Vem, da boš verjetno to prebral. Pišem namesto tistih, ki si jih s svojimi klofutami, brcami, zmerljivkami ujel v nemoči in strahu. Potisnil si jih v kot, kjer preživljajo nočne more, četudi so budni. Ne spregovorijo iz strahu pred teboj ali pa preprosto ne morejo zaradi premočnih udarcev … Pišem namesto njih – tvojih žrtev. Tudi tvojih otrok, ki se ponoči pretvarjajo, da spijo, a slišijo sleherni zvok nasilja iz druge sobe …

Kako jim lahko to počneš?

Ne mine teden, da ne bi izvedela, kako se spet nekdo počuti manjvreden zaradi tvojih izpadov. Vedno se sprašujem, zakaj te trpijo, zakaj ne končajo svoje agonije, zakaj ne rešijo svojih otrok …. Kaj jih vleče nazaj k tebi … Tvoje besede, da jih imaš rad, da ne boš nikoli več udaril? Da ti je žal? Pa ti je res … žal? Kako lahko udariš nekoga, ki ga imaš rad …

Ko bi vedel, koliko vprašanj imam zate!

Kako se počutiš, ko udariš prvič in ko se zlažeš, da je bilo zadnjič, kaj razmišljaš ko veš, da si kljub udarcem v sebi pravzaprav nemočen – pred samim seboj … Verjetno imaš svoj razlog. Alkohol. Stres. Trenutek nerazsodnosti. Težave zaradi službe ali pa ti večerja enostavno ni okusna. Ne verjamem. To je le pika na i vsem tvojim težavam, ki jih nosiš vsak dan s seboj, a jim ne znaš ubežati. Si ujet v svoje lastno nasilje. Ne znaš celiti svojih ran, zato jih povzročaš drugim. Uničuješ življenja drugih, ker si ujet v krog neuspešnega bega pred lastnimi strahovi. Kot takega te razumem, ne razumem in obsojam pa tvoja dejanja.

Zame nisi revež, čeprav se mi “smiliš”, toda nekoliko drugače kot tvoje žrtve. Tudi bogat nisi, ker je to, kar počneš, daleč od resničnega bogastva, ki ga človek lahko ponudi človeku, s katerim deli življenje. Si lahko razcapan, v finančni stiski, si pa tudi “kravatar”, ki se predstavljaš z močjo in imenom, doma pa si – nasilnež. Ne misli, da popolnoma nihče ne ve, kdo si v resnici. Vedno je nekje nekdo, ki ve …

Morda si imel slabo otroštvo, ki je bilo stran od brezskrbnega tekanja po travi, pihanja regratovih luč in skrivalnic. Morda si bil tudi ti tisti, ki je nemočno jokal v postelji in otroško mislil, da bo odeja ušesu prikrila mamino stokanje zaradi očetovih udarcev. Morda si tudi ti kdaj prišepal v šolo in dejal, da si med “brezskrbnim tekom” padel in zaradi tega dobil modrico na obrazu … Morda si tudi sam nekoč v sebi zadrževal jezo nad nasilnežem, ki je iz dneva v dan postopoma “ubijal” tvojo mamo … Nasilnežem, ki je s tvojim odraščanjem le spremenil osebo, toda še vedno je ostal – nasilnež …

Kako lahko to počneš?

Tekst je bil uvodnik v petkovi številki Novega tednika, kjer je bila osrednja tema nasilje v družini.

NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.