Tole je intervju, ki je bil pred dnevi objavljen v Novem tedniku. Nastal je na podlagi treh družinskih umorov, ki so se zgodili na Celjskem v zadnjih mesecih.

 

Direktor PU Celje mag. Karol Turk: »Žrtev je prevečkrat prepuščena sama sebi! Največje žrtve nasilja v družini so otroci!«

Slovenci imajo doma še kar veliko orožja. Kot da bi orožje čakalo le na trenutek nerazsodnosti, jeze ali vrhunec ljubosumja … V slovenskih družinah so nevarni tudi noži. Pot v nasilje tlakujejo že narobe izrečena beseda, premalo kuhana večerja ali sumljiv telefonski klic. Na Celjskem je letno okoli 400 kaznivih dejanj zoper življenje in telo, od 500 do 600 kaznivih dejanj zoper zakonsko zvezo. Tudi prekrškov je okoli 500 na leto takšnih, ki se zgodijo za družinskimi zidovi. Kaj se dogaja s slovensko družbo in družino, ki sta tolikokrat postavljeni za zgled? »Temeljni problem je slaba komunikacija v družbi, ki se nato prenaša še v družino. Odnosi v družini pa se odražajo v družbi. Saj vidimo, kakšne so vrednote danes,« pravi direktor Policijske uprave Celje mag. Karol Turk. Njegovi kriminalisti so morali letos že trikrat preiskovati družinske tragedije.

Ali smo Slovenci še vedno preveč tolerantni do nasilja?
Da. Pogled v preteklost postavi vprašanje, kaj če smo nasilje celo spodbujali. Kdo so tisti, ki so imeli včasih oblast, moč? Vsi govorijo o »tajkunizaciji«, tudi to je na nek način nasilje nad družbo. In s to družbo se nekaj dogaja. Ali je zatajil imunski sistem ali pa se družba ni dovolj hitro odzvala na nasilje.

Bo še huje?
Bojim se, da. Hude oblike nasilja, ki se zdaj dogajajo v tujini, so prihajajoči deviantni pojavi. Včasih ropov z umori ni bilo, danes se tudi pri nas že dogajajo. Vse to lahko postane stalnica. Poglejte umore v šolah v tujini. Jutri bodo lahko že pri nas! Treba bi bilo oceniti, kaj se dogaja z ljudmi, ali so to problemi družbene krize, pogojeni s socialno ekonomskimi razmerami, ali je družba ves čas spodbujala moč posameznikov, nasilje, tekmovalnost, ali pa ljudje v stresnih in težkih situacijah enostavno ne vidijo izhoda. Ta vprašanja moramo razčistiti.

Kako? Kje začeti?
Ključen je najšibkejši člen. Žrtev. Prvi korak mora vedno narediti žrtev! Niti policija niti centri za socialno delo ne morejo prestopiti praga zasebnosti in začeti postopkov, če žrtev ni pripravljena sodelovati. Mora dati znak, da želi, da se to konča. Pogosto imamo primere, kjer okoliščine kažejo na nasilje, vendar žrtev ne želi sodelovati. Potem se nasilje stopnjuje in šele po daljšem obdobju, ko pride do kritične točke, je žrtev pripravljena zadevo prijaviti. Predolgo čakajo! Upajo, da se bo zadeva normalizirala, mislijo, da so same doprinesle k nasilju, morda so v ozadju finančni razlogi ali želja po ohranitvi družine. Že majhen problem povzroči večji spor. Ljudje ne znajo popustiti in najti rešitve na pravi način. Že prva klofuta je nasilje in treba je odgovoriti že ob prvem takem pojavu!

Prevečkrat je videti, da je bolj kot žrtev zaščiten nasilnež …
Ne bi rekel. Bi pa dejal, da žrtev prevečkrat »ostane sama«, prepuščena sama sebi. Družba ne ščiti storilca, verjemite, da policija stori vse, ko dobi prijavo o nasilju v družini. Bila je sprejeta nova zakonodaja na področju preprečevanja nasilja in to kaže, da se je nekaj vendarle zganilo. Ampak z vidika žrtve je res, da ta pogosto ostane sama.

Policija v zadnjih letih ogromno dela preventivno. Je to dovolj? Kaj pa centri za socialno delo, sodišča?
Na Celjskem dokaj dobro sodelujemo s centri za socialno delo in z ostalimi ustanovami, enako tudi z nevladnimi organizacijami, za nami je nekaj primerov dobrih praks. Uspemo lahko le skupaj. Morda bodo centri za socialno delo sčasoma morali ustvariti sodobnejši pristop dela z družino. Tudi postopki pri razvezi partnerjev in delitvi premoženja so dolgotrajni. Ko se žrtev odloči, da se bo s težavami soočila tako, da jih bo naposled tudi odpravila, potem bi morali postopke speljati hitro in učinkovito. Ravno v tem prehodnem obdobju namreč prihaja do konfliktov med partnerji. Policija običajno nastopi, ko so že posledice, torej ko se nasilje že zgodi. Naše delo je, da ugotovimo dejstva, podamo ovadbo ali poročilo na tožilstvo. Zadnja leta se ustanavljajo številne agencije. Če imamo agencijo za varnost v prometu, zakaj država ne ustanovi agencije za preprečevanje nasilja? V Sloveniji je veliko strokovnjakov, ki se ukvarjajo s tem in bi lahko pomagali, dajmo jih združiti, saj bomo le tako lahko zagotovili sinergijske učinke. Obdelajmo, analizirajmo nasilje kot splošen pojav, da bomo dobili celovito sliko in celovito rešili problem.

Želite reči, da se s preprečevanjem nasilja ukvarjamo vsak zase in ne skupno?
Delno reševanje problema nasilja je stopicanje na mestu. Nasilje je bolezen družbe, ki jo bo treba zdraviti sistematično. Treba je videti gozd, ne le drevo. Prihod policije na kraj, izrek ukrepa prepovedi približevanja, plačilni nalog – to ni dovolj! Nekdo še mora vstopiti v ta krog in poskrbeti, da se odnosi v družini uredijo, zagotoviti žrtvi varno življenje. Konec koncev ne gre le za družinsko nasilje. To je napaka, veste, ker ko se v družbi kaj zgodi, se vsi »fokusiramo« na ta dogodek in naredimo sceno. Nasilje pa je globalni pojav.

Kaj mislite s tem?
Obstajajo različne vrste nasilja, od nasilja na športnih prizoriščih do nasilja med vrstniki, spolnega nasilja, nasilja v prometu … Ampak nasilje je globalen družbeni pojav in ima skupni imenovalec. In tako prideva na točko, o kateri sva govorila prej: dokler bomo težave reševali delno, ne bo premika. Nasilja bo vedno več, zato mora družba nanj odgovoriti zdaj, v tem trenutku. Da v prihodnosti preprečimo dogodek, kot je bil poleti na Norveškem.

Ampak ko sem pred leti – pred gospodarsko krizo – vašega kolega iz kriminalističnih vrst vprašala, ali lahko pričakujemo porast nasilja zaradi vseh posledic krize, je dejal, da ne in da če bomo o tem pisali, bo nasilja še več …
Čas je, da si nalijemo čistega vina in da se ne sprenevedamo! Socialno-ekonomske razmere pogojujejo nasilje, to je dejstvo. Ko je v življenju vse v redu, potem praviloma tudi nasilja ni. Ko pride kriza, pa se ljudje ne znajo spopasti s težavami in takrat komu tudi prekipi. Tu je še alkoholizem, ki ga je v času krize največ. Nihče me ne bo prepričal nasprotno, saj to vidim pri delu.

Res je tudi, da se ustanove zapirajo. V primeru enega letošnjih umorov je CSD s sodiščem celo dosegel, da nekateri mediji sploh niso smeli o tragediji poročati!
Mediji imate lahko pozitivno ali negativno vlogo. Pozitivna je preventiva. Ozaveščate javnost, žrtve, tudi družba se odzove in ponudi rešitev žrtvi. Po drugi strani nekateri mediji želijo kri, pompozne novice. Javne objave podrobnosti o kakšnem primeru imajo za žrtve lahko še hujše posledice. Tudi mi pogosto skušamo zadržati informacije o dogodkih v družinskem krogu, da ne bi izpostavljali žrtev. Gre za občutljive zadeve in morajo se rešiti v ožjem krogu. Otrok, ki je žrtev, je lahko deležen še psihičnega nasilja med vrstniki, zbadljivk. Ko sva ravno pri medijih, je treba izpostaviti tudi nenehno nasilje, ki ga mediji predvajajo. To ni dobro, saj negativno vpliva na mlade, ki se enačijo s temi liki in nasilje se samo še stopnjuje.

Toda policija ima možnost reakcije. Na spletu je kup sovražnega govora, neprimernih fotografij. Tudi to je nasilje. Kdaj se zgane policija?
Policija je dolžna reagirati, ko kjerkoli in kadarkoli v medijih ali na spletu zazna elemente kaznivega dejanja. Ali je to sovražni govor ali kaj drugega. Takrat vedno začnemo zbirati informacije in se glede na okoliščine odločimo, kako naprej. Veste pa sami, kako je z mejo pri sovražnem govoru. Elektronske komunikacije so šele tema! Ljudje so se zaprli med štiri stene, živijo v nekem namišljenem svetu, komunicirajo samo še preko skypa, e-pošte … preko ekrana! Manjkajo nam osebna komunikacija, pristni odnosi, pogovori, ne pa da iščemo prijatelje preko spleta! Vidite, tudi to vpliva na razvoj nasilja.

SIMONA ŠOLINIČ
Foto: info.grupa@gmail.com

 

NUUUUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko/ novinarsko delo. Ker so se ponekod že nedovoljeno (in brez navedbe vira, zaradi česar so bili že nekateri ukrepi) pojavili podatki, ki so bili dokazano pridobljeni izključno za na tem blogu objavljeno delo, velja naslednje: tukaj zapisano je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo avtorica/medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo tudi v prihodnje. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih. Komentarji so »odklenjeni« le prvi dan objave članka.