V zadnjih treh dneh so na Celjskem umrli trije. 64-letnega pešca je v nedeljo prevozil voznik avtomobila na cesti Žalec – Celje, v petek je v Črnovi umrl 69-letnik, ki je z avtom nenadoma zapeljal na nasportni vozni pas, v nedeljo pa je v bolnici umrl še motorist, ki je bil udeležen v nesreči že 16. oktobra v Spodnjih Lažah. V prometu na Celjskem je letos umrlo že 26 ljudi.

Kako je, če po nesreči, v kateri nisi bil povzročitelj, ostaneš invalid in morajo zate skrbeti drugi, preberite v članku, ki sem ga pisala pred dobrim mesecem dni. Sicer pa Društvu paraplegikov JZ Štajerske lahko pomagate, da lahko kupijo vozilo za prevoz svojih članov. Društvo ima največ članov, ki so paralizirani zaradi prometnih nesreč. Njihova povprečna starost v trenutku, ko so utrpeli poškodbe, je bila 22 let! Najmlajši člani, ki so paralizirani zaradi prometne nesreče, so stari 3, 4 in 14 let. Na 1919 pošljite sms VOZIM in s tem jim boste donirali 1 evro. Več o akciji in ostalih rpispevkih na www.vozim.si.

 

“Zdrav človek ima  nešteto želja in mnogo od teh jih uresniči, invalid ima samo eno – biti zdrav. In ta je neuresničljiva,” nam je ob našem obisku povedal 38-letni Peter Planinšek iz Petrovč. Kot poklicni voznik tovornega vozila se je 20. avgusta leta 2000 vračal iz večdnevne službene poti. Pred Zagrebom se je veselil srečanja z ljubljeno ženo in ji po telefonu sporočil, naj ga ob prihodu domov čaka s kavico. Toda kavice nista spila. Pot domov mu je pri Zaprešiču namreč prekrižal hrvaški voznik osebnega vozila. Silovito trčenje mu je spremenilo življenje. Ostal je tetraplegik – paraliziran od vratu navzdol.

 

Takrat mlad očka, star komaj 31 let, vajen dolgih voženj, saj je prevozil skoraj vso Rusijo, se je moral sprijazniti z eno najtežjih stvari v življenju – da bo popolnoma odvisen od drugih. Čeprav je bil v nesreči popolnoma nedolžen. “Po trčenju sem se zbudil v hrvaški bolnišnici, kjer so sprva mislili, da bo vse dobro, da je šlo le za močnejši udarec. Po nekaj dneh so me odpustili, nakar sem prišel v celjsko bolnišnico. Tu so opravili številne preglede in niso ugotovili nič posebnega. V bolnici sem bil dva meseca, vmes imel še kar nekaj težav s preležalninami, nato so me prestavili v rehabilitacijski center Soča – kjer sem bil nadaljnjih deset mesecev. Na koncu sem prišel še na pregled k specialistu v ljubljanski klinični center, ki mi je povedal, da je tetraplegija dokončna in da bom ostal paraliziran od vratu navzdol …” razlaga svojo življensko borbo Peter Planinšek.

Zakaj?!

 “Takrat se ti svet podre. Ne veš, kako naprej, kaj te čaka. Vedel sem, da bom moral biti 24 ur odvisen od pomoči druge osebe. K sreči imam ljubečo ženo, ki je bila pripravljena celo pustiti službo, da se je popolnoma posvetila meni,” nadaljuje naš sogovornik. Prizna, da so vprašanja “zakaj se je to zgodilo meni”, “zakaj v najhujši obliki” še danes del njegovih misli: “Ne moreš pozabiti. S tem se težko sprijazniš, čeprav veš, da se moraš. Ne smeš se smiliti sam sebi, ker je potem še huje. Seveda pridejo tudi dnevi, ki so črni, in takrat mislim, da bi bilo mogoče boljše, če ne bi preživel … Toda poti nazaj ni, le naprej, zato se borim,” še dodaja Planinšek, ki vseeno ostaja močan in ne obupa.

 

Toda življenje se ni spremenilo le njemu, ampak vsej družini. Kljub nesreči je bilo treba poskrbeti za dva šoloobvezna otroka, hišo so zaradi invalidskega vozička in drugih pripomočkov morali popolnoma preurediti, razširiti vsaka vrata, pragovi so bili previsoki … In to vse stane. Veliko mu je pomagalo Društvo paraplegikov JZ Štajerske, tudi z nasveti. Država? Primakne nekaj, da, toda s tem si ni mogoče pomagati. “Danes vsi ponujajo zlato, v resnici pa tega ni,” dodaja Planinšek, ki je svojo zgodbo povedal, ker bi predvsem mladim položil na srce, da je varnost v prometu ključnega pomena. “Naj za volan sedejo zbrani, cesta ni igrišče! Žal je tako, da utrpijo najhujše poškodbe v prometu ravno tisti, ki so nedolžni …,” nam je ob odhodu z njegovega doma še povedal Planinšek. Če bi vsi divjaki, ki smo jih na cesti srečali na poti nazaj v Celje, prisluhnili njegovi zgodbi, bi vozili bolj previdno. Zavedali bi se, da lahko na cesti nekoga ubijejo ali pa ga spremenijo v invalida. Vedeli bi, da je razlika med njimi in invalidom le – v sekundi.

 

 

SIMONA ŠOLINIČ

 

 FOTO: sherpa@t-1.si.

NUJNO Ker je objavljeno moje avtorsko in novinarsko delo, je potemtakem last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja …

 Fotografija tragične nesreče v Črnovi. (Petek, 31. 10.)