, Planinšek se je na komentarje s strani Zavoda za kulturo in turizem Celeia Celje in številne, ki pravijo, da gre za skrunitev Starega gradu odzval z nekoliko nenavadno, a kot dodaja, zelo resno potezo.

 

Sliši se neverjetno, toda: Planinšek išče strokovnjaka s področja spomeniškega varstva, ki bi izdelal ekspertizo škodljivega vpliva snemanja pornografskih filmov na kulturnozgodovinske zanamenitosti na področju Slovenije. Posebej zaželeno je poznavanje srednjeveških  stavb severovzhodne Slovenije, je še pripisal na svoji spletni strani. Pred dnevi je že klical na Zavod za spomeniško varstvo Slovenije. »Strokovnjaki s področja umetnostne zgodovine so se smejali zaradi odzivov, da gre za skrunitev. Skrunitev pomeni poškodovanje neke znamenitosti, mi smo resda snemali, toda nismo povzročili škode,« trdi Planinšek. »Čeprav je morda videti, da je to zame hec, pa ni. Ukvarjam se z resnim poslom, zato upam, da mi bo uspelo dobiti strokovno mnenje,« še dodaja.

 

Toliko govora o snemanju pornofilma na gradu je filmu naredilo ogromno reklamo, saj se prodaja za med (v Venera shopu). Se je pa s tem odprla tema, o kateri bi morda bilo dobro tudi več razpravljati. Varovanje gradu. Ko so odgovorni za Stari grad v javnosti povedali, da kakšnega posebnega varovanja tam ni, je to več kot očitno na uho prišlo tatovom. Ti so namreč minuli vikend ponoči iz zabojnika, ki ga imajo tam postavljenega delavci, ukradli orodja kar za 10 tisoč evrov ….

 

SIMONA ŠOLINIČ

 

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

Avdicija za pornofilm kar na erotičnem sejmu?

Glede na to, da se je obisk na blogu drastično!!!!! povečal vsakič, ko sem dala gor kak članek o snemanju pornofilma na Starem gradu, sem se odločila, da dam še enega. Ta je tudi objavljen (s fotografijo) tudi v petkovi številki Novega tednika. V naslednjih dneh pa boste tu lahko prebrali tudi zgodbo, to sem izvedela v preteklih dneh, o tem, kako so mladoletno narkomanko namestili v bolnišnici kar na otroškem!!! oddelku. (Znano je da je kar nekaj odvisnikov okuženih s prenosljivimi boleznimi). O tem torej v naslednjih dneh. 

Zdaj pa spet k (s)pornemu filmu.

 

Kdo bo opravil študijo o vplivu pornofilma na Stari grad? 

Snemali na ljubljanskih ulicah in dravskem mostu …

 

Čeprav se je medijski val poročanja o snemanju pornofilma na Starem gradu v Celju nekoliko umiril, je to še vedno glavna tema pogovorov na Celjskem. Mnogi so se spomnili, da so do zdaj posneti pornofilmi (sicer slabše kakovosti kot je ta gradu) pri nas že pred leti bili posneti na nekaterih lokacijah, ki imajo tudi svojo vrednost, pa ti filmi nikoli do zdaj niso poželi toliko negativne, ali bolje rečeno pozitivne reklame …. Producent filma, Celjan Peter Planinšek se je na komentarje tistih, ki pravijo, da je bil Stari grad s snemanjem pornofilma oskrunjen, odzval z nekoliko nenavadno, a kot dodaja, zelo resno potezo, saj pravi, da je pornografija zanj resen posel. 

 

Sliši se neverjetno, toda išče strokovnjaka s področja spomeniškega varstva, ki bi “ … izdelal ekspertizo o škodljivem vplivu snemanja pornografskih filmov na kulturnozgodovinske znamenitosti v Sloveniji. Posebej zaželeno je poznavanje srednjeveških stavb SV Slovenije …”, je pripisal na svoji spletni strani. Pred dnevi je že klical na Zavod za spomeniško varstvo Slovenije, zdaj jih bo obvestil še pisno. “Iščem strokovnjake in zanima me, kaj bodo povedali. Ne vem, če se bo kdo javil na poziv, toda ko sem se na splošno pogovarjal z njimi, so se mi smejali, češ, kakšna skrunitev. Skrunitev pomeni uničenje, mi smo resda snemali, nismo pa ničesar poškodovali in snemanje ni skrunitev,” razlaga Planinšek.

 

Toda s svojo ekipo ni snemal le na Starem gradu, ampak tudi na ljubljanskih ulicah, nekaj fotografij so naredili na znanih celjskih lokacijah in celo na dravskem mostu v Mariboru. Na vprašanje, kako so tam reagirali ljudje, pravi, da se niso pritoževali, ampak smejali in zabavali. “Mislim, da ni nič slabega v pogledu na razgaljeno telo. V tem ne vidim slabih vplivov na okolje. Vedno uredimo, da snemamo v okolju, kjer se ne zadržujejo mladoletne osebe! Stvari se odvijajo hitro, in včasih ljudje sploh ne opazijo, kaj se dogaja. V pornografski stroki so pravila, da se v kadrih ne smejo biti ljudje, s katerimi nimamo podpisanih pogodb. Naš namen je res malo šokirati, nikakor pa ne nekomu povzročati težave. V tujini je denimo pred časom neka ekipa snemala žensko na otroškem igrišču, jaz tega ne bi naredil niti v sanjah,” še dodaja.

 

Že pred dnevi je napovedal, da bo snemal še naprej, vendar lokacij zaenkrat ne želi razkriti. Namigne le, da se spet obeta avdicija za igralke in igralce, ki bodo (če bodo sami želeli) svoje znanje preizkusili kar na bližajočem se erotičnem sejmu v Celju. So pa njegovi ostali pornoindustrijski načrti vezani tudi na prostor nekdanje Jugoslavije, težava je le s kadri, zato tudi napoveduje avdicijo.

 

Seks na sejmu!

Na vprašanje, koliko denarja je glavna igralka La Toya dobila za film, ne odgovori. “To je tipično slovensko vprašanje, ki mu sledi tipično slovenski odgovor, da pač ne bom odgovoril …” se izmuzne. Toliko govora o snemanju na gradu je filmu naredilo ogromno reklamo, saj se prodaja kot za med in nadpovprečno za slovenske razmere. La Toya, ki zdaj dela predvsem v Italiji, bo morda tudi na letošnjem erotičnem sejmu v Celju. Ravno na erotičnih sejmih je Planinšek, ki je v pornoindustriji v tujini bolj priznan kot doma, reden razstavljavec.

 

Vse napovedi tudi kažejo, da bo letošnji erotični sejem v Celju na višji ravni kot lanski (letos je v drugi organizaciji), saj vemo, da je lani tik pred začetkom sejma sodelovanje odpovedalo več tujih razstavljavcev. Tudi do novinarjev, ki smo nenazadnje sejmu naredili veliko reklamo, se je organizator obnašal bedasto, popolnoma v nasprotju z letošnjimi organizatorji, ki z nami korektno sodelujejo. Toda obiskanost sejma je bila neverjetno visoka. V treh dne naj bi našteli okoli 12 tisoč obiskovalcev, kar je visoka številka za sejem v lokalnem okolju, če upoštevamo, da največji sejem erotike Venus v Berlinu v štirih dneh obišče od 40 do 50 tisoč ljudi. Vendar je ta sejem bolj kot erotike željnim obiskovalcem namenjen poslovnežem, ki se ukvarjajo s pornografijo in erotiko.

 

“Na Venusu se ne ukvarjajo toliko z zabavo, čeprav obiskovalci lahko vidijo znane pornoakterje, ampak se bolj sklepajo posli, ki niso neposredno pornoindustrija, so pa z njo povezani. Denimo posli glede opreme za presnemavanje, kabinami za seks šope, videotekami, erotičnimi pripomočki. Meni je bil najbolj všeč erotični sejem v Barceloni, ki ga zdaj pripravljajo v Madridu. Zanimivo je tudi na sejmih v Pragi in Budimpešti. Ta dva sejma sta majhna, a lahko vidiš veliko pornozvezd. Večina evropskih pornoigralk je ravno iz teh dveh držav, tudi vzdušje je bolj sproščeno,” navaja Planinšek. Iz Prage so se pred dnevi vrnili tudi člani Zavoda 69, ki so letošnji organizatorji sejma v Celju. Tam naj bi že sklenili kar nekaj pogodb s sodelujočimi, ki naj bi decembra že fiksno napovedali svoj prihod v knežje mesto.

 

“Prišli naj bi Terra White, ki je trenutno ena od vodilnih v pornoindustriji, in Madžarka Mia Diamond. Na sejmu bodo nekatere pornoigralke iz Romunije, tudi iz Srbije,” obljublja Planinšek. Ta je bil letos v Vegasu razočaran nad tamkajšnjim erotičnim sejmom. “Ne samo nad ameriškimi erotičnimi sejmi, tudi nad japonskimi! Japonci, ki so znani po svoji bizarnosti, imajo sejme zelo cenzurirane. Igralke ne pokažejo niti oprsja, enako je v Ameriki. Gre za veliki ‘konzumerki’ pornografije z močno pornoindustrijo, toda z netoleranco do takšnega šova. Veliko je zvezdnikov in založb, posnameš pa lahko zelo malo dobrih fotografij.”

 

 Vse to kaže, da se Slovenci, pa kakor koli to nekateri zanikajo in si zapirajo oči, doma v varnem in pred zunanjostjo skritem zavetju, zelo zanimajo za pornografijo.     Erotični sejem je morda tako priložnost, da nekateri vendarle izstopijo iz okvirov sramežljivosti. Sicer pa bomo kaj več o tem poročali v prvih dneh decembra, ko se bo začel sejem. Akreditacije že imamo …

 

SIMONA ŠOLINIČ

 

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

Narkomanka na otroškem oddelku celjske bolnišnice

 Pred dnevi so zaradi prevelikega odmerka mamil v celjsko bolnišnico pripeljali mladoletno dekle, staro okoli 16 let. Dekle naj bi bilo že dlje časa odvisno od drog in v času posredovanja zdravniške ekipe v zelo slabem stanju. Problem, na katerega nas je bralec, ki je za primer vedel, opozoril, je, da so dekle namestili kar na otroški oddelek Splošne bolnišnice Celje! Znano je namreč, da je večje število odvisnikov, ki jemljejo drogo nekaj časa, tudi okuženih z nevarnimi prenosljivimi boleznimi.

 

Otroci niso bili v nevarnosti, so nam ob našem preverjanju zatrdili v bolnici. Smo pa verjetno dregnili v pravo smer, saj so dodali, da v Celju že razmišljajo o ločenih prostorih za obravnavo mladostnikov, ki jih v bolnico pripeljejo zaradi alkohola in mamil. In teh ni malo.

 

Glede na hitrost naših ustanov in birokracije pa je, roko na srce, težko pričakovati take oddelke, čeprav gre za zelo resno zadevo, v kakšnem doglednem času. Mladoletnica, o kateri je govora v našem članku, jemlje drogo intravenozno že dalj časa in zdaj tudi ni bila prvič zaradi tega v bolnišnici. Med tistimi, ki so to vedeli, je zavladal strah, da je dekle morda okuženo in zaradi stanja nevarno za otroke na oddelku. Dekle je bilo po naših podatkih samo v sobi.

 

V celjski bolnišnici o primeru ne morejo govoriti, kar je glede na starost dekleta in njene osebne podatke razumljivo. Tudi nas je bolj kot dekle, o kateri je center za socialno delo verjetno že seznanjen, zanimalo, kako se lahko zgodi, da odvisnika, ki ima resne probleme, namestijo kar na otroškem oddelku!

 

V bolnišnici so nam povedali, da bolnišnično varstvo otrok in mladostnikov poteka na otroških oddelkih in da ti sprejemajo otroke do 18. leta. Na otroškem oddelku, tako kot drugod po Sloveniji, sprejemajo tudi otroke in mladostnike, ki so bili v bolnišnico pripeljani zaradi vinjenosti ali odvisnosti od drog, so še zapisali. Takšne paciente namestijo v sobi, v kateri so sami, vendar potem, ko akutni opoj zaradi zlorabe alkohola ali drog mine, sobo lahko zapustijo in se tako kot vsi ostali pacienti gibajo po skupnih prostorih oddelka! Glede na predpise, ki so pač takšni kot so in se jih morajo delavci v bolnišnici držati, jih je moč razumeti tudi na tej točki. Če pa si predstavljamo pet- ali šestletnega otroka, ki na hodniku opazi osebo, na kateri so vidni znaki odvisnosti (vbodi …) je vprašanje, kako to vpliva nanj …

 

Bolnišnica namreč nima nobenih zakonskih podlag, da bi takšnega pacienta kakorkoli omejevala ali stigmatizirala z dodatnimi ukrepi, dodajajo. V celjski bolnišnici so nam še odgovorili, da se zavedajo problema, in da imajo takšni pacienti stalen nadzor medicinskih sester, zato je strah, da bi bili otroci v nevarnosti, odveč. Pacienti imajo tudi primerno obravnavo, če imajo prenosljive bolezni. So pa priznali, da posebnega oddelka za sprejem polnoletnih ali mladoletnih pacientov pod vplivom takšnih in drugačnih substanc, nimajo. Morda pa bi bilo dobro, glede na šokantne podatke Nacionalnega poročila o uporabi drog pri nas, da bi jih imeli. Kot rečeno, nekateri odvisniki so okuženi s prenosljivimi boleznimi, so pa tudi nevarni, če zapadejo v stanje, ko drogo nujno potrebujejo, a do nje ne morejo priti.

 

13-letni odvisnik

Iz celjskega centra za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog, ki deluje že 13 let, so sporočili, da je najmlajši odvisnik, ki se je zdravil na našem območju star 13 let, najstarejši 65. V centru letno poišče pomoč več kot 500 ljudi. Toda uporabniki prepovedanih drog pomoč poiščejo pozno, ko je bolezen že v kronični fazi.

 

Kljub temu, da so uporabniki drog obveščeni o nevarnosti okužb, je na Celjskem velik problem hepatitis C. Z njim je okuženo kar od 30 do 40 odstotkov vseh evidentiranih uživalcev!

 

Novost v Celju je terensko vozilo za delo z odvisniki, ki deluje pod okriljem Javnega zavoda Socio. Kot razlagajo v centru, vozilo omogoča stik s »skrito populacijo odvisnikov od prepovedanih drog« s širšega Celjskega. “Posameznikom in skupinam, ki se bojijo stigme ‘sem odvisnik’ in obsojanja družbe, skušamo pomagati pri zmanjševanju škode zaradi uživanja drog in jih usmeriti k zdravljenju. V terenskem vozilu delujejo trije strokovni in en laični delavec. Odvisniki dobijo sterilne igle, uporabljene pa odvržejo v za to posebej namenjene zabojnike,” razlagajo v centru.

 

Šokantno!

Pri nas je daleč najnevarnejša droga heroin, krepko je naraslo število smrti zaradi prevelikih odmerkov. Slaba četrtina vseh slovenskih dijakov med 15. do 16. letom je vsaj enkrat v življenju že poskusila drogo. Največ konopljo, slabih 16 odstotkov hlapila, pomirjevala brez zdravnikovega recepta, ekstazi in kokain! Lani je zaradi prevelikega odmerka po vsej Sloveniji pomoč iskalo več kot 1500 mladih.

 

Povprečna starost vseh evidentiranih uporabnikov drog, torej tistih, za katere uradne ustanove vedo, da jemljejo droge, je bila 29,4 leta. Če mladi poiščejo pomoč, je potem med njimi največ takšnih, ki jemljejo heroin. Povprečno ti jemljejo drogo 47 mesecev, preden se odločijo poiskati pomoč. Ampak to so podatki, ki ji ustanove imajo, treba je vedeti, da je veliko odvisnikov takšnih, za katere ustanove ne vedo. Med odvisniki je več kot polovica brezposelnih, da pa si ne zatiskamo oči, drogo jemljejo tudi tisti, ki imajo redno službo in dober socialni položaj.

 

Sicer pa slovenski register zastrupitev z drogami beleži 372 primerov oseb, ki so bili od leta 2001 do 2007 zaradi prevelikega odmerka v bolnišnicah. Grozljiv podatek je naslednji: glede na slabo poročanje ustanov, ki se s tem ukvarjajo, je to le 20 odstotkov vseh, ki so zaradi prevelikega odmerka dejansko potrebovali pomoč. Vsako leto je več tudi smrti zaradi drog. Med umrlimi je bilo štirikrat več moških kot žensk, največ oseb je umrlo v starostni skupini od 20 do 24 let. Najpogostejša droga, ki je povzročila smrt, je bil heroin, sledi metadon. 28 primerov smrti je bilo posredno povezanih z uporabo drog, med njimi je bilo tudi 13 samomorov in kar 11 prometnih nesreč.

 

SIMONA ŠOLINIČ

 

“Izginulega Jureta so umorili štirje moški”

To je eden izmed člankov (prilagam ga v celoti), ki se mi je najbolj vtisnil v spomin. Pisala sem ga pred časom o primeru izginulega Jureta Plevnika iz Celja.

 

Tokrat dajem ta članek spet v ospredje, za Novi tednik – 5. 4. 2011 – smo znova preverili, kaj je s primerom. Tisti članek bom na blogu objavila čez nekaj dni.

 

Plevnik je izginil v izredno sumljivih okoliščinah, njegova mati do danes ni obupala pri iskanju. Hoče izvedeti, kaj se je zgodilo z njim. Kdo ga je ubil. Celjski kriminalisti so namreč vložili kazensko ovadbo proti neznanemu storilcu zaradi umora.

Trdno verjamem, da bo mati izvedela, kaj se je zgodilo s sinom.

Presodite pa sami, ali verjamete jasnovidkinim besedam. Lahko pa le povem, da se ponavadi nimam navade naslanjati na mnenja jasnovidcev, a naša pot v Osijek je bila na trenutke tudi grozljiva. Tisto, kar smo slišali in potem povezali z nekaterimi uradnimi in neuradnimi podatki o preiskavi, še posebej en dogodek, ki se mi je nato zgodil – priznam – je bilo srhljivo.

Njegova duša ne bo mirna …

 

Medtem ko se mora kriminalistična preiskava izginotja 18-letnega Jureta Plevnika Goloba, ki je izginil 7. aprila 2000, oklepati dejstev, smo se mi skupaj z Juretovo mamo Iko Plevnik odpravili v Osijek. Pogovarjali smo se z jasnovidko Jasminko Čosić, o kateri so tamkajšnji mediji že pisali, saj naj bi njena videnja bila zelo blizu resnice. Če je v njenih pretresljivih besedah vsaj malo resničnega, je Jure umrl v izjemnih bolečinah, saj naj bi ga umorili na brutalen način.

Čosićeva ob našem obisku ni poznala ozadja Juretovega izginotja, zahtevala je osebni pogovor z njegovo materjo, ni pa nasprotovala našemu prisostvovanju. Nasprotno, sama je zahtevala, da vse njene izjave posnamemo, da jih lahko citiramo do potankosti, poudarila pa je, da če bodo policisti želeli, se lahko posnetek posreduje tudi njim, čeprav iz izkušenj ve, da ji policija uradno ne sme verjeti. Čosićeva, ki dela po svoji intuiciji, pomaga pa si z nihalom, je začela hitro nizati neverjetne podrobnosti domnevnega umora!

 

Pravi, da vidi Jureta 7. aprila leta 2000 živega do 21.08, navaja tudi vzrok smrti. Srčni infarkt! Ta naj bi bil posledica stresa zaradi nasilja, ki naj bi mu ga zadale štiri osebe. »Kritičen čas zanj se je začel ob 16. uri tistega dne, Jure se je v bližini svojega doma najprej dobil z dvema prijateljema, ki jima je zaupal, nato sta se jim pridružili še dve osebi, a to sta le znanca. To naj bi se dogajalo največ 500 metrov od Juretovega doma. Ne gre za gostinski lokal … mogoče za kakšen klub, kjer se zbira določen krog ljudi … Vidim prepir in nato daljšo vožnjo v vozilu, vendar to ni tisto vozilo, v katerem se je peljal iz šole, hkrati pa se mi pred očmi pojavlja določen odsev na vozilu …, ne kot luči, ampak odsev mogoče kakšne reklame ob cesti …« je govorila Čosićeva. »Dve osebi od teh sta rojeni v znamenju tehtnice, dve v dvojčku. Prav tako sta dve osebi starejši, dve sta bili stari približno kot Jure. Ena oseba od teh ima nekaj na obrazu, brazgotino ali bolj izrazito čeljust …«

Kljub temu, da gre le še za eno iz vrst jasnovidcev, ki so »želeli pomagati« Juretovi mami v iskanju sina in da je verjeti Čosićevi enako kot da ji ne bi verjeli, smo bili presenečeni, da se je lotila zastrašujočih podrobnosti. Trdi, da mu četverica namignila, da ga peljejo na železniško postajo, a so zavili proti objektu, ki naj bi stal na dokaj samotnem območju, toda lokacije ni znala določiti, le to, da se nahaja na severozahodu, gledano iz Celja.
Dodaja, da naj bi med vožnjo Juretu iz avtomobila skoraj uspelo pobegniti, saj naj bi se nekje ustavili in ravno tam naj bi nekdo sumljivo dogajanje v avtomobilu tudi opazil. Kje naj bi to bilo, ne more določiti, vendar pravi, da to ni bencinski servis. »Mogoče cestninska postaja ali kaj podobnega.«

 

»Objekt, kamor so ga pripeljali. ni kmetija, ni vikend hišica, je pa zelo specifičen in povezan z eno izmed teh štirih oseb, objekt se ne uporablja vsak dan, je dokaj izoliran od ostale okolice … je na območju, kjer ›se živi in se ne živi‹ …« je nadaljevala Čošićeva.

Tam naj bi se » … nad njim dogajalo fizično nasilje, Jureta pa vidim živega do 21.08, takrat se ni zmogel več upirati …«. Toda to še zdaleč ni vse, saj nam je Čosićeva podrobno opisala tudi svoje videnje, s čim naj bi bil Jure umorjen. »Ni šlo za strelno orožje …«, opisuje Čosićeva, »tudi za hladno orožje ne, predmet ima zvezo z električno energijo …«

Zakaj?
In kakšen je njen odgovor na vprašanje, zakaj je moral Jure umreti? »Ni šlo za kaznivo dejanje, ki bi bilo povezano z orožjem ali kaj podobnega, niti niso bila razlog čustva …« nato se je na kratko zamislila in nadaljevala: »Bolj mislim, da je šlo za različna mišljenja o neki določeni stvari, v tem krogu ljudi je zaznal nekaj, kar je bilo v nasprotju z njegovimi načeli, zato si upam trditi, da bi Jure, če ne bi poznal četverice, preživel …« Ali je bil nečemu priča in ko se je hotel umakniti iz tega kroga, se enostavno ni mogel?

 

Čosićeva pa omenja še nekaj. Policija naj bi se v preiskavi pogovarjala vsaj z dvema od četverice in oba naj bi spreminjala svoji izjavi. »To mora biti zapisano in razvidno v policijskih papirjih,« trdi jasnovidka in dodaja, da naj bi se eden od vpletenih v minulih letih večkrat zanimal za potek preiskave in da je ta oseba na nek način povezana z nekim poslom, ki se opravlja v uniformi, vendar pravi, da ni bil policist, možno pa je, da je imel določene zveze s policijo. Na policiji so nam ravno minuli teden potrdili, da je v preiskavi resnično prišlo do spreminjanja izjav.

 

Kljub temu, da se je Plevnikova sama odločila oditi z nami v Osijek, so jasnovidkine besede še bolj odprle že tako boleče rane ob sinovem izginotju, vendar Plevnikova njenih besed ne želi komentirati. Toda Čosićeva še naprej vztraja pri svojem videnju: »Izvedeli boste, da so resnično vpletene štiri osebe. Preveč jih je vpletenih, da bi lahko njihovo dejanje ostalo skrivnost. Naredili so že napake. Ključno obdobje za preiskavo Juretovega izginotja je bilo med 14. in 29. marcem leta 2006 in od 7. do 22. septembra istega leta. In da, Jureta bodo našli,« je odločna naša sogovornica, čeprav na vprašanje, kdaj, ni imela točnega odgovora. Morda nekoliko grozljivo, a po naših informacijah se je ravno v tistem času na celjski policiji v tem primeru delalo veliko …

Denar, pomoči vladar!

Pri pripravi tega članka smo se obrnili na številne jasnovidce, iskali smo jih predvsem na območju nekdanje Jugoslavije s predpogojem, da je za njimi že kakšna uspešna akcija iskanja pogrešanih oseb in seveda, da bi pomagali v čimkrajšem času in brezplačno. Zanimivo pa je, da je bila Jasminka Čosić edina, ki je bila pripravljena povedati toliko in za to ni hotela vzeti niti tolarja.
Pogovarjali smo se tudi z Ivanom Trobokom iz Orebiča, možakarjem, ki je s pomočjo svoje jasnovidnosti v 90 letih našel več pogrešanih oseb, policiji pa naj bi pomagal najti tudi truplo neke 16-letne deklice, ki je bila umorjena. »Vidim ga ob vodi, na severozahodu,« je bil kratek Trobok. Kljub svoji prijaznosti, nam več ni mogel povedati, nam je pa razložil, kako nekateri lahko živijo v različnih dimenzijah …

 

Poklicali smo tudi na Hrvaškem dobro znano jasnovidko Branko Romer, ki naj bi imela za seboj kar nekaj uspešnih videnj, ko je šlo za pogrešane osebe, vendar dlje od dogovora, da bi se morali obrniti predhodno na neko podjetje, pošiljati telefakse s prošnjami in vprašanji ter urediti vse uradne zadeve, nismo prišli. Zatem smo poklicali še tudi v Sloveniji izjemno priljubljenega Bracota, kot ga imenujejo. Mladenič, sprejema pri nas, največkrat pa v Zagrebu, številne ljudi in jim pomaga pri različnih težavah, tako pravi večina, ki ima z njim dobre izkušnje. Njegovi najožji sodelavci, ki smo jim zadevo razložili v upanju, da bi si omenjeni za nas vzel nekaj časa, so odklonili sodelovanje z nami, saj naj bi na tak način menda ne delal, so pa dejali, da so za Juretovo mamo vrata vedno odprta na skupnih srečanjih.

Poskusili smo se obrniti tudi na Nancy Orlen Weber, jasnovidko iz Denvilla iz New Jerseya, o kateri so bile posnete oddaje tudi na Discoveryju. Uspelo nam je vzpostaviti stik z njenimi sodelavci, ki so nam prijazno odgovorili, da so pripravljeni pomagati le, če se vnaprej dogovorimo za termin in seveda – za primerno ceno!

 

Sicer pa so vsi do zadnjega le členi že tako dolge materine večletne agonije iskanja 18-letnega sina. »Prevelikokrat sem se obračala na jasnovidce, toda to mi sina ni vrnilo,« je kratka v svoji izjavi. In ob koncu še ena podrobnost. Jure je izginil 7. aprila, Čosićeva (ki je doživela klinično smrt 7. junija leta 1989) napoveduje ključno obdobje za njegov primer od 7. septembra dalje (ravno na ta dan smo zaključili s pripravo članka, ki ga berete). Ali bo za preiskavo enega najbolj skrivnostnih izginotij v Sloveniji prelomno letošnje leto? Teče namreč ravno sedmo leto, odkar so Jureta videli zadnjič …

Doživela klinično smrt
Jasminka Čosić je leta 1989 na lokalni cesti pri Slavonskem Brodu imela hudo prometno nesrečo. Zaradi poškodbe hrbtenice je danes invalidka, v dolgotrajnem zdravljenju je preživela kar tri mesece v intenzivni negi v ljubljanskem Kliničnem centru, nato še šest mesecev rehabilitacije. Med eno od treh težkih operacij je doživela klinično smrt. Da ima jasnovidno sposobnost, je čutila že od malih nog, vendar je bil občutek močnejši od zanjo skoraj usodne operacije. Da so njena videnja upoštevali kriminalisti pri svojem delu, uradno nihče ne more potrditi, neuradno pa smo izvedeli, da naj bi bile nekatere podrobnosti v njenih videnjih točne. Najbolj znan primer naj bi bil iz leta 2003 o pogrešani 23-letni Luciji Topalović iz Velike Gorice pri Zagrebu. Bratu pokojne so vsi jasnovidci, ki jih je obiskal, povedali, da obstaja možnost, da je Lucija živa, le Čosićeva mu je dejala, da je dekle mrtvo, in nanizala številne podrobnosti o lokaciji trupla, ki so se izkazale za točne. Dekle je namreč umoril njen fant in truplo skril. »Poznam primer in lahko povem, da je Čosićeva govorila o stvareh, ki jih o primeru nikakor ni mogla nikjer slišati in so bile točne,« nam je povedala Lora Dizdar, novinarka hrvaške RTL, ki je primer spremljala.

SIMONA ŠOLINIČ

 

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

 

Prijeli voznika, ki je do smrti zbil 17-letnika in pobegnil!

Ko sem to pisala, je bil petek, ura 21. Vrnila sem se iz Opoke. To je kraj pri Štorah, na cesti Celje – Šentjur. Tam je nekaj minut po 18. uri umrl fant, star komaj 17 let. Vanj je trčil voznik osebnega vozila, ki je vozil v smeri Šentjurja. Po trčenju je odpeljal ne da bi poškodovanemu mladeniču pomagal.

 17-letnik je zaradi hudih poškodb umrl na kraju nesreče. Na kraju nesreče je bil tudi njegov z bolečino zlomljen nekaj let starejši brat. Nikomur ne privoščim to, kar je videl on.

 Po eni obsežnejših akcij so policisti pokazali, da delajo dobro. Natančno v roku 24-ih urah so ga prijeli. Zdaj morajo zbrati dovolj trdnih dokazov, da zadeva ne bo padla na sodišču v vodo. A roko na srce, kljub dobremu delo policistov, se bo priemr spet vlekel na sodišču. Vprašanje je, kakšna kazen bo mlajšega moškega, ki so ga prijeli, sploh doletela.

 

“Brez njih naše delo ni uspešno,” dodajajo.

 Prilagam tudi članek, ki sva ga napisali skupaj s kolegico Matejo Jazbec. Mislim,da je dovolj zgovoren. Berite in bodite previdni tam zunaj. Nikoli ne veste …

V tem primeru je bila izjemnega pomena vsaka informacija občanov, ki so jim policisti hvaležni. 

–

 

 

Čeprav je velikokrat slišati, da na Celjskem prometna varnost ni tako slaba kot drugje po Sloveniji, zagotovo drži, da imamo skoraj največ vinjenih voznikov. Največ vinjenih voznikov je starih od 40 do 55 let, sledijo vozniki od 25 do 35 let. Ti povzročijo kar 38 odstotkov tragičnih nesreč. Konec tedna je »rekorder« napihal kar 2,31 mg alkohola v litru izdihanega zraka – po starem 4,7 promila. Do včeraj so skupaj pridržali že 30 vinjenih voznikov. Na cestah jih je preveč. So smrtna grožnja. Kdaj se bosta tega začela zavedati družba in državni vrh?
Od maja, ko je v veljavo stopil nov prometni zakon, so policisti ustavili 1.646 voznikov in jih kar polovico pridržali zaradi alkohola. Smrtno nevarni pijani vozniki se vozijo večinoma po cestah, kjer se je letos zgodilo največ najhujših nesreč. To so ceste Arja vas–Velenje, Stranice–Arclin, Žalec–Vransko, lokalna cesta Latkova vas–Prebold in cestna odseka Celje–Laško–Vrhovo ter Šentjur–Šmarje–Rogaška Slatina–Dobovec. Stopnja 4,7 promila, ki so jo namerili pred dnevi v Velenju, je ena višjih v zadnjih letih. So pa dokaj pogoste stopnje od 3 do 4 promile, pravi vodja oddelka za cestni promet na celjski policijski upravi Elvis A. Herbaj. Med vinjenimi je na srečo zaenkrat malo mladih voznikov, medtem ko ženske v opitosti ne zaostajajo za moškimi.

Starši, ste dober zgled?

Voznika, ki so ga v zadnjih treh letih najmanj trikrat zalotili pri vožnji pod vplivom alkohola, policija napoti na kontrolni zdravstveni pregled. »Velik delež napotenih pregled opravi. Žal nato ugotavljamo, da so vsi, ki opravijo pregled, še vedno sposobni za varno udeležbo v prometu. Ustreznega epiloga na tem področju žal ni,« dodaja Herbaj. In takšni vozniki si cesto delijo dalje z ostalimi. Ob tem ni slišati ostalih poklicanih, ki bi morali dvigniti svoj glas, še preden se nesreča pripeti. To sta predvsem ministrstvo za zdravje in šolstvo. »Vsako osebo, ki ima problem z alkoholom, bi bilo treba obravnavati individualno, ugotoviti, ali je primerna za promet in ali potrebuje strokovno pomoč. Alkohol je problem tudi v delovnem okolju in družinah,« še pravi Herbaj.
In ravno v družinah se začneta vzgoja in zgled. Da so preventivna sporočila raznih ustanov (razen policije), ki jih pišejo bolj kot ne z levo roko in »samo zato, da so«, suhoparna in da imajo premajhen učinek, smo pisali že neštetokrat. Treba je nekaj več. A država kot slepa kura že več let slepo išče, kaj je »nekaj več«. Doktorico medicine in predstojnico oddelka za socialno medicino na Zavodu za zdravstveno varstvo Celje Nušo Konec Juričič smo vprašali, ali se ljudje sploh zavedajo, da jih alkohol lahko odpelje v smrt? Konec Juričičeva je znana tudi po svojih predavanjih mladim o nevarnih učinkih alkohola. »Mislim, da se do neke mere zavedajo, ampak živijo v prepričanju, da oni pod vplivom alkohola vozijo dobro. Gre za nesorazmerje med tem, kar človek ve, in med vedenjem, kaj bi se mu lahko zgodilo. Otroci se najprej srečajo z alkoholom doma in zgledi, ki jih dajejo starši otrokom, so pogosto napačni. Torej kako piti, kako se ob tem odgovorno obnašati. Otrok mora videti, da starši ne vozijo, če pijejo. Otroci vidijo. In to se jim vtisne v bodoče ravnanje. Mladim kažemo pogosto zelo šokantne posnetke nesreč, večkrat se vprašamo, ali to sploh pokazati, a saj ne kažemo nečesa, kar ni res, ampak dejstva. O tem je treba govoriti.«

Prižgite svečko!

V Sloveniji že nekaj časa deluje Zavod Varna pot, kjer pomagajo žrtvam prometnih nesreč.
Predsedniku zavoda Robertu Štabi je dovolj pasivnosti države pri reševanju tako hude problematike: »Rešitve za boljšo prometno varnost so znane, pokazale so jo Francija, Švica, Portugalska … Več kot jasno je, da ne bo nič pomagalo, če policija zapre pol vinjene Slovenije! Nekdo v sodstvu se mora zganiti. Vinjene povzročitelje nesreč morajo sankcionirati, jih dati na sramotilni steber! In lahko vsak dan poročamo o nemih številkah pridržanih, ker pa nikoli ne izvemo, kaj se v nadaljevanju zgodi z njimi, je to zgolj in le statistika!«
Poročali smo tudi, da se sojenja povzročiteljem hudih ali tragičnih nesreč začnejo več let po dogodku, kar samo podaljšuje bolečino žrtev, če te preživijo, in svojcev. »Človeku se zgodi nesreča, nato ima številne opravke z zavarovalnico, nato sledi dolgoletna rehabilitacija na telesni in duhovni ravni. In ko človek želi zapreti knjigo bolečine, se sodni postopek šele začne in nato traja leto, dve ali celo več. Človek enostavno ne more zapreti tega poglavja. V sodstvu bodo morali imeti postopki nesreč prioriteto. Morajo se zavedati, da so to stvari, ki razbijajo slovenske družine,« še dodaja Štaba in kliče predvsem predsednika vlade, da pozove ministre na odgovornost, kaj so in kaj bodo storili za boljšo varnost. »Jasno naj jim sporoči, da si Slovenija ne zasluži biti na repu Evrope pri prometni varnosti.«
V novem kazenskem zakoniku je zapisano, da se »kazen zapora do dveh let lahko izvrši tudi tako, da obsojeni namesto kazni zapora opravi v obdobju največ dveh let delo v splošno korist v višini najmanj 80 ali največ 480 ur«. Na ministrstvo za pravosodje smo zato naslovili vprašanje, ali bodo sodišča lahko zdaj za kazen povzročitelju nesreče, ki bo dobil kazen v tem razponu, lahko naložila nekaj ur predavanja v šolah mladim o tem, kako je povzročil nesrečo ali na primer o tem, kako nevaren je alkohol v prometu. Ne le opravil, ki so običajna za javna dela. Tako bi se zgledovali po nekaterih državah Amerike. In kaj so nam odgovorili na ministrstvu za pravosodje? »Kazenski zakonik oblike in vsebine dela v splošno korist ne določa. Prav ta predlog po ameriškem zgledu bi sicer bil mogoč, vsekakor pa gre pri izvrševanju te sankcije predvsem za namen dela v splošno korist, torej za nek pozitiven vložek in udejstvovanje storilca v lokalni skupnosti in ne za kesanje ali javno izpostavljanje oseb.« Torej, možno je. Vendar – ne glede na vse, gre le za blažitev posledic, ki so neki žrtvi že nastale. Popraviti jih s tem povzročitelj nikoli ne bo mogel. Niti s sto urami javnega dela …

Samo številke …

Medtem ko v minulih dneh tržni inšpektorji pri prodaji alkohola niso zaznali kršitev, so kar nekaj kazni na našem območju napisali zdravstveni inšpektorji. Od 5. novembra do včeraj so opravili 94 pregledov lokalov. Devetkrat so bili na terenu s policisti. Največ nadzorov je bilo v barih, kjer se pretežno zadržujejo mladi. V celjski območni enoti zdravstvenega inšpektorata dodajajo, da so zaznali štiri kršitve. V vseh primerih so gostinci točili alkohol mladoletnim. Med drugim bo morala oseba, ki je pijačo prodala mladoletnemu, plačati 200 evrov, samostojni podjetnik pa več kot tisoč evrov.
Pri pripravah številnih člankov o prometni varnosti smo do zdaj spoznali ljudi, ki so svoje delo posvetili izboljšanju prometne varnosti, in mnogo takšnih, kjer je njihov trud zapisan le na papirju, v praksi ne. Žal je med slednjimi veliko uradnih inštitucij. Spoznali smo nekaj ljudi, ki so jim prometne nesreče spremenile življenje. Čeprav so bili nedolžni, so postali invalidi, postali so osebe, ki so tudi 24 ur na dan odvisne od drugih. V časopisih berete največkrat le podatke, kje se je zgodila nesreča, kako se je zgodila, preberete starost povzročiteljev, poškodovanih. Berete številke. A vsaka številka je človek in za njo svojci, prijatelji. Številke so ljudje.

Člani zavoda Varna pot tudi letos pozivajo vse k prižiganju svečk po slovenskih mestih kot spomin na žrtve prometnih nesreč. Akcija bo to soboto.

Pred dobrim letom smo srečali Sabino. Ko je bila stara 19 let, je vanjo trčil vinjen voznik. Zaradi njega se je morala učiti govoriti, jesti, pisati … Srečali smo Mateja, ki se je hudo poškodoval v nesreči, ki jo je sam povzročil. Tudi on je za nekatere le številka. Po nesreči se je učil sedeti na školjki, opraviti malo potrebo sam …Srečali smo Petra Planinška iz Levca. Kot poklicni voznik tovornega vozila se je vračal z večdnevne službene poti, vanj je trčil voznik osebnega vozila. Ostal je tetraplegik – paraliziran od vratu navzdol. Srečali smo Janeza Hudeja, danes predsednika društva paraplegikov JZ Štajerske. Kot 18-letnik je doživel nesrečo z motorjem, od takrat je paraliziran od pasu navzdol. Srečali smo ….

 

So to res samo številke?

 

SIMONA ŠOLINIČ, MATEJA JAZBEC

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

Partnersko nasilje. Ali res “ne bo nikoli več udaril?!”

Prilagam članek, ki sem ga pisala pred nekaj meseci, ko sem v nočnem programu Radia Celje gostila doc. za kriminalistiko in dr. klinične psihologije Polono Selič. Iz najinega pogovora sem naredila več člankov: o poligrafu, partnerskem nasilju, nasilju nad najmlajšimi, spolnih zlorabah otrok, nato tudi o neverbalni komunikaciji. Seličeva, ki je tudi ena najboljših poligrafistov v Evropi, je napisala še knjigo Nebesedno sporazumevanje za vsakdanjo rabo (o tem, kako nas izdaja telo ipd.). Skratka, Polona Selič je ena največjih strokovnjakov, ki sem jih spoznala v svoji novinarski  karieri. In tudi oseba, za katero sem vesela, da sem jo spoznala nasploh. Na blog bom tako med drugim dajala tudi te članke. Prijetno branje.

Lani so policisti v Sloveniji zaradi nasilja v družinah izrekli petsto ukrepov približevanja osebam, samo na Celjskem skoraj sto. Vprašanje je, koliko ti ukrepi ali pridržanja nasilnežev vplivajo na zmanjševanje nasilja v družini. Nasilnež se v večini primerov po končanem pridržanju vrne v družino.

Doc. za kriminalistiko in dr. klinične psihologije ter raziskovalka na Katedri za družinsko medicino Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani Polona Selič je s sodelavci vodila raziskavo, ki je pokazala, da je pri nas skoraj trideset odstotkov obiskovalcev ambulant družinske medicine izpostavljenih duševnemu in/ali telesnemu nasilju.
»V okviru družinske medicine so zdravniki prvič sami spraševali bolnike o izkušnjah z nasiljem v družini,« pojasnjuje Seličeva. 25 zdravnikov v vsej Sloveniji je 14 dni o tem spraševalo vsakega petega bolnika. Zajeli so 797 oseb, od tega 62,3 odstotka žensk. Študija natančno razkriva, da je o telesnem nasilju v minulih petih letih govorilo 7,1 odstotka moških in 15,1 odstotka žensk. 36,65 odstotka vprašanih žensk je bilo žrtev psihičnega nasilja, pri moških je odstotek manjši. Telesno in duševno nasilje je izkusilo 10,7 odstotka vseh, in sicer 4,1 odstotka moških in 14,5 odstotka žensk. Kot nasilneži se največkrat pojavljajo moški, čeprav ženske niso izjeme.
»V partnerskih odnosih žrtev pogosto pričakuje in upa, da se bo nasilnež spremenil. Ljudje so zaljubljeni, nakar se odnos spremeni ali obremeni z nasilnimi epizodami. Žrtev, ki je navezana na storilca, saj je odnos začet kot intimen, največkrat želi, da jo potolaži ravno tisti, ki nasilje povzroča. Za nepoznavalce dinamike nasilja v odnosih je to presenetljivo, vendar je nasilje v t. i. navezovalnih odnosih drugačno kot tisto, kjer se nasilnež in žrtev ne poznata,« razlaga Seličeva.
Žrtve padejo v začaran krog. »Življenje z nasilnežem postopoma izniči kakršenkoli občutek lastne vrednosti žrtve. Te praviloma ne zmorejo poskrbeti zase, za otroke, boljše službe. Storilci svoje ravnanje opravičujejo z zanikanjem, razvrednotenjem žrtve ter s prenosom krivde nanjo.«

Strah
Žrtev ne poišče pomoči zaradi strahu. »20–70 odstotkov žensk je v mednarodnih raziskavah dejalo, da niso nikoli nikomur povedale o nasilju. Če to storijo, se največkrat zaupajo sorodnikom ali prijateljem, redko policiji. Mnoge partnerje zapustijo, ko otroci odrastejo. Za to se odločijo ob stopnjevanju nasilja, ko ne verjamejo več, da se bo partner spremenil, ali ko nasilje vse bolj zadeva tudi otroke. Prekinitev nasilnega odnosa ni hipna odločitev. Številne nekajkrat odidejo in se vrnejo, preden razmerje dokončno prekinejo. V tem času preživljajo obdobja zanikanja, samoobtoževanja in duševnega trpljenja. Žal ločitev ne prinese vedno varnosti in miru. Nasilje se lahko po ločitvi nadaljuje, celo stopnjuje. V ZDA in Kanadi je ogromno umorov, za katere je povod ravno ločitev,« pojasnjuje Seličeva.
Veliko nasilja v družini je skritega. Za koliko primerov veste kot znanci ali sosedje, a jih niste prijavili? Seličeva razlaga, da ljudje včasih razmišljajo, ali bodo s prijavo nasilja naredili še več škode, bojijo se maščevanja … Pogosto se odločajo na podlagi »kaj bi jaz želel v takšnem primeru« in se tolažijo, da se njim to ne more zgoditi. Odločitev za prijavo je povezana tudi z zaupanjem policiji in ustanovam, ki obravnavajo nasilje. »Več kot je tistih, ki bi lahko poklicali policijo, če opazijo nasilje, manjša je verjetnost, da bo kdo poklical. Gre za t. i. razpršitev odgovornosti. Eden mimoidoči priskoči na pomoč, skupina bolj verjetno opazuje.«

Grozljivi podatki!
Verjeli ali ne, v tradicionalnih družbah moški mislijo, da imajo pravico pretepati partnerke. »Telesno kaznovanje žensk je povezano z določenimi spolnimi vlogami. Vloga ženske v takem okolju je skrb za dom in otroke ter ponižnost in spoštovanje moža, gospodarja. Če ta oceni, da ženska ne izpolnjuje dolžnosti, jo mora kaznovati,« razlaga Seličeva. V bolj razvitih družbah prihaja do nasilja zaradi neubogljivosti, neustrezne skrbi za otroke ali dom, omenjanja denarja … Še več! Seličeva navaja, da se v razvitih državah mnogo žensk strinja, da jih imajo moški pravico »disciplinirati« tudi s silo.
Četudi ženska nasilneža zapusti, posledice ostanejo. »Hujše kot so zlorabe, večje so posledice na telesni in duševni ravni. Tudi noseče ženske so žrtve nasilja. Nasilje nad nosečnico ima običajno za posledico spontani splav, celo smrt novorojenčka ali porodnice.« Toda ni okrnjeno le zdravje žrtev, ampak tudi otrok, ki niso neposredno izpostavljeni telesnemu nasilju, ampak so mu priča. V teh primerih velja, da gre za psihično nasilje nad njimi. Seličeva: »Če se nasilje ponavlja, imajo enake ali podobne posledice kot tisti, ki so trpinčenju neposredno izpostavljeni. Vsaj vsaka druga žrtev partnerskega nasilja pravi, da so otroci »navajeni« prisostvovati tepežu, zmerjanju. Za otroke spolno in telesno zlorabljenih žensk je šestkrat bolj verjetno, da bodo umrli pred petim letom, v primerjavi z otroki žensk, ki niso bile zlorabljene.«

SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

Razmere v policiji: kdo res zavaja javnost?

 

Zaradi velikega zanimanja predvsem za ta članek, sem med SIMONA PIŠE / KOMENTARJE (skrajno desno, na sredi) dodala še svoj komentar na to temo, ki je sicer objavljen v Novem tedniku.

Celjsko policijsko upravo je letos do konca oktobra zapustilo 12 policistov, 25 so jih premestili ali upokojili, dva ali trije naj bi odpoved dali v novembru. Nekateri policisti, s katerimi smo navezali stik in se tudi pogovarjali, se denimo vozijo na delo okoli 100 kilometrov (v eno smer). Omenjali so tudi številna šikaniranja na delovnem mestu. Čeprav se policisti na našem območju zavedajo, da je vodstvo celjske policijske uprave v oktobru končno prišlo v prave roke, omenjajo, da so slabi odnosi z nekaterimi vodilnimi na predvsem na policijskih postajah že skoraj nevzdržni.

 

“Vso slovensko policijo je letos zapustilo kar 190 policistov, kar je v primerjavi z letom 2005, ko jih odšlo okoli 50, dokaj zgovoren podatek. Policiste so zaposlovali za določen delovni čas in ker ti zdaj ne vedo, kakšna bo njihova usoda, so prisiljeni iskati zaposlitev drugje,” razlaga predsednik Združenja policistov Zoran Petrovič. Podatek o 190 odpovedi so nam potrdili tudi na Generalni policijski upravi. Ampak to je, še dodajajo, primerljivo z zahodnimi državami. “Ne razpolagamo s podatki o povečanem številu odhodov iz policije, zato je posploševanje, da naj bi policisti odhajali zaradi slabih razmer znotraj policije, nekorektno in zavajajoče,” so nam še zapisali in se pohvalili z uspešnim delom. Toda – o uspehu policije sodi javnost. In tega, da nekateri policisti odhajajo zaradi slabih razmer, si ne izmišljujemo mediji, to povedo policisti sami.

 

Prihaja nova moč …

“Samo v Celju primanjkuje od 22 do 25 policistov! Pred dnevi nas je pretresla namera o odpovedi še s strani treh kolegov! Gre za izkušene policiste, ki v tem sistemu ne vidijo več prihodnosti. Zaradi plač, slabih delovnih razmer, pritožb na svoje delo,” pa navaja Petrovič. “Policija je za mlade, ki bi morda to delo opravljali, nezanimiva s stališča plač. Zaposlujejo mlade s težko zaposljivih območij in ti se potem vozijo v službe po več kot 80 kilometrov v eno smer, hkrati pa od njih potem pričakujejo, da bodo 100-odstotno skoncentrirani pri delu. Vsak mlad človek zdrži tak tempo par let, ne pa v nedogled!”

“Zaradi vključitve v schengensko območje smo povečali število policistov ob meji, kar se je odrazilo v številu zaposlenih v drugih enotah,” pravijo v vodstvu slovenske policije in dodajajo, da ni zanimanja za policijsko delo na območjih, kjer so potrebe po kadrih večje. “To vedo vsi kandidati, ko podpišejo pogodbo o zaposlitvi in podpišejo jo prostovoljno. Zato se veliko zaposlenih dnevno vozi na delo 100 in več kilometrov. Policija jim nudi možnost dodatkov za ločeno življenje, samskih sob ali celo službenih stanovanj, vendar za to ni interesa. Vsem, ki prosijo za premestitev, to omogočimo v primerih, ko se sprostijo delovna mesta oziroma glede na kadrovske potrebe v posameznih organizacijskih enotah.”

 

Pogovarjali smo se s policistom (identitete ali podatek, ki bi lahko izdal, od kod oziroma kdo je, ne bomo napisali), ki se na delo vozi skoraj dve uri. “Že nekaj let se vozim na delo 100 kilometrov v eno smer. Zaenkrat še nimam svoje družine, toda če bi jo imel, takšnega dela ne bi zmogel. Večinoma se vozim sam, zjutraj moram vstati okoli treh, domov pridem zelo pozno popoldne. Spim le nekaj ur. Poznam kolege, ki se na delo, da pridejo hitreje, prevozijo del poti celo čez eno izmed sosednjih držav,” nam je povedal in dodal, da zelo težko dobi zamenjavo. Vodja postaje, kjer dela, razumevanja do podrejenih nima, nad njim je že večkrat osorno povzdignil glas. Zakaj se ne obrne na vodstvo policije? “Zato, ker ne verjamem več, da bodo podprli mene in vodjo zavoljo dobrega dela nas vseh kazensko premestili! Sam sem že prosil, da bi šel delat kam bližje doma, pa ne gre. Zdaj pač gledam, da delo opravim kolikor lahko dobro, da sem ‘zlikan’ in da mi ne morejo ničesar očitati.” Razmišlja o odpovedi? “Da. Takole ne bom mogel dolgo, čeprav imam policijsko delo izjemno rad. Toda res ne morejo pričakovati, da se človek štiri ure na dan vozi in da je potem pri takšnem odgovornem delu popolnoma skoncentriran. Nekaj časa da, toda ne dolgo.”

 

Do zdaj so se na naše pisanje v vodstvu Generalne policijske uprave v Ljubljani velikokrat odzvali, češ da policistov nikakor ne primanjkuje. Nekaj občanov, ki so se pogovarjali s policisti v primerih kakšnih prijav manjših zadev nam je dejalo, da se policisti niso odzvali. Morda zaradi tega, ker jih je enostavno premalo? Roko na srce: čutiti je, da ljudem odgovor, “da policisti v nekem trenutku ne morejo takoj priti, če gre za manjšo zadevo, ker se posvečajo drugim primerom, ki so v tistem trenutku bolj pomembni” ni več dovolj … Ne pretehta varnosti. Morda pa se bo kaj spremenilo. “147 kandidatov za policiste, ki so sklenili delovno razmerje po spomladanskem razpisu, je trenutno na usposabljanju. Januarja bomo predvidoma zaposlili 200 do 230 novih kandidatov za policiste, ki bodo izbrani na podlagi jesenskega razpisa, postopki za zaposlitev še potekajo,” pravijo na GPU.  Javnost lahko le upa, da so se kandidati na razpisa prijavili, ker bi bili radi policisti in ne le zaradi tega, da so “končno le dobili neko službo”.

 

“Država je v zadnjem času pustila tudi ustvariti več kot 200 osumljenih policistov! Vsak se že lahko pritoži čez naše delo. V večini primerov se nato izkaže, da je policist opravil delo korektno in prav. Vendar ali kdo odgovarja zaradi krive ovadbe?! Ne,” pojasnjuje Petrovič, ki ima o vzrokih odpovedi očitno drugačne podatke kot vodstvo.

 

Kresal = boljši časi?

Vodstvo policije tudi ves čas trdi, da ni res, da ne podpirajo svojih zaposlenih v primerih tožb in ovadb. “Ne gre toliko za občutek, da vodstvo ne stoji za njimi. Gre za to, da so ti postopki, ki se vodijo zaradi neupravičenih očitkov na delo policistov, zanje hudo breme. Tudi policisti imajo svoje družine, svoje življenje. In če vedo, da so delo opravili dobro, ker pa se kazen, ki so jo napisali nekomu, temu zdi prevelika in ga zato ovadi, češ da so policisti storili nekaj narobe – je to zanje breme! Ministrstvo potrebuje od trenutka, ko nekdo policista ovadi do dodelitve pravne pomoči, mesec dni, v Združenju policistov poskrbimo pravno pomoč v 24 urah. Če lahko to storimo mi, zakaj tega ne more storiti ministrstvo, ki razpolaga s neprimerno večjim številom ljudi in sredstvi? V sistemu je nekaj hudo narobe,” še pojasnjuje Petrovič. Združenje ima trenutno pogodbe s petimi odvetniki, če bo treba, bodo za brezplačno pravno pomoč svojim članom pogodbe sklenili še z več odvetniki.  

 

Bo pa Združenje prihodnji teden ustanovilo nov neodvisni policijski sindikat, na skupščino naj bi prišla tudi nova ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal. Z njo se je Petrovič pred dnevi sestal na neuradnem sestanku. “Dobil sem dober občutek, toda samo občutek policistom ne prinese ničesar. Dala mi je vedeti, da prihajajo za naš sistem novi časi, da bodo pripravljeni narediti korak dlje od tega sprenevedanja, ki smo mu priča pod trenutnim vodstvom. Mi pa smo ji dali tudi konkretne iztočnice za izboljšanje situacije na globalni in regionalni ravni. Mislim, da je stvari vzela zelo resno, ker je o teh problemih govorila tudi na svoji predstavitvi pred odborom. Je pa zanimivo, da jo mnogi podcenjujeo. Včasih ima človek, če ga podcenjujejo, veliko prednost, da naredi kaj konkretnega. Tudi nas so podcenjevali, da nas v združenju ne bo več kot 15. Danes nas je več kot 400 …” zaključuje Petrovič, ki se z dosedanjim notranjim ministrom Dragutinom Matejem ni srečal še nikoli. “Ne vem, zakaj bi se, saj za to, v nasporotju s Kresalovo, ni bilo z njihove strani nikoli interesa.”   

SIMONA ŠOLINIČ

 

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

Kdaj bodo pa vašega otroka spolno zlorabili?

Ali pa naivno mislite, da se kaj takega ne more zgoditi  … –

V Sloveniji so zaradi spolnega napada na otroka lani ovadili 188 oseb, predlani 151, samo na Celjskem je bilo lani takšnih iztirjencev 26. Vendar pozor: gre za primere, ki so odkriti, številna dejanja ostanejo skrita! Obstaja velika verjetnost, da se sojenje za omenjena dejanja sploh še niso začela in da so storilci – na prostosti. Če do sojenja pride, ostanemo mediji pred vrati, saj so takšne obravnave zaradi zaščite otrok-žrtev za javnost zaprte, kar je popolnoma prav in razumljivo. Gre za najbolj sprevržena kazniva dejanja, zato mnogi menijo, da bi takšni storilci morali biti javno izpostavljeni. Žal bi s tem posredno razkrili tudi žrtev. Toda jeseni začne veljati kazenski zakonik, ki prinaša kazensko evidenco pedofilov! Tem bo objava v njej zagrenila življenje. Še vedno pa ne tako, kot jih oni svojim žrtvam.

Pedofilija je spolno nagnjenje do otrok. “Pedofili so v veliki meri osebe z resnejšimi osebnostnimi motnjami ali duševni bolniki. So homoseksualnega, heteroseksualnega in mešanega tipa. Otrok kot spolni objekt je predmet spolne želje in fantazij. Večina pedofilov se zadovolji s tem, da jih otroci masturbirajo, medtem ko jih sami otipavajo in se igrajo z njihovimi spolovili. Spolne odnose z otroki imajo pretežno tisti pedofili, ki izbirajo nekoliko starejše otroke, praviloma na pragu pubertete, čeravno penetracije pri mlajših otrocih ne moremo izključiti. Možni so tudi umori kot način zakrivanja sledi,” razlaga dr. psihologije in docentka kriminalistike Polona Selič. Ti podatki so grozljivi, a žal se takšne stvari dogajajo v naši bližini, čeprav mnogi starši še vedno živijo v zmotnem prepričanju, da se njihovem otroku kaj takega ne more zgoditi.

Pedofili lahko imajo intimne odnose tudi z odraslimi ženskami, toda v tem ne najdejo zadovoljitve. Tak odnos zgolj zakrije njihovo dejansko usmerjenost. “Pri njih je možna tudi sadistična ali mazohistična spolna praksa.”

Najnevarnejši “zapeljivci”

Sicer pa strokovnjaki ločijo dve temeljni skupini takšnih storilcev. Pri prvih je nagnjenost do spolnih stikov z otroki stalna, “spolna orientacija do nasprotnega spola ali do odraslih ne obstaja.” Takšnim pravijo storilci preferenčnega tipa “V tem primeru govorimo o pedofiliji, o spolno vzburjajočih fantazijah, ki trajajo vsaj šest mesecev in privedejo do spolnih aktivnosti z otrokom, ki razvojno še ni dosegel pubertete. Običajno razvijejo storilci tega tipa še ekshibicionizem, voajerizem, sadomazohizem in zoofilijo. Število spolno zlorabljenih žrtev je pri pedofilih praviloma večje,” pojasnjuje naša sogovornica. Zatem so tu še t. i. storilci situacijskega tipa. Ti otroke spolno zlorabijo, ker v nekem trenutku izgubijo kontrolo. Nagnjenost do otrok se pojavi v odrasli dobi, velikokrat delujejo incestno, razlaga Seličeva. “Ti zlorabljajo neznane otroke, žrtve, večinoma deklice in izbirajo priložnostno, lahko so moralno oškodovani in zlorabljajo kogarkoli, otroci so le ena od skupin mogočih žrtev. So lahko nagnjeni k seksualnemu eksperimentiranju ali pa gre za razvojno prikrajšane osebe. Običajno zlorabijo več otrok na bolj ali manj brutalne načine.” Otrokom najnevarnejši so prvi, ki vidijo otroke kot spolne objekte. Storilci, s katerimi se srečujejo slovenski kriminalisti, verjetno spadajo v prvo in drugo skupino (preferenčnega in situacijskega tipa). “A to je zgolj domneva, saj slovenska kriminalistična policija nima ustrezno usposobljenih strokovnjakov (npr. psihologov), ki bi se bolj podrobno ukvarjali s spremljanjem in proučevanjem storilcev tovrstnih (in tudi drugih nasilnih) kaznivih dejanj,” dodaja Seličeva.

“Sadistični pedofili neznane žrtve zalezujejo, ugrabijo, lahko tudi umorijo. “Zapeljivci” pa otroke premamijo z naklonjenostjo, pozornostjo in darili. Ti otrok običajno telesno ne poškodujejo, saj jih imajo ‘radi’, zato si postopoma pridobijo njihovo naklonjenost, stopnjujejo intimnost stikov do oralno-genitalnih spolnih odnosov, otroka želijo »obdržati« zase, zato so psihične posledice za žrtev grozljive.”

Pedofilke

In da ne bomo vseskozi govorili o moških storilcih, ženske niso izjeme. Ženska svoje iztirjene spolne želje udejani predvsem v različnih zavodih, bolnišnicah. “Tu se ženske kot storilke pojavljajo v 45 do 55 odstotkih vseh primerov, verjetno pa je prijav tovrstnih zlorab manj. Ženske so običajno bolj tenkočutne, zavajajoče in svoje zlorabe zakrijejo s ‘skrbjo’, nego«. Naravnanost do otrok kot spolnih objektov naj bi se pri ženskah pojavila že zgodaj, pogosto že v mladostniškem obdobju,” pojasnjuje Seličeva. 

Večkrat je slišati, da se s povzročitelji, ko so kaznovani za gnusna početja, ukvarja premalo na strokovni ravni, da tovrstne stvari ne bi ponavljali. “Pogosto že žrtve niso deležne ustrezne pomoči! Programov za storilce je izjemno malo tudi pri nas. Nekateri programi temeljijo na prostovoljnem sodelovanju, zato povzročitelji niso nujno motivirani, da bi karkoli naredili. Zato prenehajo s sodelovanjem v programih zelo kmalu.” V ZDA so se denimo lotili za državo bolj “cenovno” ugodne rešitve. Storilce pogojno izpuščajo, a so ti kar nekaj časa zatem vključeni v model spremljanja, v katerem sodelujejo socialni delavec, psiholog, poligrafski preiskovalec in ostali strokovnjaki. “Brez strokovne obravnave je možnost ponovitve kaznivega dejanja pri spolnih zlorabljevalcih izjemno visoka.”

Statistika Nacionalnega centra za pogrešane in zlorabljene otroke kaže, da je povratništvo pri spolnih zlorabah otrok homoseksualnega tipa 13 – 40 odstotna, pri spolnih zlorabah otrok heteroseksualnega tipa pa od 10 do 29 odstotna. Še vedno menite, da se vašemu otroku “to ne more zgoditi?”

SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

Miklavžev vikend v Celju v znamenju seksa!!!

Danes samo na kratko. Drug teden (v petek) prilepim gor še intervju z Maxom Modicem, v katerem bo malo več o dogajanju na sejmu.

V petek, 5. decembra, se na celjskem sejmišču začenja mednarodni erotični sejem Erotika 69, ki ga poleg Celjskih sejmov organizira tudi ljubljanski Zavod za kulturo pornografije 69. Če je verjeti organizatorjem, bo sejem, ki bo trajal do 7. decembra, prava poslastica za oči in še za kak drug del telesa …. Napovedujejo namreč prihod več kot 25 razstavljavcev, tudi iz tujine, čeprav so dali poudarek domačim. Letošnji sejem naj bi v Celje privabil več kot 12 tisoč obiskovalcev ne glede na to, da bo le v eni hali.

 

Na sejmu bodo ljubitelji zabavne industrije za odrasle lahko videli marsikaj in marsikoga. Na prizoriščih bo namreč kar v živo svoj program predstavilo okoli 15 že uveljavljenih pornozvezdnikov in pornozvezdnic. Tam bo tudi La toya, znana po pornofilmu, ki so ga posneli na Starem gradu. Toda to nikakor še ni dokončen seznam gostov, s katerimi se bodo obiskovalci lahko tudi fotografirali.

 

Na sejmu bodo (čisto zares) zbirali tudi podpise za ustanovitev Slovenske pornografske stranke.“Ta bo malo bolj udarno zastopala interese ljubitelje industrije za odrasle in komericalne oblike seksa,” dodaja Max Modic.

 

Prav poseben gost letošnjega erotičnega sejma bo Stojan Trdina. Ali bolje rečeno Zlati Stojan. Gre za kipec, ki bo prva takšna nagrada pri nas za nadpovprečne domače dosežke v zabavni industriji za odrasle (pomembna informacija: bolj kot amaterske posnetke bodo ocenjevali profesionalne). Kot smo izvedeli, je v ožjem izboru tudi Peter Planinšek, producent odmevnega pornofilma s Starega gradu.

Navali narode

Sejem bodo odprli v petek ob 15. uri in že takrat je pričakovati gručo ljudi pred vrati, nihče pa ne bo odšel ravnodušen. Izvršna direktorica celjskih sejmov Breda Obrez Preskar pravi: “To bo sigurno najbolj zanimiv in atraktiven sejem izmed vseh letošnjih sejmov pri nas. Dogajanja bodo v dveh etažah, na prizorišču bosta dva velika prireditvena in dva mala odra ter trije VIP prostori,” Za vstopnico bo treba odšteti 12 evrov, kar pa je enako kot lani in glede na ponudbo ne tako zelo veliko, meni Modic. “Sejem bo zapolnjen z vsemi užitki, ki jih bomo zaznali z vsemi čutili …” je k temu z nasmeškom še dodala Obrez- Preskarjeva.

 

Najbolj toplo pri srcu (in še kje drugje) bo verjetno tistim, ki bodo zgodnje jutranje ure prebili v Vip prostoru. Tam bo namreč zabava z izbranimi erotičnimi gosti in didžeji v organizaciji kolektiva Urbanega plemena.

V  nedeljo za marsikoga ne bosta zanimiva niti goveja juha z rezanci ter pečen piščanec s krompirjem, saj bodo takrat na sejmu izbirali Miss Erotike 69. 

Med razstavljavci bo največ erotičnih trgovin, ponudnikov DVD z erotično vsebino, tam bo tudi največji proizvajalec kondomov, celo vinska klet z erotičnim pridihom (ravno za to nas zanima, kak izgleda). V živo bodo predstavili tudi pripomoček za podaljšanje penisa, obiskovalci bodo izvedeli tudi, kaj je najbolje prodajana moška sex igrača na svetu …

SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

Kako vas izdaja vaše telo?

Ali ste vedeli, da obstaja kar 700 tisoč različnih govoric telesa? Verjetno ste se kdaj počutili sila neprijetno, ko se vam je sogovornik med pogovorom preveč približal ali pa vam je premočno stisnil dlan. Se še spomnite, kako ste nekomu pihali na dušo in obljubljali gradove v oblakih, v resnici pa ste mislili čisto nekaj drugega. Mogoče ste ga/jo celo pretentali. Seveda, če dotična oseba ni prebrala knjige Nebesedno sporazumevanje za vsakdanjo rabo, avtorice dr. klinične psihologije in docentke za kriminalistiko Polone Selič …

 

Knjiga prinaša izjemno zanimive primere nebesedne komunikacije in kretenj, s katerimi – preprosto rečeno – človek izdaja samega sebe. Toda opazovanje v resnici niti ni tako preprosto.

“Vedenje nam pove več kot besede in nanj smo premalo pozorni. Razbiranje vedenja je zahtevno, saj ni enopomensko vedno je treba upoštevati dano situacijo, razpoloženje in stanje. Ljudje se obnašajo različno v različnih odnosih. Nesporno je dokazano, da – kadar komuniciramo v živo,  ko vidimo in slišimo drug drugega – predstavlja delež sporočila iz vedenja vsaj dve tretjini, pomemben del so način govora, barva in tekočost govorice, kakšno desetino pa predstavlja vsebina besed. In ljudje smo najbolj osredotočeni ravno na besede. Verjetno zato, ker živimo v obdobju, ki zahteva hitre odzive in ni dovolj časa za opazovanje. Ena kretnja nima enega samega pomena! Vedno je več možnih razlag in razlogov.

Torej, o nebesednem sporazmevanju moramo najprej vedeti …

… da pri vseh razlagah nebesednih sporočil in znakov izhajamo iz sebe. Mi smo tisti pretvornik, ki tolmači opaženo. Vsak od nas ima nekaj izkušenj, ko si je določene stvari razložil sebi v prid ali v škodo. Ljudje imajo nekaj privzgojenih ali naučenih pravil, neke kriterije, kaj je zanje lepo, grdo, neprimerno, spodobno. V vseh teh lestvicah pravil nato razvrščamo informacije, ki jih črpamo iz okolice skozi čutila, o tem razmišljamo, čustvujemo, toda ne razmišljamo in ne čustvujemo ves čas, ker se ne dogaja toliko stvari, ki bi v nas izzvale čustva. Se pa počutimo neprijetno ali prijetno. Skozi to filtriramo in vrednotimo. To, kar je vam lepo, je meni lahko popolnoma odvratno in podobno.

Ob prvem stiku z nekom omenjamo rokovanje in pogled.

Rokovanje je običajno prvi telesni stik, če nam je nekdo predstavljen v poslovnih ali družabnih situacijah. Dotik močno deluje na človeka in dotiki nekaterih ljudi so prijetni, zato nekateri preuranjeno zaključijo, da so tudi ti ljudje prijetni, kar pa vedno ne drži. Ljudje, ki se ne marajo dotikati drugih, se rokujejo kratko. Nekateri, ki so plašni, negotovi in ki jih nihče ni opozoril, da je prvi vtis povezan z rokovanjem, se rokujejo preveč medlo. So osebe, ki se rokujejo po principu mrtve ribe. Vlažno, mokro dlan pomolimo kot mrtvo ribo in ne vrnemo stiska. Pri rokovanju je pomembno, da človek dobi povratno informacijo.

Toda saj skoraj nihče nikomur ne reče: “Vi premočno stisnete dlan” ali še več: “ti se rokuješ po principu mrtve ribe”.

Pri vedenjih, ki štejejo pri oblikovanju prvega vtisa, pogosto nimamo povratne informacije, sami sebe pa ne vidimo. Lahko vadimo pred ogledalom, a ko se znajdemo pred ljudmi, se nam izrazi na obrazu hitro spreminjajo. Če smo vadili odločen ali zasanjan izraz, ni nujno, da ga v situaciji, v kateri smo ga želeli uporabiti, tudi prikličemo in si ga nadenemo.

Velikokrat se zgodi, da sogovornik drugemu stopi preveč blizu. Zakaj to večino ljudi tako moti?

Osebni prostor pri človeku najlažje “zarišemo” z iztegnjeno roko okoli telesa. Tisti, ki se ukvarjajo z borilnimi veščinami vedo, da je to polje, v katerem lahko blokirajo udarce. V ta prostor pustimo ljudi, ki nam ne predstavljajo grožnje. Ne samo od osebnosti, tudi od okolja, iz katerega prihaja človek, je odvisno, koliko prostora potrebuje, da mu je udobno. Ljudje v mediteranskem območju potrebujejo manjše medosebne razdalje in dopuščajo več dotikanja. Drugače je na severu, kjer je razdalja med ljudmi večja. Seveda so tudi izjeme.

Kaj pa pogled?

Pogled je med nebesednimi znaki zelo pomemben. Pogledamo se, ko se začnemo pogovarjati in potem pogledamo sogovornika, ko želimo, da prevzame besedo. Študije so pokazale, da daljši stik s pogledom vsiljujejo tisti, ki bi želeli, da izpadejo dominantni. Torej ne tisti, ki so dominantni, ampak, ki želijo da bi izpadli takšni! 

Lahko na podlagi sogovornikovega pogleda sklepamo, ali smo mu všeč?

Stik s pogledom traja ponavadi okrog tri sekunde. S pogledom uravnavamo pogovor in da – lahko dobivamo povratno informacijo, ali je sogovorniku ugodno, ali se strinja oziroma izraža zavračanje. Če se sogovornikova zenica širi, nam ravno širina zenice lahko pokaže, da nam je sogovornik naklonjen. Torej, ko nekomu izražate čustva, ki jih ne gojite v resnici, potem to počnite v svetlobi, da sogovornik ne bo videl vaših zenic …

Ko sva ravno pri pogledu. Je ljubezen na prvi pogled možna?

Na prvi pogled se pri ljudjeh razvija simpatija ali antipatija. Pri ljudeh, ki jih poznamo malo časa, pride mnogo bolj do izraza to, kakšne lastnosti jim pripišemo in ne to, kaj oni dejansko so. Lastnosti, ki jim pripisujemo, so odvisne denimo od tega, kaj bi želeli in kaj pričakujemo od njih. Besedovati je pravzaprav marsikomu lahko in saditi rožice ter obljubljati gradove v oblakih. Toda mnogo izkušenj, ki jih preživimo z nekom, je potrebnih, da se lahko skozi vedenje (in ne skozi besede!) oseba izkaže kot trdna, vztrajna ali površna.

Je sploh možno spremeniti vzorce obnašanja? Ste na primer vi, glede na to, da poznate to področje, zato toliko bolj previdni v nekaterih situacijah?

Ko nekaj osvojimo, to preprosto uporabljamo, ne da bi se nadzorovali ves čas. Tudi sama pazim v nekaterih odnosih, če presodim, da je dobro, da sem previdnejša, a to bi lažje ocenili ljudje, ki so me poznali že pred desetimi leti in me poznajo tudi danes.

Knjiga Nebesedno sporazumevanje za vsakdanjo rabo je zelo “vsakdanje uporabna”. Je moč pričakovati še kakšno novo knjigo?

Veščine v medosebnih odnosih so neizčrpen vir in polje, kjer je možno še veliko napisati, ljudem ponuditi programe, izobraževanja in svetovanja … Na ene stvari lahko vplivamo, na druge ne moremo. Bomo videli, katera knjiga me bo spet srečala …

Dobro bi bilo, da bi vas srečala še kakšna knjiga glede na to, da pri svojem delu pomagate ljudem razumeti same sebe …

Včasih,  ko razmišljam o človeku, vidim, da je uspeh že vsako jutro, ko se zbudimo! Nikdar pa ne pozabim in tudi vaši bralci naj ne pozabijo: vsak opazovalec je venomer tudi opazovani …

SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

 

Ne zatiska si oči pred slabimi razmerami v policiji

Tole je intervju z ministrico za notranje zadeve Katarino Kresal. Upam, da ji bo uspelo urediti razmere v policiji na bolje. Predvsem za policiste, ki svoj delovni čas preživijo na terenu in so velikokrat v nevarnosti.

 

V času, ko je ministrstvo za notranje zadeve vodil Dragutin Mate, smo se na ministrstvo večkrat obračali z različnimi vprašanji, vendar se do zdaj ni zgodilo, da bi izjavo dobili neposredno od ministra. Razen seveda, ko je na Celjskem pred leti preverjal gradnjo nekaterih objektov pri pripravi na vstop v Shengen. Pa še takrat nismo smeli postavljati vprašanj, na katera ni bil pripravljen. Zdajšnja ministrica Katarina Kresal je na intervju za naš časopis pristala takoj. Ali bo tako tudi sredi ali ob koncu njenega mandata, ko bodo vidni tudi učinki njenega dela, bo pokazal čas. Na ministrski stol je sedla pri 35 letih. Zatem ko je z odliko diplomirala leta 1996, je delala na Višjem in Okrožnem sodišču v Ljubljani, bila je samostojna svetovalka za pravne zadeve na področju gospodarskega in korporacijskega prava, zasedala je vodilne položaje v uspešnih podjetjih in delala kot odvetnica. Je tudi avtorica knjige Leto v politiki. Zdaj se bo morala znajti v najbolj “moškem” sistemu: ministrstvu za notranje zadeve.

Minulo soboto ste v Celju pozdravili ustanovitev novega policijskega sindikata. Zdaj boste imeli dva sogovornika, ni pa nujno, da bosta sindikata nastopila z enakimi mnenji  …

Sindikalna svoboda je stvar policistov in policistk in če so menili, da jih drug sindikat ne zastopa tako, kot bi želeli, imajo pravico ustanoviti novega. Mislim, da je konkurenca na vseh področjih dobra, enako velja tudi za sindikate. Želim jim vse dobro. Vsi, ki se zavzemajo za boljši položaj policistov, so upravičeni do naše pozornosti. Konec koncev je vendarle naš skupen cilj izboljšati pogoje v policiji. In četudi bosta sindikata imela različni mnenji, ni s tem nič narobe. S kresanjem mnenj se ponavadi izgradijo najboljše rešitve in te vsi iščemo.

Če se ne motim, ste iz drugega policijskega sindikata dobili sporočilo, češ da ste “… naravnost »poleteli« na ustanovitev, ne da bi se pred tem sestali z aktualnim vodstvom Policijskega sindikata Slovenije …” Kako to komentirate?

Še kot kandidatka za ministrico sem se sestala s predsednikom Policijskega sindikata Brankom Prahom. V izčrpnem pogovoru, ki sva ga imela, sem se seznanila z razmerami,v katerih delajo policistke in policisti in te niso ravno dobre. Njegove predloge sem tudi vključila v svojo strategijo dela na ministrstvu, ki sem jo predstavila pred parlamentarnim odborom za notranje politiko, javno upravo in pravosodje. Socialni dialog je pomemben, zato sem se tudi odzvala povabilu na ustanovni kongres novega sindikata, v naslednjih tednih pa se bom tudi uradno srečala s Policijskim sindikatom. In res sem dobila ne prav prijazno pismo iz Podravja, ampak v Sloveniji imamo ustavno zagotovljeno svobodo sindikalnega združevanja. To je eden ključnih elementov v vsaki demokratični državi. Če določene skupine v največjem sindikatu tega ne razumejo, je to zame znak vprašljivega razumevanja demokracije.

Policisti želijo višje plače. Toda videti je, da so nekatera pogajanja s prejšnjim ministrom Dragutinom Matejem padla v vodo.

Da je prišlo do nepravilnosti in nezadovoljstva pri uvajanju novega plačnega sistema ni več nobena skrivnost. Na vseh ministrstvih se spoprijemamo s tem problemom. In plač se bomo lotili zelo resno. Znotraj ministrstva bomo oblikovali skupino, ki se bo posvetila reviziji novega plačnega sistema in ugotovila, kje so nepravilnosti in nedoslednosti. Nato bomo poskušali te ugotovitve prenesti naprej, da jih bo vlada upoštevala pri celostnih popravkih sistema. V policiji resnično prihaja do razvrednotenja dela policistov, tega ne želim. Zadovoljni policisti so namreč jamstvo za uspešno policijo in varnost ljudi.

Ključen člen pri tem je tudi generalni direktor policije. Tik preden je razpis zanj padel v vodo, so se pojavila številna imena kandidatov, tudi s Celjskega. Kaj pričakujete od njega?

Da je dober poznavalec sistema kot je policija, da je strokoven, sposoben in z veliko osebno integriteto, da ga bodo podrejeni spoštovali. Predvsem pa človeka, ki bo znal ostati neodvisen in dosleden v okviru zakonitosti.

Je to sploh možno na tem mestu ostati neodvisen?

Mora biti. Moj cilj je od politike operativno avtonomna policija, od katere je moč pričakovati, da bo zagotavljala javno varnost ter javni red in mir s spoštovanjem prava in najmanjšo možno uporabo sile, odkrivala storilce kaznivih dejanj in o njihovem ravnanju zbrala dokaze, ne da bi pri tem kršila njihove ustavne pravice ali pravila kazenskega postopka.

Zdaj že bivše vodstvo ministrstva je vztrajno trdilo, da zavajamo, ko smo pisali, da policistov primanjkuje in da odhajajo zaradi slabih razmer. Kaj pravite vi? Je policistov premalo?

Vem, da je to velik problem, o katerem so bili pogovori, a premikov ni bilo. 30 odstotkov policistov dela v operativi, ostali za mizo opravljajo administrativna dela! Preobremenjenost, o kateri sprašujete, je tudi posledica večplastnosti problema. Z vsako spremembo področne zakonodaje so se povečale obveznosti policistov. Deloma so nanje padle pristojnosti prekrškovnega organa, pomagajo sodiščem pri privodih in podobno. Ravno to, da se obveznosti pravilno razporedijo in da ne bo policija vedno tisti zadnji koš, v katerega se bodo metali vsi družbeni problemi, sta prioriteti mojega dela.

Verjetno se boste malo izognili odgovoru, a vseeno, ali menite, da je minister Mate delal dobro? Da se je dovolj pogovarjal o problemih na terenu?

Lahko odgovorim le, da želim, da bi ministrstvo res opravljalo naloge, za katere je pristojno, usmerjalo delo in in dobro organizacijo policije, predvsem pa, da bi omogočilo operativno avtonomno in strokovno delo le-te. Na tem področju je bilo v preteklih letih storjenega premalo.

Stanje v celjski policiji se je v zadnjih letih izboljšalo, toda z ostalih policij po Sloveniji dobivam ogromno podatkov o šikaniranju policistov. Ampak tudi to je vaš predhodnik zanikal.

Izjemno pomembno je, da prisluhnemo obema sindikatoma, ki pravita, da je to ključen ali eden izmed ključnih problemov v policiji. Vztrajala bom pri vzpostavitvi dobrih medsebojnih odnosov! To pomeni reševanje socialnih problemov, nudenje policistom ustrezne zaščite pred šikaniranjem in da se ustrezno vrednoti njihovo delo. Predvidevam še antimobing programe, ki bi preprečevali, da bi prihajalo do pritiskov, ki resno ovirajo delo policistov.

Med policisti, ki so vsakodnevno v nevarnosti na ulicah, je dobesedno zavrelo, ko so slišali, da je Mate podelil najvišja priznanja policije vozniku in tajnici generalnega direktorja … Bi vi storili enako?

Vem, kakšne kriterije bi upoštevala sama. Priznanja si zaslužijo ljudje, ki so svojim visoko strokovnim in odgovornim delom bistveno doprinesli k boljšemu delovanju policije. To bi moral biti edini kriterij pri podeljevanju takšnih priznanj.

Zaradi spola in mladosti vas nekateri tudi podcenjujejo na takšnem “moškem” delovnem mestu. Nekateri so se obregnili tudi ob vašo “nedolžnost”. Je to morda celo motivacija za vas?

Poglejte, kako se stvari spreminjajo. Tudi na čelu ministrstva za obrambo je zdaj ženska. Verjamem, da se bo na podlagi najinega dela pokazalo, da sva vredni zaupanja in da bova za zgled tudi drugi ženskam, da se bodo bolj pogumno podale v politiko.

 

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

SIMONA ŠOLINIČ  

FOTO: SHERPA

 

Ljudje čudežno ozdravijo …

Med molitvijo ljudje padajo na tla – Številna pričevanja kažejo, da so ljudje s pomočjo vere premagali največje življenjske ovire

Izginevali so zatrdline na prsih, rak pljuč in jeter. Ljudje naj bi ozdraveli s pomočjo molitve. Dva fanta, ki sta bila več kot šest let zasvojena s trdimi drogami, sta se rešila odvisnosti. Brez metadona. Iz največje krize naj bi prišla s pomočjo molitve. To niso pravljice. Gre za resnična doživetja, ki so tudi dokumentirana, pravi duhovnik Zoran Kodela, ki je v Zgornji Ložnici pri Slovenski Bistrici vodil tako imenovana srečanja karizmatične duhovnosti. Toda potrebna je živa vera, še dodaja.

»Karizmatična duhovnost se je razvila v cerkvi v 20. stoletju, poudarek pa je predvsem na svetem pismu, neposrednem doživljanju boga, osebnih molitvah in pričakovanju božjega delovanja. In na karizmah, posebnih božjih darovih, ozdravljenjih, darovih vednostih ali na preroštvih,« razlaga Zoran Kodela. Srečanja so bila vsak petek v cerkvi sv. Venčesla v Zgornji Ložnici. Takrat cerkev napolnijo ljudje iz vse Slovenije. Številna pričevanja ljudi, s katerimi smo se pogovarjali, kažejo na to, da se jim je življenje obrnilo na boljše. »Leta in leta sem se ukvarjal s prevozništvom, nakar mi je posel čez noč propadel. Odkar so molili nad mano, se mi dogajajo pozitivne stvari,« nam je povedal neki moški. Na Kodelov naslov naj bi prihajale slike dojenčkov in zahvale številnih mamic, ki so imele težave z zanositvijo, a so po molitvi rodile zdrave otroke.

»Pred enajstimi leti sva z možem verjela zaradi tradicionalnosti, ne pa zaradi osebnega prepričanja. Zdaj je drugače. Začeli smo s skupnimi molitvami, prebirali literaturo in videli, da to ni nekaj, kar je izmišljeno, ampak je v skladu s svetim pismom,« nam je povedala Cvetka Ajd iz Zgornje Ložnice. Tudi za njo je izkušnja, s katero je, kot sama pravi, doživela živo vero in notranji mir. »Že od mladosti sem imela resne težave s povišanim krvnim tlakom. Po molitvi za ozdravitev teh težav nenadoma nisem imela več in jih še vedno nimam. Z možem sva imela tudi težave v podjetju in zakonu, toda stvari so se zdaj izboljšale. Če pa nastopi kakšen problem, ga lažje rešiva.« Janez Ajd nadaljuje s svojim primerom. »Imel sem zelo hude zdravstvene težave s hemeroidi. Ko sem prosil za molitev za ozdravljenje, so težave naslednji dan izginile. Čez natanko šest mesecev so se spet pojavile, in sicer še močnejše. Sam vem, da zato, ker nisem bil hvaležen za ozdravitev. Spet so molili nad mano, vem, da je bil torek. Spominjam se, da so se bolečine naslednjega dne še stopnjevale, v četrtek pa sem se zbudil brez kakršne koli bolečine. Od takrat je minilo že približno šest let in še danes sem popolnoma zdrav, čeprav so mi zdravniki rekli, da se tega ne bom nikoli rešil.«

Kodela omenja še nekaj »spektakularnih« ozdravitev od raka. Na pregledu pred operacijami, na katere so bili ljudje že napoteni, so ugotovili, da bolezni ni več. »Neka ženska je pred tremi leti dobila raka na jetrih in prsih. S pomočjo molitve je bolezen popolnoma izginila. Pred kratkim pa se je bolezen ponovila, ampak ne na istih organih. Zdaj bomo videli, kako bo. Veste, v teh primerih tudi jaz vsega ne razumem, nisem nek čudežnik ali zdravitelj, sem le božji delavec,« razlaga Kodela, ki poudarja predvsem pomen molitve.

Prenova v Duhu ali Karizmatična prenova je poseben duhovni tok v pokoncilski Cerkvi. Karizmatičnost je element krščanstva, vključen v prenovo vere in Cerkve. Prenova v Duhu, ki jo opisujejo kot smer in ne gibanje, se je začela leta 1967 v ZDA, nato pa se naglo razširila po vsej ZDA in po vsem svetu. Danes na srečanja Prenove v Duhu redno prihaja več kot 100 milijonov katoličanov po vsem svetu, kar po mnenju nekaterih pomeni, da je daleč najmočnejši pokoncilski duhovni tok v Cerkvi. V Sloveniji to smer poznajo že več kot 20 let. »Vsi dosedanji papeži so razumeli Karizmatično prenovo kot upanje za Cerkev in svet, kot jo je konkretno imenoval Pavel VI. Tudi sedanji papež podpira Karizmatično prenovo in jo predvsem vabi k delu za edinost in k občestvu z vso Cerkvijo, s škofi, z naukom in disciplino. Tudi slovenski škofje podpirajo, spodbujajo in bdijo nad Prenovo v Duhu v slovenski Cerkvi, ki je članica mednarodne katoliške prenove (ICCRS) s sedežem v Rimu. Večkrat se tudi sami udeležijo raznih srečanj in seminarjev Prenove pri nas,« pravi duhovni asistent slovenske Prenove v Duhu Vlado Bizjak.

Na srečanjih ljudje dobesedno ležijo pred oltarjem. Temu pravi Kodela »počitek v svetem duhu«. »To se ne dogaja samo pri nas. To se dogaja vsepovsod, kjer poznajo karizmatično duhovnost. Ljudje o tem lahko preberejo v številni literaturi,« pojasnjuje Zoran Kodela. »Ko se za osebo moli, le-ta na nek način zgubi ravnotežje in pade po tleh, zato sta ponavadi pri molitvi dva, da eden lahko osebo prime med padcem. Oseba se takrat ne more premikati, sliši pa vse. Sam tega še nisem doživel. Ljudje, ki to doživijo, so imeli dobre rezultate, bili so duhovno osvobojeni ali tudi ozdravljeni.«

Kodela navaja primer ženske, za katero je čutil, da ima težave z alkoholizmom, a mu tega ni priznala. »Kljub temu sem prosil, da ›ta alkoholizem odide od nje‹, čez nekaj tednov pa se je ženska oglasila in potrdila, da je imela probleme z alkoholom in da ne pije več.« Vsi duhovniki pa na to ne gledajo z glasnim odobravanjem. »Toda lani, ko smo o tem govorili na teološki fakulteti, so duhovniki ležali po hodniku! Eden je ležal dve uri in pol, nato pa dejal, da je takrat občutil največji mir. To je splošno znano v karizmatičnem gibanju. Nekateri to sprejemajo, nekateri ne, ampak slabih rezultatov ni.«

V Zgornjo Ložnico pa so se pogosto zatekali tudi neverniki. »Pridejo, seveda. Sicer redkokdaj, tudi povedo, da ne verujejo. Za nekatere sem sam čutil in vedel, da niso verni. Rade volje jim pomagamo, večina potem začne verovati.« Ljudje, ki zahajajo k njemu, pravijo, da z molitvijo lomi prekletstva nad njimi. »Molitev ni domena samo duhovnikov, ampak vseh, ki verujejo. Oseben odnos in stik z bogom, usmiljenje in ljubezen do nekoga lahko delajo vašo molitev močnejšo od molitve škofa. Molitev je stvar pravega namena. Neki duhovnik me je prosil za molitev, ker je bilo v njegovi župniji nadpovprečno število samomorov, pa sem mu dejal, da nismo čarovniki. Gre za pravi namen, glede na sveto pismo, lahko zahtevaš z živo vero tisto, kar je tvoje in stvari popraviš,« še razlaga Kodela.

SIMONA ŠOLINIČ

 

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

 

 

Ajda ali Pika Kavs, poročena Pofuk?

Ta članek sem pisala poleti, ko sem se malo hecala iz slovenskih priimkov. Seveda, še zdaleč nisem zajela vseh smešnih, nekaj pa. Od seksualnih, živalskih, kulinaričnih do Cepcev in Cuckov!

 

 

Skoraj vsak izmed nas pozna nekoga, ki ima nekoliko nenavaden priimek. V telefonskem imeniku smo pogledali, kakšne priimke vse premoremo v Sloveniji in se ob tem – pa brez zamere – dodobra nasmejali. Prav zanimivo bi bilo vedeti za nekatere, ki so res eksotični, izvedeti, kako so nastali. Ugotovili smo, da v bistvu prevladujejo priimki živalskega ‘izvora’, sledijo jim prehrambeni, najde se tudi kakšen ‘glasbeni’! 

Glede na to, da se seks vedno dobro prodaja, začnimo pri erotičnih priimkih. V telefonskem imeniku je kar 48 takšnih, ki se pišejo Kavs, 70 takšnih, ki se pišejo Fuks. To pa še niso vsi, ki so obarvani “seksualno”. Dva se pišeta Pofuk, trije Fukne! V Sloveniji imamo tudi 99 Tičev. Med zanimivimi priimki sta tudi Ritonja in Rituper. Če ostanemo pri zadnjici, v Sloveniji nimamo ljudi, ki bi se pisali Ritoliznik. Čeprav bi se v prenesenem pomenu kakšen našel. Več kot 10 je tudi ljudi, ki se pišejo Šiška, pa Fikfak, pogost je tudi priimek Špička. Sledijo mu priimki Lulič, Drekonja in Predikaka. Le po čem so dobili take priimke?

Če govorimo o živalskih priimkih je največ Mačkov, nekoliko manj Miši. Sledijo perutninski. Tu prednjačijo Brglezi, Kosi in Srake, pogosti so tudi Piški. 132 se jih v Sloveniji piše Merjasec, prascev nimamo, imamo pa Prašičke in Prešičke, da ne omenjamo Jelenov in Medvedov. Med živalskimi priimki je pogost tudi Jazbec, kar nekaj je tudi Piškurjev. Samo v telefonskem imeniku je več kot 20 Cuckov. Ostanimo še nekaj časa pri živalih. V imeniku so 3, ki se pišejo Osel, najdemo pa tudi 6 Hrčkov, 8 Ptičkov in (ne boste verjeli) 16 Piščancev! Veliko ljudi se piše tudi Ovca, več kot Ovc je Ovnov. V Sloveniji je okoli 132 družin, sodeč po telefonskem imeniku, ki se pišejo Mesojedec. Vprašanje, ki se nam je porodilo ob pisanju teh vrstic je, ali je kdo med tistimi, ki se pišejo Mesojedec tudi vegetarijanec! Ogromno je tudi Vodopivcev, ki, da se razumemo, ne pijejo le vode. Kakšnega laškega tajkuna sigurno spijejo.

Imamo tudi pet Roparjev, in menda eno družino, ki se piše Gospod. In če je v tej družini ženska, je zanimivo, če jo naslovite gospa Gospod. Ne glede na slovenščino imamo v priimkih več Seljakov kakor Kmetov. Imamo tudi 29 Cepcev, a nobenega Bedaka. Medtem ko je Pehta le tu in tam kakšen gostinski lokal, pa je kar 119 Kekcev. 39 ljudi se, glede na telefonski imenik, od koder smo črpali podatke, piše Natlačen, 41 pa Čelofiga, Smolarja itak vsi poznamo. Pogost je priimek Klobasa. V Sloveniji je tudi kar nekaj ljudi, ki se pišejo Lakota. Ko smo ravno pri kulinariki, imamo tudi ljudi, ki se pišejo Juha in Kruh ali Žemlja, Kajzarice nobene, je pa nekaj Kajzarjev. Našli smo še Pevce, Tamburiče, Trobentarje, Fidlerje in Goslarje, če se dotaknemo še glasbenih vod.

In ker pravijo, da so najbolj srčni tisti ljudje, ki se znajo nasmejati na svoj račun: v našem uredništvu imamo enega Ogrizka, ki smo ga udomačili kar za Poljabke, tudi Ocvirke imamo. No, tu pa je hec: naša Saška se je pisala Ocvirk, se nato omožila in prevzela tudi drug priimek. Sinčku je dala tudi kulinarično ime: Matevž! Pri nas najdemo vsaj dva perutninska priimka, Brglez in Pišek, pa Jazbeca tudi premoremo in Cvirna. Ne glede na dan v tednu poroča tudi novinarka Petek! Hud priimek je še Intihar, ki bi ga v nemščini lahko poimenovali v prtiček, v turščini celo v samomorilca! K sreči spodaj podpisana kakšnega pomena priimka nima, če pa ga razdelite na dve besedi in dodate predlog “v” …

 

SIMONA ŠOLINIČ

 

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

 

»Krkenzi kikiriki everi dej, jes aj krk!«

Prispevek o srbski turbofolk glasbi sem pisala že pred časom, ko sem naredila tudi intervju s Svetlano Ražnatović – Ceco, ki je bila tudi gostja na Radiu Celje. Naj povem, da je bilo med poslušalci takrat kar nekaj zgražanja, ker je bila naša gostja, ampak več odobravanja, saj je bil obisk njenih takratnih koncertov v Sloveniji velik.

 

Srbska turbofolk glasba se (še vedno) sliši iz večine nočnih lokalov v Celju. Lokali so vedno polni, toda ali res vanje hodijo le Srbi? V minulih mesecih smo se ob koncih tedna podali v te lokale in bili presenečeni. Ta glasba še zdaleč ne privablja samo in le naše »južne brate«. Trebaš mi, Magija, Kao nikotin, Gore od ljubavi, Neke ptice nikad ne polete je le nekaj turbofolk uspešnic. Da o tem, kako trubači obnorijo marsikoga, niti ne govorimo.

Če ste si ob pogledu na zgornji naslov prepevali staro znano pesem, potem veste, da so bili Rokeri s Moravu eni največjih zvezdniških »zajebantov« v Jugoslaviji, in potem tudi veste, o čem govorimo. Lepo Breno tako in tako poznajo vsi, saj je v časih skupne Jugoslavije slovela kot največja »turbofolk pevaljka«, a jo je s prestola te zvrsti zrinila Ceca. V Celju je skoraj nemogoče, da ne bi opazili plakatov, ki vabijo na koncerte največkrat srbskih turbofolk zvezd, ki se za nizko vstopnino s televizijskega Pink ekrana preselijo neposredno v vašo bližino. In kaj pravzaprav turbofolk pomeni?

»Med etnomuzikologi obstaja nek dogovor o tem, kaj je turbofolk. To je glasbeni žanr, ki kombinira orientalske oziroma vzhodnjaške načine glasbenega izražanja z zahodnimi glasbenimi vzorci. Gre za folk glasbo srbskega narodno-zabavnega značaja, ki se križa s tehno in pop glasbo iz anglo-ameriškega prostora. Turbofolk ni nič izjemnega, saj ima vsak kulturni prostor lastno tradicijo, ki jo meša z anglo-ameriškimi vplivi,« nam je povedal dr. Gregor Tomc, izredni profesor na Katedri in oddelku za kulturologijo na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. »Lahko bi rekli, da sta tudi pri nas v 50. letih brata Avsenik izumila neke vrste turbofolk, ko sta srednjeevropski valček in polko mešala z ameriško jazzovsko glasbo … Težko je reči, kdaj se je ta srbski turbofolk pojavil. V 80. letih je bil izjemno prisoten, ker se je prekrival z Miloševičevo oblastjo in je bil v funkciji vzpostavljanja legitimnosti tedanjega srbskega režima,« še dodaja Tomc.

Da je v ozadju srbskega turbofolka kar dosti političnega prizvoka, nam je povedal tudi redni profesor na Oddelku za muzikologijo na Filozofski fakulteti dr. Svanibor Pettan: » Nekdanji srbski novinar Petar Lukovič je v začetkih vojne pri njih omenjal, da imata nacionalizem in glasba neke vrste propagandno nalogo, češ da je nemogoče živeti z drugimi narodi.«

»Udri, Mujo«

Trenutno v Sloveniji ni nobene raziskave o profilu poslušalcev te glasbe, naša novinarska raziskava pa je pokazala nekaj zanimivega. V družbi, s katero smo v preteklih mesecih hodili po turbofolk lokalih, so bili samo Slovenci. Tem je bila glasba všeč, čeprav vseh izvajalcev niso poznali. Kot glavni razlog za svojo simpatijo do tega žanra so navajali, da se na to glasbo lažje pleše, da je bolj ritmična in melodična v primerjavi z ostalimi zvrstmi. Zanimivost, na katero smo tudi naleteli, je, da je med ljubitelji te glasbe veliko mladih. Ti o nostalgiji pri tej glasbi ne morejo govoriti, saj se skupne Jugoslavije sploh ne spomnijo, besedila pesmi pa poznajo. Tudi pri njih je glavni odgovor na vprašanje, zakaj takšno glasbo poslušajo: »Ob tej glasbi je boljši žur.« Tudi naša strokovna sogovornika Tomc in Pettan se dobro zavedata, da je Guča v času festivala trubačev polna Slovencev. Ali je torej komu nerodno javno priznati, da ga takšna glasba privlači?

»Mislim, da je bilo ljudem to nerodno priznati pred leti, ker je bila ta glasba ožigosana kot nekaj manjvrednega, ali v času po vojni, ker so to glasbo povezovali z dojemanjem Srbije kot agresorjem. Ampak ta glasba živi in tudi po vojni se turbofolk koncerti niso toliko oglaševali, kljub temu so bili vedno dobro obiskani. Je pa res, da je med mladimi, ki jih na Jugoslavijo ne vežejo spomini, veliko zanimanja za nekaj drugačnega in eksotičnega. Verjetno je to razlog, zakaj jo poslušajo,« meni Svanibor Pettan. »Kakšnega profila je povprečen poslušalec te glasbe, je težko reči. Če bi ugibal, bi rekel, da gre za tip razseljene osebe, ki je v mesto prišla šele pred eno generacijo in se še ni urbanizirala. Dvoživka z eno nogo v mestu, z drugo še vedno na vasi …« pojasnjuje Gregor Tomc.

»Nič bat!«

Že pred časom smo bili na Hrvaškem, kjer smo v nočnem lokalu, kljub temu, da se stanje v odnosih med ljudmi zaradi vojnega stanja še ni povsem umirilo, prosili, če nam zavrtijo nekaj skladb, ki so jih izvajali srbski izvajalci. Glasbenimi željam so nam brez problemov ugodili, še več, sami so izbrali še nekaj ostalih srbskih skladb in v lokalu ni bilo nikakršnega nemira zaradi tega. Zanimivo je tudi nekaj, takoj po vojni je bila na Hrvaškem izredno popularna in v lokalih velikokrat zavrtena pesem Šta je to u tvojim venama. Da je glasba očitno res mednarodni jezik, dokazuje tudi to, da je omenjena pesem na enem od prvih albumov Svetlane Ražnatović – Cece …
»Turbofolk je kot vsaka druga glasba, nastajajo zanimive stvari, ogromno je povprečnega popevkarstva, nekaj je tudi slabega. Ampak tako je v kateri koli glasbeni zvrsti. Je pa res, da smo dolgo živeli v Jugoslaviji in ljudem gre očitno ta glasba bolj v uho kot na primer francoska ali italijanska. Po mojih podatkih naj bi od 10 do 15 odstotkov kupljenih zgoščenk in kaset pri nas bilo od izvajalcev, ki prihajajo iz držav nekdanje Jugoslavije,« razlaga Tomc. Ampak to ni nič strah vzbujajočega!

»V Sloveniji je daleč najpopularnejša še vedno narodnozabavna glasba, ki jo ob drugih glasbenih zvrsteh posluša kar 58 odstotkov vseh ljudi, 40 odstotkov jih posluša tudi pop glasbo, malo več kot 30 odstotkov pa rock. Mogoče sta vtis in strah zaradi preplavljenosti Slovenije s turbofolkom pretirana. Slovenci so vedno bolj usmerjeni v poslušanje slovenske glasbe, čeprav je na trgu produciranja slovenske glasbe premalo,« še pojasnjuje Tomc.
Pettan ob tem še dodaja, da je tudi bojazen med slovenskimi glasbeniki, da bi jih ogrozil vdor tuje glasbe, odveč. »Mogoče je, da imajo takšen občutek ogroženosti, čeprav menim, da bo slovenska glasba imela vedno svoj poseben prostor. Če pa kdo hoče poslušati glasbo drugih narodov in kultur, ne vem, zakaj mu to ne bi bilo omogočeno.«

 

 

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

SIMONA ŠOLINIČ, FOTO: ALEKS ŠTERN

 

Klub za zaščito voznikov: mahanje z Ustavo za pravico ali dobiček?

 

Gre za pomoč ljudem ali za izkoriščanje njihove naivnosti in neznanja? To je vprašanje, ki smo ga med vrsticami ob pripravi tega članka naslovili na nekaj uradnih institucij in tudi ustanoviteljem Kluba za zaščito voznikov in državljanov iz Slovenske Bistrice. Ti namreč z nasveti, predvsem pa s pritožbami na uradne postopke stojijo ob strani svojim članom, ki jih je v klubu zdaj že več kot pet tisoč. Zakaj gre? Denimo, da ste dobili kazen za preveliko hitrost, ki so jo policisti izmerili z ročnim laserskim merilnikom hitrosti. Po mnenju Ludvika Poljanca, predsednika Kluba za zaščito voznikov, je taka kazen sramotna, saj merilnik ni dokaz, ampak le indikator in kot tak ni veljaven …

 

Medtem ko Poljanec vztraja pri svojem in se pri pritožbah, ki jih pišejo svojim članom, sklicuje na Ustavo Republike Slovenije, je videti, da gre s tem uradnim institucijam že pošteno na živce. “V tej državi nekaj ne štima! Ustavo kršijo ravno državne institucije, ki bi jo morale najbolj spoštovati! Kar sodstvo dela pri nas, je otroški vrtec,” je brez dlake na jeziku. “Če je nekdo kriv, mu morajo to dokazati. Sodni postopek mora biti v skladu z ustavo. Večina dokazov temelji na nekih napravah, ki niti ne ustrezajo zakonskim merilom, da bi lahko sploh služili kot dokaz na sodišču,” nadaljuje zgodbo o ročnem merilniku hitrosti. “S tem se da manipulirati in to počnejo. Brez fotografije ali videoposnetka tak dokaz o prehitri vožnji ni dokaz!”

 

Takšnih pritožb, kjer se sklicujejo na kršenje človekovih pravic in na ustavo, je ogromno. Primer z meritvijo hitrosti še zdaleč ni edini. “Tudi elektronski alkotesti niso merilne naprave, ampak zgolj indikatorji,” omenja. Toda, ali ne gre potem pri tem za neko prikrito zaščito divjakov in pijancev na naših cestah, če se zdaj z njihovo pomočjo lahko pritoži že vsak, ki napiha in vozi kot budala po cesti in s tem ogroža druge? “Nikakor! Ne ščitimo pijancev ali divjakov na cesti, ne pustimo pa, da ljudi obravnavajo kot neke ovce. Pri tem, koga bomo ščitili, delamo selekcije! Ne ščitimo tistih, ki povzročijo najhujše nesreče. Ampak od tistega trenutka dalje, ko nekomu rešujemo zadevo, mu damo jasno vedeti, da nikdar več, ampak nikdar več ne sme napihati!” Če jim to uspe, potem kapo dol, če pa ne ….

 

Tele mamino

“Poglejte, nekomu za enako vsebnost alkohola v krvi vzamejo vozniško dovoljenje, nekomu, ki na cesti ubije dve osebi, pa ne. Zato ker enemu sodijo po zakonu o prekrških, drugemu zaradi kaznivega dejanja! Država ne sme vzeti vozniškega dovoljenja, ne more vzeti znanja! Nek policist napiše septembra kazen za neopremljenost vozila z zimsko opremo, ali pa 300 tisoč evrov kazni, namesto 300 evrov in nihče ne odgovarja, ko se jaz zmotim in namesto 50 vozim 70 km/h, pa sem kaznovan? Hitrost merijo kakor partizani v grmovju, čeprav bi moralo na to, da te snemajo, biti jasno napisano, saj morajo biti ljudje s tem seznanjeni,” dodaja Poljanec.

Kljub temu, odvrnemo, še vedno ne verjamemo, da se med ljudmi, ki se obračajo nanje za pomoč, ne najdejo tudi divjaški cestni bleferji. Zanimalo nas je še, ali ne gre pri vsem le za branje zakonov med vrsticami in iskanje lukenj v njih. “V demokraciji se ne da govoriti o bleferjih ali “nebleferjih”. Imamo le ljudi, ki se znajdejo ali ne znajdejo. In nikakor to ni izkoriščanje lukenj v zakonu. Lukenj ni. Je le znanje in poznavanje zakonov, ki pa jih naše uradne institucije očitno ne znajo brati,” je kratek Poljanec. Na vprašanje, kako komentira to, da uradne institucije zavržejo pritožbe, ki jih pišejo, odvrne, da to ne drži popolnoma. “Enak primer, le da gre za druge osebe, ki ga na enem sodišču rešijo negativno, ga na drugem sodišču rešijo pozitivno! Ko sodišče nekaj zavrže ali ne sprejme, je že kršilo ustavo! Sodišče mora reči, ali je kdo kriv ali nedolžen. Če zadevo zavrne, da človeku jasno vedeti, da mu ne omogoča pravičnega odločanja! Sodniki si ne morejo dopustiti, da rečejo, da jim nekdo s pritožbami jemlje čas!”

 

Ni več skrivnost, da se za uradnimi odgovori s strani uradnih institucij skriva bes in jeza nad Klubom. Neuradno marsikje povedo, da so pritožbe napisane laično in površno ter da so ljudje naivni, saj imajo na koncu s tem samo več stroškov, ko je zadeva zavržena. Toda Poljanec si s tem ne beli las. “Kar napišite, da sem rekel, da je tisti, ki pravi, da so naše pritožbe napisane po istem kopitu, zame ‘tele mamimo’!”

 

Še boste slišali o nas

Na ministrstvu za notranje zadeve, so nam povedali, da Klub poznajo. “Imamo informacijo o tem, da Klub za zaščito voznikov iz Slovenske Bistrice svojim “strankam” piše pritožbe v primerih cestno-prometnih prekrškov. Dejansko pripravlja zahteve za sodno varstvo. Prekrškovni organi prejete zahteve za sodno varstvo, ki niso konkretizirane in popolne, obravnavajo v skladu z Zakonom o prekrških in od pošiljatelja zahtevajo dopolnitve oziroma jih odstopijo pristojnim sodiščem.”

Odgovor so nam poslali tudi iz celjskega okrajnega sodišča. “Sodišče se v zadevah o prekrških srečuje s številnimi tipiziranimi vlogami, od katerih je največ pravnih sredstev torej ugovorov, pritožb in zahtev za sodno varstvo. Vse te vloge in pravna sredstva imajo
popolnoma enako vsebino, spreminjata se le naslov vloge oz. pravnega sredstva in ime stranke. Vsa pravna sredstva se v vseh primerih na splošno sklicujejo na kršitve ustavnih določb v postopku o prekršku, ne nanašajo pa se na konkretne zadeve in na konkretna dejanska stanja. Glede na vsebino vlog je očitno, da prihajajo z enega mesta, čeprav jih
stranke pišejo v svojem imenu,” so zapisali in dodali, da “… reševanje teh vlog oziroma pravnih sredstev sodišču ne predstavlja posebnega problema, vsekakor pa tako zastavljene vloge in posebej pravna sredstva, strankam niso v korist.”

 

Večji problem pa to povzroča Ustavnemu sodišču. Tam so samo letos do novembra dobili 1800 pritožb, ki so vezane na prekrške. Glede na način pisanja, tudi oni domnevajo, da pritožbe prihajajo z istega naslova: Kluba za zaščito voznikov in državljanov. Kot nam je pojasnila generalna sekretarka Ustavnega sodišča RS Jadranka Sovdat, so tovrstne pritožbe na podlagi zakonskih predpisov, ki so jih sprejeli lani, v bistvu nedovoljene, kar pomeni, da jih sodišče zavrže. Lahko bi jih obravnavali le v izjemnem primeru, če bi pritožnik dokazal, da ima posebno pravno vprašanje. Kot smo se pozanimali, bi lahko šlo celo za sum kaznivega dejanja nezakonitega dajanja pravne pomoči. Gre za na novo opredeljen člen v novem kazenskem zakoniku. “Kdor se brez ustrezne izobrazbe ali brez ustreznih izpolnjenih pogojev za plačilo ukvarja s tem, da v sodnih ali upravnih postopkih daje pravno pomoč, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.” Toda Poljanec pri svojem delu ne krši zakona, pravi.

 

To ni pošteno do pravosodja, menijo na Ustavnem sodišču. Takšne stvari in pritožbe jemljejo ustavnim sodnikom dragocen čas, ki ga morajo namenjati drugim, pomembnejšim odločitvam, še dodajajo. Ampak zgodbe s Poljancem in člani njegovega kluba še zdaleč ni konec. Napoveduje, da bo naslednje leto o njih slišati še več: “Začeli bomo rušiti protikadilski zakon. Ta je šele sramoten za našo državo …”

 

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

SIMONA ŠOLINIČ

foto: SHERPA   sherpa@t-1.si

 

 

Kaj se mi je dogajalo na celjskem sodišču?

V minulem letu sem na celjskem okrožnem in okrajnem sodišču presedela kar nekaj ur. Pravzaprav ne “nekaj”, verjetno se je teh ur nabralo krepko več kot 100. Seveda tam nisem sedela kot obtoženka, ampak sem spremljala številna sojenja, katerih potek je bil zanimiv za javnost. Največkrat sem poročala s sojenj, povezanih z umori in poskusi umorov ali pa s procesov, ki so bili povezani z gospodarskim kriminalom.

 

Seveda se iz slišanega na številnih obravnavah ni norčevati, saj gre za sila resne in tudi ključne stvari, ki vplivajo na marsikakatero življenje. Res pa je, da je v sodnih dvoranah marsikdaj slišati tudi stvari, ki tja ne sodijo ali pa stvari, ki ne glede na resnost situacije prisotnim narišejo nasmešek na obraz. Pogosto pa prisotnost novinarjev marsikomu dvigne dlake pokonci, vendar se ne zavedajo, da novinarji tam ne sedimo zaradi lastnega “firbca” ampak zaradi interesa javnosti. Tako smo bili tudi letos kdaj pa kdaj predvsem od obtoženih deležni tudi kakšnih žaljivk ali pošljanja v rodne organe, a smo kljub temu svoje delo opravili korektno. Včasih je tudi s strani nekaterih sodnikov in sosodnikov opaziti negodovanje, ko nas opazijo in smo med obravnavami deležni ostrih pogledov. Na drugi strani pa so tudi takšni sodniki, ki jim pozornost javnosti godi. In čeprav so sodniki včasih do nas, novinarjev, kdaj tako zelo uradni, da nam navržejo kakšno cinično, ko vidijo, da v sodni dvorani sedimo s Kazenskim zakonikom (hvala bogu, da si nekateri vsaj malo pogledamo, kajne?), pa smo neuradno izvedeli, da si marsiko med njimi časopisne članke o sebi skrbno hrani …

 

Medtem ko so tožilci kar se tiče novinarjev precej zadržani, pa so popolnoma druga zgodba odvetniki. Med njimi je kar nekaj kopij legendarne Marjetice Nosan, ki je letos zaradi bolezni, žal, umrla. Je pa bila, če pustimo ob strani uspešnost njenih primerov, resnično legenda na celi črti. Bila je daleč edina, ki je zabrusila nasprotnemu zagovorniku, naj “da že enkrat mir” ali pa je med sojenji spuščala izjave brez dlake na jeziku, ki jih drugače redko kdaj slišimo. Sodeč po obravnavah, ki smo jih spremljali, ji je tesno za petami denimo mariborski odvetnik Daniel Planinšec, ki si pogosto skoči v zobe z odvetnikom Gorazdom Fišerjem. “Tako je zapisano, mogoče sem pa jaz prebutast,” je o sebi glasno razmišljal Fišer na eni imed sodnih obravnav …

 

Zanimivo je bilo tudi na eni izmed obravnav konec poletja, ko je obtoženec prosto po prešernu pred nosom sodnega senata dobesedno odvihral iz sodne dvorane. Tako je storil zato, ker je sodnica nasprotovala novinarjem v dvorani. In medtem, ko je njemu pustila, da je na tak način “zbežal”, pa spodaj podpisana novinarka (dokler je lahko bila v dvorani) ni smela biti med spremljanjem sojenja naslonjena na stol, ampak je morala sedeti zravnano. Kot v srednji šoli … Važno, da novinarji sedimo zravnano, medtem ko priče pred obtoženci povedo vse svoje osebne podatke, čeprav se bojijo za lastno varnost …

 

Pogosto se zgodi, da mora vsa javnost (poleg novinarjev tudi ostali, ki spremljajo sojenje, saj so ta v večini primerov javna) dvorano med sojenjem zapustiti. In to večkrat, saj se mora senat o nekaterih vprašanjih tudi posvetovati preden sprejme odločitev. Na enem izmed sojenj smo se tako iz dvorane na hladen hodnik prestavljali sedemkrat. V eni uri in pol. “Kolikokrat so nas pa danes postavili na hladno,” je s črnim humorjem komentiral kolega, ki pokriva črno kroniko za drug medij. Zanimivo je predvsem maja. Ko je v Prešernovi ulici rekordna četvorka. Vsako leto do zdaj se je namreč zgodilo, da je bila ravno ta dan razpisana kakšna pomembna sodna obravnava. Tako smo v razpravnih dvoranah imeli še glasbeno spremljavo z ulice z navodili: “Levo, desno, zdaj naprej ….”

 

Letošnji sodni “ocvirek”, ki je vsaj za spodaj podpisano najbolj smešen, pa se je pripetil na eni imed obravnav na okrajnem sodišču. Med obravnavo je sodnica o dogodku, ki je bil ključen za obravnavo, vprašala: “Ja, kjer pa je sploh ta Prešernova ulica v Celju?” Nakar jo je ena izmed prič hitro poučila, da sodnica pravkar sedi na tej ulici, saj okrajno sodišče, kjer je vsa ta leta zaposlena, nosi naslov Prešernova ulica 22 … Novinarji smo se nasmejali tudi (čeprav, roko na srce, je šlo na smeh tudi članom senata), ko so v sodno dvorano namesto neke Celjanke povabili kar Moniko Seleš!

 

Pa še tole. Ob vsakem našem obisku celjskega sodišča, so nas tam pričakali prijazni in simpatični vratarji. Resda smo morali vedno, saj je takšen protokol, na pregled dati naše torbice, a smo ob tem z njimi vedno prijetno pokramljali. Ob obračunu na koncu leta smo ugotovili, da so na sodišču pravzaprav ti fantje bili z nami najbolj prijazni. Ne smemo še pozabiti na paznike in policisti, ki včasih spremljajo obtožene na sojenjih, če ti na primer pridejo tja iz pripora, torej iz prostorov celjskega zapora. Tudi z njimi smo že navezali prav kolegialne odnose. Zapisano je zgolj le malo bolj sproščen pregled “novinarsko – sodiščnega” preteklega leta, nikakor ne gre za kritiko, saj za le-to poskrbi javnost, ne mi. Seveda pa bi se tudi sodniki, tožilci ali odvetniki kdaj spomnili kakšnega ocvirka, ki smo ga zapisali mi, novinarji ob poročanju iz sodnih dvoran. Se zgodi. Tako se nam je, čeprav že pred časom, zapisalo, da je znan celjski uradnik dobil kar štiriletno zaporno kazen, namesto štirimesečno. Kakorkoli že, do zdaj bi se mu iztekle že obe …

 

SIMONA ŠOLINIČ

 

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

Se klobčič skrivnostnega izginotja Jureta Plevnika vendarle razpleta?

opomba: Nekaj tednov po objavi tega članka je Višje sodišče sodbo razveljavilo. Nato je primer zastaral.

Na okrajnem sodišču v Celju so pred dnevi zaradi kaznivega dejanja prikrivanja obsodili Roka Jerašo. Čeprav sodba še ni pravnomočna, saj je pričakovati pritožbo s strani obtoženčevega odvetnika, je primer za javnost zanimiv. Gre namreč za domnevno sporne “posle” z denarjem, za katere naj bi vedela tako Jure Plevnik kot zdaj obtoženi, ki sta prijateljevala. Kasneje je na eni strani izginil Plevnik, na drugi tudi denar. Jerašo so na sodni obravnavi, ki ni bila zaprta za javnost, obsodili na pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let.

V sodni obravnavi je bilo zdaj potrjeno, da je bila na transakcijska računa pri dveh slovenskih bankah nakazana večja količina denarja, v skupnem znesku naj bi šlo za okoli 30 tisoč evrov. Denar naj bi sicer Plevnik pridobil na protipraven način z računa nekega neobstoječega podjetja v Združenih državah Amerike, dvignil pa naj bi ga ravno Jeraša. In ravno ta Jerašev dvig je bil za okrajno sodišče sporen in ključen za sojenje. Jeraša se je v sojenju zagovarjal z molkom in ni odgovarjal na vprašanja, sojenje pa ni trajalo dolgo. Sodnica v tem primeru je namreč sodbo izrekla le po dveh sodnih obravnavah, sodba pa po naših neuradnih podatkih zelo odmeva predvsem pri tistih, ki so s primerom kakorkoli povezani. Če bodo kljub pritožbi potrdili sodbo okrajnega sodišča in sodba postane pravnomočna, bodo Jeraši odvzeli tudi premoženjsko korist v višini nekaj manj kot 30 tisoč evrov.

Dolga leta so obstajale nejasnosti ravno o izginulem denarju. Neuradno se je ves čas tako ogromno količino denarja povezovalo tudi z vzrokom za Plevnikovo nenadno izginotje, pred časom so celjski policisti celo vložili kazensko ovadbo proti neznanemu storilcu zaradi umora Plevnika. Zdaj je namreč več kot očitno in kristalno jasno, da je Plevnik mrtev. Bi lahko bil denar tudi motiv za umor, so ugibali številni. Skoraj 30 tisoč evrov je vsota denarja, ki je bila za razmere pred časom še večja kot se zdi danes. Na celjski policiji se glede na pozornost, ki jo predvsem v zadnjih letih, namenjajo tej preiskavi, verjetno ne bi kar tako odločili za ovadbo zaradi umora. Žal pa bi se primer lahko vsaj malo bolj premaknil naprej, če bi takratno vodstvo kriminalistične službe že leta 2000 primer vzelo bolj pod drobnogled.

Vendar je vprašanje, kje ovadba stoji zdaj in – kdo je morilec. Od Plevnikovega izginotja namreč mineva že deveto leto in neverjetno je, da primer velja za enega najbolj skrivnostnih in sumljivih, vendar ne pride nikoli do epiloga.

Domnevamo, da sodbe okrajnega sodišča kriminalisti, ki primer še vedno preiskujejo, verjetno ne bodo kar tako spregledali, čeprav je glede na časovno oddaljenost od izginotja malo verjetno, da bodo preiskavo zaključili v doglednem času. Na policiji so o sami preiskavi še vedno redkobesedni: “Primer za nas še zdaleč ni končan! Kriminalisti delajo, preverjajo vsak nov podatek, ki ga dobimo v zvezi z izginotjem. Še vedno velja naša obveza o zaščiti vseh, ki bodo s kakšnimi informacijami pomagali v preiskavi,” nam je povedal vodja celjskih kriminalistov Jože Senica. Na podlagi njegove izjave je sklepati, da bodo morda na pogovor o primeru v prihodnje povabili še kakšne osebe, tudi tiste, s katerimi so se do zdaj že pogovarjali, pa policisti domnevajo, da niso povedali vsega, kar vedo …

SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

Irena Vrčkovnik:“Ne bom nehala verjeti v dobro!”

 

S pevko o tem, da bi nam dala intervju tudi ob 6. uri, o Damjanu Murku in o tem, zakaj ne bi pojedla celega hamburgerja …, pa tudi o glasbi

 

Spoznali sva se s pomočjo spletnega Facebooka in tako potrdili to, da je ta spletna stran spremenila način navezovanja stikov. V prijetnem spletnem “čveku” sva dogovorili tudi za srečanje v živo. Na pogovor je prišla do minute točno, urejena, sproščena ter nasmejana. Pogovor je dal vedeti, da je res, kar pravijo o njej: z leti se ne stara, ampak lepša. Čeprav je znano, da velja za osebo, ki pove stvari brez dlake na jeziku, priznam, da me je v pogovoru izredno presenetila, saj “pihne” tudi takšne, da se moraš res nasmejati. Toda, ko govori o glasbi, se zresni, v poslu je profesionalka. Skratka, prijetna oseba s čudovitim glasom, kar Slovenci morda še premalo cenimo. Na dan intervjuja smo jo presenetili s klicem pred 10. uro, ko smo oddelali že skoraj polovico delovnega časa, njej, pravi, se je takrat dan šele začel.

“Te dni sem imela ogromno nastopov in moram si napolniti baterije. Nimam slabe vesti, ker spim nekoliko dlje, saj delam pozno v noč. Sem nočni ptič in tak bioritem imam že več kot 17 let. Služba je pač ponoči in domov pridem šele zjutraj. Ob tem imam srečo, da dopoldne nimam obveznosti.

Če bi imeli intervju ob 7. uri, bi se odzvali?

Seveda, za vas vedno …

Ampak včasih ste morali zgodaj vstati, saj ste delali na radiu!

Začela sem na Radiu Velenje z oddajo s slovensko glasbeno lestvico. Potem sem delala na Radiu Goldi in to me je res malo mučilo, veste, ker sem imela jutranji program. Tista ura je res malo prezgodnja zame. Sem pa zato imela glas prijetno globok …

Malo nostalgije. Kakšni so spomini na skupino Aurora in na ansambel Vesna?

Aurora je bil najstniški bend. Stara sem bila 16 let, ko sem ga ustanovila in v skupini smo bili sami “malinovci”! Igrali smo vse, kot se je za najstnike spodobilo. Kasneje sem dobila ponudbo od Vesne. Tudi tam smo igrali vse, smo pa posneli kaseto z narodnozabavno glasbo. Spomini? Lepi. Takrat sem dobila veliko izkušenj. Pravzaprav sem z glasbeniki, s katerimi sem do zdaj sodelovala, še vedno v stikih.

Kaj je težje, narodnozabavna ali zabavna glasba, v kateri ste v zadnjih letih?

Vse je treba jemati resno. Vsaka zvrst zahteva znanje. Ker sem pop pevka, sem tudi narodnozabavno glasbo doživljala na tak način. Pri narodnozabavni se petje spogleduje že s klasičnim petjem. Svoje delo moraš opraviti profesionalno, kajti, če stvari ne jemlješ resno, lahko v obeh zvrsteh najdeš veliko slabega.

Slabega? Na primer?

A, ne, ne. To sem samo omenila, decembra jaz o slabih stvareh ne bom razglabljala…

Škoda, sem mislila, da bomo zdaj kaj izvedeli, kar še nismo! Bili ste tudi na tekmovanjih za nastop na Evroviziji. Leta 1996 ste se odrezali zelo dobro.

Ja, na tem festivalu sem bila kar petkrat. Prvič pa leta 1995 v duetu z Oto Pestnerjem-Oda ljubezni. Zasedla sva drugo mesto. In prav spomnim se, da so bile kritike (pa ne od publike), da je pesem preveč Slovenska (ironično mar ne). Jaz pa sem mislila, da je prepoznavnost Slovenije med drugim tudi naš slovenski melos … Druga sem bila tudi leto kasneje, leta 1996 s pesmijo Naj mesec ugasne, ki se je kasneje zelo dobro »prijela« in so jo mnogi radi prepevali. Na Emi sem nato nastopila še leta 1997 (Kadar boš ob njej zaspal), leta 1999 sem nastopila v triu z Damjano Golavšek ter s Sanjo Mlinar (Igra je končana), zadnjič pa leta 2002 s pesmijo V ritmu, ki me lovi. Na tej Emi sem bila cela v rdečem usnju-prav žarelo je …

Vsa rdeča? Kdaj gledate te svoje posnetke iz preteklih let? Moda, frizure …

Uh, je bilo kar pestro, čeprav se mode nisem nikoli držala in se je tudi nikoli ne bom. Vedno se oblačim po občutku. Zadnjih deset let nosim izključno hlače in sem v črnem, pa črna sploh ni moja najlepša barva, ampak rdeča. Na začetku kariere sem nosila od mini kril, visokih škornjev do dolgih oblek. Toda v tem se nisem dobro počutila, to sem nosila zgolj zato, ker sem ubogala nasvete strokovnjakov …. In frizure!? Od kratkih las do paža in ne vem kaj vse nisem imela … Zdaj imam vedno dolge spuščene lase. Operem, zlikam in tako se najbolje počutim. Sledim sami sebi.

 

Na Emo ne več?

 

Če se vrneva k tekmovanju za Evrovizijo. Zakaj večina pravi, da se na Emo nikoli več ne prijavila, je res tako hudo?

Eme ne spremljam več toliko, toda, zdi se mi, da se nanjo prijavlja vedno več začetnikov, debitantov, ki se želijo dokazati. To je zanje odskočna deska. Da se ne bodo več prijavili, nekateri rečejo verjetno zato, ker priprave na tak festival vzamejo veliko denarja in časa, na koncu te vsi “popljuvajo”! Tudi jaz osebno na Emo ne bi šla več. Poleg tega sem bila tudi na pravem Eurosongu kot back vokal Tanji Ribič, tako, da sem občutek Eurosonga že doživela. Še treme nisem imela, ker nisem bila v ospredju … Meni je bilo to dovolj. Ema je festival, za katerega je potrebnih veliko priprav in če ni vse tako kot mora biti, ni učinka. Najhujše so verjetno res kritike.

Toda, če so profesionalci, morajo znati prenesti kritiko.

Seveda, tudi sama podpiram kritiko. Ampak ta mora biti na mestu. Naj ti nekdo pove realno, ne, da je brezveze, na glasbo pa se sploh ne spozna. To mi ni všeč! Da so določene kritike brezvezne! Tistega, ki zastopa Slovenijo izberejo ljudje in potem taisti ljudje kritizirajo. Mislim, da bi morali bolje stopiti skupaj in reči: “Dajmo ga podpreti, saj vendar predstavlja našo državo.” Stati na odru pred vso to publiko, tiste tri minute dati vse od sebe in biti brez treme, ni tako lahko in enostavno. Najlažje se je skrivati pred ekranom in opravljati!

 Se vam potem zdi, da v Sloveniji sploh vemo, kaj bi radi poslušali?

Mislim, da ne. Dobro vprašanje! V Sloveniji pač poslušamo veliko zvrsti, starejši smo navajeni še jugonostalgije, mladina posluša spet nekaj drugega. Saj to je prav! Hvala bogu, da je tako. Vsak ima svoj okus, morali biti le biti vsaj toliko odprti, da če nekdo zastopa Slovenijo v eni zvrsti, da ga podpremo. Ne bi smeli biti tako zapečkarski in ozkogledni, torej videti in odobravati le tisto, kaj je všeč posamezniku. V vsaki zvrsti je nekaj dobrega.

Zanimivo je, da ste v slovenski glasbeni prostor vnesli tudi country. Pravijo, da je ta zvrst “pretrda” za Slovenijo.

Sedma plošča je bila res narejena v tem stilu, čeprav ne morem reči, da mi country paše, mi je pa všeč. Všeč mi je denimo Shania Twain, ki dela vrhunsko country pop glasbo. Ne bi niti rekla, da je pretrd za Slovenijo, ampak jaz takrat nisem imela promocije. Pri nas je samo promocija tista, ki iz neke pesmi naredi hit. Jaz sem bila takrat sama za vse, tudi za promocijo, kjer nisem uspela ali nisem zmogla …

Toda kako je možno, da si v nasprotju z vami, ki ste profesionalka, nek slavček Murko naredi takšno reklamo, da je na spletu med najbolj iskanimi?

Ah, on je car! Ker se je znal spromovirati. Sam je priznal, da si je kariero ustvaril na podlagi tračev. Kliče na rumene časopise, želi si slabe kritike o sebi, torej, samo da se nekaj govori. Njemu to odgovarja, v Sloveniji smo pač taki, da radi gledamo druge in se jim smejimo.

Mi bi prišli, če bi nas obvestili, da ste denimo v kakšni žgečkljivi situaciji, družbi. Naredimo afero, ki bi bila v resnici reklama.

Bog mi je priča, da ne bom nikoli poklicala nikogar in rekla, “glej, tam bom z dvema na kavi, pridite fotografirat …”

Vas to ne jezi, da se potem na veliko piše o ljudeh, ki so v resnici nesposobni?

Ne! Verjeli ali ne, ne kupujem nobenega rumenega časopisa! Prelistam samo tiste, ki jih dobim brezplačno v nabiralnik …. No, priznam, da sem kupila letos nekaj revij o urejanju doma. Ampak mene to res ne zanima in mi je popolnoma vseeno, naj počnejo kar hočejo. Vsak se znajde po svojih močeh.

 Greva raje k resnim stvarem. Zdaj poučujete mlade. Kaj vas pri tem najbolj fascinira?

Vsaka generacija prinese nekaj velikih talentov, pevcev, glasbenikov. Tisti, ki so dobri, vedo da so na pravi poti. Tisti, ki pa se še iščejo, potrebujejo določen čas. Ta vedno pokaže, kdo je muha enodnevnica, kdo pa z glasbo dela resno in jo tako tudi vzame.

Starejša, lepša

 

Kaj bi storili, če bi k vam prišli starši z otrokom, ki ima za učenje petja močno voljo, nima pa talenta?

To se mi je zgodilo že večkrat in takrat sem vedno iskrena. Povem staršem in otroku na lep način, da bi bilo enostavno pretežko zanj. Vsi, ki pridejo na avdicijo, vedo, da je posluh stvar, ki je pri petju nujna. Pri majhnih otrocih se posluh še da razviti, starejši kot so, težje je. Treba je biti iskren pri tem. Ne vidim smisla, zakaj bi nekdo plačeval šolnino, od tega pa ne bi imel ničesar. Ne zdi se mi pošteno, da bi zavajala ljudi.

Pa vaš sin? Ima posluh, željo da bi bil glasbenik?

Žan bo januarja star 15 let in večkrat me vprašajo če igra, pa rečem, da igra nogomet. On je športnik od glave do pet. Tu in tam ga malo zagrabi in vzame mojo kitaro ter malo brenka, poje po svoje, si kaj zamrmra, toda v tem ni ničesar resnega. Zadovoljna sem, da je športnik. Ima obveznosti vsako popoldne, kar pomeni, da nima časa razmišljati o “tumarijah” …

Za vas velja da starejši ste, lepše izgledate. Kako vam to uspe?

Vsake oči vidijo drugače, ampak hvala za kompliment. Mislim, da se mora vsak dobro počutiti v svoji koži, četudi ima morda pet kilogramov preveč ali premalo. Saj jaz sem na istem kot ostali. Staram se. Letos sem dopolnila 40 let in sem imela res pravi žur! Vesela, da sem vstopila v novo obdobje.

Sila pomembno vprašanje: kaj bi storili, če bi vam veliki brat po petih dneh brez hrane postavil na mizo slasten hamburger? Bi ga pojedli?

Seveda! Pojedla bi kruh. Tisto vmes, torej mesa pa ne …, ker imam rada samo živo meso …

Ste se znašli pri odgovoru! Kako dolgo ste že vegetarijanka?

Zdaj bo že 12 let. Mesa sploh ne pogrešam. Tako sem se pač odločila in ne jem belega in rdečega mesa. Nisem pa veganka. Mislim, da sem se celo zredila za kakšne tri kile …

In ravno med prazniki so bile mize polne! Kje ste bili vi za božič in novo leto?

V preteklih dneh sem imela veliko koncertov in pravo malo turnejo po Sloveniji s policijskim orkestrom! Za božič sem bila doma, čeprav sem imela tudi koncert v domačem kraju. Prvič letos, po 17 letih, za novo leto nisem nastopala. Vabilo na dober novoletni žur pa sem čakala do zadnjega …

Prišlo je novo leto. Kaj si zaželimo?

Ob koncu leta si želimo vedno iste stvari. Nekatere se pač uresničijo, vse se ne morejo. Lepo je, da ne nehamo verjeti v dobre stvari ne glede na to, kaj se dogaja okoli nas, toda ne sme nam biti vseeno. Jaz ne bom nikoli nehala verjeti v dobro. Več kot nas bo takšnih, bolje bo. Želim tudi, da bi bili vedno na toplem, nasmejani in optimistični!

 

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

SIMONA ŠOLINIČ

foto: SHERPA   sherpa@t-1.si

 

 

Mladi v prometu nastopajo, starejši ovire spregledajo

Tole je intervju s sodnim izvedencem za raziskavo prometnih nezgod. Z njimi se ponavadi ljudje srečajo na sodiščih. Izvedenci tam pojasnjujejo nekatere okoliščine nesreč, če denimo sodišče ne more samo pojasniti podrobnosti, ki so za primer ključnega pomena.

 

V medijih je skoraj vsak dan zaslediti poročila o sodnih obravnavah in mnenjih sodnih izvedencih na sojenjih. Preprosto povedano, sodišča sodne izvedence prosijo za pomoč pri razlagi določenih situacij, ki jih v določenih primerih ne more razjasniti samo. Sodni izvedenci pokrivajo različna področja. Če denimo nekomu sodijo za umor in obstaja dvom o obtoženčevi (ne)prištevnosti, bo sodišče sodelovalo s izvedencem medicinske ali psihiatrične stroke. Na sodiščih je kar nekaj obravnav, kjer razsojajo o krivdi v prometnih nezgodah, bodisi da gre za hude bodisi lažje prometne nezgode. V tem primeru pa gre za sodne izvedence za raziskavo prometnih nezgod. Naš sogovornik Stane Varšek iz Celja opravja delo takšnega sodnega izvedenca že 25 let in v svoji praksi je raziskal že tri tisoč nezgod!

Je v tej številki veliko tragičnih nezgod, torej takšnih, v katerih so umirali ljudje?

Ne gre za to, ali so nezgode tragične ali ne. V moje delo so vključene vse nezgode. Denimo kolesar trči v pešca, pa se na sodišču ne morejo ugotoviti, kdo je kriv. In določijo izvedenca. Torej so enostavne nezgode in res, tragične. Spominjam se denimo nesreče pri Rogatcu, ko sta trčila osebno vozilo in tovornjak, poln cevi.

Toda če gre za smrtno nezgodo, imate opravka s tragedijami. Je to težko delo, tu so tudi čustva ljudi …

Ta dilema je bila na začetku mojega dela. Ampak takrat sem se odločil, da se za izid sodnega postopka o neki nezgodi, torej kdo je na koncu kriv, nisem nikoli zanimal. Včasih sicer naključno izvem, kako se je nek postopek končal, toda sam se za to nisem nikoli zanimal. Vedno sem se osredotočil le na fizikalno dogajanje, torej da iz končnega položaja vozil oziroma udeležencev v nezgodi skušam pogledati nazaj in razvozlati, kaj se je dogajalo tik pred trčenjem. Od trka dalje so vse le posledice. Moja naloga je, da poskušam ugotoviti, od kod je prišel ozioma pripeljal nekdo, s kakšno hitrostjo, kako glede na širino ceste in podobno. Če bi se ob tem še spraševal, kdo je kriv, bi bil preveč preobremenjen in takrat bi trpi strokovnost. In to učim tudi vse, ki sem jim mentor. S končnim izidom naj se izvedenec ne ukvarja.

Uprabljate besedo nezgoda in ne nesreča. O pomenu teh besed imate zanimivo teorijo …

Da in to smo upoštevali tudi, ko smo izbirali naziv za svoj poklic. Človek lahko reče, da je “imel nesrečo, ker se mu je pripetila prometna nezgoda”. Prometna nezgoda je dogodek. Človek pa ima nesrečo, da se mu je zgodila. V Zakon o varnosti cestnega prometa sicer piše o “nesrečah”. Ampak predlog so dali policisti, ki še danes govorijo o nesrečah in redko o nezgodah. Tudi slavisti so menili enako kot mi, zato smo ostali pri besedi nezgoda.

 

Kdaj se vaše delo pravzaprav začne?

Z odredbo sodišča. Sodnik ugotovi, da je situacija taka, da na sodišču sami s svojo pravno strokovnostjo ne morejo razložiti nečesa in se obrnejo na stroko, da jim pri tem pomaga. To velja za izvedence vseh strok. Sodišče nam da ponavadi tudi vprašanja, na katera naj bi odgovorili. Izvendeci dobimo tudi celoten sodni spis, v katerem so vsi podatki od začetka postopka, torej v mojem primeru od trenutka prometne nesreče do postopka na sojenju. Ko zadevo preučim in raziščem, svoje delo podam sodišču, v nekaterih primerih sodišča sodne izvedence povabijo tudi na sodne obravnave.

Torej ne greste vedno na kraj nezgode takoj, ko je le-ta zgodi.

Odvisno od preiskovalnega sodnika. Ta glede na težo neke nezgode odloči, ali gre na ogled kraja ali ne. Tja gre ponavadi s tožilcem in če se preiskovalni sodnik odloči, da je dobro, da si kraj nezgode ogleda tudi izvedenec, ga povabi zraven. Tudi sam sem šel velikokrat, čeprav to ni vsakdanja praksa. Tam samo nakažem, kaj bi bilo dobro narediti, vendar se moje delo ne začne takrat, ampak kasneje, torej, ko dobim v roke spis s sodišča.

Če prav razumem, na kraju dogodka na nek način le usmerjate delo policije, ki zbira vse podatke, sledi in dokaze …

Seveda. Nekdo je zapisal, da je koristno, če gre na kraj nezgode, takoj ko se le-ta zgodi, tudi sodni izvedenec za raziskavo prometnih nezgod, ker ‘svoj nos vtakne vsepovsod in potem policija naredi svoje delo še bolje’.

To pomeni, da ste pri svojem dolgoletnem delu že opazili, da policija na kraju nezgode ni opravila vse tako, kot je treba?

Da. Velika razlika je, katera policija pride na kraj nezgode. Če pridejo na kraj prometni policisti, ti točno vedo, kaj morajo storiti. Če pa se nezgoda zgodi kje na obrobju, pridejo tja krajevni policisti, ki sicer svoje delo opravijo, a nekoliko slabše od prometnih policistov, ki so za to specializirani. Nekateri imajo težave. Ne poberejo vseh sledi, dokazov. Vedno pravim, da je dobro, da se vse natančno fotografira. Bolje je, da so tri fotografije preveč, kot ena premalo. Včasih je avtomobil fotografiran z leve in desne strani, poškodbe pa so na zadnji strani! Ali pa policist na kraju nezgode okoliščine vriše v skico, potem pa mora to prenesti še na risbo, ki jo priloži v dokumentacijo. Toda če ni vešč risanja, nastane problem. Na njegovi skici je nekaj, v dokumentaciji pa tega ni. V Celju imajo na policijski upravi posebnega risarja in tam je narisano tako kot je treba.

 

Računalnik je butelj

 

Pri vašem delu je alfa in omega fizika.

Tako je. Če poenostavim: iz nekega končnega stanja moram situacijo ‘prenesti’ v začetno stanje in to tako, da se vsi parametri, torej hitrost, čase, oddaljenost in ostale stvari popolnoma ujemajo. Toliko časa moram delati, dokler se vsi košči ne ujemajo v mozaik. To je logično, analitično delo, kjer je treba veliko razmišljati. Vse se mora skladati, ker če se le delček ne ujema, to pomeni, da je nekje napaka.

Tehnologija se hitro razvija. Včasih ste verjetno vse risali in računali na roke. Počnejo danes to računalniki?

Naj mi ne ljudje ne zamerijo, ampak računalnik je butelj! Računalnik sam nikoli ne bo razvozlal vsega. Računalniški program je le orodje, s katerim lahko izvedenec izračuna nekaj, kar sem denimo vsa ta leta delal na roke! Program bo izračunal na osnovi podatkov, ki jih pač nekdo vnese vanj. In ti podatki so ključni. Treba jih je ustrezno in strokovno zbrati. Če izvedenec slepo verjame računalniku, to ni dobro, kajti lahko pride do napake. Računalnik je le orodje. Ni bog. Če bi bilo tako, potem tudi sodnikov ne bi potrebovali, v nek program bi vnesli podatke in računalnik bi potem sam presodil o krivdi nekoga. Nenazadnje računalnik pozna zakone dosledno in na pamet!

Koliko časa traja raziskava?

Odvisno od same nezgode. Glede na izkušnje sam zdaj ne potrebujem veliko časa. Ampak človek mora biti pazljiv in odgovoren. Odvetnike na sodišču namreč ne zanima le to, kaj kot izvedenec menim, ampak, kaj bi bilo, če bi bila neka situacija nekoliko drugačna in podobno. Obdelati je treba vse variante. In včasih traja dlje časa, saj je v nekaterih primerih treba dobiti tudi kakšne tehnične podatke o vozilih.

Greste potem kdaj gledat tudi razbitine vozila po nezgodi?

Tudi, če nisem bil na samem kraju nezgode takoj po njej. Če v sodnem spisu ni dovolj tehničnih podatkov za izračune, moram pogledati vozilo, če še obstaja ali če še ni popravljeno ali moram nazaj na kraj nesreče. Izračunati je treba nagibe, zakrivljenost, širino ceste in podobno. Sodišča vedno zanima, koliko je bilo neko vozilo oddaljeno od levega ali desnega cestnega roba. Če dva voznika trčita in vsak trdi svoje in če je policija dobro izmerila stvari na terenu ter obstajajo fotografije, je stvar enostavnejša. Če pa nekaterih stvari ni, je treba vse dodatno izmeriti.

Ali lahko pri raziskavi prometnih nezgod sploh govorimo o rekonstrukciji?

Včasih to na sodišču zahtevajo, toda popolne rekonstrukcije ni. Kako bi z nekimi drugimi avtomobili lahko na enak način vozili, da bi se zgodila ista nezgoda? To ne gre. Člani sodnega senata se včasih na kraju nezgode prepričajo, kako je bilo videti, kako je nek avto v neki dani situaciji reagiral. Rekunstrukcije so lahko tako delne, služijo le kot ilustracija.

 

Starejši – mlajši

 

Na sodišču je včasih videti, da sodne izvedence bolj ‘privijejo’ kot obtoženca? Imate občutek, da od izvedencev pričakujejo preveč.

Oni pričakujejo, da bo izvedenec govoril, kot da je bil pri nezgodi ali kot da je nezgodo opazoval! Poglejte, priča ne sme lagati, na kar jo tudi opozorijo, obdolženec pa lahko laže. In iz obdolženca vleči nekaj, če vnaprej veš, da se lahko zlaže, je potrata časa. Izvedenec pa mora povedati vse, kar je na svoj strokoven način ugotovil, ampak po mnenju nekaterih odvetnikov bi moral izvedenec vedeti vse. Na to odgovorim, da lahko povem tisto, kar sem ugotovil, včasih pa povem, da odgovore na nekatera vprašanja tudi nimam.

Znajo biti nekateri odvetniki “pasji”?

Odvetniki igrajo na karto, da sodišče spravijo v dvom. Če je sodišče v dvomu, pa ne sme razsojati v škodo obdolženca. Nenazadanje je odvetnik tudi plačan za to, da dela korist svoji stranki! So pa nekateri zelo “agresivni”, bolj kot so bili v minulih časih. A moram reči, da mene to ne spravi s tira. Povem tudi, da nek odvetnik pač ni usposobljen, da ocenjuje moje delo.

Na Celjskem je stanje prometne varnosti katastrofalno. Med povzročitelji je največ mladih voznikov. Bi lahko skozi svoje izkušnje raziskave nezgod lahko povedali, kakšne napake mladih voznikov največ opažate?

Analiz glede starosti voznikov in udeležencev v nezgodah sicer nisem opravljal, lahko pa rečem, da mladi “nastopajo”. Nimajo dovolj vozniških izkušenj. Za dobrega voznika je včasih veljalo, da mora imeti 10 let vozniških izkušenj ali pa da je v vseh vremenskih razmerah prevozil najmanj 100 tisoč kilometrov! Veste, suha cesta ni vedno čista, lahko je mastna, umazana, posuta … In če po vsaki cesti voziš enako, se ti lahko enkrat nekje nekaj hudega zgodi.  Potem človek razmišlja: “pa saj sem vozil po omejitvah!” Pri vsej zadevi ne gre vedno le za to, da si ‘vozil po omejitvah’. Treba je voziti tako, kolikor v nekem trenutku neka cesta prenese! To pa je bistvena in ključna razlika. Mladi morajo dobiti izkušnje za volanom, da so lahko dobri vozniki.

Kaj pa stareši vozniki?

Pri teh se pojavlja problem, ko neko stvar enostavno spregledajo. Na primer, na križišču zavijajo desno in spregledajo voznika, ki pripelje z leve in podobno. Starejši ljudje dobijo slabše občutke za ocenjevanje hitrosti in razdalje. Predvsem v nočnem času pa slabše zaznavajo ovire. Poznamo primere, ko starejši voznik zavije na napačen pas na avtocesti …

Torej ljudje bi kot udeleženci v cestnem prometu morali razmišljati bolj tehnično.

Da, toda tega ne počnejo. Poglejva primer. Če nekdo v nekem ovinku pripelje s suhega asfalta na del, kjer je po asfaltu posut pesek, ki ga je nek tovornjak zmetal z bankine, je to tako, kot bi človek stopil na številne kroglice na tleh. Enako je s peskom. Vozilo zanese! Ali pa če vozite po asfaltu in začne po daljšem sušnem obdobju deževati, lahko na cestišču vidite belo sled za vozilom. To pomeni, da je takrat cestišče spolzko. Treba je vedeti tudi, da ni vsaka mokra cesta spolzka in tako dalje. Dejansko bi morali o tem ljudje v prometu razmišljati. Ker pa tega ne počnejo, jih to stane njihovega ali življenja nekoga drugega. Žal.

 

SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

“Neozdravljive bolezni ni!” – Uradna medicina zna lagati?

 

Kot ‘učitelja’ ga poznajo po vsem svetu, čez njegove roke je šlo več tisoč ljudi. Pravi, da zdravi raka in neplodnost v 90 odstotkih in da uradna medicina zna lagati. Vedno je nasmejan in poln energije. Tudi dobesedno. Pomagati ljudem je želel vse življenje, najtrša izkušnja, ki jo je prebrodil, je bila huda bolezen – rak na jetrih. Toda, zdaj je zdrav. In po zdravje se k njemu zatekajo mnogi. Tudi številni zdravniki in psihiatri. Dr. kiropraktike in profesor tradicionalne kitajske medicine Drago Smiljanič. V mladosti je redno obviskoval sosedo, ki je bila invalidka in jo masiral. Čez dve leti je ženska shodila. Pravi, da ni neozdravljive bolezni!

“Seveda je lažje pozdraviti raka v zgodnjem stadiju. Kasneje je težje, toda kljub temu resnično verjamem v popolno ozdravitev raka! Rak nastane zaradi oviranega pretoka in blokade enregije. Zastoj energje se navzen kaže najprej na področju občćutkov, ki so neprijetni …”

…stres, depresija?

“Da, tudi. V nadaljevanju gre za telesno težavo, kasneje kot organsko obolenje. Rak nastane ko se zaradi blokad energje vključi genetska spremeba, ki ustreza vsebini zastoja energij. območj, kjer je prišlo do blokad, doploča organ, ki je za rakom zbolel,. Rak torej ni zločesta novotvorba, mapak telesno-genteski odgovor zaradi blokad energije. Seveda morajo bolniki zaupati zdravniku in ga upoštevati,m a tudi vedeti, da je ozdravitev v pravem pomenu možna, ko je odstranjena zasnova za nastanek raka.”

Torej poglobitev vase, ugotoviti pravi vzrok.

“Tako. Najpomembnejši ukrep, ki preprečuje ponoven natsanek rakastega obolenja, je pozitivna notranja naravnanost. Mnogo lažje je denimo ozdraviti raka kot pa psihično bolezen. Človek mora biti močan. 

Menite, da so naše misli lahko samoubijalske?

Misli so vse. so najhitrejša in najmočnejša energja. Zavedati se moramo, da vse, kar mislimo, izzove v možganih proces, ki nato deluje na celice telesa. Torej naše telo ni odvisno samo od prehrane, telovadbe, dihanja, toda tudi od misli. Do tedaj, ko človek ne more obvladovati svojih misi, ni sposoben spreminjati svojega življenja na bolje. 

Ste bioenergetik in kiropraktik, kar pomeni, da pri svojem delu uporabljate različne tehnike.

Da. O tem bi lahko govoril ure in ure. Dejstvo vsega je, da mora uspešen zdravbitelj odkriti vzroke za bolnikove blokade, mora jih sprostiti in odpraviti in takop telesu omogočiti, da se začne zdraviti samo. Vendar moraš ob tem ostati profesionalec. Poznati moraš človeško anatomijo, delovanje organov. Ampak človek ni le telo. Je iz telesa, duha in duše.

Vi pravite, da uradna medicina tudi laže. Zakaj?

Stoletni razvoj je dal uradni medicini videz popolne uspešnosti. Mnogi pa ugotavljajo, da medicina še ni našla rešitve za njihove zdravstvene tegove in probleme. Razna močna zdravila imajo zelo resne stranske učinke in ne zagotavljajo popolne ozdravitve. zato se sprašujem, če si res zaslužijo takšno prednost pred tradicionalnimi zdrvaili in načini zdravljenja. 

Ampak se mi zdi, da vendarle uradna medicina spreminja svokj pogled na alternativo.

Ja, priznali so akupunkturo ter jo uvrtsili v svoje terapevtsko zdravljenje, mislim, pa da kljub vsem negodovanju ni daleč tisti čas, ko bo priznala bioenergijo. Razvidno je namreč, da ima uradn amedicica vedno več neozdravljivih primerobv in da antibiotiki v določenih primerih izgubljajo svoj pomen, saj so bakterije vedno blj odporne.

Veliko se v zadnjem času govori tudi o zakonu o zdravilcih.

No, mogoče sem malo pričakoval, da bi me pri pripravi le-tega kdo poklical in kaj vprašal, toda niso me. Zakaj me niso, če vedo, da hodim po svetu, da sem pri svojem delu dober in uspešen, ne vem. Vem pa, da je veliko šušmarjev, kar pa ni dobro. Pravi zdravilec je tisti, ki ima globoko željo ljudem pomagati in je profesionalec, se vsak dan, z vaskim novim primerov uči in izobražuje.

Tudi vera na primer zavrača bioenergijo…

Skozi zgodovino je cerkev želela zatreti razvoj tega, ker je želela ustaviti monopol nad čudeži. Zakaj? Tudi Jezuis Kristus je s polaganjem rok na bolnike odpravil bolezen in pozdravil rane. 

K vam se ne zatekajo samo bolniki z rakom. V Krško, kjer delujete, prihajajo številni s težavami.

Da. Veliko je ljudi z bolečinami v hrbtenici. Pozdravil sem 200 invalidov. Prihajajo pari, ki trpijo zaradi neplodnosti in vem, da je moje zdravljenje uspešno, saj ženske, ki so se do zdaj zdravile zaradi neplodnosti, zanosijo.Ogromno ljudi ima težave tudi s prebavo.Treba je vedeti, kaj je zdrava hrana in kako je zaužiti. Ljudje, ki hrane ne prežvečijo dobro, sami privabljajo sladkorno bolezen, manj žvečenja pomeni dodatno delo za želodec, kar pa je lahko vzrok za nastanek mnogih bolezni.

Imate kakšnega “posebnega” pacienta oziroma stranko?

Da. Gospod, ki prihaja k meni na akupunkturo, je star 83 let in pravi, da sem mu pomagal pri opravljanju družinskih dolžnosti. Svojo mamiko zadovolji vsak teden dvakrat! Najbolj v spominu pa sta mi ostala dva majhna bratca, ki sta po treh mesecih terapij pri meni, shodila.

Med ‘posebnimi’ strankami mislim tudi ljudi, ki delajo v uradni medicini.

Res je. Veliko mojih strank je psihiatrov, ki sami priznavajo, da se s tabletami ne bodo zdravili. Vedno več je tudi zdravnikov. Redno prihaja na moje terapije tudi znan nemški kirurg. Zavedajo se namreč, da dolgoročno jemanje zdravil lahko naredi škodo …

Kaj pa obratno. Tudi vi kdaj potrebujete zdravnika?

Seveda. Sam se ne vmešavam v njihovo delo. Z zdravniki sem imel veliko opravka, ko sem pred leti prebolel raka, a sem videl na koncu, da sem za ozdravitev imel največ usluh sam.

Delate z energijo. vaše ‘baterije’ se verjetno tudi kdaj spraznijo?

Jaz se polnim z energijo med samim zdravljenjem ljudi. Takrat sem močnejši jaz in človek, ki ga zdravim. Seveda pa tudi sam potrebujem ‘odklop’. Takrat grem na sprehode, v naravo, da sem enostavno sam s sabo, umaknem se.

Ste tudi avtor več knjig. Pišete med drugim o zdravljenju raka, raznib bolečin in celo zdravilna zelišča.

Kar je napisano v knjigah temelji na znanju, ki se je razvijalo skozi zgodovino. Sam sem v knjige vložil še svoje znanje, ki sem ga pridobil s študijem in prakso po svetu in doma. Upam, da sem z napisanim komu pomagal. Veste, človekov najboljši prijatelj in učitelj je njegovo telo. temu morajo pravočasno prisluhniti in pomagati v bokju proti bolezni. to je recept.

SIMONA ŠOLINIČ

 

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

Gospodarski kriminal: Celjani “dobro” perejo denar!

Gospodarski kriminal je v Sloveniji že kar nekaj časa očitno zelo donosen posel. Denar se obrača na veliko, vsaj dokler storilci ne padejo v roke preiskovalcem, pa še to ponavadi ne zaleže. Čeprav se na sodišču postopki vlečejo kot jare kače, nekateri le obsedijo za zapahi. Pred časom so denimo na Hrvaškem zaradi gospodarskega kriminala v PIK Vrbovcu na pet let zapora obsodili nekdanjega direktorja Steklarne Rogaška Bojana Bevca. Zaradi podobnih nečednih poslov je ovaden tudi pri nas, saj naj bi si na nedovoljen način nagrabil preveč denarja. Sojenje nekdanjemu direktorju celjskih Nepremičnin Slavku A. Sotlarju in še trem osebam zaradi zlorabe položaja in pravic, dajanja podkupnine in ponarejanja listin pa naj bi se v Slovenj Gradcu vendarle »začelo maja«. Pred enim letom!! Tako so mi takrat povedali v Slovenj Gradcu, ker vedno znova »težim« s svojimi vpršanji, so mi zdaj obljubili, da mi »sami povedo, kdaj bo sojenje« …

 

Sodna preiskava pa teče v primeru ovadb skupine vodstvenih delavcev šoštanjske termoelektrarne. S spornimi posli naj bi povzročili za več kot 110 milijonov takratnih tolarjev. Sicer pa se na Celjskem zgodi kar 10 odstotkov vseh kaznivih dejanj s področja gospodarskega kriminala v Sloveniji. “Zadnja leta so zaznamovala predvsem kazniva dejanja, povezana z utajevanjem davščin in drugih finančnih obveznosti pri uvozu vozil,” pravijo na celjski policiji. Po kaznivih dejanjih pranja denarja je naše območje najbolj izstopalo leta 2006, kar nekaj kazenskih ovadb so celjski kriminalisti v zadnjih obdobjih spisali zaradi zlorabe položaja in pravic. Zanimivo je, da se denimo pri utajevanju davkov ne pojavljajo večje gospodarske družbe, ampak manjše, ki so največkrat ustanovljene ravno zaradi tega.

 

Škoda, ki jo “sumljivi” gospodarstveniki počnejo s takšnim kriminalom, sega do nekaj milijonov evrov. “V zadnjih letih smo največje oškodovanje zaznali leta 2002, ko smo preiskovali zadevo v zvezi z eno izmed poslovnih bank v Sloveniji. Škoda je bila takrat ocenjena na 2,3 milijarde tolarjev, če govorimo o evrih, na skoraj 10 milijonov evrov,” še dodajajo celjski policisti.

 

Slovenija se je v nekaterih momentih namesto z vprašanjem, koliko denarja so si velike ribe potisnile v žep, ukvarjala z vprašanjem o izobrazbi in usposobljenosti kriminalistov, ki preiskujejo gospodarski kriminal,saj vlada bojazen, da bodo primeri na sodišču padli. “Na našem oddelku v Celju je najnižja izobrazba kriminalistov, ki delajo na primerih gospodarskega kriminala, visoka strokovna ali univerzitetna izobrazba pravne in ekonomske smeri. Imamo tudi nekaj magistrov znanosti. Če je to za koga nizka izobrazba …”  komentirajo na PU Celje in navajajo, da se kriminalistični inšpektorji ves čas tudi izobražujejo bodisi na ravni policijske uprave bodisi na ravni generalne policije. “V preiskave vključujemo tudi zunanje strokovnjake. Vedno več bo takšnih primerov, ko bomo v preiskave vključevali izvedence z različnih področjih.”

 

Na policiji pravijo, da so za gospodarsko kriminaliteto značilne tako imenovane “črne številke”. To so tista kazniva dejanja, za katere policija nikoli ne izve. Preiskanost tistih kaznivih dejanj, ki so odkrita, pa je tudi nad 90-odstotna. Kar nekaj je tudi primerov preiskav, v katerih se izkaže, da je treba sum kaznivega dejanj tudi ovreči.

 

Predkazenski postopek traja v povprečju od 6 mesecev do enega leta. “Gre za preiskave, v katere ni vključen le en kriminalistični inšpektor, ampak skupine. V takšnih preiskavah sodelujemo denimo z davčno inšpekcijo, carino in ostalimi institucijami, pač glede na vrsto preiskave. Preiskovanje gospodarskega kriminala je specifično področje, kjer se pojavljajo osumljenci, ki izhajajo z drugih krogov, kot so tisti, s katerimi ima policija največ opravka. So torej bolj “poučeni”, težje je pridobivati tudi dokaze za posamezna kazniva dejanja. Značilno za te preiskave je tudi, da naletimo na tesno povezanost s kaznimi dejanji korupcije,” razlagajo kriminalisti. In tudi med storilci kaznivih dejanj gospodarskega kriminala so povratniki, torej tisti, ki so se že ujeli v policijsko preiskavo, a jih je zven denarja spet premamil v kriminal, četudi so vodje oziroma odgovorne osebe določenih gospodarskih družb.

 

Treba pa je vedeti, da je dolžina kriminalistične preiskave odvisna tudi od sodelovanja s tujimi državami. V posameznih primer je namreč treba kontaktirati denimo z Interpolom ali kar nekaj časa čakati na podatke od tujih varnostnih organov.

 

Dolgotrajno

 

K dolgotrajnosti postopkov, ki dajejo javnosti občutek, da se primeri nenormalno vlečejo, storilci pa da se vedno izmuznejo kazni, veliko pripomore sodišče s sodnimi preiskavami in nato s sojenji (če do njih seveda sploh pride). Dolgotrajnost sodne preiskave denimo je posebnost primerov vseh slovenskih sodišč. In ravno ti dolgotrajni postopki so tudi eden izmed razlogov za najpomembnejšo spremembo Zakona o kazenskem postopku.

 

Po raziskavah so sodne preiskave dolgotrajne ter z vidika uspešnosti obtožb tudi neučinkovite. Po veljavnem Zakonu o kazenskem postopku naj bi bile praviloma končane v roku šestih mesecev. Dejansko pa je bilo v letu 2006 v tem roku končanih le ena tretjina zadev, vse ostale so se vlekle od enega leta in več. Dolgotrajnost sodne preiskave namreč ne zagotavlja uresničevanja ustavne pravice do sojenja v razumnem roku.

 

Preiskovalni sodnik je sodnik preiskovalec, ki zbira državnemu tožilcu procesno veljavne dokaze za vložitev obtožnice in sodbo, istočasno pa kot sodnik varuh varuje obdolženčeve ustavno zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine. Namesto predkazenskega postopka, ki ga po veljavnem zakonu opravlja policija, in sodne preiskave, ki jo opravlja preiskovalni sodnik, pozna osnutek novega zakona le eno fazo, to je preiskovalni postopek, ki ga vodi državni tožilec sam, ali preko policije.

 

“V tem preiskovalnem postopku opravljata policija in državni tožilec vsa preiskovalna dejanja, vključno z zaslišanji obdolženca, prič ter izvedencev, katerih namen je, da se sum storitve kaznivega dejanja v tolikšni meri razišče, da se bo državni tožilec lahko odločil ali naj preiskovalni postopek zoper obdolženca ustavi, ali vloži zoper njega obtožni akt, ali pa zadevo reši na drugi zunajsodni način. Sodišče opravlja v tem preiskovalnem postopku samo tista dejanja, s katerimi se posega v ustavno varovane človekove pravice in temeljne svoboščine (npr. odredi pripor, prikrite preiskovalne ukrepe, dovoli opravo hišne preiskave in podobno) ter samo izjemoma opravlja tudi preiskovalna dejanja, s katerimi se zavarujejo dokazi (npr. zaslišanje priče, za katero obstaja verjetnost, da je ne bo moč zaslišati na glavni obravnavi),” pojasnjujejo na Ministrstvu za pravosodje.

 

Z odpravo sodne preiskave bi bil kazenski postopek bolj racionalno organiziran, saj ne bodo več v isti kazenski zadevi isti udeleženci, obdolženci in priče, trikrat zaslišani – najprej s strani policije, nato preiskovalnega sodnika in končno še na glavni obravnavi. Takšna ureditev preiskovalnega postopka je zahtevala, da so v osnutku novega zakona na novo urejeni vloga, pooblastila, pravice in dolžnosti državnega tožilca, policije in sodišča ter razmerja med njimi. Vendar gre pri vsej zadevi le za osnutek, da bi se to lahko realiziralo, pa bo treba čakati več kot 3 leta oziroma na številne razprave.

 

SIMONA ŠOLINIČ

 

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

 

 

Od kod skrivnostni poki v Celju?

 Te dni bo znano, za kakšno kaznivo dejanje bodo celjski kriminalisti ovadili moška, ki sta bila vpletena v pretep v Škavrčevi ulici v torek zvečer. Z neznanim predmetom sta namreč napadla 30-letnika, ki je bil pri tem lažje ranjen. Zaslišal ju bo tudi preiskovalni sodnik, ki se bo odločil, ali bo za oba odredil pripor. Marsikdo je novico o pretepu povezal z več močnimi poki, ki so bili v noči na sredo slišni v več stanovanjskih naseljih v Celju. Skoraj neverjetno je, da popolnoma nihče ne ve niti je počilo niti kako je lahko prišlo do tako močnih pokov …

 

Poki so torej odjeknili v sredo, okoli pete ure zjutraj, slišali jih je bilo od tri do pet. Na policiji so prejeli več klicev občanov, ki jih je zanimalo, kaj se je zgodilo. Zaenkrat je znano, da se v Celju ni zgodila nobena nesreča ali morda eksplozija, ki bi lahko povzročila poke, zato policisti še vedno zbirajo informacije, ne gre pa za preiskavo. Poznavalci pravijo, da ni šlo za petarde niti za pok, ki bi bil podoben eksploziji plina, temveč naj bi šlo, sodeč po moči poka, zagotovo za eksplozivno telo. Toda včeraj ni nihče prijavil kakršno koli škodo, ki bi nastala zaradi eksplozije.

 

Nevarna pirotehnika?

Ko smo se pred meseci pogovarjali s sogovornikom, ki se ni želel izpostaviti, se pa legalno ukvarja s pirotehniko, nam je ta že takrat dejal, da je vprašanje časa, kdaj bodo poki nevarnih sredstev še močnejši, saj naj bi številni imeli kupe pirotehnike shranjeno kar doma, kar je nevarno. Med vrsticami je omenil še, da naj bi bilo v Celju v nekem izmed podzemnih rovov uskladiščena večja količina nevarne pirotehnike. V primeru požara, bi bila to katastrofa, je še dodal. Kljub temu, da je šlo za neuraden podatek nismo mogli poizvedeti, kje naj bi to bilo, o tem niso bile seznanjene niti uradne inštitucije. Morda pa bi bilo dobro, da bi ta podatek pristojni še preverili. Po drugih informacijah pa naj bi bilo takšno skladišče nevarne pirotehnike nekje med celjem in Laškim, vendar ga po uvedbi strožjih pirotehničnih zakonov menda ni več.

 

Malomarni naj bi bili še v enem izmed večjih centrov (ne na našem območju), kjer so imeli uskladiščeno kar 7 ton pirotehnike, zakonsko je to namreč daleč od dovoljene količine. Sicer pa do eksploziva v Celju ni težko priti, poznati je le treba prave ljudi, poleg tega pa se na spletu najde ogromno receptov, tako je iluzorno misliti, da nihče v Celju v svoji garaži ne poskuša pripraviti eksploziva. Verjetno je zato kar realno pričakovati še kakšne skrivnostne poke …

SIMONA ŠOLINIČ

 

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

Policista iz ledeno mrzle vode in 11-metrskega vodnjaka rešila moškega

 Žalska policista Matej Kralj in Tomi Puckmeister sta včeraj (nedelja, 25.1.) zvečer na območju Založ pri Polzeli rešila življenje 67-letnemu moškemu. Tega sta potegnila iz vodnjaka, kamor je padel in pri tem tvegala tudi svoje življenje. Presodila sta namreč, da možakar do prihoda zdravniške reševalne ekipe morda ne bi zdržal v ledeno mrzli vodi. Eden izmed dveh policistov pa je že sredi decembra prav tako rešil že eno osebo.

 

Nekaj minut čez 21. uro so policisti sprejeli klic iz Doma upokojencev na Polzeli, češ da že od zgodnjega jutra pogrešajo enega izmed svojih varovancev. Šlo je za 67-letnega moškega, ki hodi le s pomočjo bergel. Ta naj bi večkrat odšel v graščino Založe, kjer  je živel pred prihodom v  dom upokojencev, toda do zdaj se je vedno vračal pravočasno. Ker ga včeraj ni bilo nazaj do večera, so posumili, da je nekaj narobe. Žalska policista Matej Kralj in Tomi Puckmeister sta se v patrulji odpravila po poti od Doma upokojencev do graščine, da bi moškega morda kje opazila. Opravila sta tudi ogled okolice, v temi preverila še 11-metrski vodnjak, kjer sta v vodi opazila pogrešanega. Kot so sporočili s celjske policije, nikakor ni šlo za poskus samomora, moški naj bi v vodnjak padel med zajemanjem vode.

 

Ker je 67-letnik nad gladino vode imel le še del glave, sta policista reagirala hitro. Presodila sta, da bi bi bila vsaka sekunda čakanja na reševalno ekipo in gasilce morda usodna, zato sta pri najbližjem sosedu, ki je takoj priskočil na pomoč, našla vrv in moškega rešila sama. Kralj je vrv držal  pri vrhu vodnjaka, Puckmeister pa se je po njej spustil v globino, onemoglega možakarja v vodi privezal na vrv, nakar sta ga s skupnimi močmi potegnila ven. Premraženemu in izčrpanemu 67-letniku sta nudila tudi prvo pomoč z masiranjem srca in ogrevanjem telesa vse dokler ni prišla ponj reševalna ekipa, ki ga je odpeljala v celjsko bolnišnico. Po do zdaj znanih podatkih moški ni v življenjski nevarnosti, dobil je nekaj poškodb in hud prehlad.

 

Zaradi hrabrega dejanja bo policista Kralja in Puckmaistra ter soseda, ki je pomagal pri reševanju, v petek sprejel tudi direktor celjske policijske uprave Janko Goršek in se jim bo zahvalil. Je pa ravno Kralj sredi decembra že storil pogumno dejanje. Iz goreče lope je namreč rešil 42-letnika, ki je pred tem dejal, da bo storil samomor in policistom grozil celo z motorno žago.

SIMONA ŠOLINIČ

 

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

Požarna (ne)varnost: malomarni upravniki ali stanovalci?

 V Celju še vedno odmeva nedeljski požar in nevarnost eksplozije v večstanovanjski hiši v Cankarjevi ulici 13. Navzven mogočna stavba, ki bi glede na svojo lokacijo tik ob železniški postaji in večji prometnici morala biti ponos knežjemu mestu, je znotraj vse prej kot to. Moteč vonj po dimu po vsem stopnišču, ožgane stene v kletnih prostorih in jezni stanovalci kažejo, da bi se v nedeljo v tej stavbi zgodila katastrofa, če ne bi celjski gasilci posredovali hitro in odločno. Problem, na katerega smo naleteli pri raziskovanju ozadja nedeljskega požara, je  požarna (ne)varnost. V celotnem objektu naj bi bil samo en gasilni aparat, še ta naj bi bil pregledan pred več leti, pravijo stanovalci. In kar je še huje, to menda ni edini primer v Celju. Komu je torej vseeno? Stanovalcem, upravnikom, lastnikom?!

 

Vprašanja, kako je s požarno varnostjo v stanovanjskih objektih v Celju, kdo skrbi za vzdrževanje in preglede gasilnih aparatov, smo poslali štirim celjskim upravnikom stanovanj. Podjetjem Nepremičnine, Atrij, Plane trade in Supra stane. Na podlagi odgovorov na eni strani in navedbah številnih stanovalcev na drugi strani je videti, kot da si žogico “odgovornosti” dobesedno podajajo. Vmes pa so gasilci, policisti in ostali operativni delavci, ki na terenu opažajo, da je nekaj narobe. In čeprav “sistem deluje”, kot nam je v torek ničkaj prijazno dejala na Inšpektoratu za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, je še vedno – “nekaj narobe”.

 

“Ugotavljamo, da gasilni aparati po tako stanovanjskih kot gospodarskih objektih niso dobro vzdrževani, čeprav s tem ni veliko stroškov. Tudi pri raznih delih, kjer je zakon jasen glede požarne varnosti, se gleda na stroške. Morali bi bolje skrbeti za gasilne aparate. Z njim lahko požar v začetni fazi pravočasno pogasiš. Tako je bilo tudi v primeru Cankarjeve. Požar bi pravočasno pogasili in ne bi se zgodilo, da bi plin začel uhajati,” opozarja direktor in poveljnik Poklicne gasilne enote Celje Janko Požežnik. Treba je namreč omeniti, da so poklicni in okoliški prostovoljni gasilci v nedeljo Celje rešili pred katastrofo. Če bi eksplodiral plin, ki je uhajal, bi danes na tej strani pisali še bolj črno.

 

Tako na Nepremičninah, Supra Stanu, Plan trade-u in Atriju navajajo, da servis gasilnikov izvajajo pooblaščene osebe enkrat letno. Kako se je lahko potem zgodilo, da je bil v stavbi v Cankarjevi samo en gasilni aparat, še ta pregledan pred leti in postavljen na popolnoma neprimernem mestu že nekaj časa, ni jasno. Problem v Cankarjevi očitno pa se vleče že več let. V mansardnih prostorih je več kot 10 popolnoma prenovljenih stanovanj. Pri obnovi naj bi delavci iz kletnih prostorov (kjer je to nedeljo zagorelo) odstranili okoli “ … 170 m3 navlake, ki so jo leta odlagali stanovalci … / … Pripominjamo, da je bila pred urejanjem kleti zelo velika požarna nevarnost, povzročili so jo stanovalci sami, ki z ničemer ne prispevajo k sanaciji svoje navlake, ki med drugim pomeni za nas velik strošek,” navajajo na Nepremičninah. Stanovalci imajo svojo zgodbo. Pravijo, da so tudi delavci stvari, ki so jih potrebovali pri delu, odlagali v kleti in celo na stopnišče v mansardni del (ki je skorajda smrtno nevarno zaradi poškodb). Ravno s stopnic naj bi stvari celo padle na stopnišče nadstropje nižje. “Ni bilo vrat v kleti, ni bilo urejenih vhodnih vrat v stavko z Aškrčeve, kdo ve, kdo vse se je lahko tu zbiral,” opisujejo. Kakor koli že, v tej stavbi so te dni tudi inšpektorji, vprašanje je, zakaj jih ni kdo od stanovalcev poklical že prej, če so stvari neurejene. V tej stavbi inšpektorji niso bilo že debelih pet let! Po toči je namreč zvoniti prepozno.

 

“Lastniki objektov ali uporabniki so dolžni poskrbeti za požarno varnost oziroma lahko za izvajanje strokovnih nalog pooblastijo ustrezno usposobljeno fizično ali pravno osebo,” je odgovor, ki so nam ga poslali vsi upravniki. Alfa in omega je Požarni red, ki ga mora imeti vsak objekt. V njem je poleg servisa gasilnikov določen tudi “ … občasni pregled stanja s strani strokovno usposobljene osebe s področja požarnega varstva. Roki pregledov niso zakonsko določeni, odvisni so od več faktorjev (vrste objekta, požarne ogroženosti, lokacije, prehodnosti,…).” pravijo na celjskih Nepremičninah.

 

“Vsak stanovalec odgovarja za varstvo pred požarom v svoji večstanovanjski enoti in v skupnih prostorih na način, da upošteva ukrepe in predpise varstva pred požarom. Vsako pomanjkljivost ali napako, ki bi lahko povzročila požar, otežila evakuacijo ob požaru ali gašenje požara, morajo javiti upravniku ali jo sami odpraviti, če so za to usposobljeni in če to lahko storijo brez nevarnosti zase ali za okolico,” so zapisali pri Supra Stanu. Pri Nepremičninah še dodajajo, da kljub temu, da morajo stanovalci prijaviti vsako pomanjkljivost, teh prijav ni bilo.

Je pa res, da se v večini stanovanjskih blokov pojavlja vandalizem in kraja gasilnih aparatov. Nepremičnine so v svojih objektiv servis gasilnikov in hidrantov opravile konec novembra lani in opazile, da so jim v letu dni ukradli 23 gasilnikov, 8 ročnikov za tlačno cev hidrantnega omrežja, 5  tlačnih cevi in več delov armatur. Zato se upravičeno postavi vprašanje, zakaj jih stanovalci o tem niso opozorili. Sodeč po teh podatkov jih namreč niso klicali. V primeru, da “odgovorna oseba” gasilnikov ne namesti, je lastnik ali uporabnik lahko po Zakonu o varstvu pred požarom kaznovan z od 1250  do 4170 evri. Vendar je vprašanje, ali je kdo do zdaj takšno kazen sploh že plačal.

 

Slabe razmere so v marsikakšni stavbi predvsem v starem mestnem jedru, pravijo na Nepremičninah. “Vzrokov za to je verjetno več, eden je prav gotovo v izredno dolgih denacionalizacijski postopkih, ko lastnik ni bil znan in je temu primerno sledil odnos do objektov. Prav tako ostaja problem intervencijskih poti. Vsled tega smo, ne samo najemnikom v starem mestnem jedru, pač pa vsem, pred letom dni poslali dopis, s katerim smo jih ponovno opozorili na njihove obveznosti glede vzdrževanja skupnih delov in naprav, zaradi požarne varnosti. Očitno tudi tega opozorila niso vzeli resno in odgovorno,” pravi direktorica nepremičnin Danica Doberšek. In kljub vsej jezi stanovalcev teh objektov je treba dodati, da se je tudi pri reagiranju in ukrepih na Nepremičninah marsikaj vendarle spremenilo na bolje, odkar je tam krmilo prevzela Doberškova.

 

In kaj pravijo inšpektorji? Pregled opremljenosti objektov z gasilnimi aparati je njihova redna naloga in jo opravljajo pri rednih nadzorih v objektih, kjer se pogledajo stanje varstva pred požarom. “Nadzor se opravi tako, da se najprej preveri podatke o potrebnem številu gasilnih aparatov v objektu, potem pa se še preveri dejanska namestitev le-teh. Opravimo tudi nekaj tovrstnih nadzorov na podlagi prijav strank,” so nam odgovorili na Inšpektoratu za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami. Lani so na ožjem območju Celje opravili 33 inšpekcijskih nadzorov: “… pri čemer je treba omeniti, da so bili v letnem programu dela za leto 2008 med stanovanjskimi objekti predvideni le objekti z več kot 50 stanovanji. V primeru neustrezne (premalo, neustrezni, ne na pravih mestih, nepravilno označeni) opremljenosti z gasilnim aparatom odredi ureditev v določenem roku, pri čemer je dolžina roka odvisna od nepravilnosti. Hkrati pa ukrepa tudi v skladu z zakonom o prekrških, ker je s tem, ko nima pripravljene opreme in naprav za varstvo pred požarom, storil prekršek.”

Na koncu koncev je opaziti, da je vse “res dobro in da sistem deluje”  ter da za požarno varnost pravzaprav največ storijo gasilci. “Naši fantje so vsak dan v stiku z ljudmi. To nam omogoča svetovanje in vidimo, da nas ljudje upoštevajo. Ljudje so “prepoznali” naš trud, zato bi radi to še okrepili, saj bomo na tak način preprečili marsikakšen požar,” pravi poveljnik celjskih poklicnih gasilcev Janko Požežnik.

 

SIMONA ŠOLINIČ

FOTO: sherpa@t-1.si

 

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

Primer Kajtna: bi primer res pometli pod preprogo?!

 

Junija letos bosta minili že dve leti od smrti 50-letnega Celjana Bojana Kajtne. Umrl je na pragu celjske bolnišnice, zatem ko so ga pred pregledom na urgenci kljub temu, da je jasno povedal, da ga stiska v prsih, poslali po napotnico. Primer, ki v javnosti še vedno zelo odmeva, je trenutno v fazi sodne preiskave. Po dveh osumljencih, medicinski sestri in zdravstvenem tehniku, ki sta bila dežurna v isti noči, je v sredo preiskovalni sodnik zaslišal nekaj prič, med drugim tudi dve osebi, ki sta bili v času dogodka v čakalnici. Kriminalisti so preiskavo končali hitro, kar nekajkrat toliko časa pa je preteklo, da se je končno začela še sodna preiskava.

 

Preiskovalni sodnik Matjaž Guček, ki je primer prevzel od druge sodnice letos, naj bi preiskavo končal že konec meseca, kar je za primer lahko pozitivno. Zna pa se zavleči, odvisno od tožilca, ki bo presodil, ali je dovolj dokazov za obtožnico ali bo zahteval dopolnitev ali pa bo primer zavrgel. Torej sodna preiskava v tem trenutku še nikakor ne pomeni, da bosta osumljenca sedla na zatožno klop. Pred nekaj meseci je celo umrla ena od glavnih prič, ki je slišala, kaj se je Kajtna usodnega dne pred vrati urgentne ambulante pogovarjal s sestro, preden se je odpravil po napotnico v sosednji zdravstveni dom. Na poti do tja se je zgrudil. Če bi se sodna preiskava začela prej, bi lahko žensko zaslišali in tako pridobili ključne podatke. Odvetnik družine Kajtna Bojan Grubar pogreša kot osumljenca zanj ključno osebo – zdravnico, ki je bila takrat dežurna: “Kot pooblaščenec svojcev umrlega sem prepričan, da je v zdravstvenem timu odločilna odgovornost zdravnika, ki vodi tim, ne pa sester ali medicinskih tehnikov, ki le izvajajo tisto, kar jim naloži zdravnik!” Toda zdravnice med osumljenci ni. Da bi sodila tja, je med vrsticami slutiti tudi iz besed odvetnika medicinske sestre in tehnika, ki pravi, da nikakor ne moreta biti odgovorna za takšno ravnanje.

 

Grubar še dodaja, da ne verjame, da se bo sojenje začelo prej kot v letu ali dveh: “Zame kot odvetnika je to, da se je sodna preiskava začela šele zdaj, popolnoma nerazumljivo in nesprejemljivo! Preiskava lahko traja nekaj časa, potem bo preteklo še nekaj mesecev, ko bodo o primeru odločali na okrožnem državnem tožilstvu! Priče bodo v tem času začele pozabljati določene podrobnosti, ki so za primer zagotovo zelo pomembni! Ne bojim pa se, da bi zadeva zastarala!” V sodni preiskavi naj bi pridobili tudi mnenje inštituta za sodno medicino o dejanskem vzroku smrti, na podlagi tega bodo verjetno poskušali oceniti, ali bi Bojanu Kajtni nudenje takojšnje prve pomoči lahko rešilo življenje.

 

Je še upanje?

Nad počasnostjo sta ogorčena tudi brata pokojnega, Miran in Boris Kajtna. Čeprav sta včeraj dobila dober občutek, da se je pod vodstvom novega preiskovalnega sodnika v tem primeru vendarle začelo premikati nekoliko hitreje. “Vsaj začelo se je nekaj dogajati, zato imamo neke vrste zadoščenje. Priče iz čakalnice bodo povedale, kaj so slišale in kaj se je dogajalo tam. Njihove izjave bodo potrdile naše navedbe, da je brat bil tam, da je potrkal na vrata ambulante, da je bil nek dogovor med njim s sestro in da ga je poslala po napotnico, čeprav sploh ni vedel, kam mora iti! Šest ur po bratovi smrti sva govorila s temi pričami, povedale so nama, da je prosil za pomoč, da je rekel, da bi sam plačal pregled, vendar ga je sestra napotila v zdravstveni dom! Ta zavrnitev pomoči mu je dodatno dvignila pritisk …, kar ga je na koncu tudi ubilo,” je dejal brat Boris Kajtna.

 

Svojci pokojnega se ne morejo znebiti občutka, da bi se primer kaj hitro pospravil pod preprogo, če ne bi mediji o tem pogosto poročali: “Veliko ste naredili ravno novinarji, ker ne pustite, da se to pozabi, in ker ne dovolite, da se dogajajo takšne stvari. Slovenija je zdaj že dovolj razvita, da se takšni primeri začnejo razpletati. Vsi vemo, tudi zdravniki, da se je motiti človeško, in če prihaja do napak, naj jih priznajo in naj se nekaj ukrene, da se ne bodo več dogajale,” dodaja Boris Kajtna. Glede odškodnine sta brata že v štartu potegnila kratko, čeprav sta tesna sorodnika pokojnika, bosta pa odškodnino zahtevala oče in sin Bojana Kajtne.

 

Ni pa skrivnost, da razmišljajo tudi o zasebni tožbi proti vpletenim, toda zaenkrat bodo počakali na razplet postopkov uradnih inštitucij, nato pa se bodo odločili, kako naprej. Naj spomnimo, da je interni strokovni nadzor v bolnišnici pokazal, da zdravnica ni kriva, komisija zbornice zdravstvene nege je nato menila, da ni odgovorna niti sestra. So pa opozorili na vrsto nepravilnosti v celjski bolnišnici, od koder svojcem umrlega niso poslali nobenega uradnega opravičila, še manj sožalja. 

 

SIMONA ŠOLINIČ

 

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

Ustavljen postopek zoper patologa in zdravnika, ki so jima očitali malomarno zdravljenje!

 

Zakaj so se mi na okrožnem sodišču v Ljubljani opravičili?

                         

V preteklih dneh sem poročala, da so na okrožnem sodišču v Ljubljani ustavili sodni postopek  zoper celjskega patologa Borisa Kavčiča in trboveljskega kirurga Mirana Galo, ki sta bila obtožena povzročitve smrti iz malomarnosti. Da je postopek bil 12. januarja ustavljen, so nam v uradnem dopisu na naše vprašanje poslali tako iz Okrožnega sodišča v Ljubljani in iz Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani. Zatem ko smo zadevo objavili mi, so o tem pisali nekateri drugi novinarski kolegi. Na istih naslovih, na katere smo se obrnili mi, pa so njim dejali nasprotno, in sicer, da ni res, da so januarja postopek ustavili. Ker je bila zaradi njihove napake te dni omajana moja novinarska verodostojnost v očeh bralcev in poslušalcev, kljub temu, da sem svoje delo opravila korektno, sem zahtevala odgovor, kako je mogoče, da so se tako očitno zmotili v enem najodmevnejših primerov malomarnega zdravljenja pri nas.

 

Medtem ko so nekaterim novinarjem na ljubljanskem okrožnem sodišču dejali, da postopek zoper celjskega patologa ni ustavljen, še več v drugem časopisu, kjer so povzemali mene, so celo zahtevali popravek, češ da ni res, da so postopek ustavili sredi januarja. Točno to, da je postopek ustavljen 12. 1. so na sodišču namreč odgovorili meni, ko sem jim postavila vprašanje, kdaj se bo začelo sojenje, za kar obstajajo tudi pisni dokazi.

 

Po moji reakciji,  kako se je lahko kaj tako nezaslišanega zgodilo pri tako odmevnem primeru, so se mi na ljubljans kem sodišču opravičili,češ da je prišlo do napake na njihovi strani in da se kaj takega ne bo nikoli več ponovilo. Razlagajo, da so nekatera očitana kazniva dejanja res zastarala in to ravno za povzročitev smrti iz malomarnosti, ker tkiva niso bila pregledana sta umrla dva pacienta, ki bi jima lahko še pomagali. Medtem ko so Gali prav tako zastarala očitana dejanja, bodo Kavčiču marca sodili zdaj za dva primera malomarnega zdravljenja, kjer do smrti ni prišlo, do poslabšanja zdravstvenega stanja pacientov pa.

 

Čudno je naslednje, namreč enak odgovor, da je postopek ustavljen, čeprav to ne drži, so mi poslali tudi z okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani. Ko sem tudi od njih zahtevala odgovor, zakaj so mi odgovorili napačno, so dejali, da je prišlo več kot očitno do kratkega stika v komunikaciji, da ne želijo nikakor stvari pometati pod preprogo. Pravijo, da so me narobe razumeli, ker so domnevali, da vem, da je del postopka ustavljen in so mi odgovarjali le za ta del. Z nobeno besedo pa niso omenili, da bodo celjskemu za domnevno malomarnega zdravljenja vseeno sodili. Nekoliko nenavadno opravičilo, glede na vprašanje, kjer sem jasno opredila, za katero kaznivo dejanje sprašujem, kar je razvidno iz dopisov.

Dobro, vsak se lahko zmoti. Vendar pa …

 

Že večkrat sem opozarjala, da smo regionalni novinarji predvsem pri predstavnikih za odnose z javnostjo v prestolnici in v večjih inštitucijah postavljeni na stranski tir in nas pogosto odpravijo z ohlapnimi odgovori. Potem pa padajo popravki ali odzivi, da česa nismo napisali točno. Čas pa je, da bodo morali tudi oni morda dvakrat prebrati zapisano novinarsko vprašanje, da ga bodo najprej razumeli in nato še odgovorili pravilno. Saj nenazadnje ne odgovarjajo le novinarju, ampak ljudem, davkoplačevalcem, ki jih plačujejo. S svojo napako so tokrat pred ljudmi pod vprašaj postavili mojo verodostojnost, čeprav sem svojo nalogo opravila korektno, brez priokusa, da se spet nekaj skriva pred javnostjo. 

 

SIMONA ŠOLINIČ

 

Kako sem na spletu “lovila” pedofile in spolne iztirjence?!

Ta članek sem pisala lani poleti in je eden mojih odmevnejših. Kot 13-letnik/ca sem bila v klepetalnicah na spletu in spolni perverzneži so se kar »lepili«, čeprav so glede na moj nickname jasno vedeli, da »sem« krepko še mladoletna …

“Rad imam, da me mlad poseksa … bi se dal dol z menoj … bi se šla z menoj vroče igrice … jaz bi te naučil seksa…” To je le nekaj stavkov iz vseh ponudb, ki smo jih, ko smo se v spletnih klepetalnicah predstavljali kot 13-letniki in 13-letnice, dobili v slabi uri! V tem času nas je k zasebnem pogovoru povabilo več kot 15 oseb, najmanj(!) šest jih je že v naslednjih minutah z nami začelo izrazito spolno obarvan pogovor, čeprav smo jim napisali, da smo stari komaj 13 let. Skoraj popolnoma prepričani smo, da bi se nekaj od teh, ki so nam pisali, bilo pripravljeno tudi dejansko srečati z nami, saj so nas na koncu prosili za naslov ali številke telefona.

Vendar srečanje s temi iztirjenci ni bil naš namen, pregon le-teh je naloga policije, ker pa država in starši premalo poskrbijo za varnost svojih otrok, smo jih želeli le opozoriti, kaj vse preži nanje na spletu. Čeprav se je vse dogajajo v slabi uri, je šest takšnih oseb, ki so navezali stik s 13-letnim otrokom v bistvu še majhno število, pravi klinična psihologinja in dr. kriminalistike Polona Selič, s katero smo se pred meseci pogovarjali ravno o spolnih zlorabah otrok. “Če bi ponovili poskus jeseni ali pozimi, ko je več ljudi doma, za računalniki, bi bil odziv morda še večji, mnogo večji …” V eno izmed slovenskih spletnih klepetalnic smo se nato prijavili še v dopoldanskem času in z nami so stik že v nekaj minutah navezale štiri osebe.

Resda nismo verjeli vsem, ki so nam kot otroku pisali, kaj vse bi počeli z nami in česa vse nas bi naučili v seksu. Predpostavljali smo, da je morda na drugi strani mladoletnik, ki mu pač divjajo hormoni. Pri pripravi reportaže smo kar nekaj časa pregledovali spletne forume, da bi ugotovili stil pisanja mladoletnikov, najstnikov. Ravno zato smo bili pozorni predvsem na način pisanja naših spletnih sogovornikov, ki v nekaterih primerih še zdaleč ni bil najstniški, temveč je več kot očitno kazalo, da so na drugi strani spletnega pogovora polnoletne osebe. Predstave o tem, kdo je na drugi strani takšnega pogovora so lahko zmotne, dodaja Seličeva. “Takšni spletni stiki so zgolj navidezni in kako bi se razvijali nadalje je vprašanje. Nikakor ne moremo reči, da so vsi, ki se odzivajo in ponujajo takšno srečanje preko spleta, spolno iztirjeni. Takšna iluzija druženja je lahko odsev nekega odraščajočega iskanja lastne podobe pri najstnikih, možno pa je da gre res za iskanje potencialnih žrtev.”

Toda biti ogovorjen na tako perverzen način ni bilo prijetno nam, kamorkoli, da bi bilo prijetno tudi otroku, ki je dejansko star 13 let, čeprav si morda želi raziskovanja na tem področju! “Vtis, da ne bo nobene posledice, če kramljamo z neko osebo, ki je pač v naši predstavi sanjska figura nasprotnega spola, je zavajajoč. Posledica je vedno možna. In dobro je, da starši opremijo otroke ne le z računalniki, ampak predvsem z vedenjem o nevarnosti interneta, še preden postanejo najstniki, saj so takrat še manj dovzetni za takšne nasvete.” Toda večina staršev danes nima časa in večina otroških sob ima računalnike. In ne le to. Tudi kamere, ki so za lovce na otroško pornografijo, ključ v sobe vaših otrok!

Ko smo se v klepetalnicah predstavljali kot 13-letnik/ca nas je popolnoma vsak vprašal ali imamo spletno kamero oziroma tako imenovan messenger (program za neposredno komuniciranje in za hekerje, kot smo pisali pred časom v reportaži o računalniških vdorih, dober sistem, kako vdreti v vaš računalnik…). Da pa ne bomo metali vseh v isti iztirjenski koš, nekateri so, ko so nas vprašali, koliko smo stari in smo jim odvrnili, da smo šele 13, takoj odjavili od pogovora z nami. Čeprav je bilo to tudi sprenevedanje, saj je v tovrstnih klepetalnicah znano, da številke na koncu vzdevka pomenijo letnico rojstva ali starost. Toda, popolnoma nihče, niti administratorji klepetalnic, ki naj bi po neki logiki vendarle morali te stvari nadzorovati, nas ni opozoril, da smo za takšne klepetalnice premladi. In za konec še največje presenečenje: pri pisanju in nagovarjanju 13-letnika k seksu v klepetalnicah menda sploh ni suma za kaznivo dejanje! Pravna država?

SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

Tereza Kesovija: “Moja zveza s Slovenijo bo ostala večna”

Da ne bo samo in le črna kronika …

 

  V čast mi je, da sem že pred časom spoznala hrvaško pevko Terezo Kesovijo. Osebno je izredno cenim in spoštujem, njene pesmi pa so mi, takrat ko sem sama na dnu, vir moči in inspiracije. Tu je del intervjuja, ki sem ga že kar nekaj mesecev nazaj naredila za Novi tednik in Radio Celje …

KLIK TU: Zaustavi vrijeme

http://www.youtube.com/watch?v=9bFXScJlqM8

Tereza Kesovija. Več kot 45 let je že na glasbeni sceni, njeni koncerti so vedno razprodani. Tako je bilo tudi predlanskega novembra v Parizu, kjer je napolnila tamkajšnjo dvorano Olympia! Danes je težko najti nekoga, ki ne pozna njene legendarne pesmi Prijatelji stari, gdje ste? Poslušajo jo mladi in starejši. Sama večkrat poudari, da je zelo rada v družbi mladih in ravno z mlado ekipo je hrvaška glasbena diva izdala zadnji album Zaustavi vrijeme.

Na nov album, ki ste ga izdali pred časom, so vaši oboževalci čakali skoraj 14 let.

Tako nekako, mogoče kakšno leto manj, toda vem, predolgo. Vsi skupaj smo predolgo čakali. A saj veste, kakšna situacija je bila na Hrvaškem in pred leti enostavno nisem bila razpoložena, da bi razmišljala o pesmih. Situacija je bila zaradi vojne drugačna, razmere so bile težke …

Vaš dom je pri Dubrovniku takrat popolnoma zgorel, z njim tudi ves arhiv, fotografije, posnetki, spomin … In ravno ta čas po vojni je bil za vas velika prelomnica.

Res je, a veste, nerada se vračam v to obdobje, v ta leta. Ni bilo lahko. toda, treba je živeti za prihodnost, ne za preteklost. Mislim, da je treba ljudem oproščati. Bile so vojne in menili smo, da ne bomo mogli govoriti med seboj, a čas gre dalje … Ne moremo živeti v trpljenju in sovraštvu, ker to ni dobro. Tisto, kar je bilo, se ne more pozabiti nikoli, toda ne govorim rada o tem, ker mi to ne pomaga. Samo bolečino mi spet poveča … Želim živeti življenje, in to je to. Samo to je pomembno.

In na nek način je bil ta prelomnica tudi ravno album Zaustavi vrijeme.

Da. Čeprav stila glasbe nisem spreminjala, spremenila sem le ekipo. Z dobrim timom mladih smo ustvarili moderni album, na katerem smo delali leto dni. Razmišljali smo o melodijah, tekstih, pristopih k pesmim, vmes sem zamenjala tudi založbo. Skratka, bilo je veliko razlogov, zakaj nov album šele po tolikih letih. Ampak mislim, da se je izplačalo.

Veliko se govori o uspelem koncertu v Franciji in o tem, da ste bili izjemno presenečeni, da vas je prišlo gledat tako veliko Francozov, ne le priseljenci.

Mislim, da se bo o tem še veliko govorilo, čeprav se je to, kako uspešni smo bili, videlo šele, ko je bil pripravljen posnetek koncerta. Res je bilo spektakularno. Da je prišlo toliko Francozov, pa mi pomeni ogromno. Glede na to, da že nekaj časa nisem bila tam, so mi na tak način pokazali, da me niso pozabili. Njihov obisk mojega koncerta mi je dal poseben občutek, človek postane bolj ponosen.

Navdušenje nad vami tudi Slovenci ne skrivajo. Pred časom ste rekli, da je Slovenija vaša dežela …

Tako je. Slovenijo imam res zelo rada. S Slovenci imam prekrasen odnos in poskušam vračati vso ljubezen, ki mi jo dajete. In to je enostavno prav posebna zveza, ki bo trajala večno! Tudi, ko nas ne bo več …

In ravno v Sloveniji ste tudi najprej uspeli. Leta 1958. Se še spomnite?

Ah, zdaj ste me prijetno presenetili. Kako se ne bi spomnila! Tekmovala sem na takratnem Jugoslovanskem tekmovanju mladih glasbenikov. A takrat sem igrala flavto …

… in potem s petjem nadaljevali svoj uspeh? Kaj je danes recept da nekdo postane uspešen glasbenik?

Recept je le – imeti dušo! Ne razmišljati, koliko stane neka pesem, ampak koliko stane življenje, radost! In to radost dati ljudem. Na svetu je danes premalo dobrega. Če ljudem daješ dobro, ljubezen, energijo, iskrenost, ti to vračajo. Tak je moj odnos do publike, predvsem slovenske. Zakaj je tako? Ker jaz verjamem v to kar pojem, živim svoje tekste, živim zgodbo, ki jo pojem. Tudi ljudje se v tej zgodbi najdejo. Ta iskrenost je nagrajena z iskrenostjo. Uživam v tem.

Izvedeli smo, da novo leto vedno radi dočakate ravno v Sloveniji, blizu nas …

Da. Pri svoji prijateljici v Logarski dolini. Silvestrovanja na prostem mi niso všeč, preveč je gneče in hrupa. Sicer mi novo leto kot tako ne pomeni veliko, počutim pa se zelo dobro, če sem s prijatelji. Veliko več mi pomeni božič in tega vedno preživim v krogu svojih najdražjih. A najpomembnejša sta ljubezen in zdravje!

SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

“Policija ne bo nikoli več takšna, kot je bila!” (jutri: Koliko je vreden umor človeka?)

Ta teden sem se pogovarjala z novim vršilcem dolžnosti generalnega direktorja slovenske policije Jankom Gorškom. Z njim smo v zadnjem času opravili več intervjujev, saj je bil vedno pripravljen sodelovati z nami in lokalno skupnostjo. Do zdaj sva se že večkrat pogovarjala o aktualnih temah, zato v tokratnem intervju nekaterih stvari nisva ponavljala.

…

Janko Goršek. 43-letni Celjan, policiji zvest že 25 let, zadnja leta kot vodja celjskih kriminalistov in direktor celjske policijske uprave. Pred mikrofon ali kamero ne gre rad, le takrat, ko ima povedati kaj tehtnega. Zdaj bo tarča novinarskih peres še večkrat, saj je postal vršilec dolžnosti generalnega direktorja slovenske policije. Za mnoge šok, za nekatere niti ne, saj smo že kar nekaj časa neuradno sumili, da bo slej ko prej prevzel to delovno mesto. O njem ni slišati slabih besed. Opisujejo ga kot vrhunskega strokovnjaka v policiji in da ga je za takšno funkcijo, ki menda preveč smrdi po politiki, celo škoda. Toda Goršek, preprost in kot pravi, še vedno zvest svojemu regionalnemu območju, vztrajno trdi:

“Janko Goršek nikoli ni bil in nikoli ne bo povezan z nobeno politično opcijo! Odločitev o tem, da za vršilca dolžnosti postavijo mene, potrjuje ravno to, da na vodilna mesta lahko pridemo tudi tisti, ki nismo politično opredeljeni. Občutek, ki sem ga dobil v teh dneh, odkar sem na tej funkciji, je pozitiven. Gre za veliko odgovornost, cilji pa so usmerjeni izključno v stroko. Zavedam se, da imajo nekateri ljudje pač svoje mnenje, da sem političen človek, toda tisti, ki me poznajo, zelo dobro vedo, da nisem človek, ki govori na pamet in da sta Goršek in politika dva zelo zelo različna pojma ne glede na pečate, ki jih bom verjetno dobival v naslednjih mesecih …”

 

Torej se političnim pritiskom vseeno ne boste mogli izogniti. Kako boste reagirali v takem trenutku?

Enostavno. Moje odločitve bodo temeljile samo in le na stroki. Pri tem bom vedno zastavil svoje ime!

 

Zdaj je že jasno, da je vaš odhod v Ljubljano zelo presenetil zaposlene na celjski policijski upravi. Znani ste po tem, da ste se radi pogovarjali tudi s policisti in kriminalisti na terenu, kar jim je veliko pomenilo. Iz zanesljivih podatkov vem, da so nekateri ob vašem odhodu celo jokali, kar je redko v teh časih, če odhaja direktor … Kaj vam da to vedeti?

Zaradi svojih sodelavcev v Celju sem se za odhod zelo težko odločil. Zadnje ure pred dokončno odločitvijo so bile zame ene najtežjih. Res sem imel dobro ekipo in ta se redko ponovi drugje. So stvari, zaradi katerih nekdo iz delovnega okolja težko odide. Ni trenutka, da se ne spomnim nanje in ne le objekta na Ljubljanski, ampak tudi ljudi, s katerimi sem zelo dobo sodeloval. Tu ste tudi novinarji.

 

Kaj vaš odhod pravzaprav sploh pomeni za PU Celje? In kaj za PU Maribor …

V Celju je resnično dober tim na ravni notranjih enot, policijskih postaj ter policistov in kriminalistov na terenu in ta ekipa bo delala dobro še naprej. Poskrbel bom, da bo v Celje prišel človek, ki ima čut do medsebojnih odnosov, kar si policisti zaslužijo.

 

Govorite o sedanjem direktorju PU Maribor Karolu Turku, ki je Celjan in je že delal v Celju ….

Zadnja odločitev o tem še ni padla. Bo pa v naslednjih mesecih.

 

Decembra ste rekli, da ne greste v Ljubljano. Zakaj ste si premislili?

Ko sem sprva le razmišljal o odhodu, je bilo več minusov kot plusov in tisto, kar je prevesilo tehtnico, je: “Zakaj pa ne?”. Če je uspelo v Celju, zakaj ne bi v celi Sloveniji? Zakaj ne bi kdo dal pozitiven imidž policiji, zakaj ne bi ljudje v Sloveniji videli, da se z nekim pozitivnim odnosom da narediti veliko dobrega za policijo. Že v prvih minutah, ko sem nastopil novo delovno mesto, smo se dogovarjali o prvih projektih, o katerih še ne morem govoriti, sem pa prepričan, da bodo v naslednjih mesecih doživeli zelo pozitiven odmev znotraj policije, upam in verjamem, da tudi v javnosti.

 

Toda javnost se ne more znebiti občutka, da dosedanji »šefi« policije nikoli niso znali javno priznati napake, če je ta bila storjena. Kaj boste storili vi? Če je ne boste, boste “požrli” besedo, saj od vsega začetka poudarjate, da je treba napake priznati.

Prva stvar, ki se je bom držal, je, da ne bom nikoli postavil pred odgovornost svojih podrejenih. Sam bom stopil pred kamere in povedal, ali smo naredili prav ali ne. Ne mislim ovinkariti, če bomo naredili nekaj narobe. Ljudem je treba jasno povedati, če in kje smo naredili napako ter hkrati razložiti, kaj bomo naredili, da do napak ne bo več prihajalo.

 

Je napaka generalne policijske uprave, ko nam je še lani, ko smo pisali, da policistov primanjkuje, odgovorila, da lažemo? Smo res lagali?

Dejstvo je, da je na policijskih postajah v notranjosti res kadrovski primanjkljaj. Še bolj zaskrbljujoče pa je, da so nekateri policisti izčrpani, 10 ali 20 let so vsakodnevno zelo obremenjeni in postopek razbremenjevanja smo že začeli. Ne delam si iluzij, da bo bolje že čez noč, ampak v naslednjih letih se mora stanje nujno izboljšati. Če bomo pozabiti na ljudi, ki so dali in dajejo tej policiji svoj čas, svojo predanost in jih pustili na stranskem tiru, bomo storili ogromno napako. In to se zna negativno obrestovati.

 

Policistov je torej premalo, na delo se vozijo tudi po več kot 100 kilometrov v eno smer, zavračajo se prošnje za premestitve, v eni izmed policijskih uprav (ne celjski) naj bi pred kratkim policisti množično opozorili na mobing, na terenu so slabo zaščiteni …  Kaj se bo spremenilo zanje v času, ko politika varčuje že na tako nizkih plačah?

Začeli smo že z dogovori in projekti v smeri boljše zaščite policistov tudi v civilno pravnih zahtevah, odškodninskih zadevah. V zelo kratkem času bodo policisti dobili naš odziv in verjemite mi, da bodo zadovoljni. Policisti so bili v posameznih postopkih prepuščeni sami sebi ne glede na to, da so svoje delo opravili dobro in zakonito. Njihova zaščita je ena izmed mojih glavnih in prioritetnih nalog! Opazil sem, da imajo posluh za to tudi ljudje, ki bodo o tem odločali na področju zakonske ureditve. Omenili ste mobing. V takšnem sistemu, kot je policija, je nemogoče, da en človek na vrhu poskrbi, da do tega ne bo prihajalo na nižjih ravneh. Seveda se bo dogajal mobing, ključno pa je, da informacije o tem pridejo do nas, torej do tistih, ki lahko in moramo reagirati. Res je, da se je to zgodilo na eni izmed policijskih uprav in zadeva se je rešila na način, kot si ga policisti zaslužijo!

 

So te napovedi projektov in sprememb tista motivacija, ki ste jo obljubljali in -  je sploh toliko ljudi v policiji možno zmotivirati?

Da. Glavni razlog za mojo odločitev, da sprejmem to delovno mesto, je bilo tudi, da verjamem, da se stvari dajo spremeniti na bolje. Najmanj dva projekta, ki ju pripravljamo, bosta globoko zarezala v delovanje policije. Policija v prihodnosti ne bo več takšna, kot je bila! Govorim o stvareh in pomoči, ki je namenjena operativnem delu policije. Vem, da ne morejo biti zadovoljni vsi, zame je najbolj pomembno, da so zadovoljni policistke, policisti in kriminalisti na terenu. Marsikaj bo treba spremeniti.

 

Tudi zaupanje v policijo? Tudi to vedno poudarjate.

Da. Ljudje zaupajo v policiji, a po mojem mnenju ne tako kot bi lahko. Zadovoljstvo policije je preveč usmerjeno v reakcijo ob različnih aferah, redko pa ljudje dobijo povratno informacijo, kaj se je z nekim primerom zgodilo. Moram pa zatrditi, da je bila policija prevečkrat ožigosana kot glavni krivec, čeprav to ni bila.

 

 Po mojih podatkih je v času, ko je policijo vodil vaš predhodnik, bilo prepovedano pisanje npr. na forumih s strani policistov, da se pač zadeve skrijejo pred novinarji, javnostjo. Temu se reče pometanje pod preprogo.

So nekatere informacije, podatki morda, ki niso prijetni, toda pometanja pod preprogo ne bom dovoljeval! Če bom to opazil na državnem, regijskem ali lokalnem nivoju, bom odreagiral. Upam pa, da ne bo prihajalo do namernih zlorab kakšnih informacij.

 

V Sloveniji je zdaj več sindikatov, v katerih so včlanjeni zaposleni v policiji, najbolj izstopata policijski sindikat in sindikat policistov. Ta sta bila do zdaj že večkrat vsak na svojem bregu …

Vsak, ki se trudi za boljše stanje v policiji, je zaželen ne glede na reprezentativnost. Ne glede na reprezentativnost ali nereprezentativnost pa že imam sogovornike in to je pošten odnos. Povratne informacije, kaj se dogaja na terenu, so zame pomembne. Pričakujem, da bo tako tudi v prihodnje.

 

Na koncu se vrniva še enkrat v Celje. Kaj od Celja v Ljubljani najbolj pogrešate?

Ko stopim v pisarno, ni obrazov, ki sem jih vsak dan videval. Vsak stik s “celjskega konca” mi pomeni pozitivno motivacijo, takrat namreč vem, da se splača truditi. Puške v koruzo ne bom vrgel. Goršek se ne bo spremenil.

 

Na delo v Celje ste se večkrat pripeljali tudi z motorjem …. Kako bo zdaj, ko je pot na delo daljša od 50 km?

Uh, ko se bo začela motoristična sezona, bom spet to storil. Kolegom sem že pojasnil, da bo pred stavbo na Štefanovi 2 potem parkiran tudi motor, tudi to se bo dogajalo …

 

SIMONA ŠOLINIČ

FOTO: sherpa@t-1.si

 

 

 

 

 

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

 

Ali alkohol rešuje morilce?

Pred dnevi je javnost šokirala “le” osemletna zaporna kazen v primeru Global, ko je bil v Ljubljani do smrti pretepen 20-letni mladenič. Videti je, da je javnost želna glav morilcev in storilcev najhujših kaznih dejanj. Vsak primer je specifičen in višina kazni je odvisna tudi od številnih podrobnosti, ki ostanejo javnosti skrite, vendar ključno vplivajo na višino zaporne kazni. Kljub temu pa je tudi na Celjskem kar nekaj primerov, kjer bodo nekateri morilci ostali za zapahi 30 let, spet drugi obtoženi v primerih brutalnih umorov, pa so z izreka sodbe odkorakali kar na prostost …

 

Za enega najbolj brutalnih umorov, ki je presenetil tudi kriminaliste, ki so ga preiskovali, še vedno velja umor šoštanjskega brezdomca Marjana Jančiča – Majca leta 2003. Peterica, med njimi 40-letni Darko Bačovnik in trije mladoletniki, so Jančiča več ur dobesedno trpinčili. Obtožnica je na plan prinesla tako grozljive podrobnosti, ki jih zaradi zgražanja niti novinarji nismo želeli povsem povzemati. Brezdomca so slekli, po telesu udarjali z različnimi predmeti, mu zažigali dlake, urinirali po njem, ugašali cigarete na njegovem telesu, odšli pit, nato se vrnili in nadaljevali s trpinčenjem. V zadnjico so mu potiskali baterijski vložek in steklenico, na penis zlivali vroč vosek in ga popolnoma razcefrali … Vse to se je dogajalo v stavbi v središču Šoštanja! Bačovnika so obsodili na 10 let zapora, dva mladoletnika sta s sodbe odkorakala na prostost, ker sta leto dni zapora odslužila že v priporu, tretji mladoletnik je danes prav tako že na prostosti. Po Šoštanju je lani odmevalo Velenje in umor 27-letnega Simona Flandra, ki se je zgrudil zaradi devetih vbodov z nožem, med drugim tudi naravnost v srce! Izkrvavel je na parkirišču pred Rdečo dvorano. 21-letni morilec bo moral v zapor za osem let, dvojica pomagačev je na prostosti – nad mladoletnikoma menda bdi center za socialno delo. To je bila njuna kazen …

 

Medtem ko so ali bodo ti že čez par let zunaj, to kar nekaj časa ne bo uspelo Francetu Frecetu, ki je pred tremi leti v Babnih Brdih na območju Šmarja pri Jelšah umoril svojega očeta, spraviti se je skušal še na svojo ženo. V sodni dvorani se je jasno videlo, da ima Frece zdravstvene in psihične težave, kar je potrdil tudi psihiater dr. Slavko Ziherl, vendar so kasneje zahtevali novo psihiatrično mnenje. Ziherl je dejal, da je zanj najbolj ustrezena dolgotrajna oskrba v posebnem socialnem zavodu, kljub temu mu je senat izrekel 20-letno zaporno kazen! Frecetova zagovornica Albina Vedenik se je na izrečeno kazen pritožila: “Glede odločitve Vrhovnega sodišča o pritožbi in morebitne vložitve izrednega pravnega sredstva, se bom posvetovala s svojim klientom. Zaenkrat še nismo izkoristili vseh pravnih možnosti, ki jih Zakon o kazenskem postopku dopušča.”

 

Vedenikova je ves čas sojenja opozarjala na slabo zdravstveno stanje obtoženca, vendar je sodni senat za to ostal gluh: “Moj klient ima hude zdravstvene težave in pogoste epileptične napade, zato toliko težje prestaja pripor in vse to spet dodatno slabo vpliva na njegovo že tako slabo stanje. Zato lahko zatrdim, da se je obtoženčevo zdravstveno stanje premalo upoštevalo.V priporu ni na razpolago posebnega oddelka za tiste, ki imajo resne probleme z boleznimi. Tam je sicer zdravnik, vendar na primer, če želi pripornik k svojemu osebnemu zdravniku, ki že od začetka pozna naravo njegove bolezni, potrebuje za to odobritev sodišča. V spremstvu paznikov lahko obišče zdravnika, specialista ali pa ga zdravnik obišče v zaporu, ampak gre vse na stroške pripornika ali zapornika. Priporniki so že tako omejeni v svojih pravicah. Imajo sicer pravico do dveurnega gibanja na prostem, kar pa je seveda daleč premalo za nekoga, ki ima psihične težave.”

 

Če gledamo laično se ironija pokaže v tem, da bo na primer Frece v zaporu za svoje dejanje moral presedeti toliko časa kot grozi storilcu kar štirih umorov v Tekačevem leta 1997, če pride do epiloga v tej zadevi. Ne glede na zdajšnjo možnost 30-letne zaporne kazni za umor, bodo domnevnem morilcu iz Tekačevega sodili po starem Kazenskem zakoniku, po katerem je 1997. leta za umor bila kazen največ 20 let zapora. Toda Vedenikova opozarja, da ne glede na to, se vseh primerov ne sme posploševati: “Višine kazni so res različne, vendar je težko med seboj primerjati kazenske zadeve oziroma odmere kazni, čeprav obstaja neka primerljiva sodna praksa. Seveda je odvisno tudi, ali se nekomu očita umor ali posebno hudo telesno poškodbo. Vsak primer je poseben in sodišče razpolaga z dokazi, ki javnosti niso znani in zato so ljudje včasih presenečeni, ko slišijo za višino neke kazni ali za oprostilno sodbo. Človek, ki se znajde v kazenskem postopku, ne sme biti prikrajšan pri pravici do obrambe. Vsak si zasluži odvetnika, torej gre za zagovarjanje človeka, ne kaznivega dejanja. Prestajanje tudi enomesečne kazni po nedolžnem je lahko huda travma za človeka.”

 

Nižjo kazen od Freceta sta dobila tudi Danijel Operčkal in Jože Dolšak. Operčkal je pred leti kar pred trgovskim centrom Merkur na Mariborski cesti v Celju in pred očmi mimoidočih z vojaško puško pokosil Željka Jeliča. Dolšak pa je iz neposredne bližine na šolskem igrišču na Hudinji vsem na očeh ustrelil partnerko. Umor je videla tudi njena takrat mladoletna hči. Kljub temu, da sodišča pač sodijo na podlagi gotovosti in se odločijo tako kot se, javnost večkrat pograja, da se na nekaterih sojenjih storilci tudi najhujših kaznivih dejanj gladko “izmažejo” zaradi sklicevanja na neprištevnost ali (bistveno) zmanjšanje prištevnosti. 21-letni Martin Plahuta iz Janškovega sela pri Vinski Gori, ki je lani z nožem poskušal umoriti svojega znanca, bo za zapahi tri leta, hkrati se bo zdravil zaradi alkoholizma. Svoje dejanje bi morda celo dokončal, če se ne bi 42-letnik uspel obraniti. V času dejanja, so dejali na sodišču, je bil zmanjšano prišteven. Zaradi alkohola.

 

Zaporniških rešetk pa ne bo videl 36-letni Ivan Plaskan. Ta je julija pred dvema letoma pri Polzeli umoril lastno mater, napadel naj bi celo očeta. Mamo je zabodel z  nožem ko je počivala, izkrvavela je pri vratih, zatem ko je poskušala poiskati pomoč, a zaradi hudih poškodb ni zmogla prehoditi nekaj metrov. 36-letniku so dosodili obvezno psihiatrično zdravljenje, ki pa sme trajati največ 10 let. V času umora je bil neprišteven zaradi hude bolezni. Prav tako bo kazen v psihiatrični ustanovi in ne zaporu odsedel 59-letni Franc Rebevšek, ki je pred leti v Kovinarski ulici v Celju umoril svojega prijatelja. Pretepel ga je z lesenim ročajem po hrbtu in glavi, nato naj bi ga še obrcal. Tudi njega je zaporne kazni “rešil” alkohol in posledično neprištevnost …. “Samo ali kar” 10 let bo v zaporu 35-letni Zlato Farčnik, ki je svojega 78-letnega znanca predlani po glavi s sekiro namahal kar štirinajstkrat. Medtem ko Frecetu pri manjši kazni ni pomagala bolezen, je Farčniku alkohol, zaradi česar je bil menda bistveno neprišteven, zato so mu dosodili 10 let zapora.Triletno kazen pa je že zdavnaj odsedelo mlado dekle, ki je pred leti na Mariborski cesti z nožem umorilo Zvonka Pratnekerja, vendar tudi ne v zaporu, temveč na oddelku za zdravljenje odvisnosti od drog v Ljubljani … To je le nekaj primerov z našega območja, za nekatere odmevnejše umore na Celjskem se sojenja bodisi sploh še niso začela kamorkoli končala …

 

SIMONA ŠOLINIČ

FOTO: sherpa@t-1.si

 

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

France Frece s celjsko odvetnico Albino Vedenik.

 

 

Dan že­na – kaj pa nji­ho­vih pra­vic?

»So po­droč­ja, kjer se lah­ko poh­va­li­mo z do­brim sta­tu­som žensk. De­ni­mo z otroš­kim vars­tvom, ki je ze­lo do­stop­no. Smo na pr­vem me­stu v Evro­pi pri za­po­sli­tvi žensk z otro­ki do 12. le­ta, spet na dru­gi stra­ni pa to ne dr­ži za žen­ske brez otrok. Kar 95 od­stot­kov žensk ima sred­njo šo­lo, med­tem ko je pov­preč­je v Evro­pi 80 od­stot­kov, tu­di di­plo­mi­ra ali ma­gi­stri­ra več žensk kot moš­kih, ne­ko­li­ko manj žensk pa kon­ča dok­to­rat,« pra­vi di­rek­to­ri­ca Ura­da za ena­ke mož­no­sti Maj­da Puč­nik Rudl.

Kljub te­mu, da po­lo­žaj žensk v Slo­ve­ni­ji ni ta­ko ze­lo »na psu«, bi bi­lo tre­ba ne­ka­te­re stva­ri ven­dar­le nuj­no iz­bolj­ša­ti.

 

Ve­li­ko je pred­pi­sov o pre­po­ve­di di­skri­mi­na­ci­je, še več pa pri­me­rov, da se ta še ved­no do­ga­ja …

Di­skri­mi­na­ci­ja je, če je ne­ka ose­ba za­ra­di oseb­nih oko­liš­čin obrav­na­va­na slab­še kot dru­ga ose­ba. Naj­več di­skri­mi­na­ci­je je na po­droč­ju tr­ga de­la in za­po­slo­va­nja. Še ved­no se na­mreč do­ga­ja, da po­ten­cial­ni de­lo­da­jal­ci vpra­ša­jo kan­di­dat­ko za de­lo gle­de pri­ča­ko­va­nja otrok, na­čr­to­va­nja dru­ži­ne in po­dob­no. Za­kon o de­lov­nih raz­mer­jih to ja­sno pre­po­ve­du­je!

 

Je za­to strah žensk za de­lo to­li­ko več­ji?

Da. Naj­več­jim tve­ga­njem za kri­vi­ce so pod­vr­že­ne žen­ske brez ali z niz­ko izo­braz­bo, te naj­manj poz­na­jo pra­vi­ce in so za­to ran­lji­ve in pod­vr­že­ne revš­či­ni. Med žen­ska­mi, ki ima­jo kon­ča­no vi­so­ko šo­lo in so sta­re od 18 do 30 let, jih je kar 77 od­stot­kov brez­po­sel­nih, ogrom­no mla­dih žensk ima za­po­sli­tev sa­mo za do­lo­čen čas! Na tem po­droč­ju bi se mo­ra­lo ne­kaj nuj­no spre­me­ni­ti, mo­ra­li bo­mo po­skr­be­ti za ugod­nej­še raz­me­re za za­po­slo­va­nje mla­dih.

 

Na ka­te­rem po­droč­ju tr­ga de­la pa je naj­več žensk?

V ta­ko ime­no­va­nih »žen­skih po­kli­cih«. Am­pak že ta izraz je na­pač­no za­stav­ljen, saj je spet us­mer­jen v ste­reo­tip­ne po­gle­de na žen­ski spol. Naj­več žensk je v pe­da­goš­kih po­kli­cih, sle­di­jo zdravs­tvo in so­cia­la, umet­nost in hu­ma­ni­sti­ka, bolj pri kon­cu so zna­nost, ma­te­ma­ti­ka in ra­ču­nal­niš­tvo. Naj­manj žensk je v proi­zvod­nji in grad­be­niš­tvu.

 

Kaj pa v po­li­ti­ki gle­de na žen­ske kvo­te?

Tu­kaj smo v Slo­ve­ni­ji na re­pu v pri­mer­ja­vi z dru­gi­mi evrop­ski­mi dr­ža­va­mi. Če­prav je bi­lo na dr­žav­noz­bor­skih vo­li­tvah med več ka­kor ti­soč kan­di­da­ti 35 od­stot­kov žensk, je bi­lo med iz­vo­lje­ni­mi le 12 po­slank. Za­sto­pa­nost žensk v dr­žav­nem zbo­ru je to­rej ko­maj 13,3-od­stot­na.

 

Pa je kak­šna raz­li­ka med moš­kim in žen­sko v po­li­ti­ki?

Gre za to, da se zdaj ne­ka­te­ra »žen­ska« vpra­ša­nja manj iz­po­stav­lja­jo. Če po­vem dru­ga­če, po­mem­bno je, da so žen­ske bolj ude­le­že­ne v po­li­ti­ki, v od­lo­ča­nju, ker do­bi­mo ta­ko nek do­pol­nil­ni po­gled s sta­liš­ča žen­skih po­treb in iz­ku­šenj na do­lo­če­no po­droč­je, o ka­te­rem se od­lo­ča.

 

Am­pak, če si po­slov­na žen­ska in če ob tem še ni­maš otrok, si že »ka­rie­rist­ka« …

Tež­ko bi re­kla, da je žen­ska ka­rie­rist­ka, če se ka­sne­je od­lo­či za otro­ke. Žen­ske opra­vi­jo več dru­žin­ske­ga in gos­po­dinj­ske­ga de­la in ima­jo v po­slov­nem živ­lje­nju pre­ma­lo dru­žin­ske pod­po­re. In to se vi­di tu­di v po­li­ti­ki. Ko so po­slan­ce v Evrop­skem par­la­men­tu spra­še­va­li, kje vi­di­jo ovi­ro za po­li­tič­no udejs­tvo­va­nje, so žen­ske de­ja­le, da v do­ma­čih ob­vez­no­stih, v tra­di­cio­nal­nih pri­ča­ko­va­njih in po­manj­ka­nju dru­žin­ske pod­po­re. Moš­ki so od­go­var­ja­li po­pol­no­ma dru­ga­če. Ome­nja­li so pre­majh­no pod­po­ro stran­ke in vo­liv­cev! In rav­no ta ste­reo­tip pri­ča­ko­va­nja je ovi­ra za žen­sko, hkra­ti pa vzpod­bu­da za moš­ke. Še ved­no na­mreč pre­vla­du­je pred­sta­va, da mo­ra­jo moš­ki bi­ti vo­dil­ni v po­li­ti­ki.

 

Po kom bi se to­rej mo­ra­li zgle­do­va­ti in po kom ne?

Skan­di­nav­ske dr­ža­ve so zna­ne po tem, da ze­lo spo­štu­je­jo pra­vi­ce obeh spo­lov. Žen­ske so ude­le­že­ne v de­lo­va­nju dr­ža­ve, od­lo­ča­jo tu­di v po­li­ti­ki pov­preč­no v 42 od­stot­kih. Naj­slab­ši po­lo­žaj žensk je v Evro­pi v me­di­te­ran­skih dr­ža­vah, de­ni­mo v Ita­li­ji in Gr­či­ji.

 

SIMONA ŠOLINIČ

 

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

Žen­ske v Slo­ve­ni­ji so za 3,4 le­ta sta­rej­še od moš­kih, 94 od­stot­kov jih ima kon­ča­no sred­njo šo­lo, 75 od­stot­kov jih na­da­lju­je štu­dij, ob rojs­tvu pr­ve­ga otro­ka so stare 28 let, na uro so pla­ča­ne 5 od­stot­kov manj kot moš­ki, ži­vi­jo 9,1 le­ta dlje kot moš­ki. So bolj pod­vr­že­ne di­skri­mi­na­ci­ji, na­si­lju in revš­či­ni. Žen­ske zbo­li­jo za bo­lez­ni­mi sr­ca in oži­lja v pov­preč­ju 10 let ka­sne­je kot moš­ki …

 

V ok­vi­ru Ura­da za ena­ke mož­no­sti de­lu­je za­go­vor­nik na­če­la ena­ko­sti, na ka­te­re­ga se lah­ko obr­ne kdor­ko­li, ki me­ni, da so mu kr­ši­li pra­vi­ce. Do­seg­lji­vi so na na­slo­vu za­go­vor­nik.uem­@gov.si ali na bez­plač­nem te­le­fo­nu 080 12 13.

 

De­kli­ce, ro­je­ne v le­tih 2006–2007, lah­ko pri­ča­ku­je­jo, da bo­do do­ča­ka­le 82,3 le­ta. V pri­mer­ja­vi z le­ti 1996–1997 se je živ­lje­nje za žen­sko po­dalj­ša­lo za 4,3 le­ta.

 

Le­ta 2007 so bi­le naj­bolj rod­ne žen­ske, sta­re 28, 29 in 30 let, pred pet­naj­sti­mi le­ti pa žen­ske, sta­re 23 let.

 

V Slo­ve­ni­ji v revš­či­ni po­se­bej iz­sto­pa­jo žen­ske, sta­re nad 65 let, ki ži­vi­jo sa­me. Ju­ni­ja la­ni so iz­pla­ča­li so­cial­no po­moč 21.668 žen­skam, kar pred­stav­lja do­brih 55 % vseh upra­vi­čen­cev, ki so jim po­moč do­de­li­li.

Vir Statistični urad Slovenije

 

Vsak dru­ga lez­bij­ka je žr­tev nad­le­go­va­nja in na­si­lja. Vsa­ka dva­naj­sta je bi­la po­sla­na na psi­hia­trič­no zdrav­lje­nje, prib­liž­no is­to šte­vi­lo jih je ime­lo za­ra­di spol­ne us­mer­je­no­sti te­ža­ve z zdravs­tve­ni­mi sto­ri­tva­mi ali ob re­še­va­nju sta­no­vanj­ske­ga prob­le­ma. Vir: Anketa o diskriminaciji istospolno usmerjenih

 

Eden redkih policistov “z jajci”?

Intervju z nekdanjim celjskim policistom Milanom Petrovičem sem v Novem tedniku objavila že kar nekaj časa nazaj. Osebno mi je ta intervju eden boljših, pa tudi  Petrovič je izredno markantna oseba, ki je zelo!! zaznamovala nekdanjo celjsko policijo v pozitivnem smislu. Glede na sedanje stanje v policiji, kjer se po vseh teh letih pometanja pod preprogo obeta vendarle nekaj sprememb, sem se odločila ta pogovor objaviti kljub temu, da ni več tako »svež«.

Ob tem bi posebej poudarila (ker Petrovič navaja predvsem vodilne v policiji), da je z novim (sedanjim) vodstvom večina policistov zdaj dobila upanje, da se bodo razmere resnično izboljšale, še posebej tiste, vezane na zaščito policistov.

Prijetno branje.

 

 

Ena baraba v grob, druga na Dob! 

 

Mediji so polni zgodb o kriminalcih, dolgih sodnih postopkih in napadih na policiste. Javnost že odkrito govori, da imajo več pravic kriminalci kot žrtve, da se večina storilcev kaznivih dejanj z lahkoto izogiba sodnim procesom, medtem ko država iz poštenega človeka iztisne nekaj evrov, ker je parkiral napačno. Kdo iz kriminalcev dela heroje? Neuradno smo izvedeli, da je manjkalo le malo, da bi nekaterim celjskim policistom prekipelo. Živce so jim parale znane celjske face, ki imajo na vesti že številna huda kazniva dejanja, a je videti, da so za sodišča in pravico nedotakljivi. In če jih vsakodnevno srečujejo in morajo požreti marsikatero grožnjo in žaljivko na svoj račun, je jasno, da imajo vse pogoje, da jim bo enkrat resnično prekipelo. Toda ni za zaobiti dejstva, da vsak policist s seboj nosi pištolo! Orožja pa je dovolj tudi v celjskem podzemlju. Bo kdaj kakšnemu policistu res prekipelo?

 

“Policist je tudi človek in če ga kakšni kriminalci leta in leta “kljujejo”, veste, da je možno, da mu enkrat poči. Tudi sam sem se bal, da ne bi kdaj izgubil razsodnost zaradi tega,” pravi Milan Petrovič. 25 let je s celjskih ulic preganjal kriminalce in nepridiprave in Celjani se ga še danes spominjajo kot enega najboljših policistov. Upokojen policist se je odločil, da brez dlake na jeziku pove svojo zgodbo.

 

“Pred časom so mediji pisali o prisilnem privodu, v katerem naj bi poškodovali moškega. Kar prekipelo mi je, ko sem to bral. Deset let sem ravno zaradi te osebe, ki smo jo pred leti po uradni dolžnosti ovadili zaradi napada na uradno osebo, hodil po sodišču. Neverjetno je, kolikokrat se lahko nekdo izmuzne, deset let sodnih postopkov, pa je vse zastaralo. To je katastrofa! O pravici in poštenju tu ni govora. Če se zadeva na sodišču vleče 10 let, potem se ne morejo čuditi, da nekomu prekipi. In mediji na koncu iz kriminalcev naredijo junake!

 

Zakaj mediji? Se vam ne zdi, da se zatakne v sistemu?

Policija v preiskavi naredi kolikor lahko. Zatakne se pred sodbo. Če se človek sojenju izmika, se ga opozori, so tudi drugi prijemi, če bi jih le dosledno izvajali. Policisti dobijo nalogo, da nekoga prisilno privedejo na sodišče, zato morajo včasih tudi vlomiti v stanovanje. Potem človeka privedejo na sodišče in tam je zadeva včasih v nekaj minutah končana. Javnost pa okrivi policiste?

 

Iz ust policistov je večkrat slišati, da je zakon pisan na kožo kriminalcev …

Saj se nekateri zavedajo, kaj se dogaja, ampak ne morejo veliko narediti, saj je vse vodeno iz generalne policijske uprave in ministrstva. Tisti “pametni” iz pisarn bi morali biti večkrat na terenu, da bi videli, kaj se tam dogaja. Obleči bi morali navadno policijsko uniformo in doživeli bi marsikaj. Ker to, kar se dogaja zdaj na ulicah, da policiste zmerjajo že smrkavci, je nedopustno.

 

V 25 letih ste delali največkrat kot policist na terenu in videli marsikaj …

Nikoli se nisem dal podkupiti, nisem se bal, bil sem vedno na strani oškodovancev. In biti na terenu je najtežje. Tu so dežurstva, delo v intervenciji predvsem med vikendi, ko je nasilja, alkohola, vlomov in umorov največ.

 

Toda preden se človek odloči za policijsko delo, mora vedeti, kaj ga čaka. Po toči zvoniti je prepozno, pravijo.

Jaz sem se odločil za šolanje za policista pri 21. letih, torej, ko sem bil osebnostno že oblikovan in sem vedel, kako in kaj. Kako pa naj danes najstnik, ki se kot piščanček loči od mamice, ve, kaj ga čaka. Najprej jim pokažejo sirene, motorje, avtomobile, helikopterje in so vzhičeni. Nihče pa jim ne pove, da bodo delali ob vikendih, v dežju in mrazu, da bodo v nevarnosti. Ko pa fantje enkrat padejo v to, je prepozno. Mislite, da jih ni bilo strah, ko so prvič prišli na kraj pretepa, pa so leteli noži in steklenice …

 

Kakšen primer je vas najbolj prizadel?

Prizadeli so me umori, spomnim se, da je oče utopil svojo nekaj let staro hčerko in brez čustev razlagal, kako je to storil. Hudo je bilo, ko smo videli nasilje v družinah in ob prometnih nesrečah …, ljudje so umirali na naših rokah To so težke zadeve, ki te lahko tudi čustveno dotolčejo. Priznam, možje smo, a smo se kdaj tudi razjokali.

 

Kako se razlikuje izpoved nekega storilca takoj po krvavem dogodku od njegove izpovedi na sodišču?

Najprej je stvar kristalno čista. Policiji nekdo pove realno sliko dogajanja, kljub temu da je v šoku. Ko pa tak človek dobi odvetnika in se o obrambi pouči, se vse obrne vse na glavo in potem je videti, kot da bi se policisti lagali, čeprav so delali pošteno.

 

Vam je kdaj žal, da ste zaradi poštenosti velikokrat potegnili krajšo?

Seveda. Ni bilo napredovanja, pustili so me “nekje zadaj”. Tisti, ki nič ni delal in se je po domače rečeno “šlepal” ter bil mila jera, je bil pa dober. Veste, jaz na terenu nisem lovil tistega, ki dela in je pošten, ampak prave kriminalce in težke prekrškarje, ki se jih mnogi niso upali lotiti. Zato pa sem imel več pritožb, a so na koncu ugotovili, da moje delo ni imelo lukenj.

 

Je tudi danes milih jer v policiji veliko?

Še slabše je. Večina vodilnih kadrov je zrasla iz mirnih fantov. Samo s teorijo so nabrisani …, punčke, ki se dajo voditi! Fantje se ne upajo izpostavljati, kar je razumljivo. Enkrat, dvakrat se na njegovo delo kriminalci pritožijo in ker ne dobijo občutka, da vodstvo zaupa policistom, si rečejo “pa za koga se bom jaz boril” in ne dajo vse od sebe.

 

Vas so se nekateri storilci pošteno bali, kaj svetujete policistom?

Karkoli bi jim rekel, bi jim samo škodoval. Težko je dajati nasvet, dokler bo javnost mislila tako kritično o policiji in dokler bo pravni sistem tak kot je in dokler bodo na ministrstvu zadeve vodili tako kot jih …

 

…torej slabo…

Da. Storilci so zelo zaščiteni, nekdo bo plačal če bo malo pritisnil na plin, tisti pa, ki pa ima izkušnje s kaznivimi dejanji, ki je povratnik pa se lahko pritoži kamorkoli. Policisti dobijo pritožbe in čeprav so mogoče dobro delali, so očrnjeni.

 

Zakaj jih je strah in zakaj ne stopijo skupaj in na glas povedo, kaj jih moti?

Mislim, da vsi niso tako enotni. Toda če bodo to naredili, imajo slabo zaščiten hrbet. Vodstvo ni na njihovi strani. Šefi jih takoj potlačijo. Tako razmišljajo. Bojijo se barab, ker se jim lahko krvavo maščujejo. Bojijo se sodišč, ker je videti, da bodo tam verjeli fakinu in ne policistom. Lahko izgubijo službo, gredo na disciplinski postopek. Opečeš se in nihče te ne ščiti. Bom drugače povedal: proti vetru se lulati ne da…

 

Opaziti je, da ste ogorčeni tudi nad sodnim sistemom.

Dober strokovni kader je šel med odvetnike, med ostalimi pa je veliko “fantkov za vse”, ki imajo premalo prakse in se ne trudijo dovolj. Ko bi pa bi nekdo odgovarjal za neko škodo, pa bi ljudje gledali drugače. Denar gre namreč iz žepa davkoplačevalcev. Verjamem, da en sodnik ne more narediti vsega. Poglejte, najboljši odvetniki so na strani barabinov in primeri padajo kot lego kocke.

 

Mislite, da se zna zgoditi, da bo zaradi jeze nad vsem tem kateremu izmed policistov enostavno počilo?

Ni za reči, da to ni možno. Policisti so na koncu koncev še vedno samo ljudje. Če je človek pošten, mu je treba pomagati, nekatere kriminalce pa na ulicah vidiš z novimi avti, so kot največji frajerji, ki jim nihče nič ne more. Večji kriminalec je, bolj se ti smeji. To pa boli. Toda, nekateri so plačali …

 

Govorite o mafijskih obračunih?

Da. Tega bo še veliko. V mafiji je obračunavanje med sabo enostavni recept. En barabin ubije drugega. Ena baraba v grob, druga v Dob.

 

Kje je za mlade danes več vzornikov, med kriminalci ali policisti?

Med kriminalci in to je sramota. Nasilje, divja Amerika … vse to je prišlo k nam in ljudje imajo radi negativne stvari. Veliko barab je herojev, ker policijo toži, se ji upira, čeprav bi nekateri morali odsedeti po deset let. Tega ljudje ne vedo, vedo pa policisti. 

 

Naredi zapor iz kriminalca poštenjaka ali še večjega kriminalca?

V bistvu tam naredijo maturo. Redki so tisti, ki pridejo po izhodu iz zapora na normalne poti. Ne znajo več svobodno živeti in se podajo nazaj v kriminal. Pozitivna je mogoče le 4- do 5-letna zaporna kazen, kar pa je več, se mi zdi, da je izgubljeno.

 

Torej niste ne za smrtno ne za doživljensko zaporno kazen?

Slednje je le strošek. Če gre pa za hudega kriminalca, je res bolje, da je za rešetkami. Spomnite se Metoda Trobca.

 

Je na celjskih ulicah veliko potencialnih trobcev?

Seveda, in to takih, ki bodo slej ko prej ubili kakšnega policista. Toliko smrkavcev ima nož za pasom. Policisti vedo za ljudi, ki so na prostosti in kakšna grozodejstva so naredili in kako hladno so opisovali svoje zločine. Kriminalci so prerasli našo državo. To so nevarni ljudje.

 

Govoriva le o storilcih kaznivih dejanj, kaj pa žrtve?

Nanje družba premalo misli! So premalo zaščitene. Kje pa imajo denar za zasebne tožbe, če jih sodišče napoti nanje? Baraba gre pa k varuhu človekovih pravic, odvetnika pa plača država. Ropajo davkoplačevalce, žrtev pa trpi.

 

Je trpela zaradi vašega dela kdaj tudi vaša družina?

Strah jo je bilo zame, a so moje delo dobro poznali. Imel pa sem strese in šoke. A podpora družine mi je veliko pomenila.

 

Če bi zavrteli čas nazaj, bi se še enkrat odločili za policijo?

Ja. Bi pa delal drugače …

 

 … manj pošteno?

Da. Dosegel bi višje cilje.

 

Bi vam karakter sploh to dopustil?

Mislim, da ne. Sem pošten, nisem mila jera in ni me strah.

 

Ste pa kljub pokoju še vedno policist “z jajci” …

…tako je.

 

SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

 

Se zaradi krize že pozna višja stopnja kriminala?

Nekatere delodajalce je lahko upravičeno strah – Komu se bo še »zrolalo«?

Primer s Celjskega, ko je 43-letni moški s Stranic vrgel molotovko v pisarno direktorja, v proizvodne prostore v Štorah, nato še v direktorjevo hišo, je več kot očitno posledica stiske, ki jo je doživljal ob odpovedi. To je dobil dan preden je storil nerazumno dejanje. Moški je trenutno v priporu, kjer lahko ostane več kot mesec dni!

Poznavalci po tihem napovedujejo, da bo morda še marsikomu zavrelo ob izgubi službe, čeprav nasilje nikakor ni rešitev – pahne le v globjo krizo.
Te dni je bilo težko najti sogovornika, ki bi uradno na glas povedal, da se bo finančna oziroma gospodarska kriza zrcalila tudi v višjem odstotku kriminala. Seveda je kaj takšnega uradno nehvaležno napovedati, čeprav je res, da prihajajo časi, ko si bodo nekateri še bolj napolnili žepe z goljufijami, nekateri bodo pahnjeni v odvisnosti, ker bodo v tem videli rešitev, spet drugi se bodo okoristili z vlomi in tatvinami. »Toda kriminal in nasilje stvari nikakor ne rešujeta,« svari vodja celjskih kriminalistov Jože Senica. »Ne glede na vzroke, zakaj nekdo stori kaznivo dejanje, bomo storilce ustrezno preganjali na podlagi zakonskih predpisov!« Senica svetuje tudi treznost pri odločitvah o odpuščanjih tako na strani delodajalcev ter delavcev.

Maščevanja?

Kljub opozorilom je slika, ki jo s krizo prinašajo zahodne države drugačna. V Angliji se je denimo strmo povečala stopnja kriminala, da ne govorimo o Ameriki, kjer prihaja do množičnih umorov. Ravno to se je zgodilo pred tedni, ko je moški ob izgubi svoje in ženine službe in ob velikih dolgovih s pištolo postrelil otroke, ženo in sebe … Se tak val nasilja utegne pojaviti tudi pri nas? »Da, ampak upam, da ne s takšnimi primeri kot v Ameriki. Mogoče se v Sloveniji kriza niti ne čuti toliko na nekaterih področjih. Se pa o tem veliko govori, kar je prav, saj ljudje morajo vedeti, so pa s tem psihično obremenjeni. Če nastopi tista prava kriza, bo brez dela in dohodkov ostalo še več ljudi. Ljudje smo navajeni zagotovljenih dohodkov, če pa pričakujemo da teh ne bo, smo zaskrbljeni, v stresu, krhajo se odnosi v družini, nekateri težav ne zmorejo reševati. In to je hud pritisk. Posledično se bo pojavilo družinsko nasilje,« pravi dr. Peter Umek, profesor za kriminalistično psihologijo na Fakulteti za varnostne vede v Ljubljani.
Možno je, da se nekateri ne bodo znašli v konfliktnih situacijah, rešitve pa videli v alkoholu, drogah, kar stvari le poslabša in posredno vpliva na razvoj nasilja. Na udaru so najbolj mladi. » Pa tudi mlade družine! Zamislite si: kupili so avtomobil, stanovanje, gradijo hišo, naenkrat pa niso več kreditno sposobni. Kaj storiti? Ne le kriminala, morda bo več tudi razvez! Mladi so gotovo ranljivi, saj službe ne bodo dobili tako zlahka, čeprav so izobraženi,« razmišlja Umek. Nekateri naj bi se zatekali tudi k različnim ilegalnim možnostim pridobivanja denarja. Na vidiku so goljufije, prevare, morda vključevanje v denarne verige, nasedanje verižnim pismom … Razcvetel naj bi se tudi spletni kriminal.

V tujini so znani primeri, da se je odpuščeni vrnil v pisarno, tam postrelil vodilne in tudi druge. Ta napetost lahko narašča in v tistih, ki teh frustracij ne obvladajo, lahko hitro pride do maščevanja ali nepremišljenega dejanja, dodaja Umek. Obstaja verjetnost, da se pojavijo skupine posameznikov in nato uničijo obrate, delovne prostore …. »Te stvari so seveda zelo verjetne! Skrbi me tudi za starejše, med 50. in 60. letom starosti. Perspektiva za zaposlitev je pri njih slabša in lahko nastane obrnjena slika, frustracijska agresivnost je usmerjena navznoter, proti sebi. Ljudje v obupu delajo nepremišljene stvari …« še svari Umek.
So torej predvsem tisti delodajalci, ki morda krizo izkoriščajo za brezglava odpuščanja, sami pa sedijo na kupih denarja, »upravičeno« prestrašeni?

SIMONA ŠOLINIČ
Foto: sherpa@t-1.si

 

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

 

Primer Kajtna: končno obtožnica! JUTRI: INTERVJU O TEM, ZAKAJ SLOVENSKI ZDRAVSTVENI SISTEM TAKO TEŽKO PRIZNA NAPAKE

Konec nedotakljivosti medicinskega osebja, ki dela napake?!

 

Celjsko okrožno državno tožilstvo je v ponedeljek po končani preiskavi vložilo obtožnico zoper medicinsko sestro in višjega medicinskega tehnika v primeru smrti Bojana Kajtne. Kot je znano, je Kajtna leta 2006 umrl pred celjsko urgenco, zatem ko so ga od tam kljub bolečinam napotili po napotnico. Na tožilstvu pravijo, da sta oba zaposlena v celjski bolnišnici “ravnala v nasprotju s svojo poklicno dolžnostjo in sta odgovorna za smrt Kajtne”.  Gre za kaznivo dejanje povzročitve smrti iz malomarnosti. Grozi jima od nekaj mesecev do pet let zapora.

 

Kajtna se je zgrudil dobesedno pred vrati celjske urgence, od koder so ga kljub njegovi izjavi, da ga stiska v prsih, poslali po napotnico v sosednji zdravstveni dom. Kljub temu, da je sodnik, ki je primer šele pred meseci menda prevzel od druge sodnice, sodno preiskavo izvedel v zelo kratkem času, pa odvetnik družine Kajtna Bojano Grubar vztraja pri mnenju, da je preteklo zelo dolgo časa od dogodka do začetka sodne preiskave: “To je za naš sistem seveda hitro, v vseh civiliziranih državah pa nenormalno dolgo!” Grubar med obtoženimi še vedno pogreša zdravnico, ki je bila takrat dežurna, saj še vedno meni, da je odgovorna tudi ona, saj tim, ki dela z njo, dela po njenih navodilih. Svojci pokojnega Kajtne so enakega mnenja. “Zdravnica je bila takrat vodja te izmene. Dvomim, da vse te pogovore in dogovore v ordinaciji ni slišala! Po informacijah, ki jih imam, naj bi se tudi potem, ko so ga oživljali, pogovarjali, da ‘je ta gospod že stal na vratih in iskal pomoč’. Vse njene izjave, ki jih je dala meni, se začnejo s tem, da so brata “našli zunaj in da so storili vse, kar so lahko”.  Torej, ali res ni vedela ali pa gre za prikrivanje,” nam je razlagal brat pokojnega Boris Kajtna, ki dodaja, da je za svojce najtežje, ker je brat umrl sam in v hudih bolečinah na tak način.

 

“To nas spremlja ves čas. Druga stvar, ki boli, pa je, da od vsega začetka prikrivajo. Če bi bili takrat slučajno v čakalnici ljudje, ki nas poznajo, je vprašanje, če bi vse to prišlo na dan. Mi bi misli, da je šel Bojan naprej naravnost v zdravstveni dom in da pred tem sploh ni iskal pomoč v bolnišnici …” še pojasnjuje Boris Kajtna.Zdaj bo treba čakati še na razpis sodne obravnave. Skoraj zagotovo pa se ti postopki zdaj nekoliko hitreje odvijajo tudi zaradi medijev, ki ne pustimo, da se kaj pomete pod preprogo.

 

 

A še zdaleč primer Kajtna ni edini na našem območju, kjer naj bi bili za smrt ali hude posledice pacienta krivci zdravniki. Celjan Osman Lutolli se s sodnimi mlini, ki tudi v njegovem primeru bolj počasi meljejo, bojuje že deset let. Njemu so namreč po nepotrebnem odstranili del pljuč! Še danes se ne ve, ali je bila diagnoza – rak pljuč – sploh prava ali ne. Je pa Okrožno so­diš­če v Ce­lju lani konč­no delno raz­so­di­lo, da so odš­kod­nin­sko od­go­vo­rne Bol­ni­šni­ca To­pol­ši­ca in Splo­šna bol­ni­šni­ca Ma­ri­bor ter nju­ni za­va­ro­val­ni­ci. Sod­ba si­cer ni bila konč­na, saj so­diš­če o vi­ši­ni to­že­ne­ga zah­tev­ka še ni od­lo­či­lo.

 

Do konca marca pa naj bi na zatožno klop v Ljubljani sedel tudi celjski patolog Boris Kavčič, in sicer zaradi povzročitve smrti iz malomarnosti. Ker naj ne bi pregledal tkiva pacientov, izvidi so namreč ključni za nadaljevanje zdravljenja, se je to maščevalo pacientom. Gre za primer, kjer so nam v začetku leta na ljubljanskem sodišču najprej zatrdili, da je postopek ustavljen, nato pa se popravili, češ da so ga ustavili le v enem delu obtožb, kjer je zadeva zastarala. In še to. Jutri se v Celju začenja sojenje tudi celjskemu priznanemu zdravniku Zdenku Orožimu prav tako – zaradi povzročitve smrti iz malomarnosti.

 

Če bo do sojenja v primeru Kajtna prišlo v doglednem času in glede na vse ostale primere sojenj zdravniškemu osebju v zadnjem času v Sloveniji, je morda prišel tudi čas, da zdravniki in medicinsko osebje, ki stori napako, pri nas ne bodo več tako nedotakljivi … Govorimo seveda o tistih, ki storijo napako in se zatem skrivajo za sistemom, ki ima pod preprogo že marsikaj in ki zelo težko prizna napako. Številni primeri na sodiščih, o katerih se v medijih odkrito govori, namreč lahko vplivajo tudi na to, da se bodo ljudje morda tudi bolj odločali prijaviti kakšen primer, o katerem so do zdaj bili tiho. Pa tudi tistim zdravniškim delavcem, ki svoje delo opravljajo s častjo in dobro, bo lažje. Njihova imena namreč javnost pogosto meče v isti koš s tistimi, ki nikoli ne odgovarjajo za svoje nepravilnosti …

SIMONA ŠOLINIČ

 

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 

 

Slovenija krši pravico do življenja?

“Pod preprogo zdravstvenega sistema je veliko ‘zakopanega’!” – Se obeta še ena afera na Celjskem?

Te dni sem večkrat poročala o primeru domnevnih napak medicinskega osebja na našem območju. Vsi primeri nazorno kažejo, da je takšne napake izredno težko dokazovati, čisto vsak primer pa se nenormalno vleče. Pogovarjala sem se z mariborskim odvetnikom Bojanom Grubarjem, ki je znan po zastopanju zakoncev Šilih s Koroške, ki sta slovenjgraško bolnišnico tožila zaradi smrti svojega 16-letnega sina. Postopek se je vlekel več let, nakar so na Evropskem sodišču za človekove pravice razsodili v prid Šilihovih, toda država bo zelo težko dala denar za tisto, kar je storila narobe. In četudi ga da – storjene napake nikoli ne more popraviti in vrniti mrtvega sina.

Grubar je pred leti bil med vodilnimi v mariborski bolnišnici, zato ga v postopkih, kjer zastopa oškodovance zaradi domnevnih zdravniških napak, težko prepeljejo žejnega čez vodo … V pogovoru sem dobila občutek, da bo v sodni dvorani za nasprotnike zelo trd oreh in da bo šel “na nož” v smislu, da je odločen dokazati, da v zdravstvenem sistemu nekaj močno smrdi!

Zastopa tudi svojce v primeru Bojana Kajtne, ki je umrl pred celjsko urgenco, ker ga kljub bolečinam niso sprejeli na pregled, ampak so ga poslali po napotnico. Pred dnevi so proti medicinski sestri in zdravstvenem tehniku, ki naj bi bila odgovorna za njegovo smrt, vložili tudi obtožnico. Toda Grubar vseskozi v tem postopku pogreša zanj glavnega krivca – takrat dežurno zdravnico.

“Od dogodka pred urgenco do vložitve obtožnice je preteklo veliko časa. Vseskozi so ugotavljali odgovornost medicinske sestre in zdravstvenega tehnika. Osebno sem mnenja – pa ne zagovarjam obtožencev – da bi državno tožilstvo moralo v prvi vrsti ugotavljati odgovornost nadrejenih. Ker je v zdravstvu zelo poudarjeno načelo subordinacije (načelo subordinacije pomeni, da je celotna organizacija grajena na razmerju doslednega spoštovanja odločitev nadrejenega oziroma na razmerju nadrejeni in podrejeni, opp.) je nedvomno, da sestra ali tehnik nikakor ne moreta sama presojati, ali bosta sprejela v urgentni ambulanti paciente z napotnico ali brez nje. Mislim, da je bila preiskava preveč ozko usmerjena in da je takšna tudi obtožnica.”

Ampak, saj bi lahko obtožnico razširili in bi se v njej pojavila tudi takrat dežurna zdravnica kot obtoženka.

Da, obstaja sicer teoretična možnost, da državni tožilec na obravnavi res razširi obtožbo in vloži obtožbo še za eno odgovorno osebo. Toda v praksi še nisem srečal takega primera in mislim, da v tej zadevi tudi ne bo tako …

Javnost je dobila občutek, da se postopki v primeru Kajtna vlečejo in vlečejo. Komu je v korist vsa ta počasnost?

Mi imamo sistem preiskave kot ga v Evropi pozna še redko katera država. In tak naš sistem pač ne omogoča neke učinkovitosti. Počasnost pa je vedno v korist obtožencev …

Vmes je umrla tudi glavna priča! Na drugi strani pa je v prid vaši strani izvedensko mnenje, da bi Kajtni lahko pomagali, če bi ga pregledali …

Če umre glavna priča, državno tožilstvo predlaga, da se na glavni obravnavi prebere zapisnik njenega zaslišanja. Seveda bo obramba temu nasprotovala. Možno je celo, da bo ta dokaz izpadel. Ravno glede na mnenje izvedenca medicinske stroke, na katerem obtožnica tudi temelji, mislim da to pričanje ni toliko pomembno.

Se bojite, da so druge priče v tem času veliko pozabile?

Te stvari so odvisne od primera do primera, vendar, pri tako drastičnem dogodku, ko nekdo pade in umrle dobesedno pred vrati bolnišnice oziroma urgence, verjemite, da ljudje ne pozabijo kar tako in tako hitro!

Znani ste po primeru Šilih. Zanimiva je razsodba v tej zadevi.

Da. Evropsko sodišče za človekove pravice je na prvi stopnji razsodilo, da Slovenija nima neodvisnega sistema ugotavljanja zdravniških napak. Sodišče je torej ugotovilo, da je Slovenija kršila pravico do življenja, ker nima takega sistema!! In poglejte aktualno zadevo, ki se je zgodila v mariborski bolnišnici (primer Bora Nekrepa opp.)! Zdravniška zbornica, torej cehovska organizacija, sama odloča o vprašanju odgovornosti svojih članov, kar je milo rečeno nenavadno.

Se je takrat po tej razsodbi sploh kdo vsaj malo zamislil?

Slovenija se je odzvala na tak način, da je vložila pritožbo zoper odločitev velikega senata Evropskega sodišča. Naredila ni popolnoma nič drugega. Čeprav gre za izredno pomembno odločitev za našo državo.

Kje je potem Slovenija v primerjavi z drugi državami? Uvrščamo se med dežele, v katerih se opravlja tranzicija. V okviru te je prisotno vprašanje lobijev in njihovih moči v smislu civilizirane demokratične ureditve družbe …

In kje je rešitev?

V tem trenutku, ko zadeve še niso sistemsko rešene, vidim rešitev le in samo v pritisku ljudi in medijev na institucije, ki opravljajo zdravstveno dejavnost. Te morajo končno začeti priznavati napake! Do teh namreč ne glede na skrbnost ljudi, ki to delo opravljajo, prihaja.

Ste odvetnik v kar nekaj primerih napak v zdravstvu. Se vam je do zdaj na primer kdaj oglasila varuhinja pravic bolnikov?

V mojih zadevah še nikoli.

Varuhinja človekovih pravic?

Da. V primeru Šilih se je oglasila sama in se opredelila do skrajno nečloveškega ravnanja do mojih strank v postopku ugotavljanja zdravniških napak. Tudi opravičila se je, vendar tega opravičila nismo pričakovali od nje, temveč od institucij v Sloveniji.

Se vam ne zdi čudno, da denimo zastopnika pacientovih pravic potrdi država, posredno torej bolnišnice. Kako lahko potem bolnice lahko kritizira nekdo, ki ga posredno nastavi?

Vseeno je bolje, da imamo vsaj te kot pa da ne bi imeli nikogar na tem področju …

Zna se zgoditi, da se bo pojavil val novih primerov obtožb, ker se o tem zdaj bolj govori.

Nihče, še posebej pa zdravniško društvo, se ne bi smelo bati kritike svojega dela in ugotavljanja odgovornosti svojih članov. Največja napaka je, da se zadeve pometajo pod preprogo. In če zdravniško društvo in zdravniki želijo, da se zadeve resnično obravnavajo verodostojno in da dobijo še večji ugled v družbi, kot ga že imajo, potem bodo morali pristati na ugotavljanje svojih napak in predvsem – priznavanje le-teh. Najslabši je tak sistem kot ga imamo danes.

Ima zdravstveni sistem marsikaj pod preprogo, ljudem pa se sploh ne sanja, kaj se tam skriva?

Menim, da ima zdravstveni sistem pod preprogo marsikaj ‘zakopanega’!

Zdaj bomo spet mediji največji krivci, da blatimo zdravnike?

Veste, če medijev v primeru Kajtna ne bi bilo, sploh ne bi prišlo do predkazenskega postopka zoper nikogar. Če bi imeli neodvisen sistem ugotavljanja zdravniških napak, potem zdravniki ne bi imeli nobenega razloga, da bi trdili, da so mediji in v zadnjem času še odvetniki tisti, ki napadajo njihovo pošteno in skrbno delo. Samo sistem bo onemogočal razpravljanje na nivoju, ki ni primerno in v čast zdravnikom.

Je morda na Celjskem kak primer, kjer zastopate oškodovance zaradi domnevne zdravniške napake, pa mediji še ne vemo zanjo?

Je. Imam stranko z vašega območja, vendar kaj več o tem zaenkrat ne morem povedati. Boste pa novinarji o tem v naslednjih tednih sigurno seznanjeni …

SIMONA ŠOLINIČ FOTO: GrupA, grupa@gmail.com

NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

 

Napake medicinskega osebja: ne, niso vsi enaki!

Znanec me je te dni vprašal, ali me ni strah pisati o domnevnih napakah medicinskega osebja, češ “tudi ti boš enkrat potrebovala njihovo pomoč …” Pa sem mu razložila, da je pred kratkim naneslo, da so v mesecu dni v bolnišnici bile kar tri osebe iz moje družine. Kolesje zdravstvenega sistema je kar naenkrat potegnilo vase posredno tudi mene. Spoznala sem ljudi, ki svoje delo opravljajo s srcem, častjo. Bila hvaležna za njihovo nesebičnost in pomoč, ko je človeku najtežje! Zato – ni me strah pisati o tem. Pišem tudi zanje. Za tiste, ki delajo dobro, a se jih meče v koš s tistimi, ki so malomarni. Ko malomarnost zmaga nad človeškim življenjem, bi tudi sama storila vse, da jo dokažem. In tako javno ločim zrno od pleve.

Smrdi sistem. Smrdijo tisti, ki nimajo pojma, kako je svojcu nekoga, ki umre tik pred vrati urgence, ker so ga poslali po napotnico. Človeka, ki nujno potrebuje pomoč, so poslali po list papirja … Si predstavljate, da Bojana Kajtno v čakalnici ne bi čisto slučajno opazili znanci? Njegova družina bi do danes mislila, da sploh ni iskal pomoč na vratih urgentne ambulante. In vse bi bilo OK?

Smrdijo tisti, ki dobijo mesečno več tisoč evrov plače iz naših žepov, ko pa človek, ki jih plačuje, pričakuje le preprosto razlago, opravičilo, so tiho. Pri spremljanju sojenj me vedno čudi, kako so oškodovanci ali svojci v takšnih primerih notranje umirjeni. Izgubijo ljubljeno osebo, nato čakajo in čakajo, da se zganejo policija, tožilstvo, sodišče. Potem (če seveda sploh pride do sojenja) nemo poslušajo vse podrobnosti, kako in zakaj je umrla ljubljena oseba. Postopki zastarajo in morajo se pomiriti še s tem. Nihče jim ne reče: žal nam je ….

Ko sem znanega mariborskega odvetnika, ki dobro pozna zdravstveni sistem, pred dnevi vprašala, ali se pod zdravstveno preprogo marsikaj skriva, je dejal, da je tam veliko “zakopanega”. Ve, da imajo tisti, ki – v primerih napak – “objektivno” ocenjujejo svoje stanovske kolege, po možnosti prijatelje, tudi veliko masla na glavi. Morda bi bil čas, da jo od sramu zarijejo v zemljo pred javnostjo, ne pa da se smehljajo pred kamerami tistim, ki so jih prizadeli.

Mimogrede, kako bi reagirala predsednica Zdravniške zbornice, če bi njen svojec umrl pred vrati urgence? Ampak ne, to se sigurno ne more zgoditi. Za takšne obstajajo stranska vrata – mimo vrst ….

SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

 

Ločitve: od iskric v očeh do polen pod noge

 

Z odvetnico Albino Vedenik sem se pogovarjala o ločitvah in o tem, ali zakonci gledajo preveč na svoje interese in premalo na otroke …

 

 

 

V Sloveniji je menda vsako leto več ločitev. Na tisoč sklenitev zakonskih zvez je 411 ločitev. Slovenska zakonca živita v miru povprečno 13,5 leta, potem ne zdržita več. Ob “kregariji” se začne še postopek za ločitev. Največ razvezanih partnerjev ima skupaj enega ali dva otroka. In da ne boste mislili, da se upokojenci ne ločujejo! Vedno več je takšnih! Postopek za razvezo zakonske zveze se začne z vložitvijo tožbe. To sestavijo odvetniki. Ko ločitveni postopek traja, se nekdaj zaljubljene iskrice spremenijo v polena pod noge … Tu v razpadajočo zvezo vstopijo odvetniki.

 

 

 

Celjska odvetnica Albina Vedenik ima na svoji mizi kar nekaj primerov zakoncev, ki to čez nekaj mesecev ne bodo več. In kako se sploh zakon konča in začne ločitev?

“Tožba se vloži na sodišče na območju, kjer sta imela zakonca zadnje skupno stalno prebivališče. Postopek se lahko začne tudi s predlogom za sporazumno razvezo. V tem primeru se morata zakonca sporazumeti o varstvu, vzgoji, preživnini in stikih z otroki. Predlogu morata predložiti tudi notarsko overjen sporazum o delitvi skupnega premoženja. Tožbo in sporazum pošlje sodišče centru za socialne zadeve, kjer opravijo razgovor z zakoncema ter podajo mnenje o premoženjskih in družinskih razmerah – ali je v korist otroka, da se ga dodeli materi, ali so stiki primerno določeni in podobno. To poročilo dobi sodišče, ki razpiše obravnavo. Glede razveze zakonske zveze sodišče vedno izda sodbo, o tem se ni možno sporazumeti. O stikih, preživnini in dodelitvi otrok, vzgoji in varstvu pa sodišče lahko izda sodno poravnavo.” 

 

 

 

Vajeni smo dolgih sodnih postopkov. Je tudi pri ločitvah tako?

Od vložitve tožbe do prve obravnave skoraj zagotovo mine šest mesecev. To je odvisno tudi od strank, ali se odzoveta na razgovor na centru za socialno delo, ali sploh prideta na prvo obravnavo … Postopek se lahko konča že takrat, če se sporazumeta o dodelitvi otrok, preživnini in stikih. Če nista enotna in se prepirata o dodelitvi otrok, se na sodišče vabijo izvedenci, kar je dolgotrajno.

 

 

 

Se zakonci v postopkih največkrat sprejo zaradi dodelitve otrok ali delitve premoženja?

Skoraj bi rekla, da je več sporov zaradi delitve skupnega premoženja.

 

 

Se je mogoče ločiti, če delitev premoženja ni točno določena?

Pri razvezi zakonske zveze se ne odloča o delitvi skupnega premoženja, to je poseben postopek, ki se običajno rešuje šele po razvezi. V primeru sporazuma pa se reši tudi vprašanje o delitvi premoženja.

 

 

 

In potem se začne boj za otroke …

Včasih je otrok avtomatično spadal k materi, medtem ko oče še stikov ni imel. Zdaj ko so stiki zakonsko določeni, kar se mi zdi edino pravilno, in če so urejeni, ni več toliko težav. Oče je lahko veliko z otrokom – če je dodeljen mami – in če so stiki redni. Imam občutek, da se večina očetov bori za otroke, če ne drugače, si želi rednih stikov. Otrok ima rad oba starša, na kar mnogi v teh postopkih pozabijo. Z omejevanjem stikov naredijo škodo otroku. Redni stiki pomenijo, da otrok ni prikrajšan glede starševske ljubezni.

 

 

 

Imate veliko primerov, ko otroke dodelijo očetu?

V večji meri so dodeljeni materi. Lahko pa se otrok v varstvo in vzgojo dodeli obema. Takrat preživi enak čas pri očetu in materi. Toda ti primeri so redki.

 

 

 

Zakonca se sporazumeta o stikih, kasneje pa pride do spora – kako potem?

Nekdanja partnerja skleneta dogovor na centru za socialno delo ali pa to rešuje sodišče. Tudi okoliščine se namreč spreminjajo. Če je otrok ob ločitvi star pet let, so stiki drugačni kot takrat, ko je star 15 let, saj ima kakšne obveznosti, kar se upošteva. V primeru, da mati, ko ji dodelijo otroka, ne omogoča njegovih stikov z očetom, ima ta pravico do vložitve izvršbe zaradi neizvrševanja stikov. Pri stikih nastopi izvršitelj, a je vprašanje, ali je to v korist otroku. Partnerja morata dati čustva na stran in razumno razmišljati.

 

 

 

Gledata na svoje koristi, ne na otrokove?

Mogoče bi rekla, da se ne zavedajo, da pri tem trpijo otroci, in ne, da se ne ozirajo na otroke, saj jih imajo radi. Toda treba se je dogovarjati v smislu, kaj je v korist otroku. Tam, kjer so otroci, ne gre za to, “kdo bo zmagal”. To jim razložijo tudi na centru za socialno delo in v posebnem družinskem oddelku celjskega sodišča, kjer mislim, da delajo dobro. V te zadeve ne smemo biti čustveno vpleteni, gre za jasno razlago, da se rešuje vprašanje otrok in ne vprašanje o tem, kaj sta imela partnerja med seboj. Nekatere ženske povedo, kakšen je moški do njih, vendar je pomembno, kakšen je oče do otroka.

 

 

 

Se premalo upošteva želja otrok pri razvezah?

Mislim, da bi morali upoštevati otrokove želje. Ponavadi se otroka ne vpleta v postopek, še posebej, če je mlajši. Lahko pa se predlaga njegovo zaslišanje. Otroka, ki je dopolnil 15 let in ki razume posledice določenega pravnega postopka, sodišče lahko zasliši samostojno. Lahko se odloči, pri kom bo živel. Do zdaj sem imela primere, da so upoštevali mnenje otroka.

 

 

 

Nato še preživnina. Je plačevanje le-te velik problem?

Ko se zakonca ločita, se obvezno določi preživnina. Plačuje jo tisti, ki mu otrok ni dodeljen. Preživnino določi sodišče po uradni dolžnosti in samo na uradnih podatkih. Tu nastopi problem, saj je nekomu, ki dela na črno, težko dokazati, da ima še dodatne prihodke. Potemtakem bi lahko za otroka plačeval višjo preživnino.

 

 

 

Ampak takšen starš je neodgovoren, če ne prizna, da ima dodaten zaslužek. Žal mu je denarja za svojega lastnega otroka?

Ne bi mogla reči, da ne želijo priznati dela na črno. Nekateri povedo, da zaslužijo dodatno, a ne vsi. Odvisno od primera. Kdo bo šel na sodišče in tam povedal, da mu je stranka na črno polagala ploščice?

 

 

 

Kaj pa preživnina za otroke, ki niso več mladoletni, a so nepreskrbljeni?

V kolikor se starša ločita pred otrokovo polnoletnostjo, se mora preživnina avtomatično plačevati do 26. leta, če se otrok šola. V nasprotnem primeru mora otrok, ko dopolni 18. leto, sam vložiti tožbo zoper starša, da bo ta zanj plačeval preživnino.

 

 

 

V tujih časopisih beremo o famoznih predporočnih pogodbah znanih ljudi in kako se “grebejo” za premoženje … So te pri nas realnost?

Pri nas predporočnih pogodb zaenkrat ni. Skupno premoženje je tisto, ki sta ga zakonca ustvarila v času trajanja zakonske zveze, torej velja, da sta deleža v skupnem premoženju enaka. V praksi to pomeni – vsakemu polovica. Ne govorim o tistem, kar sta ustvarila pred poroko, šteje samo tisto, kar sta ustvarila skupaj.

 

 

 

Kako naj nekdo dokaže, kaj je ustvaril on in ne partner v 20 letih zakona?

Ja, takrat je težje … Upoštevajo se dohodki, stroški pri gradnji hiše, zaslišijo priče … Ampak obdobje ni toliko pomembno, tisto pa, kar sta ustvarila skupaj. Problem je pri tistih, ki ustvarijo veliko, sploh če je razpon med plačama občuten. 

 

 

 

In če ženska ni zaposlena in nima takšnih dohodkov …

… ima vseeno pravico do polovice premoženja, ker se upoštevajo varstvo, skrb za družino, gospodinjstvo, se pravi različne okoliščine. Če partner v ločitvi meni, da je njegov delež višji, mora to dokazati.

 

 

 

Torej če je Jožica brezposelna in je samo gospodinja, ji pripada polovica premoženja njenega bogatega moža?

Zagotovo. Ampak se presodi, kaj sta v zvezi ustvarila skupaj. Če ni bilo ne naložb v avtomobil ne v stanovanje, ne bo veliko odnesla … “Aktivnost” v smislu financ pa pomeni, da tej Jožici pripada polovica, vendar se partner, vsaj tako domnevam, ne bo strinjal z njo …

 

 

 

So se pari res pripravljeni spreti za vsako malenkost?

Morda je res videti tako. Vendar kot odvetnica na te stvari ne morem gledati na takšen način. Ko je nekdo enkrat v postopku in sporu, mu tudi najmanjša stvar nikoli ne pomeni malenkosti.

 

 

 

Je v teh postopkih veliko “nizkih udarcev”?

Ko nekdo zahteva nekaj, kar je nemogoče, mu/ji kot odvetnica ne morem ravno pomagati. Odvetniki delamo po zakonu in v skladu s svojim prepričanjem. Kar je po zakonu dopustno, pa je mogoče …

 

 

 

O številkah verjetno ne boste govorili, a vseeno. Ste odvetniki, vsi ti

postopki, dragi …?

Kdor ima nizke dohodke, lahko zaprosi za brezplačno pravno pomoč, drugače vsaka stranka sama krije stroške odvetnika. Drago postane takrat, ko se zakonca ne sporazumeta in se pravdata glede premoženja. Takrat je treba plačati še gradbenega izvedenca, ki oceni premoženje. Moj nasvet je, da bi bilo dobro, da se zakonci sporazumejo, saj bodo tako prihranili denar ne samo za odvetnika, ki še zdaleč ni edini strošek. So še drugi postopki veliko dražji kot ločitev … Vztrajanje v nevzdržni zvezi, rekoč, da smo odvetniki dragi celo bolj kot poroka, je nesmiselno …

 

 

 

Je res, da se pri ločitvah pokaže, da smo ženske bolj “mahnjene” na denar? Smo res?

Haha, tiste ženske, ki so “mahnjene na denar” se niti ne ločijo in ne potrebujejo odvetnika …

 

SIMONA ŠOLINIČ

FOTO: sherpa@t-1.si

 

 

Vedenikova je bila po diplomi na Pravni fakulteti v Mariboru leta 1999 dve leti pripravnica pri nekoč znani celjski odvetnici Marjetici Nosan. Leto dni je bila nato sodniška pripravnica na Višjem sodišču v Celju, zatem odvetniška kandidatka pri uspešnem celjskem odvetniku Igorju Inkretu. Konec marca bodo minila štiri leta, odkar je na samostojni odvetniški poti. 

 

NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

 

 

Po nepotrebnem ostal brez del pljuč, toda nihče ni kriv?!

V minulih tednih sem pogosto pisala o domnevnih zdravniških napakah, ki so se zgodile na našem območju. V javnosti je še vedno čutiti mišljenje, da je medicinsko osebje nedotakljivo. Domnevne napake zdravnikov se namreč težko dokažejo, ponavadi je na sodišču premalo dokazov ali pa zadeve enostavno zastarajo. Če se človeška roka zmoti, je kriv sistem. Zaradi napake posameznikov pade slaba luč tudi na tiste, ki svoje delo opravljajo dobro.

Pred dnevi sem izvedela, da je v vodo padel še en primer domnevne zdravniške napake na našem območju. Višje sodišče je namreč presodilo, da bolnišnice niso krive, ker je Celjan Osman Lutolli ostal po nepotrebnem brez polovice pljuč!

Pred 13-imi leti se je Lutolli zaradi pljučnice zdravil v Bolnišnici Topolšica, kjer so mu naredili bronhoskopijo, tkivo pa so nato pregledali na celjski patologiji. Diagnoza: rak na pljučih. V mariborski bolnišnici so ga pod nujno operirali in mu odstranili desni spodnji pljučni reženj, toda ni bilo ne duha ne sluha o povečanih bezgavkah in tumorju. Niti histološki pregled odvzetega tkiva ni potrdil raka. Del pljuč so mu tako odstranili popolnoma po nepotrebnem! Lutolli vsa ta leta trdi, da so iz njega naredili invalida. Z uspešnim celjskim odvetnikom Igorjem Inkretom sta že leta 1999 vložila tožbe proti mariborski, celjski bolnišnici in bolnišnici v Topolšici. Postopki so se vlekli leta in leta.

Okrožno sodišče v Celju je lani končno delno razsodilo, da so bolnišnice odškodninsko odgovorne, prav tako dve zavarovalnici. Toda letos šok: Višje sodišče to vse razveljavi. Lutolli je tako spet na začetku in – še danes ne ve, zakaj je ostal brez del pljuč in ali je imel raka ali ne. Kako je mogoče, da izvidi pri istem bolniku potrjujejo in hkrati zanikajo, da ima raka? Sodišče navaja, kolikor smo brali odločitev o razveljavitvi sodbe, da je v tistem času v bolnišnici bil njegov soimenjak in da je možno, da je prišlo do zamenjave vzorcev. Toda – nihče ni kriv?

V torek se je začelo in končalo sojenje celjskemu patologu Borisu Kavčiču, ki so mu očitali odgovornost za nepregledana tkiva in povzročitev smrti iz malomarnosti. Poleg njega je bil enakih očitkov deležen še trboveljski kirurg Miran Gala, a so – ker se je zadeva tako vlekla – ti primeri zastarali. Kavčiču pa ni zastaral primer 62-letne ženske, ki ji ni pregledal odvzetih tkiv kar šest let. V tem času je ženski rak napredoval, nakar je umrla. Toda, ker je imela poleg tega še cirozo jeter ter slabo srce, obdukcije pa ni bilo, Kavčiča ni možno obsoditi, saj ni možno govoriti o natančnem vzroku smrti. V torek so ga namreč oprostili vseh obtožb. “Seveda sem vesel oprostilne sodbe, saj sem v tem času veliko pretrpel,” je dejal novinarjem.

Njegov zagovornik Blaž Kovačič je vseskozi trdil, da je omenjen primer že zastaral. “Kriv je bil zdravstveni sistem in slaba organizacija takratnega vodstva celjske bolnišnice. Zato ni možno prevaliti krivdo na eno osebo!”

Je bilo pa v torek v ljubljanski sodni dvorani kar zanimivo. Kavčič je namreč sam dejal v svojem zagovoru, da je o zaostankih zaradi premajhnega števila patologov takratno vodstvo večkrat opozoril, vendar se je to odzvalo medlo. Še več, dejalo naj bi, da imajo prednost biopsije oziroma pregledi tkiv, ki prihajajo iz zunanjih ustanov, češ da te prinesejo pač več denarja, je razlagal obtoženi. Odgovornost je preložil poleg na vodstvo tudi na lečeče zdravnike, ker da se niso dovolj zanimali za izvide. Če poenostavimo, pacientu odvzamejo vzorec tkiv in ga pošljejo v pregled, na podlagi katerega ugotovijo ali je nek vzorec denimo rakav ali ne. Treba je torej vedeti, da je tak histološki izvid ključen za nadaljevanje zdravljenja bolnega človeka.

Na zaslišanju sta dva priznana celjska kirurga dejala, da v času zaostankov v bolnišnici sploh ni bilo sistema sledenja histoloških izvidov. Na vprašanje sodnice, kdo se je potemtakem sploh zanimal za to, kaj so pokazali izvidi, ali je neka tvorba rakasta ali ne, je eden izmed kirurgov skomignil z rameni! Tudi sodnica ni mogla skriti presenečenja nad odgovorom, da so za to bile odgovorne »glavne sestre ali administratorke, nikakor ne zdravniki«. Torej je to, ali ima pacient raka ali ne, morala preveriti admistratorka in ne zdravnik, ki je pacienta sprejel. Danes naj bi se stvari nekoliko spremenile, vendar pa ne povsod, je bilo še slišati v sodni dvorani. Praksa, ki smo jo preverili, pa kaže, da je malomarna le peščica, večina zdravnikov ali kirurgov je namreč za svoje paciente in njihove svojce dosegljiva 24 ur, torej tudi izven delovnega časa.

Na torkovem sojenju celjskemu patologu je izredno ostra sodnica Lea Habjanič zaslišala tudi dr. Ratka Komadino. Ta je bil od leta 2002 do 2006 strokovni vodja celjske bolnišnice, zato je od njega pričakovala nekaj odgovorov, ki bi pomagali pri razjasnitvi okoliščin predvsem o kadrovskem primanjkljaju na patološkem oddelku. Sodna dvorana je obmolknila, ko je nad njim glasno povzdignila glas, saj je dejal, da ni vedel, zakaj bo zaslišan. “Lepo vas prosim, čisto lepo ste vedeli, zakaj boste zaslišani! In da se niti ne pripravite na zaslišanje …” Po njenem mnenju, ki ga je izrazila še ob koncu sojenja, bi moral nujno vedeti podatke o stanju zaposlenih v času, ko je bil med vodilnimi.

Mimogrede, Komadina bo, kako zanimivo, ravno danes (petek, 3.4.)vodil razpravo s strokovnjaki v Splošni bolnišnici Celje, kjer: »zagovarjajo koncept združenega prehospitalnega in hospitalnega urgentnega centra, v katerem bi obravnavali tudi bolnike brez napotnic ter vse nenadno zbolele in poškodovane bolnike v regiji ….«

In morda bi morali današnji strokovnjaki, ki bodo razpravljali v celjski bolnici, morali biti na torkovem sojenju v Ljubljani, ker bi slišali, da je sodnica Habjaničeva brez dlake na jeziku javno okrcala zdravstveni sistem, ki da očitno ni deloval. Če bi, ne bi prišlo do zaostankov na patologiji. Odpovedalo je kar nekaj stvari. Za izvid pacientke, ki je bila povod za sojenje, se ni nihče zanimal, ne pacientka sama, ne njeni svojci, še manj pa njen lečeči zdravnik, ki bi to moral storiti. Toda tudi tu odgovornost pade v vodo. Zdravnik je namreč že mrtev …

“Obtoženega Kavčina ne moremo obsoditi za povzročitev smrti iz malomarnosti. Bi lahko rentgenologa obsodili za tako dejanje, če ne bi naredil slike? Ni nobenih dokazov, povezave med vzrokom in posledico. Saj ne gre za nevestno zdravljenje,” je v obrazložitvi sodbe dejala sodnica Lea Habjanič. Je mar želela med vrsticami povedati, da bi bila sodba drugačna, če bi obtoženemu v štartu očitali malomarno zdravljenje in ne povzorčitev smrt?

V minulih mesecih smo se ob pripravi člankov neformalno pogovarjali z odvetniki, izvedenci, tudi z zdravniki, ki so vpeti v dogajanja glede domnevnih napak v zdravstvu, a se nekateri zaradi premočnega sistema ne upajo javno izpostaviti. Mnenje večine je, da bi morali na tovrstnih sojenjih nujno zaslišati izvedence iz tujine, saj je “Slovenija premajhna in se v zdravstvenem sistemu vsi poznajo …”

NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

SIMONA ŠOLINIČ

 

Krvave ceste – se bo poljski tovornjakar “izmazal”?

Na klancu na avtocesti Maribor – Celje, tik pred izvozom na počivališče Tepanje, sta se v ponedeljkovem jutru končali dve življenji. Umrla sta 56- in 42-letni voznik osebnih vozil. Nesreča je pokazala, da usoda vedno znova ubere čudne in nerazumljive poti. Zatem ko je 42-letnik s Ptuja ustavil, da bi pomagal 56-letnemu ponesrečenemu vozniku, je umrl skupaj z njim. Vanju je namreč trčil poljski voznik tovornjaka, ki je v nesreči ostal nepoškodovan.

Trčenje se je zgodilo ob 5. 30 uri. Tudi dve uri po nesreči, kolikor ko smo novinarji stali na prizorišču, še vedno niso bile znane vse okoliščine ene hujših nezgod na našem območju v zadnjem času. “56-letni voznik je med vožnjo po rahlem klancu navzdol iz neznanega razloga zapeljal s prehitevalnega pasu na vozni pas ter čez odstavni pas na brežino. Od tam ga je odbilo nazaj na vozišče, kjer je vozilo obstalo na boku. Nesrečo je opazil 42-letni voznik osebnega vozila, ki je obvozil ponesrečeno vozilo, ustavil pred njim (gledano v smeri vožnje), izstopil iz avtomobila in se napotil proti ponesrečencu, da bi mu pomagal,” je razlagal vodja Oddelka za cestni promet v Sektorju uniformirane policije celjske policijske uprave mag. Elvis A. Herbaj.

Takrat naj bi naletel voznik tovornega vozila in trčil najprej v podvozje poškodovanega vozila, ki je pred tem obstalo na boku. Tega je odbilo v vozilo 42-letnika. Medtem ko je 42-letnikov renault obstal na cestišču vidno poškodovan, pa je bila 56-letnikova škoda na nabrežini popolnoma uničena in zmečkana. Zaradi silovitega trčenja je 42-letnika, ki je želel pomagati in je v trenutku trčenja stal nekje med svojim in poškodovanim avtomobil, dobesedno odneslo nekaj metrov stran med drevesa na nabrežini. Truplo starejšega je ostalo ob vozilu. Oba sta umrla še pred prihodom reševalcev.

Medtem ko so policisti opravljali svoje delo, zbirali dokaze, sledove o eni hujših cestnih tragedij, je veter nenadoma razkril eno izmed trupel … Prizor, ki bi streznil marsikakšne cestne divjake …

Zakaj je 56-letnik zapeljal s ceste ne bo nikoli znano, edino, če obdukcija pokaže, da je imel morda zdravstvene težave. Je morda zaspal? Ga je kaj zmotilo in ni mogel obvladati vozila? Je bil v času nesreče že mrtev ali bi ga 42-letnik lahko rešil, če vanju ne bi trčil poljski voznik? “Vzrok nesreče še ni znan, odrejena je sodna obdukcija za oba. Počakati moramo rezultate, ki bodo pokazali, ali je bilo kaj takega, kar je vplivalo na nesrečo.

Tudi o hitrosti je še preuranjeno govoriti, zagotovo pa vsi vpleteni niso vozili prehitro,” je pojasnjeval Herbaj, ki je bil s svojo ekipo na terenu od pol šeste ure zjutraj skoraj do poldneva. Vsaka sled na travi, cesti, vsaka malenkost bo ključna za natančno razjasnitev, kaj se je usodnega jutra dogajalo. Več kot očitno je namreč, da bo to še ena nesreča, kjer bo odgovornost zanjo poljskemu vozniku zelo težko dokazati. Poljaka so na kraju nesreče tudi preizkusili z alkotestom, ki je pokazal nulo.

Voznik tovornjaka je ves čas, ko so na prizorišču svoje delo opravljali policisti, kriminalisti, gasilci, preiskovalna sodnica in tožilec, nemo hodil po avtocesti. Novinarjev se je izogibal, saj ni znal nobene slovenske besede. “Poland, Poland” nam je ponavljal, ko smo ga želeli vprašati, kaj se je pravzaprav zgodilo. Menda ne zna niti angleško.

Ne glede na to, pa ga bodo ovadili zaradi povzročitve prometne nesreče zaradi malomarnosti, kako pa bo zanjo odgovarjal, še ni jasno. Vprašanje je, če sploh bo. Sumiti je, da kot tuji državljan na začetek sodnega postopka, še manj pa na konec, ne bo čakal pri nas. Kako mu bodo sodili, ko jo bo legalno popihal čez mejo, je vprašanje, na odgovor bo treba še počakati. Vsaj par let. Toliko namreč traja, preden se sojenje pri nas sploh začne …

Na Celjskem so letos v prometnih nesrečah umrle štiri osebe, prav tako v enakem obdobju lani.

NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

SIMONA ŠOLINIČ

FOTO: sherpa@t-1.si

 

Že šestdeset let na kraju zločina

Članek o celjskih forenzikih sem pisala že pred časom, je pa še vedno zanimiv …

Samo v enem dnevu smo na slovenskih televizijah našteli več kot 10 nadaljevank, ki prikazujejo delo kriminalistov v preiskavah najhujših in najtežjih kaznivih dejanj. Redkokatera nadaljevanka pa prikaže, kako so v večini primerov ključnega pomena kriminalistični tehniki ali bolj sodobno – forenzični preiskovalci. Njihovo delo je iskanje materialnih sledov, pri preiskovanju pa uporabljajo različne metode in sredstva s področja naravoslovnih in tehničnih ved. Na celjski policijski upravi deluje oddelek kriminalistične tehnike že 60 let, njihovi forenziki pa so do zdaj pregledali že več deset tisoč sledov in krajev zločinov ter kaznivih dejanj na Celjskem.

Prvi Center kriminalistične tehnike je deloval pod okriljem Oddelka za pobijanje kriminalitete v takratnem Poverjeništvu za notranje zadeve Celje. V letih po drugi svetovni vojni se je obseg dela kriminalističnih tehnikov zelo razširil, navajajo v brošuri, ki so jo izdali ob 60-letnici. Kriminalistični tehniki so prisotni pri ogledih umorov, sumljivih smrti, delovnih nezgod, železniških nesreč, vlomov, tatvin ter požarov. Včasih so se ukvarjali celo s pojavi kljukastih križev, sovražnih parol ter s ponarejenimi številkami na kolesih in orožju. Na terenu torej skrbno zberejo sledi, ki jih v laboratorijih oziroma v za to primerih prostorih obdelajo, ocenijo, pojasnijo. Tako sestavljajo koščke zapletenega mozaika, ki nazadnje pomeni dokazno gradivo, navajajo na policiji.

Tesno sodelujejo s kriminalisti, večkrat pa morajo nastopiti na sodišču, kamor jih pozovejo, da bi svoje delo zaradi posameznih primerov preiskovanja obrazložili in tudi sodišču pomagali razjasniti okoliščine pri sojenju, kadar seveda do sojenja pride. Kljub temu, da je v njihovem delovnem nazivu “tehnik”, so visoko izobraženi, bolj kot teorija pa so večkrat za njihovo delo ključnega pomena izkušnje.

“Na terenu lahko zbereš ogromno sledi, vendar so tudi izkušnje tiste, na podlagi katerih vidiš, kaj je za nek primer pomembno. In tudi ne moremo reči, kakšen primer je težji, to je odvisno od okoliščin in primera samega,” razlaga kriminalistični tehnik Igor Tauses, ki tudi sodeluje pri izobraževanju policistov za kriminalistično-tehnična opravila. Razvoj tehnologije je prinesel svoje in danes je ekipa celjske kriminalistične tehnike opremljena sodobno in je tako primerljiva z ostalimi v zahodnem svetu.

“V Celju smo dobili tudi novo kombinirano vozilo, ki je popolnoma opremljeno za zahtevnejše oglede kaznivih dejanj, posodobili smo tudi sistem za prstne odtise,” dodaja kriminalistični tehnik Zvonko Cirkulan, tudi avtor brošure, ki je izšla ob 60-letnici Oddelka kriminalistične tehnike v Celju. Že vrsto let je strokovnjak za preslikavo sledov in delo s fotografijami, ter ugotavljanje ponarejenih dokumentov in drugih listin. Tako Tauses kot Cirkulan sta bila na skorajda vseh odmevnih umorih na našem območju. Tudi v Tekačevem. Poleg njiju na oddelku za kriminalistično tehniko delajo tudi ostali strokovnjaki, ki so usposobljeni za različna področja kriminala. Tudi denimo za preiskavo manjših kaznivih dejanj do prometnih nesreč, goljufij, ponaredkov …

V zadnjih letih celjski kriminalistični tehniki opravijo okoli 500 ogledov letno in podajo tudi okoli 150 različnih strokovnih mnenj. Poleg tega pa je še tu delo v laboratorijih, kjer denimo v letu dni izvedejo me drugim okoli 450 preliminarnih testov drog oziroma substanc, ki jih zasežejo. V primeru, da se pokaže sum kaznivega dejanja, pošljejo snov tudi v Center za forenzične preiskave v Ljubljani v nadaljnje postopke, v primeru da gre “le” za prekršek, izdelajo poročilo o svoji preiskavi. Ne glede na to, da sta stopnja kriminala in število najhujših kaznivih dejanj pri nas nižja kot na zahodu, pa se tudi naši forenziki dnevno srečujejo z zapletenimi primeri. Vidijo marsikaj, od droge do trupel na kraju zločina in ob obdukciji.

SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

 

OBVESTILO!

Najprej, hvala vsem, ki brskate namerno po mojem blogu ali Vas sem zanese na podlagi različnih terminov, ki jih vnašate v iskalnike.

Ker je v zadnjih dneh največ klikov in iskanj po mojem blogu o ločitvah in vseh postopkih, ki so s tem povezani, bom do konca tedna pripravila daljšo reportažo na to temo. Reportaža bo v radijski obliki objavljena na RADIU CELJE, točnega datuma in uro še ne vem, bom pa to in link do spletnih strani radia objavila tukaj.

Ogromno klikov in iskanj je tudi povezanih z nasiljem v družini in zlorabo otrok. Zato bom v naslednjih 14 DNEH na blogu objavila poseben zavihek, kjer bom nanizala nekaj najboljših kontaktnih številk društev, organizacij, ljudi, ki pomagajo v takšnih primerih. Tudi svoj mejl bom napisala, kamor boste lahko pisali, če boste na uradnih naslovih naletili na mlačen odziv ali NEodziv.

Hvala vsem, ki berete.

Simona Šolinič

 

Grozljiva tragedija ubila tri najstnike

Najprej, hvala vsem, ki brskate namerno po mojem blogu ali Vas sem zanese na podlagi različnih terminov, ki jih vnašate v iskalnike.

Ker je v zadnjih dneh največ klikov in iskanj po mojem blogu o ločitvah in vseh postopkih, ki so s tem povezani, sem ta teden obljubila, da bom do konca tedna pripravila daljšo reportažo na to temo. Reportaža bo v radijski obliki objavljena na RADIU CELJE, točnega datuma in uro še ne vem, bom pa to in link do spletnih strani radia objavila tukaj. Ne bo pa še ta vikend, ker tokrat objavljam še nekaj podrobnosti o tragediji v Celju, ko so umrli trije najstniki. Fotoreportaža je objavljena v petkovi številki Novega tednika.

Ogromno klikov in iskanj je tudi povezanih z nasiljem v družini in zlorabo otrok. Zato bom v naslednjih 14 DNEH na blogu objavila poseben zavihek, kjer bom nanizala nekaj najboljših kontaktnih številk društev, organizacij, ljudi, ki pomagajo v takšnih primerih. Tudi svoj mejl bom napisala, kamor boste lahko pisali, če boste na uradnih naslovih naletili na mlačen odziv ali NEodziv.

 

Zdrveli v prezgodnjo smrt

 

 “Bili so polni življenja … Vedno so bili dobre volje, med sošolci priljubljeni. Imeli so radi svoj poklic,” je s solzami v očeh opisovala Andreja Lavrič, profesorica na srednji šoli Šolskega centra Šentjur. Danes imajo na šoli dan žalovanja. V prometni tragediji, ki se je zgodila v sredo v Kidričevi ulici v Celju, so namreč izgubili kar tri dijake, sošolce. V žalost so zaviti tudi Juvanje v Savinjski dolini,  Zadrže pri Šmarju pri Jelšah in Bistrica ob Sotli, od koder so bili Špela Prislan, Matic Karfik in Matjaž Kunej. Njihova pot se je končala po neprevidnem prehitevanju in silovitem trčenju v avtobus, ki jim je pripeljal nasproti. Vsem, ki so jih poznali se postavlja vprašanje: “Zakaj?” Bili so stari komaj 18 let.

 

Na prizorišču tragedije je bilo v sredinem popoldnevu kot da bi se ustavil čas tudi za tiste, ki so do policijskega traku prišli le pogledat, kaj se je zgodilo. Nekateri so nemo ali le s kakšnim komentarjem spremljali delo gasilcev, policistov in pogrebne službe, ki je prišla po mrtve najstnike. Od zelenega punta ni ostalo skorajda nič, sprednji del je bil popolnoma zmaličen. “Saj niso imeli možnosti preživeti,” je bilo slišati v skupini ljudi, ki je stala izza policijskega traku. Medtem, ko sta bili dve trupli na cesti že pokriti, so gasilci z rezanjem pločevine poskušali rešiti tretjega, a poškodbe so bile prehude …

 

“Do nesreče je prišlo, ko je 18-letni voznik osebnega vozila iz območja Šmarja pri Jelšah, vozil v smeri proti Celju in prehiteval pred seboj vozečo kolono vozil. Pri tem je čelno trčil v avtobus, ki je pripeljal nasproti,” je razlagal prometni inšpektor s celjske policije Janko Kolar. Vozil je 18-letni Karfik, ki je imel izpit slabo leto, Kunej in Prislanova sta bila sopotnika. Na cesti ni nihče opazil zavornih poti, kaj se je v vozilu najstnikov dogajalo nekaj sekund pred tragedijo, ne bo nikoli znano. 18-letnik je prehiteval v popolnoma neprimernem trenutku in preko polne črte. “Naenkrat je počilo, potem je zavladala grozljiva tišina,” je dejal krajan,  ki stanuje blizu kraja nesreče.

 

Voznik Izletnikovega avtobusa, ki je vozil pravilno, je bil lažje poškodovan, prav tako tudi dva najstnika, ki sta bila v času trčenja v avtobusu. Letos je na Celjskem v prometnih nesrečah umrlo sedem ljudi, lani v enakem obdobju štiri. Pred leti je na križišču Kidričeve in Teharske v nesreči umrl mlad motorist, le nekaj metrov od včerajšnjega prizorišča nesreče pa je pred leti umrl tudi pešec, vendar takšne tragedije na tem delu ne pomnijo niti policisti.

 

“Matjaž, Matic in Špela, počivajte v miru,” je zapisano danes na več spletnih straneh. Na kraju nesreče so danes sveče. Le spomin. Temu se bodo te dni poklonili tudi vsi dijaki Šolskega centra Šentjur. Včeraj so k pouku prihajali tiho, v solzah. Jokali so tudi profesorji. “Bili so pridni. Matjaž je rad pomagal doma na kmetiji, še sošolcu je odšel pomagat pri delu. Matic je z veseljem sodeloval pri kakšnih projektih v šoli, Špela je bila ravno v petek na tekmovanju v nemščini …”, sta razlagali profesorici Andreja Lavrič in Sonja Ravnak. Nikoli niso izstopali v negativnem smislu, pred meseci so bili skupaj na maturantskem plesu, ki ga je vodila ravno Špela. Slike z maturantskega plesa je na spletu objavil tudi Karfik, simpatičen najstnik, o katerem nihče ne najde slabe besede. Reportažo iz njihovega maturantskega plesa smo objavili tudi v našem časopisu. Danes moramo žal, še preden so dobro stopili na pot zrelosti, objaviti reportažo o njihovi smrti …

 

SIMONA ŠOLINIČ

FOTO: sherpa@t-1.si

 NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

 

 

Pomagajte mu uresničiti sanje!

Najprej, hvala vsem, ki brskate namerno po mojem blogu ali Vas sem zanese na podlagi različnih terminov, ki jih vnašate v iskalnike.

Ker je v zadnjih dneh največ klikov in iskanj po mojem blogu o ločitvah in vseh postopkih, ki so s tem povezani, sem ta teden obljubila, da bom do konca tedna pripravila daljšo reportažo na to temo. Reportaža bo v radijski obliki objavljena na RADIU CELJE, točnega datuma in uro še ne vem, bom pa to in link do spletnih strani radia objavila tukaj. Ne bo pa še ta vikend, ker tokrat objavljam še nekaj podrobnosti o tragediji v Celju, ko so umrli trije najstniki. Fotoreportaža je objavljena v petkovi številki Novega tednika.

Ogromno klikov in iskanj je tudi povezanih z nasiljem v družini in zlorabo otrok. Zato bom v naslednjih 14 DNEH na blogu objavila poseben zavihek, kjer bom nanizala nekaj najboljših kontaktnih številk društev, organizacij, ljudi, ki pomagajo v takšnih primerih. Tudi svoj mejl bom napisala, kamor boste lahko pisali, če boste na uradnih naslovih naletili na mlačen odziv ali NEodziv.

  

V Planetu Tuš so v petek na velikem koncertu nastopila znana slovenska glasbena imena. Vsi nastopajoči so se odpovedali honorarju, saj so ves denar od koncerta in vstopnic namenili za nakup osebnega vozila mlademu invalidnemu režiserju Danijelu Spasojeviču iz Celja. Toda izkupiček od vstopnic žal ni dovolj visok, da bi z njim lahko kupili želen avtomobil. Zato je vsaka pomoč medijev mlademu in uspešnemu Spasojeviču velika pomoč in pot k njegovim sanjam, da bi lahko še naprej ustvarjal v svetu režije.

 

23-letnik je namreč na invalidskem vozičku, avtomobil pa nujno potrebuje za lažjo mobilnost. Vozilo naj bi stalo okoli 15 tisoč evrov, kar sicer ni majhen znesek. Vozilo bo treba še dodatno predelati, da bo Spasojevič vanj lahko zapeljal z vozičkom, kar pomeni, da bodo k prvem znesku morali še prišteti stroške predelave.

 

“Avtomobil bi mi olajšal življenje,” razlaga Spasojevič. Številni Celjani ga poznajo kot mladega režiserja, ki je do zdaj z ekipo posnel nekaj videospotov za glasbenike, med drugim tudi za Majdo Petan. Lani jeseni je bila tudi premiera njegovega filma To je on, ki je požel veliko dobrega odziva. V filmu igrajo mladi, še neuveljavljeni igralci, vse pa so posneli brez denarja, toda z veliko volje.

 

“Snemali smo v Celju, projekt in promocijo smo speljali dobro, za kar sem zadovoljen. Film prikazuje zgodbo o Sari, ki je žrtev posilstva. Želeli pa smo, kar nam je tudi uspelo, prikazati vse dogajanja čim bolj provokativno in realno, da se ljudje zamislijo in so šokirani. Pred realnostjo si marsikdo zatiska oči, čeprav je dobro stvar pogledati takšno kot je. Realnost mora biti realnost, ne pa olepšava.”

 

Spasojevič se tudi čez nekaj let vidi v produkciji videospotov in filmov, avtomobil pa bi mu omogočil in olajšal predvsem prevoze na različne lokacije. “Vedno bolj strmim k profesionalnosti. Želim vedno bolje delat, vedno bolje organizirati zadeve in imeti okoli sebe vedno več profesionalcev s tega področja,” dodaja in razlaga, da v svojem delu uživa. Režija ga je zanimala že od nekdaj. “Tisti, ki vedo, kako se snema nek film ali spot, vedo, kakšni čari so to. Pot od neke ideje na papirju do realnega snemanja in zgodbe na sliki je izredno zanimiva.”

 

»Zdaj vem, kako je, če nimaš svojega avtomobila in velikokrat sem si dejal, da ko ga bom imel, bom to izkoristil maksimalno! Težko je pri snemanjih, ker moramo biti na različnih lokacijah, težko je tudi, ko je dež ali sneg, pa ne moreš nikamor. Če si povrhu še mlad in aktiven, je še toliko težje. Saj je res, da kjerkoli si, se imaš lahko lepo, še posebej, če je družba dobro, a vseeno pridejo tudi težki dnevi,” nam je pojasnjeval Spasojevič.

 

Svojo invalidnost je sprejel in zna ceniti malenkosti.  “Človek začne razmišljati drugače, drugače si tudi zastaviš prioritete.” Invalidnost je res ovira v praksi, vendar je včasih ovira večja v glavi, še omenja Spasojevič, ki se mu življenje zaradi invalidskega vozička še zdaleč ni in ne bo ustavilo. Če bi zbrali dovolj denarja za nakup vozila, bi to pozitivno vplivalo še na njegovo motivacijo. Čeprav ima na mizi že dva nova filmska scenarija, bi – tako sam pravi – v naslednjih mesecih dal morda prednost snemanju videospotov.

 

»Kdo želi, lahko Danijelu na njegov tekoči račun: SI56 0638 4686 5420 226 (Banka Celje) nakaže dobrodelni prispevek in tako pomaga pri izpolnitvi njegove želje po nakupu vozila.

Druga opcija je nakazilo enega evra za uporabnike SiMobila, ki bodo s pošiljanjem sms sporočila: PREVOZ na številko 1919, prav tako naredili dobro delo.«

 

NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

 

SIMONA ŠOLINIČ

FOTO: GrupA, grupa@gmail.com

 

 

Je bil za tragedijo na Kidričevi kriv alkohol?

V aprilu sta se na Celjskem zgodili dve tragični prometni nesreči, v kateri je umrlo kar pet ljudi, od tega trije najstniki, stari komaj 18 let. Da je tragedija še večja – ne potihnejo govorice, da je za prometno nesrečo na Kidričevi v Celju kriv alkohol. Na uradne podatke še čakamo, saj ti še niso znani. April je tako najbolj črn mesec na našem območju v zadnjih nekaj letih. Kakšno moč ima alkohol je pokazala tudi letošnja nesreča, kjer je nek moški svojega prijatelja v lokalu v Celju celo s fizično silo želel ustaviti, da ne sede za volan. Toda tega ni upošteval. Medtem ko je prvi za prevoz poklical taksi, je na poti domov opazil nesrečo. V njej se je ubil kolega, ki ga je pred tem prepričeval v lokalu, naj ne vozi vinjen …

 

Celjski policisti so skupaj s celjsko bolnico, Psihiatrično bolnico Vojnik, Šolskim centrom Celje, Združenjem Šoferjev in avtomehanikov, celjskim Zavodom za zdravstveno varstvo in Društvom paraplegikov jugozahodne Štajerske začeli projekt Alkohol res ubija. S številnimi aktivnostmi, obveščanjem in predavanji želijo letos ljudem položiti na srce, da alkohol in volan ne gresta nikakor skupaj in da je zaradi nesreč na naših cestah zdaj zadnji čas, da se miselnost ljudi spremeni. Magister Elvis Herbaj iz Sektorja uniformirane policije celjske policijske uprave opozarja, da je polovica ljudi, ki so lani umrli v nesrečah, bila vinjena ali je umrla zaradi vinjenega povzročitelja nesreče. Na našem območju je vsak sedmi povzročitelj nesreče vinjen.

 

Lani so v Splošni bolnišnici Celje sprejeli na zdravljenje 53 poškodovancev v nesrečah, ki so bili v trenutku poškodbe dokazano vinjeni. Med njimi so bili tudi trije mladoletniki. Imeli so različne poškodbe: najpogosteje poškodbe glave, prsnega koša in udov. “23 je bilo hudo poškodovanih, 16 smo jih operirali in njihovo zdravljenje je trajalo več mesecev ali pa sploh še ni zaključeno. Stroški zdravljenja teh poškodovancev so ob upoštevanju posredne škode po grobi oceni krepko presegli milijon evrov,” navaja zdravnik iz celjske bolnišnice Matej Gajšek. Vendar dodaja, da je številka 53 netočna, toliko so jih namreč le sprejeli, ne štejejo pa k temu tiste, ki se denimo k zdravniku oglasijo po nesreči zaradi morda manjših težav, ki jih zdravijo ambulantno, pa so vinjeni.

 

Med vozniki, ki vozijo pod vplivom alkohola, niso vsi odvisni. Na tiste, ki niso odvisni lahko vplivajo s preventivnimi programi in z višanjem kazni za vožnjo pod vplivom alkohola. Pri voznikih, ki pa so od alkohola odvisni, je pomembno, da se bolezen prepozna in se jih usmeri v ustrezno obravnavo. “V Sloveniji je od 8 do 10 odstotkov odraslih odvisnih od alkohola. In odvisnost je bolezen. Voznik, ki vozi pri 1,1 ali 1,5, g alkohola na kilogram krvi ni zmeren pivec, ampak gre za tvegano pitje in za odvisnost,” pravi psihiatrinja iz Psihiatrične bolnišnice Vojnik Barbara  Fidler.

 

Na Srednji šoli za storitvene dejavnosti in logistiko Celje so med dijaki osmih celjskih srednjih šol izdelali zanimivo raziskavo o alkoholu in vedenju v prometu. Avtorja sta magister Roman Krajnc in psihologinja Nina Maček. Raziskava je pokazala skrb vzbujajoče podatke o alkoholu med mladimi. Ti alkohol prvič poskusijo že v času osnovne šole. Dijaki največkrat pijejo s prijatelji, pa tudi doma – s starši. Mladoletniki sami povedo, da so alkohol dobili v gostilnah, kjer jim je zakon o prepovedo točenja alkohola mladoletnim očitno čisto tuj. Tretjina vprašanih je odgovorila, da pije vsaj enkrat mesečno, kar 15 odstotkov pa večkrat na teden. Vinjeni so večkrat na leto, zakaj pijejo pa ravno ne vedo, saj so na vprašanje, kaj je sploh namen njihovega pitja, odgovorili, da brez vzroka oziroma zaradi dobrega okusa. Dijaki, tisti, ki pač imajo izpite, po večini še niso vozili vinjeni, polovica se jih je pa že peljala s pijanim voznikom. Katastrofalen podatek, ki so ga dobili z raziskavo pa je, da kar 90 odstotkov vprašanih ne pozna kampanje za preprečevanja pitja alkohola. To je še en dokaz, da bodo vse ustanove vendarle morale stakniti glave bolj skupaj in izmisliti nekoliko drugačen način, kako s preventivo priti do mladih. Sodeč po zadnjih cestnih tragedijah na našem območju namreč alkohol ubije preveč ljudi.

 

Celje zdaj že slovi po “pijancih” na cestah. Smo čisto v slovenskem vrhu. Če se bo lanska statistika letos nadaljevala, bomo do konca leta pridržali okoli 1300 vinjenih voznikov. To je več kot tri alkoholizirane voznike na dan. Vsak od teh je potencialni cestni morilec, otroci so lahko njihove žrtve, vsak od teh lahko naredi iz človeka invalida, osebo, ki se bo zaradi poškodb, ki vam jih bo povzročil, morala učiti na novo govoriti, jesti, pisati – če se bo sploh lahko premikala. Treba je vedeti, da je pot rehabilitacije po hudi nesreči “križev pot”, da ne govorimo o sodnih postopkih, ki se vlečejo v nedogled. Maja bosta minili že dve leti, ko smo v našem uredništvu izvedeli pretresljivo novico, da je v tragični nesreči umrla naša, komaj 26 let stara sodelavka. Zdaj čakamo na sojenje vozniku, ki je takrat vozil  vinjen. O sojenju, ki ga bomo pozorno spremljali, bomo seveda poročali. Priznamo: radi bi ga vprašali, zakaj – preden je sedel vinjen za volan in sprejel v vozilo kar šest ljudi – ni pomislil, da bi lahko zaradi svoje malomarnosti povzročil smrt mladega človeka …

 

 

NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

 

SIMONA ŠOLINIČ

 

Vinjen povzročil tragedijo. Ne prvo.

Neuradno: je to povzročiteljeva že druga smrtna nesreča? – Minister pohvalil zdravnike, kaj pa gasilci, reševalci in policisti, ki so bili prvi na kraju?

 Več kot pet ur je bila v nedeljo zaradi silovite nesreče zaprta avtocesta med Dramljami in Celjem. Nekaj minut čez 5. uro zjutraj je 31-letni voznik osebnega vozila z območja Velenja trčil v zadnji del avtobusa, ki je vozil proti Celju. Šofer je zaradi tega izgubil oblast nad vozilom, zapeljal s ceste čez varovalno ograjo tik pred izvozom na Ljubečni, ter se prevrnil na streho. V avtobusu, ki je v jarku ob avtocesti obstal popolnoma zmečkan, je bilo poleg voznika in sovoznika še 12 mlajših potnic. Povzročitelj nesreče, ki naj bi bil tudi sam lažje poškodovan, naj bi naprej pogledal v avtobus, nato pa stekel v bližnji gozd. Policisti so ga kasneje sicer izsledili, opravili alkotest, ki naj bi pokazal krepko več kot 1 promile alkohola!

Po klicu na pomoč, so številni policisti, reševalci in gasilci organizirali in dekletom pomagali iz zvite pločevine. Vse v blatu, krvi so bile pretresene in v šoku. Reševalci naj bi prišli poleg iz Celja tudi iz Laškega in Slovenskih Konjic. Celjskih poklicnih gasilcev, ki so prvo obvestilo o nesreči dobili ob 5.14 uri, je bilo več kot 10.

Ponesrečenke so reševali tudi z rezanjem pločevine. Toda zatem ko so bila dekleta oskrbljena s prvo pomočjo že na kraju, sledil pa je prevoz v bolnišnico, kjer sta bili dve nujno operirani na hrbtenici in glavi, je sledil šok. Pogrešali so namreč še eno mlajšo žensko. Že druga smrtna? Njene znanke niso bili prepričane, ali je morda kje prej izstopila, vse pa je kazalo, da je vendarle bila na avtobusu in da jo bodo našli, toda pod pločevino in izjemno hudo poškodovano ali pa mrtvo. Žal se je uresničilo slednje. Teža avtobusa je bila prevelika, nekaj ur po nesreči je na kraj prišlo tudi dvigalo iz Maribora, s katerim so vozilo dvignili iz jarka. Dekle so takrat našli pod razbitinami. Zaradi zverinske teže avtobusa in silovitega trčenja, ni imelo možnosti, da bi preživelo. Stara je bila komaj 26 let, s kolegicami se je vračala z dekliščine. Avtobus podjetja ljubljanskega podjetja Vartour so najele ravno zato, da bi se po celonočni zabavi izognile neprijetnostim in nevarnostim na cestah. Niso želele same sesti v svoja vozila in ogrožati druge, niso pa vedele, da bodo same žrtve cestnega divjaka …

Kot po vsaki hujši prometni nesreči, so se tudi o tej na spletnih forumih začele številne debate, najbolj o vozniku črnega golfa, ki je povzročil nesrečo. Nekatera sporočila predvsem z območja Velenja pa kažejo na enako neuradno informacijo, kot jo imamo mi. Da naj bi 31-letnik pred časom že povzročil hudo prometno nesrečo, ni izključeno da prav tako s smrtnim izidom. V nedeljo zjutraj je vozil brez vozniškega dovoljenja, menda naj bi mu ga odvzeli zaradi – alkohola. Da se človek, ki ima probleme z alkoholom, številna preventiva in poročanja o tragedijah na cesti, ne “strezni”, smo pisali že minuli teden, ko je na predstavitvi nevarnosti alkohola to slikovito opisala tudi psihiatrična strokovnjakinja.

V nedeljo so v celjski bolnišnici morali nujno operirati dve dekleti. Prva je imela izjemno hudo poškodbo hrbtenice, saj ni mogla premikati nog. Drugemu dekletu so morali operirati glavo. Obe bosta morali okrevati dolgo, dekle s poškodbo glave bo v bolnišnici sigurno dva meseca, da o rehabilitaciji in uvajanju nazaj v normalno življenje niti ne govorimo. Vse zaradi prehitre vožnje brezvestnega voznika. “Prvo dekle danes lahko premika noge, stanje drugega dekleta je zdaj stabilno, vendar moramo še počakati. Pred osmo uro v nedeljo smo v bolnišnico od doma prišli štirje kirurgi, v dežurni ekipi so bili že trije. Poškodbe smo dobro oskrbeli, dekleta so imela tudi zlomljena rebra, nadlahtnice, bili so številni pretresi možganov. Vesel sem, da nam je svoje delo opraviti dobro,” je dejal specialist splošne kirurgije Miodrag Vlaovič, ki je v nedeljo koordiniral organizacijo zdravnikov.

“Od poškodovank so domov odšle štiri, dve sta na intenzivi, ostale so na poškodbenem oddelku na opazovanju, eden od poškodovancev pa je premeščen v drugo ustanovo,” je včeraj dejal nevrokirurg Andrej Strahovnik. V “drugo ustanovo” je verjetno mislil povzročitelja nesreče, tega so namreč pridržali policisti. Preiskovalni sodnik bo zdaj odločal, ali bo ostal v priporu. Kakšna bo njegova odločitev glede na to, da je vozil vinjen, brez vozniškega dovoljenja, zbežal s kraja nesreče, bomo še preverili.

To, kar se dogaja na celjskih cestah ne vodi nikamor več, so mnenja mnogi, ki te dni pobirajo trupla s cest našega območja.

Sistem deluje?

Kapo dol pred kirurgi in medicinskim osebjem, ki so opravili kljub nedelji in praznikom hvalevredno delo in reševali življenja, dejstvo pa je, da je bilo na urgenci dokaj kaotično stanje. Po neuardnih podatkih naj bi (nesreča se je zgodila ob 5.14) okoli osme uri na sprejem pred ambulantami čakalo še kar nekaj deklet iz nesreče. Resda vse niso imele hude poškodbe. Dekle z najhušjo poškodbe hrbtenice pa naj bi v bolnico pripeljali med zadnjimi, na kar ni bilo moč vplivati, saj je prej niso mogli rešiti. Večkrat smo ob zadnjih tragedijah na Celjskem v aprilu namreč slišali, da je vprašanje, ali je celjski zdravstveni sistem zmožen odreagirati v primeru, če pride do kakšne nesreče, v katerih bi bilo poškodovnih več ljudi. “Takšne stvari so težke za organizacijo, vendar nam je uspelo,” razlaga Strahovnik.

Vendar ali bi zdravnikom in kirurgom to organizacijo lahko še olajšali? Skoraj neverjetno je namreč, da je na obisk poškodovankam prišel sam minister Borut Miklavčič. Ali je res prišel “le” na obisk ponesrečenkam ali mu je morda nedeljsko stanje v celjski bolnišnici dalo temo za razmislek, da bi nekatere stvari vendarle mogoče bilo treba še izboljšati. Tako bi kirurgom, ki svoje delo opravijo dobro, še olajšali organizacijo v teh primerih.

“Celjska bolnišnica je že pred leti pokazala (ob nesreči v Podlogu, kjer je umrlo več otrok, ogromno jih je bilo v trku z vlakom tudi poškodovano, op.a.) da znajo odreagirati pravilno in da so dobro pripravljeni. To je se izkazalo tudi v nedeljo. Takoj ko sem izvedel za nezgodo, sem se pri vodstvu celjske bolnišnice pozanimal, kakšne so težave, ali potrebujejo večjo količino krvi in podobno. Vesel sem, da so zadeva dobro in strokovno izpeljali. Vedno računamo, da bi ključne bolnišnice v Sloveniji morale biti pripravljene na takšne primere. Moj obisk je zahvala ekipi, ki je delala dobro,” je pred novinarji povedal Miklavčič.

Je pa pri svoji ministrski zahvali pozabil še na nekaj ljudi, ki so pravzaprav bili pri hitrosti prevoza poškodovanih v bolnišnice ključnega pomena. To so reševalci zdravstvenih domov, ki se jim je zahvalil le Vlaovič. Pa celjski poklicni gasilci, ki so v nedeljo naredili ogromno, da so iz zvite pločevine reševali poškodovana dekleta. Nenazadnje tudi policiste iz patrulj, ki so pomagali pri reševanju, na kraj prišli prvi in pobeglega voznika tudi izsledili. Tem se ni naglas zahvalil nihče. Ekipe na terenu, predvsem pa gasilci, so namreč bili pretreseni, ker je bilo eno dekle pogrešano, vedeli pa so, da jo bodo skoraj zagotovo našli pod avtobusom. Njihovi strahovi so se žal uresničili …

31-letni voznik osebnega vozila bo po vsej verjetnosti ovaden zaradi povzročitve nesreče zaradi malomarnosti. In ko se bo sojenje – verjetno ne tako kmalu, ampak čez par let – začelo, bo za dekleta, ki bodo takrat morala vse še enkrat podoživljati, obisk politika Miklavčiča le bled spomin, ki pravzaprav ni rešil ničesar …

SIMONA ŠOLINIČ FOTO: GrupA, grupa@gmail.com

NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

 

“Realnost je drugačna kot v Na kraju zločina!”

 Z novim direktorjem celjske policije Karolom Turkom o slabi prometni varnosti, policijski papirologiji, nepreiskanih umorih in ropih

 S 1. majem celjsko policijo vodi Karol Turk. Za direktorja ga je predlagal Janko Goršek, zdaj generalni direktor slovenske policije. In kdo je 48-letni magister Turk? V policiji je več kot 20 let, vedno znova napreduje, veliko da na izobraževanje. Direktor mariborske uprave je bil 28 mesecev, zdaj se je vrnil v Celje, kjer je gradil kariero pred tem. Opisujejo ga kot strogega, pri preiskovanju kriminala zelo doslednega. Policisti ga vidijo nekoliko tradicionalnega, kljub temu mu zaupajo. Je izjemno komunikativen, nikoli ni odrekel izjave za medije četudi je bil na prizorišču umora sredi dela. Simpatičen 48-letnik živi v Žalcu, zna se pošaliti, nasmejati. Nekdaj Gorškovo pisarno ne bo na novo “zbelil” pravi, bo pa nekaj omar prestavil … Ko pogovor nanese na resne stvari, govori jasno, preudarno. Ni mu vseeno, kaj o policiji meni javnost, zato bo veliko vlagal v korekten odnos z mediji, kar pomeni tudi z ljudmi. 

“Dobri medsebojni odnosi so ključ do uspeha. Moj cilj je graditi na kakovosti le teh in naših storitev. V zadnjem času smo veliko narediti, ne smemo pa zanemariti, da je policija hierarhična organizacija. Čas je, da se v policiji postopoma uvajajo nove oblike vodenja. Te bodo pripomogle, da bomo dvignili kakovost odnosov znotraj policije in z ljudmi. Mislim, da je policija vredna zaupanja. Delamo za ljudi, tega ne smemo pozabiti!”

Prometna varnost. Aprila je na Celjskem umrlo 7 ljudi! Kaj se dogaja?

Na prometno varnost ne moremo gledati enoznačno. Realni prikaz je mogoč ob spremljanju daljšega obdobja. Je pa april res kritičen mesec. Toda skupno število prometnih nesreč se je zmanjšalo za 32 odstotkov, kar je tudi pomembno. Kaj se dogaja? Gre za nihanja. Učinek zakona je nekako ponehal. Policija je bila vedno tista, ki je bila odgovorna za prometno varnost, ostale institucije so ostale na strani.

Ste prvi, ki to javno poveste. Nihče si ne upa skritizirati drugih organizacij, čeprav je evidentno, da za prometno varnost storijo premalo …

Zdaj je sicer zaznati tudi pozive drugih ustanov, da se morija na cestah preneha. Lahko poostrimo ukrepe, vendar se stanje ne bo izboljšalo. Gre za prometno kulturo, vzgojo. Severne države so to že zdavnaj ugotovile. Učinki na dolgi rok bodo pri sodelovanju vseh institucij! Vzrokov za nesreče je več, ni le voznik, so cesta, vozila, ostali faktorji. To je treba upoštevati, narediti skupen načrt. Nesreče povzročajo pretežno mladi, neizkušeni vozniki, posredna vzroka sta alkohol in hitrost. V družbi je zdaj to problem ena? Mi smo na to opozarjali že pred desetletjem.

Ni žalostno, da lahko invalidi Društva Paraplegikov JZ Štajerske v hvalevredni akciji sami predavajo mladim, ministrstva pa imajo za to “premalo denarja”?

Njihova akcija je pohvalna! Mladi “čutijo” bolečine, ki jih ti ljudje doživljajo po nesrečah. Če govoriva o policiji, je ta z nasveti prisotna v vrtcih in osnovnih šolah, v srednjih šolah pa ne toliko. Učinki so, toda predavanja so suhoparna. V bodoče je treba več delati s srednješolci. To je to: združiti, povezati društva, inštitucije, iti v skupne akcije. Ob tem še medijska pozornost, da se prepreči alkoholizem in dvigne prometna kultura.

Ko sva že pri »premalo denarja«. So policisti in kriminalisti dobro plačani?

Provokativno vprašanje. Vsak bi rekel, da ni dobro plačan … Mislim, da si policisti glede na svoje delo, da so 24 ur na razpolago četudi je petek ali nedelja, definitivno zaslužijo višjo plačo. Hkrati je nujno vedenje, da je v obdobju recesije neracionalno pričakovati dvig plač.

Lahko poveste, koliko je bilo ponoči intervencijskih patrulj na Celjskem?

V celotni PU Celje od 15 do 16. Zadeve imamo dokaj dobro pokrite, želim pa še več policistov na terenu, med ljudmi. Ob posredovanjih ostane premalo časa za preventivo. Preobremenjeni so glede na število dogodkov. Policist je osem ur vpet v dogodke, z enega mora na drugega. Tu si malo pomagamo tudi s prerazporeditvami.

To sem vprašala zato, ker nam je ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal dejala, da je 70 odstotkov policistov v administraciji, 30 odstotkov na terenu. Če na 113 ljudem rečejo, da bodo prišli, ko bodo končali s posredovanjem na drugi lokaciji, je jasno, da je policistov še vedno premalo.

Slovenija je po številu policistov na sredini v primerjavi z ostalimi državami. Ko odštejemo policiste ob šengenski meji, smo pa na repu! Kot Anglija: 2 do 3 policisti na tisoč ljudi! Pri številki 113 pa morajo ljudje razlikovati, kaj so nujni klici in kaj so klici, ki ne zahtevajo takojšnjega posredovanja. Ko je ogroženo življenje ni dileme, policist mora čimprej na kraj. Tu ne vidim nič spornega. Kar se tiče “sedečih policistov”, drži, da je policija sistem, ki je zbirokratiziran. Bolj kot v ostalih državah, tudi če se primerjamo z Bosno, Hrvaško, Avstrijo. S tem se ravno zdaj ukvarja posebna skupina. Policiste bi radi dobili nazaj na teren.

Veliko se govori o gospodarskem kriminalu, potem nekako vse potihne. Da so pritiski morda bolj kot v Celju v Ljubljani, kjer je središče gospodarskih in političnih lobijev, ni več skrivnost. Lahko rečete, da vam – kot vodilnemu – ni nikoli nihče “svetoval”, da kakšno stvar kje založite …

Nikoli ni nihče pritiskal name. Spraševal da, kaj je s primerom, vendar je to normalno. Če bi kdo poskušal name vplivati, bi ukrepal ali odstopil. To so načela, ki se jih držim. Mimo tega ne morem.

Vsi poudarjajo izobraževanje kriminalistov, ki preiskujejo gospodarski kriminal. Zakaj potem na sodiščih številne zadeve padejo?

Preiskovanja so zahtevna. Ne trajajo dan ali dva, ampak več mesecev. Policija v predkazenskem postopku naredi največ, kar lahko. Gre tudi za odnos s tožilcem, ki usmerja preiskavo. Nisem tako črnogled, ker vem, da se stvari premikajo in da bomo na dolgi rok kriminalisti še učinkovitejši. Ne morem pa komentirati delovanja sodišč. Slovenija je pravna država in sodišče odloči, ali je nekdo kriv ali ne.

Na Celjskem je kar nekaj nepreiskanih ropov, tudi tak, ko je ropar streljal na mimoidočega. Vedno dobim odgovor, da policija zaradi interesa preiskave ne more govoriti o tem. Zdaj “ne more govoriti” že več let, storilci so še vedno na prostosti ….

Ljudje preveč gledajo Na kraju zločina. Forenziki na kraju par minut slikajo, vnesejo podatke v računalnik in v 15 minutah imajo storilce. V realnosti ni tako. Preiskanost ropov je okoli 70-odstotna, nekaj ropov vedno ostane neraziskanih. Imamo neke določene informacije o storilcih, a dokazov ni.

Večina umorov je resda preiskanih, kaj pa umora Anđe Klarič in celjskega brezdomca Petra Dornika? Pa pogrešani Jure Plevnik … Kaj sploh pomeni, da preiskava ni končana? Zbirate informacije in tudi “čakate”, da nekdo nekoč nekje naredi napako …

Tudi. Zadeve za nas niso končane, kar pomeni, da se na teh primerih dela. Za primer Plevnik ravno te dni potekajo določene aktivnosti. Pri ropih je denimo treba biti pozoren, če nekdo stori rop enkrat, ga bo morda še kdaj? Ga bo to povezalo še s kakšnim nepreiskanim? V teh primerih sodelujemo tudi s sosednjimi državimi. Skratka, primeri so odprti.

Gospodarska kriza. Kako je mogoče, da na vprašanje, ali bo kriminala več zaradi krize, policijski strokovnjak odgovori nikalno? S terena dobivam informacije, da je ogromno nasilja v družini in ostalih kaznivih dejanj?

Tu mora biti pritrdilen odgovor! Zveza med krzo in kriminalom je. Zmanjšajo se družbene vrednote in več je kriminala. Statistika kaže, da ni nekega porasta, ampak opazovati moramo daljše obdobje. Seveda pričakujemo več kriminala in smo pripravljeni. Upam, da ne bo brutalnejših ropov, poglejte, kaj se je zgodilo v Zagrebu. Kriza pogojuje tudi družinsko nasilje, več je alkoholizma. In ravno družinsko nasilje – tu je ničelna toleranca. Tega ne smemo dopuščati in to policisti vedo.

Preteklo je leto, odkar velja Zakon o preprečevanju nasilja v družini. Deluje?

Mislim da. Preprečili smo kar nekaj družinskih tragedij. V preteklosti je bilo 70 odstotkov umorov v družinah. Če smo preprečili dva, smo že naredili veliko. Je pa res vprašanje, kakšne bodo posledice krize. Nikoli ne moreš predvidevati. Na koncu se potem sprašujejo, kaj počne policija. Ne gre samo za prepoved približevanja in ovadbo, vključiti se morajo druge inštitucije. Nil ne koristi, če nekoga privedemo dvakrat, nasilje je treba preprečiti! Torej sodelovanje. Kup je vladnih in nevladnih organizacij, ko pa se policist sreča s problemom in je treba stvari reševati, je ponavadi sam …, nikogar ni. Ob skupnem delu bodo učinki večji.

SIMONA ŠOLINIČ

 Karol Turk je bil konec 80 let vodja varnostnega okoliša v Žalcu, nato komandir policijskih postaj v Mozirju, Žalcu in Celju. V Celju je prevzel referat za operativne zadeve na tedanjem inšpektoratu celjske policije, kasneje je vodil tudi skupino za javni red, oddelek za splošno kriminaliteto, nato še celotni kriminalistični oddelek. Ob delu se je nenehno izobraževal, nazadnje je končal magistrski študij na Fakulteti za podiplomske državne in evropske študije. Direktor mariborske uprave je bil od januarja 2007 do 1. maja letos.

 Intervju z novim direktorjem Policijske uprave Celje bomo objavili tudi na Radiu Celje, in sicer v torek ob 11.15 uri.

 SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

 

Vas je partner že pretepel kot psa?

V ponedeljek: pismo nasilnežu …

Vedno več zmerjanja, klofut, brc v družinah – “Ubogi” nasilneži in žrtve, ki se morajo postaviti zase

Moški je svojo partnerko tako pretepel, vrgel v zid, da je bila popolnoma v modricah ne le po obrazu, tudi po ostalem telesu, nato si je poskušal soditi sam. Oba sta bila prepeljana v celjsko bolnišnico. Mlada ženska, čeprav vsa poškodovana, se v bolniškem hodniku ni mogla upreti njegovim klicem, naj ga vendarle ne zapusti, da jo ima rad, naj pride do njegove bolniške postelje, da bo naredil vse zanjo …  Bi res naredil vse? Jo tudi ubil? To je resničen dogodek izpred nekaj tednov, verjetno zelo podoben številnim primerom, ki se vsakodnevno dogajajo za zidovi “srečnih in urejenih” družin. In tega je vedno več. Ljudje ostajajo brez služb, toda za alkohol se vedno najde denar … Nato sledi prepir s partnerjem/ko zaradi popolnoma neumnih stvari, stresa, morda večerje, ki se je prismodila … In jo/ga pretepe kot psa. Zveni preostro? Tudi to je realnost.

 

Lani so na Celjskem zaradi nasilja v družini izrekli 117 ukrepov prepovedi približevanja, letos (in še nismo na polovici leta) že 78! Največ teh ukrepov je bilo na območju Velenja, Žalca in Celja, sledijo Slovenske Konjice in Šmarje pri Jelšah. Naj vas naslov ne zavede, nasilne so tudi ženske, vendar so bile v kar 88 odstotkih na Celjskem lani žrtve. Nasilni so bili največkrat moški, stari od 31 in 40 let. V krepko več kot polovici vseh primerov nasilja za družinskimi zidovi na našem območju so bile žrtve ali priča nasilju tudi mladoletni otroci. 70 odstotkov vseh žrtev v teh 117 izrekih omenjenega ukrepa (gre le za uradno prijavljene primere) je nasilje, preden je bil nasilnež naznanjen prvič, trpelo več let! Pri tem ne gre le za fizično nasilje, vse namreč spremlja še psihično, pogosto tudi spolno. Klofute in brce ne gledajo na poročne prstane, bistvene razlike med nasiljem med poročenima partnerjema in partnerjema, ki živita v izvenzakonski skupnosti, namreč ni.

 So nasilneži žrtve?

Medtem ko se povzročitelji nasilja v družini vidijo kot glava družine oziroma nekakšni junaki, saj je nad šibkejšim lahko povzdigniti glas in pesti, so v primežu policistov in uradnikov potuhnjeni. Še več, sebe vidijo celo kot žrtve. “V večini primerov je pri njih zaznan upor do izrečenega ukrepa prepovedi približevanja, zdi se jim krivičen. Rečejo, da niso vsega krivi oni. Ne uvidijo, da njihovo nasilno dejanje ni primerna komunikacija. Zelo težko jim je dopovedati, da nasilja ne sme biti, da ga ne smejo uporabljati ter da nasilje ni sprejemljivo ne v družini ne v širši socialni mreži,” razlaga Petra Rošer iz Centra za socialno delo Celje, ki se pri svojem delu srečuje tudi s povzročitelji nasilja in z njimi opravlja pogovore.

 Kljub temu, da zakon o preprečevanju nasilja v družini velja zdaj že leto dni in da so v kazenski zakonik lani vnesli tudi posebne člene o nasilju v družini in tako zaostrili zakonodajo na tem področju, je videti, da družinskemu nasilju še vedno ni in ni konca. Čeprav je bil stari kazenski zakonik spisan tako, kot da so takratni sestavljavci na eno oko zamižali pred problemom družinskega nasilja, je kljub temu možno večino prijavljenega nasilja v družini pripeljati do epiloga na sodišču. Ključno za ustrezno kaznovanje storilca je: dovolj dokazov, dobro sestavljena ovadba, vztrajno delo tožilcev ter in predvsem močna volja žrtev nasilnežev. Znana in uspešna celjska tožilka Marjeta Kreča poudarja pomen delovanja vseh inštitucij, služb, ki se ukvarjajo s preprečevanjem in z ukrepanjem ob nasilju v družini. Tudi ljudi, sosedov, znancev, ki morda vedo, kaj se dogaja v neki družini, a so prevečkrat tiho.

 Nasilje se namreč še zdaleč ne konča z ovadbo oziroma obsodbo storilca. Tudi če je obsojen, bo enkrat prišel na prostost. Vprašanje je, kako bo takrat reagiral. “Žrtve same za vključitev v kazenski postopek potrebujejo zelo veliko pomoči in morajo biti pripravljene na to. Tu nastopijo socialne službe, posvetovalnice, civilne inštitucije, ki naj s svojim delom opogumijo te žrtve in jih pripravijo na težavno pot v teh postopkih. Treba jih je utrditi, jih pripraviti na srečanje s storilcem, da so same sposobne komunicirati z njim. Žrtve morajo vedeti, še posebej, ko se približuje čas, ko bo storilec ali storilka prišel/a na prostost, kako se mu/ji zoperstaviti. Takšna žrtev, ki se bo znala postaviti za sebe, mislim, da kasneje ne bo imela več težav.”

 SIMONA ŠOLINIČ, foto: GrupaA, info.grupa@gmail.com,

 Na Centru za socialno delo Celje se vsak drugi in četrti ponedeljek v mesecu ob 16. 30 sestane skupina za pomoč in samopomoč ženskam v stiski. Informacije o tem, kako se rešiti iz nasilja, lahko žrtve dobijo na brezplačni številki 080 11 55.

 NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

 

Nasilnež, česa te je strah?

Vem, da boš verjetno to prebral. Pišem namesto tistih, ki si jih s svojimi klofutami, brcami, zmerljivkami ujel v nemoči in strahu. Potisnil si jih v kot, kjer preživljajo nočne more, četudi so budni. Ne spregovorijo iz strahu pred teboj ali pa preprosto ne morejo zaradi premočnih udarcev … Pišem namesto njih – tvojih žrtev. Tudi tvojih otrok, ki se ponoči pretvarjajo, da spijo, a slišijo sleherni zvok nasilja iz druge sobe …

Kako jim lahko to počneš?

Ne mine teden, da ne bi izvedela, kako se spet nekdo počuti manjvreden zaradi tvojih izpadov. Vedno se sprašujem, zakaj te trpijo, zakaj ne končajo svoje agonije, zakaj ne rešijo svojih otrok …. Kaj jih vleče nazaj k tebi … Tvoje besede, da jih imaš rad, da ne boš nikoli več udaril? Da ti je žal? Pa ti je res … žal? Kako lahko udariš nekoga, ki ga imaš rad …

Ko bi vedel, koliko vprašanj imam zate!

Kako se počutiš, ko udariš prvič in ko se zlažeš, da je bilo zadnjič, kaj razmišljaš ko veš, da si kljub udarcem v sebi pravzaprav nemočen – pred samim seboj … Verjetno imaš svoj razlog. Alkohol. Stres. Trenutek nerazsodnosti. Težave zaradi službe ali pa ti večerja enostavno ni okusna. Ne verjamem. To je le pika na i vsem tvojim težavam, ki jih nosiš vsak dan s seboj, a jim ne znaš ubežati. Si ujet v svoje lastno nasilje. Ne znaš celiti svojih ran, zato jih povzročaš drugim. Uničuješ življenja drugih, ker si ujet v krog neuspešnega bega pred lastnimi strahovi. Kot takega te razumem, ne razumem in obsojam pa tvoja dejanja.

Zame nisi revež, čeprav se mi “smiliš”, toda nekoliko drugače kot tvoje žrtve. Tudi bogat nisi, ker je to, kar počneš, daleč od resničnega bogastva, ki ga človek lahko ponudi človeku, s katerim deli življenje. Si lahko razcapan, v finančni stiski, si pa tudi “kravatar”, ki se predstavljaš z močjo in imenom, doma pa si – nasilnež. Ne misli, da popolnoma nihče ne ve, kdo si v resnici. Vedno je nekje nekdo, ki ve …

Morda si imel slabo otroštvo, ki je bilo stran od brezskrbnega tekanja po travi, pihanja regratovih luč in skrivalnic. Morda si bil tudi ti tisti, ki je nemočno jokal v postelji in otroško mislil, da bo odeja ušesu prikrila mamino stokanje zaradi očetovih udarcev. Morda si tudi ti kdaj prišepal v šolo in dejal, da si med “brezskrbnim tekom” padel in zaradi tega dobil modrico na obrazu … Morda si tudi sam nekoč v sebi zadrževal jezo nad nasilnežem, ki je iz dneva v dan postopoma “ubijal” tvojo mamo … Nasilnežem, ki je s tvojim odraščanjem le spremenil osebo, toda še vedno je ostal – nasilnež …

Kako lahko to počneš?

Tekst je bil uvodnik v Novem tedniku, kjer je bila osrednja tema nasilje v družini.

NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

 

O medsebojnih odnosih, stresu, težavah z otroki, ločitvah, Trenutku resnice …

V Sloveniji je vedno več ljudi, ki zapadejo v psihične težave zaradi različnih okoliščinih v osebnem, tudi poslovnem življenju. Stres zaradi težav s partnerjem, sodelavci ali z nadrejenimi so danes že vsakdanjik v življenju marsikoga. Kam vodita napetost in zagrenjenost, ki se poznata tudi na obrazih ljudi? Ali ju je možno zaobiti ali rešiti in se tako izogniti zdravstvenim težavam? Kako si narediti življenje lažje ter kako uživati in ne trpeti v medsebojnih odnosih? O tem se bomo na Radiu Celje pogovarjali v nočnem programu iz petka, 29. maja, na soboto, 30 maja. Naša gostja bo po enem letu spet dr. kličnične psihologije in docentka za kriminalistiko Polona Selič, avtorica knjig Psihologija bolezni našega časa in Nebesedno sporazumevanje za vsakdanjo rabo. Vedno več je tudi staršev, ki se v odnosih s svojimi otroki morda ne znajdejo in vedno več je otrok, ki imajo občutek, da jih starši ne razumejo. Kam to pelje? Z našo sogovornico se bomo pogovarjali tudi o tem.  

Seličeva je ena najboljših poligrafistk v Evropi, zato se ne bo mogla izogniti tudi vprašanjem o verodostojnosti oddaje Trenutek resnice, ki je razburkala slovensko javnost … 

 Stres in problemi v osebnem življenju pa vse več ljudi pripeljejo do odločitve, da se razidejo od svojih partnerjev. Predvajali bomo tudi reportažo o ločitvenih postopkih, kako potekajo in kako dolgo trajajo,  slišali boste še, ali v Sloveniji obstajajo predporočne pogodbe in zaradi česa se slovenski zakonci najpogosteje prepirajo.

 V nočnem programu iz petka, 29. maja, na soboto, 30 maja vas bo vseskozi spremljala nostalgija, saj bomo vrteli samo glasbo 50′,60′,70′ in 80′ let.

 NOČNI PROGRAM SNOP LAHKO SPREMLJATE POSLUŠALCI:
radia Sora, radia Triglav, radia Kranj, radia Robin, radia Univox, radia Celje, radia Ptuj, radia Slovenske Gorice, radia Velenje, radia Goldi, Koroškega radia in radia Murski val.

FREKVENCE RADIA CELJE: 95.1, 100.3, 95.9 in 90.6 MHz ALI www.radiocelje.com

 Skozi majsko noč v SNOPU vas bova iz studia Radia Celje vodila Simona Šolinič in Tadej Kupec.

 

 

Mobing vse pogostejši: ste krastače ali delavci?

»Če bi se o primerih na glas govorilo, bi na dan prišla razna umazanija in kurbarija …«

Pri spremljanju številnih burnih dogajanj v nekaterih podjetjih na Celjskem smo v preteklih dneh naleteli na več primerov, ki še kako smrdijo po mobingu oziroma šikaniranju na delovnem mestu. Ta izraz, kljub temu, da je že vpisan v kazenskem zakoniku kot kaznivo dejanje, je marsikomu še vedno tuj in večji del družbe še vedno molči in ne odreagira. Na drugi strani pa – kadar pride celo do nasilja, v povezavi s kakšnimi podjetnikom – ti takoj zanikajo, da bi bilo posredi maščevanje zaradi dogajanj znotraj podjetja. Kot da bi si pred pritiski, slabimi odnosi in šikaniranjem, zatiskali oči tako delodajalci kot delavci. Vendar, ko enkrat nekomu prekipi, je že prepozno. Mobing je na dolgi rok nož v hrbet tako nadrejenim in podrejenim. Niža produktivnost, kar pomeni, da niža tudi prihodke.

Za moderno in še ne preveč uveljavljeno besedo mobing se skriva nekaj čisto vsakdanjega. Sploh med proizvodnimi delavci. Ti morajo zaradi vsakdanjega kruha pretrpeti marsikatero ponižanje. Ker je denarja dovolj le za položnice in živila, jim niti na pamet ne pade, da bi svojega delodajalca tožili, kaj šele prijavili inšpektorjem za delo. Prijava namreč velikokrat pomeni tudi, da bi prijavitelj v kratkem »letel« iz službe. Če ne bi naša novinarska ekipa prav to slišala na lastna ušesa iz ust precej vase zagledanega mladega direktorja, ne bi verjeli. Direktor je namreč od nas na vse načine želel izvedeti, kdo izmed njegovih delavcev se je v stiski upal obrniti na nas. Ko smo mu jasno povedali, da tega od nas ne bo izvedel, je zaničevalno odvrnil: »Kaj? Še inšpektorica mi je povedala, kdo me je prijavil, vi pa ne bi?« Zmerjanje s krastačami Kaj se je zgodilo s tistim nesrečnim delavcem, ki se je obrnil na inšpektorico, si lahko le predstavljamo. Ravno zato je razumljivo, da tudi v primeru podjetja, kjer so delavci pred kratkim stavkali, na inšpektorat še ni prišla nobena prijava o kršitvah delodajalca. S tem dejstvom namreč uprava zavrača vse očitke o mobingu. Sami pa smo po pogovoru z delavci dobili občutek, da je na delovnem mestu tudi veliko mobinga s strani prokuristke podjetja. Delavci baje ne smejo niti na stranišče. Če gredo, to pomeni od 5 do 10 odstotkov nižjo plačo. Nanje naj bi vpila kot na male otroke, jih zmerjala s krastačami. Prokuristka naj bi v pogajanjih pred stavko nanje celo tako vpila, da ji je pobralo glas … Na dan stavke pa naj bi delavko, ki je odšla na stranišče, spravila v jok, saj naj bi ji zagrozila, da je kršila stavkovna pravila, ker ni bila na delovnem mestu.

Delavci so se prestrašeno obračali tudi na medije z vprašanji, ali jih lahko delodajalec zaradi stavke res odpusti ter na njihova delovna mesta vzame druge delavce. Takšno obvestilo naj bi namreč že nekaj časa viselo na njihovi oglasni deski. V stilu: če vam kaj ne paše, pojdite. Drugi čakajo na delo. Da so s pritiski na delavce uspeli, je razvidno tudi iz izkupička stavke. Z raznimi grožnjami o stečaju podjetja jih je delodajalec stisnil v kot, saj potem delavci niso bili več tako odločni v svojih stavkovnih zahtevah. Očitno je bolje potrpeti psihični pritisk, da le občasno dobiš kakšnih 500 evrov?

»Mobing je motena komunikacija na delovnem mestu, kje je napadena oseba v podrejenem položaju in izpostavljena sistematičnim in dlje časa trajajočim napadom ene ali več oseb z namenom, da se jo izrine iz delovne sredine,« opisuje mag. Pavla Mlinarič, svetovalka žrtvam mobinga. Če vodilni načrtno šikanirajo podrejene, to imenujemo »bossing«. »Stafing« pa je posebna oblika mobinga, kjer se združi skupina podrejenih, da bi se znebili nadrejenega. »Večina zaposlenih se prilagodi okolju, ker ne želijo težav. Celo sami izvajajo mobing, zato da bi bili del kolektiva, ne želijo biti izobčenci,« še pojasnjuje Mlinaričeva. Dodaja še, da niti strokovnjaki pri nas ne vedo dobro, kaj mobing je, češ da je premalo izobraževanj o tem.

Mobing je kaznivo dejanje, za katero je zagrožena zaporna kazen od 2 do 3 let zapora. Toda na celjski policiji trenutno ne preiskujejo nobenega primera prijavljenega mobinga … Je pa takšna kazniva dejanja težko dokazati. Dokazov, razen morebitnih izjav prič, praviloma ni. Delavci se ne želijo izpostavljati in podajajo anonimne prijave, na podlagi katerih je kršitve toliko težje ugotoviti. »Prijav je v tem času sicer nekoliko več kot prej, vendar mnogo ljudi podaja prijave, čeprav ne vedo točno, kaj mobing je,« nam je povedal mag. Borut Brezovar, glavni inšpektor Republike Slovenije za delo. Točnih podatkov o prijavljenih primerih na našem območju nam inšpektorji niso mogli posredovati, ker je statistika očitno preveč pomanjkljiva, da bi lahko iz nje potegnili te podatke. Je pa javna skrivnost, da se številni (pa ne le tovrstne primere) pač bojijo prijaviti, ker domnevni povzročitelji po čudnih okoliščinah (ali vezah in poznanstvih?) zatem izvedo, kdo jih je prijavil …

Res je tudi, da zakon natančno predpisuje, da je mobing dlje časa ponavljajoče se ali sistematično negativno vedenje. So pisci zakona žrtvi dali vedeti, da mora kar nekaj časa enostavno trpeti šikaniranje, da ga bo kasneje lahko dokazala? Zakaj so tiho? »Zato, ker so žrtve. Sprva so presenečeni, jezni, morda poskušajo rešiti nastali konflikt, ignorirajo napade ali iščejo pomoč. Toda sčasoma sprejmejo vlogo žrtve in začnejo upati, da se bodo pritiski prenehali. Ker se ti ne končajo, žrtve v stresni situaciji pregorijo. Zaradi obremenitve želijo pobegniti pred situacijo ali se začnejo nekonstruktivno obnašati, vendar to ni rešitev. Oseba v tem stanju se ne zaveda, kaj sledi takšnemu ›pobegu‹. Doživlja tako duševne in telesne posledice, socialno osamitev, zmožnost za delo je zmanjšana. Pri nekaterih se pojavi posttravmatska stresna motnja kot zapozneli odgovor na nek dogodek. Tudi po daljšem času doživljajo tesnobo in depresije,« pojasnjuje doktorica klinične psihologije Polona Selič.

Dodaja, da so pogostejše žrtve mobinga ženske in tisti, ki se ne upirajo ali se ne znajo upreti. »Pogosto gre za ljudi, ki so v popolnosti usmerjeni v delo, niso iznajdljivi z besedami, niso nasprotovalni, velikokrat so to sposobni ljudje in posamezniki, ki jih imajo v podjetju drugi sodelavci radi. Žrtve so pogosto tudi socialno šibkejši.« Po nekaterih raziskavah naj bi bil mobing »sopotnik« od 4 do 9 odstotkov vseh zaposlenih. Predvsem nesposobnim nadrejenim pa mobing pride prav pri zmanjševanju zaposlenih, saj se izognejo izplačevanju odpravnin. Delavci namreč kar sami dajo odpoved. Če končamo z zanimivo izjavo enega izmed naših znancev: »Če bi ljudje o primerih na glas govorili, bi na dan prišla razna umazanija in kurbarija, ki se dogaja v podjetjih …«

 ROZMARI PETEK SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

 

Bo država zavarovala stanovalce? Ne!

Smrt motorista ni dovolj za postavitev varovalne ograje – Stanovalci odločeni: ograja bo!

Da sta Kidričeva ulica in zahodna obvoznica (prva se nadaljuje v drugo od križišča z Mariborsko v smeri Čopove ulice) v Celju smrtno nevarni, ni več dvoma. Sredi aprila so na Kidričevi umrli kar trije najstniki, na obvoznici pa je minuli teden umrl 30-letni motorist. Nesreči sta se zgodili v razdalji slab kilometer. Nezgoda motorista bi se končala še s kakšno smrtjo, če bi na pločniku ob cesti bil pešec ali pa če bi motor odneslo med otroška igrala, ki so le pet metrov od kraja, kjer je 30-letnik umrl. Vendar ne njegova smrt ne to, da je ob nevarni obvoznici več sto stanovanj, parkirišča, na zelenicah pogosto otroci, ni dovolj za postavitev varnostne (ne varovalne, so nas poučili) ograje. Ne – predpisi pač tega ne zahtevajo, so nam odgovorili pristojni. 

Pravzaprav niti ne pristojni, saj so več prostora v izjavi namenili pojasnilu, da smo narobe uporabljali nazive podjetij. Vprašanje smo namreč poslali podjetju DDC svetovanje inženiring, Družbi za svetovanje in inženiring, morali pa bi menda Direkciji RS za ceste (DRSC). Ko smo jih nato vprašali, ali bi nam z DRSC morda poslali drugačen odgovor, so odgovorili, da ne. V bistvu bi enak odgovor poslala ista služba za odnose z javnostjo … Ampak to je v vsej situaciji pomembno kot lanski sneg. Dejstvo je, da varovalne ograje ne bo. Vsaj zgoraj omenjeni družbi je ne bosta postavili. Ker za to ni ustreznih pogojev. “Odsek se nahaja znotraj naselja, ob robu vozišča je visok robnik in površina za pešce,” so nam odgovorili. “Je pa naselje, skozi katerega je speljana obvoznica, strnjeno. Blok, v katerega je priletelo motoristovo telo, je namreč od ceste oddaljen le tri metre! Ograja bo,” se hudujejo stanovalci, ki resno grozijo tudi z zaporo ceste. Menda se jim že ponuja nek voznik, ki je to pripravljen storiti kar z vlačilcem …

Prepovedano za pešce?

Tudi sami smo v slabi uri ugotovili, da marsikdo resnično pritisne preveč na plin. Ob tem so ogroženi tudi pešci na pločniku. »Postavitev varnostne ograje med voziščem in stranskim dvignjenim delom površine omenjenega odseka je lahko rešitev, vendar je treba paziti iz vidika voznika motornega vozila. Če je ograja tik ob vozišču, bi lahko voznik dobil »tunelski« občutek vožnje,« pravi prometni strokovnjak, mag. Roman Krajnc, vodja študijske skupine za promet in logistiko CPI RS.

»V prometu so vsi udeleženci v neposredni bližini, denimo na prehodu za pešce, kolesarski površini ob robu vozišča … Dejstvo je, da imamo pravila,  o ravnanju v prometu, a kljub temu prihaja do nesreč. Če govorimo o vodenju pešcev in kolesarjev ob vozišču je ena od rešitev ločevanje teh površin s stranskim ločilnim pasom. Ta omogoča ločeno vodenje prometa ob vozišču ali fizično odvojitev motornega prometa na vozišču od površin za kolesarje in pešce. Primer takšnega odseka je Cesta na Ostrožno, ki ima stranski ločilni pas z zelenico in drevoredom. Seveda pa takšna projektna rešitev zahteva nekoliko več razpoložljive površine,” še razmišlja Krajnc.

Ob tem smo na obvoznici opazili še prometni znak, ki predpisuje na tem delu dovoljeno hitrost 70 km/h. Nad njim pa znak, ki – kako ironično – prepoveduje promet za kolesa, kolesa z motorjem in – pešce! Torej so se naši sogovorniki iz DDC zmotili, saj ni nobene “površine za pešce”, saj po pločniku ob nevarni obvoznici pešci ne smejo hoditi. Je pa pločnik dostopen iz vseh strani, tudi s Kersnikove ulice, od koder so nanj speljane celo stopnice. Se pravi, pločnik sploh ni pločnik, ampak je tam “kar tako” in da ne bi slučajno hodili po njem. V primeru nesreče namreč utegnete biti celo kaznovani, če boste preživeli, seveda …

Vprašanje/odgovor

Glede na to, da smo novinarji večkrat tarče kritik s strani javnosti, da vtikamo svoj nos tja, kamor ni treba, objavljamo v celoti svoje vprašanje, ki smo ga poslali podjetju DDC svetovanje inženiring, Družbi za svetovanje in inženiring in njihov odgovor (kjer so, mimogrede, le citirali uradni dokument). Tako bodo bralci lažje dobili vpogled v to, kako “jasno in preprosto” nam pristojni, ki jih plačujejo davkoplačevalci, odgovarjajo in predvsem – ali nam odgovorijo na vsa vprašanja.

“Zanima nas, kako si strokovnjaki iz podjetja DDC, glede na to, da naj bi bila omenjena cesta državna, ogledujejo te nevarne odseke in ali za ta del (o.a., lokacija nesreče) predvidevate morda kakšne varovalne ograje/v kakšnem času.” Odgovor podjetja DDC svetovanje inženiring, Družbi za svetovanje in inženiring, ki za različne naročnike (med drugim tudi DRSC in DARS) opravlja svetovalne in inženiring storitve: “Postavitev varnostnih ograj je določena v Tehnični specifikaciji TSC 02.210:2008 (Varnostne ograje – pogoji in način postavitve) in sicer pod točko 4.2 varnostne ograje v naselju. V omenjenem dokumentu je jasno zapisano, da postavljanje varnostnih ograj (in ne varovalnih) v naselju ni potrebno, razen v primerih, kadar poteka cesta: vzporedno z vodotokom, z globino vode s srednjim vodostajem 2 m in več, ki je oddaljen od roba vozišča manj ali enako 6m; po visokem nasipu (upoštevajoč nagib brežine in višine), ki je oddaljen od roba vozišča manj ali enako 6 m; preko objekta, ki premošča vodotok (z globino vode s srednjim vodostajem 2m in več), železniški tir ali drugo prometno površino ter ob opornem zidu, ki je oddaljen od roba vozišča manj ali enako 6m in pri tem ob robu vozišča, robom robnega ali odstavnega pasu ni izveden robnik višine 15 cm manj ali enako h manj ali enako 18 cm. Iz zgoraj navedenega je razvidno, da postavitev varnostne ograje na tem delu odseka ni upravičena …” V nadaljevanju nas poučijo o pravilni rabi izrazov družb, ki v Sloveniji skrbijo za ceste …  

SIMONA ŠOLINIČ

foto: SHERPA

NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

 

Zahodna obvoznica v Celju: vendarle varnostna ograja!

Po našem poročanju in javnem pozivu Celjana Mohorja Hudeja se bodo stvari vendarle začele premikati na bolje!

Naša medijska hiša je takoj po tragični nesreči, ki se je pred slabimi 14 dnevi zgodila na zahodni obvoznici, ko je v hudi nesreči umrl mlad motorist, poročala, da je omenjena cesta izredno nevarna. Ne glede na to, da so nam na številnih uradnih naslovih trdili, da se motimo in da cesta ne spada med nevarnejše v Celju, se je izkazalo, da imamo vendarle prav. Po našem kritičnem poročanju in po javnem pismu Mohorja Hudeja, ki stanuje v bloku v Brodarjevi ulici, pri katerem je umrl  mlad motorist, smo izvedeli, da naj bi Direkcija Republike Slovenije za ceste tam vendarle postavila varnostno ograjo. In to kljub temu, da so nam le nekaj dni pred tem trdili ravno nasprotno.

Že pretekli teden smo pisali, “ … da se je na zahodni obvoznici, torej od križišča z Mariborsko do Medloga lani zgodilo 34 nesreč, v katerih se je 9 ljudi poškodovalo, letos je bilo nesreč že 13, vendar tako hudih nesreč na tem delu v zadnjih dveh letih ni bilo. Lani je bilo na tej cesti 158 kršitev, letos 102 …”  Kljub temu, da je aprila Kidričeva, v katero se zahodna obvoznica nadaljuje proti Teharjah, zahtevala kar tri mlada življenja, je zanimivo, da so nam na več naslovih – ko smo raziskovali o teh nesrečah – vztrajno trdili, da ta dva cestna odseka nista nevarna, smo bili ves čas drugačnega mnenja. Predvsem zaradi številnih izjav stanovalcev, ki so vsakodnevno v nevarnosti, saj so hitrosti voznikov – v kar smo se sami prepričali – resnično daleč od dovoljene. Vmes smo še ugotovili, da je postavljen prometni znak, ki pešcem celo prepoveduje hojo po pločniku, čeprav je dostop nanj mogoč iz vseh strani. Da je promet za pešce tam prepovedan, niso vedeli niti strokovnjaki, s katerimi smo se pogovarjali in ki so trdili, da je cesta varna.

Mohor Hudej, ki je moral poškodovancem v nesrečah na zahodni obvoznici že večkrat pomagati, se je javno izpostavil. Dovolj mu je bilo vsakodnevnega strahu zase in za otroke, ki se igrajo le pet metrov stran od ceste. Okrcal je predvsem nekatere motoriste, ki tam dobesedno divjajo in ogrožajo stanovalce. In zanimivo, ko smo minuli teden spraševali odgovorne, cesta je namreč državna, so nam ob citiranju predpisov dejali, da tam ograje zagotovo ne bo. Toda v le nekaj dneh sta Hudejev javni poziv in verjetno tudi naše poročanje obrodila sadove. Direkcija Republike Slovenije za ceste naj bi namreč v čim krajšem času postavila dvojno odbojno ograje v dolžini 72 metrov med Čopovo in Mariborsko cesto. In medtem ko so Hudeju – kot smo že pisali – pred leti, ko je ravno preko našega medija opozarjal na nevarno zahodno obvoznico, očitali, da nima pojma in da piše za nepomembni medij: več kot očitno mu je skupaj z nepomembnim medijem uspelo tisto, kar ni uspelo tistim, ki jim je za varnost voznikov in stanovalcem, vseeno. Pa jim ne bi smelo biti …

NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

  SIMONA ŠOLINIČ

 

Nevarne ceste: so žrtve le vozniki ali tudi bližnji stanovalci?

Po našem poročanju zamenjali tudi prometni znak … – Divjaki drveli mimo ekipe, ki se je javljala v živo na Radio Celje

V preteklih dneh smo o zahodni obvoznici v Celju, kjer se je zgodila tragična nesreča motorista, veliko poročali. Ne le, da bodo pristojni zdaj tam (čeprav so nam sprva trdili drugače) vendarle postavili varnostno ograjo, zatem ko smo objavili fotografijo prometnega znaka, ki tam prepoveduje promet za pešce, so spremenili tudi tega. Toda, zdaj se cinično sprašujemo, zakaj so to sploh storili, saj je hoja za pešce glede na divjanje na tej cesti, pravzaprav nevarna in bi bilo bolje, da bi prepoved ostala. Morda bi bilo priporočljivo, če bi tak znak postavili le še pri dostopu na pločnik s Kersnikove, da bi pešec tudi s tiste strani videl, da je hoja po smrtno nevarnem pločniku prepovedana. Toda mi “nismo strokovnjaki” …

Pisali smo že, da nam številni, s katerimi smo se neuradno pogovarjali, trdili, da zahodna obvoznica ni nevarna. Njim v razlago ponujamo naslednje: ko smo včeraj za Radio Celje pripravljali oddajo v živo (skupaj s policisti na terenu) o tej nevarni cesti, se je v neposredni bližini zgodila še prometna nesreča! Trčila sta kolesar in voznik osebnega vozila, pri čemer je bil kolesar lažje poškodovan. Policisti so ustavili tudi motorista, ki je vozil brez čelade, se pri tem zgovarjal, da nima službe in denarja za plačilo kazni in naj ga ne kaznujejo … Bil je problem z ustavljanjem vozil, saj ni odstavnega pasu, na katerega bi ustavljajoče vozilo policisti lahko usmerili. In medtem ko so to počeli, je skorajda spet počilo … Ne divjajo le motoristi, nevarni so vozniki avtomobilov. V času našega radijskega javljanja so ustavili voznika, ki je vozil 100 km/h, torej 30 km/h več kot je to dovoljeno.

Kot nam je razlagal pomočnik komandirja Postaje prometne policije Celje Boštjan Cugmas, so hitrosti kršiteljev tam še bistveno višje. “Istega dne, med 6. in 8. uro, smo na tem delu ustavili voznika, ki je vozil kar 137 km/h, ni imel niti vozniškega dovoljenja.” In ta cesta je varna za otroke, ki se igrajo pet metrov stran? Seveda bomo poročali tudi, ko bo “Direkcija Republike Slovenije za ceste v čim krajšem času izvedla postavitev dvojne odbojne ograje v dolžini 72 metrov in sicer od km 2.698 do km 2.770 …”, kot so nam pisali konec minulega tedna. Stanovalci okoliških blokov so sicer veseli, da ograja bo, o tem, koliko bo 72 metrov le-te dejansko zavarovalo njihove otroke in njih, pa niso ravno optimistični.

So pa nam z DRSC napisali še tole: »Hkrati zavračamo očitke o neodzivnosti Direkcije Republike Slovenije za ceste, saj vsako prispelo pobudo, vprašanje ali prošnjo oziroma vsako sporočilo preučimo in pošiljatelju tudi posredujemo odgovor.« Toda, Mohor Hudej, stanovalec bloka, v katerega je trčil motorist in ki je bil na kraju nesreče med prvimi, je ravno za to cesto že pred dvema letoma v časopisu Novi tednik opozarjal na nevarnost in tudi takrat javno pozval odgovorne naj ukrepajo. Odgovora ni bilo. Če bi bil, potem morda danes ne bi razpredali o nevarni obvoznici …

Sramota!

Zahodna obvoznica je le en tak primer, natančen pregled pokaže, da je točk, ki bi bile nujne obnov in popravil na našem območju še več. Tudi na občinskih cestah na celotnem Celjskem. A je ponavadi pač tako, da se v več primerih odgovorni zganejo, ko se že zgodi tragedija. Da pa ne bomo le kritični. Pred dobrim letom dni smo pisali o Teharski cesti. Na dvorišče ene izmed tamkajšnjih hiš je namreč skoraj vsak teden s ceste dobesedno priletelo kakšno vozilo. Vsi vozniki tega niso niti prijavljali. V tem primeru so se na prošnjo za pomoč lastnice hiše odzvali tako na Krajevni skupnosti, policiji in občini. Lastnica hiše se je obrnila tudi na nas. Varnostna ograja je zdaj tam postavljena.

Druga pesem je na cesti cesti Ivenca–Frankolovo. Leta 2005 je v Globočah 33-letni voznik z avtomobilom trčil v stanovanjsko hišo in umrl. Pred tem je z avtomobilom s ceste “priletel” v dnevno sobo po 15 metrih! Lastnica je na nujnost močnejše ograje tik ob hiši opozarjala že pred nesrečo. Šokantno je, da je ograja še vedno takšna, kot je bila leta 2005. Hitrost so omejili na 70 kilometrov, ograjo so na delu, v katerega je trčilo še eno vozilo trčilo, celo skrajšali …

Marsikdo iz “celjske prometne stroke” nas je kritiziral, ko smo pred meseci pisali o Cesti na Ostrožno in opozarjali, da so cesto uredili, niso pa jo dobro označili. So pa kasneje naredili kasneje točno takšne oznake, kot smo jih skupaj z našim takratnim sogovornikom, magistrom Romanom Krajncem, vodjo študijske skupine za promet in logistiko pri Centru za poklicno izobraževanje, predlagali …

Krajnc, ki je izdelal magistrsko nalogo o javnem potniškem prometu v Celju meni, da bi morali na lokalnih ravneh posvetiti še več pozornosti urejanju prometne infrastrukture. Bil je tudi eden redkih, ki je podprl stanovalce, da bi ograja na zahodni obvoznici bila nujna. “Pri gradnji cest in drugih prometnih površin je treba že pri načrtovanju doseči ustrezen kompromis varne udeležbe ljudi na določenem cestnem odseku. Žal smo priča tehničnim pomanjkljivostim cest, ko vodenje prometnih tokov ni vedno optimalno. Nekatera križišča so v Celju denimo ‘prezasičena’. Na območju Ostrožnega imamo ulico, kjer je dvosmerni promet, širina ceste pa je nekaj več kot širina enega avtomobila. Zanimivo je, da je bila ta ulica svoj čas enosmerna. Absurd je še, da je ulica tudi v vlogi tranzitne ceste. Problem je tudi, da se pozablja na pešce in kolesarje. Ali se naj gibljejo med bloki, hišami? Pa pravimo, da je potrebno popularizirati kolesarsko mobilnost? Prenekatera talna označba je slabo vidna. Kako naj bo kolesar na svoji površini varen, če ga ne varuje vzdolžna polna črta med motornim prometom in njim? Trenutni primer slabe prakse je Ljubljanska cesta,” je kritičen Krajnc.

Pri svojem delu smo velikokrat presenečeni, kako malo je tistim, ki bi morali takoj odreagirati, pa tega ne storijo – za varnost ljudi. Pogosto se sprašujemo, kaj čakajo, zakaj kritizirajo potem novinarje, češ, da pišemo o nečem, kar ne razumemo. Ali je torej, glede na dogajanje na zahodni obvoznici, to dokaz, da smo mimo brcnili novinarji ali kdo drug?

SIMONA ŠOLINIČ ,MATEJA JAZBEC

NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

 

Farsa “eritropoetin”: obtoženec in oškodovanec Fakin!

Ne krivec, ampak žrtev zarote? – Celjska bolnišnica mora povrniti nastalo škodo

Na okrožnem sodišču Celje je bila v sredo prva sodna obravnava, kjer je Samo Fakin, nekdanji direktor Splošne bolnišnice Celje, v nekoliko nenavadnem položaju. Očitajo mu goljufijo, saj mu sodijo zaradi spornega predpisovanja zdravila Eritropoetin pred več kot sedmimi leti. S tem naj bi celjska bolnišnica protipravno dobila več kot 76 milijonov takratnih tolarjev in sicer predvsem na škodo Zavoda za zdravstveno zavarovanje. Da bo ironija na sojenju še večja, pa je obtoženec v tem primeru danes tudi generalni direktor zavarovalnice, torej nastopa hkrati kot obtoženec in oškodovanec …

 Fakin naj bi namreč petim zdravnikom na oddelku za ledvične bolezni s centrom za dializo v Celju zamolčal, da je v ceno dialize vključeno tudi generično zdravilo Eritropoetin. Tako je skupno pet zdravnikov navedenega oddelka napisalo skoraj 300 receptov, na podlagi katerih so nato bolniki dvigovali zdravilo v lekarnah. To je bilo torej v nasprotju z veljavnimi predpisi in v škodo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, so mu očitali številni. Takšno predpisovanje je bilo uradno tudi eden izmed osnovnih razlogov za njegovo razrešitev z mesta direktorja celjske bolnišnice oktobra 2002. Goljufija naj bi se “dogajala” od 1. aprila 1999 do 21. decembra 2001. 

Ko naj bi mu – tako navaja obtožnica – vodja oddelka za ledvične bolezni dr. Marjeta Lešnik izrazila pomisleke v zvezi s tem, je: “… prikazoval, da je takšen način pravilen in ji ponovno odredil, da naj zdravilo predpisujejo na recept.” Šlo je torej za dvojno zaračunavanje. Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije naj bi s tem storil za dobrih 57 milijonov, Vzajemni zdravstveni zavarovalnici Slovenije pa za 19 milijonov takratnih tolarjev škode. Toda Fakin se ne počuti krivega, je dejal pred sodnim senatom v svoj zagovor. Poudaril je, da je bilo vse do 27. julija 2002 to zdravilo dovoljeno pisati na recept. Predstojnike oddelkov je redno obveščal o pomembnih zadevah, ti pa so dolžni o tem obvestiti še svoje podrejene. “Ničesar nisem zavestno zamolčal,” je še dodal.

Fakin še vedno vidi izza vseh očitkov zaroto nekaterih zdravnikov. Eden izmed razlogov za njegovo razrešitev je bil tudi neustrezen način poslovodenja kolektiva, čemur pa Višje delovno in socialno sodišče po njegovi pritožbi ni pritrdilo. Kot je že pred leti komentiral Fakin, je postal nezaželen predvsem potem, ko je začel zbirati podatke o produktivnosti dela, ti pa so pokazali, da posamezni zdravniki delajo bistveno manj, kot govorijo. O eritropoetinu se je v času Fakinove odstavitve veliko govorilo, saj naj bi ga tako predpisovali v več bolnišnicah v Sloveniji. Njegov odvetnik Blaž Kovačič je sodišču predal tudi kopijo pravnomočne sodbe v primeru direktorja ptujske bolnišnice, ki so ga pri enakih obtožbah na koncu oprostili.

V sredo so kot pričo zaslišali Helenco Marijo Benkovič iz celjske območne enote ZZZS (torej trenutno Fakinovo podrejeno …), ki je govorila o nepravilnostih glede takratnega predpisovanja eritropoetina, ta mesec pa naj bi bolnišnica (ker naj bi kršila pogodbene obveznosti do zavarovalnice) dobila tudi zadnji opomin pred izvršbo. Poenostavljeno(?) rečeno: Fakinu, ki ga obtožujejo, da je kot direktor celjske bolnice le-tej protipravno pridobil visoke vsote denarja, mora taista bolnišnica zdaj denar vrniti kot direktorju Zavoda za zdravstveno zavarovanje …

 Sojenje naj bi se nadaljevalo v začetku septembra, ko bodo morali pričati tudi zdravniki, ki so se na sporne recepte podpisovali.

SIMONA ŠOLINIČ

 SIMONA ŠOLINIČ NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

 

Pomagajte Dejanu v njegovi življenjski borbi!

Od navdušenega smučarja do nemočnega invalida – Finančna pomoč je Dejanovo novo upanje

Nekdaj športnik, planinec, potapljač, smučar, kolesar, ljubitelj narave, v kateri je vedno po napornem delavniku našel varen pristan. Danes mu je od vsega ostala le ljubezen do naštetega. V gore, v vodo, na sneg ne more več. Priklenjen je na posteljo. 37-letni Dejan Stojanovič, za prijatelje Stojko. Brez pomoči ljudi bodo njegove sanje o boljšem, manj bolečem “jutri”, ostale le sanje. Prijatelji so se zato odločili speljati humanitarno akcijo (z dovoljenjem celjske upravne enote), v kateri zbirajo denar za fizioterapevta in poseben aparat za razgibavanje! Stojanovič, ki dneve preživlja daleč od svoje družine, prijateljev, v bolnišnici v Stari Gori pri Novi Gorici, ne more govoriti, toda – čuti. Čuti novo upanje, ki ga prinaša humanitarna akcija. 

Stojanoviču, nekdaj učencu 3. OŠ Celje, ki se je izučil za elektrotehnika in bil nato tudi zaposlen, se je svet spremenil 18. decembra leta 2005. S svojo partnerico je smučal na Golteh in preizkušal nove smuči. Dejal je, da se bo pred odhodom domov spustil še enkrat po smučišču, ko mu je na progi v nasprotni smeri nenadoma zapeljal voznik motornih sani. Ker je brezvestnež, ki do danes ni odgovarjal za svoje neumno početje, na saneh vozil z neprimerno hitrostjo na delu, kjer sploh ne bi smel voziti, je po trčenju s Stojanovičem, smučarja pod sanmi vlekel še skoraj 50 metrov! Dejana, ki je izgubil zavest in prenehal dihati, je na snegu oživljala njegova partnerica. Imel je več zlomov rok, nog, notranje poškodbe in poškodbe glave. Tak je na smučišču pomoč čakal uro in pol, razlagajo prijatelji, saj so takrat reševalci na Golte morali priti iz Mozirja, tudi prevoza s helikopterjem takrat ni bilo. Sledilo je zdravljenje, rehabilitacija in kalvarija, ki jo Stojanovič preživlja še danes. V celjski bolnišnici je po nesreči bil dva meseca v komi, prestal je več operacij, poškodbe so se celile hitro tudi zaradi njegove dobre fizične kondicije, toda posledice so ostale. Njegovi možgani so okvarjeni in Dejan nikoli več ne bo tak kot je bil pred usodnim 18. decembrom.

Krik po pomoči!

“Ko je bil v celjski bolnišnici, je prepoznal prijatelje in znance, a ni mogel govoriti. Pisal je in tako odgovarjal na naša vprašanje. Bil je nepokreten, kar je ubijalo njegov duh in željo po gibanju,” razlagajo njegovi prijatelji. Nato so ga prestavili v rehabilitacijski zavod Soča, kjer je bil nadaljnjih šest mesecev, potem so ga odpeljali v Novo Gorico. “Bojimo se, da ga bodo prestavili spet drugam! Ne želimo govoriti slabo čez to bolnišnico, ravno nasprotno, toda Dejan je tam deležen premalo pozornosti. Potrebuje drugačno nego …” še dodajajo.

“Težko je z besedami opisati, kako je gledati prijatelja, ki je bil tako zelo aktiven, v invalidskem vozičku, kjer je sam s seboj. Odvzeto mu je vse, kar je ljubil. Zavedajoč se tega počasi izgublja bitko,” so prizadeti. Z nakupom kakšnega pripomočka ali plačilom za fizioterapevta mu želijo omogočiti vsaj nekaj, da se bo počutil spet aktivnega, morda bolj zdravega. Stojanovič še vedno ne more govoriti, toda določenih stvari se zaveda. “V očeh vidiš, da znotraj kriči po pomoči, a tega ne zmore pokazati ….”

V BARVNI OKVIRČEK

Zbiranje prostovoljnih humanitarnih prispevkov za Dejana Stojanoviča traja samo še do 20. julija! Denar lahko nakažete na tekoči račun: 06000 199 3283 660 s pripisom: Donacija za Dejana Stojanoviča. Prostovoljne prispevke zbirajo tudi neposredno od posameznikov (po domovih in z nagovarjanjem mimoidočih na ulicah), kar je dovolila tudi Upravna enota Celje. Vse dodatne informacije o možnosti pomoči dobite na naslovu info@kpdrustvo.com ali na spletni strani www.kpdrustvo.com. Zbrani denar bodo namenili za nakup aparata za razgibavanje, ki ga je priporočilo strokovno osebje bolnišnice Stara gora. Ponudba za nakup aparata je izdana s strani Janeza Perovška s.p. (Servis in prodaja medicinske tehnike), cena tega aparata pa je 2.778,00 evrov. Bolnišnica priporoča še terapevtsko delo z Dejanom s psihologom. Terapevtska ura stane 30 evrov.

 

SIMONA ŠOLINIČ

FOTO: www.kpdrustvo.com

 

 SIMONA ŠOLINIČ NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

 

Je bolje nasilje v družini ali istospolna starša?

Ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal: “Čim hitreje in čim bolj izenačiti istospolne s heterospolnimi družinami!”

Napad zamaskiranih neznancev na aktiviste gejevskega in lezbičnega gibanja pretekli teden je v Sloveniji povzročil plaz debate o istospolno usmerjenih. Medtem ko so na kolegiju koalicije včeraj razpravljali o zakonu, ki bo popolnoma izenačeval hetero in homo partnerske zveze, hkrati pa bodo gejem in lezbijkam dovoljeval tudi posvojitve otrok, je med delom javnosti završalo. Nekdanja evropska poslanka iz vrst Nove Slovenije Ljudmila Novak pravi, da obsoja nasilje, vendar: “… se istospolno usmerjeni preveč izpostavljajo in s tem k nasilju malo tudi sami pripomorejo”. Ko je ministrica za notranje zadeve slišala te besede, v izjavi za naš medij ni skrivala ogorčenja: “Ne morem verjeti! Takšne izjave vodijo še v večjo nestrpnost!”

“V razpravi na kolegiju koalicije smo bili mnenja, da je treba položaj istospolno usmerjenih izboljšati, razmislek gre v smeri ali bomo to storili v sklopu družinskega ali posebnega zakonika, vsekakor pa je to treba urediti hitro in prednostno! Istospolne skupnosti moramo čim bolj izenačiti s herospolnimi in jim tako omogočiti normalen status bivanja v Sloveniji,” je bila ostra Kresalova. Ljudmila Novak ne nasprotuje istospolnemu partnerstvu, ne podpira pa družin, kjer bi istospolna partnerja posvojila otroka in enačitve s klasičnimi zakonskimi zvezami: “Otroci, ki jih je možno posvojiti že tako izhajajo iz težkih družinskih razmer, zato je pomembno, v kakšno družino pridejo in kakšne zglede pri tem imajo. Mož in žena sta najboljši naravni primer, kjer takšni otroci lahko rastejo.” Toda otroci, ki čakajo na posvojitev, so prišli ravno iz različnih okoliščin razbitih “normalnih” družin, kjer sta moški in ženska. Novakova gleda samo na formo družine, ne pa na vsebino, odgovarja doc. dr. Roman Kuhar, raziskovalec na Filozofski fakulteti v Ljubljani in aktivist za pravice homoseksualne skupnosti.

“Vse raziskave kažejo, da otroci v istospolnih družinah nimajo težav, morda le z nestrpnostjo v družbi. Razumevanje družine, kjer sta moški in ženska, kot boljše, je lahko problem – gleda se samo formo, ne pa “vsebino”. Pomembno je, da ima otrok dva ljubeča človeka v družini, ne pa katerega spola sta. Če oče pije, ali je to družina, kjer je za otroka najbolj varno in najboljše okolje,” razlaga Kuhar.

Se je pa v času debat o tej tematiki v zadnjih dneh v javnosti pojavilo tudi veliko sovražnega govora, trdi profesorica filozofije in pedagogike Alma Sedlar, ki je bila nekdaj naša sodelavka, danes pa je pomočnica glavne urednice revije Jana:“V Sloveniji je sovražnega govora veliko, tudi prikritega, še posebej na raznih spletnih forumih. Ljudje imajo različne poglede na svet, vendar gre naša svoboda do meje, kjer je ne prikrajšujemo drugim. Imamo torej pravico do mnenja, ne pa, da tiste, s katerimi se ne strinjamo, lahko napademo.”

Sovražni govor je nevaren, lahko pripelje do nasilja, toda vsi mediji in predvsem uredniki spletnih strani se ravno tega ne zavedajo. Tako je pod prispevkom ravno o istospolnih partnerjih na spletni strani ene največjih televizijskih postaj kup spornih neokusnih komentarjev, tudi žaljivk. Smešno je, da na podlagi zakonov policija pogosto ne najde sumov kaznivih dejanj. Celjska policija je denimo v zadnjih treh letih ravno za splet dobila 4 prijave sovražnega govora o določenih skupinah ljudi, vendar ovaden ni bil nihče. Ni dokazov … Ali je torej v Sloveniji res odprta družba ali smo ljudje s predsodki, homofobični in nam do odprte družbe manjka še veliko? Odgovor na to je pred letom dni za naš medij dal celjski koreograf Igor Jelen, znan tudi izven slovenskih meja: “Če bi se oziral na mnenje ljudi in nevoščljivost, bi se moral že zdavnaj odseliti iz Slovenije. Ko sem o svoji spolni usmerjenosti začel govoriti javno, so mi dejali, da bo konec z mojo kariero, toda moje življenje se je spremenilo na boljše! Bolj so o tem govorili, več dela sem imel! Več spoštovanja. Mnogo ljudi se skriva in lovi partnerje na spletu, meni je to smešno! Zakaj bi lagal sebi, drugim! Naj se govori! Živi se samo enkrat!

SIMONA ŠOLINIČ

 NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.