»Če bi se o primerih na glas govorilo, bi na dan prišla razna umazanija in kurbarija …«

Pri spremljanju številnih burnih dogajanj v nekaterih podjetjih na Celjskem smo v preteklih dneh naleteli na več primerov, ki še kako smrdijo po mobingu oziroma šikaniranju na delovnem mestu. Ta izraz, kljub temu, da je že vpisan v kazenskem zakoniku kot kaznivo dejanje, je marsikomu še vedno tuj in večji del družbe še vedno molči in ne odreagira. Na drugi strani pa – kadar pride celo do nasilja, v povezavi s kakšnimi podjetnikom – ti takoj zanikajo, da bi bilo posredi maščevanje zaradi dogajanj znotraj podjetja. Kot da bi si pred pritiski, slabimi odnosi in šikaniranjem, zatiskali oči tako delodajalci kot delavci. Vendar, ko enkrat nekomu prekipi, je že prepozno. Mobing je na dolgi rok nož v hrbet tako nadrejenim in podrejenim. Niža produktivnost, kar pomeni, da niža tudi prihodke.

Za moderno in še ne preveč uveljavljeno besedo mobing se skriva nekaj čisto vsakdanjega. Sploh med proizvodnimi delavci. Ti morajo zaradi vsakdanjega kruha pretrpeti marsikatero ponižanje. Ker je denarja dovolj le za položnice in živila, jim niti na pamet ne pade, da bi svojega delodajalca tožili, kaj šele prijavili inšpektorjem za delo. Prijava namreč velikokrat pomeni tudi, da bi prijavitelj v kratkem »letel« iz službe. Če ne bi naša novinarska ekipa prav to slišala na lastna ušesa iz ust precej vase zagledanega mladega direktorja, ne bi verjeli. Direktor je namreč od nas na vse načine želel izvedeti, kdo izmed njegovih delavcev se je v stiski upal obrniti na nas. Ko smo mu jasno povedali, da tega od nas ne bo izvedel, je zaničevalno odvrnil: »Kaj? Še inšpektorica mi je povedala, kdo me je prijavil, vi pa ne bi?« Zmerjanje s krastačami Kaj se je zgodilo s tistim nesrečnim delavcem, ki se je obrnil na inšpektorico, si lahko le predstavljamo. Ravno zato je razumljivo, da tudi v primeru podjetja, kjer so delavci pred kratkim stavkali, na inšpektorat še ni prišla nobena prijava o kršitvah delodajalca. S tem dejstvom namreč uprava zavrača vse očitke o mobingu. Sami pa smo po pogovoru z delavci dobili občutek, da je na delovnem mestu tudi veliko mobinga s strani prokuristke podjetja. Delavci baje ne smejo niti na stranišče. Če gredo, to pomeni od 5 do 10 odstotkov nižjo plačo. Nanje naj bi vpila kot na male otroke, jih zmerjala s krastačami. Prokuristka naj bi v pogajanjih pred stavko nanje celo tako vpila, da ji je pobralo glas … Na dan stavke pa naj bi delavko, ki je odšla na stranišče, spravila v jok, saj naj bi ji zagrozila, da je kršila stavkovna pravila, ker ni bila na delovnem mestu.

Delavci so se prestrašeno obračali tudi na medije z vprašanji, ali jih lahko delodajalec zaradi stavke res odpusti ter na njihova delovna mesta vzame druge delavce. Takšno obvestilo naj bi namreč že nekaj časa viselo na njihovi oglasni deski. V stilu: če vam kaj ne paše, pojdite. Drugi čakajo na delo. Da so s pritiski na delavce uspeli, je razvidno tudi iz izkupička stavke. Z raznimi grožnjami o stečaju podjetja jih je delodajalec stisnil v kot, saj potem delavci niso bili več tako odločni v svojih stavkovnih zahtevah. Očitno je bolje potrpeti psihični pritisk, da le občasno dobiš kakšnih 500 evrov?

»Mobing je motena komunikacija na delovnem mestu, kje je napadena oseba v podrejenem položaju in izpostavljena sistematičnim in dlje časa trajajočim napadom ene ali več oseb z namenom, da se jo izrine iz delovne sredine,« opisuje mag. Pavla Mlinarič, svetovalka žrtvam mobinga. Če vodilni načrtno šikanirajo podrejene, to imenujemo »bossing«. »Stafing« pa je posebna oblika mobinga, kjer se združi skupina podrejenih, da bi se znebili nadrejenega. »Večina zaposlenih se prilagodi okolju, ker ne želijo težav. Celo sami izvajajo mobing, zato da bi bili del kolektiva, ne želijo biti izobčenci,« še pojasnjuje Mlinaričeva. Dodaja še, da niti strokovnjaki pri nas ne vedo dobro, kaj mobing je, češ da je premalo izobraževanj o tem.

Mobing je kaznivo dejanje, za katero je zagrožena zaporna kazen od 2 do 3 let zapora. Toda na celjski policiji trenutno ne preiskujejo nobenega primera prijavljenega mobinga … Je pa takšna kazniva dejanja težko dokazati. Dokazov, razen morebitnih izjav prič, praviloma ni. Delavci se ne želijo izpostavljati in podajajo anonimne prijave, na podlagi katerih je kršitve toliko težje ugotoviti. »Prijav je v tem času sicer nekoliko več kot prej, vendar mnogo ljudi podaja prijave, čeprav ne vedo točno, kaj mobing je,« nam je povedal mag. Borut Brezovar, glavni inšpektor Republike Slovenije za delo. Točnih podatkov o prijavljenih primerih na našem območju nam inšpektorji niso mogli posredovati, ker je statistika očitno preveč pomanjkljiva, da bi lahko iz nje potegnili te podatke. Je pa javna skrivnost, da se številni (pa ne le tovrstne primere) pač bojijo prijaviti, ker domnevni povzročitelji po čudnih okoliščinah (ali vezah in poznanstvih?) zatem izvedo, kdo jih je prijavil …

Res je tudi, da zakon natančno predpisuje, da je mobing dlje časa ponavljajoče se ali sistematično negativno vedenje. So pisci zakona žrtvi dali vedeti, da mora kar nekaj časa enostavno trpeti šikaniranje, da ga bo kasneje lahko dokazala? Zakaj so tiho? »Zato, ker so žrtve. Sprva so presenečeni, jezni, morda poskušajo rešiti nastali konflikt, ignorirajo napade ali iščejo pomoč. Toda sčasoma sprejmejo vlogo žrtve in začnejo upati, da se bodo pritiski prenehali. Ker se ti ne končajo, žrtve v stresni situaciji pregorijo. Zaradi obremenitve želijo pobegniti pred situacijo ali se začnejo nekonstruktivno obnašati, vendar to ni rešitev. Oseba v tem stanju se ne zaveda, kaj sledi takšnemu ›pobegu‹. Doživlja tako duševne in telesne posledice, socialno osamitev, zmožnost za delo je zmanjšana. Pri nekaterih se pojavi posttravmatska stresna motnja kot zapozneli odgovor na nek dogodek. Tudi po daljšem času doživljajo tesnobo in depresije,« pojasnjuje doktorica klinične psihologije Polona Selič.

Dodaja, da so pogostejše žrtve mobinga ženske in tisti, ki se ne upirajo ali se ne znajo upreti. »Pogosto gre za ljudi, ki so v popolnosti usmerjeni v delo, niso iznajdljivi z besedami, niso nasprotovalni, velikokrat so to sposobni ljudje in posamezniki, ki jih imajo v podjetju drugi sodelavci radi. Žrtve so pogosto tudi socialno šibkejši.« Po nekaterih raziskavah naj bi bil mobing »sopotnik« od 4 do 9 odstotkov vseh zaposlenih. Predvsem nesposobnim nadrejenim pa mobing pride prav pri zmanjševanju zaposlenih, saj se izognejo izplačevanju odpravnin. Delavci namreč kar sami dajo odpoved. Če končamo z zanimivo izjavo enega izmed naših znancev: »Če bi ljudje o primerih na glas govorili, bi na dan prišla razna umazanija in kurbarija, ki se dogaja v podjetjih …«

 ROZMARI PETEK SIMONA ŠOLINIČ

NUJNO OPOZORILO: Objavljeno je avtorsko, raziskovalno novinarsko delo. Je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo. Avtorica tudi s prijavo na Novinarsko častno razsodišče.