ČRNA KRONIKA


Zgodba, ki je nekaj premaknila v meni. In v ljudeh, ki so zgodbo brali. O Veroniki sem pisala v Novem tedniku septembra lani. Članek, ki je objavljen na blogu, je v obliki kot je bil v časopisu. Naj samo dodam, da je Veronika v tem času tudi diplomirala. Čestitke.  

Žarek je. Nekaj je v njej, kar jo je po tako hudi izkušnji ohranilo v Življenju.

Hvala Veronika, da si Srce. Mi vsi smo v primerjavi s Tvojo veličino dojemanja Življenja, majhni.

Simona  

—-

22-letna Veronika Škrubej, ki je preživela izjemno hudo prometno nesrečo v Medlogu, je lahko zgled vsem 

Zlom ključnice, zdrobljeno koleno, štirje prelomi medenice, poškodovana tri vretenca, hude poškodbe notranjih organov, opečena pljuča, opekline po celem telesu … Mesec dni in pol kome, nato še šestmesečno negibno ležanje zaradi celjenja ran. Amputacija prstov na roki, odstranitev ušesa in nosu, večkratni posegi presaditve kože. Številne že opravljene operacije, na nekaj jih še čaka. To so posledice hude nesreče 11. maja 2012 pri Medlogu, ki jih je pijani povzročitelj z brezvestno vožnjo povzročil komaj 22-letni Veroniki Škrubej iz Lok pri Taboru.

In ne samo to. Veronika je v nesreči izgubila tudi mamo. Prvo vprašanje, mimo katerega ne moremo, je, kakšno je njeno sporočilo povzročitelju. Spremenil ji je življenje, njeni mami pa je življenje vzel. »Ne vem …, sploh ne vem, kakšni so moji občutki v povezavi z njim … Ni jeza. Morda pot k oproščanju. Ob napačnem trenutku sva bili na napačnem mestu. Če ne bi bili midve, bi bil nekdo drug,« nam pove. Močne besede, ki kažejo na veličino Veronikine osebnosti. Moč, volja, vztrajnost in pozitivizem, ki jih premore kljub tako hudim posledicam, so absolutno najvišji zgled vsem. »Že pred nesrečo sem vedno razmišljala, da če se v življenju zgodi kaj hudega, moraš vedno naprej,« doda.

Posledice nesreče so ji prinesle ogromno ovir. Vendar ovir v očeh ostalih, ne pa v njenih. Včasih je igrala citre, tudi danes, kljub temu, da nima prstov, sede k njim in iz njih izvabi melodijo. Za našo ekipo je sedla celo za klaviature. Obvladala je violino in kljub invalidnosti se poigrava z mislijo, da bo enkrat znova zaigrala tudi nanjo. »V nadaljevanju rehabilitacije bom to svojo željo postavila kot izziv zdravnikom …,« se nasmeji. Ker je dosedanje zdravljenje zelo obsežno in naporno, zahtevalo pa je tudi veliko časa za regeneracijo telesa, predvsem kože, Veronika še nima protez za roke. Trenutno ji je slovensko zdravstvo omogočilo samo osnovne pripomočke, ki jih uporabi za prijem žlice med jedjo ali pisala med pisanjem.

Pri vsakodnevnih opravilih ji pomagajo oče, brat, dedek in stric, vendar je skoraj popolnoma samostojna. »Na vse ostalo glede zdravljenja moram še počakati, saj bo sledilo še kar nekaj operacij in spet odhod v Rehabilitacijski inštitut Soča. Tam bom videla, kako naprej,« doda. Ob tem omeni, da bo poskušala navezati stik tudi s kirurgi v tujini, ki bi ji morda lahko pomagali. Vmes pa ne počiva. Do konca študija predšolske vzgoje ji manjkajo samo še trije izpiti, trenutno že piše diplomsko nalogo! Njena notranja moč in ravno prava mera pozitivne trmaste ženske vztrajnosti ji tlakujeta pot do neslutenih možnosti pogleda na njen svet in prihodnosti. Ni dvoma, da ji ne bi uspelo!

SIMONA ŠOLINIČ

Foto:  www.foto-sherpa.si

 Image

Takole si pri pisanju pomaga s posebnim pripomočkom. »Saj gre, samo pisava ni tako lepa,« se poheca. V ozadju dedek Stanko Zupančič. Med našim obiskom se je večkrat nasmejal zaradi Veronikine pozitivnosti, a so ga oblile tudi solze. Veronikina mama Marija je bila namreč njegova druga hči. Pred njeno smrtjo pa je zaradi bolezni izgubil že eno hčerko …

 Veronika pred nesrečo.

Image

Zapor za povzročitelja

Povzročitelj nesreče, v kateri se je maja 2012 Veronika hudo poškodovala, njena mama Marija pa umrla, Dragan Živkovič, je bil obsojen za šest let zapora.

Nesrečo je povzročil močno pijan. Decembra 2012 bi mu moralo sodišče odvzeti vozniško dovoljenje zaradi še drugih kršitev v prometu in vožnje v vinjenem stanju, a so odvzem dovoljenja preložili za nekaj mesecev, kar se je očitno izkazalo za usodno napako. Če bi mu dovoljenje takrat odvzeli, se morda nesreča ne bi zgodila.

 NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko/ novinarsko delo. Ker so se ponekod že nedovoljeno (in brez navedbe vira, zaradi česar so bili že nekateri ukrepi) pojavili podatki, ki so bili dokazano pridobljeni izključno za na tem blogu objavljeno delo, velja naslednje: tukaj zapisano je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo avtorica/medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo tudi v prihodnje. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih. Komentarji so »odklenjeni« le prvi dan objave članka.

V tokratnem Odmevu na Radiu Celje, v četrtek ob 12.15 uri, bomo opozorili na izkoriščanje zaupljivosti, poštenosti in dobrote starejših ljudi na podeželju. Odpravili smo se na nekatera območja in preverili, kako ljudje skrbijo za varnost svojega premoženja.

KLIK TU:

https://soundcloud.com/radiocelje/odmev-samonapovednik

Pri tem smo ugotovili, da bi lahko lastnikom hiš ukradli vredne stvari ne da bi to sploh opazili, čeprav so bili doma. Na tak način namreč to počnejo tatovi, ki ljudi oškodujejo za več tisoč evrov. Med ljudmi še vedno vlada brezbrižnost in mnenje, da se večini kaj takšnega ne more zgoditi. Pa se lahko. Akcijo smo izvedli s pomočjo Policijske postaje Šentjur. Slišali boste tudi izjave tamkajšnjih policistov, kaj vse se dogaja na terenu in kako morajo ljudje ravnati bolj samozaščitno. Ponovitev oddaje bo v četrtek ob 18. uri na Radiu Celje. Daljša reportaža o tem pa bo objavljena tudi v Novem tedniku, ki izide prav tako v četrtek, 11. julija. 

 »Srce je ›tisto‹. Znanstveniki so ugotovili, da sta čustvena raven in srce povezana. Delaj s srcem, ljubi s srcem. Srce je center vsega.«

»Nove generacije ne sprejemajo več starih znanj. Prihaja čas zavedanja ljudi. Čas spoznanja, da obstaja nekaj več, kar ni možno razložiti z razumom, lahko pa se čuti.«

*****

Vsak novinar se v svoji karieri srečuje z zgodbami, ki zaznamujejo ali vplivajo na njegovo Delo oziroma na pogled na Življenje. Nekatere zgodbe, reportaže, intervjuji se močno zasidrajo vanj. Pustijo neizbrisen pečat. Ta intervju je zame takšen. Hvala Xenia J. Lee, ker ste se odzvali na vabilo Novega tednika in za Vaše besede. V Ljudeh, ki iščejo Sebe in Pomoč v času svoje največje ranljivosti, pustite zelo globoko sled.

Ravnanje s čustvi: dar ali največji strup za telo

Vsakdanji ritem in sodoben način življenja sta skozi zgodovino pahnila človeka v stanje, v katerem pogosto pozabi nase. In razvije se bolezen. Mnogi šele takrat začnejo razmišljati, kaj so storili svojemu telesu, umu, čustvom, duhu in duši. Začnejo iskati ravnovesje. Največkrat skozi uradno medicino. Toda nasproti ves čas prihaja znanost, ki ponuja neslutene možnosti pogleda na telo. Kvantna medicina. Povzetek kvantne fizike, molekularne biologije, dela astrologije in kitajske medicine. Ne gre za alternativo. Daleč od tega, pravi Celjanka Xenia J. Lee, ki ima mednarodno licenco iz kvantne medicine že več kot 20 let. Alternativa je beseda, ki jo ljudje pogosto uporabijo za nekaj, kar jim morda ni tako zelo znano. 

Od kod pravzaprav pojem kvantna medicina?

Prisluhniti celicam, valovanju, frekvencam?

Kako ta elektrarna deluje?

Ko pridejo pacienti s temi simptomi, kakšen je način dela z njimi?

Ampak, kako lahko opazite, da je nekaj oseba morda hudo bolna?

Kako posegati?

Rekli ste, da je po kvantni medicini prav čustvena raven pogosto vzrok za bolezni. Zakaj?

Čustva porušijo elektrarno?

Kaj pove bolezen o človeku?

Človek bi lahko živel 130 let?

Kako?

S šokom se lahko rak tudi »pozdravi«?

Iščemo zdravje zunaj sebe, ne v sebi, torej.

Z vidika kvantne medicine bi človek, če bi znal poslušati telo, lahko točno začutil, kdaj pride do spremembe v organih?

Ampak ljudje še vedno ne zaupajo toliko v delovanje energij. Zakaj?

Najmočnejša energija v univerzumu je …

 SIMONA ŠOLINIČ

info.grupa@gmail.com

TONSKI POSNETEK POGOVORA:

KLIK TU: http://www.mixcloud.com/RadioCelje/pogovor-z-xenio-j-lee-o-kvantni-medicini-162013mp3/

Image

 NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko/ novinarsko delo. Ker so se ponekod že nedovoljeno (in brez navedbe vira, zaradi česar so bili že nekateri ukrepi) pojavili podatki, ki so bili dokazano pridobljeni izključno za na tem blogu objavljeno delo, velja naslednje: tukaj zapisano je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo avtorica/medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo tudi v prihodnje. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih. Komentarji so »odklenjeni« le prvi dan objave članka.

Otrok potrebuje brezpogojno ljubezen

»Včasih me vprašajo, kaj razmišljajo žrtve zlorab pred prijavo storilca. To je tako: nekdo nekoga vpraša, ‘koliko je spolnih zlorab’ in mu ta odgovori ‘koga pa to sploh zanima’. Tako razmišljajo žrtve. Bojijo se odklonilnega odnosa ustanov, hladnega odnosa delavk centrov za socialno delo, bojijo se tega, kdo jim bo sploh verjel.«

*

»Vedno sem želela narediti nekaj več, delati kot prostovoljka. To se mi je uresničilo, ko mi je Unicef dodelil Varno točko, ki je odprta za vse žrtve. 24 ur sem jim na voljo. Tudi sredi noči. Pričakujem, da se bo za Varno točko odločil še kak odvetnik, ker ima znanje, ki ga žrtev potrebuje.«

*

Hvala Nuši Maček za ta intervju, ki je bil objavljen tudi v Novem tedniku. Vseh svojih člankov ne morem objaviti tudi na blogu, ampak njene Besede enostavno mora slišati in začutiti čim več ljudi.  

*

Nasilje je največja žalost sodobnega otroka,« začne pogovor celjska odvetnica Nuša Maček. Že 20 let se posveča predvsem delu z otroki, žrtvami nasilja in spolnih zlorab. »Otrok je najbolj ranljivo bitje,« pove, nato umolkne. Čeprav pozna mnogo bolečih zgodb, so še vedno prehude, da bi o njih govorila neprizadeto. Tolerance do nasilja nima. Pravi, da ga še nikoli ni bilo toliko kot danes. In nasilje nad otrokom nikakor ni le fizično.

»Nasilje je, ko starši rečejo otroku, da je len, grd, da iz njega ne bo nikoli nič. Psihično nasilje ostane v otroku vse življenje. Najbolj zavrženo pa je spolno nasilje. Je najhujše, kar lahko kdo stori otroku. Nasilje se dogaja na spletu, tudi v razveznih postopkih, ko starši strahotno manipulirajo z otrokom, da ta ne ve več, kam spada, kje je njegov dom in kako se bo končalo njegovo otroštvo. Vse več je tihega nasilja, ko so starši ne po svoji krivdi brezposelni, nimajo denarja, otroci pa trpijo. Ne morejo na maturantski ples, ne morejo na izvenšolske dejavnosti. Čutijo stisko staršev. Sodobni otroci so stigmatizirani, pri tem pa skrivajo resnico. Vse to so skrajne oblike nasilja.«

Vaša slika nasilja nad otroki ni samo »statistika« Kakšna je po vašem mnenju stopnja nasilja nad otroki pri nas in kje se znajde celjsko območje?

Statistiko vodi samo policija. Leta 2000 je bilo 3800 primerov nasilja v družini, v zadnjih desetih letih se je številka podvojila. V Celju, ki je za Ljubljano in Mariborom, je vedno več tega. Uradno pa na Celjskem policija obravnava okoli 900 primerov nasilja v družini letno.

Konvencija o otrokovih pravicah, zakon o preprečevanju nasilja v družini, kazenski zakonik, od maja novi zakon o nalogah in pooblastilih, ki bi naj še bolj dorekel prepoved približevanja žrtvi. Kakšna je posledica vseh teh predpisov pri odkrivanju, ukrepanju pri nasilju nad otroki? Je to vse dovolj ali premalo?

Zakon o preprečevanju nasilja v družini je res korak k reševanju tega problema. Nadgradnja tega je Nacionalni program za preprečevanje nasilja v družini. To je petletni program, ki je naloge razdelil ustanovam znotraj ministrstev, od šol, vrtcev, policije do centrov za socialno delo. S tem naj bi se videli konkretni učinki zakona o preprečevanju nasilja. Ne glede na to pa za otroka ni storjeno vse! Manjka zakon o zagovorništvu otroka. Zagovornišvo se izvaja samo in le v okviru pilotskega projekta varuha človekovih pravic, čeprav ga Konvencija o otrokovih pravicah predvideva. Zelo redko se zgodi, da center za socialno delo z našega območja prosi varuha človekovih pravic za dodelitev zagovornika otroku, ki je žrtev.

Zagovornik otroka je neke vrste varuh, ne odvetnik?

Med zagovornikom otroka in pooblaščencem je razlika. Vsak otrok, žrtev nasilja ali spolne zlorabe, ima po Zakonu o kazenskem postopku pravico do pooblaščenca. To je odvetnik, ki ga otroku določijo vodstva sodišč glede na sezname odvetnikov, ki jih imajo. Zagovornik pa je zaupna oseba otroku. Vsak otrok bi moral imeti v postopkih – tudi v razveznih in ko se odloča, ali gre otrok v rejništvo, krizni center – zagovornika. Ker otrok sam ne more izražati volje.

Kdaj se zagovornik vključi v te postopke?

Dodelijo ga v soglasju s starši. Ko in če sta starša toliko ozaveščena, da se otroku dogaja nekaj hudega, lahko sami zaprosijo zanj pri varuhu človekovih pravic. Kadar pa se odvija v družini nek postopek, v rešitev katerega se vključi center za socialno delo, je lahko center pobudnik za dodelitev zagovornika otroku in takrat soglasje staršev ni potrebno. Toda centri se tega ne poslužujejo, pa bi se lahko od leta 2007.

Torej institut je, ni pa zakonsko predpisan.

Da. Uvedli so ga v času prejšnje varuhinje. V Sloveniji je trenutno 88 zagovornikov …

ki jih ne izkoristijo za pomoč otrokom.

Izkoristijo jih premalo. Projekt je zaživel na Gorenjskem, nikakor pa ne na Celjskem.

Zakaj ste rekli, da sodišče pooblaščenca otroku, ki je žrtev, določi po seznamu? Mar ne dodelijo odvetnikov, ki se za to dodatno usposabljajo?

To se žal ne upošteva. Policisti in tožilci so dali na okrajna in okrožna sodišča pobudo, da naj v tako občutljivih primerih za pooblaščence otrok vendarle postavijo odvetnike, ki imajo – dovolite izraz – srce za to delo, ne samo interesa. Ni pomembno samo, da bo odvetnik otroka pravočasno pripravil na zaslišanje in obravnavo, ampak, da si bo vzel čas. Za pogovor z otrokom, čas, da mu prisluhne, čas, da si pridobi otrokovo zaupanje. Če zaupanja ni, smo pred vsako obravnavo v strahu, da otrok ne bo zmogel spregovoriti. Odvetnik mu stoji ob strani, posreduje tudi pri sodniku, če je treba obravnavo zaradi bolečih izjav morda prekiniti.

Togost sodstva

Vsaka žrtev, stara do 18. let, dobi pooblaščenca na sodišču. Toda tu se spet pokaže, kako tog je naš sistem zaščite žrtev.

Prepogosto se zgodi, da žrtev že dopolni 18 let, sojenje pa še ni končano. Z osemnajstim letom pa preneha funkcija pooblaščenca in takrat zagotovo ne boš zapustil žrtev sredi obravnave! Žrtvi, ki vmes postane polnoletna, vedno ne dodelijo niti brezplačne pravne pomoči. To je nezaslišano, saj polnoletnost ne spremeni ničesar, travme so enake. Zato poudarjam, centri za socialno delo morajo predlagati dodelitev zagovornika žrtvi. Nujno.

Kako birokratom pojasniti, da žrtve od doma zbežijo pred storilci tudi sredi noči v pidžamah … V minuti ostanejo brez dokumentov, brez vsega. Je takrat pomoč dovolj hitra?

Kljub zakonodaji so v praksi številne pomankljivosti. V vsaki tretji družini, kjer je nasilje, mora mama z otroki sredi noči zapustiti dom. Takrat manjka še bolj konkretna takojšnja pomoč. Nujne so informacije, kako otroke vpisati v drugo šolo, kam se skriti, kako steče razveza, določitev stikov, preživnine. Moral bi obstajati poseben fond, kot je preživninski sklad, da bi iz tega črpali vsaj nujno pomoč zanje. Pri centrih za socialno delo je treba čez cel protokol za 230 evrov! Nujna je takojšnja pravna pomoč, ki še vedno ni učinkovita kljub brezplačni pravni pomoči. Varne hiše in krizni centri so dobrodošli, a so te oblike namenjene žrtvam, ki se odločijo, da nasilneža zapustijo. Nimamo pa učinkovite pomoči žrtvam, ki zbežijo zdaj, ta trenutek ali sredi noči.

Ste pooblaščenka žrtve spolne zlorabe, za katero so se sodni postopki končali šele po 17-ih letih. Vsi govorijo o ničelni toleranci do zlorab. Takšni postopki kažejo, da ni tako. Kakšno sporočilo je to vsem žrtvam?

Ta postopek je bil nerazumno dolg. Začel se je, ko je imela deklica 13 let in končal pri njenih 30 letih. Si predstavljate, kaj vse je vmes pretrpela? Kako je živela s travmo in s tem, da je morala v postopkih neštetokrat spregovoriti o eni in isti zgodbi? Za njo pa je v sodni dvorani sedel obtoženec in se posmihal. Nikoli ni slišala njegovega opravičila. Toda borila se je in postopek zmogla speljati do konca. Kakšno sporočilo so dolgi postopki? Nikakršni. Postopki bi morali biti kot so pri tistih z ‘rdečo mapo’, kjer so obtoženci v priporu: prednostni.

Koliko v povprečju sploh trajajo ti postopki, kadar je govora o otroku, ki je žrtev zlorabe, verjetno ne vedno 17 let?

Srčno upam, da takega postopka res ni nikjer več. Povprečno gre za okoli 5 let, kar je še vedno predlogo. Treba je vedeti, da je dokazovanje zelo težko, gre za pričanja družinskih članov, svojcev, neposredni dokaz pa vedno sloni na žrtvi. Ta mora dati izjavo na policiji, v sodni preiskavi, na sodišču in to je travma. Žal se niso uresničile napovedi, da bi žrtve bile zaslišane samo enkrat. Zakon o kazenskem postopku je tak, da se izvaja neposredni dokaz z zasliševanjem oškodovancev in obtoženi ima tu več pravice kot žrtev. Lahko zahteva večkratno zaslišanje žrtve! Ob tem se vmes zamenjajo sodniki, minejo trije meseci med obravnavami in spet smo na začetku …

Ali je tudi v teh postopkih »časovna oddaljenost od dogodka« za obtoženca olajševalna okoliščina?

Skorajda v vsaki sodbi je med olajševalnimi okoliščinami tudi to, da. Sodišče kaj takega pri zlorabah otrok ne bi smelo nikoli in nikdar upoštevati. Tu ni milosti. To bi morala biti oteževalna okoliščina. Nihče ne vpraša, kaj pa je dolg postopek pomenil za žrtev! Med olajševalnimi slišimo še, da se je ‘obtoženec formiral v dobro osebo’, ‘da je dober sosed’, ‘da je v službi priljubljen’. Absurd! Pri zlorabah si kaznovan ali si oproščen. Pravica ne sme biti za nikogar krivica, če si spoznan za krivega, moraš dobiti primerno kazen tudi zaradi preventive.

Zlorabljeni pri 4 letih

Družba pozablja, da je pred to »dolžino postopkov« še čas, ko otrok trpi zlorabo. Glede na vaše primere, kako dolgo otroci trpijo, preden o tem spregovorijo?

Manjši je otrok in dlje kot je žrtev, težje spregovori. Opažam, da žrtve, ki so bile zlorabljene pri 4 ali 5 letih, ne spregovorijo pred vstopom v srednjo šolo. Takrat pridejo v novo okolje, začutijo, da izhod obstaja. Ali pa dekle najde fanta, se mu zaupa. Mladi so senzibilni, žrtev pripravijo na prijavo. Dekleta o tem spregovorijo prej, fantje pa znajo zlorabo potisniti globoko vase in je nikoli ne ubesedijo. Zato je več prijav deklet.

Pri 4, 5 letih?!

Zlorabljeni so otroci vseh starosti, njihova povprečna starost pa je od 9 do 10 let. Vsako četrto dekle do 18. leta je že imelo izkušnjo spolne zlorabe.

Pa storilci sploh kdaj priznajo krivdo?

V 20 letih še nisem slišala niti enega priznanja. Zagovarjajo se, da niso storili ničesar, da otrok laže, da je ›pod vplivom mame‹. Vztrajno zanikajo. Ko pa na prvi pogled morda priznajo, dogodek minimalizirajo. Češ, da so se otroka ›mimogrede dotaknili‹ in da je bil ›le običajen očetovski poljub‹. Otrok o spolnih zlorabah nikoli ne laže, ker podrobnosti, ki jih pove, ne bi smel in niti mogel poznati. Otrok nikoli ne išče zlorabe, išče samo brezpogojno ljubezen. Za takšno dejanje je vedno kriv storilec, nikoli, ampak nikoli otrok.

Se kak obtoženi kdaj zlomi in reče, da je bil tudi sam žrtev zlorabe? Vzorec …

Ko jih gledam na sodišču, razmišljam, kaj se jim je zgodilo, da nosijo vzorec nesprejemljivega obnašanja. Toda vsak odrasel mora vedeti, kaj je dopustno in kaj ni. Da se mi nekdo tak zasmili? Nikoli. Ne obstaja opravičilo iz preteklosti. Ko zaključiš primer, vidiš, da ni opravičila.

Kje je danes stereotip, da se to dogaja samo v nižjih slojih?

Ni ga več. Zlorabe se dogajajo pri revnih in tudi v lepih hišah z velikimi avtomobili. Bolj pomembno je, kakšna je družina, kjer se zlorabe dogajajo.

Kako to mislite?

Dva tipa družine sta. V prvem so disfunkcionalni odnosi. Mama in oče živita drug mimo drugega, sta ambiciozna, uspešna, otroci so prepuščeni računalniku, prijateljem, igrišču. Ni družinskih vezi. Takšna mama ni pasivna, ampak zaradi zaposlenosti ne vidi, da se nekaj dogaja med možem in otrokom. V drugih družinah so odnosi rigidni, oče je dominanten, abosolutist, je ›car družine‹, oblikuje odnose. Tu je mama pasivna, očetu podrejena in takšni so otroci. Tak oče lažje kot oče iz prvega tipa družine stori zlorabo otroka.

Ko otrok ostane sam

Veliko pri preprečevanju zlorab naredijo nevladne organizacije. So že prehitele državo pri tem? Kako občutite njihov trud?

Nevladne organizacije so naredile največ že z uvedbo SOS telefona za žrtve. Naredile so, da se je v državi končno nekaj premaknilo. Leta 1985 je bilo v Jugoslaviji stališče, da niti ena ženska ni žrtev nasilnega moža. Nato smo potrebovali 20 let, da smo sprejeli zakon o preprečevanju nasilja. Zdaj smo pri dejstvu, da je nasilje v vsaki peti družini. Storiti bo treba še veliko.

Toda kaj?

Ozaveščanje ljudi, spreminjanje miselnosti. Še vedno preveč ljudi misli, da ni nič čudnega, če mož reče ženi, da je debela, lena. To je nasilje in to smo tolerirali.

Še vedno velja sindrom razpršene odgovornosti, ko je nekdo, ki ve za nasilje tiho, ker misli, da bo prijavil nekdo drug?

Aboslutno. Ljudje ne smejo biti tiho, če vedo, da se pri sosedih vrsti nasilje. Tudi družine si zatiskajo oči. Brat ve, da oče zlorablja sestro, najhuje pa je, če mama ve, da mož nekaj počne otroku, a ne odreagira. Grozno je, ko mama obrne hrbet otroku. Na sodišču – vmes je žrtev že bila v kriznem centru, zavodu ali v rejniški družini – vidiš to družino na hodniku v dveh skupinah. V prvi je odvetnik z žrtvijo, v drugi mama s partnerjem, ki je zlorabljal. Mama, ki hčerke ni zaščitila, ga zdaj objema, poljublja … Sploh si ne morem misliti, kaj takrat čuti žrtev! Oči si zatiskajo tudi babice, dedki, strici, tete. Prevečkrat skrivajo družinsko skrivnost.

Ste imeli veliko primerov, kjer se je mati postavila na stran storilca?

Veliko. To je dodatna bolečina žrtvi. Ko mati ne zaščiti otroka, ga za vedno izgubi. Otrok se počuti krivega za razbitje družine, ne upa si vzpostaviti stika z njo. Zanj ni več skupnih rojstnih dni, družinskih praznovanj božiča, novega leta, ničesar. Ostane sam.

V teh postopkih se žrtvam vračajo travme. Kaj se dogaja v njih, kaj doživljajo?

Izredno so travmatizirane. Poleg zlorabe doživijo še eno tragiko. Žrtev po zlorabi ne more ostati doma. Če mama otroka ne zaščiti in z njim ne odide, se ga iz družine odstrani. Čez noč se otrok znajde v kriznem centru, kjer ostane do 21 dni, vmes se išče rejniška družina ali zavodska namestitev. Žrtev je tako kaznovana še z odstranitvijo iz družine.

Opazite kdaj, da postanejo zlorabljeni otroci v mladosti morda nasilni?

Nasilje prevečkrat rodi nasilje. Otroci iz nasilnih družin v odrasli dobi tudi kdaj ponovijo vzorec. Ali ženska, ki je v otroštvu trpela spolno nasilje, zaide v partnerski odnos, kjer je spet žrtev.

Zakaj je tako?

Otrok, žrtev nasilja, doživlja tako hudo bolečino, zapre se vase, in ko se sreča z izkušnjo nasilja v šoli ali kjerkoli, naenkrat izbruhe vse, kar je zadrževal v sebi. Dekle, ki zaide v nasilne partnerske odnose in spet postane žrtev, pa se ne zna obnašati drugače kot se je v matični družini.

Kako to preprečiti?

V šolah ali v centrih za socialno delo ne spremljajo dovolj teh žrtev v fazi postopka. Ustrezna rešitev bi bila takojšnja terapevska pomoč.

Vse to, kar vidite, slišite, čutite ob teh zgodbah mladih ljudi … kako vpliva na vas? Tudi vi ste mama.

Zelo težko in hudo je včasih. Zgodb teh ranljivih bitij ne moreš kar odmisliti … Pomislim nato, da sem za nekoga vendarle nekaj naredila, a še vedno to ni dovolj. Sprašujem se, kaj naj še naredim, kako naj še pomagam. Potisniti pa to v pozabo ne moreš. Ne.

SIMONA ŠOLINIČ

info.grupa@gmail.com

 Nuša Maček je odvetnica že 20 let. Številni pravijo, da največjo sled pušča ravno s prostovoljno pomočjo malčkom in otrokom, ki so bili zlorabljeni. Kot da je bilo to nevidno, pa je njeno ime dvignilo lani največ prahu čisto drugje. V primeru Branka Mačka, povzročitelja cestne tragedije v Arji vasi leta 2009. Toda marsikdo ni opazil, da ga Mačkova do konca postopka ni zastopala. Pravi, da mora vsak odvetnik zagovarjati stranko, ne kaznivega dejanja, po najboljših močeh in znanju. Toda tokrat prvič prizna:.»Odvetnik si lahko do konca postopka samo, če ti uspe čustva podrediti načelu zakonitosti postopka in poštenosti sojenja, mene pa so čustva izdala. Moj umik ni bil poraz ampak korektnost.« Doda še, da bi glede na težo izkušnje v prihodnosti tak primer »absolutno odklonila«.

*

»Otroci, ki sem jim bila pooblaščenka, se me spomnijo za praznike. Mi pišejo. Postaneš pomemben del njihovega življenja.«

 *

»Zgodbe se me dotaknejo. Kolegi pravijo, da sem bolj socialni delavec kot pa odvetnica.«

 *

»Otrok je posebna vrsta človek, ne more biti slišan tako kot odrasla oseba, ker ne pozna svojih pravic, ne ve, kako naj uveljavi svoje mnenje.«

Image

 NUJNO OPOZORILO (KOPIRANJE/KOMENTARJI): Objavljeno je avtorsko/ novinarsko delo. Ker so se ponekod že nedovoljeno (in brez navedbe vira, zaradi česar so bili že nekateri ukrepi) pojavili podatki, ki so bili dokazano pridobljeni izključno za na tem blogu objavljeno delo, velja naslednje: tukaj zapisano je last medijske hiše Novi tednik & Radio Celje, ki nikakor ne dovoljuje kopiranja ali prepisovanja. Vsako kopiranje podatkov/informacij/fotografij, ki so pridobljeni za namene objavljenega članka, je nezakonito in bo avtorica/medijska hiša/fotografska agencija v tem primeru ukrepala skladno z zakonodajo tudi v prihodnje. Glede na zakonodajo so prepovedani oziroma kaznivi tudi komentarji s sovražnim govorom ali žalitvijo kogarkoli, ki je omenjen v člankih – takšni komentarji bodo takoj odstranjeni. V primerih žalitve se mora namreč na podlagi zahteve uradnih organov dovoliti vpogled v dostopne podatke o avtorjih. Komentarji so »odklenjeni« le prvi dan objave članka.

“Za njo je v sodni dvorani sedel obtoženec in se posmihal. Nikoli ni slišala njegovega opravičila.”

V četrtek, 21. marca, bom v Novem tedniku objavila intervju z odvetnico Nušo Maček.

Tisto, kar javnost morda ne ve, je, da je Mačkova ena redkih slovenskih odvetnic, ki je 24 ur na voljo za pomoč otrokom, žrtvam spolnih zlorab in nasilja. Kadarkoli, tudi sredi noči in če je treba na drug konec Slovenije, jim bo nudila pomoč. Prostovoljno.

Nikoli doslej v svoji karieri nisem srečala takšnega odvetnika, ki je Človek Srca.

To je intervju, kjer so mi med pogovorom tekle solze zaradi bolečih izkušenj, skozi katere morajo te žrtve.

To je pogovor, ki govori o bolečini, ki jo doživljajo otroci, ko jim nasilneži in najbližji z najbolj zavrženim dejanjem odvzamejo Otroštvo, Ljubezen, Družino.

To je pogovor o otrocih, ki so zlorabljeni že pri 4 ali 5 letih.

To je pogovor, ki bo morda luč v temi nekomu, ki so ga pahnili v zlorabe.

Je pa ime Nuše Maček bilo lani odmevno zaradi primera Branka Mačka, povzročitelja tragedije pri Arji vasi s tremi mrtvimi. Marsikdo pa verjetno ni opazil, da ga sploh ni zastopala do konca postopka. V Novem tedniku je tokrat prvič javno povedala, zakaj ne. 

Hvala ga. Maček, da je privolila v intervju. Bilo mi je v čast.

Simona

To je malo nevsakdanje besedilo. Nenovinarsko. Pa se mi zdi,da ga moram zapisati tu. Čeprav se bo komu morda zdelo smešno. A meni ni.

Danes sem pred Okrožnim sodiščem fotografirala Hildo Tovšak. Na rokah je imela torej lisice. Ne vem, ampak mislim, da je to do zdaj (11.marec) prva taka fotka, na kateri ima lisice. No, vsaj jaz sem jo zdaj prvič videla vklenjeno. Bila je le priča v enem od postopkov na področju gospodarskega kriminala. Tovšakova je, kot je znano v priporu. Dokler ne bo pravnomočno obsojena za vse zadeve, velja za nedolžno. V Celju se eno izmed sojenj zanjo začne 19. marca.

Zakaj tole pišem?

Pred leti smo s pomočjo Facebook frendi le v štirih dneh zbrali 700 evrov in nakupili živila ter jih odpeljali v Vegradov samski dom. Zgodbe z delavci poznamo vsi. Ko so nekateri na FB videli, da sem napisala, da bi vsak doniral nekaj denarja (in da se pri tem požvižgamo na inšpektorje, saj tako denarja ne bi smeli zbirati in tudi če nas bi kdo imel jajca kaznovati zato, bi tisto kazen že plačala) so se mi odzivali tudi tisti, ki sami niso imeli za preživetje. A so prinašali po 2, 5, 10 evrov samo zato, da bi delavcem vsaj malo pomagali. Zbrali smo nato skupaj 700 evrov. Nakupili živila in s tremi polnimi avtomobili odpeljali v Velenje in sami razdelili delavcem.

NIKOLI ne bom pozabila njihovih pogledov. Ostali so brez vsega. Brez dela. Brez denarja. Brez Dostojanstva. NIKOLI ne bom pozabila njihove hvaležnosti za tisto malo, kar smo jim dali.

Skupaj z njimi smo, ko smo delili kupljeno, jokali.

Takrat sem si obljubila – DO KONCA bom spremljala to, kaj se bo dogajalo s tistimi, ki naj bi jim to naredili. Do konca!

In danes, kljub pravicam, ki jih ga. Tovšak kot osumljena oziroma obtožena ima in ki moramo vsi upoštevati, se mi je na nek način sklenil krog.

Kot da bi bila v sebi že obsojena. Tako sem jo začutila, ko sem jo videla.

Kot da bi jo, vklenjeno, brez dostojanstva v danem trenutku, ko je šla mimo mene, skozi moje oči videle oči tistih delavcev. Tako sem se počutila.

Zato ta zapis.

Hvala, ker spremljate moj blog. Ker imam komentarje izklopljene, bom vesela Vaših mnenj, predlogov tudi na mail simona.solinic@radiocelje.com

Za Vas,

Simona

hildegard

Spoštovani!

Včeraj sem poslušala razpravo o nasilju nad Ženskami, ki je bila v Celju.

Ženska je danes še posebej ranljiva zaradi družinskega, ekonomskega, verbalnega, psihičnega in političnega nasilja.

Mnogi še vedno mislijo, da je “klofuta vzgojna” in da je družinsko nasilje samo stvar družine. Kako zgrešeno! Nasilje je kršenje vseh temeljnih človekovih pravic!

Medtem ko se slepimo, da smo država Svobode, je Ženska pogosto deležna javnih seksističnih opazk iz ust tistih, ki si tega nikoli ne bi smeli dovoliti – a družba, ki bo danes in vsakega 8. marca zlorabila “Dan žena”, pogosto ne odreagira in tolerira nasilje.

Kdor ne ve, da bi se dan žena moral VSAK DAN izražati v Spoštovanju, Ljubezni, Hvaležnosti, Prijateljstvu, Simpatiji – ta ni vreden dotika/pogleda Ženske.

Zato – samo Ljubezen do Sebe in Drugih je tista, ki boža dušo vsakega Človeka. ♥ ♥ ♥ ♥

Simona

SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja je 080 11 55, številka je dosegljiva vsak delavnik od 12. do 22. ure, med vikendom tudi od 18. do 22. ure. Klic je brezplačen, strokovno usposobljene svetovalke pa so na voljo za anonimni, zaupni in informativni pogovor.

srce

 

 

Next Page »

Follow

Get every new post delivered to your Inbox.