V ponedeljek: pismo nasilnežu …

Vedno več zmerjanja, klofut, brc v družinah – “Ubogi” nasilneži in žrtve, ki se morajo postaviti zase

Moški je svojo partnerko tako pretepel, vrgel v zid, da je bila popolnoma v modricah ne le po obrazu, tudi po ostalem telesu, nato si je poskušal soditi sam. Oba sta bila prepeljana v celjsko bolnišnico. Mlada ženska, čeprav vsa poškodovana, se v bolniškem hodniku ni mogla upreti njegovim klicem, naj ga vendarle ne zapusti, da jo ima rad, naj pride do njegove bolniške postelje, da bo naredil vse zanjo …  Bi res naredil vse? Jo tudi ubil? To je resničen dogodek izpred nekaj tednov, verjetno zelo podoben številnim primerom, ki se vsakodnevno dogajajo za zidovi “srečnih in urejenih” družin. In tega je vedno več. Ljudje ostajajo brez služb, toda za alkohol se vedno najde denar … Nato sledi prepir s partnerjem/ko zaradi popolnoma neumnih stvari, stresa, morda večerje, ki se je prismodila … In jo/ga pretepe kot psa. Zveni preostro? Tudi to je realnost.

 

Lani so na Celjskem zaradi nasilja v družini izrekli 117 ukrepov prepovedi približevanja, letos (in še nismo na polovici leta) že 78! Največ teh ukrepov je bilo na območju Velenja, Žalca in Celja, sledijo Slovenske Konjice in Šmarje pri Jelšah. Naj vas naslov ne zavede, nasilne so tudi ženske, vendar so bile v kar 88 odstotkih na Celjskem lani žrtve. Nasilni so bili največkrat moški, stari od 31 in 40 let. V krepko več kot polovici vseh primerov nasilja za družinskimi zidovi na našem območju so bile žrtve ali priča nasilju tudi mladoletni otroci. 70 odstotkov vseh žrtev v teh 117 izrekih omenjenega ukrepa (gre le za uradno prijavljene primere) je nasilje, preden je bil nasilnež naznanjen prvič, trpelo več let! Pri tem ne gre le za fizično nasilje, vse namreč spremlja še psihično, pogosto tudi spolno. Klofute in brce ne gledajo na poročne prstane, bistvene razlike med nasiljem med poročenima partnerjema in partnerjema, ki živita v izvenzakonski skupnosti, namreč ni.

 So nasilneži žrtve?

Medtem ko se povzročitelji nasilja v družini vidijo kot glava družine oziroma nekakšni junaki, saj je nad šibkejšim lahko povzdigniti glas in pesti, so v primežu policistov in uradnikov potuhnjeni. Še več, sebe vidijo celo kot žrtve. “V večini primerov je pri njih zaznan upor do izrečenega ukrepa prepovedi približevanja, zdi se jim krivičen. Rečejo, da niso vsega krivi oni. Ne uvidijo, da njihovo nasilno dejanje ni primerna komunikacija. Zelo težko jim je dopovedati, da nasilja ne sme biti, da ga ne smejo uporabljati ter da nasilje ni sprejemljivo ne v družini ne v širši socialni mreži,” razlaga Petra Rošer iz Centra za socialno delo Celje, ki se pri svojem delu srečuje tudi s povzročitelji nasilja in z njimi opravlja pogovore.

 Kljub temu, da zakon o preprečevanju nasilja v družini velja zdaj že leto dni in da so v kazenski zakonik lani vnesli tudi posebne člene o nasilju v družini in tako zaostrili zakonodajo na tem področju, je videti, da družinskemu nasilju še vedno ni in ni konca. Čeprav je bil stari kazenski zakonik spisan tako, kot da so takratni sestavljavci na eno oko zamižali pred problemom družinskega nasilja, je kljub temu možno večino prijavljenega nasilja v družini pripeljati do epiloga na sodišču. Ključno za ustrezno kaznovanje storilca je: dovolj dokazov, dobro sestavljena ovadba, vztrajno delo tožilcev ter in predvsem močna volja žrtev nasilnežev. Znana in uspešna celjska tožilka Marjeta Kreča poudarja pomen delovanja vseh inštitucij, služb, ki se ukvarjajo s preprečevanjem in z ukrepanjem ob nasilju v družini. Tudi ljudi, sosedov, znancev, ki morda vedo, kaj se dogaja v neki družini, a so prevečkrat tiho.

 Nasilje se namreč še zdaleč ne konča z ovadbo oziroma obsodbo storilca. Tudi če je obsojen, bo enkrat prišel na prostost. Vprašanje je, kako bo takrat reagiral. “Žrtve same za vključitev v kazenski postopek potrebujejo zelo veliko pomoči in morajo biti pripravljene na to. Tu nastopijo socialne službe, posvetovalnice, civilne inštitucije, ki naj s svojim delom opogumijo te žrtve in jih pripravijo na težavno pot v teh postopkih. Treba jih je utrditi, jih pripraviti na srečanje s storilcem, da so same sposobne komunicirati z njim. Žrtve morajo vedeti, še posebej, ko se približuje čas, ko bo storilec ali storilka prišel/a na prostost, kako se mu/ji zoperstaviti. Takšna žrtev, ki se bo znala postaviti za sebe, mislim, da kasneje ne bo imela več težav.”

 SIMONA ŠOLINIČ, foto: GrupaA, info.grupa@gmail.com,

 Na Centru za socialno delo Celje se vsak drugi in četrti ponedeljek v mesecu ob 16. 30 sestane skupina za pomoč in samopomoč ženskam v stiski. Informacije o tem, kako se rešiti iz nasilja, lahko žrtve dobijo na brezplačni številki 080 11 55.

 NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.

nasilje