To je članek, ki sem ga za Novi tednik pisala že aprila.
Tjaž je leta 1997 imel komaj 14 let. S kolesom se je vračal domov s treninga košarke, ko ga je v Laškem do smrti zbil voznik avtomobila. Manja je bila leta 1999 18-letno dekle, v dobi, ko so se ji odpirala vrata v odraslost. V Košnici je umrla kot sopotnica v zveriženi pločevini, ko je voznik zapeljal s ceste. Tjaž in Manja sta bila brat in sestra. Njuna starša Matjaž in Cirila Suša sta v dveh letih v dveh nesrečah izgubila dva otroka! Nič na svetu njuni življenji ne more več postaviti v normalne tirnice. Nihče, ki ni doživel česa podobnega, ne more razumeti njune bolečine. To je zgodba, ki bi jo morali prebrati vsi uradniki, ki so jim nesreče le številke na papirju ali »neprednostne zadeve na sodišču«.
Šele pet let po vsaki nesreči sta starša dočakala sojenji povzročiteljema nesreč. Voznik, ki je trčil v Tjaža, je bil celo vinjen, a so ga na sodišču oprostili! Moški, ki je vozil avtomobil, v katerem je umrla Manja, je bil pogojno obsojen. Vsa ta leta, ko so se papirji o nesrečah premetavali po uradniških mizah, sta starša vsak dan in vsako minuto doživljala kruto bolečino ob izgubi dveh otrok. Vsak klic na sodišče je v njuno žalost še dodatno zarezal. »Vseskozi si v napetosti, vedno te kdo spominja na to, ne moreš se nikakor vrniti v normalno življenje, ne moreš ›urediti samega sebe, svojo notranjost‹. In kadar je to onemogočeno in je ta doba, ko čakaš na sojenje, dolga, te to vodi v trajne psihične posledice,« nam je razlagal Matjaž Suša. »Ob vsaki malenkosti si nervozen. Po Manjini nesreči, leta 2000, se nama je rodil še Januš, vsakič si nemiren, če ga spustiš ven … Ko gre na kolo, razmišljaš, kaj se bo zgodilo … Čeprav v sebi veš in razumsko dojameš, da otrok mora živeti, se igrati, da morava živeti dalje tudi midva, ne gre …« dodaja Suša. Z ženo menita, da bi se moral postopek sojenja po takšnih tragedijah začeti najkasneje v šestih mesecih po nesreči. Toda, ali je kazen pri tako hudi izkušnji staršem lahko zadoščenje? Je kaj takšnega možno sploh kdaj oprostiti? »Mislim, da je to odvisno od vsakega posameznika. Če gledaš na to s stališča vere, pomeni, da zbrišeš tisto jezo v sebi, ki jo čutiš do osebe, ki je povzročila smrt tvojega otroka, ne moreš pa tega pozabiti … Kazen je ureditev, ki mora veljati za družbo. Reši ugled v družbi, je neke vrste ›pravičnost‹. Tistemu, ki je doživel to, kar sva midva, pa ne more biti nobena kazen zadoščenje. Niti misel na maščevanje ne prinese nič dobrega …«
Nagraditi vestne voznike!
Sistem izreka zaporne kazni ali določa izplačila odškodnin. Vse to po njunem mnenju še vedno ni dovolj učinkovito. Pogrešata vzgojno kazen. »To pa je le takrat, ko se bo tak povzročitelj osebno srečal z ljudmi in posledicami, kot jih je sam povzročil drugim. Če bo moral pomagati nekomu, ki se znova uči hoditi, govoriti, ker je nekdo povzročil nesrečo, v kateri ga je poškodoval. To je vzgojno,« nam je razlagal Suša. Misli na delo, ki bi ga morali povzročitelji opravljati prostovoljno predvsem v rehabilitacijskih centrih. Ima prav. Pri nas se še vedno dogaja, da se povzročitelj tragedije iz svojega početja ne nauči skorajda nič. Le toliko, kolikor mu pride prav na sojenjih kot olajševalna okoliščina …
»Takšna pomoč pri rehabilitacijah žrtev bi precej pomagala, ne pa tudi izučila. Veste, to ni dovolj, saj se je pred tem tragedija že zgodila. Tragedije pa je treba preprečevati. Ljudi je treba vzgajati od malega, če jim ne daješ pozitivnih vrednot, so nagnjeni k temu, kar ugotavljajo sami. Danes sta pri vsaki hiši že dva avtomobila, prometa je več, mi pa se vozimo po nekaterih cestah, ki se niso spremenile že dvajset let. In še vedno je nekdo frajer, če pelje skozi naselje 100 …« dodaja Matjaž. Ni mu vseeno. »Zakaj ne bi v svoji okolici poiskali in javno pohvalili dobre in vestne voznike? Zakaj ne bi vpeljali priznanja zanje? Imamo priznanja za marsikaj, zakaj jih zanje nimamo? Zakaj ne bi z brezplačnim parkiranjem za določen čas nagradili vestnega voznika? Zgledi vlečejo. Takrat bi se začelo spreminjati v glavi,« razlaga Suša. Ne razume, zakaj v letu 2011 prometna vzgoja še vedno ni pomemben in sestavni del pouka, ne le del neke splošne učne snovi in krožkov. »Takšno izobraževanje bi dalo mladim vrednote,« sta mnenja Matjaž in Cirila. »Včasih so bili policisti med ljudmi, danes jih vidim le ob nesrečah ali pri merjenju hitrosti z radarjem. Dober primer je Anglija. Ko se zgodijo spremembe v prometu, so med ljudmi tudi policisti, ki jih na to opozarjajo, se z njimi pogovarjajo. Za takšno svetovanje in za to, da bi bilo med ljudmi več policistov, niso potrebne velike kadrovske spremembe …,« pravita naša sogovornika. Toda praksa kaže, da smo daleč daleč za tistimi, ki se zavedajo, kaj je prometna kultura.
Hudo je. Še vedno.
O nesrečah je Matjažu in Cirili še vedno težko govoriti. Tudi nas sta prosila, da ju ne sprašujemo o tem, kaj vse se je dogajalo na usodna dneva, v katerih sta izgubila ljubljena otroka. Čeprav nikoli več ne bosta enaka kot pred tragedijama, vso svojo energijo zdaj predajata 11-letnemu Janušu. »Ve, kaj se je zgodilo bratu in sestri, ki ju sicer nikoli ni imel možnosti spoznati …«
NUUUUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko/ novinarsko delo. Ker so se ponekod že nedovoljeno (in brez navedbe vira, zaradi česar so bili že nekateri ukrepi) pojavili podatki, ki so bili dokazano pridobljeni izključno za na tem blogu objavljeno delo, velja naslednje: tukaj zapisano je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo avtorica/medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo tudi v prihodnje. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih. Komentarji so »odklenjeni« le prvi dan objave članka.