Tole je članek o Tekačevem, ki sem ga pisala lani, pri delu o sojenjih mi je pomagala kolegica Špela Kuralt. Ti umori veljajo za ene najbolj brutalnih pri nas. Srhljivo je, da naj bi se v skoraj enakem času čez mejo na hrvaški strani (a v bližini) zgodili prav tako neki umori, samo menda ne obstaja povezava. Po nekaterih  (neuradnih) informacijah naj bi se sojenje v tem primeru spet začelo že oktobra, a mi do zdaj to noče nihče uradno potrditi.

11 let tavanja v krvavi temi Tekačevega – Zakaj se zgodba enega najbolj okrutnih umorov nikoli ne konča? 

5. marec 1997. Tekačevo pri Rogaški Slatini. V hiši s številko 9 pri vodnih vratih v mlaki krvi leži mrtva 73-letna Frančiška Poharc, nedaleč od nje še truplo komaj 17-letne Viktorje Krušlin. V gospodarskem poslopju v neposredni bližini sta še trupli 75-letnega Štefana Poharca in 36-letne Helene Krušlin. Slednja je s svojo hčerko bila pri Poharčevih podnajemnica. Nekdo jih je dan prej  pokončal s streli, pred tem naj bi jih tudi trpinčili. 4. marec 2007. Po vseh sodnih procesih, po vseh teh mučnih letih preiskava še vedno ni končana. 

5. marca, torej dan po umoru, ko so odkrili trupla, so kriminalistični preiskovalci začeli s svojim delom in preiskava ima še danes oznako prednostne naloge slovenske policije. Na primeru je delalo 41 policistov in kriminalistov, samo v enem mesecu po umoru so opravili več kot 13 tisoč delovnih ur, 5 tisoč nadur, prevozili več kot 66 tisoč kilometrov, izprašali več kot 2 tisoč ljudi in obdelali več kot 20 tisoč podatkov. Toda, enajst let po krvavem in brutalnem umoru oprijemljivih podatkov ni in ni.

 

Naj spomnimo. Že v prvih dneh preiskave je bilo kristalno jasno, da je bil motiv za umore koristoljubje. 75-letni Poharc je bil svoje čase zaposlen v kmetijski zadrugi, kasneje pa je delal kot zastopnik v zavarovalnici Triglav. Rad je zahajal med ljudi in se pohvalil, da ima veliko premoženje. Ob tem ni pozabil dodati, da je treba denar hraniti doma, saj ni zaupal bankam. Izjave so ga stale življenje, saj je bila javna skrivnost, da ima celo svoje premoženje doma v sefu! Morilci naj bi tako iz njegovega doma odnesli za milijon takratnih mark deviz in več kilogramov zlata!

Nekaj dni po umoru so pridržali dve osebi, vendar so ju po 48 urah izpustili, ker so ovrgli sum, da sta bili z umorom povezani. Nekaj oseb so preizkusili tudi s poligrafom. Zadeve so se poleg kriminalistov lotili tudi izvedenci z inštituta za sodno medicino, ki so skupaj celoten potek zločina tudi rekonstruirali. Izjava, ki je padla takrat v javnost je bila tudi,da prvoten cilj ni bil umor, ampak rop. In zakaj so morali umreti štiri osebe? So se upirale? So morebiti koga prepoznale? Jih je ubil eden ali sta morilca bila dva?

 

27. aprila na bencinski črpalki v Slovenskih Konjicah specialci primejo Kristijana Kamenika iz Slovenskih Konjic, takrat starega 25 let, preiskovalni sodnik pa po zaslišanju zanj odredi pripor. “Njegova vloga pri umoru je potrjena z materialnimi dokazi,” so takrat razlagali na slovenski policiji. Kamenika naj bi pred aprilom leta 1997 policisti obravnavali že petnajstkrat zaradi premoženjskih deliktov, povezanih z nasiljem. Njegovi sosedje in znanci v to, da naj bi bil Kamenik vpleten v srhljiv umor, skorajda niso verjeli. Opisovali so ga kot mirnega, prijaznega fanta, ki pogleda na kri ni prenesel. In ravno ta, miren in prijazen fant, je kar nekaj časa preživel v celjskih zaporih, nato tudi v beograjskih.

Tour de sodišče

Kristijana Kamenika so dve leti in pol po tragediji v Tekačevem obsodili na dvajset let zapora zaradi štirikratnega umora. S tem pa se je agonija na sodišču glede omenjenega primera šele začela. Le dve leti kasneje je namreč vrhovno sodišče sodbo razveljavilo in sojenje se je začelo znova. Ko so Kameniku sodili drugič, se je ustavilo že na samem začetku, leta 2003. Okrožno sodišče je namreč Kamenika oprostilo vseh obtožb, saj naj ne bi bilo dovolj obremenilnih dokazov. Tožilstvo se je seveda pritožilo in leto kasneje je višje sodišče razveljavilo tudi oprostilno sodbo. Kamenika čaka torej še tretje sojenje za primer Tekačevo. Za tretje sojenje je sodišče že dobilo navodila. Končno mora ugotoviti, kdo od izvedencev ima prav glede nesrečnih športnih copat. Medtem ko slovenski izvedenci trdijo, da stopinje ustrezajo Kamenikovim copatom, švicarski in nemški izvedenec v to ne verjameta. To naj bi razjasnili na tretjem sojenju. In v tretje gre rado, pravijo. Vendar pa bo na to sojenje še treba počakati. Kamenik namreč še vedno čaka na sojenje v hrvaškem zaporu.

 

Ko je Kristijan Kamenik čakal na tretje sojenje v primeru Tekačevo, so ga aprila 2004 prijeli zaradi suma preprodaje mamil. V zračnem filtru avtomobila so namreč našli dobrega pol kilograma heroina. Poleg Kamenika so obtožili tudi njegovega someščana in tri njune domnevne srbske pajdaše. Enega od njih, Marinka Zemunovića, in Kristijana Kamenika je srbsko sodišče še istega leta obsodilo na sedem let zapora. Kamenik je ves čas trdil, da s heroinom nima nič, Zemunović pa je vse priznal. Kot je pri Kamenikovih sojenjih očitna praksa, pa se je tudi tu zataknilo. Avgusta 2005 je srbsko vrhovno sodišče sodbo razveljavilo in še istega leta je bil Kamenik ponovno obsojen. Takrat so mu prisodili le dve leti in pol zapora. Nekateri so prepričani, da je k nižji obsodbi pripomogla tudi olajševalna okoliščina, da je Kamenik namreč tistega leta stopil v zakonski stan z Mašo Medik, pevko skupine Turbo Angels. Mimogrede, z Mašo sta se lani januarja že ločila. Če se je njegov zakon tako hitro končal, pa tega ne moremo trditi za sodni postopek v Beogradu. Februarja lani so namreč tudi drugo sodbo razveljavili.

 

Kamenik zdaj čaka na ponovno sojenje na Hrvaškem. Četudi bi bil Kamenik v tujini dokončno oproščen, pa njegovih sojenj v Celju še zdaleč ne bo konec. Pa ne le zaradi Tekačevega. Kameniku bi morali lani soditi zaradi kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja. Leta 1997, tik po tragediji v Tekačevem, namreč Kamenik ni ustavil avtomobila, čeprav so policisti to zahtevali. Kamenik naj bi namesto, da bi vozilo ustavil, avtomobil usmeril prav na policista. A je lani zadeva zastarala. Sicer pa Kamenika čaka v Celju tudi sojenje zaradi trgovine z mamili. Dvema njegovima domnevnima sodelavcema, že sodijo. Vendar pa bo, kot kaže, moral počakati tudi ta postopek. Srbske ugotovitve so namreč ključne tudi za sojenje v Celju, zato sodišče nanje še vedno čaka.

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …